ambiènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) prostor z določenimi značilnostmi, ki obdaja osebo ali stvar, okolje: ustvariti primeren delovni ambient;
malomeščanski, vaški ambient;
v romanu sta ambient dogajanja Primorska in Trst / godi se v ambientu predvojne družbe; v zločinstvo je zašel pod vplivom ambienta // razpoloženje, ozračje: na ulicah vlada pravi novoletni ambient
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
ántipolítičen -čna -o prid. (ȃ-í) ki je proti politiki: antipolitično razpoloženje v romanuántipolítično prisl.: biti antipolitično usmerjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
aranžmá -ja m (ȃ) - 1. dogovor, sporazum, zlasti v gospodarskem poslovanju ali turizmu: podpisati, skleniti aranžma; kreditni aranžma; aranžma potovalnih agencij; aranžma s Francijo o kreditu 150 milijonov dolarjev
- 2. estetska, skladna ureditev, okrasitev: arhitekt je z okusnim aranžmajem pričaral toplo razpoloženje; izložbeni aranžma
- 3. muz. priredba skladbe za drugačno instrumentalno ali vokalno zasedbo: napisati aranžma za skladbo; pesem v aranžmaju našega znanega skladatelja
♦ gled. razporeditev igralcev v prostoru in določitev gibanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
baláden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na balado: baladna snov;
baladno pesništvo // knjiž. grozljiv, mračen: baladna grozotnost; baladno razpoloženje / baladno izražanje zgoščeno, jedrnatobaládno prisl.: baladno mračni ton drame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
bóder -dra -o prid. (ọ́) star. poln vedrine; vesel, živahen: ves čas je bil boder in je popeval / bodro razpoloženje / bodri valovi planinske reke // poln moči, poguma: boder junak / njegova čvrsta hoja in bodra zunanjostbódro prisl.: deklica je bodro stopala po poti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
bolníkov -a -o [u̯n] (í) svojilni pridevnik od bolnik: bolnikova soba;
bolnikovo razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
cvíčkarski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na cvičkarje: cvičkarsko razpoloženje / cvičkarska modrost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
čemérnost tudi čmérnost -i [prva oblika čəm in čem] ž (ẹ́) lastnost čemernega človeka: težko ga je prenašati zaradi njegove čemernosti / čemernost deževnega dne // čemerno razpoloženje: čemernost se ga loteva; šala je pregnala čemernost čakajočih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
demonstrírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. množično izražati razpoloženje, navadno v znak protesta: množice so demonstrirale proti diktaturi; študentje so demonstrirali pred ambasado; demonstrirati za enakopravnost
- 2. preh. nazorno prikazovati pojave ali predmete: demonstrirati delovanje naprave, fizikalni poizkus; izumitelj je demonstriral svojo iznajdbo; praktično demonstrirati
// izražati, prikazovati kaj sploh: demonstrirati silo; ni se strinjal in to se je demonstriralo v njegovem vedenju; publ. moštvi sta demonstrirali dober hokej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
depresíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na depresija 1: preboleti depresivno krizo / depresivno razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
dionízijski -a -o prid. (í) knjiž. neumirjen, zanesen, razbrzdan: dionizijski tip človeka;
dionizijsko razpoloženje / dionizijski ustvarjalni princip
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
domáčen -čna -o prid. (á) knjiž. po značilnostih, lastnostih podoben domačemu; domačnosten: manjše sobe in cvetlice na mizah ustvarjajo domačno razpoloženje / ta restavracija je premalo domačna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
dopólnočen tudi dopolnôčen -čna -o [u̯n] prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na čas do polnoči: dopolnočno razpoloženje gostov je začelo prehajati v pijanost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
dŕža -e ž (ŕ) način držanja telesa, zlasti pri hoji ali sedenju: otrok ima zelo lepo držo;
paziti na pravilno držo;
spoznal ga je po značilni drži;
narejena, neprisiljena, slaba drža;
sproščena drža rok;
telesna drža / plesna drža; pokončna, sedeča, stoječa drža // s tem izraženo duševno stanje, razpoloženje: samozavestna, vzvišena drža; bližal se mu je v spoštljivi drži; postavil se je v togo, uradno držo; pren., publ. obsojanja vredna moralna drža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
držáti -ím nedov. (á í) - 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
// z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
// le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga - 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
- 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
// ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci - 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
- a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
- b) mati je držala otroke v prostem času doma
- c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
- č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
// vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
// pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
- 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
// delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
// pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari - 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
// držati blago na zalogi - 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
- 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
- 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
- 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
// navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva - 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
- 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
- 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
// držati pod kontrolo kontrolirati - 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
- 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
● ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
♦ lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
držáti se - 1. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim; dotikati se, stikati se: naša hiša se drži trgovine; delovna soba se je držala salona
// biti pritrjen, prilepljen na čem: čevljev se še drži blato; čela se drži šop potnih las; pren. krivica se ga drži; vzdevek iz dijaških let se ga še zmeraj drži
// premikati se po določeni poti, določeni smeri: držati se glavne ceste, markacije
// ekspr. ne oddaljevati se od česa, ne zapuščati česa: ljudje se pred večjimi prazniki držijo večinoma dóma; pren. vse do svoje smrti se je držal govorice rojstnega kraja; drži se me ko klop - 2. delati, kot se zahteva, predpisuje: držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov; držati se prave mere; drži se svojih nazorov kot pijanec plota
- 3. z izrazom na obrazu in z obnašanjem kazati razpoloženje: čemerno, jezno, prijazno se držati; drži se sila domišljavo; držati se na jok; drži se, ko da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
// telo imeti, ohranjati v določenem položaju: držati se vzravnano; po vojaško se držati; ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo
// pog. biti domišljav: kaj se boš držala, saj nisi nič posebnega - 4. ohranjati svoj obstoj, položaj kljub ogroženosti: trdnjava se je dolgo časa držala; samo s silo se drži na oblasti; celotna reprezentanca se je odlično držala
// pog. vesti se, zadržati se: če se bo v zaporu dobro držal, bo še pomiloščen; med okupacijo se je dobro držal; hrabro, pogumno se držati - 5. s prislovnim določilom izraža, da je kdo na določenem mestu, v določenem stanju: vedel je, kje se medved najraje drži; megla se drži v dolini že tri dni; nekatere ribe se držijo prav pri dnu / pozimi se držijo gamsi v gručah; pesek se drži skupaj; zmeraj se je držal bolj sam zase, ob strani
● pog. res ne vem, zakaj se držiš (name) si jezen, užaljen; pog. avto se dobro drži ceste ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; smola se ga drži vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; ekspr. njega se pa še mleko drži je še zelo mlad, neizkušen; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere; ekspr. vreme se že ves ta teden kislo drži ni lepo, a vendar je (še) brez padavin; držati se v dve gubé sključeno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi, pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; pog. za svoja leta se še odlično drži je nadpovprečno čil, zdrav; drži se kot lipov bog je neroden, molčeč; kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti
držé: drže se za roke, sta se sprehajala po parku
držèč -éča -e: izpeljal je načrt, držeč se v celoti svoje prvotne zamisli; posodo, držečo pet litrov, je napolnil do roba; stopala je tesno ob njem, držeč ga pod pazduho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
dúh -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) - 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
// s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
// s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha - 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
// mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine - 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
// resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu - 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
- 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
- 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
- 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
dúr -a m (ȗ) - 1. muz. diatonična lestvica s poltonoma med 3. in 4. ter 7. in 8. stopnjo: včasih se še zmoti in preide iz enega dura v drugi; igrati v duru / godalni kvartet v D-duru / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol; pren., šalj. smrčal je v vseh durih in molih
- 2. knjiž. veselo, živahno razpoloženje: iz pesmi zveni dur; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
dvígati -am nedov. (ī ȋ) - 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal
- 2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja
- 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali
- 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča
// dvigati zavest delovnih ljudi; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati
// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka - 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago
- 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor
- 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi
● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek
dvígati se - 1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah
- 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se
- 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu
● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo čutil je močno jezo, odpor, protest
dvigajóč -a -e: jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
dvígniti -em dov. (í ȋ) - 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo
- 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne
// da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste - 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali
// dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali - 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla
// priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven
// spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga
// dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili - 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice
- 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli
// dvigniti ljudi k uporu, v upor - 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo
● pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga
♦ lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča
dvígniti se - 1. premakniti se navzgor, kvišku: iz vinograda se je dvignila jata škorcev; letalo se je hitro dvignilo; megla se še ni dvignila / nalivaj previdno, da se gošča ne dvigne
- 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v želodcu se mu je dvignila slabost; v ljudeh se je dvignilo sovraštvo do trgovca; nenadoma se je dvignil silovit vihar
● kruh se je lepo dvignil shajal; v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo temperatura je narasla; hotel se je dvigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; dvigniti se nad osebne prepire ne dopustiti, da bi ti vplivali na ravnanje, odločanje
dvígnjen -a -o: žugal je z visoko dvignjeno pestjo; zavesa v dvorani je že dvignjena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
etêričen -čna -o prid. (é) ki učinkuje breztelesno, zelo nežno: eterična lepotica;
eterično bitje;
svetla obleka jo je delala eterično / eterična ljubezen duhovna, poduhovljena // eterična samota ki nima nobenih stikov z resničnostjo; eterično razpoloženje / eterične melodije
