bandera -e ž zastava, prapor:
kadar ſe polsdigne, inu pokashe Bandiera im. ed. eniga Capitana ǀ Sfetloba je tudi imenovana Bandiera im. ed. Boshja ǀ Inu ſpodobnu ſe dà sfetlobi Titil te Bandiere rod. ed. Boshje ǀ ſo tekle potleto ſveto Bandiero tož. ed. ǀ Je bil sazhel bermat pod bandero or. ed. krajla Nebeſkiga ǀ slate bandjere tož. mn. ſo v'roKah dershali ǀ Angelziſo na ſvoyh bandjerah mest. mn. smalano imeli to pohleunost Marje Divize ← it. bandiera ‛zastava’
SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.
bandera -e samostalnik ženskega spola barvna tkanina na drogu, praviloma z znamenji, ki so simbol pripadnosti; SODOBNA USTREZNICA: zastava, prapor
FREKVENCA: 1 pojavitev v 1 delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.
bandero -a (banderu, bandero) samostalnik srednjega spola1. barvna tkanina na drogu, praviloma z znamenji, ki so simbol pripadnosti; SODOBNA USTREZNICA: zastava, prapor
1.1 v zvezi s pod skupnost, katere simbol je ta predmet
1.2 kdor nosi zastavo, prapor; SODOBNA USTREZNICA: zastavonoša, praporščak
FREKVENCA: 66 pojavitev v 13 delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.
bendero [bendéro]
(bandero) samostalnik srednjega spolazastava, prapor
PRIMERJAJ: benderčar
Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.
prápor, m. die Fahne, Jan., nk.; — iz drugih slov. jezikov.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.
práporəc, -rca, m. dem. prapor; das Fähnlein, Jan.; ročni p., die Handsignalfahne (z. B. der Bahnwächter), DZ.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.