globòk -ôka -o prid., glóblji tudi globokéjši stil. globóčji (ȍ ó) - 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost: globok prepad; globok vodnjak; ozka, globoka dolina; jama je globoka / obleka z globokim izrezom; globok žep / zapadel je globok sneg; globoka in deroča voda / globoki krožnik; globoki otroški voziček / stopnice so bile zelo strme in globoke; pren., ekspr. prepad med nama je vsak dan globlji; v najglobljih globočinah spomina
// ki je v navpični smeri navzdol razmeroma zelo oddaljen od površine: drevo ima globoke korenine; dno reke je globoko
// z izrazom količine ki izraža razsežnost v navpični smeri navzdol: jarek je globok dva metra; izkopali so vodnjak, globok dvajset metrov - 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma veliko razsežnost: obraz z globokimi brazdami; globoka zareza na deblu; rana na nogi je globoka / krilo ima globoke gube
// ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo oddaljen od začetka: zavili so v globlji gozd / bolečina še v globoki noči ne preneha; bili smo že v globoki zimi
// z izrazom količine ki izraža razsežnost v vodoravni smeri v notranjost: izložba je globoka dva metra - 3. ki ima zamolkel, nizek zven: globok glas, smeh; govoril je z globokim basom; zateglo, globoko tuljenje
- 4. sposoben močno občutiti, doživeti: kot slikar je globlji in učinkovitejši; globok človek, mislec
// ki odkriva bistvo stvari: pretresle so ga globoke besede; globoka misel, modrost / globoka življenjska resnica
// ki zadeva bistvo: besede so imele globok pomen; globlji socialni proces; najglobljega smisla ni dojel; lotil se je globlje analize dela; globoka kriza sistema; globoke spremembe v gospodarstvu / za to imam tudi globlje razloge - 5. ki se pojavlja v visoki stopnji: čutiti globok odpor, strah; to je napravilo nanj globok vtis; globoka ljubezen; gojiti globoke simpatije; najgloblja žalost / po mojem globokem prepričanju ne ravnaš prav; z globokim spoštovanjem govori o njem
// ki se izraža v veliki meri, popolnosti: globok mir, molk; globoka skrivnost; vsenaokrog je vladala globoka tišina / ležal je v globoki nezavesti; prebudili so ga iz globokega spanja
● doživeti globoko starost dolgo živeti; globoke oči izrazite; sugestivne
♦ agr. globoko oranje oranje v globino od 25 do 35 cm; globoko zmrzovanje zamrzovanje živil na temperaturo od —45° do —50°C; med. globoko dihanje dihanje ob delovanju prsnih in trebušnih mišic; tisk. globoki tisk tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja
globôko prisl.: dihala je globoko; globoko misliti; globoko je občutil izgubo; glavo je globoko sklonil; tla so se mu globoko ugrezala pod nogami; zašla sta globoko v gozd; lopato je zasadil globoko v zemljo; globoko čuteč; globoko narezane avtomobilske gume; bil je globoko sklonjen; gledal je z globoko udrtimi očmi; globoko veren človek; globoko zakoreninjena navada; globoko zamišljen; ekspr. cene so globoko znižane
● šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. moral je poseči globoko v žep veliko plačati; preg. tiha voda globoko dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega; sam.: na globoko orati; ribiči so odrinili na globoko
krívden -dna -o prid. (ȋ) jur. nanašajoč se na krivdo: upoštevati krivdne razloge / dejanje je bilo spoznano za krivdno / krivdna odgovornost
navájati1 -am nedov. (ā) - 1. pripovedovati, zapisovati kaj, navadno z določenim namenom: navajati imena, številke; na koncu članka navaja avtor vire, ki jih je upošteval / navajati dokaze / med strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to panogo, navaja tudi sebe / navajati kaj v opravičilo; navajati za primer
// dobesedno pripovedovati, zapisovati tuje besedilo: kritik navaja za dokaz svoje trditve odlomke iz romana / dobesedno navajati
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost česa v čem: naslednji člen navaja pravice in dolžnosti delavcev; obtožnica navaja več hudih prekrškov - 2. knjiž., redko nagovarjati, napeljevati: navaja ga, naj gre študirat; vsi so ga navajali, naj se jim pridruži
● publ. to nas navaja k sklepu, da je ujetnik govoril resnico iz tega sklepamo
navajajóč -a -e: navajajoč nove, tehtne razloge, jih je pregovoril
obrazložíti -ím dov., obrazlóžil (ī í) - 1. z navajanjem podatkov, razčlenjevanjem gradiva narediti kaj razumljivo: vodja dela jim je vse obrazložil; obrazložiti komu svoje težave; obrazložila sta mu, zakaj sta prišla
- 2. navesti (zadostne) razloge za trditev, izjavo: obrazložiti odločbo, predlog, pritožbo / svoje stališče je natančno obrazložil
obrazložèn -êna -o: obrazložen predlog; obrazloženo mnenje
