Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 6. 2024.

belobŕdski -a -o prid. (ȓ) arheol., v zvezi belobrdska kultura materialna kultura južnih Slovanov zgodnjega srednjega veka
belobŕk -a -o prid. (ȓ r̄) ki ima bele, sive brke: belobrk general s koničasto bradico
belokŕvnost -i ž (ŕ) med. levkemija
belopŕs -a -o prid. (ȓ r̄) knjiž. ki ima bele prsi: beloprsa žena / beloprse lastovke
besédnovŕsten -tna -o prid. (ẹ̑-ȓ) nanašajoč se na besedno vrsto: besednovrstne značilnosti / besednovrstna razčlenitev besedila
blagosŕčen -čna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je blagega, dobrega srca: blagosrčna mati
blagosŕčnost -i ž (ȓ) knjiž. lastnost blagosrčnega človeka: ganila ga je prijateljeva blagosrčnost
bledokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) knjiž., redko neizrazit, medel: bledokrvne osebe v drami
bŕbati -am nedov. (ȓ) bezati, brskati: brbati po nosu; brbati s prsti po ustih / raca brba po plitvini; pren. brbati po preteklosti
● ekspr. ne da si brbati pod nosom ne pusti, da bi se norčevali iz njega
bŕblja -e ž (ȓ) ekspr. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: poznali so ga, da je brblja; naj bodo same zase, kdo bo poslušal te brblje
bŕbljež -a m (ȓ) redko brbljač: brbljež neumni!
bŕbra -e ž (ȓ) ekspr. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: nepoboljšljiva brbra si bil in si še; ne zaupaj tej ženski, ker je brbra
bŕbrast -a -o prid. (ȓ) ekspr. ki (rad) brbra: saj je poštenjak, a preveč brbrast; brbra brbrasta!
bŕc -a m (ȓ) redko brca: brc v nogo
bŕca -e ž (ȓ) sunek, udarec z nogo: dati, dobiti brco; krepka brca; pren., ekspr. to je bila zanj moralna brca; vseh brc ne bomo mirno sprejeli
● pog., ekspr. po dvajsetih letih dela so mu dali brco so ga odpustili, odslovili (iz službe)
bŕcanje -a s (r̄) glagolnik od brcati: vse brcanje in pretepanje ni pomagalo
bŕcati -am nedov. (r̄) 
  1. 1. suvati, udarjati z nogo: zbegana konja sta brcala; besno je brcal v vrata / dojenček brca
    ●     ne kupuj tega konja, ker brca rad napada z nogami; pog. brcati žogo igrati nogomet
  2. 2. odstranjevati kaj s suvanjem noge: brcati kamenje s poti
bŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. suniti, udariti z nogo: konj ga je brcnil; jezno je brcnil psa / vulg. v rit ga brcni, čvekača nesramnega / šalj., kot podkrepitev naj me koklja brcne, če lažem; kot kletvica naj ga koklja brcne
  2. 2. odstraniti kaj s sunkom noge: brcniti stol od sebe; brcniti škatlo skozi vrata
    // pog., ekspr. odpustiti, odsloviti (iz službe): lomil si ga, pa so te brcnili; brcnili so ga iz službe
bŕčica -e ž (ȓ) 
  1. 1. nav. mn. majhen brk: pustil si je brčice; nosi kratke črne brčice
  2. 2. daljša dlaka nad gobcem živali: miška z dolgimi brčicami
bŕčkati -am nedov. (ȓ) redko brskati, stikati, šariti: brčkati po predalu
bŕdast -a -o prid. (ŕ) redko ki ima brda, vzpetine: brdast svet
bŕdce1 -a s (r̄) manjšalnica od brdo1
bŕdce2 -a s (r̄) etn. deščica z režami in luknjicami za tkanje trakov
bŕdek -dka -o stil. brdèk -dkà -ò prid. (ŕ; ə̏ ȁ) star. brhek: brdek in zal fant; deklica je za čuda brdka
bŕdje -a s (ȓ) redko v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina; brda
bŕdnica -e ž (ȓ) alp. obris grebenov: valovita brdnica
bŕdnja -e ž (ȓ) bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika: travnik je bil ves pokrit z brdnjo
bŕdo1 -a s (ŕ) nevisoka, navadno podolgovata vzpetina: razgledovati se z brda; prijazne kmetije na nizkih brdih / spustiti se po brdu navzdol / knjiž. sončna brda griči, hribi
// mn. v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina: v hribih in brdih / Goriška Brda
bŕdo2 -a s (ŕ) tekst. priprava na statvah za premikanje osnovnih niti navzgor in navzdol
bŕdovka -e ž (ŕ) bot. visoka gorska rastlina z modrimi cveti v koških, Cicerbita alpina
brezkŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) 
  1. 1. ki je brez krvi, brez zdrave naravne barve: brezkrvni obraz; brezkrvna dekličina roka; brezkrvne ustnice
  2. 2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: tekst je nepomemben in brezkrven; dolgočasna brezkrvna poezija / bila je kot nezemeljsko, brezkrvno bitje
brezkŕvnež -a m (ȓ) ekspr., redko brezkrven, malokrven človek: bledičen brezkrvnež
brezkŕvnost -i ž (ŕ) značilnost brezkrvnega: brezkrvnost ustnic / ekspr. brezkrvnost igralske akcije na odru
breznačŕten -tna -o prid. (ȓ) redko ki je brez načrta: breznačrtno delo; breznačrtno izkoriščanje gozdov
breznačŕtnost -i ž (ȓ) redko značilnost breznačrtnega: breznačrtnost gospodarjenja / vladala je breznačrtnost in anarhija
brezobŕven -vna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je brez obrvi: brezobrvni, z velikimi pegami posuti obraz
brezpŕst -a -o prid. (ȓ r̄) ki je brez prsta, prstov: brezprst berač
brezpŕsten -tna -o prid. (ȓ) ki je brez prsta, prstov: brezprstne rokavice
brezpŕstnik -a m (ȓ) nav. mn., redko brezprstna rokavica, palčnik
brezskŕben -bna -o prid., brezskŕbnejši (ŕ r̄) ki je brez skrbi: brezskrbni otroci / brezskrben izraz obraza / njegova mladost je bila brezskrbna; prijetno, brezskrbno življenje
brezskŕbnež -a m (ȓ) ekspr. brezskrben človek: ostal je vedno enak brezskrbnež
brezskŕbnost -i ž (ŕ) lastnost brezskrbnega človeka: njegova brezskrbnost jo je dražila / živeti v srečni brezskrbnosti
brezsŕčen -čna -o prid. (ȓ) ki je brez srca, usmiljenja: trd in brezsrčen človek; brezsrčen zatiralec; kako moreš biti tako brezsrčen / brezsrčen zasmeh / brezsrčni vojni čas
brezsŕčnež -a m (ȓ) brezsrčen človek: brezsrčneža je doletela kazen
brezsŕčnica -e ž (ȓ) brezsrčna ženska: kruta brezsrčnica
brezsŕčnik -a m (ȓ) star. brezsrčnež
brezsŕčnost -i ž (ȓ) lastnost brezsrčnega človeka: brezsrčnost izkoriščevalcev
bŕglez1 -a m (ȓ) zool. gozdna ptica pevka, ki spretno pleza, Sitta europaea: brglez stika po lubju in išče žuželke
bŕglez2 -a m (ȓ) nar. zahodno vrtavka: dekle se je vrtelo po hiši kakor brglez
bŕhek tudi brhèk bŕhka -o in -ó, stil. brhèk -hkà -ò prid., brhkéjši in bŕhkejši (ŕ ə̏ ŕ; ə̏ ȁ) raba peša lep, čeden, postaven: brhek mlad fant; dekle je živo in brhko
// zastar. hiter, uren: prijezdil je na brhkem vrancu
bŕhkost tudi brhkóst -i ž (ŕ; ọ̑) raba peša lepota: dekle slovi po svoji brhkosti
bŕk -a m (ȓ) nav. mn.  
  1. 1. dlaka pod nosom: brki mu že poganjajo; brke briti, česati; brke si striže na krtačko; brke pogladiti, sukati, vihati si; dolgi, povešeni brki / desni, levi brk
    ●     brki so se mu povesili užaljen je, potrt; ekspr. oče se je smehljal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk kaj povedati komu brez obzirov povedati komu svoje mnenje; ekspr. v brk se mu laže, smeje predrzno, nesramno
  2. 2. daljša dlaka nad gobcem živali: mačka miga z brki
    ♦     vrtn. mačkov brk vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti; vrtna črnika
bŕka -e ž (ȓ) nav. mn. brk: brke mu že poganjajo; črne, sive brke / brke na gobcu so zelo občutljive
bŕkast -a -o prid. (ȓ) redko brkat: brkast in kosmat moški / brkast obraz / brkast maček
bŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) nar. brskati: brkati po pesku / brkati po torbi
bŕkec -kca m (ȓ) nav. mn., redko brčica: zavihati si brkce; črni, krtačasti brkci
bŕkež -a m (ȓ) ekspr., redko brkač
bŕkica -e ž (ȓ) nav. mn. brčica: nositi brkice; goste črne brkice
bŕklja -e ž (ȓ) nav. mn., šalj.  
  1. 1. brk: ima košate brklje / smejala se mu je v brklje
  2. 2. noga: kam pa moliš svoje brklje
bŕlez -a m (ȓ) nar. zahodno vrtavka: vrti se kot brlez
bŕna -e ž (ŕ) etn. šema, ki predstavlja dvonogo ali četveronogo žival: voditi brno; pustna brna / kot psovka molči, brna rdečelasa
bŕna in bŕnja -e ž (ŕ; r̄) star. zelo rodovitna črna prst; črnica: organske snovi v brni
bŕnež -a m (ȓ) redko brnenje: brnež motorja
bŕr medm. (ȓ) 
  1. 1. izraža zoprnost, grozo, mraz: polže in žabe ješ, brr; brr, okostnjak; brrr, kakšen mraz
  2. 2. posnema šum, ropot: podrsaš avtomobilček in naredi brrr
bŕskanje -a s (r̄) glagolnik od brskati: brskanje po pesku; brskanje po preteklosti
bŕskati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. razkopavati s kremplji, s prsti: kokoši brskajo po gnoju; otrok brska po pesku; brskati za črvi / brskati s palico po blatu / brskati po nosu
  2. 2. prizadevno iskati, stikati za čim: brskati po predalu, po žepih; ekspr. brskati po arhivih za listinami; brskati po slovarju; pren. brskati po preteklosti, po spominu; brskati po tujem življenju
    ●     ekspr. brskati po tujem blatu stikati za tujimi slabostmi; ekspr. vse življenje brska po knjigah študira
bŕskav -a -o prid. (r̄) ki (rad) brska: brskave kokoši / ekspr. brskav zgodovinar
bŕskniti -em dov. (ŕ ȓ) brsniti: razburjeno je brsknil papirje od sebe
bŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) s prsti sunkovito odriniti: brsniti časopis od sebe; brsniti svinčnik z mize; pren. brsnil mu je zbadljivo besedo pod nos
bŕst -a m (ȓ r̄) nastavek lista, poganjka, komaj razvit iz popka: na drevju že poganjajo brsti; listni brst; napet brst; brst bukve; pren., knjiž. v sebi je začutila brst novega življenja
bŕst -í ž (ȓ) 
  1. 1. nastavek lista, poganjka, komaj razvit iz popka: drevje že poganja brsti
  2. 2. brstenje: drevje je že v brsti; čas nove brsti
  3. 3. zastar. dračje, suhljad: butara suhe brsti
bŕsten -tna -o prid. (ȓ; podpomen ŕ r̄) nanašajoč se na brst: brstna vejica
♦ bot. brstne luske luske, ki varujejo brste; um. brstni kapitel kapitel z okrasi v obliki brstov
// nar. ki lepo in obilno raste; bujen: brstna trava; brstno žito; pren. brstna mladost
bŕstje -a s (r̄) 
  1. 1. več brstov, brsti: v bukovih gozdovih se že odpira brstje; vse brstje je pozeblo; cvetno brstje; pren., knjiž. vzklilo je prvo brstje ljubezni
  2. 2. zastar. suhljad, dračje: vrgel je na ogenj suhega brstja
bŕstnat -a -o prid. (ȓ) poln brstov: drevje je že močno brstnato
♦ vrtn. brstnati ohrovt brstični ohrovt
bŕstnica -e ž (ȓ) nav. mn., bot. rastline, ki imajo korenine, steblo in liste, Cormophyta
bŕšček -čka m (ȓ) bot. plazeča se gozdna rastlina z zimzelenimi listi in z vijoličasto modrimi cveti; mali zimzelen
