edíno prisl. (ȋ) izraža omejenost na navedeno: vse je pogorelo, edino hlev je ostal;
edino vi nas lahko rešite;
edino tako bo prebrodil težave;
edino tam se spočije / ekspr. v mislih ji je samo in edino on // z oslabljenim pomenom poudarja pomen pridevnika ali prislova: edino pravi, pravilen, veljaven, zveličaven; edino pametno je, da molčiš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
izjáva -e ž (ȃ) javno izraženo mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: predsednik je dal novinarjem izjavo o meddržavnih pogovorih;
preklicati izjavo v časopisu;
opirati se na izjave prič;
neresnična izjava / pismena, ustna izjava; uradna izjava; izjava za radio, tisk / dal je izjavo, da o tem nič ne ve izjavil je // očividci so podpisali izjavo
● biti previden v izjavah povedati tako ali le tisto, kar glede na okoliščine ni nevarno // javno izražena odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: slišali so njegovo izjavo, da bo nerednosti preprečil / odstopna izjava / podpisati pristopno izjavo
♦ filoz., mat. izjava vsak stavek, ki je pravilen ali napačen; jur. cesijska izjava o prenosu terjatve na drugo osebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
izračún -a m (ȗ) - 1. glagolnik od izračunati: izračun amortizacije, davka, stroškov / publ. ekonomski izračun ekonomski račun
- 2. nav. mn., publ. rezultat računanja: izračuni kažejo, da je ta način gradnje najcenejši; po prvih izračunih je turistična sezona uspešna / izračun ni pravilen, ker so v formulo vstavljeni napačni podatki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
katérič prisl. (ẹ̄) izraža vprašanje po zadnji ponovitvi v zapovrstju: Pravilen odgovor na vprašanje, katerič je bil izbor Slovenski avto leta, je štirinajstič E (↑)katéri1
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
korékten -tna -o prid., koréktnejši (ẹ̑) - 1. ki je v skladu z določenimi normami, pravili; spodoben, obziren: njegov nastop je bil korekten / ima korekten in tovariški odnos; korektno vedenje / bil je zelo korekten do nje
// star. ustrezen, primeren: nosil je črno, korektno obleko - 2. pravilen, neoporečen: piše korekten jezik; knjiga je pisana v korektni slovenščini
koréktno prisl.: ravnal je korektno / v povedni rabi to ni bilo korektno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
krvotòk in krvotók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) knjiž. krvavitev, krvavenje, navadno močno: obveza ni ustavila krvotoka // redko krvni obtok: skrbeti za pravilen krvotok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
lép -a -o tudi -ó prid., lépši (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa ženska; mnogo lepši je od nje; lepa kot sonce / lepe, čitljive črke; lepa obleka, slika / lep glas; lepa hoja / lepa kombinacija barv / bila je lepa v telo, v glavo pa ne imela je lepo telo; ekspr. zelo rada je lepa rada se lepo oblači, neguje
// nav. ekspr. čist, snažen: učenci imajo lepe zvezke; vaš avto je zmeraj lep / ima lepo delo - 2. ki kaže, izraža pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: lepi nauki; še lepši zgled mu je dajal oče / lepo ravnanje z ujetniki / ima zelo lepe navade / pravila lepega vedenja
- 3. s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v taki obliki, da vzbuja ugodje: to je najlepši letni čas / lepi kraji; lepa pokrajina / poslušala je lepo glasbo; pripovedovala je lepe pravljice / imeli so lepo vožnjo prijetno, zanimivo
// ki prinaša veselje, zadovoljstvo: na vse mu je ostal le lep spomin; odnesli so najlepše vtise / ekspr.: to so bili nepozabno lepi dnevi; najlepše ure svojega življenja je preživel tu / čaka ga lepa prihodnost - 4. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti zlasti glede na zunanjo podobo v precejšnji meri: letos ima lep krompir; lepa moka; kruh ima lepo skorjo; spomladi ceste niso lepe / piše lep jezik pravilen in izrazno bogat
// naredil se je lep dan sončen, jasen; lepa jesen sončna, z malo dežja - 5. nav. ekspr. ki po obsegu, količini presega povprečje: ima kar lepe dohodke; odšteti je moral lepo doto; to je lepa plača / lep obisk razstave / ima lepo kmetijo; lepo posestvo
// z izrazom količine precej velik, precejšen: lep del govora je zamudil; spremil ga je lep kos poti / za to je plačal lepo vsoto / že lepo vrsto let sta skupaj - 6. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo pozitivnega: športniki so dosegli lepe rezultate; roman je doživel lep uspeh / lepo celjenje rane / pošiljam vam lepe pozdrave / doživel je lepo starost / kot izraz hvaležnosti: hvala lepa, najlepša hvala za pomoč; »Izvolite!« »Hvala lepa«
- 7. iron., s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) negativnost česa: imaš pa res lepo pisavo / lep zgled ji daje; v lepo družbo zahajaš; lepe stvari sem slišal o tebi
- b) vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si pa lep poštenjak, prijatelj / lepe možnosti so to; lepo presenečenje si mi pripravil
- 8. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živita v lepi harmoniji; to so lepe perspektive; imel je lepo priložnost / iron. ti si mi pa lepa neroda
● ekspr. že lep čas ga čakam precej dolgo; ekspr. to so bili lepi časi lepo je bilo; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; knjiž. lepi spol ženske; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; z dobro, lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; iron. hvala lepa za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. lepa reč, kaj naj storim izraža zadrego; ekspr. ta je pa lepa česa takega nisem pričakoval; ekspr. človek v najlepših letih od 30. do 50. leta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
♦ bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula; lepa kislica rastlina z majhnimi pritličnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher
lepó - 1. prislov od lep: rana se lepo celi; cvetje lepo diši; lepo se držati; zna se lepo izražati; lepo so si opomogli; lepo pisati, risati; lepo vas prosim za pomoč; lepo ravnajo z otroki; no, to se pa res lepo sliši; lepo oblikovane roke; lepo zelena trava / elipt. z njim je treba lepo lepo ravnati
// v povedni rabi: jutri bo najbrž lepo sončno, jasno; pomisli, kako bo lepo na plesu - 2. vljudno, prijazno: lepo se mu je nasmehnila; zelo lepo ga pozdravlja; lepo vprašati / lepo so ga sprejeli / lepo mu je prigovarjal, naj gre
- 3. v povedni rabi izraža
- a) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnje zadovoljstvo psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: lepo mi je; v življenju mu še ni bilo tako lepo / lepo ji je pri srcu
