arkáda -e ž (ȃ) - 1. arhit. lok nad dvema stebroma, slopoma: stati pod arkado; bazilika z arkadami / slepe arkade loki kot okras na zidu
// mn. hodnik z vrsto takih lokov: trgovine v arkadah / Plečnikove arkade / sprehajati se pod arkadami - 2. šport. kostni lok nad očesom: boksarju je počila arkada; prebiti si arkado
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
blokáda -e ž (ȃ) - 1. preprečitev stikov ene države z drugimi, zapora: izvajati, razbiti ekonomsko blokado; gospodarska blokada; posledice blokade
- 2. vojaška ali policijska obkolitev: prebiti blokado; priti skozi blokado; aretirali so ga pri ulični blokadi / pomorska blokada
♦ fin. blokada denarnih sredstev blokiranje; med. blokada začasna ustavitev delovanja; šah. blokada figure preprečitev gibanja, premikanja; šport. blokada preprečitev napada nasprotnih igralcev pri nekaterih igrah z žogo; tisk. blokada postavitev kakega tiskarskega znaka namesto predvidene črke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
bôjen -jna -o prid. (ó) nanašajoč se na boj: sklical je borce na bojni posvet;
bojna tovariša sva;
prebiti bojno črto;
spremlja ga bojna sreča;
bojna vrsta;
pesn. bojna poljana bojišče // bojni plini; bojna oprema; bojna sekira orožje iz najstarejših časov; bojno letalo / bojni klic; peti bojne pesmi; bojni plesi; bojne igre igre, ki ponazarjajo boj
● neustalj. biti s kom na bojni nogi, v bojnem stanju sprt
♦ voj. bojna ladja velika, močno oklopljena vojna ladja, oborožena s topovi raznih kalibrov in torpedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
bôžji -a -e prid. (ó) - 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
// namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
// božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike - 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
- a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
- b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
- c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
- č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
♦ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
brez predl., z rodilnikom - 1. za izražanje odsotnosti, manjkanja koga ali česa: biti brez dela; umrl je brez oporoke; brez potrebe se razburjaš; izginiti brez sledu; otrok je brez staršev; posestvo brez dolga; meso brez kosti; letalo brez pilota; človek brez vesti / sam brez kake priče, brez vsake priče; nar. brez nobenega vzroka brez kakršnegakoli vzroka; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; evfem. trudi se, ne brez uspeha z uspehom; publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; elipt.: mož ima denar, o, ni brez; pog. čaj brez sam čaj
● ekspr. zdaj je brez dvoma prepozno prav gotovo; prišli so vsi brez izjeme prav vsi; pog. plačal je brez nadaljnjega ni se obotavljal plačati; ekspr. brez števila ljudi zelo mnogo; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad; ne da bi se obotavljal; ekspr. o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo nekaj je najbrž res; preg. brez dela ni jela
♦ ptt vzorec brez vrednosti - 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejstva, da se dejanje ni zgodilo: iti v kino brez dovoljenja; ubogati brez odlašanja; oditi brez pozdrava; prebiti noč brez spanja / neprav. vstopiš, brez da bi potrkal ne da bi potrkal
- 3. za izražanje pogoja, ki preprečuje nastop dejanja: brez knjig mu je dolgčas; brez njega bi ne mogla živeti
- 4. za izvzemanje: tudi brez tebe nas bo dovolj; imeli so deset jedi brez sadja in slaščic; polk je imel velike izgube, čez sto brez ranjencev in bolnikov ne vštevši ranjence in bolnike
- 5. star., zlasti s števnikom za izražanje dejstva, da manjka del do polnosti: mož jih ima že devetdeset brez dveh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
dostáti -stánem dov. (á ȃ) zastar. prestati, prebiti, odslužiti: umrl je, preden je dostal kazen / izpit je uspešno dostal opravil, naredil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
frónta -e ž (ọ̑) - 1. področje, kjer se spopadata sovražni vojski: poslali so ga na fronto; zaledje in fronta / fronta se pomika proti središču države; držati, prebiti, utrditi fronto / fronta je razpadla; oskrbovati fronto / pasti na fronti
// publ., s prilastkom področje delovanja, udejstvovanja: ofenziva nasprotnikov se razvija na ideološki fronti; zboljšati stanje na naši kulturni fronti - 2. s prilastkom skupnost strank ali posameznikov, ki imajo isti cilj: vključiti se v enotno delavsko, nacionalno fronto; fronta demokratičnih sil za osvoboditev / ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
- 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, črta: čoln drsi pred fronto ladij; za belimi ovčicami na zahodu je temna fronta oblakov
- 4. star. prednja stran (stavbe), pročelje: hiša je s fronto obrnjena na ulico; fronta palače
- 5. meteor., navadno v zvezi atmosferska fronta mejno področje med zračnima gmotama, ki se razlikujeta zlasti po temperaturi, vlagi, oblačnosti: atmosferska fronta se pomika iznad Atlantika proti Evropi / hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; topla fronta del atmosferske fronte, kjer se nariva topel zrak
● boriti se na dveh frontah biti dejaven na dveh različnih področjih; ekspr. podpreti, premagati koga na celi fronti popolnoma, v celoti; publ. znajti se na skupni fronti imeti skupen cilj; publ. lotiti se boja proti nepismenosti na široki fronti vsepovsod
♦ gled. odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji; soška fronta v prvi svetovni vojni med Avstrijo in Italijo ob Soči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
golén -i ž (ẹ̑) del noge med kolenom in gležnjem: odrgniti, prebiti si golen;
pri padcu si je zlomil kost v goleni
♦ zool. del noge pri žuželkah med stegnom in stopalcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
lúknja -e ž (ȗ) - 1. kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre: izvrtati luknjo; ogorek je naredil luknjo v preprogi; prebiti luknjo v led; zamašiti luknjo v čolnu; luknja v deski; luknja v rokavu; zakrpati luknjo v nogavici; premer luknje / ključavnična luknja / pog. tako se je zredil, da je moral razširiti pas za dve luknji da ga zapenja dve luknji bolj proti koncu
// ekspr. prazno mesto, vrzel: na policah je dosti lukenj, ki kažejo izgubljene knjige / žarg. napadalec je izkoristil luknjo v obrambi in dal gol; pren. v njegovem znanju je bilo dosti lukenj - 2. v kako snov narejena vdolbina, zlasti globlja, ožja: delati, dolbsti luknjo v led, les, skalo; globina, širina luknje / blodil je po gozdu in padel v luknjo; podzemeljske luknje / luknje v siru, zobu / ekspr. na cesti je veliko lukenj
- 3. bivališče živali, zlasti pod zemljo: muren prileze iz luknje; miš je zbežala v luknjo / lisičja, mišja luknja
- 4. ekspr. slabo, neprimerno stanovanje: rad bi se preselil iz te luknje; stanovati v kletni, podstrešni luknji; temačna luknja / v mestu ni mogel dobiti nobene luknje, zato se je v službo vozil sobe, stanovanja
- 5. ekspr. zapor, ječa: bati se luknje / iti za teden dni v luknjo; spraviti, vtakniti koga v luknjo; že večkrat je bil, sedel v luknji
- 6. ekspr. samoten, odmaknjen kraj, zlasti v kaki ozki dolini: ta vas je luknja; pet let je služboval v neki zakotni luknji
● ekspr. poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; žarg., šol. po drugi uri imam luknjo prosto uro sredi pouka; ekspr. imeti luknjo v žepu biti brez denarja; ekspr. našel, poiskal je luknjo v predpisu izkoristil je premalo natančno formuliran predpis, da se je izognil izpolnjevanju tega; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; pog. s tem denarjem bom zdaj zamašil vsaj nekaj lukenj poravnal nekaj dolgov; ekspr. ta avto je zvrtal luknjo v mojo denarnico zanj sem potrošil precej denarja; ekspr. vsako (mišjo) luknjo sva pregledala, pa ga nisva našla vse kraje sva natančno pregledala; star. prosil ga je luknjo tobaka tobaka, kolikor se ga da enkrat v pipo
♦ gozd. sečnja na luknje da nastanejo vrzeli brez drevja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
mésto -a s (ẹ́) - 1. naselje, ki je upravno, gospodarsko, kulturno središče širšega območja: mesto ima pet tisoč prebivalcev; mesto leži, se razprostira ob reki; porušiti mesto; stanovati, živeti v mestu; industrijsko, turistično mesto; mesto Celje, Trst; obrobje, središče mesta / cel dan je hodil po mestu po mestnih ulicah; imel je opravke na različnih krajih mesta
// novica se je hitro razširila po mestu med prebivalci mesta; ekspr. vse mesto govori o tem / star. cesarsko mesto Dunaj; glavno mesto države v katerem je sedež najvišjih državnih organov; star. ljubljansko mesto Ljubljana; ekspr. večno mesto Rim
// Novo mesto
