Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. lit. pripoved o poganskih bogovih in drugih bajeslovnih bitjih: zbirati ljudske bajke
2. 2. ljudska zgodba o nenavadnih pojavih in dogodkih: o tem dogodku je spletla ljudska domišljija nešteto bajk
3. 3. nav. mn., ekspr. neresnična pripoved, izmišljotina: ne pravi mi takih bajk! o njem je krožilo več neumnih bajk; to so prazne bajke
   ● knjiž. živeti v kraljestvu bajk prepuščati se domišljiji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

dogajálno prisl. (ȃ)
Delo je sestavljeno iz štirinajstih kratkih zgodb, ki se zdijo na prvi pogled dogajalno in izpovedno nepovezane

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. lit. smiselno si sledeči dogodki v literarnem delu, zgodba: fabula obravnava sodno preiskavo; izvirna, realistična fabula; fabula romana; nit fabule
   // nav. mn., ekspr. neresnična pripoved, izmišljotina: to so same fabule
2. 2. zastar. basen: Volkmerjeve fabule in pesmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. star. zgodba, povest: poslušati, pripovedovati istorije; detektivske, razbojniške istorije
   // nav. mn. neresnična pripoved, izmišljotina: o njem krožijo čudne istorije
2. 2. ekspr. neprijeten dogodek, afera: pazi, da se še ti ne zapleteš v to istorijo / tam imajo spet neko umazano istorijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

koloríran -a -o: v knjigi so številne kolorirane ilustracije; lokalno kolorirana pripoved

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. ki sestoji iz trdno sprijete snovi, gost: razmočena snov je manj kompaktna / kompaktna zgradba zemlje / kompaktno tekstilno blago trdno, močno
2. 2. ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: dežela je nacionalno popolnoma kompaktna / kompaktna poseljenost s kmečkim prebivalstvom / gradijo kompaktna naselja strnjena, zaključena
3. 3. publ. nerazcepljen, enoten: impresionisti so nastopili kot kompaktna skupina / razbiti kompaktno večino stranke
4. 4. knjiž. zgoščen, jedrnat: kompakten tekst; kompaktna epska pripoved
   ♦ anat. kompaktno kostno tkivo; les. kompaktni les les, ki ni bil poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen; masivni les

kompáktno prisl.: skupina vozi kompaktno; kompaktno naseljeno prebivalstvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. lit. pripoved, v kateri nastopa Kristus, Marija ali svetniki: brati, poslušati legende; legenda o sv. Petru / legenda pripoveduje, da je Kristus prišel nekoč na Kras / po legendi je sv. Jurij premagal zmaja
2. 2. knjiž. pripoved, zgodba, zlasti o nenavadnih pojavih, dogodkih, ljudeh: ljudstvo je obdalo kralja Matjaža z legendami; vedel sem za legendo o zakladu, ki je menda tam zakopan; o tem kroži mnogo legend / zanimive legende o pesniku
   // nav. ekspr. neresnična pripoved, izmišljotina: to niso legende, ampak dejstva
3. 3. knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi kdor zaradi nenavadnih, izrednih lastnosti vzbuja občudovanje: hrabri komandant je postal legenda / življenje tega človeka je že legenda
   ● knjiž. Matija Gubec je že prešel v legendo je postal legendaren
4. 4. navodilo za razumevanje ustaljenih, dogovorjenih znakov: legenda k zemljevidu, na skici / razstavne muzejske zbirke so bile pomanjkljivo opremljene z legendami
5. 5. num. napis (na novcu, pečatu): spremeniti legendo pečata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je lirska pesem: lirika, epika, dramatika / ta pesem je čista lirika ki izraža le čustva
   // lirske pesmi: Prešernova lirika; izbor slovenske lirike / domoljubna, ljubezenska, refleksivna lirika; lirika v prozi
2. 2. knjiž. liričnost, čustvenost: vpletati v pripoved liriko / ta prizor je lep primer plesne lirike

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na kraj 1, 2, krajeven: poznati lokalne razmere / raziskovati lokalno zgodovino / časopis prinaša le lokalne novice / knjiž.: lokalni kolorit; dati romanu lokalno barvo / lokalni vremenski pojavi; lokalni potresi; lokalna vojna / lokalni časopis časopis, ki prinaša zlasti novice z določenega manjšega področja; lokalni promet promet med določenim središčem in sosednjimi, manjšimi kraji; lokalni vlak vlak, ki vozi iz središča v določeni manjši kraj; ekspr. lokalni patriotizem veliko občudovanje, ljubezen do domačega kraja, pokrajine; lokalna radijska postaja postaja, katere oddaje so namenjene le manjšemu področju; lokalna proga proga, ki povezuje središče z določenim manjšim krajem; lokalno ogrevanje, gretje ogrevanje, gretje s pečjo ali podobno samostojno grelno pripravo
2. 2. med. ki je le na posameznem delu telesa: lokalna anestezija; lokalno vnetje
   ♦ astr. lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje, krajevni čas; soc. lokalne skupnosti skupnosti, ki se oblikujejo kot tvorbe dolgotrajnih družbenih procesov na določenem zemljepisnem področju

lokálno prisl.: nastanek kipa lokalno ni določljiv; lokalno obarvana pripoved; dogodek je samo lokalno pomemben

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. izročilo, pripoved o nastanku sveta, (nenavadnih) naravnih pojavih, bogovih in drugih bajeslovnih bitjih: miti odražajo starodavne doživljaje naroda; pisatelj je rad črpal snov iz mnogih mitov; antični, slovanski miti
2. 2. knjiž. zelo pozitivna, a nerealna predstava o določenih dogodkih, pojavih, ljudeh: ohranjati, podirati, ustvarjati mite o čem; okrog njega se je spletel cel mit / germanski mit o čistosti rase

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

našopíriti se 
1. 1. dobiti pokončno, štrleče perje: ptica se je našopirila
   ● ekspr. le kdo mi bo ukazoval, se je našopirila jezno, prezirljivo rekla
2. 2. ekspr. opazno, pozornost vzbujajoče se obleči: vsa se je našopirila, ko je šla v mesto

našopírjen -a -o 
1. 1. deležnik od našopiriti: našopirjen pav; našopirjene fraze
2. 2. ekspr. bahav, domišljav: druži se s tisto našopirjeno žensko; prisl.: hodila je našopirjeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. z vlečenjem povzročati
   1. a) da doseže kaj večjo, največjo dolžino: nategovati vrv, žico; nategovati elastiko / voznik je krepko nategoval vajeti / nategovati kapo čez ušesa vleči
      // ekspr. ljudje v zadnji vrsti so nategovali vratove iztegovali
   2. b) nav. ekspr. da postaja kaj bolj ravno, gladko, brez gub; poravnavati, zravnavati: nategovati rjuho
2. 2. pog. povzročati, da traja kaj dalj časa: nategoval je debato v nedogled; svojo pripoved je zelo nategoval
3. 3. star. navzemati se, zlasti barve, vonja: vino rado nateguje
   ● redko jug nateguje piha; ekspr. nategovati harmoniko igrati na harmoniko; ekspr. pri tem je kislo nategoval obraz z mimiko na obrazu izražal razočaranje, žalost; ekspr. nategovati ušesa prisluškovati; ekspr. nategovati žganje iz čutare piti; ekspr. nategovati podatke na lastno kopito na silo jih prilagajati svojim razmeram, potrebam

nategováti se ekspr.  zelo se truditi, si prizadevati: vse življenje se že nateguje; nateguje se kot (črna) živina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

obrísno prisl.: spomenik se s hribom obrisno spaja v celoto; nekatere osebe v knjigi so prikazane le obrisno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem (globoko) vdihniti ali izdihniti: oddahnil se je in nadaljeval svojo pripoved; izpil je kozarec vina, ne da bi se vmes oddahnil; ekspr. tako hiti govoriti, da se niti oddahniti ne more / globoko se oddahniti
2. 2. umiriti dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: prenehal je kopati in se oddahnil; na klancu so ustavili, da so se voli oddahnili / za hip oddahniti se prenehati z delom zaradi umiritve dihanja
   // ekspr. odpočiti se: v pokoju se boste oddahnili; oddahniti se od dela, truda; zastar. čas je, da oddahnemo
   ● ekspr. mora se malo oddahniti od otrok za nekaj časa prenehati ukvarjati se z njimi zaradi počitka
3. 3. nav. ekspr. občutiti veliko olajšanje zaradi prenehanja česa neprijetnega: kar oddahnila se je, ko je prejela sinovo pismo; vsi se bodo oddahnili, ko bo odšel; oddahniti se od skrbi, sreče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

olepotíčen -a -o: olepotičen govor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da
   1. a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš
   2. b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati
2. 2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili
3. 3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti
4. 4. pog. dobiti, priskrbeti: organiziral jim je prenočišče; organiziral si je družbo za v hribe

organizírati se pog.  postati član kake organizacije; včlaniti se: organiziral se je k socialistom; organiziral se je v slavistično društvo
// postati član komunistične partije: letos se je organiziral tudi on

organizíran -a -o: organizirana pomoč v gorah; organizirana pripoved, snov; organizirane stavke; dobro organizirano delo; borci so bili organizirani v brigado; je organiziran v sindikat; prisl.: dela so se lotili organizirano; organizirano usmerjati proizvodnjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. zelo zožen, priostren končni del česa; konica: naperiti ost v koga; odkrhniti, odlomiti ost; kovinska ost; ost kopja, meča, sulice, trnka / knjiž. v daljavi so se bleščale osti gor vrhovi
   // končni, ožji del česa sploh: v soncu so se svetile osti vojaških čelad
   ♦ zool. čelna ost koničasti podaljšek koša rakov deseteronožcev
2. 2. ekspr. kar izraža kritičen, negativen odnos: v ženinem odgovoru je začutil ost; idejna ost v članku / kritična, satirična ost
   // knjiž. pikra, zbadljiva beseda ali misel: njegova pripoved je bila polna osti; ost pregovora
3. 3. mn., rib. vilice, s katerimi lovijo ribe: loviti z ostmi; nabadati ribe z ostmi
   ● ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; ekspr. kritiki odlomiti ost omiliti jo; zastar. stavbo je načela ost časa je načel čas, zob časa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. geom. krivulja, katere točke so od stalne točke in stalne premice enako oddaljene: napisati enačbo parabole / linija parabole / os parabole premer na simetrali parabole; gorišče parabole
2. 2. lit. poučna pripoved, ki ponazarja kako misel, nauk, prilika: biblijske parabole; dramska parabola