- b) prijetnost česa: lepo je živeti z ljudmi, ki se razumejo; lepo je, če gre vse po sreči / lepo jih je bilo gledati, kako rastejo
- c) nav., elipt. pohvalo, odobravanje: to je bilo lepo od njega; lepo je, da si prišel; lepo, da si nas obiskal; lepo, lepo, kar tako naprej
- č) nav., elipt. zadovoljstvo nad čim: lepo, da si ostal doma; lepo, da ni zamudil; lepo, da smo vsi zdravi / kot vzklik poglejte, kakšen razgled! Lepo, čudovito
- 4. izraža, da dejanje poteka nemoteno brez omejitve: po delu so vsi lepo odšli domov; posekal je gozd in vse lepo poplačal / ekspr. mi delamo, vi pa lepo sedite
// izraža obzirnost zapovedi: vse nam lepo povej; lepo po vrsti vstopajte / ekspr. pa lepo ga boš pustil, če ti rečem
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: lepo dela in se za nič ne meni; lepo pameten bodi, pa bo vse v redu; pustite ga lepo pri miru
● lepo se mu je godilo ni imel ne gmotnih ne drugih težav; grozdje lepo kaže bo dobro obrodilo; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo
lépi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; delati se lepega kazati lastnost(i), ki v resnici ne obstaja(jo); ločevati lepo od manj lepega; zaradi lepšega je spregovoril brez notranje potrebe, da bi napravil dober vtis; pog. iti na lepše od doma tja, kjer se človek prijetno počuti; ekspr. na (vsem) lepem so jo oblile solze nenadoma, brez vidnega vzroka; v lepem hodijo na sprehode v lepem vremenu; redko z lepim pri njem nič ne opraviš zlepa; poudarjanje lepega v umetnosti; vera v lepo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
motrílec -lca [lc in u̯c] m (ȋ) raba peša opazovalec, gledalec: pozoren motrilec bi lahko odkril več / nepristranski motrilec mora priznati, da je odgovor pravilen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
načín -a m (ȋ) - 1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema; ima poseben način govorjenja, pisanja; izbrati primeren način za kaj; izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja; prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril; igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre / od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice; hoja je eden od načinov gibanja / analitični, znanstveni način mišljenja; uvajati industrijski način gradnje; kapitalistični način proizvodnje; ročni, strojni način izdelave / evropski, ameriški, nomadski način življenja / knjiž. oboje je pomembno, vsebina in način oblika
// publ. slikati v realističnem načinu slogu
// z oslabljenim pomenom: raziskovati način delitve celic; spoznal ga je po načinu govorjenja / v prislovni rabi: pripraviti jed na drug, drugačen način; delati kaj na enak način kot drugi; bomo že uredili na kak način kako; zaslužiti na lahek način; dogodek je opisoval na miren, stvaren način; bojevali so se na partizanski način po partizansko; zadevo lahko rešimo na več načinov - 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na noben način poudarja
- a) zanikano trditev, ugotovitev: na noben način ni slab človek; na noben način noče iti z nami; na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla / tega ti ne dovolim, na noben način ne
- b) prepričanost o čem: ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo / ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v mestu
// v zvezi na vsak način poudarja - a) zahtevo, željo: na vsak način hočejo, da grem z njimi / delo je treba končati do roka, na vsak način
- b) prepričanost o čem: na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo; tega denarja je parcela na vsak način vredna
● pog., ekspr. to ni (noben) način tako se ne dela, ne ravna; ekspr. to je edini način, da se rešimo samo tako se lahko rešimo; ekspr. na svoj način ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako malo študiral; ekspr. na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo
♦ gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; lingv. (glagolski) način slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; trpni, tvorni način; prislovno določilo načina; muz. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice; durov, molov tonovski način
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
naravnáti -ám dov. (á ȃ) - 1. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnati merilno vrvico; pred ogledalom si je naravnal kravato; vstala je in si naravnala ruto / naravnati izpahnjeno nogo
- 2. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnal je fotografski aparat in začel slikati; naravnati tehtnico / naravnati klimatske naprave na toplo; naravnati ostrino slike; prižgal je tranzistor in naravnal postajo
- 3. narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnati daljnogled na vrhove planin / naravnati vodni curek proti gorečemu poslopju / z močnim zamahom vesel je naravnal čoln k bregu / redko dvignil je puško in jo naravnal na cilj nameril
// z oslabljenim pomenom naravnal je pogled k njej
// napraviti, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnati misli, pogovor na to vprašanje; naravnati pozornost na kaj / naravnati politiko v drugačno smer
● naravnala je svoj korak z njegovim uravnala, uskladila; ekspr. naravnal je oči k njej pogledal jo je; opoldne je naravnala uro naredila, da je kazala točno poldne
naravnáti se nar. gorenjsko nameniti se, oditi: naravnal se je spat; naravnali so se k njemu, proti domu
naravnán -a -o - 1. deležnik od naravnati: natančno naravnana ostrina; ura je bila navita in naravnana
- 2. raba narašča ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini; usmerjen: duhovno naravnan človek; kaznovanje naj bo pozitivno naravnano / k cilju naravnano obnašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
naravnávati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnaval je gube na zavesi; naravnava si ruto / naravnavati izpahnjeno nogo
- 2. delati, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnavati kosilnico / naravnavati gumb za glasnost / naravnavati širino brazde
- 3. delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnavati daljnogled proti oddaljeni skupini ljudi / redko naravnavati top namerjati
// delati, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnavati pogovor na to vprašanje; k temu cilju je naravnavala vse svoje želje
● ekspr. ljudem so se postopoma naravnavala hrbtišča postajali so bolj samostojni, odločnejši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
nèpogrešljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) - 1. nav. ekspr. ki se ne da pogrešiti, pogrešati: to je nepogrešljiv pripomoček pri delu / na tem mestu je res nepogrešljiv / hodila je pokonci, z nepogrešljivim sončnikom v rokah
● ekspr. svoje delo opravlja z nepogrešljivo natančnostjo zelo veliko - 2. publ. pravilen, natančen: predvidevanje se je izkazalo za nepogrešljivo
nèpogrešljívo prisl.: nepogrešljivo sklepati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
nèpravílen -lna -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni pravilen: nepravilen nos;
imeti nepravilen obraz / nepravilna drža, rast; nepravilna oblika česa; nepravilna prehrana / nepravilno utripanje srca neenakomerno // saditi v nepravilnih razdaljah neenakih // nepravilen postopek; nepravilno poslovanje, ravnanje // evfem. napačen, zmoten: nepravilni rezultati, zaključki; dati nepravilne informacije / nepravilni podatki
♦ lingv. nepravilni glagoli glagoli, ki nimajo sistemske spregatve; lov. nepravilni deseterak deseterak, ki ima na enem rogu pet, na drugem pa manj odrastkovnèpravílno prisl.: nepravilno razlagati določbe; nepravilno ocenjeno delo; sam.: vsi so videli v tem nekaj nepravilnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
normálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen: normalen razvoj bolezni, organizma; utrip srca in telesna temperatura sta normalna / normalna oblika glave
// ki je v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami: tekmovalne, vremenske razmere niso bile normalne, zato rezultatov ne bodo priznali / zdi se, da imam kolikor toliko normalen okus / normalni delovni čas traja sedem ur / tako naglašanje je v knjižnem jeziku najbolj normalno
// ki ravna, se vede v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, navadami: trudil se je, da bi bil normalen kot drugi; kot vsako normalno dekle je rada plesala; spolno normalen - 2. ki se največkrat, najpogosteje pojavlja: članek presega normalno dolžino; pri normalni porabi goriva bi zaloge zadoščale za tri mesece; vodno stanje je normalno / normalni zračni pritisk / to je na cesti normalen prizor navaden; do tja je tri ure normalne hoje zmerne, srednje hitre; tam je prepir normalna stvar vsakdanja
- 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti: to je normalna, ne pa starinska beseda; zanj je to normalna hrana, zame pa je preslana / normalni ljudje in geniji
- 4. miren, urejen: v normalnih časih se kaj takega ne bi moglo zgoditi; po štirih letih skrivanja so spet zaživeli normalno življenje; stanje v državi je normalno / državi sta vzpostavili normalne odnose
● ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno - 5. duševno zdrav, uravnovešen: normalen človek je odgovoren za svoja dejanja; ekspr. saj ni normalen, ko tako kriči / duševno normalen
♦ film. normalni film film, širok 35 mm; fiz. normalni kubični meter (plina) enota za maso plina, ki pri temperaturi 0° C in normalnem zračnem tlaku zavzame en kubični meter prostornine; normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; fot. normalni objektiv objektiv, pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; kem. normalni heptan heptan, ki ima oktansko število nič; šol. normalna šola normalka; žel. normalni tir tir s 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic
normálno - 1. prislov od normalen: srce mu bije normalno; normalno se gibati, vesti; normalno osoljen
- 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: normalno je, da so ga zaradi takega prestopka zaprli; malo strokovnjakov pozna to glasbo, a povprečna publika - kar je popolnoma normalno - ne ve nič o njej; sam.: to je nekaj normalnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
odvêsti -vêdem dov., odvêdel in odvédel odvêdla, stil. odvèl odvêla (é) - 1. povzročiti odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvesti dim, plin v dimnik; odvesti po cevi, strugi / odvesti elektriko v zemljo
- 2. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide; odpeljati: prijel jo je za roko in odvedel v hišo
// narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odvedli so ga miličniki / odvedli so ga in ubili - 3. fin. glede na predpis dati na določeni žiro račun: hišni svet je že odvedel stanarino / odvesti davek
- 4. mat. poiskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: funkcijo je še odvedel in dobil pravilen rezultat
● knjiž. te besede so jih odvedle od prvotnega pogovora zaradi njih so spremenili predmet, vsebino pogovora
odvedèn -êna -o: odvedena vsota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
políkati -am dov. (ȋ) - 1. z likanjem zgladiti del tkanine: rjuho je zganila na pol, polikala in spet preganila / polikati rob, šiv / redko skrbno polikati obleko zlikati
// drugega za drugim zlikati: polikala je že vse manjše kose - 2. star. pološčiti: polikati parket; polikati škornje / mojster je že polikal pohištvo polakiral
políkan -a -o - 1. deležnik od polikati: polikan šiv; parket je lepo polikan
● ekspr. lasje so se mu svetili in sploh je bil ves polikan zelo skrbno oblečen, urejen - 2. ekspr. pretirano skrben, pravilen: polikana izgovarjava; prisl.: polikano govoriti, se vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
polízati tudi polizáti -lížem dov. (í á í) - 1. enkrat ali večkrat premakniti jezik po čem: pes je polizal gospodarjevo roko
// ližoč pojesti: polizati sladoled / pes je polizal kri s tal / polizati krožnik, lonec - 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je spet polizal kotel, poleno
● ekspr. ljubezen sta kmalu polizala (začetna) privlačnost, mikavnost ljubezni jima je kmalu minila; ekspr. sonce je polizalo slano posušilo, izsušilo; ekspr. odjuga je že močno polizala sneg stajala
polízan -a -o: polizan krožnik
● ekspr. moški s polizanimi lasmi z gladko nazaj počesanimi lasmi; ekspr. polizan moški moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; ekspr. jezik tega pisca je preveč polizan slovnično, stilno pretirano pravilen, čist; ekspr. polizano vedenje pretirano vljudno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
popráviti -im dov. (á ȃ) - 1. odpraviti okvaro, poškodbo česa: popraviti avtomobil; popraviti pokvarjeni likalnik; ali znate popraviti pisalni stroj; dati, nesti popravit čevlje, uro
// narediti kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj: popraviti cesto, streho