bŕv -í ž (ȓ) deska ali bruno za prehod čez vodo: brv drži čez potok; iti čez brv; stopati po brvi; majava, ozka brv / kapitan že prihaja po brvi na ladjo
// redko ozek most za pešce: viseča, železobetonska brv
♦ obl. modna ali revijska brv podolžen oder za modne revije, po katerem hodijo manekeni
bŕvica in bŕvca tudi brvíca -e ž (r̄; ȓ; í) manjšalnica od brv: brvica drži čez potok; iti čez brvico / čoln butne ob pristajalno brvico
bŕvno -a s (r̄) nar. vzhodno bruno: otroci plezajo po zloženih brvnih
bŕz -a -o prid. (ȓ) raba peša hiter: jahati na brzem konju / brzi sel / utrujen od brze hoje / star. bližati se brzih nog hitro; brzi vlak brzovlak
bŕzda -e ž (ŕ) železo pri uzdi, ki ga ima konj v gobcu: hlapec potisne konju brzdo v gobec
// uzda: prijeti, držati konja za brzdo; pren. ta človek je brez vsake brzde; ne more se obvladati, govori brez brzde
bŕzdanje -a s (r̄) glagolnik od brzdati: brzdanje konj / brzdanje strasti
bŕzdanost -i ž (r̄) knjiž. obvladanost, zadržanost: v delu se kaže idejna brzdanost; pisateljska brzdanost
bŕzdati -am nedov. (r̄) 
  1. 1. nadevati, nameščati brzdo: sluge so brzdali konje
  2. 2. zadrževati z brzdo: brzdal je iskrega konja, da je stopal v korak
    // knjiž. obvladovati, zadrževati: brzdati čustva, strasti; komaj je brzdal jezo; človek se mora znati brzdati
    ●     ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govôri mnogo
bŕzden -dna -o (r̄) pridevnik od brzda: brzdni jermen
bŕzec -zca m (ȓ) 
  1. 1. pog. brzovlak: brzec ima zamudo; beograjski brzec
  2. 2. zool. hrošč, ki hitro teka in leta, Cicindela: poljski brzec
bŕzen -zna -o prid. (r̄) nar. hiter: Še otrok sem služil pri nekem kmetu, ki je imel lepe, brzne kobile (M. Kranjec)
brzo... ali bŕzo... prvi del zloženk (ȓ) nanašajoč se na brz: brzojav, brzokril, brzoturnir, brzovlak, brzovozen
bŕzojádrnica -e ž (ȓ-ȃ) zastar. hitra jadrnica: ob bregu je bila zasidrana brzojadrnica
bŕzopárnik -a m (ȓ-ȃ) zastar. parnik za hitro plovbo: potovati z brzoparnikom
bŕzoturnír -ja m (ȓ-í) šah. turnir, pri katerem je predpisana zelo hitra, časovno omejena igra: organizirati brzoturnir; mladinski brzoturnir za prvenstvo občine
bŕzoturnírski -a -o prid. (ȓ-í) nanašajoč se na brzoturnir: brzoturnirska ura; brzoturnirski tempo / brzoturnirsko prvenstvo / spada med najboljše brzoturnirske šahiste
bŕzovlák -a m (ȓ-ȃ) potniški vlak s pospešeno hitrostjo in s postanki samo na važnejših postajah: brzovlak prihaja na prvi tir; uvedli so sezonski brzovlak
bŕž prisl. (ȓ) 
  1. 1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja: to reče in brž odide; brž razume; prinesi, pa brž; brž domov; brž, brž, čakajo te / glej, da se brž brž pobereš / pridi brž ko brž bržkobrž, na brž nabrž
    // izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: brž potem je izginil; dežja ne bo tako brž
  2. 2. redko v neposredni bližini; tik: hišice so brž ob morju
bŕžčas prisl. (ȓ) izraža precejšnjo verjetnost; najbrž: bržčas je to njegov zadnji dan; vsi smo jo bržčas hkrati zagledali
bŕžda prisl. (ȓ) knjiž. izraža precejšnjo verjetnost; najbrž: to bo bržda držalo; bržda se še danes ne znajde
bŕžkobŕž in bŕž ko bŕž prisl. (ȓ-ȓ) čimprej: umakni se, in to bržkobrž
bŕžkone prisl. (ȓ) izraža precejšnjo verjetnost; najbrž: bržkone je na sestanku; kolne bržkone nevede; ta muha prenaša povzročitelja bolezni, bržkone virus
cevosŕčnica -e ž (ȓ) nav. mn., zool. ribam podobne morske živalce z neizrazito glavo; brezglavec
cíf -a m (ȋ) zastar. ficek, božjak: Kratkorepnik ni imel nobenega cifa svojega, jaz pa tudi nobene dote (R. Murnik)
cmŕk -a m (ȓ) nar. vodni vrtinec: plavalci so se bali cmrka pod skalo
cmŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) redko srkati, srebati: počasi je cmrkal sladko žganje
cŕka -e ž (r̄) pog.  
  1. 1. poginula žival: kam naj zakopljem to crko?
    // onemogla, zanemarjena žival: moj konjiček je proti tvojemu prava crka; krmežljava crka
  2. 2. nizko slaboten, šibek, onemogel človek: si pa tudi crka, če tega ne moreš narediti / kot psovka molči, ti crka stara
cŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) pog. poginjati: konji crkajo
● pog. v španoviji še pes crka od družabništva ni koristi
// nizko umirati: rajši se zdajle stegnem, kakor pa da takole počasi crkam
cŕkel -kla -o [əu̯] prid. (ŕ) pog. poginul: crkla mačka / ekspr. na pol crklo kljuse onemoglo, zanemarjeno
cŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) pog.  
  1. 1. poginiti: svinja mu je crknila
    ●     pog. v španoviji še pes crkne od družabništva ni koristi
    // nizko umreti: če crknem jaz, crkni še ti! pognal te bo na cesto, da boš crknil v kakšnem jarku
  2. 2. nehati delovati, odpovedati: avto, motor, radio crkne; zdaj je pa še elektrika crknila
cvŕček1 -čka m (ȓ) zool. žuželka iz družine murnov, ki živi po starih hišah, Acheta domestica: v zidu je cvrčal cvrček
// redko murnu podobna žuželka bledo rumenkaste barve; čriček: v vinogradih so peli kasni cvrčki
cvŕček2 -čka m (ȓ) 
  1. 1. lov. užitna drobovina divjačine: vzeti ves cvrček iz prsne votline
  2. 2. nar. zahodno jed, zlasti iz stepenih jajc, ocvrta na maščobi; cvrtje: napravila ti bom cvrček s slanino
cvŕk -a m (ȓ) 
  1. 1. redko cvrčanje, cvrkut: cvrk ptičjih mladičev
  2. 2. nar., ekspr. klofuta, zaušnica: Tisti njen dober dan — kakor cvrk na njegovem licu (B. Pahor)
cvŕkanje -a s (r̄) glagolnik od cvrkati: cvrkanje novih čevljev; cvrkanje koles
cvŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. dajati ostre, pokljajoče glasove: čevlji cvrkajo; naložila je, da je koš kar cvrkal; sneg cvrka pod nogami
  2. 2. redko oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi; cvrčati: cvrček je cvrkal
cvŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. dati oster, pokljajoč glas: pod je cvrknil pod nogami
  2. 2. oglasiti se z ostrim, odsekanim glasom: le tu in tam je cvrknila kakšna ptica
  3. 3. ekspr. rahlo udariti: cvrkniti koga po nosu
cvŕtje -a s (ŕ) glagolnik od cvreti: kuhanje in cvrtje
cvŕtje -a tudi cvrtjè -à s (ŕ; ȅ ȁ) jed, zlasti iz stepenih jajc, ocvrta na maščobi: napravim ti cvrtja / bezgovo cvrtje
cvŕtnik -a m (ȓ) koritasta električna priprava za cvrenje rib, mesa, krompirja: domači in uvoženi cvrtniki
česáti čéšem nedov., čêši češíte; čêsal (á ẹ́) 
  1. 1. urejevati, gladiti z glavnikom: česati lase; mama češe hčerko; česati konju grivo; rahlo, trdo česati; vsako jutro se dolgo češe / ptič se češe s kljunom čisti si perje; česati si brado s prsti; pren. veter češe travo, valove
    // (strokovno) urejevati lase: katera frizerka te češe? / česati lase v kito; česati se na prečo, nazaj
  2. 2. z orodjem ali s strojem uravnavati, gladiti: česati predivo, volno; česati slamo
  3. 3. žarg. sistematično, temeljito pregledovati z vojaštvom: Ofenziva bo v kratkem, če že ne jutri, začela »česati« tudi Suho krajino (R. Polič)
  4. 4. ekspr. sunkovito trgati v trakove, pramene: jezno česati papir s sten / krogle češejo zrak
četŕt -a m (ȓ) 
  1. 1. posoda, ki meri četrtino določene mere: prijel je svoj četrt in prisedel / puste sobote brez četrtov in stare družbe
  2. 2. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne; četrt ž: ura je udarila zadnji četrt pred polnočjo
četŕt -i ž (ȓ) 
  1. 1. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne: slišala je biti ure in vse četrti; zastar. do doma ima kake tri četrti ure tri četrt ure
    // predavanje se bo začelo danes brez akademske četrti tradicionalne četrturne zakasnitve
    // noga raztelešenega četveronožca s sosednjimi deli: kupil je celo zadnjo četrt vola
  2. 2. del mesta s posebnimi značilnostmi: stanuje v delavski četrti mesta; industrijska, stanovanjska četrt / mestna četrt
    // prva leta po 1945 najmanjša upravna enota v mestu
četŕt prisl. (ȓ) 
  1. 1. izraža del na štiri enake dele razdeljene
    1. a) merske enote: naročil je četrt litra vina, spil ga je le četrtino; kupiti tri četrt metra blaga; elipt., pog. četrt kruha, prosim
    2. b) časovne enote: čaka že kake tri četrt ure; avtobus odpelje vsake četrt ure; pri napovedovanju časa se ura izpušča: osem in četrt 815; četrt (manjka) do petih 445; četrt čez deset(o) 1015; četrt čez šest, četrt na sedem 615; tri četrt na sedem 645
  2. 2. izraža del na štiri enake dele razdeljene celote: dogradili so tri četrt hiše; minilo je četrt stoletja; dobre tri četrt prebivalstva se je odselilo
četŕtek -tka m (ŕ) četrti dan v tednu: jutri bo četrtek; pride v četrtek zjutraj / sestajajo se ob četrtkih
♦ etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; rel. veliki četrtek zadnji četrtek pred veliko nočjo
četŕten -tna -o prid. (ȓ) prva leta po 1945 nanašajoč se na najmanjšo upravno enoto v mestu: četrtni odbor Rdečega križa
četŕtfinále -a m (ȓ-ȃ) šport. izločilno tekmovanje za nastop v polfinalu: v drugem kolu se je uvrstil v četrtfinale
četŕtfinálen -lna -o prid. (ȓ-ȃ) nanašajoč se na četrtfinale: četrtfinalna tekma
četŕtfinalíst -a m (ȓ-ȋ) šport. posameznik ali moštvo, ki doseže pravico za nastop v četrtfinalu: po tej zmagi je postal četrtfinalist
četŕti -a -o štev. (ŕ) ki v zapovrstju ustreza številu štiri: četrti dan v tednu; bil je četrti na cilju; četrtega (4.) julija; Karel IV.; četrta vrsta v parterju; četrto nadstropje; v četrtem stoletju / četrti del jabolka četrtina
● četrti stan v 19. stoletju delavstvo, proletariat; star. četrta šola četrti razred nekdanje gimnazije
♦ fiz. četrta dimenzija po Einsteinovi teoriji relativnosti čas; rel. četrta božja zapoved; voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini; prisl.: že v četrto sem ga srečal četrtič; sam.: žarg., avt. voziti s četrto, v četrti v četrti prestavi
četŕtič prisl. (ŕ) 
  1. 1. pri ponavljanju na četrtem mestu: prišel sem že trikrat, pa bom še četrtič
  2. 2. v zapovrstju na četrtem mestu: občina razpisuje mesto 1. zdravnika, 2. tehnika, 3. sluge, 4. [četrtič] snažilke
četŕtiti -im nedov. (r̄ ȓ) razkosavati zaklano žival na četrti: četrtiti vola
četŕtkov -a -o (ŕ) pridevnik od četrtek: četrtkova izdaja časopisa
četŕtléten -tna -o prid. (ȓ-ẹ̑) nanašajoč se na četrt leta: četrtletna naročnina / četrtletna konferenca na šoli