// pog. poslovni del mesta: si že šel v mesto po kruh; ko boš že v mestu, pa kupi še vstopnice
// v fevdalizmu naselje s posebnimi upravnimi, tržnimi pravicami, navadno z obzidjem: tedaj je cesar povišal ta kraj v mesto; cehovska, srednjeveška mesta / kraljevsko mesto - 2. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine: v gozdu je hitro našel mesto, kjer so pustili ranjenega tovariša; pri gradnji ceste so se močvirnih mest izognili; na osojnih mestih še leži sneg; hodite previdno, to mesto je nevarno / še vedno stoji na istem mestu; na tem mestu je trava pohojena; s tistega mesta je najlepši razgled / mesta na luni, primerna za pristanek
// izraža manjši del površine česa sploh: zaznamoval je zelo umazana mesta / na enem mestu se madež še pozna / položil je knjigo na prejšnje mesto / časopis je novico objavil na vidnem mestu - 3. navadno s prilastkom del česa glede na namen: poiskal je pripravno mesto in se skril; denar je shranil na varno mesto; mesto streljanja talcev / parkirno, startno, zborno mesto; zapustiti stražarsko mesto
- 4. s prilastkom del česa, zlasti glede na značilnost, stanje: lepljeno, varjeno mesto / ranjeno mesto ga je zelo bolelo
// del, odlomek pisanega, govorjenega besedila: razložiti nerazumljiva mesta; lirična, retorična mesta v drami; citirati, prepisati ustrezno mesto / o tem piše na drugem mestu - 5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe; prostor: rezervirati mesti v gledališču; zamenjala sta mesti / pri mizi je še eno prazno mesto; vsak naj se usede na svoje mesto / posaditi gosta na častno mesto
// kar je kot celota namenjeno za (začasno) bivanje ene osebe: tri mesta v internatu so še prosta / v hotelih je še dovolj prostih mest je še dovolj prostora - 6. v zvezi delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba: razpisati prosta delovna mesta; njegovo delovno mesto so ukinili; zasesti izpraznjeno delovno mesto / (delovno) mesto direktorja, ključavničarja / njegovo službeno mesto je zelo odgovorno; odpirati nova učna mesta
- 7. publ., s prilastkom položaj, funkcija: bil je imenovan na vodilno mesto; v vladi je zavzemal mesto notranjega ministra; imeti ugledno mesto v organizaciji / mesto gledališča je vse bolj prevzemal film; mesto šole v izobraževalnem procesu / vlada je odstopila mesto novemu režimu se je umaknila; stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka
// pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu; mandat: ta stranka ima pet mest v parlamentu / odborniško, poslansko mesto - 8. s števnikom kar kaže vrednost osebka v primerjavi z drugimi osebki iste skupine glede na velikost, stopnjo določene sposobnosti, lastnosti: doseči, priboriti si drugo, tretje mesto; zasedel je tretje mesto; uvrstili so se na predzadnje mesto; ekspr. v zadnjem krogu se mu je posrečilo prebiti se na prvo mesto
// publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo določa prilastek: on zavzema osrednje mesto med slovenskimi slikarji; vsak narod ima posebno mesto v zgodovini človeštva / to zavzema važno mesto v proračunu - 9. neustalj., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi; na kraju samem: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
// brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
● publ. samo skupščina je primerno mesto za reševanje takih problemov organ; publ. zdaj ni mesta za pesimizem nismo, nočemo biti pesimistični; publ. tudi to vprašanje je dobilo, našlo mesto v časopisu je bilo obravnavano; publ. ima mesto v orkestru je član orkestra; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; z mesta star. z mesta je odgovoril takoj, brez pomišljanja; star. z mesta se mu je posrečilo takoj, ob prvem poskusu; star. reka je na mesta globoka na nekaterih mestih; na mestu na mestu smo prišli smo, kamor smo hoteli, morali priti; ekspr. bil je na mestu mrtev takoj je umrl; pog. njihove pripombe niso na mestu niso primerne, ustrezne; publ. naše smučarstvo stoji na mestu ne napreduje, se ne razvija; biti ob pravem času na pravem mestu prisotnost koga na določenem mestu v določenem času ima zanj ali za druge ugodne posledice; ekspr. fant ima glavo na pravem mestu zna pametno, premišljeno ravnati; vsaka stvar je na svojem mestu stvari so primerno, ustrezno razvrščene, postavljene; pog. če bi bil jaz na tvojem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je tebi, bi naredil drugače; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; pog. kot vzgojiteljica ni na mestu po lastnostih, obnašanju ne ustreza; filmsko mesto naselje za snemanje, izdelovanje filmov; ekspr. zadel ga je na najbolj občutljivem mestu naredil, omenil je tisto, kar ga najbolj prizadene, razburi; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; publ. pripisovati idejnosti prvo mesto trditi, meniti, da je idejnost najpomembnejša; publ. mesto psa je ob vodnikovi levi nogi pes naj stoji, hodi ob vodnikovi levi nogi; publ. nakazal je, kje je mesto naprednemu kmetu kakšna je družbena vloga naprednega kmeta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
♦ lingv. mesto akcenta; mesto artikulacije položaj govorilnega organa pri oblikovanju glasu; mat. mesto kar znaku v številki v odnosu do drugih znakov določa vrednost; decimalno mesto; šport. korakati na mestu delati z nogami gibe kot pri korakanju, a brez premikanja naprej; skok z mesta skok, narejen tako, da vsaj z eno nogo pred tem ni bil narejen korak; urb. jedro mesta prvotni, stari del mesta; voj. odprto mesto ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
mnóžica -e ž (ọ̑) - 1. velika strnjena skupina ljudi: okrog ponesrečenca se je gnetla množica; množica je nenadoma vzvalovila; množice se je polastil strah; pomiriti razjarjeno množico; prebiti se skozi množico; ekspr. nepregledna, ogromna, stotisočglava množica; množica gledalcev; psihologija množice; šum, vpitje množice / množica ljudi
- 2. nav. mn. ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji: množice so začele vse glasneje izražati politične zahteve; popeljati množice v boj; voditi množice; politično vodstvo se je ločilo od množic; delovne, ekspr. najširše ljudske množice; neosveščena, knjiž. brezimna množica; ideološki vpliv na množice; politično delo med množicami; povezanost političnega vodstva z množicami / kmečke, proletarske množice / anonimna množica velemest prebivalstvo
- 3. nav. ekspr., z rodilnikom razmeroma veliko število česa: v zraku je množica živih bitij; množica misli; pregledal je celo množico otrok; zaradi množice drugih obveznosti te nisem mogel obiskati; množica najraznovrstnejših rib / pomoriti je dal cele množice; pripravljeni so bili umirati v množicah
- 4. mat. skupina predmetov iz našega nazornega ali miselnega sveta, ki jo imamo za celoto: sestaviti množico / teorija množice / delna množica ki je del kake množice; diskretna množica množica točk, katerih medsebojne razdalje so večje od 0; ekvivalentna množica pri kateri ima vsak njen element ustrezen element v drugi množici; osnovna ali univerzalna množica ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; moč množice število elementov množice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
nèprebójen -jna -o prid. (ȅ-ọ̄) ki se ne da prebiti: prihiteli so policisti v neprebojnih oblekah / neprebojno steklo / ekspr. neprebojen obkolitveni obroč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
núditi -im, in nudíti in núditi -im nedov. (ū ȗ; ī ú) - 1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče; knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo; v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti
- 2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja; prazna hiša jim je nudila zavetje
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno; ne nudite jim povoda za prepir; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje
// z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled; lep primer za to nudi sosednja občina; z gradu se nudi lep pogled na mesto
// imeti, vsebovati: dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo - 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo; za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati; nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral; nuditi pomoč pomagati
- 4. zastar. siliti, spodbujati: položaj nas nudi, da to storimo
● publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti
núditi se, in nudíti se in núditi se publ., navadno z dajalnikom ponujati se, kazati se: nudi se nam dober izhod; nudi se ugodna rešitev / vojakom se je povsod nudila enaka slika: požgane hiše, mrtvi ljudje / nudi se nam prilika prebiti dopust na morju