// dati ustreznejšo, primernejšo obliko: popraviti staro hišo; šivilja ji je popravila plašč / popraviti črko; popraviti obrvi s svinčnikom / popraviti komu izgovor besede - 2. povzročiti, da kaj postane boljše; izboljšati: popraviti odnose, položaj; popraviti razmere v podjetju; stanje se je popravilo; ni še prepozno, vse se lahko še popravi; popraviti si zdravje / vreme se je popravilo
// z dodajanjem česa povzročiti, da se poveča kakovost: popraviti jed s smetano - 3. ugotoviti in odpraviti jezikovne, stilistične napake v tekstu: popraviti besedilo, prvo vrstico; kdo ti bo popravil govor / popraviti učencu matematično nalogo
- 4. narediti, da kaj slabega ne obstaja več: popraviti krivico; mati je hotela popraviti svojo napako; popraviti sramoto; škodo moraš popraviti plačati, povrniti; popraviti slab vtis; treba bo popraviti zamujeno nadomestiti
- 5. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: popravila mu je kravato; popraviti obleko na obešalniku; popraviti šopek v vazi; nerodno ležiš, popravi se; popraviti se v sedlu; popraviti si klobuk, nahrbtnik, očala / popraviti lase s čela, koder za ušesa; popraviti si lase pod ruto potisniti
- 6. dopolniti, deloma spremeniti prej povedano: to je res nerodno - nerodno za nas, je popravil svoj vzklik / zmotil se je v letnici, pa si ga nisem upal popraviti; ni bolan, samo len je, jo je popravil; ne lani, predlanskim je bilo, se je popravila / tri in tri ni pet, ampak šest, mu popravi učiteljica
● žarg. popraviti matematiko dobiti v matematiki boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni; nar. popraviti mladega merjasca skopiti; vzemi bonbon, da si popraviš okus da ne boš imel v ustih več slabega okusa
♦ aer., navt. popraviti kurz; šol. učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni; šport. popraviti čas izboljšati čas; popraviti rekord izboljšati rekord
popráviti se nav. ekspr. postati (bolj) zdrav, krepek: le počivaj, da se boš popravil; dolgo je trajalo, da se je po bolezni popravil; prej je bil suh, zdaj pa se je popravil zredil
// zdravje se mi je popravilo / spomladi se rastlina popravi
// poboljšati se: hči se je letos v šoli popravila; pijanec se težko popravi
poprávljen -a -o: prodam generalno popravljen avtomobil; čez tri dni bo stroj popravljen; druga, popravljena izdaja; s tem bo krivica popravljena; šola je bila sezidana pred sto leti, popravljena pa lani; knjigo so, nekoliko popravljeno, še dolgo uporabljali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
poprávljati -am nedov., stil. popravljájte; stil. popravljála (á) - 1. odpravljati okvaro, poškodbo česa: popravljati čevlje, dežnike; ali zna popravljati šivalne stroje / kje popravljajo igrače
// delati kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelavanjem lukenj: popravljati cesto, streho
// dajati ustreznejšo, primernejšo obliko: popravljati staro hišo / popravljati verze mlajšim pesnikom - 2. povzročati, da kaj postane boljše; izboljševati: popravljati načrt; pog. dobro naredi, da ne bo treba popravljati za teboj / ti ukrepi popravljajo stanje; položaj se popravlja / vreme se popravlja
- 3. ugotavljati in odpravljati jezikovne, stilistične napake v tekstu: popravljati besedilo; profesor popravlja naloge / učitelj ga je poslušal in včasih popravljal / popravljati matematične naloge
- 4. delati, da kaj slabega ne obstaja več: popravljati krivice
- 5. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: popravljati bolniku blazino; popravljala je otroku kapico; ko je bilo vse naloženo, je bilo treba tu in tam še kaj popravljati in preložiti; presedal se je in se popravljal na stolu; popravljati si nogavice / popravljati si lase s čela / popravljati z grebljico ogenj, žerjavico
- 6. dopolnjevati, deloma spreminjati prej povedano: brž je začel popravljati svojo izjavo / saj nisem Janez, Tone sem, ga je popravljal / dov., navadno pri radijskem, televizijskem napovedovanju predstava se začne ob sedmih. Popravljam: ob osmih
● ekspr. pisatelj v noveli popravlja življenje olepšuje
♦ agr. popravljati vino izboljševati kakovost vina z dodajanjem sladkorja moštu ali z uravnavanjem kislosti vina
poprávljati se nav. ekspr. postajati (bolj) zdrav, krepek: bolnik se že popravlja / po dežju se je rastlina začela hitro popravljati
popravljáje: stal je pred ogledalom, popravljaje si kravato
popravljajóč -a -e: ozrla se je, leno popravljajoč si lase
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
poravnáti -ám dov. (á ȃ) - 1. narediti ravno površino: poravnati tla, zemljo; poravnati z grabljami / poravnati zmečkan papir / poravnati zvite žeblje zravnati
// krajši čas ravnati: poravnati desko s skobljanjem / gredico je treba še malo poravnati - 2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: poravnati drva, les; poravnati knjige na polici; skakalec je med letom poravnal smuči / poravnati ovratnik / z rokami si je poravnal lase pogladil, popravil
// poravnati otroke v vrsto; četa se je poravnala v strelno vrsto - 3. narediti, da preneha plačilna obveznost: poravnati dolg, kredit; naročnina se lahko poravna v obrokih / poravnati škodo / treba je še poravnati račun plačati
// poravnati v denarju, naturalijah; pren. s to izdajo so poravnali dolg do pisatelja - 4. nav. ekspr. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da
- a) prenehajo obstajati medsebojna nesoglasja, zahtevki: poravnati prepir, spor; konflikt se je poravnal / poravnati krivico
- b) kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pobotati: pogaja se z ljudmi toliko časa, da jih poravna; z ženo sta se poravnala; otroci so se že zdavnaj poravnali, starši pa so še vedno sprti
● redko prirastek živine lahko poravna slabo letino nadomesti; star. nekaj stvari moram še poravnati pred smrtjo urediti; z brano poravnati krtine odstraniti; zastar. ob gospodarjevem prihodu se je hitro poravnal vzravnal; ekspr. smrt vse poravna
poravnán -a -o: poravnan dolg; poravnana zemlja; knjige so ležale poravnane na mizi; po vojaško poravnana skupina delavcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
poravnávati -am nedov. (ȃ) - 1. delati ravno površino: poravnavati tla, zemljo; poravnavati si gube na obleki
- 2. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: poravnavati drva / poravnavati liste v mapo
- 3. delati, da preneha plačilna obveznost: poravnavati dolgove / poravnavati v denarju / poravnavati obveznosti
- 4. nav. ekspr. s svojim delovanjem, vplivom dosegati, da prenehajo obstajati medsebojna nesoglasja, zahtevki: poravnavati prepire, spore
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
pošepetáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) šepetajoč reči, povedati: pošepetati na uho, v uho / pošepetati pravilen odgovor prišepniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