četŕtlítrski -a -o prid. (ȓ-í) ki drži četrt litra: četrtlitrski lonček; četrtlitrska steklenica
četŕtstoléten -tna -o prid. (ȓ-ẹ̑) ki traja četrt stoletja: četrtstoletni razvoj
četŕtstolétje -a s (ȓ-ẹ̑) doba, ki traja četrt stoletja: pred dobrim četrtstoletjem; minulo četrtstoletje
četŕttón -a m (ȓ-ọ̑) muz. četrtina celega tona: komponiranje v četrttonih
četŕttónski -a -o prid. (ȓ-ọ̑) nanašajoč se na četrtton: četrttonski sistem; četrttonska glasba / četrttonski klavir klavir, konstruiran s četrttonskimi intervalnimi razdaljami
četŕtúren -rna -o prid. (ȓ-ȗ) ki traja četrt ure: četrturni odmor; priti s četrturno zamudo
četŕtzemlják -a m (ȓ-á) jur., nekdaj lastnik četrtine grunta: sin četrtzemljaka
četveroškŕgar -ja m (ȓ) nav. mn., zool. glavonožci z dvema paroma škrg, Tetrabranchiata
četverovŕsten -tna -o prid. (ȓ) agr., v zvezi četverovrstni ječmen ječmen, v katerem so zrna navidezno v štirih vrstah; štirivrstnik
čezhŕbten -tna -o prid. (ȓ) ki se daje čez hrbet: čezhrbtni jermen
čezpŕsen -sna -o prid. (ȓ) ki sega ali se daje čez prsi: čezprsni jermen; čezprsni predpasnik
čistokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) 
  1. 1. ki je potomec prednikov iste pasme: čistokrven lipicanec; čistokrven volčjak z rodovnikom / čistokrvna pasma
  2. 2. pravi, pristen: čistokrven meščan
čistokŕvnost -i ž (ŕ) lastnost, značilnost čistokrvne živali ali človeka: dokazati čistokrvnost psa
čistosŕčen -čna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je čistega, plemenitega srca: dober in čistosrčen
človekomŕzen -zna -o prid. (r̄) knjiž. ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: biti človekomrzen
človekomŕznež -a m (ȓ) knjiž. kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: zagrenjen človekomrznež
čmŕček -čka m (r̄) nar. vzhodno mavrah
čmŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) nar. vzhodno črhniti: baba ni čmrknila niti besede
čmŕlj -a m (ŕ) čebeli podobna žuželka z debelim, kosmatim telesom: po cvetju brenčijo čebele in čmrlji; brenčati ko čmrlj
čmŕljček -čka m (ŕ) nav. ekspr. manjšalnica od čmrlj: čmrljčki in čebelice / kot nagovor ti moj čmrljček
čmŕljevka -e ž (ŕ) zool. čmrlju podobna muha z rdečkastim zadkom, Volucella bombylans
čmŕlji -a -e prid. (ȓ) nanašajoč se na čmrlje: čmrlja samica / čmrlje gnezdo
čŕča -e ž (ŕ) nar. s travo porasel izkrčen svet: Bilo je lice, kamor se je bila vtelesila beda, jeza, bridkost devetih rodov, žalostna prošlost tolminskih sotesk, grap, črč in lazov (I. Pregelj)
čŕčkanje -a s (ȓ) glagolnik od črčkati: nepotrebno črčkanje
čŕčkati -am nedov. (ȓ) nar. vzhodno čečkati: otrok črčka po platnicah / kar naprej nekaj črčka v zvezek
črevoškŕgar -ja m (ȓ) nav. mn., zool. majhne morske živali, ki imajo del črevesa prilagojen za dihanje, Enteropneusta
čŕhniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: poslušal je, ne da bi kaj črhnil; niti besedice ni črhnil / ne upa se niti črhniti
● ekspr. ni črhnil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja
// povedati, omeniti: glej, da ne boš kje kaj črhnil; živi duši ni črhnil o svoji nameri
čŕka -e ž (ŕ) 
  1. 1. znak za glas: beseda ima tri črke; napisati črko a; vklesati črke v kamen; naslov je natisnjen z debelimi črkami; črne, zlate črke; razločne, velike črke; podpisal se je samo z začetnimi črkami svojega imena; zadnja črka abecede; tip črk / cirilske, latinske črke; pisane, tiskane črke; otrok pozna že vélike in male črke; črke za slepe / tiskarna je dobila novo garnituro črk; ulivanje črk
    ♦     tisk. krepka črka z debelimi potezami; kurzivna črka oblikovana postrani; svetla črka s tankimi potezami
  2. 2. ed., knjiž. kar predstavlja zunanjo stran povedanega: to je tuje duhu in črki mojega spisa; ni prevzel duha njegovih del, ampak samo njihovo črko / slepo se držati črke zakona
    ●     črke mi plešejo pred očmi pri branju imam občutek, da niso pri miru; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; ne smeš razumeti po črki dobesedno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu
čŕkar -ja m (ȓ) slabš. kdor se ukvarja s pisanjem, pisateljevanjem: jalova prizadevanja črkarjev
čŕkarski -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na črke ali črkopis: črkarski problemi
♦ lit. črkarska pravda spor zaradi črkopisa okoli leta 1830
čŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) ekspr., redko okorno pisati: črkal je nekakšna znamenja na papir
čŕkica -e ž (ŕ) manjšalnica od črka: delal je majhne okrogle črkice / ekspr. niti črkice mi ni sporočil prav nič
črko... ali čŕko... prvi del zloženk (ȓ) nanašajoč se na črko: črkolivar, črkoslikar, črkoslikarstvo
čŕkolivár -ja m (ȓ-á) kdor uliva črke: delo črkolivarjev v črkolivnici
čŕkoslikár -ja m (ȓ-á) kdor se poklicno ukvarja s slikanjem črk, napisov: črkoslikarji in pleskarji
čŕm -a m (ȓ) zastar. vranični prisad, antraks: prašiči so poginili za črmom
čŕmnovka -e ž (ŕ) zastar. manjša ploščata sladkovodna riba z rdečimi očmi; rdečeoka
čŕn -í ž (ȓ) 
  1. 1. knjiž., redko črnjava, črno: črn za nohti
  2. 2. nav. slabš., zlasti v ruskem okolju preprosto, revno ljudstvo: črn je popivala po krčmah
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) 
  1. 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
  2. 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
    // ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez
  3. 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
    // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo
  4. 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
  5. 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
    ●     publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
    ♦     antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
čŕnček -čka m (ȓ) manjšalnica od črnec: pred hišo so se igrali črnčki
čŕnec -nca m (ȓ) 
  1. 1. človek črne rase: ameriški črnci; boj za enakopravnost črncev
  2. 2. redko črna žival, navadno konj: rjavec in črnec
  3. 3. zastar. črna kava: skodelica dišečega črnca
čŕniti -im in črníti -ím nedov. (ŕ; ī í) delati kaj črno, temno: črniti čevlje; črniti lase; črni si obrvi
// raba peša slabo govoriti o kom, tožiti koga: povsod je črnila svojo sosedo; ob vsaki priliki ga črni pri nadzorniku
čŕnjenje in črnjênje -a s (ŕ; é) glagolnik od črniti: črnjenje obrvi / črnjenje in opravljanje
čŕnka -e ž (ȓ) 
  1. 1. ženska črne rase: afriške črnke
  2. 2. ekspr. ženska, ki ima črne lase, temno polt: črnka in plavolaska
  3. 3. redko črna žival: naša črnka pridno nese; črnka ima telička
čŕnkast -a -o prid. (ȓ) ki ni popolnoma črn: ptič je po hrbtu črnkast; črnkasta krava / krepek, črnkast mož
čŕnklja -e ž (ȓ) slabš. črnka: črnklja v rožnatem krilu
čŕnko -a m (ȓ) 
  1. 1. ljubk. črn konj: dirjaj, črnko
  2. 2. ekspr. človek črne rase; črnec: dobrodušen črnko s sivimi lasmi
črnobŕk -a -o prid. (ȓ r̄) ki ima črne brke: črnobrk Turek
črnoobŕv -a -o prid. (ȓ r̄) knjiž. ki ima črne obrvi: črnoobrva ženska
čŕnost -i ž (ŕ) lastnost črnega, črna barva: črnost kože
čŕnovka -e ž (ŕ) zastar. manjša ploščata sladkovodna riba z rdečimi očmi; rdečeoka
čŕnski -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na ljudi črne rase: črnski otroci; črnska mestna četrt; črnske države; črnska plemena / črnske duhovne pesmi / črnske ustnice
čŕpanje -a s (r̄) glagolnik od črpati: črpanje nafte, vode / črpanje literarnozgodovinskega gradiva
čŕpati -am nedov. (r̄) 
  1. 1. s črpalko sesati, dobivati tekočino: črpati nafto; črpati vodo iz vodnjaka / črpati sok iz želodca
  2. 2. knjiž. zajemati, dobivati iz česa: črpati podatke iz statističnega gradiva; iz njihovih zgledov črpamo moč za nadaljnje delo; snov za svoja dela je črpal iz ljudstva; črpati znanje iz knjig; črpati les iz gozda
  3. 3. redko jemati moč, slabiti: vročina črpa telo
čŕstev -tva -o prid. (ŕ) nar. čvrst, krepek: taka črstva ženska
čŕt1 -a m (ȓ) star. sovraštvo, mržnja: v srcu se mu je zbudil črt nad njim; odvrnil je od sebe njihovo jezo in črt
čŕt2 -a m (ȓ) mitol. zli duh: bati se črtov
čŕt3 -a m, mest. mn. tudi črtéh (ȓ) nar. krčevina, poseka: črti in lazi
čŕta -e ž (ŕ) 
  1. 1. nepretrgana vrsta točk: narediti, potegniti črto; pisati od črte do črte, čez črto; debela, tanka črta; navpična, poševna črta; cikcakasta, kriva, ravna črta; črti nista vzporedni / notna črta; pog. nogavice brez črte šiva, roba; blago z belimi črtami / cesta je speljana v ravni črti po ravnini v smeri, liniji
  2. 2. črti podobna zareza: črte na dlani; ostra črta ob ustih / črte njenega obraza so razodevale žalost poteze, izraz
  3. 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, linija: strnjena črta hiš / bojna, obrambna črta
  4. 4. kar ločuje, razmejuje: nosil je pošto iz naše cone preko črte; prekoračiti mejno črto; črta, do katere seže gozd
  5. 5. obris, kontura: črta gorá na obzorju; profilna črta obraza; pren. dogodek je prikazal v skopih črtah
  6. 6. nav. mn. osnovna lastnost ali značilnost, poteza: odbijajoče črte njegovega značaja; skupne stilne črte med srednjeveškim kiparstvom in slikarstvom / osnovne črte oktobrske revolucije
    ●     ekspr. vojna je napravila črto čez njegove načrte jih je onemogočila, prekrižala; ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; publ. pod črto razmišljanja bi zapisal še tole priporočilo ob koncu bi še dodal, pripomnil; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; ekspr. drama je uspela na celi črti popolnoma, v celoti; publ. v debati sta se znašla na isti črti sta bila enakega mnenja, naziranja; publ. razvojna črta našega gospodarstva načela, smernice; zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema
    ♦     avt. neprekinjena črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati; gled. črta izpuščanje, črtanje besedila v dramskem delu; dramaturška, režijska črta; jur. demarkacijska črta začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; mat. ulomkova črta vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec; navt. ločna črta nekdaj merska enota na kompasu, 11°15'; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; šport. ciljna, startna črta