● zastar. pred beznicami so se nudile prostitutke so se nastavljale, ponujale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
objèm -éma m (ȅ ẹ́) glagolnik od objeti, objemati: topel materinski objem;
objem ob slovesu je bil prisrčen / ekspr.: iztrgati se iz objema; planila sta si v objem; vrgla se mu je v objem; dolgo jo je držal v objemu / knjiž., z oslabljenim pomenom: počitnice je preživel v objemu gozdov; skušal se je prebiti iz objema ideološkosti
● knjiž. priti v objem smrti umreti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
obróč -a m (ọ̑) - 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se
- a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč
- b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo)
- c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči
- 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / redko okrog oči ima črne obroče kolobarje
- 3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča
- 4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: partizanske enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč
// navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta - 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce
♦ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astr. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
odležáti -ím dov. (á í) - 1. prebiti, preživeti v ležečem položaju: kak teden sem odležal v bolnici, potem so me poslali domov
- 2. ostati v določenem položaju za pridobitev potrebnih lastnosti: hrastove deske morajo odležati najmanj leto dni; vino mora nekaj časa odležati
● odležati gripo leže preboleti
odležán -a -o: odležan les
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
odsedéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. pog. prebiti, preživeti v zaporu: odsedel je deset let; odsedel bo nekaj dni, potem bo izpuščen / ni odsedel vse kazni prestal
- 2. redko presedeti: obed je odsedel, kar se je dalo mirno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
oklépen -pna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na oklep: prebiti oklepno ploščo / oklepno vozilo / oklepna divizija, enota divizija, enota, opremljena z oklepnimi vozili // močna oklepna srajca
♦ voj. oklepni avtomobil, vlak avtomobil, vlak z jeklenim oklepom in z orožjem; oklepna ladja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
opráviti -im dov. (á ȃ) - 1. uspešno končati
- a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
- b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral
// mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
- 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago
// opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil - 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
- 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih
// s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
// publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala
// revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem - 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
- 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
- a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
- b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
- 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
- 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
♦ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot
opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel
oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo
● ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
plást -í ž (ȃ) - 1. navadno s prilastkom kar je v določeni debelini razprostrto po večji površini: na pohištvu je ležala precej debela plast prahu; gosta plast umazanije je prekrivala ulico; emulzijska, zaščitna plast; odstranil je plast gline; plug je zarezal v debelo plast zemlje / narediti plast betona; po dvorišču so nasuli plast peska / nekaterim gobam je treba odstraniti spodnjo plast klobuka / na vodi je plavala tanka plast nafte / ni je prepoznal, ker je imela na obrazu precejšnjo plast šminke / ekspr. vse je prekrivala spokojna plast noči / omet je odpadal v plasteh; po njivah je ležal sneg v debelih plasteh visok sneg
// kar je, se nahaja v taki obliki v drugi snovi, med drugo snovjo: nekaj metrov pod površjem so odkrili bogato plast premoga; voda pronica skozi prepustno plast peska / pod glinasto plastjo je ležala peščena / zračne plasti - 2. osebe, ljudje, povezani glede na socialni izvor, položaj v družbi: delavska, kmečka, meščanska plast prebivalstva; taki ljudje so tam privilegirana, vladajoča plast v družbi / družbene plasti prebivalcev / skušal se je prebiti v najvplivnejšo plast družbe
- 3. nar. kup, kopica, navadno sena, listja: po travniku so se kopičile plasti sena / veje je moral ravnati v plasti
// pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: ko je kosil, je trava padala v mogočnih plasteh / vrgel je nekaj plasti sena na voz
♦ agr. kulturna plast zemlje; orna plast plast zemlje, ki se pri oranju obrača; ornica; biol. zarodna plast celična plast gastrule; geol. plast kompleks še nesprijetih kamnin mlajšega geološkega obdobja; jurske plasti; geom. plast prostor med sosednjima glavnima stojnima ravninama; gozd. grmovna plast ki obsega vegetacijo do višine grmovja; grad. nosilna plast; meteor. inverzna temperaturna plast v ozračju, kjer temperatura z višino raste; plast oblakov; petr. plast del kamnine na večjem obsegu, ki se po barvi, sestavi, trdoti jasno loči od drugih delov; talna plast nad katero ležijo vse druge plasti istih skladov; strojn. mejna plast plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni; tekst. plast vlakna, naložena v večji širini in debelini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
poskúsiti -im tudi poizkúsiti -im dov., poskúšen tudi poizkúšen (ú ȗ) - 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka
- a) za uresničitev dejanja: poskusil je dvigniti kamen, odpreti vrata; ptico je poskusil ujeti; večkrat je poskusil preplezati steno; poskusiti rešiti nalogo / obkoljeni so poskusili prebiti obroč; poskusi prijazneje ravnati z njim; elipt.: poskusiti nemogoče; poskusiti samomor / kot grožnja samo poskusi, pa boš videl
- b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskusi gibati s prsti, hoditi / poskusiti kaj pomensko opredeliti
- 2. narediti kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti, stanja: poskusi ta vijak, če je pravi; poskusil je, če je vrv dovolj napeta / voda ni mrzla, kar poskusi / hotel je poskusiti svoje moči preizkusiti
- 3. narediti kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: novo cepivo so poskusili na živalih / poskusiti uporabnost nove iznajdbe
- 4. nav. ekspr. spoznati, ugotoviti kaj ob lastnih doživetjih: to vedo najbolje tisti, ki so sami poskusili; poskusil je, kaj je ljubezen / vi niste poskusili, kaj je siromaštvo niste bili sami siromašni
● ekspr. v življenju je marsikaj poskusil pretrpel; ekspr. nihče si ni upal poskusiti gore s te strani iti, plezati na goro; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; ekspr. vse je poskusil, da bi jo pridobil zelo se je trudil, si prizadeval; ekspr. poskusiti še ni greh če kdo naredi kaj neprimernega zaradi potrebne izkušnje, ni to nič hudega
poskúsiti se tudi poizkúsiti se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: poskusiti se v pesništvu; kot samouk se je poskusil tudi v tiskarskem poslu / novinarji so se poskusili v smučanju so tekmovali
// poskusil se je tudi kot dramatik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
pre...1 predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
- a) usmerjenosti dejanja čez kaj, skozi kaj, na celotno površino česa: prebresti, preiti, prekoračiti / prebiti, precediti, preluknjati / prekriti, prelepiti
- b) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: prehoditi, prejadrati, prepotovati / predrsati, pregaziti
- c) spremembe položaja, stanja: prečrpati, preliti, preložiti / predeliti, preklati / prebuditi / predrugačiti, preoblikovati
- č) stanja osebka, kot ga nakazuje osnovni glagol: predremati, preležati, presedeti
- d) ponavljanja, zapovrstnosti dejanja: prebirati, precepljati, preključevati / prebarvati, prebrusiti, prekontrolirati / pregorevati
- e) dosege zaželenega namena, cilja: preiskati, preizkusiti, premešati / prebiti se
- f) polnosti, visoke stopnje dejanja: preanalizirati, prečistiti, pregreti / prečakati, prečutiti
- g) same dovršnosti (brez pomenskega odtenka): prebičati, predebatirati, prekolesariti, preleviti se
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: preboj, prehod, preiskovalen, preležanina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prebedéti -ím tudi prebdéti -ím [prva oblika bəd] dov., prebedì tudi prebdì (ẹ́ í) buden prebiti, preživeti: noč so bolj prebedeli kot prespali;