♦ kem. eterično olje hlapljiva tekočina prijetnega vonja, ki se pridobiva iz rastlin z destilacijoetêrično prisl.: lik glavne igralke je učinkoval nekoliko eterično; eterično nežne barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
evfóričen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na evforijo: evforičen bolnik / evforično razpoloženje / njegova utrujenost je bila podobna evforični hudomušnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
evforíja -e ž (ȋ) med. bolnikovo pretirano dobro počutje in razpoloženje: občutiti evforijo;
po evforiji je bila bolečina še močnejša;
alkoholna evforija;
bolnik je v stanju evforije / ekspr. umetnikova evforija po končanem delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
frankofílski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na frankofile ali frankofilstvo: frankofilski politiki;
frankofilsko razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
gnezdílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gnezdenje: gnezdilni nagon;
gnezdilno razpoloženje / gnezdilna hišica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
gratuíten -tna -o prid. (ȋ) filoz. nastal v človeku sam od sebe, brez njegovega sodelovanja: boriti se zoper gratuitno razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
grozávost -i ž (á) med. razpoloženje človeka, ki čuti velik strah pred čim: bolnika se je polastila grozavost pred množico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
hipohóndrski -a -o prid. (ọ́) hipohondričen: hipohondrsko razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
hlapéti -ím nedov. (ẹ́ í) spreminjati se iz tekočega stanja v plinasto pri temperaturi, ki je nižja od vrelišča: voda hlapi;
eter zelo hitro hlapi;
pren., publ. občutiti razpoloženje, ki hlapi iz umetnine // ekspr. izginjati, manjšati se: njena ljubezen je vse bolj hlapelahlapèč -éča -e: hlapeča tekočina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
humór -ja m (ọ̑) - 1. sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa: biti brez humorja; imeti smisel za humor / on je človek humorja
// kar se ustvari s to sposobnostjo: ljubil je šalo in razumel humor; črtica je brez humorja; pripovedovati s humorjem; naraven, trpek, zdrav humor / črni humor katerega predmet je lastna ali obča tragika; obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju; suh humor brez osebne čustvene prizadetosti - 2. zastar. veselo razpoloženje, dobra volja: v njem sta se lepo družila resnost in humor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
ígra -e ž (ȋ) - 1. glagolnik od igrati:
- a) ob koncu prvega polčasa je postala igra zanimivejša; z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce; gostje so vsilili domačinom svoj način igre; spoznati pravila igre / publ. hitra in napadalna igra pod košem / publ. gostje so pokazali lepo igro igrali so lepo
- b) igra celotnega ansambla je bila zelo dobra; kritično so ocenili igro glavnega igralca / odlična filmska, gledališka igra
- c) igra na violino je ni motila / klavirska igra
- č) pri igri so se otroci sprli; vesela in sproščena igra / soba, primerna za igro / ekspr. takšno delo je zanj igra
- d) igra s kartami se je zavlekla pozno v noč / odstopil je od nadaljnje igre
- e) z rodilnikom: igra barv ob zahajajočem soncu; igra neštetih luči; opazoval je igro svetlobe in sence / igra valov
- 2. otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo: izmišljali so si različne igre; čas so si preganjali z igrami / igrali so se gnilo jajce in druge igre / otroška igra
// dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh: igra s kartami, kockami / dobiti, izgubiti igro / družabne igre; igrati hazardne igre; igra na srečo; igra za denar pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi
// pog. šli so se različne igre - 3. športna dejavnost, navadno skupinska, organizirana po določenih pravilih: poznal je vse igre z žogo / namizne igre; otvoritev šahovske igre / športna igra / bojne igre ki ponazarjajo boj; gladiatorske igre / ekspr., z oslabljenim pomenom ta miselnost je pritegnila v vojno igro mnogo narodov
- 4. literarno delo v obliki dialogov, navadno manjše umetniške vrednosti: brati, napisati igro; to igro so že večkrat uprizorili; igrati Finžgarjevo igro Veriga; igra iz kmečkega življenja / gledališka igra; radijska, televizijska igra / celovečerna igra ki traja približno dve uri; igra v treh dejanjih
// izvedba, uprizoritev takega dela: gledati igro; nastopiti v igri / igro je vodil dober režiser - 5. ekspr., navadno s prilastkom preračunljivo, navadno nezakonito delovanje: spregledal je njegovo igro; v tej igri se ni znašel; brezobzirna igra gospodarskih sil / treba je bilo odkriti pravila igre v tej družbi / različne politične igre
// z oslabljenim pomenom delovanje, navadno nepričakovano, brez vzroka: vse je počivalo na čudni igri naključja, sreče, usode / to delo je igra fantazije / igra ljubezni in ljubosumja - 6. nav. ekspr., navadno z rodilnikom nehoteni gibi, mimika, ki izraža, kaže določeno čustveno stanje, razpoloženje: igra njegovega obraza je bila zelo zgovorna; ni mogel prikriti nervozne igre prstov, rok / opaziti je bilo igro njunih oči
● publ. žoga je zletela iz igre iz prostora, določenega za igranje; ekspr. kraljevska igra šah; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
♦ igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; lit. besedna igra besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni; debatna igra v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje; ljudska igra ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; šport. balkanske igre športne prireditve balkanskih držav; olimpijske igre mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta; odprta igra pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; igra preko kril, krilnih položajev pri kateri napada moštvo z vzdolžne strani igrišča; zgod. viteške igre turnir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
izbrúhati -am dov. (ū ȗ) - 1. izmetati iz želodca: izbruhati pijačo; vse, kar je pojedel, je izbruhal
- 2. s silo izmetati v velikih količinah: ognjenik je izbruhal veliko lave
● ekspr. tovarne izbruhajo vsako leto na milijone avtomobilov izdelajo, proizvedejo - 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: besede je kar izbruhal / vse mu je izbruhal v obraz, kar je mislil
- 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izbruhati svojo jezo, žalost
izbrúhati se prenehati bruhati: ko se je izbruhal, mu je odleglo / izbruhati se v kletvicah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
izbrúhniti -em dov. (ú ȗ) - 1. izvreči iz želodca: komaj je zaužil hrano, že je izbruhnil; izbruhniti pijačo
- 2. nepreh. začeti bruhati: ognjenik je spet izbruhnil / včeraj je izbruhnil zemeljski plin
- 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: izbruhnil je nekaj besed; izbruhniti kletev; lažeš, je izbruhnil
- 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: ob vsaki malenkosti izbruhne / vse sovraštvo je izbruhnilo iz nje
● ekspr. nazadnje je med nama izbruhnilo brez olepšavanja, pomislekov sva si povedala vse; sva se sprla - 5. ekspr., navadno v zvezi izbruhniti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: izbruhniti v jok; izbruhniti v krohot, smeh
- 6. nepreh., nav. ekspr. nenadoma z vso silo pojaviti se, začeti se: bolezen, epidemija izbruhne / v tovarni je izbruhnil požar
// pojaviti se, začeti se sploh: kriza, stavka izbruhne; kmalu po njunem srečanju je izbruhnila vojna / iron. spet je izbruhnila nova moda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
izjókati tudi izjokáti -am, in izjókati tudi izjokáti -jóčem dov., izjókajte tudi izjokájte in izjóčite (ọ́ á ọ́) knjiž. z jokanjem izraziti svoja čustva, razpoloženje: izjokati bolečino, gorje;
nikogar ni bilo, da bi mu izjokala svojo žalost / z notranjim predmetom izjokati solze
● ekspr. izjokala je besedo v slovo jokaje rekla, povedala; joka, kakor bi hotela dušo izjokati zelo joka; ekspr. od skrbi, žalosti si je izjokala oči zelo je jokalaizjókati se tudi izjokáti se prenehati jokati: pustil jo je, da se je izjokala / ko se je izjokala, ji je bilo lažje pri srcu
izjókan -a -o: izjokan obraz; izjokane solze; izjokane oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
izkričáti -ím dov. (á í) - 1. kriče reči, povedati: izkričal je nekaj besed; najrajši bi izkričal, da je morilec on / ekspr. kolporter je izkričal naslove novic
- 2. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izkričati navdušenje, srečo / izkričati bolečino, trpljenje / pusti ga, da se izkriči
izkričáti si ekspr. s kričanjem utruditi, pokvariti: izkričati si grlo, pljuča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
izlíti -líjem dov. (í) - 1. spraviti kaj tekočega iz česa: vino je že izlil; izliti juho na krožnik, vodo v školjko
- 2. knjiž., ekspr. brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izliti svoje gorje, srečo / pesn. izliti svojo žalost v pesem
● ekspr. nanj je izlil ves svoj žolč zelo ga je oštel - 3. knjiž., ekspr. napraviti, da je kaj deležno kakega stanja, lastnosti: noč je izlila svoj mir na vas / izliti v ostri glas nekaj mehkobe
izlíti se - 1. tekoč priti iz česa; izteči: lonec se je prevrnil in mleko se je izlilo / veja jo je zadela v oko in se je izlilo tekoča vsebina je iztekla iz njega; pren., pesn. iz prsi se mu izlije hvalnica
- 2. navadno v zvezi s potok, reka preiti v drug večji potok, reko, jezero, morje: tu se reka izlije v morje / knjiž. steza se izlije v široko pot
- 3. redko razliti se, razširiti se: voda se je ob povodnji izlila čez nasip / ekspr. čudovita luč se je izlila čez vso zemljo
- 4. brezoseb., ekspr. prenehati deževati: do večera se bo že izlilo / kaže, da se je izlilo da ne bo več deževalo; prim. zliti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
izlívati -am nedov., tudi izlivájte; tudi izlivála (í) - 1. spravljati kaj tekočega iz česa: izlivati vodo
- 2. knjiž., ekspr. brez pridržkov izražati svoja čustva, razpoloženje: izlivati svoje gorje, veselje / pesn. izlivati hrepenenje v pesem
izlívati se - 1. navadno v zvezi s potok, reka prehajati v drug večji potok, reko, jezero, morje: v jezero se izliva več potokov; kraj, kjer se reka izliva v morje; Sora se izliva v Savo
- 2. redko razlivati se, razširjati se: ob povodnji se voda izliva / ekspr. sončna luč se izliva po travnikih; prim. zlivati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
izràz -áza m (ȁ á) - 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
- 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet
- 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali
// zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje - 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza
- 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja
- 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza
// v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih
// v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu
● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo
♦ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
izrázen -zna -o prid. (ā) - 1. nanašajoč se na izraz, izražanje:
- a) raziskovanje slovenskega izraznega fonda; vsebinska in izrazna razčlenitev pesmi
- b) za impresionista je barva izrazni element; izrazne kretnje / izrazna moč, ohlapnost, sposobnost / filmska, glasbena, gledališka, pesniška izrazna sredstva
♦ anat. izrazne mišice obrazne mišice, s premikanjem katerih se izražajo čustva, razpoloženje; kor. izrazni ples ples, ki izraža čustva, razpoloženje
- 2. redko ki se da izraziti; izrazljiv: količina mora biti številčno izrazna
izrázno prisl.: ti plesi izrazno niso posebno bogati; delo je izrazno zanimivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
izráziti -im dov. (á ȃ) - 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi
♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom - 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku
● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj - 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično
izráziti se - 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil
// publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla
// ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast - 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah
// pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi - 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela
izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
iztulíti in iztúliti -im dov. (ī ú) ekspr. glasno izraziti svoja čustva, razpoloženje: iztuliti bolečino, jezo, žalostiztulíti se in iztúliti se prenehati tuliti: sirena se je iztulila / slabš. pusti jo, naj se iztuli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
jáven -vna -o prid. (á) - 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
// ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari - 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
- 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
// ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
// ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo - 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti
jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