razjásniti -im in razjasníti -ím dov., razjásnil (ā ȃ; ī í) - 1. narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo: nekatere podrobnosti bo še treba razjasniti; razjasni jim, kar je še nejasno; stvari so se razjasnile / preiskava bo razjasnila stanje / to uganko smo težko razjasnili rešili, razrešili; skušal ji je razjasniti sanje razložiti
// narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razjasnil jim je svoje razloge za odpoved; natančno razjasniti, kako je prišlo do napake - 2. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: to dejstvo nam razjasni, zakaj je prišlo do spremembe / razjasniti pesnikov odnos do življenja
razjásniti se, in razjasníti se s smiselnim osebkom v dajalniku priti do spoznanja, začeti razumevati: zdaj se nam je razjasnilo, kdo je krivec
razjásnjen -a -o: vse podrobnosti še niso razjasnjene
rázlog -óga m (á ọ́) navadno s prilastkom kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: kaj je bil glavni razlog, da je tako dolgo okleval; to ni zadosten razlog, da tako ravnaš; imeti, navesti razloge za odpoved; pravi, prepričljiv, tehten razlog; razlogi za in proti / ekonomski, politični, verski razlogi; storiti kaj iz osebnih razlogov; publ. ni mogel priti iz zdravstvenih razlogov zaradi bolezni
// kaj je bil razlog za njegov nenaden uspeh vzrok
// brez razloga se jeziš
♦ jur. ničnostni razlog; oprostilni, sodbeni razlogi
ugovoríti -ím dov., ugovóril; nam. ugovôrit in ugovorít (ī í) zastar. reči, pripomniti kaj nasprotujočega: na take razloge ni znala kaj ugovoriti / saj smo možje, ugovori starec
upravičeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. imeti, navajati zadostne razloge za kaj: upravičevati svojo odločitev
// biti zadosten razlog za kaj: dozdajšnji uspehi upravičujejo upe, da bo načrt dosežen; nič ne upravičuje njegovega strahu - 2. publ. dajati pravico do česa: vaše življenje vas kljub vsemu ne upravičuje do maščevanja
upravíčiti -im dov. (í ȋ) - 1. imeti, navesti zadostne razloge za kaj: upravičiti ustanovitev podjetja; upravičiti zahteve
- 2. z ravnanjem, dosežki dokazati pravico do česa: upravičil je svoj položaj / kinoteka je upravičila svoj obstoj / upravičil je zaupanje delovnih ljudi
upravíčen -a -o - 1. deležnik od upravičiti: s temi dejstvi je stvar upravičena
- 2. za katerega obstajajo zadostni razlogi: upravičen odpor proti potujčevanju; upravičeni pomisleki; upravičen sum; upravičena domneva
- 3. ki ima pravico do česa: upravičen dedič; biti upravičen do otroškega dodatka; prisl.: upravičeno pohvaliti, zavrniti kaj; upravičeno se pritoževati
utemeljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. dajati čemu temelj, osnovo: utemeljevati nauk, pravo; idejno utemeljevati kaj
- 2. delati, da je kaj logično upravičeno: utemeljevati svoje zahteve; filozofsko, strokovno utemeljevati trditev
// navajati vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: začela je utemeljevati svoj sklep; psihološko utemeljevati strah / nizko naklado utemeljujejo s slabo prodajo zahtevnejših del - 3. zastar. ustanavljati: mesta, ki so jih utemeljevali Rimljani
utemeljujóč -a -e: vložil je prošnjo za upokojitev, utemeljujoč jo s slabim zdravjem
utemeljíti -ím dov., uteméljil (ī í) - 1. dati čemu temelj, osnovo: utemeljiti nauk, teorijo / ta dela so utemeljila slovensko književnost; utemeljiti kaj kot znanost
- 2. narediti, da je kaj logično upravičeno: utemeljiti pritožbo, prošnjo, zahtevo; filozofsko, znanstveno utemeljiti trditev
// navesti vzroke, razloge za kako dejanje, ravnanje, stanje: utemeljiti odpust z dela; svojo odsotnost je slabo utemeljil / utemeljiti izjavo; utemeljiti s številkami; svojega strahu ni znal razumsko utemeljiti - 3. zastar. ustanoviti: takrat so utemeljili več hranilnic / utemeljiti grad, mesto
utemeljèn -êna -o: utemeljen dvom, sum; pritožba je dovolj utemeljena; to je strokovno dobro utemeljeno
uvidéven -vna -o prid., uvidévnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki dojema, razume razloge, potrebe, želje koga drugega in jih pri svojem ravnanju upošteva: uvideven človek; biti uvideven do podrejenih / biti uvideven za napake koga
// ki izraža, kaže dojemanje, razumevanje razlogov, potreb, želj koga drugega: uvideven molk; uvidevna prizanesljivost - 2. knjiž. preudaren, pameten: kot uvideven voditelj takih zahtev ni upošteval
uvidévno prisl.: uvidevno umolkniti
uvidévnost -i ž (ẹ́) - 1. sposobnost koga, da kaj jasno spozna, dojame: duševni bolnik je brez prave uvidevnosti / uvidevnost za dokaze, razloge / narediti po svoji uvidevnosti
- 2. lastnost, značilnost uvidevnega človeka: hvaliti, poznati uvidevnost koga / biti komu hvaležen za uvidevnost
zadétostSSKJ -i ž (ẹ̑) pog.
stanje, navadno z mamili, omamljenega človeka: občutek zadetosti; Med razloge, kaj jih je privedlo do prve uporabe droge, so anketiranci navedli radovednost, željo po zadetosti in željo, da bi pozabili na svoje težave E ↑zadéti se