čŕtanec -nca m (r̄) list z debelimi črtami, ki se pri pisanju daje pod papir brez črt
čŕtanje -a s (ŕ) glagolnik od črtati: črtanje vodoravnih črt / naloga je brez popravkov in črtanja / črtanje dolga; navodila o črtanju in razveljavljenju kazni / dobro črtanje značajev
čŕtanka -e ž (r̄) redko tabela, razpredelnica
čŕtast -a -o prid. (ŕ) 
  1. 1. ki ima črte: črtast damast; oblečen je v rjavo, črtasto obleko; črtasti zvezek črtani
    ♦     fiz. črtasti spektrum
  2. 2. podoben črti: črtasta lisa
čŕtati -am nedov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. delati črte: črtati s kredo po tabli / solze so mu črtale bele proge po licih
  2. 2. dov. in nedov. prečrtati: učitelj je črtal nepotrebno besedo; pisal je, črtal in dostavljal
    // izbrisati, opustiti: črtati iz dnevnika, z dnevnega reda; črtati davek, dolg / pog. kino in ples bova črtala, zvečer boš lepo doma
  3. 3. zastar. zarezavati, vrezavati: črtati z nožem v klop začetnico; pren. čas črta gube v obraz
  4. 4. redko opisovati, prikazovati: pesnik mojstrsko črta in popisuje boj
čŕten -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na črto: črtna skladnost; črtno bogastvo grafike
♦ filat. črtno zobčanje zobčanje, pri katerem se zobčajo pole znamk najprej vodoravno, nato navpično ali obratno; tisk. črtni kliše kliše, s katerim se odtisnejo črte ali ploskve brez vmesnih tonov
čŕtež -a m (ȓ) 
  1. 1. knjiž. kar je narisano; risba, skica: narisal je črtež taborišča / črtež nazorno kaže razvoj manjšinskih šol / od ozadja se je izrazito odražal črtež njegove glave obris, kontura
  2. 2. zastar. idejni osnutek, načrt: naredil je natančen črtež za napad; pisatelj je prvotni črtež za roman spremenil
čŕtica -e ž (ŕ) 
  1. 1. manjšalnica od črta: lestvica na termometru je zaznamovana s črnimi črticami; pozabil je narediti črtico na t / v vsaki črti in črtici obraza je tičala samozavest
  2. 2. lit. kratek (liričen) leposlovni spis: Cankarjeve črtice; spominska črtica
čŕtičar -ja m (ŕ) knjiž. kdor piše črtice: iz črtičarja se je razvil v novelista in dramatika
črtíti -ím, in črtíti in čŕtiti -im nedov. (ī í; ī ŕ) raba peša sovražiti, mrziti: iz vse duše črti sleparstvo; hudo se črtijo med seboj
čŕtka -e ž (ŕ) manjšalnica od črta: strmine so na zemljevidu označene s črtkami / obleka s črtkami / po britju je bil njegov obraz poln rdečih črtk
čŕtkanje -a s (ŕ) glagolnik od črtkati: črtkanje stranskih ploskev / kartografsko črtkanje
čŕtkast -a -o prid. (ŕ) 
  1. 1. ki je iz črtk: črtkasta črta; črtkasta mesta na zemljevidu
  2. 2. ki ima črtke: črtkasto blago
čŕtkati -am nedov. (ŕ r̄) 
  1. 1. delati s črtkami enakomerno prekinjeno črto: višine v trikotniku črtkaj
    // delati črtke: črtkati po papirju
  2. 2. označevati z vzporednimi črtkami: rudarska področja črtkajte poševno
    ♦     geogr. delati črtke, katerih zgoščenost označuje na zemljevidih vzpetine
čŕtnik -a m (ȓ) zastar. svinčnik, pisalo
črtomírstvo in čŕtomirstvo -a s (ȋ; ȓ) knjiž. lastnosti, usoda, kakršno je imel Prešernov Črtomir: problem našega črtomirstva
čŕv -a m (ȓ) 
  1. 1. drobna žival mehkega, podolgovatega telesa, navadno škodljiva: črv gomazi, leze; pohoditi črva; zvija se kot črv / črv razjeda les; v mesu so se zaredili črvi; črv v jabolku; pren. njihovo kmetijo je že zdavnaj začel glodati črv
    // ekspr., navadno s prilastkom moreč, uničujoč občutek ali misel: črv gloda, grize v srcu; črv kesa, ljubosumnosti
  2. 2. ekspr. nepomemben, neznaten človek: v njihovih očeh smo le črvi
  3. 3. kljuvajoče gnojno vnetje na prstu: ima črva na prstu
    ●     nizko že dolgo ga jedo črvi je mrtev; godi se mu kot črvu v loju živi v izobilju, udobno; ta človek je pravi knjižni črv knjižni molj
čŕvar -ja m (ȓ) rib. kdor črvari
čŕvast -a -o prid. (ȓ) 
  1. 1. podoben črvu: črvast podaljšek slepega črevesa; črvasta oblika telesa
  2. 2. tak kot pri črvu: črvasto gibanje črev
čvrčkáti -ám in čvŕčkati -am nedov. (á ȃ; ȓ) redko ščebetati, čebljati: jata škorcev čvrčka nad travnikom
čvŕst -a -o stil. -ó prid., čvrstéjši (ȓ r̄) 
  1. 1. poln življenjskih sil: čvrst rod; čvrst vranec; starec je še čvrst; čvrst ko dren / bil je čvrste postave in rdečih lic; čvrsto zdravje
    // ki izraža moč, odločnost: čvrst glas; čvrst korak; čvrst udarec
  2. 2. ki se težko vdaja, upogiba: za podpornike je potreben čvrst les / čvrste prsi
  3. 3. ki se težko raztrga, loči; trden, močen: čvrst papir; čvrst vozel / ima zelo čvrsto spanje; pren. čvrsto prijateljstvo
    ♦     ekon. čvrsta valuta trdna, konvertibilna valuta
čvŕstost -i ž (r̄) lastnost, značilnost čvrstega: dolgo je ohranil mladeniško čvrstost / čvrstost niti / čvrstost prijateljske zveze
čvŕš -a m (ȓ r̄) nar. grča: čvrš v mizi
♦ anat. naravna bunkasta odebelina na kosti
čvŕšast -a -o prid. (r̄) nar. grčast: stara čvršasta bukev
debelozŕn -a -o prid. (ȓ r̄) debelozrnat: debelozrn pesek / debelozrna koruza
debelozŕnat -a -o prid. (ȓ) ki ima debela zrna: debelozrnat pesek, smodnik / debelozrnata koruza
delomŕzen -zna -o prid. (r̄) ki noče, ne želi delati: bil je znan kot delomrzen človek; delomrzni postopači
delomŕznež -a m (ȓ) delomrzen človek: postaja vedno večji delomrznež; tu ni mesta za delomrzneže / druščina delomrznežev, postopačev in klatežev
delomŕznost -i ž (r̄) lastnost delomrznega človeka: očeta je žalostila sinova lahkoživost in delomrznost / boriti se proti delomrznosti
delovŕšen -šna -o prid. (ȓ) jur., v zvezi delovršna pogodba pogodba o delu
desétpŕsten -tna -o prid. (ẹ̑-ȓ) nanašajoč se na deset prstov obeh človekovih rok: desetprstni sistem tipkanja; obvladati desetprstno pisanje na pisalnem stroju
dlánastokŕp -a -o prid. (á-ȓ á-r̄) bot., v zvezi dlanastokrpi list list z zarezami, ki segajo v listno ploskev največ do četrtine
dobrosŕčen -čna -o prid. (ȓ) ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna
dobrosŕčnež -a m (ȓ) ekspr., redko dobrosrčen človek
dobrosŕčnost -i ž (ȓ) lastnost dobrosrčnega človeka: iz same dobrosrčnosti mu pomaga
dogŕda prisl. (ȓ) redko zelo, hudo: dogrda sta se sprla
dokŕmiti -im dov., tudi dokrmíla (ŕ) dodati krmo, hrano: dokrmiti čebele, živino
dolgobŕk -a -o [u̯g] prid. (ȓ r̄) ki ima dolge brke: dolgobrki možakarji
dolgobŕkec -kca [u̯g] m (ȓ) ekspr. kdor ima dolge brke
dolgopŕst -a -o [u̯g] prid. (ȓ r̄) 
  1. 1. ki ima dolge prste: nežna, dolgoprsta roka
  2. 2. evfem. kradljiv, tatinski: prijeli so dolgoprstega nepridiprava; dolgoprsta druščina
dolgopŕsten -tna -o [u̯g] prid. (ȓ) 
  1. 1. ki ima dolge prste: dolgoprstne roke
  2. 2. evfem. kradljiv, tatinski: dolgoprstni fant
dolgopŕstnež -a [u̯g] m (ȓ) evfem. tat, kradljivec: dolgoprstneži so okradli zlatarno; nevaren dolgoprstnež
dolgopŕstnica -e [u̯g] ž (ȓ) evfem. tatica, kradljivka: prijeli so premeteno dolgoprstnico
dopŕsen -sna -o prid. (ȓ) narejen, izdelan do prsi: doprsni kip; doprsna fotografija, podoba
♦ šport. doprsni drog drog, ki sega telovadcu do prsi
dopŕsje -a s (ȓ) doprsni kip ali doprsna podoba: bronasto doprsje; vladarjevo doprsje / slika predstavlja samo doprsje
dopŕsnik -a m (ȓ) doprsni kip: pesnikov doprsnik je že izklesan
dosmŕten -tna -o prid. (ȓ) ki traja, obstaja do smrti: hišo je dobil v dosmrtni užitek; obsodili so ga na dosmrtno ječo; dosmrtna kazen; dosmrtna pravica, renta / dosmrtni član društva
dosmŕtnik -a m (ȓ) 
  1. 1. redko kdor je obsojen na dosmrtno ječo: v teh celicah so sami dosmrtniki
  2. 2. star. dosmrtni član: dosmrtniki Mohorjeve družbe
dovŕšen -šna -o prid. (ȓ) lingv. ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja: (končno) dovršni glagol; dovršni sedanji čas
dovŕšnik -a m (ȓ) lingv. glagol, ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja: pravilna raba dovršnikov in nedovršnikov
dovŕšnost -i ž (ȓ) lingv. značilnost dovršnega: dovršnost glagolov
dovŕtati -am dov. (r̄) z vrtanjem priti do česa: dovrtal je do nasprotne strani; pren. dovrtala je do njegove skrivnosti, v njegovo notranjost
dŕča -e ž (ŕ) plitva vdolbina v strmem pobočju, navadno za spravljanje lesa v dolino: spuščati hlode po drčah; še dolgo po neurju se je kotalilo kamenje po drči; pot so nadaljevali kar po drči
// teh. umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala: lesena drča; transportne drče
♦ gozd. žična drča žičnica z eno vrvjo, po kateri drsi tovor zaradi lastne teže; navt. drča (lesena) konstrukcija, po kateri drsijo sani ob splavitvi ladje; sanišče
dŕčast -a -o prid. (ŕ) redko podoben drči: hoditi po drčastih poteh / ekspr. drčast obraz zguban, razoran
dŕdra -e ž (ȓ) 
  1. 1. redko lesena priprava za proizvajanje enakomerno se ponavljajočih rezkih glasov; raglja: vrteti drdro
  2. 2. ekspr. kdor hitro in mnogo govori: srečal je tisto sosedovo drdro
dŕdrast -a -o prid. (ȓ) ekspr. ki hitro in mnogo govori: drdrasta ženska
drekobŕbec -bca m (ȓ) 
  1. 1. govnač, govnobrbec: drekobrbec se je preril skozi govno; rijejo po blatu kakor drekobrbci
  2. 2. nizko neprijeten, zoprn človek: spet se je vtaknil vmes ta drekobrbec / kot psovka molči, drekobrbec
dŕganje -a s (r̄) glagolnik od drgati: drganje lesa ob les; jermen je vroč od drganja / drganje s krpo
dŕgati -am nedov. (r̄ ȓ) zastar. drgniti: drgati z roko po čelu / celo popoldne je drgala pod; s krtačo drgati čevlje
dŕgniti -em nedov., tudi drgníla (ŕ ȓ) 
  1. 1. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: drgniti dlan ob dlan; drgniti s prstom po šipi; drgne ga z brisačo po hrbtu; drgne se z rokami po kolenih; drgne si premrle roke / žival se drgne ob drevo / vrata se pri odpiranju drgnejo ob tla
    // z drgnjenjem čistiti, snažiti: drgniti tla s krpo; ekspr. cel dan drgne in pospravlja
  2. 2. slabš. igrati, zlasti na godalni instrument: goslač in čelist sta kar naprej drgnila
  3. 3. ekspr. cvrčati, čirikati: v travi so drgnili črički in kobilice
    ●     pog. drgniti šolske klopi, hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. že pet let drgne isti plašč nosi, ima; ekspr., redko vsak se že drgne ob njegovo osebo se obreguje, spotika
dŕgnjenje -a s (ŕ) glagolnik od drgniti: odstraniti barvo z drgnjenjem; drgnjenje s krtačo; od drgnjenja vneta koža / slišalo se je drgnjenje čevljev ob železo
dŕkati -am nedov. (ȓ) zastar.  