več ur je prebedela pri bolniku;
veliko noči je prebedel ob knjigah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preberáčiti -im dov. (á ȃ) - 1. z beračenjem prehoditi: v enem tednu je preberačil vso deželo; preberačil je vse mesto; preberačil se je do glavnega mesta
- 2. z beračenjem prebiti, preživeti: vse življenje je preberačil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prebíti1 -bíjem dov., prebìl (í ȋ) - 1. z udarcem, udarci narediti luknjo, odprtino skozi kaj: prebili so led, da so prišli do vode; prebiti streho, zid / prebiti kovino predreti; mladiča sta s kljunom prebila lupino prekljuvala
// krogla mu je prebila prsi; pri padcu si je prebil lobanjo / prebiti luknjo v jermen - 2. z bojem priti skozi nasprotnikove položaje: prebiti blokado, obrambno črto, fronto, obroč; brigada se je s težavo prebila
- 3. knjiž. natepsti, pretepsti: zatožil ga je, da ga je prebil; prebiti do krvi
● prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
♦ šport. prebiti arkado
prebíti se nav. ekspr. - 1. s težavo priti skozi kaj ovirajočega: vozilo se je komaj prebilo skozi gnečo; tanker se je prebil skozi ovire; prebil se je v ospredje, da bi bolje videl; pren. prebiti se skozi težave
// kljub oviram priti kam: kljub neurju so se prebili do koče; do zasutih tovarišev so se prebili z velikim trudom; prebiti se iz podzemeljske jame / reka se prebije do morja; pren. prebiti se do uspeha - 2. kljub oviram, težavam poklicno, družbeno uspeti: prebil se je in si ustvaril ime; brez njihove pomoči bi se težko prebil
// s predlogom z delom, prizadevanjem doseči določeno stopnjo, mesto: prebiti se do znanstvenega naslova; tekmovalec se je prebil na drugo mesto - 3. navadno s prislovnim določilom (s težavo) se preživeti: komaj so se prebili v letih krize / težko so se prebili skozi življenje
● ekspr. prebiti se skozi knjigo s težavo jo prebrati; publ. prebil se je tako visoko, da je postal nepogrešljiv postal je tako pomemben
prebít -a -o - 1. deležnik od prebiti: na več mestih prebita lobanja; skozi steno prebite odprtine; do iznakaženosti prebiti jetniki
- 2. presnet, preklet: ti prebiti fant, že spet si zamudil večerjo; ta prebita pijača ga bo uničila / to prebito vreme, spet nam je zagodlo
● ekspr. led je bil prebit začetne težave, ovire so bile odpravljene; prebita para ekspr. nimam niti prebite pare popolnoma nič denarja; ekspr. to ni vredno prebite pare zelo malo, nič; prisl.: ekspr. prebito jih je oštela zelo, hudo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prebíti2 -bíjem dov., stil. prebóm (í ȋ, ọ̄) - 1. biti, ostati kje določen čas: ni se odločil, kje naj prebije počitnice; vsak večer je prebil na sestankih; noč je prebil pri prijatelju; mladost je prebil v domači vasi preživel
// s prislovnim določilom biti določen čas v stanju, kot ga določa samostalnik: noč je prebil v velikem strahu; večji del življenja je prebila v revščini
// biti deležen tega, kar določa sobesedilo: v taborišču so prebili težke dni; prebil je hudo preizkušnjo - 2. nav. ekspr. prenesti, zdržati: težko je prebil ločitev od staršev; mislil je, da ne more prebiti brez nje; človek prebije več, kakor misli / te sramote ne prebijem / brez prtičkov bomo že prebili shajali
// prestati, pretrpeti: pod njegovo oblastjo so ljudje mnogo prebili
● star. bolnica je prebila je umrla; knjiž. z njo se ne da prebiti se je ne da prenašati, trpeti
prebít -a -o: vstati po prebiti pljučnici; na Dunaju prebita leta; na obrazu se ji pozna prebito trpljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prebòj -ôja m (ȍ ó) - 1. glagolnik od prebiti: preboj stene / preboj izolacije, ki obdaja to državo / oktobrska revolucija je bila prvi preboj kapitalističnega in imperialističnega sistema / preboj neuvrščene politike v širino
● redko zalepiti preboj prebito mesto - 2. vojaška akcija, pri kateri skupina vojakov z bojem pride skozi nasprotnikove položaje: izsiliti preboj; preboj iz obkolitve / preboj blokade, fronte / iti v preboj
♦ elektr. razelektrenje skozi izolator; mont. zveza med dvema hodnikoma pod zemljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preboríti se -ím se dov., prebóril se (ī í) redko prebiti se: preboriti se skozi zamete / preboriti se skozi težave / preboriti se do lastnega pesniškega jezika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prečákati -am dov., prečákajte in prečakájte; prečákala in prečakála (á ȃ) ekspr. čakaje prebiti, preživeti: zaman je prečakal dopoldne;
cele ure je prečakala po ambulantah // prebiti, preživeti sploh: vojno je prečakal na deželi; noč je prečakal v zasedi // v čakanju doseči veliko, preveliko mero: koliko sem ga prečakala, pa ga ni bilo domov
● knjiž., redko ali bomo prečakali deževje dočakali konec deževja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prečeméti -ím [čəm] dov., prečemì (ẹ́ í) negibno, tiho sedeč prebiti, preživeti: ujetniki so dan prečemeli ob ognju / ekspr. leta je prečemela v tej sobi // napol buden prebiti, preživeti: bolnik je noč prečemel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prečepéti -ím dov. (ẹ́ í) čepeč prebiti, preživeti: otroci več ur prečepijo v peskovniku in se igrajo;
vso vožnjo je prečepel v kotu živinskega vagona / kokoši prečepijo noč na gredah / ekspr. večere prečepi za pisalno mizo presedi // ekspr. prebiti, preživeti sploh: največ časa prečepi v pisarni; vse življenje je prečepel v tem kraju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prečúti1 -čújem dov., prečúl in prečùl (ú ȗ) raba peša buden prebiti, preživeti; prebedeti: vso noč smo prečuli / prečuti več ur ob bolnikovi posteljiprečút -a -o: truden je od prečute noči / biti bled in prečut neprespan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
predaníti -ím dov., predánil (ī í) prebiti, preživeti dan (na varnem, skritem mestu): borci so predanili v gozdu in šele zvečer prestopili cesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
predíhati -am dov. (í ȋ) ekspr. - 1. z dihanjem zajeti razmeroma veliko količino česa; nadihati se: predihali smo precej dima in prahu
// prebiti, preživeti: veliko noči je moral predihati v tem zatohlem zraku - 2. z intenzivnim dihanjem prečistiti: predihati pljuča
● žarg. knjigo je v enem dnevu predihal prebral; žarg. možak je v življenju predihal veliko vina popil, izpil
predíhan -a -o: predihan zrak izrabljen; predihana pljuča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
predivjáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. zelo hitro prehoditi, prevoziti: predivjati mesto / gripa je predivjala že celo Evropo se razširila po celi Evropi
● ekspr. predivjati noč hrupno se zabavajoč jo prebiti, preživeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
predrémati -ljem, in predrémati tudi predremáti -am dov. (ẹ́; ẹ́ á ẹ́) dremaje prebiti, preživeti: predremal je vse popoldne;
v kupeju za kadilce je predremal pol poti / predremati predavanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prefantováti -újem dov. (á ȗ) ekspr. prebiti, preživeti ob fantovanju: vse noči je prefantoval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
pregaráti -ám dov. (á ȃ) nav. ekspr. prebiti, preživeti v garanju: dolga leta je pregaral na kmetiji / koliko je pregarala za otroke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
pregúrati -am dov. (ȗ) nižje pog. prebiti, preživeti: bomo že kako pregurali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preigráti -ám dov. (á ȃ) - 1. z igranjem priti (od začetka) do konca glasbenega dela: preigrati partituro; z občutkom preigrati uvod / ekspr. te valčke so že stokrat preigrali izvedli
// nav. ekspr. z igranjem preglasiti, preseči: harmonika je preigrala vse glasove - 2. z boljšo igro doseči premoč: gostje so dobro začeli in popolnoma preigrali domačine; pren., publ. preigrati politične nasprotnike
// šport. spraviti žogo z rahlimi sunki mimo nasprotnega igralca: preigral je več nasprotnikov in dal gol - 3. igraje zlasti družabne igre prebiti, preživeti: kvartopirci so noč preigrali in prekričali
● ekspr. preigrali so že vse Cankarjeve drame uprizorili; ekspr. dosti je preigral na harmoniko igral; publ. igralec je zadrego spretno preigral skril z igro
♦ šah. preigrati izgubljeno partijo ponoviti jo zlasti za vajo
preigráti se gled., s prislovnim določilom pri igranju se premakniti: šepetalka je kazala igralcem, kam naj se kdo preigra
preigrán -a -o: stare, že preigrane drame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preizkús tudi preskús -a m (ȗ) postopek, s katerim se kaj ugotovi: prebiti, prestati je moral nevaren preizkus;