jók -a m (ọ̑) - 1. izražanje velike čustvene prizadetosti, zlasti žalosti, ali telesne bolečine s solzami in glasovi: jok ji je lajšal bolečino; premagovati, knjiž. dušiti jok; histeričen, pretresljiv, pridušen jok; ekspr. krčevit jok; ganil ga je jok otrok; od joka pordele oči / držati se na jok; zaradi graje mu je šlo na jok; ekspr. bruhniti, planiti, spustiti se, udariti v jok; spraviti ljudi v jok; elipt. odšel je, ona pa v jok / ekspr. spet bo v hiši jok in stok tožbe, tarnanje
● ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako brezbrižnost zelo sem prizadet; ustnice so se ji nabirale na jok dobivale so take gube, poteze kot pri joku; iron. ženski jok pa mačkine solze ženske jokajo za vsako malenkost
// glasovi, ki nastanejo pri tem: jok je ponehaval; knjiž. jok se ji je izvil iz prsi; sobo je napolnil glasen jok; iz hiše je prihajal, je bilo slišati jok - 2. knjiž., ekspr. joku podobni glasovi: jok burje, kitare, zvona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
kapitulántski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na kapitulante ali kapitulantstvo: med vojaki se je širilo kapitulantsko razpoloženje / kapitulantska politika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
karneválski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na karneval: karnevalski ples / po ulici se je pomikal pisan karnevalski sprevod / karnevalsko razpoloženje pustno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
kavárniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kavarno: kavarniški prostori;
kavarniške mize;
kavarniška terasa / kavarniški gostje / kavarniški pogovor; kavarniško razpoloženje / slabš.: igra le osladne valčke in kavarniške popevke; gre za navadno kavarniško politiziranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) - 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
// s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
// navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče - 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
// tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute - 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
- 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
// nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal - 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
// obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo - 6. delati vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
- b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
- c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
// nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
- 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
// elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal
// življenje se mu kaže v pravi luči
kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi
kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
klávrn -a -o prid., klávrnejši (á) nav. ekspr. - 1. ki vzbuja pomilovanje, navadno zaradi videza: klavrn človek; bil je tih in klavrn / žival je nekam klavrna / spregovoril je s klavrnim glasom / klavrne razmere; klavrno življenje / klavrn konec
- 2. s širokim pomenskim obsegom slab, nezadovoljiv: bil je bolj klavrn večer / klavrno vreme / govoril je v klavrni francoščini / kritika je bila bolj klavrna / klavrno razpoloženje
- 3. nezadosten, majhen: dobila je klavrno doto; klavrne plače
klávrno prisl.: držati se klavrno; predstava je klavrno propadla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
kondícija -e ž (í) stanje pripravljenosti organizma na napore, zlasti telesne; zdržljivost, zmogljivost: nogometaši morajo imeti kondicijo;
gostujoče moštvo se je izkazalo z izredno kondicijo / z vztrajnim treningom si je pridobil kondicijo / trenutno je v odlični kondiciji formi // ekspr. ta pa ima kondicijo dobro kondicijo // ekspr., navadno s prilastkom stanje, razpoloženje sploh: prizadevanja za boljšo zdravstveno kondicijo občanov / fizična, psihična kondicija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
kopnéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. nav. 3. os., v zvezi s sneg biti v vedno manjši količini: sneg že kopni; pren., ekspr. prihranki kopnijo
● ekspr. v bolezni je vidno kopnela slabela, hirala
// ekspr., z dajalnikom izraža, da se nehuje stanje, razpoloženje, kot ga določa samostalnik: jeza mu že kopni; upanje, da pride, mu je bolj in bolj kopnelo - 2. zastar. koprneti: kopnel je po časti
kopnèč -éča -e: kopneči sneg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
kulturnobójen in kulturnobôjen -jna -o prid. (ọ̄; ō) nanašajoč se na kulturni boj: kulturnobojni načrti / kulturnobojno razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
lebdéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi: plankton lebdi v morju; prah lebdi v zraku; nad poljem lebdi lahna meglica / astronavt lebdi v vesoljski kabini; postovka lebdi nad njivami; pren., knjiž. jesensko razpoloženje je lebdelo nad pokrajino; nasmeh mu lebdi okoli ust
- 2. knjiž. biti neprestano prisoten v mislih, predstavah koga: materin obraz je lebdel v njegovi duši / pred duhom, pred očmi mu lebdi ideal svobode
lebdèč -éča -e: v vodi lebdeči mikroskopsko majhni delci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
líčkanje -a s (ȋ) - 1. glagolnik od ličkati: ličkanje jim je šlo hitro od rok / povabiti na ličkanje; razpoloženje pri ličkanju je bilo veselo
- 2. krovni listi, odstranjeni s koruznega storža: napolniti blazino z ličkanjem; šumenje ličkanja; copate iz ličkanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
líričen -čna -o prid. (í) - 1. ki vsebuje, izraža čustva, razpoloženja, čustven: recitirati z liričnim poudarkom; konec novele je liričen; lirična pesem; v sliki je opazno lirično razpoloženje / redko lirična doživetja čustvena
// redko ženska lirične narave čustvene - 2. nanašajoč se na liriko; lirski: pesnikova lirična nadarjenost / lirični pesnik; lirična pesem
♦ lit. lirična drama drama, ki s čustvenim poudarkom prikazuje dogajanje; lirična proza; muz. lirični sopran sopranski glas, nekoliko višji od dramskega soprana; lirični tenor tenorski glas, navadno nekoliko višji od junaškega tenorja
lírično prisl.: biti lirično razpoložen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
líričnost -i ž (í) lirski elementi, lirske značilnosti: pisateljevo delo je brez vsake liričnosti;
liričnost črtic / liričnost kraja / zaiti v liričnost lirično razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
lirízem -zma m (ī) knjiž. lirično razpoloženje, lirična usmerjenost: vdajati se lirizmu;
vsa pisateljeva dela so prepojena z lirizmom / tihi lirizem polj in travnikov // lirski element, lirska značilnost: tekst je poln lirizmov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
lírski1 -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na liriko: lirski elementi; lirske značilnosti / imeti lirski dar / lirski pesnik; lirske pesmi pesmi, ki vsebujejo izpoved; lirsko-epska pesem pesem, ki vsebuje izpoved v pripovedi
- 2. ki vsebuje, izraža čustva, razpoloženja; liričen: lirski ton pesmi; lirske besede; lirsko razpoloženje / redko pesnikov lirski svet čustveni
// to je izrazito lirski človek čustven
♦ lit. lirska drama drama, ki s čustvenim poudarkom prikazuje dogajanje
lírsko prisl.: lirsko pobarvan prizor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
lúšten -tna -o prid. (ú ȗ) pog. čeden, ljubek: nekoč je bila luštna;
luštno dekle / imeti luštno postavo / kako luštno bluzo ima // prijeten, zabaven: s tako luštnim človekom se že dolgo nisem pogovarjal / razpoloženje je bilo luštno / biti lušten za družbo družaben, zabavenlúštno prisl.: tako luštno zna pogledati / v povedni rabi: pri vas je pa luštno; na izletu so se imeli luštno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
máček2 -čka m (á) nav. ekspr. slabo počutje, razpoloženje, navadno po nezmernem uživanju alkohola: kje si krokal, da imaš takega mačka;
z ležanjem, s tabletami preganjati mačka;
maček po šmarnici // navadno v zvezi moralni maček občutek krivde po dejanju, ki ima navadno negativne posledice: po razbrzdanem življenju se ga je lotil moralni maček; ima hudega moralnega mačka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
máčkast1 -a -o prid. (á) nav. ekspr. ki je slabega počutja, razpoloženja, navadno po nezmernem uživanju alkohola: od popivanja je mačkast;
zjutraj se je prebudil mačkast;
mačkast od pijače / mačkasta glava / mačkast ponedeljek / družbene spremembe so pri nekaterih povzročale mačkasto razpoloženjemáčkasto prisl.: mačkasto se počutiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
máničen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na manijo: manični napad;
manično razpoloženje / manični bolnik / skoraj manična potreba po stiku z ljudmi
♦ psiht. manično-depresivna psihoza ciklofrenijamánično prisl.: manično zgovoren
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
manifestatíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. s katerim se izraža podpora: manifestativen shod; manifestativno razpoloženje
- 2. ki javno, navadno slovesno izraža, kaže kaj: manifestativna izpoved; manifestativno narodno delo
manifestatívno prisl.: praznik so proslavili manifestativno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
manifestírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. javno, navadno slovesno izražati, kazati hotenje, mnenje, stališče, razodevati: množica je manifestirala svojo solidarnost z vsemi delovnimi ljudmi sveta; manifestirati politične nazore
// knjiž. izražati, kazati sploh: svojo moč so žal manifestirali tudi v neposredni napadalnosti; pri stavki se je manifestirala povezanost vseh delovnih množic / publ. birokratizem se lahko manifestira v raznih oblikah - 2. množično izražati razpoloženje, navadno v znak podpore: ljudje so se zbirali in manifestirali za mir; manifestirati na trgu / manifestirati proti vojni
// publ. izražati podporo sploh: s člankom je manifestiral za ideje revolucije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
maturitéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na maturo: maturitetno razpoloženje / maturitetna naloga; maturitetna vprašanja / maturitetna komisija; maturitetno spričevalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
meditatíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. premišljujoč, razmišljajoč: njegov meditativni značaj / meditativno razpoloženje
♦ lit. meditativni lirik; meditativna pesem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
méh -a m, mn. mehóvi in méhi (ẹ̑) - 1. priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja za gorenje potrebni zrak: v kovačnici se je pokvaril meh; vajenec goni meh / kovaški meh
// priprava, ki ob stiskanju in raztegovanju dovaja nekaterim glasbilom potrebni zrak: popraviti meh pri orglah; meh dude, harmonike - 2. šalj. harmonika: harmonikar je vzel svoj meh in zaigral / nehaj že nategovati, raztegovati, vleči meh, mehove
- 3. star. ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha; duda: godec je pihal na meh
- 4. po dolgem neprerezana odrta živalska koža: žival je previdno odrl, da bi lahko prodal njen meh
// posoda iz take kože za shranjevanje ali prenašanje tekočine, zrnja: nesti kozji, ovčji meh; trebušast meh vina, žita; sesedel se je kot prazen meh / kot psovka ti meh vinski, že spet razgrajaš
● nizko razparal mu bom meh trebuh; na meh dreti na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega; vpije, kot bi ga drli na meh zelo močno, glasno; ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo; s knjigo dela kot svinja z mehom grdo, malomarno; sope kot kovaški meh zelo, glasno
♦ anat. ledvični meh votlina v sredi ledvice, v kateri se zbira seč; čeb. kadilnik na meh; fot. meh raztegljivi del fotografskega aparata med nosilcem objektiva in ohišjem aparata; kamera na meh; muz. goniti meh dovajati za delovanje orgel potrebni zrak; teh. prehodni meh nagubane stene in strop na prehodu med dvema deloma prevoznega sredstva; nav. mn., zool. pljučni meh kožni izrastek pljuč pri pticah, ki sega med drobovje, mišice in v votle kosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
melanhóličen -čna -o prid. (ọ̑) čustveno zelo prizadet in pesimistično razpoložen: melanholičen človek;
postati melanholičen / melanholičen temperament // ki izraža tako prizadetost in tako razpoloženje: melanholičen pogled / obšle so ga melanholične misli / melanholična jesenska pokrajina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
menjàv -áva -o prid. (ȁ á) knjiž., redko spremenljiv, nestalen: menjavo vreme / njegovo razpoloženje je zelo menjavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
menjávati -am nedov. (ȃ) - 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjavati koruzo za sol / menjavati lire, marke za dinarje dajati ali dobivati lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev
- 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: medtem ko je menjaval žarnico, je zaslišal kričanje / pogosto menjavati perilo, srajce preoblačiti se; menjavati seme uporabljati za setev seme druge, drugačne sorte
// delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjaval igralce; straže so se menjavale vsaki dve uri / gostje v tem hotelu se pogosto menjavajo določeni gostje so v njem le malo časa - 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjavati skrivališče / menjavati hotele, prostore / pogosto je menjavala ljubimce
- 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjavati navade, stališča; menjavati vrstni red; podoba tega naselja se hitro menjava / svoje prepričanje menjava kakor srajce večkrat, pogosto ga menja
● od jeze menjava barve bledi in rdi hkrati
♦ med. menjavati glas spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati
menjávati se s prislovnim določilom izraža, da pojavi, predmeti so, se pojavljajo drug za drugim: ob poti so se menjavale njive in gozdički / dež se menjava s soncem; noč se menjava z dnevom
menjavajóč -a -e: menjavajoče se razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
mímik -a m (í) kdor (poklicno) izraža čustva, razpoloženje z gibanjem, premikanjem obraznih mišic: nastopa znamenit mimik / njen mož je izrazit mimik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
mobilizacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mobilizacijo: mobilizacijski dan, razglas;
mobilizacijske priprave;
mobilizacijsko mesto / težko mobilizacijsko razpoloženje / časopis je premalo mobilizacijski; mobilizacijska vloga organizacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
môči mórem nedov., mógel môgla (ó ọ́) - 1. z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi svojih
- a) telesnih lastnosti: ne morem več delati, teči; ni mogel ganiti z roko; ne morem več jesti; ptič ni mogel leteti / ne more se odkašljati / redko nisem mogel, da bi dolgo hodil nisem mogel dolgo hoditi
// delal bom, če bom mogel; hiti, kolikor more; če ne moreš teči, pa hitro hodi - b) duševnih, čustvenih lastnosti: tega ne morem dojeti, razumeti; nikoli je nisem mogel ljubiti / ne morem delati, kakor drugi hočejo / ni si mogel misliti večje sreče
- c) določenih, navadno značajskih lastnosti: ta človek ne more molčati; ne more se obvladati / nikoli ne morem hitro zaspati / nobeden ga ni mogel oponašati
- č) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: takih kreditov ne bom mogel odplačevati / ekspr. veliko ne bom mogel dati od hiše / skladi ne morejo kriti vseh izgub
- 2. z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi določenih okoliščin: ni mogel čakati, ker se mu je preveč mudilo; ni mogel igrati košarke zaradi poškodb; danes ga ne morem obiskati; ni se mogel rešiti / ne moremo ga pustiti samega ne smemo
// zaradi poplav ne moremo na delo / takoj nato bi že mogel oditi bi lahko odšel; mogli bi ga prijeti, če bi hoteli lahko bi ga prijeli
// prišel bom, če bom mogel; doma bom, kakor hitro bom mogel; zagovarjal ga je, kjerkoli je mogel - 3. elipt., s prislovnim določilom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: ni mogel (priti) do nje; nisem mogel prej z doma; ne more v hribe; tak ne more domov; ne morem stran, zraven / mimo tega ne morem / ni mogel do besede
- 4. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža razpoloženje, odnos osebka do
- a) opravljanega dejanja: ni mogel gledati njene zadrege; ne morem poslušati te glasbe / ne morem ga videti
- b) elipt. kake osebe: otrok, tujcev, žensk ni mogel; nikdar ga ni mogel; ta dva človeka se ne moreta / vzame te na piko in te ne more
- 5. nav. 3. os., z nedoločnikom, navadno v pogojnem naklonu izraža domnevo, verjetnost: to bi moglo biti res; mogla bi biti stara petnajst let; jutri bi mogel biti dež / kje more biti ta človek kje bi lahko bil
- 6. elipt., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič izraža možnost, da se naredi komu kaj slabega: nihče ji nič ne more; kdo ti kaj more; živa duša ji nič ne more / nič ne morete taki ljubezni, kakršna je moja
- 7. ekspr., navadno v zvezi z za izraža zanikanje odgovornosti, krivde za kaj: ne morem za to, da nerazločno govorim; ne morem za to, če me pozdravlja; kaj morem jaz, če so naju spodili / otroci so šli po svoje. Kaj si mogel
● ekspr. saj nič ne more, tako je pijan zelo je pijan; ekspr. ni mu mogel do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to ne more biti on izraža omiljeno zanikanje; ekspr. našel sem tako stanovanje, da si ne morem misliti lepšega našel sem zelo lepo stanovanje; ekspr. ni se mogla potolažiti ni nehala jokati, žalovati; nar. ni mogel vsemu kaj vsega narediti, opraviti
môči se zastar., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje; dati se: ne more se mi smejati; ni se ji moglo večerjati
môči si ekspr., navadno v zvezi s kaj izraža nesposobnost osebka, da bi se zavestno odločal o uresničevanju dejanja: ne morem si kaj, da se ne bi smejal; ampak kaj si morem, če ga imam rada; niste mogli, da me ne bi zavrnili / ni si mogla kaj, solze so se ji ulile; prim. mogoč, mogoče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
mól1 -a m (ọ̑) - 1. muz. diatonična lestvica s poltonoma med 2. in 3. ter 5. in 6. stopnjo: iz mola preiti v dur / skladba v d-molu / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol; pren., šalj. smrčal je v vseh durih in molih
- 2. knjiž. mračno, žalostno razpoloženje: temni mol njegove notranjosti je prepleten z zanosnim durom življenjske volje; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
mráčen -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnéjši (á ā) - 1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč
// ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba - 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje
// ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe
// zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba - 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek
- 5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji
● ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno
♦ zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus
mráčno tudi mračnó prisl.: mračno gledati izpod čela; mračno naslikati prihodnost človeštva / piše se narazen ali skupaj mračno sive ali mračnosive gruče / v povedni rabi: postalo je mračno; v sobi je bilo nekam mračno; bilo mu je mračno pri duši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
mrakôba -e ž (ó) nav. ekspr. - 1. mrak, mračnost: v sobi je bila težka mrakoba; v mrakobi je videl gručo ljudi; privaditi se gozdni mrakobi; mrakoba pred viharjem / pogled v mrakobo prepada
- 2. negativno, neugodno razpoloženje: mrakobo je prinesel s seboj / pesem je polna mrakobe / živel je v nekaki mrakobi / delati kaj z mrakobo v duši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
mrakôten -tna -o prid. (ó) - 1. v katerem je vidljivost nekoliko zmanjšana: mrakoten hodnik, prostor; mrakotna soba; mrakotno dvorišče, ozadje / mrakoten dan; noč je mrakotna
// ki je temnejših barv ali v senci: mrakotne stene
// ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mrakotna luč, svetloba - 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: on je mrakoten čudak; zakaj si tako mrakoten
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: imeti mrakoten obraz; mrakotne gube na čelu / mrakoten smehljaj, značaj; mrakotne misli; mrakotna otožnost - 3. ekspr. zelo negativen: mrakotna afera
- 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračen: mrakotne razmere
mrakôtno prisl.: biti mrakotno razpoložen / v povedni rabi v gozdu je bilo mrakotno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
mŕk -a -o prid. (ȓ r̄) - 1. nav. ekspr. ki redko pokaže pozitivno razpoloženje, pozitiven čustveni odnos: mrki in zagrenjeni otroci; bila je mrka ženska; pren. šumenje mrkih borov
// negativno, neugodno razpoložen: gospodar je bil mrk in nejevoljen; ves mrk je gledal za odhajajočim; sedel je mrk kot nevihta
// ki vsebuje, izraža negativno razpoloženje, negativen čustveni odnos: mrki obrazi delavcev; mrk pogled - 2. nav. ekspr. ki je temnejših barv: dan je silil izza mrkih vrhov; mrke strehe; mrko obzidje / mrka svetloba
// knjiž. pust, dolgočasen: mrka pokrajina, vas - 3. redko mračen, črn: bodočnost se mu je zdela vsa mrka in pusta / mrke misli / mrko sovraštvo
mŕko prisl.: mrko gledati; mrko nasršiti obrvi; mrko odgovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
mrtváški -a -o prid. (á) nav. ekspr. mrliški: obraz mu je postajal mrtvaški;
imel je že mrtvaško polt / mrtvaški duh duh po mrliču, svečah in rožah // mrtvaški oder oder, na katerem leži mrlič do pogreba; mrtvaški pot pot pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu; mrtvaški prt prt, tkanina, s katero se pokrije ali v katero se zavije mrlič; mrtvaški sprevod pogrebni sprevod; mrtvaški zvon mrliški zvon
● ekspr. leta 1945 se je končal mrtvaški ples vojna; ekspr. mrtvaška glava človeška lobanja; označiti z mrtvaško glavo s podobo mrtvaške glave kot opozorilom na smrtno nevarnost; ekspr. sekira je zapela gozdu mrtvaško pesem začeli so ga sekati; mrtvaška ptica po ljudskem verovanju ptica, ki napoveduje smrt, zlasti sova, čuk; nar. mrtvaška roža krizantema; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec
♦ um. mrtvaški ples srednjeveški motiv z okostnjaki in predstavniki različnih stanov, ki ponazarja neizbežnost smrti // neživahen, žalosten: govoriti z mrtvaškim glasom; mrtvaško razpoloženje / mrtvaška barva; mrtvaška svetloba bleda, neizrazita // popoln, velik: poslušati šale z mrtvaško resnobo; mrtvaška tišina / mrtvaški dolgčasmrtváško prisl.: mrtvaško bled obraz; mrtvaško tiho mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
mŕzličen -čna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na mrzlico: mrzlični bolniki / mrzlični spanec; mrzlične blodnje / lotil se ga je mrzličen nemir; mrzlično razpoloženje / mrzlične priprave za skoke; mrzlično iskanje umetnin / dogodki so se razvijali z mrzlično naglico z zelo velikomŕzlično prisl.: mrzlično brskati po predalu; mrzlično se oboroževati; oči so se ji mrzlično svetile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
múhast -a -o prid. (ú) - 1. ki spreminja svoje odločitve, odnos glede na trenutno razpoloženje: zelo je muhast in jezav; muhasta ženska; muhast kot aprilsko vreme; pren. muhasta usoda
// ki ima pretirane, samovoljne zahteve, želje: streči muhasti gospodi / ekspr.: muhasta moda nenavadna, spremenljiva; muhasta zima - 2. neubogljiv, samovoljen: muhast osel; vojaški konji so muhasti / ekspr. muhast motor
- 3. ekspr. poln nepričakovanih sprememb: muhaste tržne razmere; muhasto vreme / muhast april
- 4. zastar. hudomušen, šaljiv: prijazno muhast obraz Pavlihe
múhasto prisl.: muhasto deliti dobro in zlo; muhasto spremenljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
múrnovski -a -o prid. (ū) tak kot pri Murnu: murnovsko razpoloženje v pesmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nadárjen -a -o prid. (ȃ) sposoben hitro, brez večjega napora pridobiti si potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: nadarjen učenec;
on je glasbeno, pesniško zelo nadarjen;
nenavadno nadarjen;
nadarjen za jezike, matematiko / nadpovprečno, povprečno nadarjen človek / ekspr. biti nadarjen z diplomatskimi sposobnostmi imeti (velike) diplomatske sposobnosti
● ekspr. za to, da ga je spravila v slabo voljo, je bila nenavadno nadarjena velikokrat mu je pokvarila veselo razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
naeléktriti -im tudi naelektríti -ím dov., naeléktri; naeléktril (ẹ̑; ī í) elektr. narediti kaj električno: naelektriti steklo;
od česanja so se lasje zelo naelektrili / naelektriti kondenzator napolnitinaeléktren -a -o in naelektrèn -êna -o: naelektreni delci; elektroskop je naelektren; negativno s presežkom, pozitivno naelektren s primanjkljajem elektronov
● ekspr. ozračje, razpoloženje v dvorani je bilo zelo naelektreno napeto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
naskrivàj in na skrivàj prisl. (ȁ) - 1. izraža, da se dejanje dogaja okolici neopazno: naskrivaj oditi; naskrivaj prisluškovati, se zbirati / naskrivaj se ozreti
- 2. redko izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito; natihem: naskrivaj mu je žal, da se ni bolj potrudil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nastròj -ôja m (ȍ ó) knjiž. usmerjenost, naravnanost: dobro pozna nastroj svojih ljudi;
nacionalistični nastroj meščanstva / neprijetni dogodek jim je pokvaril veseli nastroj (veselo) razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nastrojênost -i ž (é) knjiž. usmerjenost, naravnanost: bojevita nastrojenost mladine;
v delu se kaže pisateljeva pesimistična nastrojenost;
šovinistična nastrojenost skrajnežev / vesela nastrojenost družbe se je z njegovim prihodom stopnjevala (veselo) razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
natíhem in na tíhem prisl. (ȋ) - 1. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno: to bi bilo treba opraviti natihem; natihem pisati pesmi, se poročiti
// izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito: natihem si mora priznati, da je poražen; natihem si želeti ljubezni - 2. redko tiho, natiho: natihem zakleti; natihem zapreti vrata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