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. krajše literarno delo z ritmičnim besednim redom, s posebno glasovno ureditvijo, navadno z manjšim številom besed v vrstici: brati, deklamirati pesmi; pisati, star. zlagati pesmi; prevesti, uglasbiti pesem; romantična, satirična, tendenčna pesem; ciklus, zbirka pesmi; pesmi in pesnitve / ljubezenska pesem; ljudska pesem ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; umetna pesem katere oblika in vsebina je izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja; pesmi za otroke / ekspr. Župančičeva pesem je polna žara Župančičeve pesmi, pesništvo
2. 2. vokalna skladba z literarnim delom kot besedilom: peti, poslušati pesmi; borbena, vesela pesem; besedilo, melodija, refren pesmi / ekspr. oglasila se je, zadonela je pesem / zaigrati pesem na harmoniko; žvižgati (si) pesem / cerkvena pesem; partizanska, zborovska pesem
   // izvajanje, petje take skladbe: to pesem moramo še izboljšati; zbor vadi novo pesem / v pesem se je mešal razposajen smeh
3. 3. nav. ekspr., navadno s prilastkom določen skupek glasov, zvokov
   1. a) s katerimi se oglaša kaka ptica, žuželka: prisluhnil je pesmi čričkov, grlic / škrjanček je drobil svojo pesem je pel
      // pesem slavca je utihnila
   2. b) ki jih daje pojavljanje, gibanje, delovanje česa: pesem dežja, morja, vetra ga je pomirjala; pesem klopotcev, zvonov, žage / stroj je drdral svojo enolično pesem
      ● knjiž. pesem je ugasnila v njegovih očeh ni bil več vesel, radosten; ekspr. zdaj je to (delati) pesem to je zelo prijetno, lahko delo, opravilo; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; pog., ekspr. kako se bo to končalo, je pa druga pesem izraža dvom, nezaupanje v tak konec česa, kot se kaže, napoveduje; pog., ekspr. zmeraj ista pesem zmeraj enako, neprimerno, nezaželeno govorjenje, ravnanje; pog., ekspr. vsi zaljubljenci pojejo isto pesem govorijo, ravnajo enako; knjiž., ekspr. labodja pesem pesnikovo, pisateljevo, skladateljevo zadnje pomembno delo pred smrtjo; ekspr. sekira je zapela gozdu mrtvaško pesem začeli so ga sekati; knjiž. vse to je še pesem prihodnosti se še ne bo kmalu uresničilo; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober
      ♦ etn. jurjevske pesmi; obredna pesem vsebinsko in melodično prirejena določenemu obredu; lit. anakreontska pesem; domovinska pesem ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine; epska pesem ki vsebuje pripoved, zgodbo; izpovedna pesem; junaška pesem ljudska pesem, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; lirska pesem ki vsebuje izpoved; lirsko-epska pesem ki vsebuje izpoved v pripovedi; meditativna pesem; množična pesem zborovska, navadno enoglasna, z aktualnim družbenopolitičnim besedilom; priložnostna pesem ki nastane ob določenem, pomembnejšem (zunanjem) dogodku in je nanj snovno vezana; pesem v enajstercih, svobodnem verzu; pesem v prozi zelo kratko (lirično) literarno delo; muz. črnska duhovna pesem ljudska pesem z religiozno, svetopisemsko snovjo, nastala med črnci v Združenih državah Amerike; dvoglasna, večglasna pesem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. način, kako je kaj nameščeno
   1. a) glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: ostati v določenem položaju; navpičen, poševen položaj palice; veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnji položaj
   2. b) glede na druge dele celote: opisati položaj nog telovadca med skokom; spremeniti položaj koles; položaj kazalca, ročice / ležal je v neudobnem položaju, vendar se je bal premakniti / položaj dlani glede na boke / opisati položaj jezika, ustnic pri izgovoru glasu; začetni položaj pri plesu
   3. c) sploh: vzletni položaj; biti v položaju za skok / streljati iz klečečega, ležečega položaja kleče, leže
      // železniški signal je v položaju Stoj
2. 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: določiti, vrisati položaj hiše; iz načrta je dobro razviden položaj nove stavbe glede na meje parcele / ko je predmet v takem položaju, pravimo, da je nad čim / redko mesto ima slikovit položaj lego; na vetrovnem položaju so krošnje dreves nepravilne in enostransko razvite / normalni položaj besede v stavku; v takem položaju soglasnik izgubi zven
3. 3. mesto, prostor, na katerem je posameznik ali enota pri obrambi ali v napadu: določiti borcem položaje; obstreljevati sovražnikove položaje; četa se je premaknila na drug položaj; ostati na položajih po odbitem napadu / zavzeti strateško pomemben položaj / kot povelje na položaje
   // mesto, kjer kdo je ali naj bi bil pri uresničitvi kakega namena, dejanja: deček si je izbral tak položaj, da je lahko videl daleč po okolici
4. 4. navadno s prilastkom dela in naloge, združene s posebnimi pristojnostmi, pravicami v določeni delovni, družbeni, politični skupnosti: imeti odgovoren, visok politični položaj; bil je več let na vodilnih položajih v gospodarstvu; ukiniti položaj podpredsednika društva; odpovedati se položaju predsednika; direktor je član odbora po položaju / odstaviti koga s položaja; pog. ljudje na položajih s položajem
   // njegov cilj je direktorski položaj delovno mesto direktorja, postati direktor
5. 5. kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi: razpravljati o položaju kmeta, pisatelja v socialistični družbi; položaj žensk se je v zgodovini spreminjal / tako je manufakturni obrtnik prišel v položaj mezdnega delavca / položaj zmagovalca mu dovoljuje tako ravnanje / urediti pravni položaj organizacije, revije
   // možnosti delovanja, uresničevanja določenih hotenj v kaki delovni, družbeni, politični skupnosti: opisati svoj položaj v podjetju; poslabšati si položaj v kolektivu; njegov položaj v organizaciji je trden / publ. na zborovanju so proučili položaj knjige možnosti za izdajanje knjig in zanimanje zanje
   // kar je opredeljeno z določenim razmerjem česa do drugega, s primerjavo z njim: tvoj nadrejeni položaj ti pri tem nič ne pomaga; s tem bi spravili organizacijo v neenakopraven, odvisen položaj / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolni položaj; ta tovarna ima v avtomobilski industriji vodilni položaj je vodilna
   // položaj na lestvici se je spremenil mesto
6. 6. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi in more vplivati na
   1. a) določeno prizadevanje, uresničitev česa: s sprejetjem tega zakona je nastal nov položaj; biti kos položaju; prenehal je streljati in ocenjeval položaj; položaj pred golom je bil kritičen / znašel se je v položaju, ko se je moral odločiti / poročati o položaju na fronti, v državi; položaj v kmetijstvu se izboljšuje stanje, razmere
   2. b) možnosti koga za življenje, obstajanje, delovanje: položaj na poplavljenem področju se normalizira / analizirati ekonomski, finančni položaj podjetja; njegov materialni položaj je slab
      ● publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. zamrzniti položaj z določenim sklepom, ukrepom narediti, da ostanejo določena dejstva in odnosi med njimi nespremenjeni; publ. s tem se je jezik dvignil na položaj uradnega jezika je dejansko postal uradni jezik; publ. preiti na položaje revolucionarnega demokratizma sprejeti načela revolucionarnega demokratizma; začeti delovati po takih načelih; pisar. nismo v položaju, da bi našli rešitev ne moremo, nismo sposobni najti rešitve; ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat
      ♦ aer. določiti položaj letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; lingv. govorni položaj kar je določeno z udeleženci, vsebino, namenom, obliko jezikovnega sporočanja in kar vpliva na izbiro jezikovnih sredstev; krepki položaj polglasnika nahajanje polglasnika neposredno pred zlogom s polglasnikom v praslovanščini; lit. pripovedni položaj kar je določeno, opredeljeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; voj. položaj mirno v katerem se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. narediti, da pride kaj
   1. a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: položiti knjigo na mizo; položiti ranjenca na nosila / položiti eno škatlo navrh druge
   2. b) na podlago sploh: položiti denar na mizo, žogo na tla / položil je glavo na mah in zaspal; položiti roko na volan dati
      // udrlo se mu je, kamor je položil nogo kamor je stopil
      // ko je položil prst na usta, so vsi umolknili / kot svarilo, grožnja samo prst položi name, pa boš videl
      // narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla: puško položi, da ne bo padla / ekspr. nekaj so se prerivali in mimogrede ga je položil vrgel, podrl; žarg., lov.: položil je že marsikaterega zajca ustrelil; položiti žival na dlako ustreliti jo
2. 2. na določen način pritrditi na podlago: položiti linolej, parket, tapete
   // dati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: položiti cevi, kabel / položiti kanalizacijo / položiti mine ob obali
3. 3. dati živini (živinsko) krmo: položiti kravam seno / položiti svinjam
4. 4. nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen ga je položila; pljučnica ga je položila za tri tedne; brezoseb. pozimi me je za dva meseca položilo
5. 5. dati, plačati: položiti kavcijo, odkupnino; položiti predpisani znesek na sodišču
6. 6. knjiž., v zvezi z v narediti, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: položiti grožnjo v glas, začudenje v pogled
7. 7. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: ob teh besedah je položil slušalko; položiti orožje vdati se; ded je navadno prvi položil žlico na mizo; ekspr. upamo, da pisatelj ne bo še tako kmalu položil peresa iz rok nehal pisati
   ● ekspr. položiti cesto v pobočje gore speljati jo; vznes. položiti koga k večnemu, zadnjemu počitku pokopati ga; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; publ. položiti izpit narediti, opraviti; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. položiti vse karte razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; knjiž. položiti svoje misli na papir napisati jih; ekspr. tudi on bo še moral položiti račun se zagovarjati (zaradi svojih dejanj); položiti roko knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; ekspr. nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; pog. položiti roko nase narediti samomor; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. policija je že položila roko na tatove jih je že prijela, ujela; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; publ. položiti temelje čemu opraviti začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; ekspr. položiti svojo usodo v tuje roke prepustiti drugemu, drugim, da odločajo o njej; pog. on je položil že marsikatero žensko imel spolni odnos z njo; pog. položiti koga čez koleno natepsti ga; vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino; pog. položiti koga na izpitu negativno ga oceniti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti mu kaj, prositi ga za kaj; pog. koliko si ta mesec položil na stran prihranil; ekspr. s tem dejanjem je položil na tehtnico vse tvegal, da izgubi vse; knjiž. položiti pripoved v pero, v usta sodobnemu kronistu narediti, da jo pripoveduje, piše sodobni kronist; katera se omoži, se v križe položi si povzroči težave, skrbi
   ♦ lov. položiti krvni sled narediti sled s krvjo divjadi, domače živali, da se pes uči sledenja

položíti se 
1. 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom uleči se: položiti se v mehko posteljo; položil se je po klopi in zaspal / položiti se v naslanjač sesti
   // redko s hrbtom se je položil na steno naslonil
2. 2. nav. 3. os., nar. postati položen: svet se tam spet položi

položívši -a -e zastar.: položivši denar na mizo, je vstal in odšel

položèn -êna -o: čez zaboje položena deska
● ekspr. polje je položeno med goro in reko leži