biološki, fizikalni preizkus;
računski preizkus trdnosti / delati preizkus / preizkus za ugotovitev nosečnosti / ekspr. preizkus na slepo // glagolnik od preizkusiti: preizkus cepiva; preizkus motorja / preizkus znanja učencev / testi za preizkus znanja
♦ med. aglutinacijski preizkus bacilov; metal. kovalni preizkus preizkus, če se da kovina kovati; teh. obremenilni preizkus ki pokaže odpornost kakega strojnega dela glede na obremenitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preizkúšnja tudi preskúšnja -e ž (ȗ) - 1. kar zahteva višjo stopnjo kake človekove (pozitivne) lastnosti, sposobnosti: prebiti, prestati, zdržati preizkušnjo; to je zanj huda, težka, velika preizkušnja; bili so kos vsaki preizkušnji / hitrostna preizkušnja na smučeh; spretnostna preizkušnja / biti, stati pred preizkušnjo
- 2. glagolnik od preizkušati ali preizkusiti: preizkušnja avtomobila; preizkušnja nove učne metode; preizkušnja škropiva / preizkušnja moči, vzdržljivosti / inteligenčna, krvna preizkušnja / preizkušnja seča glede na beljakovine, sladkor; prim. preskušnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preječáti -ím dov., prejéči in prejêči; prejéčal in prejêčal (á í) ječeč prebiti, preživeti: noč je prestokal in preječal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prejésti -jém dov., 2. mn. prejéste, 3. mn. prejedó tudi prejéjo; prejéj in prejèj prejéjte; prejédel prejédla, stil. prejèl prejéla (ẹ́) - 1. z grizenjem narediti luknjo skozi kaj: molji so prejedli blago; miši so na več mestih prejedle vrečo; pren., ekspr. breme mu je prejedlo kožo
// s kemičnim delovanjem povzročiti- a) da nastane v kaki snovi, tkivu luknja: modra galica je prejedla obleko; kislina preje steno želodca / čir je prejedel dvanajsternik; pren., ekspr. reka je prejedla nasip
- b) da kaj razpade na več delov: kislina je že prejedla obroč / rja je na več mestih prejedla žico
- 2. ekspr. prebiti, preživeti v uživanju hrane, jedi: večino dneva so prejedli in prepili
prejésti se - 1. z grizenjem priti skozi kaj ovirajočega: ličinke so se prejedle skozi lubje; pren., ekspr. prejesti se skozi gradivo
// ekspr. s težavo priti kam: prejesti se na prostost / prejedel se je do lastnega spoznanja - 2. ekspr. v uživanju hrane, jedi priti do česa: gostje so se prejedli do sladice
prejéden -a -o: prejedena tkanina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prejókati tudi prejokáti -am, in prejókati tudi prejokáti -jóčem dov., prejókajte tudi prejokájte in prejóčite (ọ́ á ọ́) prebiti, preživeti v joku, jokanju: noč je prejokala / ekspr. veliko je že prejokala zaradi moža / knjiž., z notranjim predmetom veliko solz je že prejokalprejókan -a -o: za seboj ima prejokano noč
● ekspr. prejokano zglavje od jokanja, solz premočeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prekášljati -am dov. (ȃ) kašljajoč prebiti, preživeti: prekašljala je vso noč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preklečáti -ím dov., preklêči in prekléči; preklêčal in prekléčal (á í) kleče prebiti, preživeti: za kazen je preklečal celo uro v kotu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preklepetáti -ám in -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) klepetaje prebiti, preživeti: z njim je preklepetala vse popoldne, marsikatero uro
● ekspr. vse, kar sta vedela, sta že preklepetala o vsem sta se že pogovorila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prekramljáti -ám dov. (á ȃ) kramljaje prebiti, preživeti: ves večer je prekramljal z njo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prekričáti -ím dov. (á í) - 1. v kričanju biti glasnejši kot drugi: hotel ga je prekričati, a se mu ni posrečilo; pren., ekspr. hotel je prekričati to misel
- 2. ekspr. kriče prebiti, preživeti: vso noč je prekričal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prekrókati -am dov. (ọ̑) pog. krokajoč prebiti, preživeti: vso noč je prekrokalprekrókan -a -o: po prekrokani noči je imel hudega mačka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prekvartáti -ám dov. (á ȃ) ekspr. kvartajoč prebiti, preživeti: vso noč sta prekvartala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prelenáriti -im dov. (á ȃ) v lenarjenju prebiti, preživeti: ves dan je prelenaril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preležáti -ím dov. (á í) leže prebiti, preživeti: dan so preležali skriti v gozdu / bolezen je preležal v bolnici / ekspr. kdo vse je že preležal na tej postelji ležal
♦ agr. lan ne sme preležati ob godenju predolgo ležatipreležáti se med. dobiti na telesu rane zaradi dolgega ležanja: bolnik se je preležal
preležán -a -o - 1. deležnik od preležati: bolnik s preležanim hrbtom; srečal sem ga dva tedna po preležani bolezni
- 2. zaradi neuporabe pokvarjen, slab: preležana moka; preležano blago; pren., ekspr. preležane ideje
- 3. od dolgega ležanja, velike obremenitve potlačen, stisnjen: žimnica s preležanimi vzmetmi / na seniku so spali neki ljudje, saj je vse preležano poležano
● ekspr. pretegniti si preležane ude otrple, zaležane; sam.: duh po preležanem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
premolčáti -ím [u̯č] dov., premólči; premólčal (á í) - 1. molče prebiti, preživeti: cele dneve premolči / vso pot do doma sta premolčala
- 2. knjiž. ne odgovoriti, ne reagirati na kaj: vprašanje je premolčal; ne bi bilo prav, če bi to kar premolčali
● knjiž. pisatelj je vsa medvojna leta premolčal ni ničesar objavil; zastar. premolčal je svoje ime zamolčal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
premolíti -mólim dov. (ī ọ́) v krščanskem okolju moleč prebiti, preživeti: vse noči je premolila / veliko sta premolili zanj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prenočíti -ím dov., prenóčil (ī í) prebiti, preživeti noč, navadno speč: prenočil je na kozolcu, v gozdu;
danes boš prenočil pri nas // preh. dati prenočišče: prenočiti gosta; prosi, če bi ga lahko pri vas prenočili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prepartizániti -im dov. (á ȃ) publ. prebiti, preživeti kot partizan: spominjal se je časa, ki ga je prepartizanil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prepásti -pásem dov. (á) - 1. s pašo, pasenjem prehraniti: prepasti čredo čez poletje; na tej planini se lahko prepase veliko živine
- 2. redko prebiti, preživeti kot pastir: leto je srečno prepasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prepéti -pôjem dov., prepój prepójte tudi prepôj prepôjte; prepél (ẹ́ ó) - 1. s petjem priti (od začetka) do konca pesmi: povabil ga je, da mu prepoje na novo komponirano delo; v enem dnevu so dvakrat prepeli vso opero / ekspr. koliko pesmi smo prepeli tiste čase
- 2. ekspr. prebiti, preživeti ob petju, prepevanju: veliko ur smo prepeli
- 3. pri petju biti glasnejši kot drugi: s svojim visokim glasom prepoje vse pevce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prepíti -píjem dov. (í) ekspr. prebiti, preživeti v uživanju navadno alkoholne pijače: vse noči prepije in preigra // v pitju doseči veliko, preveliko mero: tako je bil žejen, da bi vse prepil / še morje bi prepilprepíti se preveč se napiti: žejni živali ni dovolil, da bi se prepila
prepít -a -o: bil je slaboten in prepit; v glavi mu brni kakor po prepiti noči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preplésati in preplesáti -pléšem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. plešoč prebiti, preživeti: noč je preplesala in prepela; ekspr. vse nedelje prepleše
- 2. plešoč priti z enega konca česa na drugega: dvorano sta dvakrat preplesala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
presamévati -am dov. in nedov. (ẹ́) v samevanju prebiti, preživeti: presamevala je sobotne in nedeljske večere / ekspr. zaradi svoje bolezni mnogo presameva sameva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
presamotáriti -im dov. (á ȃ) v samotarjenju prebiti, preživeti: bala se je, da bo morala starost presamotariti / ekspr. kot otrok je mnogo presamotaril samotaril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
presanjáriti -im dov. (á ȃ) ekspr. v sanjah, sanjarijah prebiti, preživeti: večere je presanjaril / ure in ure je presanjarila sanjarila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
presánjati -am dov. (á) ekspr. v sanjah prebiti, preživeti: v nekaj sekundah presanja človek dolge prizore / presanjati dan, pomlad / knjiž. koliko so presanjali o svobodi sanjali
● knjiž., ekspr. vse to sem že presanjal premislil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
presedéti -ím dov. (ẹ́ í) sedeč prebiti, preživeti: po več ur dnevno je presedel na klopi;
nepremično je presedel celo uro / popoldne je presedela pri frizerju; ekspr. ure in ure je presedel pri knjigah bral, študiral // ekspr. več let je presedel v zaporu prebil, preživel