natího in na tího prisl. (ȋ) - 1. izraža, da se dejanje dogaja malo slišno ali neslišno: natiho odpreti; po prstih in natiho stopati; natiho vprašati, zaječati
- 2. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno: natiho likvidirati podjetje; natiho pokopati
// izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito: natiho si je mislil svoje, naglas pa tega ni povedal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nèdomáčnost -i ž (ȅ-á) kar je nasprotno, drugačno od domačnosti: na razpoloženje je slabo vplivala nedomačnost okolja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nèdostójnost -i ž (ȅ-ọ́) nedostojno vedenje, ravnanje: s svojo nedostojnostjo je ustvarjal mučno razpoloženje / nedostojnost govorjenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nèlagóden tudi nèlágoden -dna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄; ȅ-á) - 1. ki ni lagoden: okorne, nelagodne kretnje / njegovo življenje je bolj nelagodno kot lagodno
- 2. knjiž. neprijeten, neugoden: imeti nelagoden občutek pri čem / tesnoben, nelagoden mir; nelagodno razpoloženje
nèlagódno tudi nèlágodno prisl.: nelagodno se počutiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nèlagódje -a s (ȅ-ọ̑) knjiž. neprijetno, neugodno razpoloženje: v družbo je zanesel nelagodje;
duševno nelagodje / obšlo ga je nekakšno nelagodje neprijeten, neugoden občutek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nèokús -a m (ȅ-ȗ) kar je nasprotno, drugačno od okusa: vsakdo se oblači po svojem okusu ali neokusu / ekspr. stanovanje je opremljeno s precejšnjim neokusom / ekspr. njegovo razpoloženje se je stopnjevalo do neokusa zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nèsproščênost -i ž (ȅ-é) lastnost nesproščenega: nesproščenost telesa / nesproščenost njenega vedenja je kvarila razpoloženje / spoznal je, da je v njej veliko nesproščenosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nèstálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ) - 1. ki ni stalen, ni trajen: ta mir je zelo nestalen; funkcija predsednika je nestalna / njegov položaj je precej nestalen
- 2. ki se lahko, hitro menja: v takem nestalnem vremenu ni pametno hoditi v hribe / njegovo razpoloženje je zelo nestalno / nemiren in nestalen človek je neuravnovešen
nèstálno prisl.: nestalno zaposlen delavec
♦ zool. nestalno topla kri kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nèuprizorljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki ni uprizorljiv: tako razpoloženje je neuprizorljivo / ekspr. neuprizorljiva drama težko uprizorljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nevrasténičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na nevrastenijo: nevrastenične težave;
nevrastenično razpoloženje / nevrastenični bolnik / ekspr. to je nevrastenično pisanje zmedeno, neurejeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nèživáhen -hna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) ki mu manjka živahnosti: neživahen in nedružaben človek / neživahno razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
niánsa -e ž (ȃ) - 1. vsaka od različnih barv iste barvne osnove; odtenek: na sliki je opaznih sedem nians modre barve; rumena barva v tej niansi mi ni všeč / med rdečo in rumeno barvo je dosti nians / barvna niansa / ekspr. letos so moderne svetle nianse svetle barve
- 2. redko vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste; odtenek: svetlobna niansa; ta ton, vonj ima dosti nians / med lepim in grdim je veliko nians
- 3. navadno s prilastkom zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje; odtenek: v njegovem glasu je zaznal nianso strahu, upornosti / dati besedi posebno nianso pomenski prizvok
- 4. vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava; odtenek: beseda je dobila novo pomensko nianso / politične nianse v stranki
// zelo majhna sestavina, značilnost česa: pozna marsikatero nianso človeške duševnosti; prevodu ni uspelo ohraniti vseh nians originala - 5. redko vrsta, sorta: prišli so ljudje različnih nazorskih nians; klerikalizem blažje nianse
- 6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za nianso izraža zelo majhno stopnjo: ta barva je za nianso pretemna; danes je za nianso bolje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
níhati -am nedov. (ī) - 1. premikati se med dvema skrajnima legama, zlasti v časovno enakih presledkih: nihalo niha; nihati enakomerno, počasi; nihati sem ter tja; star. svetilka se niha niha
// gladina vode niha se dviga in pada; drevesa nihajo v vetru se majejo, upogibajo; preh. mati je nihala otroka ujčkala, zibala; pren. misli so nihale z nervoznim utripom
● publ. delavci nihajo med vasjo in mestom se vozijo, hodijo iz vasi na delo v mesto; knjiž. otrok niha z nogami binglja - 2. spreminjati se, menjavati se, zlasti glede na količino, vrednost: cene nihajo; v tem kraju temperature zelo nihajo / otrokovo razpoloženje niha
// imeti različno velikost, vrednost, kvaliteto: mere strešnikov niso natančno določene, zato nihajo za nekaj centimetrov / režije Shakespearovih del nihajo od klasičnih, renesančnih do modernističnih - 3. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi; omahovati: nihal je med strankama; dolgo je nihal, preden se je odločil / nihati med dremežem in budnostjo; pren. umetnost niha med romantiko in realizmom
♦ elektr. električni tok niha se periodično spreminja okoli vrednosti nič; fiz. nihati z visoko frekvenco
niháje: nihaje med dvema nazoroma
nihajóč -a -e: nihajoči plamenčki; nihajoče cene; nihajoče telo
♦ šport. nihajoče orodje krogi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nihilístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na nihiliste ali nihilizem: nihilistični nazori;
nihilistično gibanje / obšlo ga je nihilistično razpoloženje / nihilistična literatura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
nújati -am nedov. (ū) zastar. - 1. dajati, nuditi: knjiga nam nuja zanimive podatke / nujati učencem priliko za razvedrilo / kaj mi nujaš v zameno ponujaš
- 2. siliti, spodbujati: razpoloženje noči ga je nujalo, da je tako mislil / v to ga je nujala lastna volja
nújati se ponujati se, kazati se: čudoviti prizori so se nujali očem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
občútje -a s (ȗ) - 1. ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: navdaja ga slovesno občutje; občutje tujosti; upirati se občutju, ki ga budi umetnina
♦ psih. življenjsko občutje duševno stanje, kot ga označuje trajnejši čustveni odnos do življenja
// kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno občutje pesmi / imeti pri slikanju smisel za občutje - 2. knjiž. občutek: občutje bolečine / ni mogoče popisati občutij tistih trenutkov; doživljanje elementarnih človeških občutij; občutje zadrege
- 3. knjiž. razpoloženje, ozračje: po nekaj kozarcih je zavladalo prav prijetno občutje / epično občutje tistih dni / ustvarjanje scenskega občutja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
obešenjáški -a -o prid. (á) nav. ekspr. - 1. ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju: obešenjaški smeh; obešenjaške šale / trpko obešenjaški način govorjenja; obešenjaški odnos / obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju
// lahkomiseln, neresen: govoriti v obešenjaškem tonu; v gostilni je vladalo obešenjaško razpoloženje - 2. ničvreden, malovreden: obešenjaška druščina, sodrga / obešenjaški videz
obešenjáško prisl.: obešenjaško govoriti; obešenjaško se zasmejati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
oblačíti se -ím se nedov. (ī í) nav. 3. os. - 1. postajati oblačen: nebo se oblači; brezoseb.: oblači se; na zahodu se že oblači
- 2. ekspr. postajati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje: obraz se mu vse bolj oblači; dvom mu oblači čelo
● ekspr. tu vedri in oblači on tu odloča, ima oblast on
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
oblák -a m (ȃ) - 1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju: na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki; oblaki plavajo, ekspr. se podijo po nebu; iz oblakov še vedno lije; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki
♦ meteor. kopasti, slojasti oblak; nevihtni oblak kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta
// ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju: za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma - 2. ekspr., s prilastkom velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste: oblak čebel, kobilic; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih
// velika skupina česa sploh: odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk
● ekspr. oblak mu je legel na čelo njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje; ekspr. cene so se dvignile do oblakov zelo; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake zelo visoko; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; ekspr. mož je z glavo bolj v oblakih je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški; ekspr. njegova trditev je obvisela v oblakih ni bila dokazana; ekspr. večkrat plava, živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. izjava je dvignila oblak prahu povzročila je razburjenje, govorice; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
obnášati se -am se nedov. (ȃ) - 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja; vesti se: učiti otroke, kako se naj obnašajo; ne zna se obnašati; dobro, lepo, prijazno, spoštljivo, vljudno se obnašati; do starejših se dostojno obnaša; proti njej se obnaša kot kavalir; obnaša se po otročje; obnaša se kot gospodar
// s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: zadnje čase se čudno obnaša; pri mizi se grdo obnaša; v bolnici se je hrabro obnašal; kljub mučenju se je dobro obnašal ni ničesar izdal; obnaša se, kot bi nas ne poznal - 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: te gume se dobro obnašajo na novo zapadlem snegu / nekatere pasme se pri nas dobro obnašajo
// dajati rezultate, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustrezajo, zadovoljujejo: tak način vzgoje češenj se ne obnaša
● publ. ta avtomobil se na cesti dobro obnaša ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; star. presajene jablane se dobro obnašajo rastejo, uspevajo; star. kupčija se mu obnaša daje dobiček, korist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
obràz -áza m (ȁ á) - 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je
// nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko- a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni
// obraz se mu je v trenutku zresnil - b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški
- 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma
- 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja
- a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja
- b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost
- 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi
● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
obvladováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: obvladovati napadalca; v igri ga obvladuje / obvladovati sovražnika premagovati
- 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: obvladovati čustva; težko obvladuje jezo / on zna obvladovati položaj
- 3. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: zelo dobro obvladuje tipkanje / nemščino obvladuje aktivno in pasivno zna
- 4. imeti nad kom oblast, gospostvo: sovražnik obvladuje vso deželo / obvladovati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvladuje velik del proizvodnje ima v oblasti
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: čete obvladujejo cesto in most - 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladuje ga nemir; začel ga je obvladovati spanec
// ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: vojaško razpoloženje ga je vsega obvladovalo
● ekspr. grad obvladuje vso blejsko okolico z njega se vidi vsa blejska okolica; ekspr. stara ura s hrupom obvladuje ves prostor njeno tiktakanje se sliši po vsem prostoru
♦ ekon. obvladovati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno
obvladováti se ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: znal se je obvladovati; težko se obvladuje
obvladujóč -a -e: obvladujoč položaj, je znal vse zadovoljivo rešiti
obvladován -a -o: obvladovana strast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
odhóden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odhod: odhodno razpoloženje
♦ žel. odhodni signal; odhodna postaja postaja, s katere vlak odpelje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
odpóveden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na odpoved: odpovedni pogoji;
odpovedni rok / odpovedna izjava / pesem izraža odpovedno razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
odsèv -éva m (ȅ ẹ́) z rodilnikom - 1. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: odsev avtomobilskih luči na mokrem tlaku; odsevi plamenov v očeh / odsev sonca v šipah / opazovati odsev cvetočega drevesa v vodi
// glagolnik od odsevati: odsev brez iz zelenja - 2. svetloba, sij: odsev ognja se je daleč videl; bral je pri odsevu petrolejke / rdečkasti odsev sončnega zahoda