  1. 1. večkrat zdrsniti, zdrkniti: potne kapljice so mu drkale po čelu
  2. 2. drsati se: gledala je, kako fantje drkajo po ledu; otroci so se hodili na potok drkat
dŕkelj -klja m (ŕ) zastar. palica, krepelec: otroci so z drklji udrihali po oslu
dŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) zastar. zdrsniti, zdrkniti: solza ji je drknila po licu / ekspr. kar drknil je skozi vrata stekel, švignil
dŕma -e ž (ŕ) nar. slabša trava, ščavje: Tako se je imenoval hrib nad domačijo, ki je bil porasel z drmo, to je s travo, ki so jo ovce imele najrajši (Prežihov)
dŕmati -am nedov. (r̄ ȓ) star. tresti, stresati: drmal je mlado jablano
dŕmež in dŕmeš -a m (ȓ) hrvatski ljudski ples v dvočetrtinskem taktu: gostilna se je tresla od drmeža
dŕn -a m (r̄) star. ruša: s požiganjem suhe trave se uničuje drn
● zastar. bolezen ga je spravila pod drn umrl je; ekspr. iti čez drn in strn ne po poti, naravnost čez kakršenkoli svet
♦ šport. tek čez drn in strn tek v naravi po ne posebej pripravljeni stezi; kros
dŕnast -a -o prid. (r̄) alp. porasel z nizko gorsko travo: drnast previs; strmo drnasto pobočje
dŕncati -am nedov. (ȓ) 
  1. 1. teči v drncu: drncati in galopirati / poveljnik je drncal na belem konju
    ♦     vet. enakomerno, hitro teči brez poskakovanja
    // ekspr. hiteti, drveti: kočije so drdrale in drncale mimo nas
  2. 2. redko bingljati, migati: sedel je na klopi in drncal z nogami
dŕnec -nca m (ȓ) enakomeren hitrejši tek, zlasti pri konju: utrujena žival je prešla iz drnca v korak; pognati konja v drnec; enakomeren, lahen, nagel drnec / jahati, voziti se v drncu
♦ vet. enakomeren, hiter tek brez poskakovanja
drobnozŕn -a -o prid. (ȓ r̄) drobnozrnat: drobnozrn pesek
drobnozŕnat -a -o prid. (ȓ) ki ima drobna zrna: drobnozrnata koruza / drobnozrnat pesek, smodnik
♦ fot. drobnozrnata emulzija; min. drobnozrnata rudnina
drobnozŕnatost tudi drobnozrnátost -i ž (ȓ; á) lastnost, značilnost drobnozrnatega: drobnozrnatost rudnine / drobnozrnatost emulzije omogoča velike povečave
dŕr medm. (ȓ) posnema ropot, drdranje: drr, poje mlatilnica, strojnica / drr, je zdrdrala pesem
dŕs -a m (ȓ) muz. melodični okrasek iz več hitrih zaporednih tonov pred glavnim tonom
dŕsa -e ž (r̄) sled od drsanja, spodrsavanja na tleh: deblo je napravilo velike drse / zbrisati drse na parketu
// redko drsalnica, drsnica: z drsanjem ne bo nič, je drsa preveč slaba
● ekspr. mu že drsa poje zaradi starosti, oslabelosti hodi drsaje
♦ agr. (plužna) drsa nekdaj opora, na kateri sloni prednji del gredlja; anat. drsa žleb na kosti, po katerem drsi kita ali mišica; geol. drsa od tektonskih premikov zglajena ploskev kamnine
dŕsalica -e ž (ȓ) nar. drsalnica, drsnica: vsak večer sem drsalico polil z vodo
dŕsanje -a s (ȓ) glagolnik od drsati: zaradi drsanja se je blago na komolcih hitro obrabilo / gledal je njeno počasno drsanje k vratom / otroci se že veselijo kepanja in drsanja; gojiti drsanje; ukvarjati se z drsanjem / zmagati v drsanju
♦ šport. hitrostno drsanje; umetnostno ali umetno drsanje
dŕsati -am nedov. (ȓ) 
  1. 1. premikati (se) po čem z dotikanjem: roka je v temi drsala po vratih in iskala kljuko; drsati s komolcem po mizi; drsati s palico po tleh / kolo (se) drsa ob blatnik (se) drgne, zadeva
    // drsaje hoditi: nog ni več privzdigovala, samo drsala je; po hodniku so drsali ljudje s težkimi škornji / ženske po kolenih drsajo okrog oltarja
  2. 2. gojiti drsanje, ukvarjati se z drsanjem: drsa že od otroških let
    // nastopati, tekmovati v drsanju: drsala sta na vseh pomembnejših prireditvah
dŕsen -sna -o tudi -ó prid. (r̄) 
  1. 1. ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: cesta je bila zvožena in drsna; vzpenjala sta se po strmem, drsnem pobočju; pren. ta teorija se giblje na precej drsnem področju
  2. 2. nanašajoč se na drsenje: drsna ploskev smuči / karnise z drsnimi tiri; kuhinjske omare z drsnimi vrati
    ♦     aer. drsni let spuščanje jadralnega ali motornega letala pri odvzetem plinu pod najmanjšim možnim kotom; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; drsni upor upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti; grad. drsni opaž premični opaž, ki se uporablja pri gradnji večjih betonskih zgradb; teh. drsni ležaj ležaj, pri katerem je med vrtečim se in mirujočim delom samo plast maziva
dŕska -e ž (ȓ) lov. sled, ki jo pusti zadeta ali preplašena parkljasta divjad: v snegu so se poznale globoke drske zadetega gamsa
dŕsnica -e ž (ȓ) zglajen poledenel pas ali proga za drsanje: na poti v šolo so otroci delali drsnice; na tleh je bilo gladko kot na drsnici
♦ strojn. ploskev strojnega dela, po kateri drsi drug del stroja
dŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) redko  
  1. 1. podrsniti, oplaziti: z bokom avtomobila je drsnil ob ograjo
  2. 2. ekspr. steči, švigniti: zajec je bliskovito drsnil izza grma
dŕsnost -i ž (r̄) lastnost drsnega: drsnost poledenelih cest
dŕst -í ž (ȓ) razmnoževanje z odlaganjem iker in semenčic: ribe potujejo na drst / riba je v drsti
dŕsten -tna -o prid. (r̄) nanašajoč se na drst, drstenje: drstna riba / drstni čas; drstna jamica
♦ rib. drstni izpuščaji belkasti bradavičasti izrastki na koži samcev med drstjo
drstníca tudi dŕstnica -e ž (í; ȓ) rib. riba v času drsti: drstnice potujejo na drstišče / osmukati drstnice
drugovŕsten -tna -o prid. (ȓ) redko drugačen, različen: drugovrstni pogledi
drúgovŕsten -tna -o prid. (ū-ȓ) ki je po kakovosti, pomembnosti na drugem mestu; drugorazreden: drugovrstna moka
// ekspr. slabši, manjvreden: poplava drugovrstne literature / drugovrstna vloga stranska, postranska
dŕva dŕv in drvà dŕv s mn., mest. dŕvih in drvéh, or. drvmí in dŕvi (ŕ r̄; ȁ ŕ) razžagan in navadno naklan les za kurjavo: cepiti, klati, sekati, žagati, zlagati drva; kuriti z drvmi; suha drva; trda drva iz trdega lesa; skladovnica drv / bukova, smrekova drva; peč na drva; pog. kupiti meter drv kubični, prostorninski meter; napravljati drva razžagovati, klati debla, veje v gozdu
● tako je potrpežljiv, da bi lahko drva na njem sekal da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim
// les za kurjavo sploh: drva so dobivali v državnem gozdu; hoditi v gozd po drva
dŕvca dŕvc s mn. (ŕ r̄) ekspr. manjšalnica od drva: drvc bo za letos dovolj
dŕvce -a s (r̄) manjšalnica od drvo: deni še kakšno drvce na ogenj
dŕvež -a m (ȓ) redko hitenje, vrvež: živeti sredi mestnega drveža
dŕvo -a s (ŕ) 
  1. 1. nar. poleno: v peči je prasketalo suho drvo
  2. 2. slabš. neroden, okoren človek: tako drvo je, ničesar ne razume / kot psovka zgani se, drvo
dŕzanje -a s (r̄) glagolnik od drzati: drzanje debla / drzanje lesa / slišati je bilo le posamezne krike in drzanje s čevlji
dŕzati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. gozd. odstranjevati lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so drzali okroglice / drzati les odstranjevati ličje z olupljenega lesa
  2. 2. redko grebsti, kopati: konji nenehno drzajo s kopiti po tleh; drzati listje izpod jasli
dŕzek -zka -o prid. (ŕ) knjiž. drzen, predrzen: med sošolci je bil eden najbolj drzkih; v družbi ni bil priljubljen, ker je bil tako zelo drzek
dŕzen -zna -o prid., dŕznejši (ŕ r̄) 
  1. 1. ki si upa storiti kaj kljub nevarnosti: drzen akrobat; v globino so se spustili samo najbolj drzni fantje; volkovi so postajali vse bolj drzni / drzen skok; to je bila izredno drzna vožnja
    // ki izraža neustrašenost, pogum: drzna hoja; drzne oči
  2. 2. ki si v odnosu do ljudi preveč upa; predrzen: fant je bil zelo drzen v besedah / dobival je drzne, skoraj nesramne dopise / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da sem tako drzen, s kom imam čast (govoriti)?
  3. 3. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: most se pne v drznem loku; delati drzne sklepe; drzna metafora, misel; uspeh je presegel še tako drzna pričakovanja / dame v drznih dekoltejih
dŕzkost -i ž (ŕ) knjiž. drznost, predrznost: drzkost njegovih besed me je močno prizadela
dŕznež -a m (ȓ) ekspr. drzen človek: po tej poti si upajo le največji drzneži; napad na postojanko je organizirala skupina drznežev
// predrzen človek: drzneža je udarila po licu; pri znanstvenem delu je velik drznež
dŕzniti se -em si in dŕzniti se -em se dov. (ŕ ȓ) z nedoločnikom izraža, da kdo stori kaj kljub neprimernosti, neupravičenosti ali nevarnosti: pred vsemi si je drznil lagati; kako si le drzne pisati o stvari, ki je sploh ne pozna; beg je bil tvegan, zato si ni drznil pobegniti / ne drzni si nikoli več storiti kaj takega / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da si vas drznem vprašati
dŕznost -i ž (ŕ) lastnost drznega: bil je znan zaradi svoje nenavadne drznosti / z drznostjo ne boš pri njem nič dosegel
dŕža -e ž (ŕ) način držanja telesa, zlasti pri hoji ali sedenju: otrok ima zelo lepo držo; paziti na pravilno držo; spoznal ga je po značilni drži; narejena, neprisiljena, slaba drža; sproščena drža rok; telesna drža / plesna drža; pokončna, sedeča, stoječa drža
// s tem izraženo duševno stanje, razpoloženje: samozavestna, vzvišena drža; bližal se mu je v spoštljivi drži; postavil se je v togo, uradno držo; pren., publ. obsojanja vredna moralna drža
dŕžek -žka m (ȓ) zaponka za pripenjanje nogavic: kupiti nove držke
dŕžen -žna -o prid. (ŕ r̄) zastar. trpežen, trden: orodje naj bo lično, pa vendar močno in držno
dvóčŕkje -a s (ọ̑-ȓ) lingv. črki, ki zaznamujeta en glas: dvočrkje zh v bohoričici zaznamuje glas č
dvóčŕten -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) muz. nanašajoč se na tone v oktavi nad enočrtno oktavo: dvočrtni g; dvočrtna oktava
dvógŕb -a -o prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-r̄) ki ima dve grbi: dvogrba žival
♦ zool. dvogrbi velblod
dvojevŕsten -tna -o prid. (ȓ) ki je dveh, različnih vrst: dvojevrstno pisanje o problemu / pri hiši so dvojevrstni otroci dvojni
dvókŕp -a -o prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-r̄) bot. ki je iz dveh, krpam podobnih delov: dvokrpi listi
dvóškŕgar -ja m (ọ̑-ȓ) nav. mn., zool. glavonožci z enim parom škrg, Dibranchiata
dvóvŕh -a -o prid. (ọ̑-ȓ ọ̑-r̄) ki ima dva vrha: dvovrho drevo
dvóvŕsten -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) 
  1. 1. postavljen v dveh vrstah: dvovrstna razporeditev čete / dvovrstni suknjič suknjič z gumbi v dveh vrstah
    ♦     agr. dvovrstni ječmen dvovrstnik
  2. 2. ki je dveh ali več različnih vrst: dvovrstna prehrana
dvóvŕstnik -a m (ọ̑-ȓ) agr. ječmen, v katerem so zrna navidezno v dveh vrstah
edinovŕsten -tna -o prid. (ȓ) knjiž., redko edinstven, enkraten: edinovrstna pesniška zbirka
enakovŕsten -tna -o prid. (ȓ) ki je enake vrste: enakovrstni deli celote; enakovrstna struktura; enakovrstno sadje
enakovŕstnost -i ž (ȓ) lastnost, značilnost enakovrstnega: enakovrstnost predmetov / enakovrstnosti ni mogoče enačiti z enakovrednostjo
ênočŕten -tna -o prid. (ē-ȓ) muz. nanašajoč se na tone v oktavi, ki je približno v sredini tonskega sistema: enočrtni a, c, g / enočrtna oktava
ênogŕb -a -o prid. (ē-ȓ ē-r̄) ki ima eno grbo: enogrba žival
♦ zool. enogrbi velblod
ênopŕsten -tna -o prid. (ē-ȓ) nanašajoč se na en prst: enoprstne rokavice
♦ jur. enoprstna daktiloskopija
enovŕsten -tna -o prid. (ȓ) redko ki je ene, iste vrste: vsa čustva niso enovrstna
ênovŕsten -tna -o prid. (ē-ȓ) postavljen v eni vrsti: enovrstna razporeditev / enovrstni plašč, suknjič plašč, suknjič z gumbi v eni vrsti
ênozŕn -a -o prid. (ē-ȓ ē-r̄) agr., v zvezi domača enozrna pšenica pšenica, katere klas je sestavljen iz klaskov, ki imajo samo po eno zrno
finozŕnat -a -o prid. (ȓ) ki ima fina, drobna zrna, drobnozrnat: finozrnat pesek; finozrnata kamnina
♦ fot. finozrnata emulzija
fŕcati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. s hitrim sprožanjem upognjenega prsta premikati, suvati kaj: frcal je drobtine z mize / frcal ga je po ostriženi glavi s sprožanjem prsta udarjal
    // ekspr. po skalah so frcale krogle udarjale, zadevale ob skale
  2. 2. ekspr., redko zelo hitro letati, švigati: lastovke so frcale tik nad vodo
fŕcniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s hitrim sproženjem upognjenega prsta premakniti, suniti kaj: frcnil je kroglico proti njemu / frcnil ga je v nos, v uho s sproženjem prsta udaril
    // ekspr. s pahljačo ga je frcnila po roki rahlo udarila
    // ekspr., redko hitro vreči, suniti: frcnil ga je z odra
  2. 2. ekspr., redko zelo hitro zleteti, švigniti: z drevesa je frcnila lastovka
fŕča -e ž (ŕ) nar. gorenjsko podstrešna soba, mansarda: lepo urejena frča / spati na frči
fŕček -čka m (ȓ) ekspr. koder, zlasti tak, ki visi na čelo: naredila si je frčke
fŕflja -e ž (ȓ) ekspr. površna, lahkomiselna ženska, navadno mlajša: taka frflja ni za to nalogo / dekle ni navadna frflja
fŕfra -e ž (ȓ) ekspr. površen, lahkomiseln človek: le kam je gledal, da je vzel to frfro; mož ni videti frfra
fŕfrast -a -o prid. (ȓ) ekspr. površen, lahkomiseln: bila je zelo frfrasta; frfrasto dekle / frfrasto življenje
fŕk medm. (ȓ) izraža
  1. a) hiter odlet, zlet ptice: okno je odprto — frk — že je kanarček zunaj
  2. b) hiter odhod, tek: zvečer pa frk v gostilno
fŕka -e ž (ȓ) nar. frklja: Frka! Moli raje in delaj, gruntarske fante pa pri miru pusti (I. Potrč)
fŕkalica -e ž (r̄) nav. mn., nar. zahodno razpočeno praženo koruzno zrno: pri ognju se boš grel in frkalice jedel
fŕkati1 -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. ekspr. zelo hitro hoditi, tekati: kar naprej je frkala iz sobe v kuhinjo; pes je ves čas frkal okrog hiše / pog. žena mu frka okrog, otroci so pa lačni
    // redko zelo hitro letati, švigati: lastovke frkajo po zraku
  2. 2. s hitrim sprožanjem upognjenega prsta premikati, suvati kaj; frcati: frkal je svinčnik po mizi
fŕkati2 -am nedov. (r̄ ȓ) ekspr. kodrati, navijati: še ko je bila otrok, so ji frkali lase; frka si bradico; lasje se ji frkajo / poganjki se frkajo
fŕkavec tudi fŕkovec -vca m (ŕ) ekspr. nekoliko predrzen nedorasel fant: frkavci so mu ukradli avto; druži se z ničvrednimi frkavci / kot nagovor boš tiho, frkavec
// nedorasel fant sploh: nisem več frkavec, da bi mi ukazovali; takega frkavca se ne bojim; govori z menoj kakor s kakim frkavcem / slabš. takle frkavec zapoveduje desetim možem
fŕklja -e ž (ȓ) ekspr. živahno nedoraslo dekle: sprehajal se je z dvema frkljama; spogledljiva šestnajstletna frklja; vede se kakor frklja / kakšne frklje so dandanes dekleta / kot nagovor zmeraj si kaj izmišljaš, frklja
// nedoraslo dekle sploh: je še prava frklja / pog. ima same frklje in nobenega fanta hčere
fŕkljast -a -o prid. (ȓ) ekspr. značilen za frkljo: frkljasto obnašanje / frkljasto dekle
fŕkljica -e ž (ȓ) manjšalnica od frklja: zabaval se je z dvema frkljicama / štiriletna frkljica deklica, punčka
fŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. ekspr. zelo hitro oditi, steči: po kosilu sta frknila na vrt
    // redko zelo hitro zleteti, švigniti: ptička je frknila iz grma
  2. 2. s hitrim sproženjem upognjenega prsta premakniti, suniti kaj; frcniti: frkniti smet z mize
    ●     ekspr. zajca bom frknil ustrelil
fŕliti -im nedov. (ŕ r̄) ekspr., redko kodrati, navijati: frlila si je lase / pod nosom si je frlil redke brkice
fŕljast -a -o prid. (r̄) ekspr., redko kodrast: ima zelo frljaste lase
fŕr medm. (ȓ) izraža odlet, zlet ptice: vrabec me je zagledal, frr, in že ga ni bilo; frr(r) na bukev
glavopŕsje -a s (ȓ) zool. iz glave in oprsja zrasli del telesa rakov in pajkovcev: glavoprsje in zadek
golopŕs -a -o prid. (ȓ r̄) nav. ekspr. ki ima gole, nepokrite prsi: vojščaku v šlemu in oklepu se je postavil nasproti goloprs junak / odprava je najela skupino goloprsih nosačev / suhljat, goloprs mladenič ki ima gole, neporaščene prsi
gostokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) knjiž., redko hladnokrven, hladen: gostokrvni severnjaki
govnobŕbec -bca m (ȓ) zool. hrošč kovinsko zelene barve, ki zalega jajčeca v govno domačih živali, Geotrupes stercorarius
gŕb -a m (ȓ) stalni simbolični znak države, mesta, plemiške rodbine: nad vrati je bil pritrjen grb; v grbu so imeli orla; državni, plemiški grb; grb celjskih grofov; grb mesta Ljubljane
gŕba -e ž (ŕ) 
  1. 1. večja izboklina na hrbtu zaradi skrivljene hrbtenice: grbo je imel že od rojstva
    // pog., ekspr. hrbet: mahnil ga je po grbi
  2. 2. izbočeni del hrbta nekaterih živali: velblodova grba; pren. gorski greben s strmo grbo
  3. 3. zastar. guba (na koži): čelo je bilo polno grb; grbe na licih
    ●     pog., ekspr. če njemu ustrežem, bom kmalu dobil vso vas na grbo vsi vaščani me bodo nadlegovali s prošnjami; pog., ekspr. na grbi ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; pog., ekspr. na grbi jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; pog., ekspr. to sem občutil na svoji grbi na sebi, sam; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan
    ♦     rib. mreni podobna sladkovodna riba, Barbus plebejus
gŕbast -a -o prid. (ŕ) ki ima grbo: bil je majhen in grbast / ima grbasto postavo / stara, grbasta ženica sključena, upognjena
// grbast svet neraven, valovit
gŕbati se -am se nedov. (r̄ ȓ) redko grbančiti se: koža se grba / podprl je leseno steno, ki se je že sumljivo grbala grbila, krivila
gŕbav -a -o prid. (ŕ) ki ima grbo: bil je majhen, grbav človek / redko od težke nošnje je postala vsa grbava sključena, upognjena
gŕbavček -čka m (ŕ) manjšalnica od grbavec: zagledala je bledega grbavčka
gŕbavec -vca m (ŕ) kdor ima grbo: kot grbavec je bil še bolj občutljiv
♦ zool. (kit) grbavec kit, ki ima na hrbtu nazaj ukrivljeno tolsto plavut, Megaptera novaeangliae
gŕbavka -e ž (ŕ) ženska, ki ima grbo
gŕbavost -i ž (ŕ) značilnost grbavega človeka: trpel je zaradi svoje grbavosti
gŕbček -čka m (ȓ) manjšalnica od grbec: v naročje je vzel komaj triletnega grbčka
gŕbec -bca m (ȓ) grbavec: grbca noče za moža
♦ zool. labod grbec labod s črno izboklino na korenu oranžno rumenega kljuna, Cygnus olor
gŕbež -a m (ȓ) ekspr. grbavec: tudi grbež seveda ni pozabil priti
♦ zool. severnoevropska močvirska ptica selivka škrjančeve velikosti, Lymnocryptes minimus
gŕbica -e ž (ŕ) manjšalnica od grba: grbica na hrbtu se skoraj ni videla
♦ nav. mn., lov. rožena izboklina na rogovju srnjaka, jelena
gŕbičast -a -o prid. (ŕ) poln grbic, izrastkov: grbičasto rogovje
gŕbiti -im nedov. (ŕ ȓ) dajati čemu navzgor ukrivljeno obliko: žival grbi hrbet; maček se grbi
gŕboven -vna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na grbe: grbovni ščit; bik, grbovna žival Borgijcev
gŕbovnik -a m (ȓ) knjiga s podobami, popisom grbov: črpati podatke iz grbovnikov
gŕč -a m (ȓ) redko grgrajoč, hropeč glas: iz njegovih ust se je zaslišal bolesten grč
gŕča -e ž (ŕ) 
  1. 1. trdi del veje, ki je ostal v deblu, lesu: deska ima grče; pipa iz bezgove grče; okrogla grča; grča v polenu; mož je trden kot gabrova grča
    ♦     les. izpadajoča ali mrtva grča; vrasla ali živa grča
    // anat. izboklina na kosti: čelnična, sednična grča
  2. 2. ekspr. krepek, trden človek: ti si še grča; je prava kmečka grča / kot nagovor kako je s teboj, stara grča
  3. 3. nar. koroško trebušasta posoda za pijačo: glinasta grča / povabil jih je na grčo mošta
gŕčast -a -o prid. (ŕ) 
  1. 1. poln grč: grčast hlod; deske so bile grčaste / imel je rdeče grčaste roke
    // podoben grči: grčast izrastek
  2. 2. ekspr. neuglajen, robat, trd: to so grčasti ljudje / biti grčaste narave
gŕčav -a -o prid. (ŕ) 
  1. 1. poln grč: grčav hrast, les; oprt je bil na grčavo palico / dvignil je svoje grčave roke
  2. 2. ekspr. neuglajen, robat, trd: ti ljudje so preprosti in grčavi
  3. 3. zastar. hripav, hreščeč: imel je grčav glas
gŕčavka -e ž (ŕ) grčava palica, navadno za opiranje: opirati se na grčavko; z grčavko ga je udaril po hrbtu; debela grčavka
gŕčavost -i ž (ŕ) lastnost, značilnost grčavega: grčavost lesa; stopnja grčavosti / njegova gorenjska grčavost
gŕčica -e ž (ŕ) manjšalnica od grča: les je imel polno grčic
♦ med. vnetna kepica pri protinskem obolenju, zlasti v sklepnem hrustancu
gŕčka -e ž (ŕ) manjšalnica od grča 3: Sin je zgrabil vrč in nalil očetu in sebi dve glinasti, zelenkasti grčki, bratu Ladeju, materi in sestri pa tri kozarce (Prežihov)
gŕčnica -e ž (ȓ) luknja v lesu zaradi izpadle grče: pogledal je skozi grčnico; grčnice smrekovih desk
gŕd -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 
  1. 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno
    // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo
  2. 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje
    // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne
    ●     pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši
  3. 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno
  4. 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke
  5. 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh
gŕdež -a m (ȓ) ekspr. malopriden, malovreden človek: ne verjemi staremu grdežu / bomo že kako ugnali malega grdeža nagajivca, poredneža
// kot nagovor: ti grdež ti, spet si prišel prepozno; tiho bodi, grdež
gŕdost -i ž (ŕ) grdota: grd je, vendar mu grdost pristoji; občutiti lepoto in grdost; grdost kasarniških blokov / grdost značaja / zopet si bo izmislil novo grdost
gŕgavec tudi grgávec -vca m (ŕ; ȃ) zgornji razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki; grlo: opičji grgavec
♦ zool. spodnji grgavec organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi
gŕk -a m (ȓ) pog. strokovnjak za grški jezik: naš profesor je bil dober grk
gŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. dajati zamolkle, grgrajoče glasove: žabe so grkale in regljale
    // pogrkovati: pri govorjenju je nekoliko grkal
  2. 2. redko hrkati, odhrkavati se: kašljali so, grkali in smrkali
gŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) ekspr. dati zamolkel, grgrajoč glas: nekajkrat je grknil in izdihnil / nekaj je grknil
gŕkokatólik -a m (ȓ-ọ̑) rel. katoličan vzhodnega obreda: po veri je grkokatolik
gŕlast -a -o prid. (ŕ) grlat: grlasta posoda
gŕlce -a s (r̄) manjšalnica od grlo: opazoval je rjavo rdeče grlce taščice
gŕlen -lna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na grlo: grlni del žrela / pel je z grlnim ženskim glasom
♦ lingv. grlni h h, ki se tvori z rahlo priporo glasilk; teh. grlni mikrofon mikrofon, ki se pritrdi ob grlo, da spreminja njegove tresljaje pri govorjenju v ustrezne električne napetosti
gŕlica -e ž (ŕ) golobu podobna ptica z rdečimi nogami: grlice grulijo; drobna grlica; smeje se kot grlica; pren., ekspr. v prvih klopeh so sedele same mestne grlice
gŕličji -a -e prid. (r̄) nanašajoč se na grlice: grličja pesem / grličje gnezdo
grlíti in gŕliti -im nedov. (ī ŕ) oglašati se z grulečim glasom: nekje v bližini so veselo grlile prebujajoče se ptice / zastar. grlil ji je o svoji ljubezni prijazno, dvorljivo govoril
gŕliti -im nedov. (r̄) zastar. objemati: grlila je dete in jokala
gŕlj -a m (r̄) nar. grča: gramofon vrešči čez Kristusov trg kakor nabrušena žaga na grlju (D. Lokar)
gŕlo -a s (ŕ) 
  1. 1. zgornji, razširjeni del sapnika, v katerem sta glasilki: grlo jo boli; v grlu ga je dušilo; kronično vnetje grla / zapel je s hripavim grlom glasom
    // ekspr. zapelo je petsto mladih grl mladih ljudi
    // sprednji, srednji del vratu: prerezal mu je grlo; stisniti koga za grlo / ribja kost se mu je zataknila v grlu
  2. 2. najožji del predmeta: steklenico je prijel za grlo in pil; grlo žarnice / škornji so mu bili pretesni v grlu med stopalom in golenico
  3. 3. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slaba cesta je ozko grlo za tamkajšnji turizem; obrtniška dela so ozko grlo v gradbeništvu; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v proizvodnji
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi iz vsega grla, na vse grlo izraža visoko stopnjo glasnosti: zavpil je na vse grlo; iz vsega grla je zaklical