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. delati, dajati komu kaj kot nadomestilo, odškodnino: povračati stroške, škodo / knjiž. povračati dolgove plačevati
   // delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: povračati pomoč / dobroto mu povrača s hudim
2. 2. knjiž. izmetavati iz želodca; bruhati: začutil je, da bo povračal; nič ji ni bolje, še vedno povrača

povráčati se 
1. 1. v presledkih se pojavljati, ponavljati se: bolezen se rada povrača / misel nanjo se mu pogosto povrača
2. 2. knjiž. vračati se: rad se povrača domov / upanje se ji povrača
3. 3. knjiž. nanašati se: kritika se povrača nanj; avtorjeva pripoved se povrača na mladostno doživetje
   ♦ lingv. povratni zaimek se povrača na osebek istega stavka

povračajóč -a -e: povračajoč dobro s hudim; povračajoče se misli; povračajoča se vprašanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven: pijača ga je poživila; doma se je pogrel in poživil; poživiti si noge s hitro hojo / tak nazor poživi duha / dež poživi rastline
2. 2. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: prostor lahko z domiselno dekoracijo poživimo / ta obleka jo poživi
3. 3. povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživiti delo krožkov na šoli; poživiti trgovske stike med državama; promet se je znova poživil

požívljen -a -o: s prispodobami poživljena pripoved; poživljeno kulturno delo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. lit. pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari in v kateri navadno zmaga dobro: pravljica pripoveduje o treh bratih; otroci radi berejo, poslušajo pravljice; bilo je lepo kot v pravljici zelo; dve leti sta živela kot v pravljici zelo srečno, brez skrbi
   // ljudske pravljice; živalske pravljice v katerih nastopajo poosebljene živali
   // Andersenove pravljice; pren., ekspr. ali je bila ta čudovita glasba res samo pravljica
   // navadno s prilastkom po taki pripovedi ustvarjeno umetniško delo sploh: filmska, glasbena pravljica / Shakespearova Zimska pravljica
2. 2. ekspr. neresnična izjava, pripoved: njegovi pravljici nihče ne verjame; take pravljice pripoveduj komu drugemu / kdo si je izmislil pravljico, da nas bodo napadli laž, lažno vest; morda je pa le nekaj resnice v pravljicah o njem govoricah
3. 3. kar je zelo lepo, čudovito: pisane barve, utripajoče luči, vodometi — vse to je ustvarilo pravljico / pog. in njihova vila! Pravljica, ti pravim
4. 4. pripoved, izročilo o kakem zgodovinskem dogodku, osebi, navadno z izmišljenimi, domišljijskimi sestavinami: ti podatki potrjujejo pravljico, da so tu nekdaj živeli Huni; pravljice o turških napadih
   ● ekspr. parna lokomotiva bo kmalu le še pravljica kmalu ne bo več v rabi; ekspr. ta stara pravljica se je pri njih že večkrat ponovila to se je pri njih že večkrat zgodilo; ekspr. takrat je doživljal pravljico svojega življenja najlepše, najsrečnejše obdobje; ekspr. ne misli, da boš dobil princeso iz pravljice izjemno lepo, dobro žensko (za ženo)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

predíhnjen -a -o: z ironijo predihnjena komedija; vse njeno bitje je predihnjeno z otožnostjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. obleči v drugo oblačilo, perilo: preobleči bolnika, otroka; preobleči se za nastop; ko pride domov, se preobuje in preobleče / preobleči mrliča obleči ga v oblačilo, v katerem bo pokopan
   // preobleči srajco
   // navadno v zvezi z v obleči v drugo oblačilo, da nosilec ne bi bil prepoznan: kurirja so preoblekli v železničarja; preobleči se v moškega, star. za moškega
2. 2. obleči v določeno oblačilo kot znamenje novega stanu, pripadnosti: mobilizirance so še isti dan preoblekli
3. 3. prekriti, obdati z drugo prevleko: preobleči blazino, prešito odejo / preobleči gumbe, naslanjač; preobleči kaj s pohištvenim blagom, z usnjem / preobleči senčnik svetilke
   ● pog. preobleči posteljo zamenjati posteljno perilo; ekspr. preobleči kritiko v fantastično pripoved dati kritiki obliko, videz fantastične pripovedi; ekspr. nebo se je preobleklo (z oblaki) pokrilo, prekrilo z oblaki

preobléčen -a -o: v berača preoblečen vohun; z usnjem preoblečena klop; sem že preoblečen
♦ rel. po dveh letih življenja v samostanu je bila preoblečena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat
   1. a) čez drugo tako stvar: začel je prepletati niti in delati vozle; mrežasto, rahlo prepletati; prepletati in odpletati / vznemirjeno je prepletala prste
   2. b) na več mestih skozi kaj drugega: prepletati butare zelenja s pisanimi trakovi / prepletati sobo z girlandami cvetja
2. 2. rastoč (mrežasto)
   1. a) prekrivati površino: zidove prepletajo ovijalke; rečno dno gosto prepletajo rastline
   2. b) se razširjati v čem: zemljo prepletajo korenine; žile prepletajo mišice
3. 3. delati, da se dvoje, več stvari pojavlja, nastopa skupaj tako, da so opazni včasih bolj elementi ene, včasih druge: pisatelj prepleta zgodbe; razlaganje se prepleta s pogovorom; resničnost se prepleta z domišljijo / njuna glasova se prijetno prepletata
   // delati, da se kaj pojavi večkrat, na več mestih: svojo pripoved prepleta s humorjem
4. 4. ekspr. ponavljajoč se pojavljati, nastopati kje: vso starejšo zgodovino prepletajo boji s plemiči / spomine na njihove prednike prepletajo pesmi in pravljice

preplétati se obstajati v mrežasti obliki: niti v blagu se pravilno prepletajo
● njeni prsti se prepletajo z njegovimi drži ga za roko tako, da so njeni in njegovi prsti položeni drug čez drugega

prepletajóč -a -e: delal je košaro, prepletajoč šibe; prepletajoči se motivi; skladnost prepletajočih se ornamentov; gosto prepletajoče se veje; pravokotno prepletajoča se prečna in podolžna vlakna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. oseba, ki na sodišču pove, kar ve o kom, čem: priče ga obtožujejo; zapriseči pričo; zaslišati priče; soočiti obdolženca s pričami; nezanesljiva, pristranska priča; opirati se na izjave, navedbe prič; stranka in priče; biti, nastopiti na razpravi kot priča / obremenilna priča
2. 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo veljavnost: poklicati, prositi koga za pričo; narediti oporoko pred pričami; podpisati se kot priča / biti za pričo pri poroki / oporočna priča; (poročna) priča
3. 3. kdor je navzoč ob kakem dogodku: priče so pripovedovale, kar so videle; v tej samoti se ni bilo bati nobene priče; imeti priče in dokaze; ekspr. po besedah še živih prič se je to res zgodilo / vi vsi ste priča, priče, za pričo, da sem mu denar vrnil vi vsi vidite; vi vsi lahko potrdite; biti priča nesreče biti navzoč pri nesreči, videti jo; nehote je bil priča njunemu pogovoru ga je slišal, bil navzoč pri njem; v svojem poklicu je bila priča mnogim družinskim tragedijam je lahko opazovala, spoznala mnoge družinske tragedije
4. 4. s prilastkom izraz, znamenje česa: knjiga je zanimiva priča razburkane dobe; s tem gradom so porušili zadnjo pričo preteklosti; ekspr. barake, živa priča revščine / tvoja pisma so nam priča, da še nisi pozabil na dom dokaz
   // kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: biti priča resnice
5. 5. zastar. zgodba, pripoved: spomnil se je očetove priče / verjeti babjim pričam čenčam
6. 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pri priči brez odlašanja, takoj: pri priči se je lotil dela, začel pomagati / pri priči se je streznil / pri tej priči moraš iti takoj (zdaj); pri tisti priči se je vrnil takoj (tedaj)
   ● publ. že imena igralcev zagotavljajo, da bomo priča odlični predstavi da bo predstava odlična; ekspr. bog mi je priča, da ne lažem izraža podkrepitev trditve; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval; brez priče, brez prič govoriti s kom brez prič ne da bi bil še kdo navzoč; ekspr. brez vsake priče se je hotel posloviti od doma ne da bi ga kdo videl, opazil; ekspr. se bova že srečala brez prič na samem; objel jo je v pričo ljudi vpričo
   ♦ jur. identitetna priča s katero se doseže identiteta; kriva priča; rel. Jehovina priča pripadnik verske sekte, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje; prim. pričo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. kar je posledica okoliščine, okoliščin, ugodnih za uresničitev česa: prilika je nanesla, da sva se kmalu spet srečala; imeti, izrabiti, zamuditi priliko; čakal je na priliko za pogovor / ob priliki te obiščem / dal sem mu priliko, da se izkaže možnost
   // ekspr.: zdaj je prilika, da vse poveš zdaj lahko vse poveš; ljudje, ki sem jih imel priliko spoznati, so zelo delavni ki sem jih spoznal
   // določen dogodek, ki omogoča uresničitev česa: jutri bo sestanek, ob tej priliki ti bom vse pojasnila / njihov sin se bo vrnil, za to priliko bodo pripravili pogostitev za ta dogodek; vedel se je, kot je navada pri taki priliki; obleka za posebne, slovesne prilike / publ., z oslabljenim pomenom ob priliki kongresa je bil sprejet nov statut ob kongresu
2. 2. nav. mn., publ. razmere, okoliščine: prilike so se spremenile; vživeti se v nove prilike; živeti v dobrih prilikah / družbene, gospodarske prilike / vremenske prilike so se proti večeru izboljšale
3. 3. lit. poučna pripoved, ki ponazarja kako misel, nauk: povedati priliko; svetopisemske prilike; prilika o izgubljenem sinu / govoriti v prilikah
4. 4. knjiž., v zvezi na priliko na primer: ta knjiga mi na priliko ni všeč / veliko stvari bo še treba kupiti, na priliko: posteljnino, zavese / všeč so mi ljudje, kot je na priliko tvoja žena
   ● ekspr. imela je veliko prilik, pa se vseeno ni poročila velikokrat bi se lahko poročila; knjiž. pripravil si je orodje, da bi mu bilo na priliko pri roki; star. gostilna je na lepi priliki na dostopnem, prometnem kraju; ekspr. to pesem je prepeval ob vsaki priliki in nepriliki če je bilo primerno ali ne; zastar. letina bo dobra, tudi vina bo po priliki precej; publ. knjiga bo po (vsej) priliki izšla jeseni verjetno; publ. to je bilo po priliki pred petdesetimi leti približno; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. kar kdo pripoveduje: poslušati prijateljevo pripoved; pripoved o nesreči je vse pretresla; vsebina pripovedi / njegova pesnitev je pripoved o vojni / pripoved se začenja v prejšnjem stoletju zgodba
   // lit. literarno, navadno prozno besedilo, ki sporoča potek dogajanja: kot otrok je rad poslušal bajke, pravljice in druge pripovedi; v knjigi je izšlo deset krajših pripovedi / panoramska pripoved pripoved, v kateri so osebe, čas in prostor opisani v velikem, širokem obsegu; scenska pripoved; pripoved v nadaljevanjih
2. 2. glagolnik od pripovedovati: končati pripoved; med njegovo pripovedjo so vsi molčali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na pripoved: pripovedni postopek / pripovedni okvir, tok / pripovedno izročilo
2. 2. nanašajoč se na pripovedništvo: pripovedni elementi v delu / pripovedni pisatelji / pripovedni dar / pripovedna pesem pesem, ki vsebuje pripoved, zgodbo; pripovedna dela
3. 3. ki nadrobno in na široko literarno popisuje, podaja: njegov stil je izrazito pripoveden
   ♦ lingv. pripovedni sedanjik sedanji čas, ki izraža preteklo dejanje; pripovedni stavek stavek, ki kaj ugotavlja; lit. pripovedni položaj kar je določeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; pripovedna dolga vrstica dvodelna vrstica s štirimi naglašenimi in poljubnim številom nenaglašenih zlogov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. lit. krajevno, časovno določena, navadno krajša (literarna) pripoved z verjetno, poučno vsebino: to pripovedko mu je pravil ded; ljudske, Trdinove pripovedke; pripovedka o beli kači, o kralju Matjažu; pripovedke in pravljice / razlagalna pripovedka ki razlaga kak pojav, dejstvo; zgodovinska pripovedka z zgodovinsko snovjo; živalska pripovedka v kateri nastopajo poosebljene živali
2. 2. zastar. pravljica: pripovedka o zakleti kraljični / beži, beži, vse to je pripovedka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. pripoved: po pripovestih mornarjev je življenje zanimivo / rad je pripovedoval pripovesti iz vojaškega življenja zgodbe
2. 2. povest: napisati pripovest / ob času naše pripovesti je bilo drugače