pravílen -lna -o prid., pravílnejši (ȋ) - 1. ki je v skladu
- a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo
- b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno
- c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata
// ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje
- 2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav
- 3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen
- 4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne
● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični
♦ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak
pravílno - 1. prislov od pravilen: pravilno odgovoriti; zna pravilno pisati; otrok se razvija pravilno; pravilno oblikovan; formalno pravilno / elipt.: on je nekoliko boljši, ali pravilneje: manj zanikrn; kot pojasnilo to so odkrili leta 1904 (pravilno: 1905)
- 2. v povedni rabi izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo: po mojem ni pravilno, da puščaš otroka samega / elipt. pravilno, ga je pohvalil vodja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
právšen -šna -o prid. (ȃ) nav. ekspr. - 1. ki je glede na določene potrebe, zahteve primeren, ustrezen: ravno pravšna miza za risanje; soba je kar pravšna zanj; za igro nas je pravšno število
// primeren, ustrezen sploh: on je pravšen človek za tako delo; oglasil se je v pravšnem trenutku; hotel je ravno pravšen za nas - 2. knjiž. pravi, pravilen: pravšna smer; pravšen in napačen / to je edina pravšna razlaga
// pravi, resničen: šolo je obiskal pravšen pisatelj / pravšnega veselja po tem dogodku seveda ni bilo več
● knjiž., ekspr. imej zmeraj pravšno mero bodi zmeraj zmeren, v ničemer ne pretiravaj; zastar. to niso pravšne stvari naravne, normalne
právšni -a -o sam.: govoril sem z ravno pravšnim; pravšno je povedal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
právšnji -a -e prid. (ȃ) nav. ekspr. - 1. ki je glede na določene potrebe, zahteve primeren, ustrezen: ta klobuk je ravno pravšnji za vašo glavo; dobil je kar pravšnjo sobo za študij / pravšnja priložnost za kaj
// primeren, ustrezen sploh: ne bo lahko najti pravšnjega človeka za tako odgovorno nalogo; ta pozdrav ni najbolj pravšnji; iskati pravšnjo besedo za spravo / ravno pravšnji dan je prišel, vsi so bili doma - 2. knjiž. pravi, pravilen: obrniti se v pravšnjo smer / njihovo mnenje je pravšnje
// pravi, resničen: spoznati pravšnjo podobo koga / oče mu je kupil pravšnje motorno kolo / medalje naj dobijo res pravšnji vojaki; sam.: ravno pravšnjega je srečal; star. ravnati po pravšnjem prav, normalno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
predpostáva -e ž (ȃ) knjiž., redko predpostavka: ob taki predpostavi je bil ta ukrep pravilen / ti cilji temeljijo na predpostavi, da se bo v prihodnosti položaj bistveno spremenil predvidevanju
● publ. na znanstvenih predpostavah sklepati domnevah, hipotezah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
prepríčati -am dov. (ī ȋ) doseči, da ima kdo povedano, mišljeno glede na logiko, izkustvo upravičeno za resnično, pravilno: prepričal jih je o njeni krivdi, o potrebnosti česa;
ni ga prepričal, da bo vojne kmalu konec / prepričati koga o pravilnosti, resničnosti česa / ta dokaz ga je prepričal, da se je motil
● pog. prepričaj ga, da bo šel z nami pregovori // publ. vzbuditi pozitiven odnos: predstava me ni prepričala / ta roman niti umetniško niti idejno ne prepriča nima ustreznih umetniških in idejnih kvalitetprepríčati se spoznati pozitiven ali negativen odnos med povedanim, mišljenim in resničnostjo tako, da se o resničnosti, pravilnosti spoznanega ne dvomi: prepričal se je o njihovi poštenosti, zastar. njihove poštenosti; prepričaj se, ali je cesta prazna; ekspr. na svoje oči sem se prepričal, da je to res
prepríčan -a -o - 1. deležnik od prepričati: že na pol prepričani ljudje so spet začeli dvomiti; prepričan je bil, da bo sprejet; biti prepričan o zmagi, neustalj. v zmago; popolnoma, trdno, ekspr. sveto prepričan
- 2. ki vsebuje, izraža prepričanost o čem: videl je njegov prepričani pogled
- 3. ki ima svoj nazor, idejo brez dvomov, pomislekov za najbolj pravilen, ustrezen resničnosti: postati prepričan komunist
● knjiž. biti prepričan vase imeti zaupanje vase, biti samozavesten; pog. nisem prepričan, če bom šel na izlet ne vem gotovo, nisem se še odločil; ekspr. bodite prepričani, da se bom potrudil poudarja gotovost izpolnitve, uresničitve povedanega; prisl.: res je, je prepričano dodal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
preračunávati -am nedov. (ȃ) - 1. opravljati potrebne računske operacije: medtem ko je on še enkrat vse preračunaval, so drugi odšli
// s ponovnim računanjem preverjati: preračunaval je račune, ker končni rezultat ni bil pravilen - 2. v zvezi z na z računanjem ugotavljati določeni količini, vrednosti sorazmerno količino, vrednost glede na merilo, ki ga izraža dopolnilo: preračunavati jugoslovansko letno porabo mleka na eno družino
// v zvezi z v z računanjem ugotavljati določeni količini, vrednosti enakovredno količino, vrednost česa drugega: preračunavati dinarje v lire; preračunavati milje v kilometre / preračunavati cene v dolarje - 3. z računanjem ugotavljati, določati kaj sploh: preračunaval je, koliko denarja mu bo ostalo do konca meseca / z očmi preračunavati razdaljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
presenéčenje -a s (ẹ̑) ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica kakega nepričakovanega predhodnega dejanja: ni skrival presenečenja, ko ga je zagledal med poslušalci;
od presenečenja je obstal;
novico je sprejel s presenečenjem;
neprijetno, prijetno, veliko presenečenje;
njegovo presenečenje je bilo videti resnično / doživeti presenečenje; pripraviti komu presenečenje / ekspr. prvo presenečenje je bilo že za njo / na njegovo presenečenje je bil rezultat pravilen; na presenečenje vseh je začela jokati // kar povzroči tako stanje: njena zmaga je bila veliko presenečenje; doma jih je čakalo presenečenje; prirejal mu je presenečenje za presenečenjem
● publ. tekmovalec je poskrbel za presenečenje je nepričakovano zmagal; je bil nepričakovano premagan
♦ voj. mina presenečenja eksplozivni naboj, skrit v navidez nenevarnem predmetu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
profíl -a m (ȋ) - 1. obris obraza, gledanega od strani: gledati, občudovati profil koga; prepoznati koga po profilu; ima lep, pravilen profil / grški profil pri katerem je nos v isti črti s čelom