    ●     ekspr. do grla sem že sit tega dela zelo; ekspr. imeti suho grlo biti žejen; ekspr. poplakniti grlo kaj popiti; ekspr. žalost jim je stiskala grlo bili so zelo žalostni, prizadeti; ekspr. nastaviti komu nož na grlo skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. zdaj mu pa že voda v grlo teče je v hudi časovni stiski zaradi kakega dela; ekspr. strah ga je grabil, stiskal za grlo zelo se je bal; ekspr. vse je pognal, spravil po grlu zapravil s pijačo, zapil; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil
gŕlovka -e ž (ŕ) med. davica žrela: pri grlovki se dihalne poti včasih nevarno zožijo
gŕm -a m, mn. tudi grmóvi (ȓ) nižja lesnata rastlina, ki se že pri tleh močno razrašča: iz skalne razpoke je pognal grm; skriti se za grm; okrasni, parkovni grm; grm z belimi cveti / brinov, jasminov, leskov grm / pri okopavanju so pazili na krompirjeve grme
● to ne raste za vsakim grmom tega ne dobiš povsod; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari
gŕmast -a -o prid. (ȓ) podoben grmu: grmasta rastlina / ekspr. grmasta brada; grmaste obrvi
gŕmje -a s (ȓ) redko grmovje: izginil je med drevjem in grmjem; gosto grmje
grmljávica in gŕmljavica -e ž (ȃ; ȓ) 
  1. 1. oddaljeno, komaj slišno grmenje: bliski in grmljavica / grmljavica topov
  2. 2. nar. vzhodno grmenje: bobneča grmljavica
gŕmovka -e ž (ȓ) zool. velika južnoameriška strupena kača, Lachesis
grobozŕnat -a -o prid. (ȓ) ki ima groba, debela zrna: grobozrnat pesek / grobozrnat marmor
gŕščina -e ž (ȓ) grški jezik: uči se grščino / obvladal je latinščino in grščino staro grščino
gŕški -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na (stare) Grke ali Grčijo: grški jezik; grški narod; stara grška kultura; grško-rimska civilizacija / ima grški nos nos v isti črti s čelom; lasje so ji bili zaviti v grški vozel v visoko, vozlu podobno pričesko
♦ bot. grško seno kulturna ali divja rastlina z rumenimi cveti, Trigonella foenum-graecum; rel. grški križ križ, ki ima vse krake enake; grška cerkev pravoslavna cerkev Grkov; vrtn. grška jelka parkovno iglasto drevo z vodoravnimi vejami, Abies cephalonica
gŕškokatóliški -a -o (ȓ-ọ̑) pridevnik od grkokatolik: grškokatoliški duhovnik
gŕštvo -a s (ȓ) miselnost, kultura starih Grkov: vpliv grštva
hitropŕstnik -a m (ȓ) redko kdor zna z izredno spretnostjo kak predmet skriti in ga spet pokazati; rokohitrc
hladnokŕven -vna -o prid., hladnokŕvnejši (ŕ r̄) 
  1. 1. sposoben ostati miren, preudaren v razburljivih, zlasti nevarnih okoliščinah: hladnokrven voznik / ekspr. to je bil hladnokrven umor storjen premišljeno, neprizadeto
  2. 2. zool. pri katerem je toplota krvi odvisna od temperature okolice: hladnokrvni vretenčarji; hladnokrvna žival
    ♦     vet. hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo
hladnokŕvnež -a m (ȓ) ekspr. hladnokrven človek: še sreča, da je hladnokrvnež
hladnokŕvnost -i ž (ŕ) lastnost, značilnost hladnokrvnega človeka: izgubiti, pokazati hladnokrvnost; veliko je odvisno od vojakove hladnokrvnosti; odgovarjal je z narejeno hladnokrvnostjo
hŕbet -bta in hrbèt -btà m (ŕ; ə̏ ȁ) 
  1. 1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na hrbtu; pot mu lije po hrbtu; s hrbtom zaslanjati kaj; konjski, mačji hrbet; raven, sključen, širok, upognjen hrbet; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta; meso s hrbta / v hrbet me zebe; žival je po hrbtu rjava; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico
    // pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico
    // hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo
  2. 2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke; hrbet čeka, menice; podatki so na hrbtu slike / knjiž., redko stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom
    // hrbet noža rezilu nasprotna stran
    // zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet
  3. 3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu; knjiga z usnjenim hrbtom; napis na hrbtu knjige je že zbrisan
  4. 4. ekspr., redko izbokli del vala; greben: veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte
    ●     pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let; pog., ekspr. dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu
    ♦     anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; podmorski hrbet; lingv. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom
hŕbten -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na hrbet: hrbtna stran telesa / hrbtna lega; hrbtne mišice; hrbtna vretenca / hrbtna stran roke / hrbtna stran fotografije, listine, medalje
♦ anat. hrbtni mozeg osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu; hrbtenjača; film. hrbtna projekcija projekcija filma na zadnjo, hrbtno stran platna; šport. hrbtno plavanje plavanje, pri katerem leži plavalec na hrbtu; zool. hrbtna plavut neparna plavut na hrbtu ribe, delfina; hrbtna struna paličasto osno ogrodje brezglavcev in ličink nižjih vretenčarjev
hŕbtenski -a -o [tən] prid. (ȓ) s hrbtom obrnjen v smeri gibanja; zadenjski: hrbtenski umik
hŕbtoma prisl. (ȓ) knjiž. s hrbtom v smeri gibanja; zadenjsko, zadenjski: hrbtoma se umikati
hŕček -čka m (ȓ) zool. poljski glodavec s pisanim, po trebuhu črnim kožuhom, Cricetus cricetus: hrčki si pod zemljo pripravljajo zalogo
♦ bot. pomladanski ali strupeni hrček strupena goba z rjavim, nepravilno nagubanim klobukom, Gyromitra esculenta
hŕga -e ž (ŕ) redko grča: hrge v lesu / čelna hrga
hŕgast -a -o prid. (ŕ) redko grčast: hrgasto drevo
hŕgav -a -o prid. (ŕ) redko grčav: hrgav les
hŕk medm. (ȓ) posnema glas pri smrčanju: iz spalnice se čuje: hrk, hrk
hŕkanje -a s (r̄) glagolnik od hrkati: s hrkanjem spraviti izmeček iz pljuč; pokašljevanje in hrkanje / hrkanje jerebic / slišalo se je hrkanje spečih mož
hŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: bolnik hrka in pljuje; kar naprej hrka / hrkati kri
    ●     ekspr. hrkal je prostaške psovke govoril, izgovarjal
  2. 2. dajati kratke, sunkovite glasove: razkačene kune hrkajo in puhajo
  3. 3. star. smrčati: v spanju je glasno hrkal
hŕkav -a -o prid. (ŕ) redko hripav, hreščeč: hrkav glas
hŕkavec -vca m (ŕ) kdor hrka: hrkavec je motil predstavo
hŕkelj -klja m (ŕ) izpljunek pri hrkanju: hrkelj tuberkuloznega človeka
hŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: hrknil je in pljunil / hrkniti kri
● ekspr. v jezi mu je nekaj hrknila rekla
hŕliti -im nedov. (ŕ) nar. severovzhodno smrčati: glasno hrliti
// spati: vsi so že trdno hrlili, le on je bedel
hŕpanje -a s (r̄) glagolnik od hrpati: iz hiše se je slišalo hrpanje spečih / hrpanje živine
hŕpati -am nedov. (r̄) 
  1. 1. ekspr., redko smrčati: gospodar je glasno hrpal
  2. 2. redko hrzati, prhati: konj je hrpal in se vzpenjal
  3. 3. nar. dajati hropeč glas ob prežvekovanju: vola sta zadovoljno hrpala (Prežihov)
hŕr medm. (ȓ) posnema glas pri smrčanju: hrr, hrr(r), je hropel
hŕsk medm. (ȓ) posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju: hrsk, poči veja pod nogo; obleka se zatakne, hrsk, in je raztrgana; hrsk, hrsk, se je zaslišal glas korakov pod oknom
hŕskanje -a s (r̄) glagolnik od hrskati: hrskanje zmrzle zemlje pod nogami / slišalo se je hrskanje kos
hŕskati -am nedov. (r̄ ȓ) dajati ostre, rezke glasove: zmrzla zemlja je hrskala, čeprav so stopali previdno / žaga hrska / iskri vranci hrskajo
hŕskniti -em dov. (ŕ ȓ) dati oster, rezek glas: suha vejica je hrsknila
hŕst -a m (ȓ) knjiž., redko hrstanje: hrst korakov po pesku
hŕst medm. (ȓ) posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju: upogne palico in hrst, se mu zlomi; hrst, hrst, se slišijo koraki po pesku; hrst, hrst, hrst, hrustajo konji oves
hŕstanje -a s (r̄) glagolnik od hrstati: hrstanje peska pod škornji
hŕstati -am nedov. (r̄) dajati kratke, rezke glasove: bal se je prestopiti, da suhljad ne bi hrstala / pesek hrsta pod škornji / konja sta hrstala iz jasli hrstajoč jedla
hŕstniti -em dov. (ŕ ȓ) dati kratek, rezek glas: v mrazu je hrstnila veja; brezoseb. pretrgal je časopis, da je glasno hrstnilo
hŕšiti se -im se nedov. (ŕ r̄) nar. štajersko bahati se, postavljati se: nikar se ne hrši
hŕt -a m (ȓ r̄) velik, zelo vitek lovski ali športni pes z dolgim, ozkim gobcem: gojiti hrte / angleški hrt; ruski hrt
hrváškosŕbski -a -o prid. (ȃ-ȓ) nanašajoč se na Hrvate in Srbe: hrvaškosrbski jezik
hrvátskosŕbski -a -o prid. (ȃ-ȓ) nanašajoč se na Hrvate in Srbe: hrvatskosrbski jezik
hŕzanje -a s (r̄) rezgetanje: nestrpno hrzanje žrebcev
hŕzati -am tudi hŕžem nedov. (r̄) oglašati se z visokimi, tresočimi se glasovi; rezgetati: konji hrzajo in nestrpno kopljejo s kopiti
hŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) oglasiti se z visokimi, tresočimi se glasovi; zarezgetati: spočiti konji so hrznili in stekli po cesti
in... predpona v sestavljenkah, pred l, m, n, r i.., pred p im... za izražanje gibanja navznoter ali stanja znotraj česa: infiltracija, inhalirati / imatrikulacija, import
ìn... predpona v sestavljenkah, pred l, m, n, r ì..., pred p ìm... (ȉ) za izražanje nasprotja, zanikanja tega, kar je pomen osnovne besede: inaktiven, intoleranca / ilegalen, imobilen, iregularen
istokŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) knjiž. ki je iste krvi, istega rodu: istokrvni ljudje
♦ vet. istokrvno govedo govedo iste pasme
istovŕsten -tna -o prid. (ȓ) ki je iste vrste: istovrstni predmeti; istovrstne dejavnosti; istovrstne sestavine / istovrstni gozdovi
istovŕstnost -i ž (ȓ) lastnost, značilnost istovrstnega: istovrstnost predmetov / istovrstnost njihove dejavnosti jih povezuje
izbŕbati -am dov. (ȓ) izbezati, izbrskati: izbrbati kaj iz nosa
// ekspr. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: komaj je izbrbala denar od njega
izbŕcati -am dov. (r̄) spraviti kaj s sunki noge iz česa: izbrcati kamenčke iz jame / stražniki so izbrcali jetnike iz celic
izbŕskati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. z brskanjem, razkopavanjem spraviti kaj iz česa: kokoši so izbrskale zrnje iz plev; izbrskati kaj iz pepela, trave; izbrskati izpod snega
  2. 2. s prizadevnim iskanjem priti do česa: izbrskati drobiž iz žepa; pren., ekspr. izbrskati iz pozabe, spomina
    // ekspr. odkriti, najti: te bomo že izbrskali
izčŕpanec -nca m (r̄) izčrpan človek: izčrpanci so posedli ob poti / živčni izčrpanci
izčŕpanje -a s (r̄) glagolnik od izčrpati: popolno izčrpanje zalog / tako delo vodi do telesnega izčrpanja izčrpanosti
izčŕpanost -i ž (r̄) stanje izčrpanega človeka: omedleti, opotekati se od izčrpanosti; umreti zaradi izčrpanosti; popolna izčrpanost; telesna, živčna izčrpanost / gospodarska izčrpanost; izčrpanost gozdov
izčŕpati -am dov. (r̄) 
  1. 1. s črpalko izsesati, dobiti tekočino: že pri prvem vrtanju so izčrpali nekaj nafte; izčrpati sto litrov vode
    // s črpalko izsesati popolnoma, v celoti: izčrpati vodo iz vodnjaka / izčrpati zrak iz balona
  2. 2. popolnoma, v celoti porabiti: izčrpati zaloge hrane / publ. izčrpati vse možnosti
    // upoštevati, zajeti kaj v celoti, zlasti vse bistveno: izčrpati gradivo, problematiko / ekspr. učenec je izčrpal vse svoje znanje povedal je vse, kar je vedel o stvari
  3. 3. vzeti moč, oslabiti: bolezen ga je izčrpala; izčrpati vojsko z dolgim pohodom; z delom se je izčrpal / zemlja se je izčrpala
izčŕpek -pka m (ȓ) knjiž., redko izvleček, ekstrakt: izčrpek eteričnega olja
izčŕpen -pna -o prid., izčŕpnejši (r̄) ki upošteva, zajema kaj v celoti, zlasti vse bistveno: izčrpen odgovor; izčrpna preiskava; izčrpno poročilo
izčŕpnost -i ž (r̄) lastnost, značilnost izčrpnega: izčrpnost obravnave, poročila
izčŕtati -am tudi sčŕtati -am dov. (ŕ r̄) 
  1. 1. narediti (ravne) črte z določenim namenom: izčrtati zvezek
    ♦     šport. izčrtati igrišče narediti, narisati vse črte, ki so potrebne za tekmovanje v nogometu, atletiki
  2. 2. s črtanjem označiti za opustitev, izločitev: učitelj je izčrtal nepotrebne stavke
    // knjiž. opustiti, izločiti: pisatelj je v drugi izdaji izčrtal uvod
izčŕtkati -am dov. (ȓ r̄) narediti s črtkami enakomerno prekinjeno črto: izčrtkati višine v trikotniku
izdŕgniti -em dov., tudi izdrgníla (ŕ ȓ) z drgnjenjem odstraniti iz česa: izdrgniti madež iz preproge