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. s širokim pomenskim obsegom ne narediti določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: pustil je deske pred vrati, čeprav ve, da so v napoto; pol kosila je pustil ni pojedel; pusti to, saj veš, da ni tvoje ne jemlji tega, ne prilaščaj si tega; vse so pustili, jaz naj pa pospravljam / pustiti njivo v ledini, v prahi / pustiti vrata nezaklenjena / pusti ga, ko veš, da ni kriv; pustiti koga brez odgovora ne odgovoriti mu; pustiti koga na miru, pri miru; pustiti koga pri življenju, v zmoti / pustiti kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; publ. pustiti vprašanje odprto ne odgovoriti nanj, ne rešiti ga
   // pripoved ga je pustila ravnodušnega
2. 2. z nedoločnikom ne narediti določenega dejanja
   1. a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: pustiti testo vzhajati; pustiti si rasti brado
   2. b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: pustiti koga spati do devetih; pusti otroke, naj se igrajo / pusti ga, naj gre; pusti mu oditi; pustiti se fotografirati, ujeti / pog. tega si ne pustim reči ne dovolim
      // straža ga ni pustila na drugo stran
3. 3. ne narediti komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostane: pustili so mu obleko in knjige, vse ostalo so mu pa zaplenili / pustiti komu svobodo, življenje
4. 4. nezavedno ne narediti določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabiti, kar izraža dopolnilo: ni mogel plačati, ker je pustil denar doma; le kje sem pustil dežnik
5. 5. z določenim namenom narediti, da je, ostane kaj kje: pustiti ključ pod predpražnikom / pustiti komu, za koga pismo; pustiti naslov pri stricu
6. 6. narediti, da ostane kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: pustiti družino v domovini; pustil je psa pred vrati in vstopil / bolnika ne moremo pustiti samega
7. 7. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo: tat ni pustil prstnih odtisov, sledov / bolezen lahko pusti hude posledice / pog. predstava je pustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala
   // s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da ostane zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupator je pustil za seboj požgane domove; nevihta je pustila veliko opustošenje / vojna pusti v ljudeh strah
8. 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja priti glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: pustili smo mesto za seboj in prodirali dalje proti jugu / pog. pustiti koga pri učenju daleč zadaj
9. 9. zapustiti: vsi so ga pustili, le pes mu je ostal zvest / pustil je ženo in se poročil z drugo / umrli je pustil ženo in dva otroka / pustiti sinovoma lepo premoženje
10. 10. nehati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: pustiti delo, kajenje, službo; pusti žogo in pojdi z nami / pustimo burke, šale začnimo (govoriti, ravnati) resno; pustimo to, raje nam povej kaj bolj veselega nehajmo se pogovarjati o tem, ne mislimo na to
    // pusti to delo drugemu prepusti
    ● pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; pog. reci mu, da ga pustim pozdraviti da ga pozdravljam; pog. zmeraj se pusti prositi zmeraj ga je treba pregovarjati, da naredi, kar se prosi; ekspr. tu sem pustil svojo mladost preživel; pog. le kje si pamet pustil, fant le kaj si mislil, da si bil tako nespameten; ekspr. pustiti domišljiji prosto pot sanjariti, izmišljati si; pustiti komu proste roke ne ga ovirati, onemogočati; dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; pog. pustimo to ne govorimo več o tem; ekspr. pustil ga je že iz misli pozabil je nanj; ekspr. ves čas ga ni pustil izpred oči ga je opazoval, nadzoroval; publ. pustiti tovarno v obratovanje narediti, da začne obratovati, delati; pog. njen mož pusti ves denar v gostilni ga zapravi, zapije; pog. ta pa ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered

pustívši zastar.: odhitela je, pustivši otroka samega

puščèn -êna -o: na vrtu puščeno orodje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

ravnomérno prisl.: v hrib je treba hoditi ravnomerno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da česa ni več: njegove besede so razblinile dvome, pomisleke
2. 2. knjiž. narediti, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: taki vložki pripoved razblinijo

razblíniti se 
1. 1. prenehati biti, obstajati: megla se je že razblinila / obrisi gor so se razblinili v večernem mraku / privid se je razblinil v nič
   // izginiti, miniti: sanje o sreči so se razblinile; njegova slava se bo hitro razblinila / jeza, navdušenje se razblini
2. 2. knjiž. postati neizrazit, nejasen: v nekaterih umetnostnih smereh se forma razblini

razblínjen -a -o: razblinjeno veselo pričakovanje; nekateri opisi so zelo razblinjeni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. nejasen, navadno čustveno obarvan spomin: predajati se sentimentalnim reminiscencam; vrnitev v domovino mu je vzbudila reminiscence na mladost / v pripoved je vpletal nekake zgodovinske reminiscence
2. 2. sestavina, element umetniškega dela, ki oblikovno, motivno spominja na kako drugo umetniško delo: v romanu so očitne reminiscence iz del znanih pisateljev / nova simfonija vsebuje reminiscence na avtorjeva prejšnja dela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. pri katerem je udeleženih več ljudi: nalogo so opravili s skupnim naporom; skupen obisk razstave; hodili so na skupne sprehode; navajati otroke na individualno in skupno igro; druži jih skupno delo; gostje so imeli skupno kosilo; skupno reševanje problemov; skupno življenje / živeti v skupnem gospodinjstvu / skupni grob
   // namenjen uporabi, koristi več ljudi: stanovanji imata skupen vhod; velike stanovanjske hiše imajo skupne hišne naprave; osebna in skupna oprema gasilcev / v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča
   // prostori za skupno uporabo
2. 2. ki pripada več ljudem, stvarem: imeti skupnega prednika; skupna os obeh koles; vse stopnje razvoja imajo nekatere skupne značilnosti; ljubkost je skupna vsem otrokom / kmetje in meščani so imeli v revoluciji skupen cilj; po pogovorih sta državnika podpisala skupno izjavo; pokrajine so prišle pod skupno upravo / državi imata skupen pogled na potek prihodnje konference
3. 3. ki izhaja iz skupnosti, ki je skupnosti lasten: v tistem času je bil jezik še skupen; dati prednost skupnim koristim; narod je oblikovala skupna kultura; zadovoljevanje skupnih potreb občanov v krajevni skupnosti; vežejo jih skupne težnje in skupna prizadevanja; prevladalo je skupno mnenje, da predstava ni dobra / pretila jim je skupna nevarnost / skupna lastnina
4. 4. ki zajema določeno stvar, skupino stvari v njenem polnem obsegu: visok znesek skupnih življenjskih stroškov; izračunati skupno površino gozdov; sredstva presegajo skupno vsoto prispevkov; za ocenjevanje uspehov na različnih delovnih področjih še nimajo skupnih meril / zmagovalec v skupni uvrstitvi
   ● publ. njegovi pripovedi manjka skupni imenovalec kar bi pripoved povezovalo; publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; govoriti, najti skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; žarg., jur. skupne službe delovna skupnost
   ♦ ekon. skupni prihodek vsota prihodkov, ki jih ustvari več organizacij zaradi skupne proizvodnje, skupnega poslovanja; skupni trg sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in trgovinskih omejitev; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; jur. skupna hipoteka hipoteka, pri kateri je ista terjatev nerazdelno zavarovana na več zemljiščih; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; lingv. skupno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste; mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; skupni imenovalec imenovalec, ki je skupen več ulomkom; najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili

skúpno prisl.: vse probleme so rešili skupno; alga in gliva živita skupno v obliki lišaja; sam.: raziskovane kulture imajo marsikaj skupnega; čeprav sta brata, nimata nič skupnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. hoditi, iti kam s kom, zlasti zaradi družbe, varstva: spremljati otroka do šole; spremljati znanca na postajo; spremljati koga v kino; krajši čas spremljati / vsako leto jo spremlja na počitnice / detektivi so ga ves čas spremljali zasledovali
2. 2. delati, da se kaj pojavlja, poteka istočasno s čim drugim, navadno kot dopolnilo tega: gledalci so spremljali ples z enakomernim ploskanjem / pesem so spremljali vriski
   // pojavljati se, potekati istočasno s čim drugim, navadno kot posledica tega: ugotavljati pojave, ki spremljajo tehnološki razvoj; hiter telesni razvoj mladostnika spremlja slabokrvnost
3. 3. navadno z igranjem na instrument dopolnjevati petje, igranje koga: pela je, on pa jo je spremljal na klavirju; spremljati se s kitaro
4. 4. z gledanjem, poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: spremljati film, predavanje, razlago / z zanimanjem je spremljal njun pogovor poslušal; tekmo je spremljal po televiziji gledal
   // sproti se seznanjati s čim: spremljati politično dogajanje; spremljati razvoj znanosti
   ● ekspr. vso pot ga je spremljala ta misel je premišljeval o tem; ekspr. nesreča ga spremlja vse življenje vse življenje je nesrečen; ekspr. smola ga spremlja vse se mu ponesreči; ekspr. dolgo jo je spremljal z očmi je gledal za njo