- 2. v zvezi v profilu od strani: narisati koga v profilu; slikati se v profilu
- 3. oblika navadno prečnega prereza predmeta: določiti profil izdelka; aerodinamični profil letalskih kril; kvadratni, okrogli, trikotni profil
// prečni prerez: narisati profil tal; oblika profila / prečni profil - 4. teh. navadno kovinska palica z značilno obliko prečnega prereza: tega profila je zmanjkalo; izdelovati, prodajati profile; aluminijasti, jekleni profili; debeli, tanki profili; valjani, vlečeni profili; žica, pločevina in profili
- 5. knjiž., navadno s prilastkom bistvene lastnosti, značilnosti česa: ugotoviti sociološki profil tistega časa; politični profil države / duhovni, umetniški profil pisatelja
● poklic ozkega profila poklic manjše zahtevnostne stopnje, za katerega zadošča krajše strokovno izobraževanje; poklic širokega profila poklic večje zahtevnostne stopnje, za katerega je potrebno daljše strokovno izobraževanje
♦ avt. avtomobilske gume z globokim profilom globoko narezane gume; geol. geološki profil geološki presek; grad. svetlobni ali svobodni profil zagotovljen prostor cestnega, plovnega, železniškega vozišča, v katerega ne sme nič segati iz okolice; metal. profil I in I profil katerega presek je podoben veliki tiskani črki I; profil U in U profil; ped. poklicni profil natančen opis dejavnosti, značilnih za določen poklic, ter telesnih in psihičnih lastnosti, potrebnih za uspešno opravljanje teh dejavnosti; psih. osebnostni profil grafični prikaz posameznikovih osebnostnih lastnosti; strojn. profil zoba pri zobniku; žel. nakladalni profil naprava, postavljena na tir, za ugotavljanje višine, širine naloženega tovora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
račún1 -a m (ȗ) - 1. skupek med seboj povezanih števil, znakov, s katerimi se po določenem postopku ugotavlja novo število: izračunati, rešiti, sestaviti račun; rezultat računa je pravilen / preveriti račun; v računu je napaka / pomožni račun
// nav. mn., publ. rezultat računanja: računi kažejo, da je tak način gradnje najcenejši / ekspr. vse se je končalo po računih na papirju - 2. pismeno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev: izdati, pisar. izstaviti, napisati račun / brez računa blaga ne zamenjamo; pog. račun za elektriko, vodo
// tak dolžni znesek: račun je visok, ekspr. masten; plačati, povedati račun
// v zvezi na račun izraža, da dolžni znesek plača oseba, kot jo določa prilastek: piti na prijateljev račun; delati na račun soseda; stroški na račun podjetja so veliki / živeti na tuj račun
// pog., v zvezi dati, vzeti na račun dati, vzeti del plačila vnaprej: dati, vzeti petsto dinarjev na račun / na račun jim je dal avtomobil
// pog., v zvezi vzeti v račun vzeti, upoštevati kot del plačila: pri nakupu novega šivalnega stroja vzamejo starega v račun - 3. ekon., v zvezi zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem razdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov: sestavljati, sprejeti zaključni račun
- 4. v zvezi na račun izraža
- a) predmet glagolskega dejanja, kot ga določa prilastek: smejati se na svoj, tuj račun; zavrniti očitek na račun direktorja
- b) odvisnost glagolskega dejanja od njegovega, po vrednosti nasprotnega določila: obogateti na račun tujega dela; na račun pritrgovanja kupljeno stanovanje / publ. pomota na račun naglice zaradi naglice
- 5. nav. mn., ekspr. načrt, cilj, zlasti glede na koristi: ljudje imajo pri tem svoje račune; prekrižati komu kake račune / ne mešaj se v moje račune
● pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; ekspr. polagati račun za kako dejanje zagovarjati se, odgovarjati; ekspr. poravnati medsebojne, osebne, stare račune obveznosti, spore, zadeve; pog. v trgovini jemati na račun tako, da se dolžni zneski zapisujejo ter plačajo pozneje skupaj; ekspr. to mi ne gre v račun ni v skladu z mojimi načrti, mislimi, koristmi; ekspr. to niso čisti računi ni vse v redu, pravilno; pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose
♦ adm. račun je plačljiv v osmih dneh; ekon. ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški manjši od prihodkov ali vsaj kriti z njimi; fin. obremeniti račun vknjižiti v breme; odpreti tekoči račun prevzeti izpolnjevanje vplačil in izplačil na tekoči račun za določeno osebo; bančni račun v bančnih knjigah vpisana evidenca imetja in plačilnega prometa posamezne stranke; čekovni, devizni račun; knjigovodski račun sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja; tekoči račun ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; žiro račun bančni račun, s katerega izplačuje banka samo toliko, kot je vloženo; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; infinitezimalni račun ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa; integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij; obrestni, obrestnoobrestni račun; sklepni račun pri katerem se računa iz treh znanih količin četrta količina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
ravnáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala
// delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo - 2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno
// vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi - 3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara
- 4. star. voditi, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske
- 5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar
● ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala
ravnáti se - 1. v zvezi s po imeti za vodilo pravilnosti svoje dejavnosti dejavnost osebe, stvari, ki jo izraža dopolnilo: zmeraj se je ravnal po drugih; ladje v konvoju naj se ravnajo po prvi ladji / njihova politika se ravna po uradni
- 2. v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: ravnati se po navodilih, ukazih; ravnati se po vremenu
- 3. star., v zvezi z z primerjati se, enačiti se: ona se ne more ravnati s teboj; njena obleka se po kroju ravna z najlepšimi na reviji / ded se je pri košnji ravnal z vnuki tekmoval z njimi
- 4. star., s prislovnim določilom pripravljati se na odhod, odpravljati se: že navsezgodaj se je ravnala od doma, k prijateljem / ravnal se je na boj, na vojsko
● zastar. ozka cesta se ravna v gozd pelje, vodi; zastar. živina se jim dobro ravna uspeva; zastar. ravna se oblastno vede se
♦ lingv. pridevniške besede se ravnajo po samostalniku imajo enak spol, sklon in število kot samostalnik, s katerim se vežejo; voj. na desno, na levo ravnaj se izraža povelje, naj se vojaki, osebe ob obratu glave na desno, na levo postavijo, poravnajo v čim bolj ravno vrsto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