● ekspr. presedeti kazen prestatipresedèn -êna -o - 1. deležnik od presedeti: ure, presedene na sestankih
- 2. knjiž. poškodovan od sedenja: preseden naslanjač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preslonéti -ím dov. (ẹ́ í) sloneč prebiti, preživeti: popoldan je preslonela na oknu / ekspr. vse večere je preslonel pri meni prebil, preživel
● ekspr. koliko ur sem preslonel nad knjigo bral, študiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preslužíti in preslúžiti -im dov. (ī ú) služeč prebiti, preživeti: več let je preslužil pri bogatem kmetu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
presmrčáti -ím dov. (á í) smrčeč prebiti, preživeti: na stolu je presmrčal noč / ekspr. teh nekaj ur bom kar presmrčal prespal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prespáti -spím dov., prespì prespíte; prespál (á í) - 1. speč prebiti, preživeti: noč je mirno prespal; tretjino življenja človek prespi / fant je dogodek prespal in zjutraj ni vedel nič o njem / na vlaku je prespal vse postaje do Ljubljane / prespati dogovorjeni znak
♦ zool. nekatere živali zimo prespijo prebijejo, preživijo v stanju, podobnem spanju
// speč preiti kako časovno točko, mejo: ker se je bal prespati dogovorjeno uro, se je vso noč zbujal
// prenočiti: prespal je kar pod kozolcem; prespal je doma, nato je odšel / v kraju je lani prespalo skoraj sto tisoč turistov - 2. s spanjem doseči prenehanje kakega stanja: najprej prespi svojo pijanost; ko so prespali utrujenost, so nadaljevali pot
- 3. ekspr. s spanjem, čakanjem časovno oddaljiti se od česa: ko je poraz, razočaranje prespal, je začel misliti bolj kritično / stvar dvakrat, trikrat prespi, preden se odločiš počakaj nekaj časa
prespáti se s spanjem se okrepiti: tri dni je popival, nato se je prespal in začel spet delati; jutri bo nedelja, pa se bom prespal
prespán -a -o: biti prespan in spočit; za njim je slabo prespana noč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prestáti -stojím dov., prestój prestójte; prestál; nam. prestàt in prestát (á í) stoječ prebiti, preživeti: več ur so morali prestati na mrazu;
vso vožnjo z vlakom je prestal;
prestati in presedeti / ekspr. koliko ves dan prestojim na nogah stojim
● zastar. kadar bolnik prestoji napad, naj še nekaj ur leži prebije; prim. prestan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prestrádati -am dov., tudi prestradála (á) stradajoč prebiti, preživeti: marsikateri dan je prestradal;
prestradati zimo / ekspr. koliko sem v življenju prestradal stradalprestrádan -a -o - 1. deležnik od prestradati: prestradani dnevi
- 2. ekspr. sestradan: prestradan človek; prestradan pes; ves je prestradan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
pretarokírati -am dov. (ȋ) igraje tarok prebiti, preživeti: marsikatero noč so pretarokirali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
pretičáti -ím dov. (á í) ekspr. prebiti, preživeti: vse dneve pretiči doma pri knjigah / skoraj dve leti je pretičal v ječi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
pretólči -tólčem [ou̯] dov., pretólci pretólcite in pretolcíte; pretólkel pretólkla (ọ́) - 1. s tolčenjem, udarci narediti luknjo, odprtino skozi kaj: pretolči led na plitvini
- 2. ekspr. natepsti, pretepsti: hotel ga je pretolči; pretolkli so jih do smrti
- 3. ekspr. prebiti, preživeti: vojno je pretolkel po taboriščih; zimo smo srečno pretolkli / vseh sedemdeset let je pretolkla v revščini / vse so prodali, da bi pretolkli težke čase
● ekspr. počasi bom že pretolkel to pot prehodil
pretólči se ekspr. prebiti se: pretolči se skozi gosto smrečje / pretolči se do cilja; moramo se pretolči do ljudi, naselja / bataljon se je pretolkel na osvobojeno ozemlje; pretolči se skozi zasede / s temi prihranki se morajo pretolči do pomladi / pretolči se skozi revščino
● ekspr. komaj se je pretolkel skozi knjigo jo s težavo prebral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
pretulíti in pretúliti -im dov. (ī ú) - 1. tuleč prebiti, preživeti: volkovi so noč pretulili
- 2. pog. prejokati: otrok je noč pretulil
● ekspr. vihar je pretulil njegove besede preglasil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preučíti -ím dov., preúčil (ī í) - 1. usposobiti za drugo delo: preučiti invalida; moral se je preučiti
- 2. proučiti: znanstveno preučiti pojav / skrbno preučiti vse podatke preštudirati
// preučiti prošnjo, zahtevo
● star. izkušnja nas ni preučila izučila
preučíti se ekspr. prebiti, preživeti ob učenju: koliko se bomo morali letos še preučiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prevasováti -újem dov. (á ȗ) prebiti, preživeti ob vasovanju: noč je prevasoval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preveseljáčiti -im dov. (á ȃ) nav. ekspr. prebiti, preživeti v veseljačenju: spominjal se je dni, ki jih je preveseljačil;
ostanek noči je preveseljačil pri sosedu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
previháriti -im dov. (á ȃ) ekspr. hrupno zabavajoč se prebiti, preživeti: previhariti noč
● knjiž., ekspr. previhariti krizo premagati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
previséti -ím dov., prevísel (ẹ́ í) nav. ekspr. viseč prebiti, preživeti: vso noč sta previsela v steni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prevzdihováti -újem dov. (á ȗ) vzdihujoč prebiti, preživeti: mnogo noči je prevzdihoval / ekspr. koliko je takrat prevzdihovala in prejokala v vzdihovanju dosegla veliko, preveliko mero
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prezímiti -im dov. (ī ȋ) prebiti, preživeti zimo: prezimili so v letovišču ob jezeru / posevki dobro, slabo prezimijo / ta kolerabica brez škode prezimi na vrtu // preh. omogočiti čemu, da se ohrani čez zimo: upoštevati nasvete, kako prezimiti posamezne vrste rastlin / ohrovt prezimimo v zračnem in hladnem prostoru; čebulček je dala prezimit na podstrešje / prezimiti ladje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preždéti -ždím dov., preždì (ẹ́ í) - 1. negibno, tiho sedeč prebiti, preživeti: vse popoldneve je preždel ob vodi; nekaj ur je preždela v kotu, trudna od slovesa / brez dela je preždel dopoldan
- 2. napol buden prebiti, preživeti: noči ni prespal, ampak preždel
- 3. ekspr. prebiti, preživeti sploh: vojno vihro je preždel doma; zimo je preždel na klopi pri peči
● ekspr. več ur na dan preždi pri mizi in piše presedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
preživotáriti -im dov. (á ȃ) nav. ekspr. prebiti, preživeti v pomanjkanju materialnih ali duhovnih dobrin: zimo je preživotaril v neki koči;
vojna leta je z otrokom preživotarila v mestu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
pričákati -am dov., pričákajte in pričakájte; pričákala in pričakála (á ȃ) - 1. s čakanjem priti do česa, doseči kaj: odgovora ni pričakal; končno so pričakali prevod te pesnitve / po dolgem čakanju so le pričakali natakarja
- 2. ostati na kakem mestu do prihoda koga: goste so pričakali pred hišo; pričakati koga na letališču; slovesno pričakati / pričakala ga je z nasmehom sprejela
// ostati na kakem mestu s sovražnim namenom do prihoda koga: pričakal ga je in ustrelil; pričakati sovražnika v zasedi / oče ga je pričakal s šibo - 3. prebiti, preživeti čas do nastopa česa: pričakati začetek šolskega leta; ekspr. tako se je veselila izleta, da kar ni mogla pričakati jutra / novo leto je pričakal v veseli družbi
● star. ni pričakal svojega jubileja dočakal; ekspr. premišljevala je, s čim naj pričaka svojo lačno družino s čim naj ji postreže ob prihodu; knjiž., redko pričakal je, da je nehal vpiti, nato mu je odgovoril počakal; ekspr. življenje je ni ravno prijazno pričakalo imela je težko življenje
pričákan -a -o: težko pričakano leto osvoboditve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
prizadévati -am nedov. (ẹ́) - 1. povzročati duševno bolečino, trpljenje: te besede so jo boleče prizadevale; njegova brezbrižnost jo prizadeva; ekspr. prizadevati v živo zelo
// vsebina te pesmi, romana ga je vedno znova prizadevala vznemirjala
// povzročati škodo, težave: slabe gospodarske razmere zelo prizadevajo delavce; ti ukrepi jih ne prizadevajo preveč - 2. povzročati poškodbe, okvare: potresi prizadevajo zlasti stare stavbe / neustrezne delovne razmere prizadevajo delavce
- 3. povzročati, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: reklama ne sme prizadevati koristi drugih / publ. taki ukrepi prizadevajo osebne dohodke zaradi njih se osebni dohodki znižujejo, zmanjšujejo
- 4. z oslabljenim pomenom delati, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadevati komu bolečino, skrbi, žalost; nočem vam prizadevati hudega; prizadevati škodo
// izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: prebivalstvo prizadevajo naravne nesreče; prizadevale so jih vojne in druge nadloge
● ta odredba nas ne prizadeva se nas ne tiče, nas ne zadeva
prizadévati si delati, biti aktiven za dosego, uresničitev česa: učenci so si prizadevali za čim boljši uspeh; vztrajno si prizadevati za kaj / prizadevati si za dobro; prizadevati si za pravično družbeno ureditev / prizadeval si je biti duhovit, razumljiv; prizadeval si je prebiti fronto
● zelo so si prizadevali okrog njega mu stregli
prizadeváje: začel je govoriti, prizadevaje si, da bi prevpil vse druge
prizadevajóč -a -e: pozorno ga je poslušala, prizadevajoč si vse razumeti; za dobro si prizadevajoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
rekonvalescénca -e ž (ẹ̑) okrevanje po prestani bolezni: rekonvalescenca po hudi pljučnici je trajala več mesecev;
čas rekonvalescence / prebiti rekonvalescenco v zdravilišču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
skózi tudi skóz predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka skóz- (ọ̑) - 1. za izražanje premikanja ali usmerjenosti z ene strani na drugo
- a) glede na širino, globino česa: izvrtati predor skozi led, steno; ličinka se pregrize skozi ovoj / preriniti se skozi gnečo, množico; skozi meglo so videli obrise stolpnic; skozi zavese je prihajalo dovolj svetlobe / čistiti tekočino skozi filter; gledati skozi ključavnico; skočiti, vreči skozi okno; presejati skozi sito; oditi skozi zadnja vrata; šipe so bile umazane, da se je komaj videlo skoznje / ostanki hrane se izločajo skozi črevo; dihati skozi nos / skozi obleko je začutila hlad; skozi stene se vse sliši; pren. misel mu je šinila skozi možgane; prebiti se skozi težave
♦ geom. premica gre skozi točko P - b) glede na omejeno, zoženo površino: iti po bližnjici skozi gozd; voziti skozi mesto; potovati skozi Slovenijo; ekspr. reka se pregrize skozi sotesko; peljati se v Zagreb skozi Zidani most / iti skozi vse sobe
- 2. za izražanje časa, v katerem se
- a) kaj godi; čez: skozi poletje živi ob morju, pozimi doma; opravil je vse, kar se mu je nabralo skozi teden; tako konzervirana hrana se skozi (vso) zimo ne pokvari / ekspr. skozi vse življenje je imel srečo
- b) z oslabljenim pomenom kaj godi nepretrgano: skozi tri stoletja so se upirali turškim napadom tri stoletja; varčevati skozi ves mesec
// za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: odgovoriti skozi kašelj, smeh; ekspr. tu me boli, je izdavila skozi jok
- 3. za izražanje načina, kako dejanje poteka: govori razločno in ne skozi nos; žvižgati skozi zobe
// publ. za izražanje merila, vodila: gledati napredek skozi proizvodnjo in večjo produktivnost dela / naši gostinci gledajo goste samo skozi dinar mislijo samo na denar, zaslužek; ocenjevati kaj skozi prizmo današnjega okusa po današnjem okusu
// za izražanje sredstva, posrednika: opazovati okolico skozi daljnogled; ekspr. življenje gleda skozi rožnata očala / publ.: čuti dolžnost, da širi to zavest skozi svojo umetniško izpoved z umetniško izpovedjo; ustvariti moreče vzdušje skozi groteskne podobe / publ. govoriti, izpovedovati se skozi značaje svojih junakov - 4. neustalj. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja; zaradi: ta organizacija je postala pomembnejša skozi kritike nasprotnikov; dobiti večje dohodke tudi skozi slabe delovne pogoje
- 5. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, navadno v zvezi z iti za izražanje, da je kdo omejen čas deležen tega, kar določa sobesedilo: ti ljudje so šli skozi narodnoosvobodilni boj; pred vojno je šel skozi številne ječe je bil pogosto zaprt; elipt. kdor hoče uspeti, mora skozi šolo truda in znoja; šel je skozi veliko trpljenje / skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev
// publ.: ta predlog mora iti še skozi samoupravne organe morajo ga obravnavati samoupravni organi; zazidalni načrt mora skozi zbore občanov - 6. za izražanje natančnejše določitve, razvrstitve v okviru celote: stanuje v Rožni dolini, Cesta dve skozi dvaindvajset; poštni predal pet skozi ena [5/1]
● pog. ne vem, če bo šel spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. prebiti se skozi knjigo, podatke s težavo prebrati, preštudirati; pog. peljati skozi rdečo luč skozi križišče, ko je na semaforju prižgana rdeča luč; ekspr. lačen je bil, da se je skozenj videlo zelo lačen, sestradan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
skúšnja -e ž (ȗ) - 1. (gledališka, glasbena) vaja: udeležiti se skušnje; skušnja za proslavo / bralna skušnja; glavna skušnja / gledališka skušnja
- 2. zastar. izpit: narediti, opraviti skušnjo; pripravljati se na skušnjo; pasti pri skušnji; skušnja iz latinščine / zrelostna skušnja
● zastar. prebiti, prestati je moral nevarno skušnjo preizkus; zastar. to je bila velika skušnja za njuno ljubezen preizkušnja; prim. izkušnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
sôdba -e ž (ó) - 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti
// besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo - 2. star. sojenje, sodni proces: sodba še teče; voditi sodbo
- 3. rezultat umske dejavnosti, ki temelji na dojemanju, upoštevanju določenih dejstev in izraža odnos do česa: njegova sodba o dogodku, filmu je krivična, ostra, ugodna, utemeljena; sodba o kakovosti, resničnosti česa; sodba, da on marsikaj ve, se je izkazala za napačno / ne želim dajati političnih sodb o tem / izreči, napisati svojo sodbo o čem, kom / imeti o stvari svojo sodbo svoje mnenje, mišljenje
// kar posreduje, izraža tak rezultat umske dejavnosti: brati, slišati različne sodbe o kom
// miselno dejanje, na podlagi katerega tak rezultat nastane: varuj se prehitre sodbe; izpostavlja se sodbi ljudi, ki mislijo slabo o človeku; biti hiter, mil v sodbi / po moji sodbi je roman odličen - 4. filoz. vsaka misel, ki je lahko ali resnična ali neresnična: ta stavek je jezikovna oblika sodbe; pojmi in sodbe
// stavek, ki to misel izraža: ta sodba je neresnična, toda slovnično pravilna
● ekspr. malemu narodu je bila pisana sodba in glasila se je na smrt odločeno mu je bilo, da bo uničen, da bo izumrl; knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje; ekspr. s tem dejanjem si je sam izrekel, podpisal sodbo je sam odločil, povzročil, da ga bo doletelo kaj slabega, neprijetnega; ekspr. narod si bo pisal sodbo sam narod bo sam odločal o sebi, svoji usodi; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. poklicati koga pred sodbo pred sodišče; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu
♦ filoz. kategorična, konjunktivna, pogojna sodba; jur. izdati, izpodbijati, izreči sodbo; sodba se je izvršila takoj odločitev sodišča, zlasti kazen; obsodilna, oprostilna sodba; sodba je postala pravnomočna; sodba temeljnega, vrhovnega sodišča; rel. posebna sodba spoznanje in priznanje vrednosti in posledic lastnega življenja takoj po smrti; poslednja ali vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; zgod. črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
sténa -e ž (ẹ́) - 1. vsak od delov stavbe, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: postaviti, sezidati steno; prebiti steno med sobama; pomakniti mizo k steni; obesiti sliko na steno; zabiti žebelj v steno; narediti v steni odprtine za okna; debela stena; lesena, zidana stena; stene so bile vlažne in plesnive; bel, bled kot stena / ometati, pobeliti stene; čelna stena gradu pročelje; notranje, zunanje stene hiše zidovi; predelna, premična stena / plakatna stena na katero se lepijo plakati; predsobna stena lesen izdelek v obliki deske, navadno s kljukami za obešanje oblačil, z ogledalom in polico za klobuke; španska stena premična stena iz lažjega materiala za zakrivanje, ločevanje
- 2. s prilastkom kar kaj omejuje, zapira ob straneh: stene jame se krušijo; s sten in stropa votline curlja voda / obložiti stene pekača s testom; stene pohištva
// kar omejuje kaj votlega: stena cevi, žoge / črevesna stena; stena želodca, žile - 3. alp., geogr. skoraj navpično skalnato pobočje: preplezati steno; planinca sta vstopila v steno; vzpenjati se po steni; krušljiva, previsna stena; vrh, vznožje stene / severna stena Triglava
- 4. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti stene med njima / z oslabljenim pomenom: loči ju stena predsodkov predsodki; med njima se je vzdigovala stena nezaupanja
● ekspr. tukaj imajo stene ušesa tukaj se prisluškuje; ekspr. pritisnil ga je ob steno spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. govoriti gluhim stenam prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. imel je samo štiri gole stene neopremljeno sobo; ekspr. živi samo med štirimi stenami zelo osamljeno; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; ekspr. njen obraz je bil kot stena ni izražal misli, čustev