- 3. kar kaže razpoloženje, čustva: na obrazu je viden odsev močnih čustev; na zdravnikovem obrazu je skušala razbrati odsev misli; odsev sreče v očeh
// kar kaj kaže, izraža: to gibanje je odsev duhovne krize družbe; naša stališča so odsev javnega mnenja; njegovo ravnanje je odsev novih spoznanj / knjiž. v njegovih pesmih je opaziti odsev Župančičevega sloga sled, vpliv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
odtének -nka m (ẹ̑) - 1. vsaka od različnih barv iste barvne osnove: dobro ločiti odtenke; barva je spremenila odtenek; rožnati odtenki; odtenek rumene barve; modra barva raznih odtenkov, v več odtenkih; rjavi lasje z bakrenim odtenkom / barvni odtenek / ekspr. letos so moderni svetli odtenki svetle barve; stene v temnih odtenkih temnih barvah
- 2. vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste: zvočni odtenki; odtenek glasu; odtenki svetlobe; vonj ima več odtenkov / med lepim in grdim je veliko odtenkov
- 3. navadno s prilastkom zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: strogosti je bil primešan odtenek žalosti; gledati koga z odtenkom spoštovanja; odtenek nejevolje, ravnodušnosti, užaljenosti v glasu
- 4. vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava: obvladati vse odtenke jezika; beseda je dobila nov pomenski, stilni odtenek / politični odtenki v stranki
// zelo majhna sestavina, značilnost česa: v prevodu so se ohranili tudi vsi odtenki izvirnika; v drugem delu vaje se je dirigent posvetil odtenkom; njegova zadnja zgodba ima neke nove odtenke - 5. redko vrsta, sorta: tam se zbirajo begunci vseh odtenkov
- 6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za odtenek izraža zelo majhno stopnjo: za odtenek manj bel; niti za odtenek ni boljši / biti za odtenek za drugimi sošolci
// v zvezi do odtenka izraža zelo veliko stopnjo: otrok jo razume do odtenka natančno / gnati stvar do zadnjega odtenka; rahločutna do skrajnih odtenkov
● to je dalo dogodku skrivnosten odtenek prizvok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
ohránjati -am nedov. (á) - 1. delati, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti, značilnosti: ohranjati knjige nepoškodovane
- 2. delati, da kaj ne preneha biti, obstajati: ohranjati prijateljstvo; ohranjati v družini domače razpoloženje / naprava ohranja čist zrak
- 3. delati, da kaj ostane nespremenjeno: ohranjati prvotni vrstni red
// z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo delati, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: ohranjati koga pri zavesti / delo ga ohranja krepkega
// z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: znal je ohranjati eleganco / ohranjati videz sreče
● knjiž. tudi v tujini ji je ohranjal zvestobo ji je bil zvest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
okólje -a s, rod. mn. okólij tudi okólj (ọ̑) stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka: prilagoditi se okolju;
biti čustveno povezan z okoljem;
priporočili so mu spremembo okolja;
nastati pod vplivom okolja / družbeno okolje; kmečko okolje; vživeti se v novo okolje; psihološko okolje // prostor z določenimi značilnostmi, ki obdaja osebo ali stvar: postaviti dejanje v določeno okolje; v takem okolju pride glasba še bolj do veljave; boj proti onesnaženju okolja; skrb za ureditev, varstvo človekovega okolja / delovno okolje; industrijsko okolje; predmeti so postavljeni v naravno okolje; življenjsko okolje // knjiž., redko razpoloženje, ozračje: glasba ustvarja nekakšno čustveno okolje
♦ lingv. glasovi se prilikujejo svojemu glasovnemu okolju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
okróžje -a s (ọ̑) - 1. v nekaterih državah večja upravna enota: to okrožje ima trinajst okrajev / politično, upravno okrožje
● okrožje od 1945 do 1947 upravna enota, večja od okraja; okrožje med narodnoosvobodilnim bojem večja upravna enota narodnoosvobodilne oblasti
// organi, uradi take enote: dobiti navodila z okrožja
// s prilastkom določeno ozemlje kot večja organizacijska enota za- a) dejavnost kake ustanove, organizacije: sodno, šolsko okrožje
- b) kak dogodek, opravilo: naborno, volilno okrožje
- 2. knjiž., redko področje, območje: to je že okrožje drugega divjega petelina / prepovedano je streljati v okrožju petih kilometrov
- 3. zastar. okolica, soseščina: z vrha hriba je lep pogled na mesto in okrožje / požar je zajel tudi poslopja v okrožju
- 4. star. okolje, milje: vplivi okrožja na človekovo razpoloženje / živeti v ozkosrčnem okrožju
♦ voj. vojaško okrožje vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
omémba -e ž (ẹ̑) glagolnik od omeniti: vznemirila ga je omemba njegovega imena / že omemba slovesa ji je pokvarila razpoloženje; omembe vredna zgodba / ekspr. to ni niti omembe vredno; star. med odličnimi vzgojitelji zaslužita omembo tudi tadva da sta omenjena // pripomba, opomba: to sklepajo iz njegovih spisov in raztresenih omemb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pantomíma -e ž (ȋ) gled. igra, v kateri izražajo igralci čustva in razpoloženje samo s kretnjami, mimiko, navadno ob spremljavi glasbe: igrati, uprizoriti pantomimo / baletna pantomima; pantomima treh klovnov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pantomímik -a m (í) gled. igralec, ki izraža čustva in razpoloženje samo s kretnjami, mimiko, navadno ob spremljavi glasbe: nastopa znamenit pantomimik;
spada v skupino modernih pantomimikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pepelníčen -čna -o [tudi u̯n] prid. (ȋ) nanašajoč se na pepelníco: pepelnično jutro / pepelnična sreda
● ekspr. pepelnično razpoloženje žalostno, pusto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
planíti in plániti -em, tudi plániti -em dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. nenadoma, zelo hitro
- a) priti, oditi: planiti iz hiše; planiti skozi vrata, v sobo / otroci so planili v vodo / v jurišu planiti med hiše / ekspr.: solze so ji planile iz oči, v oči zajokala je; vlak je planil v predor zelo hitro zapeljal
// planiti v beg, tek začeti bežati, teči; pren. v sobo so planili glasovi; odprl je vrata in iz kuhinje je planila luč - b) se približati: planila je k očetu; planiti k oknu; planila sta drug proti drugemu
- c) vstati: planiti iz postelje; planili so pokonci in zbežali / planiti na noge
- 2. ekspr., navadno v zvezi planiti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: ko ga je zagledala, je planila v jok; planil je v krohot, smeh
- 3. ekspr., s predlogom napasti: ko se je prikazal izza hiše, so planili po njem; planil je nanj kot lev, ris
// ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: kritiki so planili po njem - 4. ekspr. nenadoma močno zagoreti: ko je zapihal veter, je ogenj planil; brezoseb. iz tleče žerjavice je planilo
- 5. ekspr. s silo se zadeti ob kaj: nenadoma je planil vanj veter / stopil je iz teme in vanj je planila močna sončna svetloba / v nosnice mu je planil vonj po trohnobi
- 6. ekspr., v zvezi s po začeti hlastno jemati, si prisvajati: planiti po plenu, zlatu / po očetovi smrti so otroci planili po posestvu / planiti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti
// bralci so kar planili po znanstveni fantastiki zelo so jo brali
● ekspr. tega nisem jaz naredil, je planil hitro rekel; ekspr. kri, rdečica ji je planila v obraz zelo je zardela; ekspr. med ljudi je planila novica med ljudmi se je razvedelo; ekspr. kar planilo je iz njega silovito, brez pridržkov je izrazil svoja čustva, svoje razpoloženje; ekspr. planila mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; ekspr. planil je ob žalitvi razburil, razjezil se je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
plés -a m (ẹ̑) - 1. glagolnik od plesati: godba je igrala za ples; pri plesu plesalec vodi plesalko; med plesom je z nogo udarjal ob tla; petje in ples / v plesu, s plesom izražati svoje razpoloženje / ples burje, oblakov, snežink; divji ples misli / ekspr. vrtoglavi ples cen dviganje
- 2. zaključeno zaporedje (predpisanih) gibov, premikov, navadno ob določeni glasbi: rad pleše hitre plese; lahek, počasen, živahen ples; ples v ritmu cha-cha-cha; ples v tričetrtinskem taktu / latinskoameriški plesi nastali pod vplivom španske ter črnske glasbene in plesne folklore; ljudski plesi; črnski obredni plesi; orientalski, španski plesi; skupinski ples; plesalka trebušnih plesov / bojni ples
- 3. skladba, na katero se lahko pleše: zaigrati ples; odlomek plesa / Slovanski plesi A. Dvořaka
// (predpisano) ritmično gibanje, premikanje ob izvajanju take skladbe: odplesala je z njim dva plesa; prvi, zaključni ples / prositi koga za ples - 4. družabna prireditev, na kateri se pleše: to je prvi ples, ki se ga bo udeležil v življenju; iti na ples / maturantski, medicinski ples; ples v maskah pri katerem nosijo plesalci maske
- 5. ritmično gibanje, premikanje, s katerim živali posredujejo sovrstnicam določeno sporočilo: čebelji ples; ruševčev ženitovanjski ples; ples kobre, kačjega pastirja
● ekspr. začel se je bojni, krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. leta 1945 se je končal mrtvaški ples vojna
♦ etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; kor. družabni ples namenjen predvsem zabavi; izrazni ples; karakterni ples; skupinski ples; med. svetega Vida ples živčna bolezen z nehotenimi sunkovitimi gibi, podobnimi gibom pri plesu; um. mrtvaški ples srednjeveški motiv z okostnjaki in predstavniki različnih stanov, ki ponazarja neizbežnost smrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
počítniški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na počitnice:- a) počitniški meseci / počitniški tečaji tujih jezikov / (počitniška) kolonija zlasti prva leta po 1945 organizirano preživljanje počitnic otrok in mladine
// Počitniška zveza množična organizacija za mladino, ki svojim članom omogoča cenejša potovanja, izlete, preživljanje počitnic
♦ šol. počitniška proizvodna praksa delo v kaki delovni organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja - b) počitniški doživljaji / je ves počitniški brezskrben, vesel; počitniško razpoloženje / počitniški dom dom, ki omogoča cenejše preživljanje dopusta, počitnic zlasti članom določene delovne organizacije; počitniška hišica manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa
počítniško prisl.: biti počitniško razpoložen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pòdtékst -a m (ȍ-ẹ̑) knjiž. prvine umetniškega dela, zlasti literarnega, ki posredno izražajo njegovo idejo, v njem prevladujoče čustvo, razpoloženje: prevajalcu je uspelo ohraniti tudi podtekst originala;
igralci niso znali podati podteksta drame / liričnost romana se čuti predvsem v njegovem podtekstu / idejni podtekst romana / v podtekstu slikarjevih del prevladuje meditativnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pòdtón -a m (ȍ-ọ̑) navadno s prilastkom izražanje spremljajoč pojav, ki nakazuje kako čustvo, razpoloženje: pripovedovanje je imelo skrivnosten podton;
govoril je z žalostnim podtonom / lirični podton povesti / razprava s polemičnim podtonom / ocena je dobila s tem podton negativne kritike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
poétski -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. pesniški: poetske stvaritve / poetski izraz, jezik / poetsko razpoloženjepoétsko prisl.: pesnik je snov poetsko preoblikoval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
poglédati -am dov., pogléj in poglèj pogléjte, stil. poglédi poglédite (ẹ́ ẹ̑) - 1. upreti, usmeriti pogled kam: pogledal je proti hribom; pogledati na vse strani; pogledati skozi okno; pogledati v obraz, oči; od sramu je pogledal v tla; pogledal je za odhajajočimi; pogledati okoli sebe, stran; postrani pogledati; pren., ekspr. pogledati v preteklost
// upreti, usmeriti pogled kam z namenom, da se kaj- a) vidi, zazna: pogledal je sliko, pa mu ni bila všeč; pogledati kaj pod mikroskopom; pogledala se je v ogledalu
- b) ugotovi, spozna: pogledal je k sosedu, če je oče tam; pogledali so v klet in na podstrešje, pa ga ni bilo nikjer; pogledati v slovar, kaj pomeni kaka beseda
- 2. odpreti oči: dolgo so ga morali buditi, da je pogledal; zamižal je in spet pogledal
- 3. s prislovom s pogledom izraziti
- a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledati koga; zaljubljeno ga je pogledala
- b) lastnost, stanje: bistro, ostro, pozorno, strogo pogledati
- 4. nav. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: krilo ji je pogledalo izpod plašča; žebelj je pogledal na drugi strani deske ven / zvončki so že pogledali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje
- 5. pog., s predlogom pokazati zanimanje za osebo drugega spola: rad pogleda kako dekle, za kakim dekletom / ne bo mogel biti dolgo sam, bo moral pogledati za kako žensko začeti iskati, poiskati
- 6. ekspr., navadno v nikalnih stavkih priti v določen, navadno odklonilen odnos z dejstvom, pojavom: po nesreči avtomobila dolgo ni pogledal; cigaret več ne pogleda; soseda je že dve leti niti ne pogleda je jezna nanjo, ne govori z njo
- 7. ekspr. ugotoviti, spoznati: pogledati moramo, kako je pravzaprav z njegovo boleznijo / če natančno pogledamo, njegov predlog niti ni tako slab če premislimo, preudarimo