razrèz -éza m (ȅ ẹ́) - 1. glagolnik od razrezati: razrez zaklane živali
- 2. zlasti prva leta po 1945 razdelitev določene obveznosti, količine po ustreznem ključu, ki ga ni mogoče poljubno spreminjati: doseči, narediti pravilen razrez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
reálen -lna -o prid., reálnejši (ȃ) - 1. ki v resnici obstaja ali se v resnici godi; resničen, stvaren: čutni, realni predmeti; duhovni svet je vsaj toliko realen kot predmetni; realen in namišljen / imeti ne le teoretične, ampak tudi realne možnosti za zmago / razlike med realno in idealno družbo
- 2. predmeten, stvaren, snoven: ideja je dobila realno osnovo z nakupom starega avtomobila / nekaj časa je poslušala zanimiv pogovor, potem pa se je vrnila v kuhinjo k bolj realnim opravkom / v pogovoru je bil zelo realen
- 3. ki je v skladu z določenimi dejstvi; ustrezen, pravilen: rezultat tekme je realen; realna ocena položaja
- 4. ki se da uresničiti, izpolniti; uresničljiv, izpolnljiv: postavljati si realne cilje; predlog ni realen, zato ga zavračam
- 5. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: bil je trezen, realen človek; bodite vendar realni in ne zahtevajte nemogočega / realna politika
- 6. ekon. izražen, merjen s količino blaga, ki se dobi za denarno enoto: realni dohodek se jim je nekoliko zmanjšal; realni in nominalni stroški
● publ. države realnega socializma Sovjetska zveza in vzhodnoevropske socialistične države; realna gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku živih jezikov in prirodoslovnih ved; ekspr. te besede so ga spet postavile na realna tla so povzročile, da se je spet zavedal resničnosti, mogočega, dovoljenega
♦ fiz. realni plin plin, katerega tlak pri konstantni temperaturi ni natančno obratno sorazmeren s prostornino; realna slika slika, ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; prava slika; geom. realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; realna točka točka, katere koordinate so izrazljive z realnimi števili; jur. realna unija v monarhističnih državah zveza samostojnih držav s skupnim vladarjem in nekaterimi skupnimi organi; lit. realni čas čas, ki obstaja zunaj literarnega besedila; mat. realno število celo število, ulomek ali iracionalno število
reálno prisl.: realno ocenjevati stanje; realno gledano ima prav; sam.: prepletanje realnega in pravljičnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
redóven2 -vna -o prid. (ọ̄) zastar. reden, pravilen: redoven razvoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
redovít -a -o prid. (ȋ) zastar. - 1. redoljuben, reden: redovit človek / redovito življenje
- 2. reden, stalen: v teh krajih so poplave redovite
- 3. reden, pravilen: pojavljati se v redovitih presledkih / redovito gibanje nebesnih teles
redovíto prisl.: redovito obiskovati; take stvari se redovito pozabljajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
reguláren -rna -o prid. (ȃ) knjiž. - 1. pravilen, navaden: regularen potek, razvoj; regularen in iregularen / regularna oblika lika / regularno delovanje mehanizma brez motenj
// regularna vojska redna vojska - 2. reden, ustaljen: izračunati po regularnem postopku / v regularnem času se je tekma končala neodločeno
♦ tekst. regularne pletenine pletenine, sešite iz kosov, pletenih po kroju
regulárno prisl.: večje reke so skoraj regularno ohranile predslovanska imena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
regulírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. delati, da kaj pravilno, ustrezno deluje, uravnavati: regulirati stroj, zavore
- 2. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: regulirati naslonjalo / pri zavijanju regulirati smuči s stopali
- 3. urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode: regulirati hudournik, reko
- 4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: regulirati dotok plina; regulirati hitrost, širino, temperaturo; regulirati z gumbom, zapiranjem odprtine / ta snov regulira količino sladkorja v krvi
// uravnavati, usklajevati: regulirati cene, proizvodnjo, uvoz
♦ med. regulirati rojstva - 5. knjiž. določati pravila česa, urejati: regulirati pravni postopek; regulirati s sporazumom, z zakonom / pravo regulira družbene odnose
regulíran -a -o: reguliran z zakonom; regulirana reka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
rezultát -a m (ȃ) - 1. navadno s prilastkom kar se ugotovi s kakim dejanjem: preveriti rezultate anketiranja, meritev / razglasiti rezultate glasovanja, volitev izid
// kar se doseže s kakim delom, prizadevanjem: objaviti rezultate raziskovanja; pregled rezultatov gospodarjenja, poslovanja / knjiga je rezultat večletnega dela za knjigo je bilo potrebno večletno delo; zmaga je bila rezultat skrbnih priprav zmagali so zaradi skrbnih priprav; pomembni rezultati na področju glasbe dosežki
// publ.: pogovori med državnikoma so dali dobre rezultate so bili uspešni; njihova prizadevanja so ostala brez rezultata so bila neuspešna
// kar nastane pri kakem dogajanju: ta snov je rezultat kemičnega procesa / pregledati rezultate družbenega razvoja - 2. kar se dobi z računsko operacijo, računskimi operacijami: rezultat ni pravilen; preveriti rezultat; rezultat množenja, seštevanja
- 3. s številom izražen športni dosežek: razglasiti rezultate teka na sto metrov; tekmovalec je dosegel najboljši, rekordni rezultat; rezultati zadnjega kola nogometnega prvenstva / rezultat je dva proti nič za domače moštvo domače moštvo je doseglo dve točki
● publ. njegov uspeh je bil rezultat naključja je bil naključen; publ. delavci naj odločajo o rezultatih dela o ustvarjenem dohodku
♦ šport. neodločeni rezultat pri katerem sta dosegla nasprotna igralca, nasprotni moštvi enako število točk, isti čas; uradni rezultat rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga uradna oseba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
sinicéza -e ž (ẹ̑) lit. združitev dveh samoglasnikov pri izgovoru v en zlog, zlitje: zaradi siniceze je verz kljub nadštevilnemu samoglasniku pravilen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
slóvničen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na slovnico: slovnična pravila / popraviti slovnične in stilistične napake