izdŕtje -a s (ȓ) glagolnik od izdreti: izdrtje zoba
izhŕkati -am dov. (r̄ ȓ) s hrkanjem spraviti sluz iz grla: izhrkaj, da boš lažje dihal; težko se izhrka
● ekspr. izhrkal je nekaj nerazločnega rekel, povedal
izhŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: izhrknil je in izpljunil
izkŕcanje -a s (r̄) glagolnik od izkrcati: preprečiti izkrcanje / izkrcanje padalcev / izkrcanje blaga
izkŕcati -am dov. (r̄) spraviti koga z ladje na kopno, navadno s posebnim namenom: zaradi nesreče so izkrcali vse potnike; izkrcati čete na sovražnikovi obali
// publ. razložiti, raztovoriti: izkrcati tovor
izkŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. odstraniti grmovje, drevje s koreninami vred, zlasti za pridobitev obdelovalne zemlje: izkrčiti gozd, grmovje / ves breg je izkrčil in preoral; naselili so se na ozemlju, ki so ga izkrčili njihovi predniki
    // odstraniti sploh: izkrčiti staro trsje; pren., ekspr. izkrčiti korenine zla
  2. 2. s krčenjem narediti: izkrčiti stezo / izkrčiti si pot skozi grmovje / izkrčiti si njivo; pren., ekspr. izkrčila sta si prostor za ples
izmréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., izmŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) zastar. izumreti: zaradi lakote so izmrle cele pokrajine
izmŕtje -a s (ȓ) zastar. izumrtje: ljudje so bili obsojeni na izmrtje
izpodvŕtati -am dov. (r̄) z vrtanjem narediti odprtino, rov pod čim: izpodvrtati hrib
izpŕhati -am tudi spŕhati -am dov. (r̄) 
  1. 1. umiti s prho: izprhati otroka; izprhati si obraz
  2. 2. s prhanjem spraviti (kaj tekočega) iz ust, nosa: otrok je izprhal jed; izprhati vodo
  3. 3. redko izprašiti, iztepsti: izprhati jopič; prim. sprhati
izpŕsiti se -im se dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. izbočiti prsi: vzravnal se je in izprsil; bahavo se je izprsil, da se mu je križ skoraj zvil v lok
  2. 2. ekspr. pobahati se, postaviti se: pred tovariši se rad izprsi
    ●     ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je izprsil samozavestno, bahavo rekel, povedal
izpŕskati -am dov. (r̄ ȓ) ekspr., redko krčevito se smejoč reči, povedati: to je izprskal v glasnem smehu
izpŕtje -a s (ȓ) glagolnik od izpreti: lastniki rudnika so razglasili izprtje / izprtje delavcev
izsmŕkati -am dov. (r̄ ȓ) spraviti sluz, kri iz nosa: izsmrkati sluz / ko se je izsmrkal, mu je odleglo
izsŕkati -am dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s srkanjem spraviti kaj tekočega iz česa: izsrkati limonado po slamici; drevo izsrka vlago iz zemlje / izsrkati sok iz pomaranče izsesati
  2. 2. ekspr. izčrpati, oslabiti: v toliko letih je trta izsrkala zemljo / bolezen mu je izsrkala moči
izstŕgati -am tudi -stŕžem dov. (ŕ r̄) s strganjem odstraniti: izstrgati napis s spomenika
izštŕkati -am dov. (r̄ ȓ) ekspr., redko iztisniti, izbrizgati: izštrkati mleko iz vimena
iztŕcati -am dov. (r̄ ȓ) s tresenjem, rahlim udarjanjem spraviti iz česa: iztrcati pepel iz pipe
iztŕganost -i ž (ȓ) značilnost iztrganega: iztrganost listov / občutek iztrganosti in osamljenosti
iztŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s trganjem spraviti iz česa: iztrgati list iz bloka
    // ekspr. ločiti, vzeti del teksta iz celote: iztrgati posamezne stavke iz razprave / iztrgati posamezne misli; iztrgati prizor iz zgodbe
  2. 2. s sunkovitim potegom spraviti iz prijema: iztrgal mu je knjigo, ki jo je držal; iztrgati puško iz rok; iztrgala je roko iz njegove / v osmrtnicah smrt nam je iztrgala ljubljenega sina; pren. iztrgati oblast iz rok buržoazije
    // s silo narediti, da kaj ni več na prvotnem mestu: granata je iztrgala vrata iz podbojev; pren., knjiž. vojna ga je iztrgala z rodne grude
  3. 3. ekspr., z dajalnikom povzročiti, narediti, da kaj ni več pod oblastjo, vplivom koga: iztrgati deželo sovražniku; iztrgati otroka slabi družbi / iztrgati obdelovalno zemljo morju
  4. 4. ekspr. spraviti koga iz neprijetnega položaja, stanja: iztrgati ljudstvo iz nevednosti; hvaležen mu je, ker ga je iztrgal iz revščine / mati ga je iztrgala očetovi jezi
    // v zvezi z iz proti njegovi volji spraviti koga iz kakega stanja sploh: iztrgati koga iz zamišljenosti / iztrgati iz igre, spanja
  5. 5. ekspr. z vztrajnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: iztrgati komu resnico, skrivnost / prisego mu je iztrgal z nasiljem
    ●     vznes. smrt mu je iztrgala pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. srce mi iztrgajte iz prsi, pa tega ne bom storil izraža zelo odklonilno stališče; ekspr. to si moraš iztrgati iz spomina pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. srce bi si iztrgala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti
iztŕkati -am dov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. z rahlim udarjanjem odstraniti iz česa: iztrkati pepel iz pipe / iztrkati pipo; iztrkati krtačo ob podboje
  2. 2. s trkanjem spraviti iz česa: iztrkati polhe iz dupla
iztŕžek1 -žka m (ȓ) denar, sprejet kot nadomestilo za kaj prodanega: za iztržek od sadja je kupil obleko; iztržek trgovine na drobno / dnevni iztržek; iztržek v gostinstvu je narasel za trideset odstotkov
● žarg., šport. iztržek dveh točk je velik uspeh naše enajsterice dosežek
iztŕžek2 -žka m (ȓ) lingv. iz širšega besedila prevzeta besedna zveza: slovar nakazuje rabo besed z iztržki
♦ biblio. posebni odtis, ki ima naslov samo nad tekstom, gradivom
iztŕžiti -im in stŕžiti -im dov. (r̄) sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega: za sadje je veliko iztržil; s prodajo rož je iztržil denar za vstopnino; letos je toliko iztržil, da si je kupil avtomobil
● žarg., šport. naše moštvo je iz šestih tekem iztržilo pet točk dobilo, doseglo
izumréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov., izumŕl (ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ) prenehati obstajati, ker ni več predstavnikov: ta plemiška rodbina je izumrla že v prejšnjem stoletju; nekatere rastlinske in živalske vrste so izumrle
● ekspr. nekatere gorske vasi so že izumrle so prazne, nenaseljene zaradi smrti, odhajanja prebivalcev
// ekspr. prenehati obstajati sploh: nekateri običaji so že izumrli; ta poklic bo kmalu izumrl
izumŕtje -a s (ȓ) glagolnik od izumreti: izumrtje dinastije, rodu; izumrtje rastlinske, živalske vrste
ízvenkŕmen -mna -o [vən in ven] prid. (ȋ-ȓ) navt., v zvezi izvenkrmni motor motor s propelerjem za pritrditev na zunanjo stran zadnjega dela čolna: proizvodnja izvenkrmnih motorjev
izvréči -vŕžem tudi zvréči zvŕžem dov., izvŕzi izvŕzite in izvrzíte tudi zvŕzi zvŕzite in zvrzíte; izvŕgel izvŕgla tudi zvŕgel zvŕgla (ẹ́ ȓ) 
  1. 1. (s silo) spraviti iz sebe: bolnik je s kašljanjem izvrgel kri; izvreči hrano iz želodca / vulkan je izvrgel veliko lave / voda je izvrgla utopljenca / publ. elektronski računalnik izvrže podatke
  2. 2. nav. ekspr. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega; izločiti: zaradi slabega vida so ga na naboru izvrgli / konja so pred tekmovanjem izvrgli / izvreči defektno blago / njegov članek so na seji uredništva izvrgli
  3. 3. nav. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva; izključiti: vsi člani so bili za to, da ga izvržejo / izvrgli so ga iz svoje srede
  4. 4. vet. spraviti iz rodil odmrl, nezrel plod: krava, svinja izvrže
izvŕg tudi zvŕg -a m (ȓ) 
  1. 1. vet. prekinitev brejosti: izvrg pri kravi
  2. 2. redko izmeček, izvržek: izvrg človeštva
izvŕsten -tna -o prid. (r̄) 
  1. 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost v zelo veliki meri: izvrsten film; fotograf je izdelal izvrstne slike; pripravili so mu izvrstno kosilo / ima izvrsten vid
    // ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: izvrsten delavec, športnik; fant je izvrsten; izvrstna gospodinja
    // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: izvrsten načrt / to je izvrstna misel
  2. 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: izvrstna kakovost / izvrstni rezultati
izvŕstnost -i ž (r̄) lastnost, značilnost izvrstnega: izvrstnost vina
izvŕšba -e ž (ȓ) jur. prisilna izvršitev sodnih ali upravnih odločb: opraviti, ustaviti izvršbo; odložitev izvršbe / sodna izvršba pri kateri izvršilni postopek opravi sodišče; upravna izvršba pri kateri izvršilni postopek opravi upravni organ; izvršba na nepremičnine, nepremičninah; izvršba z rubežem
izvŕšen -šna -o prid. (ȓ) ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov: izvoliti izvršni odbor; izvršni organi / izvršna oblast / izvršne funkcije / izvršni svet izvršilni organ (republiške, zvezne) skupščine; Republiški izvršni svet; Zvezni izvršni svet
♦ jur. izvršna sodba izvršljiva sodba
izvŕšnik -a m (ȓ) pog.  
  1. 1. med narodnoosvobodilnim bojem član izvršnega odbora Osvobodilne fronte: izvršniki so obiskali četo; izvršniki in člani centralnega komiteja
  2. 2. član izvršnega sveta: nekaj izvršnikov tudi osebno pozna
izvŕšniški -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na izvŕšnike: izvršniška baraka / izvršniška tajnica
izvŕšnost -i ž (ȓ) knjiž., redko izpolnljivost, izvedljivost: izvršnost načrta
♦ jur. izvršnost sodbe
izvŕtati -am tudi zvŕtati -am dov. (r̄) 
  1. 1. narediti luknjo v kaj z orodjem, ki se pri delu vrti: izvrtati desko / izvrtati zob
    // z vrtanjem narediti, izoblikovati: izvrtati en centimeter globoke izvrtine; izvrtati luknjo v les / izvrtati predor skozi led / črv je izvrtal rov
  2. 2. z vrtanjem spraviti iz česa: izvrtati kovice iz jeklenih konstrukcij
  3. 3. ekspr. z vztrajnim prizadevanjem priti do česa: končno se mu je le posrečilo izvrtati denar; izvrtati gradbeno dovoljenje / zate bomo že izvrtali kako primerno službo
    // z vztrajnim poizvedovanjem, izpraševanjem izvedeti: izvrtali so iz mene reči, ki jih nikakor nisem želel povedati; izvrtaj, kaj se je zgodilo s sinom
izvŕtek -tka m (ȓ) nav. mn. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: iz lukenj, ki jih delajo črvi, se usipajo izvrtki
♦ gozd. izvrtek iz debla, drevesa izvrtan čep lesa za določanje drevesne starosti in prirasta
izvŕžek -žka m (ȓ) 
  1. 1. ed. slabi, nekvalitetni izdelki; izmeček: pri novem načinu proizvodnje je manj izvržka / izvržek lesa
    ●     redko med izvržki so bili stari čevlji, razbita posoda odpadki
  2. 2. slabš. človek, ki ga kaka skupnost izloči: izvržek človeštva; izvržek iz družbe
    // nemoralen, pokvarjen človek: taki izvržki so pripravljeni ovajati
izvŕženec -nca m (ȓ) ekspr. človek, ki ga kaka skupnost izloči: družbeni izvrženec; brezdomci in izvrženci
// slabš. nemoralen, pokvarjen človek: to je izrodek in izvrženec
izvŕženje tudi zvŕženje -a s (ȓ) glagolnik od izvreči: izvrženje slabih izdelkov, starih strojev / kmetovalec ima škodo zaradi izvrženja pri kravi
izvŕženka -e ž (ȓ) slabš. nemoralna, pokvarjena ženska: družiti se z izvrženkami
izvŕženost -i ž (ȓ) ekspr. stanje človeka, ki je izločen iz kake skupnosti: izvrženost in osamljenost / občutek izvrženosti iz igre
kamnovŕt tudi kamenovŕt -a m (ȓ) zool.  
  1. 1. majhna morska školjka z belo lupino, ki si zvrta rov v kamen, Saxicava rugosa: rovi kamnovrtov
  2. 2. podolgovata morska školjka z lupinama brez sklepov, ki si zvrta rov v kamen ali les; zavrtač
knjigobŕbec -bca m (ȓ) slabš. kdor (rad) veliko bere, išče v knjigah: bil je strasten knjigobrbec
knjigotŕški -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na knjigotržce ali knjigotrštvo: knjigotrška cena / razširiti knjigotrško mrežo / knjigotrški poklic
knjigotŕštvo -a s (ȓ) organizirana prodaja knjig: razvoj knjigotrštva
knjigotŕžec -žca m (ȓ) kdor se ukvarja z organizirano prodajo knjig: knjigotržci in založniki
knjigotŕžen -žna -o prid. (ȓ) knjigotrški: knjigotržne razmere
knjigotŕžnica -e ž (ȓ) zastar. knjigarna: odprli so novo knjigotržnico
kolovŕt -a m (ȓ) zool. kovinsko se lesketajoč manjši hrošč, ki drsi po vodni gladini, Gyrinus natator
kozopŕsk -a m (ȓ) zastar. oktober: bilo je petega kozoprska
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 2090 zadetkov.