- 8. v medmetni rabi izraža
- a) podkrepitev trditve: poglej, koliko težav nam delaš; poglej (no), saj te imamo radi
- b) začudenje, presenečenje: poglej (ga), kako zna, če hoče / poglejte, poglejte, še ugovarjal bi rad
- c) nejevoljo, nezadovoljstvo: poglej ga, bedaka, vse nam bo pokvaril
- č) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: poglejte, kako naj vrnem, če nimam; poglej, prijatelj, tako se ne dela z ljudmi
● ekspr. to bo (debelo) pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden, jezen; ekspr. tokrat ga je pogledala sreča je imel srečo; ekspr. knjige še pogledal ni se ni učil, ni bral; ekspr. on rad pogleda kak dober film ga gre rad gledat; pogledati stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; ekspr. moral je doživeti težke stvari, da je pogledal iz svoje kože da je postal objektiven, pravičen; ekspr. strah mu je pogledal iz oči po njegovih očeh se je videlo, da ga je strah; ekspr. ne boj se, ona bo že pogledala nanjo bo skrbela zanjo, bo pozorna do nje; ekspr. ko me ne bo, malo poglej na otroke malo popazi nanje; ekspr. v tem mestu sem pogledal na svet sem se rodil; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. pogledati komu pod kožo spregledati ga, spoznati, kakšen v resnici je; pog. pogledati komu skozi prste biti popustljiv, prizanesljiv do njegovih napak, pomanjkljivosti; pog. preveč jim je v karte pogledal, zato so ga odpustili iz službe preveč je spoznal njihove načrte, spletke; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. v zvezi s tem lahko pogledam komurkoli v obraz se ne čutim krivega; nisem kriv; ekspr. pogledal je smrti v obraz, v oči bil je v smrtni nevarnosti; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. tudi po svetu je že malo pogledal je že malo bil, potoval; ekspr. bilo ga je veselje pogledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, postavnosti, zdravja; ekspr. ima njive, da jih je veselje pogledati zelo lepe; ekspr. sedel je za mizo in ni pogledal ne na levo ne na desno gledal je naravnost in se ni oziral okoli sebe; ekspr. kamorkoli pogledate, sama žitna polja vsenaokrog; star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; ekspr. malo lepše ga poglej, pa bo popustil bodi z njim malo bolj prijazen; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. zaradi tega se bomo še grdo pogledali se bomo še sprli; pog. pogledati mimo ne naravnost, ne v oči; ekspr. pisano ga je pogledala jezno, srepo
pogledávši zastar.: pogledavši skozi okno, tiho odgovori
poglédan -a -o: pogledan skozi mikroskop; prisl.: pogledano na hitro, je roman dobro napisan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pogledováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. večkrat pogledati: v zadregi je pogledoval v tla; pogledovati za odhajajočimi; pogleduje kvišku in nekaj mrmra; pogledovati na vse strani, okoli sebe; pogledoval je zdaj enega, zdaj drugega
// večkrat pogledati kam z namenom, da se kaj- a) vidi, zazna: skrivaj je pogledovala goste / pogledovala je sliko od vseh strani ogledovala; pogledovati se v ogledalu
- b) ugotovi, spozna: nestrpno pogleduje na uro; pogledovala je skozi okno, če se sin že vrača; kar naprej mora pogledovati v slovar
- 2. večkrat odpreti oči: nekaj časa je pogledoval, pa spet zamižal
- 3. s prislovom večkrat izraziti s pogledom
- a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledovati; zaljubljeno ga pogleduje
- b) lastnost, stanje: ostro, pozorno, strogo pogledovati koga
- 4. nav. ekspr. večkrat izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: pri hoji ji krilo pogleduje izpod plašča
// biti viden, kazati se: mesec pogleduje izza oblakov; tu in tam pogleduje kamenje izpod snega - 5. pog., s predlogom večkrat pokazati zanimanje za osebo drugega spola: že dalj časa pogleduje za njo
● pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; zastar. ljudje se pogledujejo nad njegovim početjem se zgražajo; star. pomenljivo se pogledovati s kom se spogledovati
pogledujóč -a -e: jezno jo pogledujoč, nadaljuje zgodbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pokázati tudi pokazáti -kážem dov. (á á á) - 1. narediti tako, da kdo lahko kaj vidi, pogleda: pokazati kupcu blago; pokaži, kaj si prinesel / pokazati pismo prijateljici / pokažite dokumente, potne liste / pokazati komu mesto, stanovanje razkazati
// ekspr. pokaži mi človeka, ki to zmore povej mi zanj - 2. navadno s prislovnim določilom usmeriti pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: izdajalec je pokazal zadnjega v vrsti; pokazati proti hiši, na spečega; pokazati kaj z očmi, z roko / kot ukaz psu pokaži
// usmeriti koga kam z določenim namenom, zahtevo, navadno z roko: pokazal mu je k naslanjaču; molče mu je pokazal naprej v drugo sobo / sédi, mi je prijazno pokazal stol / pokazati tujcu bližnjico, pot; pren., knjiž. pokazati narodu pot k svobodi - 3. dati podatek, informacijo o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je pokazal 180 km; tehtnica je pokazala več, kot je pričakoval
- 4. nav. ekspr. narediti, da postane kaj vidno, opazno: ko se je usedla, je pokazala kolena; kadar se zasmeje, pokaže svoje lepe zobe
- 5. z določenim dejanjem narediti, da kdo lahko kaj vidi, spozna: pokazati uporabnost česa; pokazal mi je, kako se to naredi, pa sem pozabil / s prsti jim je pokazal, da je ura tri; s tem dejanjem ste mi pokazali, kaj je moja naloga / črke mu je pokazal brat, drugo se je naučil sam / pokazati komu svojo moč, oblast / kolektiv že lahko pokaže prve uspehe / publ., z oslabljenim pomenom igralci so pokazali lepo igro so igrali lepo
// z določenimi sredstvi, na določen način narediti, da kdo lahko kaj spozna, izve: v članku, govoru je jasno pokazal, kdo je kriv / pisatelj je v romanu pokazal življenje kaznjenk opisal, prikazal; publ. tu želim samo na kratko pokazati na nekatere napake opozoriti, omeniti
// to dejstvo jim je pokazalo sled za ugrabljenim - 6. postati izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca je pokazala izgubo; poznejši dogodki so pokazali, da so bili pomisleki neupravičeni; se bo že pokazalo, kdo ima prav / ta teza se je pokazala za napačno
- 7. narediti vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: pokazati jezo, naklonjenost; ni pokazal, da je presenečen / publ. zdaj moramo pokazati budnost biti budni, pazljivi
// svojih čustev na zunaj ni pokazal - b) lastnost, značilnost: pokazati hrabrost, strpnost / pokazati lastnosti dobre gospodinje / ekspr. ta igralec je pokazal največ je bil najboljši, je igral najboljše; pokazati se hvaležnega; pokazati se junaka, upornika
- c) razmerje, odnos: pokazati nadarjenost za glasbo; pokazati veliko vnemo, dobro voljo; ni pokazal želje, da bi odšel
● pog. mož mi že tri mesece ni dinarja pokazal ni dal nič denarja; ekspr. reka je na več mestih pokazala dno je suha, brez vode; pokazati figo, fige pog. če boš tak, ti bo dekle pokazalo figo, fige te bo dekle (za)pustilo; ne bo ustreglo tvoji želji, zahtevi; pog. ko me je prosil za denar, sem mu pokazal figo sem naredil figo kot znamenje zavrnitve; pog. tokrat mu je sreča pokazala figo ni imel sreče; pokazati hrbet pokazal jim je hrbet obrnil se je tako, da so videli njegovo hrbtno stran; pog. pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. po tem dogodku je vasi za zmeraj pokazal hrbet jo je za zmeraj zapustil, se odselil iz nje; pog., ekspr. ti bo že pokazal (hudiča) povzročil ti bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. najprej sami kaj pokažite, potem bo tudi občina pomagala naredite, ustvarite; ekspr. pokazati (svoje) karte povedati, izdati svoje namene; ekspr. kmalu je pokazal svoje kremplje svojo predrznost, hudobnost; ekspr. bezeg je že pokazal liste pognal; ekspr. pokazati komu osla, osle razpreti prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust pomoliti jezik; ekspr. ob prvih strelih bo pokazal pete, podplate zbežal; ekspr. pokazati šefu roge upreti se mu; publ. gora je alpinistom pokazala roge, zobe (na gori) so nastale neugodne okoliščine, zlasti vremenske; elipt. jim bom že pokazal skopuha zaradi očitka, da sem skopuh, jim bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; ekspr. pokazati komu vrata narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da kdo zapusti določen kraj, prostor; pokazati zobe ekspr. molči, je spet pokazal zobe je jezno, grozeče rekel; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. ti že pokažem žival mučiti ker mučiš žival, ti bom naredil, povzročil kaj zelo neprijetnega; publ. sodnik je pokazal na sredino igrišča priznal gol in odločil nadaljevanje igre s sredine igrišča, na belo točko dosodil enajstmetrovko, sedemmetrovko; namignil je proti njemu in pokazal s prstom na čelo si usmeril, dal prst na čelo kot znamenje njegove neumnosti, duševne omejenosti; ekspr. v članku je s prstom pokazal na krivce jasno, odkrito povedal, kdo so; ekspr. zvečer mu je oče pokazal, kaj se pravi materi odgovarjati ga je natepel, nabil; ekspr. jim bom že pokazal, kako trde so moje pesti napadel, pretepel jih bom; redko breskve so lepo pokazale, toda pozneje jim je škodila slana so od začetka lepo kazale; ekspr. to dekle ima kaj pokazati je bogata, premožna; je postavna, lepa
pokázati se tudi pokazáti se s prihodom na določeno mesto, v določen položaj- a) postati (za koga) viden, opazen: stisnil je rano, da se je pokazal gnoj; utopljenec se je še enkrat pokazal, potem je izginil v valovih / izza gore se je pokazalo sonce je vzšlo
// pokazali so se mu prvi zobje / pokazale so se prve vaške hiše / ekspr. čuden prizor se je pokazal njegovim očem zagledal je čuden prizor - b) omogočiti komu, da lahko kaj vidi: pokaži se teti, da bo videla, kako lepo obleko imaš / preden odideš na maškarado, se pridi pokazat / ekspr. v domači vasi se po tem dogodku ni več pokazal v domačo vas ni več prišel, ga ni več bilo; pog. včeraj sem se šel pokazat dekletovim staršem sem se šel predstavit
// pojaviti se, začeti obstajati kje (vidno, opazno): sredi neba so se pokazali oblaki / na licih se ji je pokazala rdečica zardela je
// publ. kmalu so se pokazale težave
● ekspr. če se pokaže ugodna priložnost, odpotujem nastane, bo; ekspr. kjerkoli se ta igralska skupina pokaže, povsod doživlja uspehe nastopi, ima predstavo; ekspr. kakor hitro se je pokazal izpod strehe, je bil moker je stopil; ekspr. hotel se je pokazati pred njo, zato je tako delal postaviti, pobahati; ekspr. v taki obleki se ne pokaži pred šefom ne pridi k šefu
pokazávši zastar.: pokazavši z roko nazaj, odgovori
pokázan -a -o: za pokazano dobro voljo sem vam hvaležen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pòkosílen -lna -o prid. (ȍ-ȋ) nanašajoč se na čas po kosilu: pokosilni počitek / pokosilno razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pokváriti -im dov. (á ȃ) - 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo
- 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje
// povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid - 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge
- 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje
- 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico
● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo
pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila
pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pomláden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pomlad: pomladni meseci / pomladna dela / pomladni čas // nav. ekspr. značilen za pomlad: pravi pomladni dan je, čeprav smo sredi zime / pomladni veter; pomladno nebo / pomladno razpoloženje
♦ bot. pomladni grahor gozdna rastlina s temno rdečimi cveti, Lathyrus vernuspomládno prisl.: pomladno pisana obleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
ponedéljkarski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ponedeljkarje: ponedeljkarsko ravnanje, razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
ponedéljski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ponedeljek: ponedeljska izdaja časopisa / ponedeljsko razpoloženje
● ekspr. bil je ves ponedeljski slabo se je počutil, bil je slabo razpoložen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pooblačíti se -ím se dov., poobláčil se (ī í) - 1. postati oblačen: nebo se je pooblačilo; brezoseb. spet se je pooblačilo, dež bo
- 2. ekspr. postati tak, da izraža neugodno, negativno razpoloženje: ob teh besedah se mu je obraz pooblačil
● ekspr. prijateljsko ozračje med njima se je pooblačilo je postalo manj prijateljsko, manj zaupljivo
pooblačèn -êna -o: pooblačeno nebo; s sodišča je odšel pooblačen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pòprázničen -čna -o prid. (ȍ-á) nanašajoč se na čas po prazniku: popraznično razpoloženje / prvi popraznični dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
poprijéti -prímem dov., poprijél; nam. poprijét in poprijèt (ẹ́ í) - 1. napraviti enega od gibov pri izmeničnem prijemanju zaradi premikanja: ne obračaj volana samo z eno roko, poprimi; še enkrat poprijeti vrv in povleči