spremljáje: spremljaje ga do vrat, mu je nekaj šepetal; pripovedovala je o nesreči, spremljaje svojo pripoved z vzdihi

spremljajóč -a -e: spremljajoči jezdeci; razvoj industrije z vsemi spremljajočimi pojavi

sprémljan -a -o: predavanje bo spremljano z diapozitivi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. narediti tekstilni izdelek s križanjem, prepletanjem osnovnih niti in votka: stkati blago, platno; stkati iz lanu, volne; stkati na statvah; ročno stkati / stkati preprogo, prt; pren., ekspr. pisatelj je mojstrsko stkal pripoved
2. 2. narediti pajčevino: pajki stkejo mreže

stkáti se ekspr.  nastati, pojaviti se: na nebu so se stkale rahle meglice; pren. med njimi so se stkale trdne vezi prijateljstva

stkán -a -o: stkan prt; doma stkano platno; povest prikazuje življenje, stkano iz preprostih dogodkov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. zgodba, povest: brati, pripovedovati storije; poučne ljudske storije; storije o grških junakih / vsaka kmetija ima svojo storijo
   // nav. mn. neresnična pripoved, izmišljotina: po vasi so krožile čudne storije; te storije pripoveduj komu drugemu
2. 2. neprijeten dogodek, afera: ne mara se spomniti na to storijo; tudi on je povezan s to storijo / pogrevati staro storijo
   // doživljaj, dogodek: pripovedovati o svojih ljubezenskih storijah; storije iz mladosti
   ● ekspr. to je pa čisto druga storija stvar je drugačna, kakor je kazalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. zgodba, povest: napisati štorijo; poslušati, pripovedovati štorije; detektivske, pustolovske štorije; v romanu je opisana zapletena ljubezenska štorija
   // nav. mn. neresnična pripoved, izmišljotina: to so same babje štorije; pripoveduje take štorije, da jim niti sam ne verjame
2. 2. neprijeten dogodek, afera: to je bila umazana štorija
   // doživljaj, dogodek: povedal je zabavno štorijo s potovanja / ujeli so ga, pa je bilo štorije konec
   ● ekspr. to je pa dolga štorija o tem bi se dalo veliko povedati; ekspr. kaj bi govoril, to je že stara štorija tako se navadno zgodi, tako stvari potekajo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. izraža viden, od govorečega razmeroma oddaljen kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tam leti letalo; pokazal je z roko: tam se je ponesrečil; znamenje, ki ga vidite tam, je zelo staro / tiste breze tam (ob robu gozda) se sušijo; tisto tam je ajda; pog. vi tam pri vratih, pomaknite se naprej / kje je gledališče? Tam na drugi strani ceste; tam gori na vrhu so razvaline gradu; vidite, tam, kjer cesta zavije v hrib, je nevaren ovinek; na tistem vrhu tam zidajo kočo / tu je svet močviren, tam pa se dviga in je rodoviten na tistem področju
   // tukaj pobarvaj zeleno, tam pa rumeno; cev tam pušča
2. 2. izraža iz položaja znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja: pridite sem, kaj pa delate tam / tu v sobi je prijetno toplo, tam zunaj pa je mraz; kako živite tam pri vas; bila je noč, tam daleč je pokalo; to se je zgodilo tam nekje v Ameriki / star. doma je tam od Gorice iz Gorice, z Goriškega
   // ostanite tam, kjer ste; vedno se pojavi tam, kjer ga najmanj pričakujejo; kjer je prosila za pomoč, (tam) so ji pomagali; tam, kjer ne raste nič drugega, rastejo lišaji / kot poziv straže stoj, kdo tam / z oslabljenim pomenom: pesn. stoji, stoji tam beli grad; pog. nič ne dela, samo (tam) okrog se potepa
3. 3. izraža iz sobesedila znan kraj, prostor nahajanja, dogajanja česa, na katerem se govoreči ne nahaja: padel je v jarek in tam obležal; staro hišo so podrli, prav tam bodo sezidali novo na njenem mestu; preselil se je v mesto in se tam, star. le-tam zaposlil / poglej v slovar, kaj tam piše / stal je na balkonu in od tam opazoval povorko / zaposlil se je pri gradbenem podjetju in tam ostal do upokojitve pri njem
4. 4. v zvezi s tu izraža mesto, ki je v predhodnem besedilu bolj oddaljeno: če primerjamo to področje z obmorskim, vidimo, da so tu zime ostre, tam pa mile / tu je pesnik uporabil drugačna izrazna sredstva kot tam v prej omenjenem, obravnavanem delu
   // pripoved je nadaljeval tam, kjer je prejšnji dan končal
   // v zvezi s tu, tukaj izraža enega od več nedoločenih krajev: srečali so tu samotnega pastirja, tam kakega turista / potres je zdaj tu zdaj tam, ne da se ga predvideti; tatvine so bile enkrat tukaj, enkrat tam; dela malo tukaj, malo tam, kakor se pokaže potreba / tu in tam je rastlo kako drevo tuintam; tu pa tam so plavali oblački tupatam
5. 5. nar. tja: gremo tam; splezaj tam gor
6. 6. v zvezi tam in tam izraža kraj, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: rojen tam in tam; študiral tam in tam; doma od tam in tam
7. 7. nav. ekspr. na tisti stopnji, v tistem stanju, položaju: spet smo tam, kjer smo bili; zdaj so tam, ko jih nihče več ne upošteva
8. 8. z oslabljenim pomenom poudarja približnost časovne določitve: tam nekje jeseni bodo o tem razpravljali; obiskal jih bo tam okrog novega leta; tam sredi drugega meseca se otrok že nasmehne
   ● ekspr. ključ smo izgubili, zdaj smo pa tam v neprijetnem, kočljivem položaju; ekspr. potrebna je največja previdnost, če ne smo tam bomo doživeli katastrofo; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; pog. živi tam čez v tujini; star. potovali so sem pa tam v različne smeri; star. sem pa tam, tam pa tam so se zbrale v kavarni semintja, kdaj pa kdaj; pri navajanju vira glej opombo 5 prav tam na istem kraju (v knjigi), v istem delu; ekspr. tak je: danes tukaj, jutri tam brez obstanka v istem kraju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. ki s svojo hranljivostjo hitro poteši tek: zaradi napornega dela potrebuje tečno hrano; kruh s slanino je tečna malica
2. 2. ki se jé s tekom: govedo je našlo tečno pašo, travo; korenčkov sok naredi hrano bolj tečno
3. 3. ekspr. ki je zaradi določene lastnosti, pogostnosti komu odveč, nezaželen: podrobni opisi delajo pripoved tečno; tečno govorjenje / tečno delo
4. 4. ekspr., v povedni rabi ki z neprimernim vedenjem, govorjenjem povzroča komu neprijetnosti, slabo voljo: če ga vprašam, kam gre, mi reče, da sem tečen; otrok je tečen, ker je lačen in zaspan / biti tečen s svojimi vprašanji
5. 5. ekspr. ki si z vztrajnimi, nepopustljivimi prošnjami, zahtevami prizadeva za kaj: tečen nadzornik; prodajalec je tečni stranki zamenjal čevlje; bodi malo tečen, pa ti bodo ustregli; tečen kot podrepna muha, stenica, uš / komarji so tečni

téčno prisl.: tečno govoriti, se vesti; sam.: izogibati se tečnih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, ki nimajo svoje oblike: tekočine tečejo; voda teče čez jez, med skalami; vino teče v sod; teči po cevi, strugi; teči v curku; počasi, ekspr. leno teči; teči in kapljati / iz rane teče gnoj, kri; solze ji tečejo po licih / brezoseb.: iz noge, rane mu teče; iz nosu mu teče; ob odjugi teče s streh / po ceveh teče plin / skozi vas teče potok; Sava teče v Donavo
   // premikati se z neprenehnim gibanjem svojih delov, delcev: pesek, žito teče v posodo / električni tok teče po žici
2. 2. neprenehoma, brez prekinitve premikati se po čem: jermen, speljan po kolesu stroja, že teče / vrv se odvija in mu teče skozi dlani / predal teče po tirnicah, žlebičku / promet spet teče / ekspr., redko ladja teče po mirni gladini sorazmerno hitro plove, se premika
   // neprenehoma, brez prekinitve premikati se sem in tja, gor in dol ali neprenehoma vrteti se: če so kolesa dobro namazana, tečejo; žaga teče; gladko, lepo teči; teči in ustavljati se
   // neprenehoma, brez prekinitve premikajoč se, vrteč se delovati: kolovrat teče; motorji, stroji spet tečejo; ropotajoč, tresoč se teči / navita ura teče
3. 3. trajati v času z neprenehnim, rednim sledenjem svojih enot: po kratkem molku pogovor spet teče; priprave za zborovanje tečejo; razprava še teče / radijska oddaja teče že dva meseca / publ., z oslabljenim pomenom: tekel je boj za človeško življenje bojevalo se je; v dvorani teče predvajanje filmov se predvajajo filmi
4. 4. neprenehoma, brez prekinitve nadaljevati se, razvijati se: dela tečejo po načrtu; misli, stavki gladko tečejo / grški filozof je rekel: Vse teče / pripoved, zgodba teče; življenje teče dalje
5. 5. trajati v neprenehnem sledenju svojih časovnih enot: peto leto teče, odkar je odšel; čas hitro teče
6. 6. s prislovnim določilom obstajati v prostoru v neprenehnem sledenju svojih točk v določeni smeri: cesta teče med njivami, skozi gozd; meja teče po reki / vrstice tečejo do roba strani; na licih mu plitvo tečejo gube / cevi, žice tečejo vzporedno
7. 7. neprenehoma, brez prekinitve slediti si: oznake tečejo po abecednem redu; lihe številke tečejo po drugi strani ulice
8. 8. premikati se s hitrejšimi koraki tako, da sta v določenem trenutku obe nogi odmaknjeni od podlage: otrok teče po cesti; teči po stopnicah; teči domov; teči komu naproti; teči in hoditi; teči kot zajec hitro
   // teči na avtobus / konj, pes je začel spet teči / teči na smučeh premikati se s smučmi na nogah s hitrejšimi koraki
   // teči pred zasledovalci bežati
   // gojiti tek, ukvarjati se s tekom: teče že več let; teči in plavati
   // nastopati, tekmovati v teku: teklo bo deset tekmovalcev; teči na tekmovanju / teči za stavo
9. 9. ekspr. hitro iti: nimam časa, tečem kupit kruh / teči po opravkih / pojdi hitro! Že tečem / dov. ko je pospravila, je tekla v trgovino
   ● ekspr. denar teče v blagajno neprenehoma, v večji količini prihaja; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; ekspr. tudi v tej deželi teče kri ljudje se bojujejo in umirajo; nar. ta lonec teče pušča; ekspr. plača mu vseeno teče osebne dohodke dobiva, čeprav dela dejansko ne opravlja; pog. laže, kot pes teče zelo; pogosto; publ. rok za pritožbe še teče še ni potekel; ekspr. še bodo tekle solze še bodo ljudje jokali, trpeli; ekspr. vino je teklo v potokih spili so zelo veliko vina; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela; evfem. tečejo mu zadnje ure kmalu bo umrl; knjiž. zibelka mu je tekla v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva
   ♦ šport. teči sto metrov pod desetimi sekundami; teči na deset kilometrov