♦ bot. stene plodnice; čeb. medcelična stena srednja stena sata; gled. četrta stena namišljena stena med avditorijem in odrom, ki ustvarja videz zaprtega odrskega prostora; grad. toplotna stena širok curek toplega zraka, ki preprečuje vdiranje hladnega zraka v prostor; zagatna stena za preprečevanje drsenja zemlje na pobočjih; les. podeskati stene; vet. kovalna stena lesena stena, ob katero se pri podkovanju priveže nemiren konj; rožena stena sprednji in stranski del kopitne roževine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
trójen -jna -o prid. (ọ̑) - 1. trikrat tolikšen: vrniti trojno mero; opraviti trojno delo
// ki je iz treh delov, enot: prebiti se skozi trojni sovražnikov obroč; trojna plast; trojno ogledalo - 2. ki je treh vrst: pri hiši so trojni otroci; trojno gibanje morske vode: valovanje, morski tokovi, plimovanje
♦ kem. trojna vez kemična vez med dvema atomoma, ki jo tvorijo trije elektronski pari; šport. trojni položaj strelska disciplina, pri kateri se strelja iz stoječega, ležečega in klečečega položaja; zgod. trojni pakt zveza Nemčije, Italije in Japonske, ustanovljena 27. septembra 1940 v Berlinu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
vzvalovánost -i ž (á) stanje vzvalovanega: vzvalovanost gladine / ekspr. čustvena, notranja vzvalovanost / ekspr. v vzvalovanosti prebiti noč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
zabíti -bíjem dov., zabìl (í ȋ) - 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko
- 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho
// ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik - 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti
- 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo
- 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura
- 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo
- 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil
- 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka
- 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil
● žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti
zabíti se - 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča
// za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige
- 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom
zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti
zabít -a -o - 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata
● ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito
♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko - 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi
- 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
zajésti -jém dov., 2. mn. zajéste, 3. mn. zajedó tudi zajéjo; zajéj in zajèj zajéjte; zajédel zajédla, stil. zajèl zajéla (ẹ́) - 1. ekspr. porabiti, zapraviti za jed, hrano: zajedel je ves denar; vse je zajedel in zapil / sin ga bo zajedel mu bo porabil, zapravil imetje za jed, hrano
- 2. ekspr. prebiti, preživeti zlasti v uživanju jedi, hrane: večino časa zaje in zapije
zajésti se s prislovnim določilom - 1. z jedenjem, grizenjem prodreti v kaj: črv se zaje v jabolko / klop se zaje v kožo / redko med pretepom se je zajedel v njegovo roko zagrizel; pren., ekspr. dvom se zaje v človeka
- 2. prodreti v kaj trdega: sveder se zaje v desko; plug se zaje v zemljo / psu se je ovratnica zajedla v vrat; vrv se je zajedla v roke / reka se je zajedla v skalna tla
- 3. priti skozi površino v kaj tako, da se težko odstrani: prah se zaje v preprogo; črnilo se zaje v tla / kislina se zaje v kožo / neprijeten vonj se je močno zajedel v obleko
● ekspr. naselje se je zajedlo v polja je seglo
zajéden -a -o: v pobočje zajedena steza; veriga, zajedena v roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
zapóren -rna -o prid. (ọ̄) - 1. nanašajoč se na zapor: zaporni paznik / zaporni razlog; zaporno povelje / zaporna kazen kazen odvzema prostosti, zapor
- 2. ki kaj zapira: zaporni drogovi; pregrade in druge zaporne naprave
♦ avt. zaporna igla igla, ki uravnava dotok goriva v uplinjač; grad. zaporni sloj sloj na vozišču, ki preprečuje pronicanje vode; teh. zaporni ventil
// voj. namenjen preprečevanju prodora: prebiti zaporni obroč; zaporna zaseda / zaporni pas; zaporno področje / zaporni baloni baloni za oviro nizko napadajočim letalom; zaporni ogenj ogenj, s katerim se pri obrambi prepreči napad, prodor nasprotnikovih enot, pri napadu pa zavaruje krila, boke vojaških enot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
zíd -a in -ú m, mn. zidóvi (ȋ) - 1. vsak od delov stavbe, narejen z gradbenim materialom, zlasti z zidaki, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: v kleti so zidovi vlažni; porušiti, sezidati zid; krogla je prebila zid; pomakniti posteljo do zida, k zidu; obesiti sliko na zid; zabiti žebelj v zid; betonski, opečnat zid; stavba z debelimi zidovi; odprtina, razpoka v zidu; bled kot zid / hišni zid; samostanski, tovarniški zidovi / čelni zid pročelje; notranji, zunanji zidovi hiše; predelni, temeljni zid; slepi zid brez oken, odprtin
// obrnil se je k zidu in zaspal k steni
// temu podoben samostojen objekt: parceli je ločil zid; postaviti zid okrog gnojišča; obdati, zapreti z zidom; nizek, visok zid; vodoraven zid pred odprtino kmečke peči; gore stojijo kot zid med obema pokrajinama / obrambni, požarni, zaščitni zid; pokopališki, vrtni zid; zid proti vetru / kitajski zid obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom
// ekspr.: množica je naredila živi zid; zid strmih hribov; pren., ekspr. obdaja jo gluhi zid samote - 2. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti zida med njima; predlagal je veliko izboljšav, a je naletel na zid niso ga poslušali, upoštevali
// z oslabljenim pomenom: loči ju zid predsodkov predsodki; med njima se je vzdigoval zid nezaupanja, odtujenosti
● ekspr. govoriti zidu prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. pritisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; hoteti, riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje; ekspr. med njima je kitajski zid velika ovira, zapreka; ekspr. naveličan je mestnih zidov življenja v mestu; ekspr. vedno je želel imeti svoje štiri zidove bivališče, dom; ekspr. okrog sebe je sezidal visok zid postal je nedostopen; prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka; gluh je kot zid popolnoma, zelo
♦ arhit. kiklopski zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami; grad. ojačevalni zid ki povzroča večjo nosilnost; podporni zid ki preprečuje premik zemlje, materiala; polnilni zid s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi; suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; teh. nosilni zid
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
zíma -e ž (í) - 1. del leta med jesenjo in pomladjo: zima se bliža, mineva; nekatere živali zimo prespijo; zime preživlja ob morju; do zime bo hiša vseljiva; vrnil se je sredi zime; dolga, huda, mila, mrzla, suha zima; letošnja zima je bila zelo snežena; ekspr. to je prava ruska zima zelo mrzla
// ekspr.: dnevi so hladni, v zimo gremo; jesen se je nagnila v zimo / čez zimo dela zobotrebce; zelenjava za čez zimo; na zimo se vračajo domov ob koncu jeseni ali v začetku zime; v toplejših zimah se porabi manj kurjave; star. potok v zimi zamrzne pozimi; prebiti se skozi zimo; zgodilo se je lansko zimo, knjiž. lanske zime
♦ astr. astronomska zima doba od zimskega sončnega obrata do pomladanskega enakonočja
// za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bila že pomlad, v hribih pa še zima; zgodnja zima / zunaj je zima zimsko vreme; ekspr. v kakšno zimo sem prišel; pren., knjiž. v njegovem srcu je bila zima - 2. ekspr., s prilastkom doba popolnega upada življenjske moči: roman popisuje pomlad, poletje, jesen in zimo glavnega junaka / življenjska zima
● star. obleci se, na vozu bo zima hladno, mrzlo; ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. zima je pred vrati bo nastopila v najkrajšem času; star. v letu in zimi je enako oblečen zmeraj; preg. če spomladi grmi, se zima ponovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.
zvóčen -čna -o prid., zvóčnejši (ọ̄ ọ̑) - 1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost
● prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
♦ elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; muz. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih - 2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran
zvóčno prisl.: zvočno in slikovito izraziti; zvočno bogat, poln
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.