♦ lingv. slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose; slovnični spol značilnost samostalniške besede, ki jo navadno kaže končnica pridevniške besede ob njej; slovnična analiza stavčna analiza; spol, število, vid in druge slovnične kategorijeslóvnično prisl.: ta stavek slovnično ni pravilen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
sòčlôvek -éka m ed. in dv. (ȍ-ó ȍ-ẹ́) človek v razmerju do drugega človeka: pomagati sočloveku v stiski;
vzgajati pravilen odnos do sočloveka;
prim. soljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
uravnáti -ám dov. (á ȃ) - 1. narediti, da pride kaj v ravno vrsto: uravnati zidake s pomočjo napete vrvice
// redko izravnati, poravnati: voda in ledeniki so uravnali višavje v planoto / uravnati steljo po vozu - 2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnati papir v pisalnem stroju / z roko uravnati ruto; uravnati si razmršene lase / z vijakom uravnati lego, nagib priprave
// narediti, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: uravnati izpahnjeno, zlomljeno kost - 3. redko urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnati hudournik / uravnati strugo
- 4. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje: uravnati radijski aparat, uro / uravnati stroj na tri tisoč vrtljajev na minuto
- 5. narediti, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: uravnati dotok vode; uravnati temperaturo / pravilno uravnati prehrano
- 6. knjiž. naravnati, usmeriti: uravnati vse nitke v isto smer / uravnati topove na mesto / uravnati misli na kaj drugega
- 7. star. napotiti, usmeriti: uravnati begunce proti mestu; uravnati koga na glavno cesto
- 8. v zvezi s po narediti, da se kaj ravna po čem: uravnati svoj korak po njegovem / uravnati smer ladje po zvezdah
- 9. star. uskladiti: uravnati delo posameznikov / uravnati cene
- 10. zastar. urediti: uravnati komu dom / pred odhodom je še uravnal, kar je moral
● star. uravnati komu glavo, možgane narediti, da misli pametno, prav; zastar. vstal je in uravnal otrple ude naravnal, pretegnil
uravnáti se knjiž., v zvezi s po začeti se ravnati po čem: uravnati se po kakšnem načelu / ni se mogel uravnati po novih časih se jim prilagoditi
● zastar. uravnaj se in hitro pojdi obleci se, opravi se; zastar. uravnati se z nosačem za plačilo pogoditi se, sporazumeti se; zastar. ko so se udobno uravnali, je ugasnil luč namestili; zastar. uravnati se s sosedom zaradi meje pomiriti se
uravnán -a -o: uravnan potok; s tem je stvar uravnana; natančno, pravilno uravnan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
uravnávati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, da prihaja kaj v ravno vrsto: uravnavati zidake s pomočjo napete vrvice
// redko izravnavati, poravnavati: uravnavati tla / počasi uravnavati hrbtenico vzravnavati, zravnavati
// uravnavati gube ravnati, gladiti
// uravnavati seno po vozu - 2. delati, da prihaja kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnavati napenjalne vrvi / z roko uravnavati kravato; uravnavati si lase / uravnavati lego, nagib priprave / uravnavati radijski aparat na ustrezno valovno dolžino naravnavati
// delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: uravnavati izpahnjeno, zlomljeno nogo - 3. redko urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnavati hudournike, potoke
- 4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: naprava uravnava hitrost, temperaturo / ta snov uravnava količino sladkorja v krvi / z davki uravnavati porabo / uravnavati cene
♦ med. uravnavati rojstva - 5. knjiž. naravnavati, usmerjati: uravnavati topove na cilj / uravnavati tok razprave
// odločilno določati, oblikovati: življenje v družini je uravnavala mati / uravnavati komu življenjsko pot - 6. v zvezi s po delati, da se kaj ravna po čem: uravnavati svoj korak po njihovem / uravnavati smer premikanja po soncu, zvezdah
- 7. star. usklajevati: to živčno središče uravnava vse gibe; toplota in vlaga se morata uravnavati
- 8. zastar. urejati: uravnavati posle, zadeve / uravnavati s predpisi, z zakoni
● star. uravnavati krivice, spore poravnavati, odpravljati; star. uravnavati se v vrsto postavljati se v ravno vrsto
uravnavajóč -a -e: uravnavajoča naprava; prisl.: uravnavajoče delovati
uravnávan -a -o: uravnavano delovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
zastávek2 -vka m (ȃ) - 1. knjiž. zasnova, zarodek: oblikovanje umskih in nravstvenih zastavkov pri otroku
- 2. muz. položaj glasilk pri prehodu zračnega toka ob začetku petja: delati vaje za pravilen zastavek / mehki pri katerem sta glasilki nekoliko razmaknjeni, trdi zastavek pri katerem sta glasilki tesno skupaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
zravnáti -ám dov. (á ȃ) - 1. z nategovanjem, glajenjem narediti ravno: zravnati zmečkan papir; zravnati dele oblačila z likanjem / zravnati zvite žeblje / zravnal je obleko in jo položil čez stol / pred polaganjem oblog je treba stene zravnati
- 2. narediti, da pride kaj
- a) v naraven, pravilen položaj: zravnati izpahnjeno nogo; mlado drevo je še mogoče zravnati; pohojena trava se je zravnala
- b) v pravilen, ustrezen položaj: zravnati knjige na polici; vrsti sta se zravnali / zravnati krmilo
// vzravnati: zravnati hrbet, telo / prostor je tako nizek, da se v njem ni mogoče zravnati; skloniti se in se spet zravnati
zravnáti se postati raven: po nekaj ovinkih se cesta zravna
zravnán -a -o: zravnan hrbet; zravnana obleka; prisl.: zravnano hoditi, sedeti; prim. izravnati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
zravnávati -am nedov. (ȃ) - 1. z nategovanjem, glajenjem delati ravno: zravnavati zmečkan papir / zravnavati perilo
- 2. delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: zravnavati polomljene ude
// vzravnavati: zravnavati hrbet; upogibati in zravnavati telo / s težavo se zravnavati; prim. izravnavati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
zregulírati -am dov. (ȋ) - 1. narediti, da kaj pravilno, ustrezno deluje, uravnati: zregulirati zavore
- 2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: zregulirati naslonjalo
♦ teh. zregulirati ventil - 3. urediti, izravnati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode: potok so že zregulirali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.
zveličáven -vna -o prid. (á ā) - 1. rel. ki omogoča zveličanje: zveličavna vera / milost je zveličavno sredstvo / Kristusova zveličavna smrt odrešilna
- 2. ekspr. edino pravilen, pravi: imeti kako metodo za zveličavno / nobena smer v umetnosti ni edino zveličavna
● ekspr. ni imel nobene zveličavne ideje rešilne; sam.: nič zveličavnega jim ni mogel povedati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 6. 2024.