tekóč -a -e: tekoč domov, je srečal soseda; promet je tekoč; tekoča hrana; poročati o tekočih zadevah; voda, tekoča iz pipe; učenec, sposoben tekočega branja; tekoče gorivo; tekoče leto
● tekoči trak delovni postopek, pri katerem se predmet pomika od enega delovnega mesta do drugega, vmes pa mora vsak delavec opraviti svoj del delovnih opravil; ekspr. težave so si sledile kar na tekočem traku, po tekočem traku hitro druga za drugo; tekoča številka številka, ki brez prekinitve v določenem redu sledi številki prejšnje enote; tekoče vode naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike; publ. tekoče zlato nafta
♦ ekon. tekoči izdatki izdatki v tekoči krajši časovni enoti; fin. tekoči račun račun, ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; tekoče obresti obresti od enega do drugega obračuna; fiz., kem. tekoče agregatno stanje agregatno stanje, v katerem snov nima sama svoje oblike, ima pa gladino; mont. tekoči pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; teh. tekoči kisik pri nizki temperaturi utekočinjeni kisik; tekoči kristali tekočina iz molekul, ki so v prostoru urejene; tekoče stopnice stopnice, ki delujejo na principu tekočega traku; tisk. tekoča paginacija paginacija, ki se nadaljuje v naslednji številki revije, zvezka; trg. tekoči meter enota za merjenje dolžine ne glede na širino; prisl.: tekoče brati, govoriti; sam.: priti z delom na tekoče v stanje, ko se delo opravlja brez zaostanka, sproti; biti z dogodki na tekočem biti seznanjen z dogodki brez zamude, sproti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. prevzet od neugodnega čustva ob doživljanju česa duševno težkega, mučnega: biti tegoben; ekspr. tegobno srce
2. 2. ki povzroča, vzbuja težko, mučno duševno stanje: tegoben čas, trenutek; tegoben položaj
   // ki vsebuje, izraža kaj duševno težkega, mučnega: tegobna pripoved / reči s tegobnim glasom

tegôbno prisl.: tegobno se oglasi sirena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa, razlaga: meritve so teorijo ovrgle, potrdile; postaviti novo teorijo; ekonomske, marksistične teorije; teorija časa, osebnosti; teorije o nastanku vesolja / razvojna teorija / znanstvena teorija
   // skupek logično urejenih spoznanj, načel, ki določa zakonitosti kake dejavnosti: izpopolniti, razviti teorijo; povezovati teorijo s prakso; teorija obrambe
2. 2. navadno s prilastkom nauk o splošnih, bistvenih pojmih, oblikah kake dejavnosti: glasbena, likovna teorija; teorija avtomobilske vožnje / na glasbeni šoli poučuje teorijo; žarg., avt. vozniški kandidati delajo izpit najprej iz teorije
3. 3. ekspr. skupek povezanih misli, trditev, ki kaj razlaga, utemeljuje: njegova teorija je, da beg ni mogoč; o dogodku ima svojo teorijo
4. 4. splošna, abstraktna, od uresničevanja ločena spoznanja, načela: praksa prehiteva teorijo; neskladnost med teorijo in prakso / v teoriji je to lahko, v življenju pa je marsikaj drugače
   ♦ biol. selekcijska teorija po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst; darvinizem; filoz. spoznavna teorija filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; teorija odraza v marksistični filozofiji po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta; fiz. (posebna) teorija relativnosti Einsteinova teorija prostora in časa, ki ne vključuje gravitacije; splošna teorija relativnosti Einsteinova teorija gravitacije; lingv. panonska teorija po kateri je jezik panonskih Slovanov podlaga stari cerkveni slovanščini; lit. literarna teorija nauk o vrstah in zvrsteh literarne umetnosti in o bistvu in oblikah besedne umetnine; sokolja teorija po kateri se v noveli kot vodilni motiv pojavlja tipičen predmet s simbolnim pomenom, h kateremu se pripoved pogosto vrača; teorija verza nauk o vrstah in oblikovnih zakonitostih verza; mat. teorija informacije ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij; teorija množice; teorija števil ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; polit., soc. rasna teorija na biologizmu temelječa teorija, po kateri so značilnosti, lastnosti in pravice ljudi določene z njihovo raso; šah. teorija otvoritev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. delati tekstilne izdelke s križanjem, prepletanjem osnovnih niti in votka: tkalka tke; tkati blago, platno, tkanino; tkati iz bombažne niti, volne; tkati na statvah, s statvami; tkati in presti / ročno, strojno tkati / tkati preprogo, prt; pren. sončni žarki tkejo čipke na steni
   ♦ tekst. tkati v platneni vezavi
   // s križanjem, prepletanjem česa upogljivega delati, izdelovati kaj: tkati kovinsko mrežo; tkati iz jeklene žice
2. 2. delati pajčevino: v kotu tke pajek / pajek tke pajčevino
3. 3. ekspr. delati, snovati: v nočeh brez spanja je tkala načrte za prihodnost / pisatelj tke pripoved, zgodbo jo oblikuje z razvrščanjem, povezovanjem njenih sestavin
   // molčal je in tkal svoje misli mislil, premišljeval; tkati sanje sanjati
4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: tkal je ljubezen z njo; tkati stike med narodi

tkáti se ekspr.  nastajati, pojavljati se: nad morjem se je tkala večerna zarja / med njimi so se tkale trdne vezi prijateljstva

tkán -a -o: tkane preproge; gosto tkano platno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu
   // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom
   // margarina se rada navzame tujega vonja
   // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo
2. 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca
   // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile
3. 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu
4. 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti
5. 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah
6. 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo
7. 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak
   // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek
   // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene
8. 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora
9. 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega
10. 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek
    // publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente
11. 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin
12. 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus
13. 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje
14. 14. ki osebku ni znan
    1. a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje
    2. b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi
    3. c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja
       // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja
       ● ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka
       ♦ ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja

túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje

túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z v za izražanje
   1. a) premikanja ali usmerjenosti v notranjost česa: vkorakati, vpluti / vstopiti v hišo / vbočiti, vlomiti / vpasti v besedo
   2. b) spravljanja česa v omejen prostor ali v snov: vliti, vnesti / vtakniti v odprtino / vcepiti, vgnesti / vdihniti
   3. c) spravljanja česa v kaj za dosego določenega namena: vkuhavati, vlagati sadje; vplačati, vsejati
   4. č) dajanja, nameščanja česa v kaj kot sestavni del: vgraditi, vlepiti; vpisati, vpoklicati, vračunati / vplesti v pripoved
   5. d) delanja česa v kaj, v notranjost česa: vbrusiti, vklesati / vžgati znamenje v kaj / včrtati, vrisati trikotniku krog
   6. e) prizadevanja, da bi kdo sprejel kaj za svoje: vcepljati, vsiljevati / vbijati komu kaj v glavo
   7. f) v zvezi s se prilagajanja, povezovanja, duševnega poglabljanja: vrasti se, vživeti se v okolje / vživeti se v koga
2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: vbod, vhoden, vrinjenec
3. 3. v sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: vnaprej, vtem, vtretjič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. imeti kaj v zavesti
   1. a) na osnovi zaznav, obveščenosti: ljudje marsikaj vedo; vedeti novico, resnico; vem, da si bil doma; vedeti za ime, naslov; dosti, za trdno vedeti; takoj sem vedel, kdo je; vedeti iz izkušenj, pripovedovanja; vedeti od prijatelja; ne ve se, kdo je to naredil / elipt. odšel je in ne vedo kam / ne ve se še, kje je bil center potresa; kolikor (jaz) vem, je bilo drugače; kje si bil, je hotela vedeti žena; in koliko stane, če smem vedeti; to je vaša dolžnost, če prav vem / že veš zaradi denarja? Vem; več bodo vedeli o tem sosedje; vedeti po soncu, koliko je ura; ali veš za kakega dobrega obrtnika / ekspr. za cigarete tak otrok še vedeti ne bi smel
   2. b) na osnovi učenja, študija: strokovnjak mora marsikaj vedeti; ali veš, koliko je sedem krat pet
   3. c) na osnovi spominjanja: ime vem, naslova pa ne več; ali še veš, kako lepo je bilo
   4. č) na osnovi sklepa, odločitve: ne vem še, za kaj se bom odločil; vnaprej vem, kaj bo / elipt. ne vem, kaj bi / zanj vem, da bo zmogel
   5. d) glede na posledice, odgovornost: saj ne vedo, kaj delajo; vedi, kaj govoriš; vedeti moramo, da je vsako pretiravanje škodljivo zavedati se
2. 2. imeti v zavesti bistvene značilnosti česa na osnovi lastnih izkušenj: to dobro vedo poklicni šoferji; ljudje v teh krajih ne vedo več, kaj je lakota / ekspr. kraj pred zajezitvijo reke ni vedel, kaj je megla v njem ni bilo megle
3. 3. navadno z nedoločnikom na osnovi podatkov v zavesti, spominu moči, biti sposoben uresničiti kako dejanje: vedeti pripovedovati spomine po cele ure; bil je zmeden, da ni vedel kaj reči / elipt.: tema nastane in nikamor ne vedo; žal ti ne vem sveta; ekspr. vse ve, zna pa nič / ekspr. noga dobro ve kam / ekspr.: ne ve z besedo ne kod ne kam; od zadrege ni vedel kam z očmi, rokami; pridelka je toliko, da ne vedo, kam z njim
   // star. moči, biti sposoben: ne vedo se potolažiti; kaj veš svetovati
4. 4. star. znati: ali še veš to pesem; vedeti pismo na pamet / vedeti tuje jezike / ni si vedel pomagati
5. 5. star. poznati: umetnika, ki je sliko naredil, ne vemo / vedeti napake koga / vedeti živalim navade
6. 6. ekspr. navajati, vsebovati kak podatek: zgodovina ne ve nič o tem; ljudska pripoved ve, da je bilo tam nekdaj jezero / poročila so vedela povedati, da se sovražnik umika
7. 7. ekspr., v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v sedanjiku, v zvezi z zaimki ali prislovi, navadno v zvezah kaj vem, kaj se ve za izražanje
   1. a) nedoločnosti, neznanosti: kaj vem kaj ga je prineslo mimo; knjige sem posodil kaj vem komu; iz kaj se ve kakšnih razlogov ni prišel; odšel je kdo ve kam neznano
      // to bom naredil ne vem kako
   2. b) precejšnje množine: imajo kaj vem kaj vse; zbira znamke, star denar in kaj vem kaj še in še marsikaj
      // iskal sem ga ne vem kje vse marsikje
      // o tem sem ne vem kolikokrat premišljeval mnogokrat
   3. c) stopnje: ni kdo ve kako pameten
   4. č) v zvezi ne vem poljubnosti: naj naredim ne vem kaj, jim ne bo všeč; poslali bi lahko ne vem koga, pa jih ne bi pregovorili kogarkoli; ne vem kam ga lahko pošljete, pa se povsod znajde kamorkoli
8. 8. ekspr., v prislovni rabi, v sedanjiku, v zvezi z da gotovo: nekega dne vem da pride tudi on / prinesem ti, veš da ti prinesem; v takem vremenu veste da ne bo šel nikamor / pri nas je ostal vem da tri dni / mi boš kmalu vrnil? Veš da bom; ste šli na dopust? Veste da smo šli
   // z oslabljenim pomenom, v drugi osebi poudarja presenetljivost česa: bilo je malo kupcev, pa veste da smo prodali; vse ima, pa veš da ni zadovoljen; veste da ga nismo našli, čeprav ni majhen
   // v medmetni rabi izraža samoumevno pritrditev: hočeš požirek vina. Veš da, kar prinesi ga; ali je zmagal? Veste da
9. 9. v medmetni rabi, v prvi osebi izraža potrditev, zavedanje: vem, hudo je, vem; pregovorili so vas, vemo; ustrašil si se, vem vem / obljubil si mi. Vem; dobro je bilo. O, vem (da)
   // z nikalnico izraža neodločenost glede pritrditve ali zanikanja: greš zraven? Ne vem / boš kupil? Kaj vem, menda ne; bo šlo? Kaj pa vem
10. 10. v medmetni rabi, v drugi osebi izraža obračanje na ogovorjenega: veste, stric, tole sem vam prinesel; kupila sem blago, veš, čisto svilo / veste kaj vam povem, čimprej odidite; vedi, tu sem jaz gospodar
    // izraža opozorilo na povedano: jaz sem kovač, veste; veste, lačen sem bil, pa sem omagal; tiho bodi, oče je bolan, veš
    // poudarja trditev: nesramen si, veš; vedi, to je izmišljeno; vedimo, taka pot ni zastonj / zmotil si se, da veš
    ● ekspr. tako se je zgodilo, bog že ve zakaj v krščanskem okolju izraža vdanost v božjo voljo, usodo; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno; ekspr. te gore vedo za marsikatero smrt v teh gorah je marsikdo umrl; ekspr. oče je umrl, preden sem jaz vedel zase ko sem bil še zelo majhen; bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli; ekspr. to ve vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; ekspr. za njene solze so vedele le stene jokala je v sobi, ne da bi jo kdo videl; ekspr. znanost ve to že sto let to je v znanosti znano že sto let; star. ko boš starejši, mi boš vedel hvalo mi boš hvaležen; ekspr. dežja še ne bo, če kaj vem tako mislim, sklepam; ekspr. moramo končati, pa če ne vem kaj na vsak način; ekspr. zbolel je in nenadoma ni vedel kam s časom imel je veliko prostega časa; ekspr. imajo sadja, da ne vedo kam z njim veliko; ekspr. na, da boš vedel tožariti pri udarcu da drugič zaradi slabe izkušnje ne boš več tožaril; dati vedeti pog. dejstva dajejo vedeti, da stvari niso tako preproste iz njih se vidi, je jasno; pog. domačim je že dal vedeti, kako se je v tujini znašel posredno, prikrito sporočil; pog. dal ji je vedeti, da si obiskov ne želi očitno pokazal; ekspr. klepetulje so hotele vedeti, da jo mož vara so to trdile, pravile bolj na osnovi hotenja, domnev kot na osnovi dejstev; ekspr. ne vem več za prosti čas, počitek nimam več prostega časa, počitka; kaznuj ga, da bo vedel za drugič da ne bo še drugič kaj takega delal, storil; ekspr. po tistem dogodku noče nihče več vedeti za nas imeti zveze z nami, nam pomagati; ekspr. ne želim več vedeti zanj ne želim imeti kakršnekoli zveze z njim, ne želim, da se omenja; ekspr. napije se, da ne ve zase zelo; ekspr. izgine, da sam ne veš kdaj neopazno, nenadoma; ekspr. hudič (ga) vedi, kdaj bo konec tega ni znano; ekspr. čas mineva, da sam ne veš kako neopazno, hitro; ekspr. ne veste, kako sem vesel zelo sem vesel; ekspr. tako bom naredil. Kakor veš izraža prepustitev presoje povedanega govorečemu; ekspr. ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; ekspr. že dolgo ne vem, kakšno je vino že dolgo nisem okusil, pil vina; ekspr. vem, kar vem izraža ugovor proti nasprotnikovi neutemeljeni trditvi; ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; iron. to se ve, krivi so premagani izraža samoumevnost trditve; ekspr. obljubili ste mi. Ne da bi vedel izraža obzirno zavrnitev; ekspr. mu boš dal? Saj veš kako izraža močno zavrnitev; ekspr. ali misliš tudi ti oditi? Veš da ne izraža zavrnitev; ekspr. sosedova hči vendar ni noseča. Brez ciganke se nič ne ve izraža možnost, domnevo; ekspr. ni se vedelo, kdo pije in kdo plača gospodarjenje je bilo zelo neurejeno; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; ima jo rad kot ne vem kaj zelo; drži se kot bi bil ne vem kdo zelo ponosno; več glav več ve; vsi ljudje vse vedo; ekspr. mislim, da je zelo drago. Misliti se pravi nič vedeti

vedé: vede popiti strup; vede žaliti koga / elipt. vede ali nevede, popraviti je treba

vedóč -a -e: vedoč, da je pozen, je stopil hitreje; otroka, ne vedoča, kaj to pomeni, gresta dalje; vedoča ženska; sam.: vedoči molčijo; prim. bogsigavedi, bogve, bogvedi, kdove, nevede, seveda, vedeč, vragsigavedi, vragvedi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. stanje vedrega človeka: kljub občasni vedrini je pesimist; žalost prehaja v vedrino / življenjska vedrina / pripoved je polna vedrine
2. 2. vedro nebo: stopil je na prag in se zazrl v vedrino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. pesn. pomlad: cvetoča vesna; prihod vesne
2. 2. nav. mn., etn., po ljudskem verovanju vsako od bajeslovnih ženskih bitij, ki prihajajo februarja z gora v dolino budit naravo: pripoved o vesnah
3. 3. agr. zgodnji krompir domače sorte s svetlo rumenim mesom in belo kožo: saditi vesno / krompir vesna

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

vkomponíran -a -o: spomenik z vkomponiranimi lesenimi elementi; dobro, slabo vkomponiran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. dati kaj v notranjost česa: vložiti film v fotografski aparat; vložiti listine v mapo; vložiti papir v pisalni stroj; vložiti pismo v ovojnico / vložiti kamen v prstan; vložiti steklo v okvir
   ♦ elektr. vložiti podatke, program v računalnik
2. 2. dati, spraviti živila v neprodušno zaprte steklenice, kozarce, da ostanejo dalj časa užitna, dobra: vložiti češnje, kumarice; vložiti v kozarce; vložiti ribe v sode; vložiti za zimo
3. 3. dati kam vlogo, da se sproži določen postopek pri upravnih ali sodnih organih: vložiti pritožbo, prošnjo, tožbo, zahtevo / vložiti v vložišču
4. 4. dati denar kam, da se poveča njegova količina: vložiti denar v banko / vložiti na hranilno knjižico
5. 5. uporabiti denar za povečanje premoženja: veliko vložiti v trgovanje / vložiti kapital v podjetje; vložiti prihranke v nepremičnine
6. 6. ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečanje osnovnih sredstev in zalog: vložiti v razširjeno reprodukcijo; v kmetijstvo so vložili veliko sredstev
7. 7. rib. spustiti ribe, rake, zlasti mlade, v tekočo ali stoječo vodo za povečanje količine teh živali v njej: vložiti postrvi v potok
   ● publ. vložiti vse sile v kaj zelo se za kaj potruditi, si prizadevati; publ. gledališčniki so vložili v uprizoritev mnogo truda so se za uprizoritev zelo potrudili, si zelo prizadevali; publ. v to delo so vložili tisoč ur za delo so porabili

vložèn -êna -o: uspeh ni zmeraj enak vloženemu trudu; v kis vložene gobe; pravočasno vložena prošnja; palica je vložena v kovinsko cev; v tej industriji se vložena sredstva hitreje obrestujejo
♦ lit. vložena pripoved pripoved, ki je osrednji del okvirne pripovedi; sam.: kozarec vloženega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. množično prodreti, vdreti z vojaško silo v drugo državo: sovražnik je vpadel čez prelaz / bataljon je vpadel v vas
2. 2. ekspr. nepričakovano, nenapovedano priti kam, navadno nezaželen: v hišo so vpadli obiskovalci; nenadoma je vpadel v sobo
   ● pog. vpasti komu v besedo, pripoved prekiniti ga pri govorjenju; pog. vpasti v hrbet napasti od zadaj; zahrbtno napasti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. seznaniti koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: novega delavca morajo še vpeljati / vpeljati koga v delo; oče je vpeljal sina v lov; vpeljati se v obrt
   // seznaniti koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: vpeljati študente v sociologijo in filozofijo / ekspr. vpeljati koga v skrivnosti narave
2. 2. seznaniti koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: vpeljati sodelavca v kolektiv / vpeljala ga je v visoko družbo
3. 3. narediti, da se kaj začne uporabljati: vpeljati novo valuto; vpeljati računalnike v proizvodnjo / vpeljati nove izraze; vpeljati slovenski jezik v vojsko
4. 4. narediti, da kaj začne obstajati kot obveznost: vpeljati poseben davek; vpeljati obvezno šolanje
   // narediti, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: vpeljati disciplino, red; vpeljati nadzor / vpeljati skupno upravo / vpeljati nov način gospodarjenja
5. 5. narediti, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pesnik je vpeljal nove oblike; vpeljati novo osebo v pripoved
6. 6. z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto; napeljati: vpeljati elastiko, trak v pas; vpeljati vrvico skozi zanke

vpelján -a -o: pred kratkim vpeljan postopek; v delo je že vpeljan
● prodati dobro vpeljano gostilno gostilno, ki dobro, uspešno dela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: vpeljevati novega sodelavca v delo
   // seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: vpeljevati koga v filozofijo, znanstveno raziskovanje
2. 2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: vpeljevati mlade v družbo
3. 3. delati, da se kaj začne uporabljati: vpeljevati varnostne pasove v avtomobilih; vpeljevati računalnike v banke
4. 4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: vpeljevati nove davke; začeli so vpeljevati obvezno šolanje
   // delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: vpeljevati nove metode dela
5. 5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: avtor vpeljuje v pripoved vedno nove osebe
6. 6. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na določeno mesto; napeljevati: vpeljevati elastiko v pas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. s pletenjem, prepletanjem delati, da pride kaj v kaj: vpletati trak v lase; mlade korenine se vpletajo med stare
2. 2. povzročati, da postane kaj sestavni del česa: vpletati v govor nerazumljive besede; vpletati v pripoved lirične motive
3. 3. ekspr. povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: vpletati koga v goljufijo; vpletati se v pogovor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. s silo, potiskanjem spravljati kaj v kak ozek prostor: vrivati knjigo v že polno knjižno omaro / vrivati letve med deske
   ♦ teh. s tlačilko vrivati mazivo v ležajni prostor
2. 2. delati, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vrivati garaže med bloke / vrivati pojasnila med vrstice
   // delati, da pride kaj v kaj, med dele česa strnjenega, neprekinjenega: vrivati med dogajanje daljše premore / vrivati v pripoved nepotrebna pojasnila, razmišljanja
3. 3. govoriti v premorih med govorjenjem drugega: vrivati medklice, vprašanja
4. 4. prizadevati si doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: vrival je dijake na stojišča v gledališču; začel se je vrivati v kolono / med proizvajalce in kupce se vrivajo posredniki; vrivati se v visoko družbo
   // zvijačno, prikrito vključevati koga v kako skupnost: vrivati med delavce svoje zaupnike; sovražniki so se začeli vrivati v revolucionarno organizacijo
5. 5. delati, da proti volji koga pridejo kake besede ali besedila v določeno besedilo: nasprotna stran vriva v pogodbo nove določbe
6. 6. prizadevati si doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrivati komu denar / vrivati komu svoje prepričanje vsiljevati
   // s prizadevanjem dosegati pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: svoje hčere ni hotel vrivati nikomur; ni se mu vrival / vrivali so jim ga za direktorja

vrívati se 
1. 1. nezaželeno prihajati v ozek, tesen prostor med čim: med kolesca ure se vrivajo smeti / lava se je vrivala v razpoke med plastmi
2. 2. nezaželeno prihajati v kako stvar, pojav: v jezik se vrivajo nepotrebne tujke; v račune so se vrivale napake
   // nezaželeno pojavljati se v zavesti: mučno čustvo zapuščenosti se mu vriva; misel, slutnja, spomin se mu vriva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zabéljen -a -o 
1. 1. deležnik od zabeliti: s humorjem zabeljena pripoved; slabo zabeljena jed
2. 2. ekspr. nespodoben, nedostojen: zabeljen dovtip; zabeljena zgodbica; sam.: povedati kakšno zabeljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. narediti, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: zamotati trakove / veter je zamotal ladijske vrvi v vozle
2. 2. knjiž. zaplesti: zamotati položaj v državi; po nepotrebnem zamotati zadevo / zamotati vprašanje / svojo pripoved je zelo zamotal
3. 3. knjiž. zaviti: zamotati čevlje v papir; zamotal se je v odejo / zamotati šal okrog vratu oviti

zamótati se, tudi zamotáti se 
1. 1. postati nepravilno prepleten, zvit: cev se je zamotala tako, da je prekinjen dotok vode; vrv se zamota / črevo se zamota
2. 2. knjiž. zaplesti se: zamotati se med trnje; zamotati se v pajčevino ujeti se
   // politični položaj v državi se je zamotal / življenje se nam je zamotalo
3. 3. ekspr. počasi, nerodno iti: ves majav se je zamotal skozi megleno jutro

zamótan tudi zamotán -a -o 
1. 1. deležnik od zamotati: zamotane vrvi; truplo, zamotano v rjuho
2. 2. knjiž. zapleten: zamotan položaj, problem; zamotana zadeva / zamotana razlaga / zamotan stroj / zamotan pojav; prisl.: zamotano opisan postopek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. delati, da je kaj nepravilno prepleteno, zvito: nehote zamotavati štreno
2. 2. knjiž. zapletati: zamotavati zadevo / svojo pripoved je vedno bolj zamotaval

zamotávati se 
1. 1. postajati nepravilno prepleten, zvit: niti so se zaradi dolžine zamotavale
2. 2. knjiž. zapletati se: z nogami se je zamotaval v trnje / položaj se je vse bolj zamotaval

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. s pletenjem zadelati, zakrpati: zaplesti luknjo v košu / zaplesti stare košare; zaplesti preluknjano mrežo z žico / ekspr. bršljan je zapletel line v zidu (rastoč) zakril
   // narediti zaključno vrsto, zaključek pri pletenju, kvačkanju: zaplesti nogavico
2. 2. narediti, da kaj pride v kaj prepletenega, ovirajočega: zaplesti lase v navijalke; zaplesti nogo v žico
   ● ekspr. zaplesti koga v svoje mreže zvijačno si pridobiti naklonjenost koga; zvijačno pridobiti koga za kaj
3. 3. narediti, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zaplesti trakove, verigo; veter je zapletel vrvi
4. 4. narediti kaj tako, da se težko uredi, razreši: ta dogodek je položaj še bolj zapletel; po nepotrebnem zaplesti zadevo; zaplesti komu življenje
   // narediti, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: zaplesti uganko; zaplesti odgovor
   // narediti, da ima kaj številne, med seboj različno povezane elemente: svojo pripoved, zgodbo je zelo zapletel
5. 5. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem: zaplesti državo v vojno; zaplesti koga v kako zadevo, zaroto; zaplesti se v škandal
   // narediti, povzročiti, da je kdo deležen česa: zaplesti koga v neprijetnosti, težave
   // z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zaplesti otroka v igro; zaplesti koga v pogovor; zaplesti se v prepir
6. 6. lit. postopno začeti dogajanje: pisatelj je zapletel zgodbo v romanu; dejanje se zaplete in stopnjuje do vrha / zaplesti dramsko dogajanje

zaplêsti se 
1. 1. postati nepravilno, neurejeno prepleten, zvit: vrvi so se tako zapletle, da jih ni bilo mogoče razvozlati / prsti obeh rok so se zapletli med seboj prepletli; smuči so se zapletle prekrižale
2. 2. priti v kaj prepletenega, ovirajočega: pri hoji se je zapletel med trnje, žico / listje se ji je zapletlo v lase / muha se je zapletla v pajkovo mrežo ujela
3. 3. postati tak, da se težko uredi, razreši: politična nasprotja so se zelo zapletla; položaj, problem se je popolnoma zapletel / njeno življenje se je zapletlo
4. 4. ekspr. priti v ljubezensko razmerje s kom: zapletel se je s precej mlajšo žensko / zapletla se je v razmerje z njim začela imeti
5. 5. priti v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: pri opisovanju dogodka se je zapletel / brezoseb. v mislih se mu je zapletlo / pri odgovarjanju na vprašanja se je zapletel se je zmedel, je pomešal stvari
   ● ekspr. jezik se mu je zapletel ni mogel izgovoriti, povedati gladko; ekspr. zapletel se je s čudnimi ljudmi se začel družiti, sodelovati z njimi

zapletèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zaplesti: biti zapleten v zaroto; s protjem zapletena košara; zapletena nit, vrv
2. 2. ekspr. ki se težko uredi, razreši: zapleten položaj, primer, problem; razreševati zapletena vprašanja
   // ki se težko razume, dojame: zapletena naloga, uganka
3. 3. ki ima številne, med seboj različno povezane elemente: zapleten stroj; zapletena priprava / zapleten pojav, postopek, proces; zapletena zgradba organizma / to je zapletena zgodba; prisl.: zapleteno sestavljen, zgrajen; sam.: rešiti kaj zapletenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. redko presoliti: jed je zasolila in prismodila
2. 2. ekspr. dati čemu izrazite poteze, značilnosti: v članku duhovito zasoliti dogodke; zasoliti pripoved z ljudskimi izreki
3. 3. ekspr., z dajalnikom narediti komu kaj neprijetnega: sosedje so mu radi kaj zasolili; ko pride čas, vam bom že zasolil / pog. nasprotniku jo je dobro zasolil
   ● star. zasolil mu je klofuto dal klofuto; ekspr. prenočevanje so jim dobro zasolili zelo visoko zaračunali

zasoljèn -êna -o: zasoljena jed; pripoved, zasoljena s kletvicami
● ekspr. zasoljene cene visoke; ekspr. zasoljene zgodbe duhovite, zbadljive; nespodobne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ni (dobro) vidno: zastreti kot sobe z odejo
   // s svojo pojavitvijo na določenem mestu povzročiti, da kaj ni (dobro) vidno: oblak zastre sonce / večer zastre pokrajino / megle so jim zastrle pogled na dolino
2. 2. knjiž. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da je dostop svetlobe oviran: zastreti okna / zastreti svetilko / zastreti zavese zagrniti
   // s svojo pojavitvijo na določenem mestu povzročiti, da je dostop svetlobe omejen: ledene rože so zastrle okna / drevesa so zastrla mladike
3. 3. knjiž., ekspr. narediti, da je pomen, vsebina česa prikrita, nejasna: zastreti svojo besedo, pripoved / zastreti svoja čustva

zastŕt -a -o 
1. 1. deležnik od zastreti: zastrt pogled; namen je ostal večini zastrt; z meglo zastrta pobočja
2. 2. ekspr. ki ne kaže svojih lastnosti, značilnosti v polni meri: prijatelj mu je ostal dolgo časa zastrt / zastrti barvni toni; prisl.: zastrto se izražati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

zjedríti se 
1. 1. postati čvrstejši, krepkejši: dekle se je zjedrilo v život / v življenjskih preizkušnjah se je zjedril
2. 2. zbrati se, osredotočiti se: vse življenje se je zjedrilo okoli domačije / razmišljanje se je zjedrilo v tak zaključek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

1. 1. nav. ekspr. drobna ženska, navadno starejša: pred hišami so posedale sključene ženice; poslušati pripoved stare ženice
2. 2. redko ženka, ženkica: ima prijetno ženico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.