// prijeti, navadno močneje: poprijeti palico, sabljo / poprijeti kovček / trdo je moral poprijeti konje; plesalci so se poprijeli in zaplesali / poprijeti s kleščami / poprijeti za veslo prijeti - 2. nav. ekspr. začeti delati, pomagati delati, navadno bolj: ni vedel, kje naj poprime; vsi morajo poprijeti; v drugi polovici leta bo treba poprijeti / poprijeti na kmetiji, pri hiši / on poprime za vsako delo
// začeti, navadno za kom- a) peti: kmalu so poprijeli še drugi; poprijeti napev; poprijel je s tenorjem; pevci so tiho poprijeli
- b) govoriti: sosed je hitro poprijel / tudi meni se tako zdi, je zaupno poprijel / knjiž. čez nekaj časa je poprijel besedo gost
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: poprijela me je želja, da bi pobegnil; tako razpoloženje ga še ni poprijelo
poprijéti se nav. ekspr. oprijeti se, opreti se: v zadnjem trenutku se je poprijel; poprijel se je veje, za vejo
// s širokim pomenskim obsegom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: poprijeti se drugačnega gospodarjenja; poprijel se je politike, učenja
● star. domišljavost se ga je poprijela postal je domišljav; star. poprijeti se nove pisave začeti jo uporabljati; šalj. poprijeti se šivanke postati krojač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
posláti póšljem dov., pôšlji pošljíte (á ọ́) - 1. narediti, da pride kaj na določen kraj, naslov, navadno z določenim namenom: poslati brzojavko, pismo; naročene knjige so jim že poslali; poslal ji je rože / poslati prošnjo komisiji / poslati pomoč ponesrečenim / poslati sporočilo sporočiti
// poslati knjigo po kurirju, po pošti / poslati delo v oceno - 2. izraziti željo, zahtevo
- a) navadno s prislovnim določilom da kdo odide kam, navadno z določeno nalogo, z določenim naročilom: poslal ga je ven; tja smo poslali delegacijo; poslati otroka v trgovino po mleko in kruh / poslati enoto v boj; poslal ga je v izvidnico / otroke je poslala spat; poslali so ga na zdravljenje / oče ga je poslal v šole ga je šolal
- b) v zvezi s po da kdo pride h komu: poslala je ponj; poslati so morali po zdravnika / poslati po pomoč
- 3. ekspr. izraziti svoja čustva, razpoloženje, navadno z gibom, pogledom: z roko ji je poslal poljub / poslala mu je zapeljiv pogled
● publ. poslati silovito bombo v gol močno, neubranljivo brcniti žogo v gol; ekspr. poslati komu kroglo v glavo ustreliti ga; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; evfem. poslati koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; publ. podjetje je poslalo na trg nov izdelek dalo v prodajo; ekspr. lahko te pošljem po cigarete si mlajši; ekspr. poslali so ga po kostanj v žerjavico opraviti je moral nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. okupatorji so veliko ljudi poslali pred puške obsodili na smrt z ustrelitvijo; publ. poslati sporočilo v eter, po etru sporočiti po radiu; žarg., šol. poslati učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno; pog. poslati most v zrak minirati ga; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo
poslán -a -o: zavitek je že poslan; na pomoč poslana četa; po pošti poslano pismo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
potíhem in po tíhem prisl. (ȋ) - 1. izraža, da se dejanje dogaja malo slišno ali neslišno: potihem jokati, vprašati; prišel je čisto potihem / le potihem, da te kdo ne sliši
- 2. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno: potihem dela proti meni; kar potihem se je preselil
// izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito: potihem upa, da se bo srečno izteklo / sosedje se mu potihem smejejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
potího in po tího prisl. (ȋ) - 1. izraža, da se dejanje dogaja malo slišno ali neslišno: potiho dihati, govoriti, peti; vojaki so potiho kleli; potiho odpreti vrata; strune so najprej zvenele potiho, potem glasneje / ekspr. mamica je prišla v sobo potiho potiho
- 2. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno: potiho je podpiral partizane
// izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito: potiho se vsem posmehuje; pa jo le ljubi, samo potiho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
potíhoma prisl. (ȋ) - 1. izraža, da se dejanje dogaja malo slišno ali neslišno: potihoma govoriti, vprašati; vrata se potihoma odpirajo; potihoma stopati; beri bolj potihoma
- 2. ekspr. izraža, da se dejanje dogaja okolici prikrito, neopazno: potihoma so opravili svojo nalogo; potihoma se je splazil v kuhinjo
// izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito: potihoma si je moral priznati, da ni imel prav
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
potípati -am in -ljem dov. (ī ȋ) - 1. dotakniti se česa s prsti, z roko
- a) zaradi ugotavljanja lastnosti, značilnosti: potipati blago, papir / zdravnik mu je potipal žilo ugotovil, kako bije, utripa srce
// potipati s prsti - b) zaradi ugotavljanja česa sploh: potipaj, če je perilo že suho, plošča že vroča; potipala je pod prtiček na košari; potipati se po žepu / potipal je za nožem, pištolo
- 2. ekspr. previdno vprašati, preizkusiti: potipaj ga, če namerava prodati hišo; hotel ga je potipati, koliko ve, zna / malo bom potipal, kakšno je razpoloženje med njimi
- 3. ekspr. natepsti, pretepsti: potipal te bom, da boš ves črn; potipati koga s krepelcem, pestjo
// kaznovati: grdo je potipal svojega hlapca / kot kletvica hudič te potiplji
● ekspr. kaj bo, če me potipa bolezen če zbolim; ekspr. skozi odprtino potipa medla luč petrolejke zasveti; ekspr. kmalu bi ga potipala smrt bi umrl; ekspr. zdaj si ga potipal za pravo žilico povedal, vprašal si tisto, za kar se najbolj zanima, kar ga najbolj prizadene; ekspr. potipal ga je tam, kjer je najbolj občutljiv prizadel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
povečéren -rna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na čas po večerji: povečerni sprehodi / povečerno razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
povzdigováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. dajati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: skladatelja povzdiguje zlasti mojstrsko obvladovanje mnogoglasja
// izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: povzdigovati lepoto kraja; povzdigovati koga pred drugimi; preveč rad se povzdiguje / ekspr. povzdigovati koga do neba, v nebo zelo - 2. knjiž. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: povzdigovati sloves mesta / glasba je povzdigovala slavnostno razpoloženje
// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigovati gospodarstvo / tak izrez obleko zelo povzdiguje; ta dejavnost človeka povzdiguje plemeniti, boljša - 3. star. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigati: povzdigovati glavo, roke; povzdigovali so kozarce in si nazdravljali
● star. povzdigovati duha vojakom jih opogumljati; ekspr. povzdigovati svoj glas pripovedovati svoje mnenje; govoriti, praviti; ekspr. povzdigovati oči h komu pogledovati ga; ekspr. kar naprej povzdiguje prst žuga, svari
povzdigujóč -a -e: govoril je o njej, povzdigujoč njene lastnosti; povzdigujoče besede
povzdigován -a -o: vselej je bil cenjen in povzdigovan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pràg prága m, mn. prági in pragóvi (ȁ á) - 1. navadno dvignjen spodnji del vratne odprtine med podbojema: narediti prag; prestopiti prag; pomesti čez prag; spotakniti se ob prag; kamnit, lesen prag; visok prag / hišni prag; vežni prag / s praga se je oziral po dvorišču z vhoda; priti na prag; pojaviti se na pragu / vratni prag
// ekspr. dom, (domača) hiša: nihče ne bo lačen zapustil mojega praga / spomnil se je domačega praga - 2. podolgovat, štirikoten nosilni element iz betona, lesa, železa za pritrjevanje tirnic: polagati prage; tesati prage; betonski pragi; bukovi, hrastovi pragi; železniški pragi
- 3. knjiž., redko, navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa; meja: spodnji, zgornji prag kvalitete; prag človekove vzdržljivosti
- 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pragu izraža čas pred bližnjim nastopom česa: to se je zgodilo na pragu jeseni; razpoloženje na pragu novega leta / na pragu zmage je odnehal ko je že skoraj zmagal
● prestopiti prag ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; ekspr. letos je prestopil šolski prag letos je šel prvič v šolo; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom več šel k tem ljudem; ekspr. oče ga je pognal čez prag napodil od doma; ekspr. vreči koga čez prag s silo ga spraviti iz prostora; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ alp. gorski prag mesto, kjer se gorsko pobočje strmo prelomi; ekon. prag pokritja stroškov obseg dejavnosti, pri katerem so prihodki izenačeni s stroški; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; prag bolečine največja jakost zvoka, ki še ne povzroči bolečine v ušesu; geogr. prag skalnata pregraja v rečni strugi; podmorski prag zelo dvignjen del morskega dna; psih. dražljajski prag najnižja jakost dražljaja, ki še povzroči občutek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
prázničen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na praznik: nastopilo je praznično jutro / praznične prireditve / praznični dnevi / praznična obleka; praznično kosilo / ekspr.: praznični mir; praznično razpoloženje
● ekspr. biti praznične volje veselo razpoloženpráznično prisl.: praznično oblečen; praznično pogrnjena miza; sam.: pri tem so občutili nekaj prazničnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
prázničnost -i ž (á) nav. ekspr. lastnost, značilnost prazničnega: prazničnost dneva / prazničnost razpoloženja / v dvorani je vladala prazničnost praznično razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
prázniški -a -o prid. (á) prazničen: prazniški večer / prazniška obleka / prazniška tišina; prazniško razpoloženjeprázniško prisl.: prazniško oblečen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
preblísk -a m (ȋ) - 1. močna trenutna svetloba, ki preide z določenega mesta na drugo: videti preblisk padajoče zvezde; v preblisku rakete je zagledal sovražno patruljo / oddaljeni prebliski so križali nebo / prebliski rdeče svetlobe
- 2. nav. ekspr. kratkotrajna pojavitev svetlobe skozi kaj: megla s prebliski sonca / prebliski svetlobe v temi
// kratkotrajno odbitje iskreče se svetlobe: prebliski sabelj, pripetih vojakom ob boku / videl je prebliske v tujčevih očeh - 3. ekspr., s prilastkom kratkotrajna pojavitev tega, kar izraža sobesedilo: to je bil zadnji preblisk njegove moči; redki prebliski zavesti / preblisk smehljaja na njegovem obrazu jih je opogumil
// kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: ima genialne prebliske; preblisk zdravega razuma / že takrat so se kazali prebliski revolucije - 4. ekspr. v odnosu do celote majhen, navadno ugodna občutja vzbujajoč del česa: mračna drama s svetlimi prebliski; žalostno razpoloženje s prebliski veselja
● ekspr. v trenutnem preblisku je uvidel, kaj mora storiti nenadoma, takoj; ekspr. v preblisku sekunde je spremenil načrt v trenutku, v hipu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
predáti -dám dov., 2. mn. predáste in predáte; predál (á) - 1. knjiž. izročiti, dati: predati rože z levo roko / predati knjigo kupcu / predati posestvo sinu / predati tatu miličnikom / premaganci so morali predati orožje / predati stavbo svojemu namenu / predati funkcijo drugemu prepustiti
♦ šport. predati štafetno palico - 2. opraviti uradni postopek ob prenehanju opravljanja kake funkcije: predati funkcijo; predati posle / publ. čez pol leta bo predal predsedstvo bo nehal biti predsednik
- 3. narediti, da pride kaj pod oblast nasprotnikov: zahtevali so, naj jim preda postojanko
predáti se - 1. prenehati se bojevati in priti pod oblast nasprotnikov: posadka se je predala / publ. bela zastava je pomenila, da se predajo vdajo
// publ. rajši bi umrl, kot pa se predal vdal, odnehal
// dopustiti, da nastopi odnos (popolne) odvisnosti: čaka, kdaj se mu bo predal / ekspr. predati se strastem prepustiti se - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: predati se delu za ljudstvo; predati se vzgoji otrok / elipt. gostje so se predali jedi in pijači
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: predati se obupu, žalosti
- 4. ljubezensko se (popolnoma) prepustiti partnerju: predati se moškemu; s strastjo se predati / na prigovarjanje se mu je predala
● nehal je veslati in se predal toku se prepustil; ekspr. predati se toku, vetru dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. predal se je veselemu trenutku popolnoma je doživljal veselo razpoloženje; ekspr. predati se valovom mestnega življenja začeti brez pomislekov uživati, kar daje mestno življenje
predán -a -o - 1. deležnik od predati: biti predan vojnemu sodišču; publ. muzej je predan javnosti dostopen za obiskovalce, odprt
- 2. ki požrtvovalno, nesebično dela za kaj: predani borci; predan komunist; predani in sposobni uradniki / publ. predana žena vdana
// ki vsebuje, izraža veliko požrtvovalnost, nesebičnost: služiti s predanim delom socializmu; prisl.: predano se posvečati delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
prèdbožíčen -čna -o prid. (ȅ-ȋ) v krščanskem okolju nanašajoč se na čas pred božičem: predbožično razpoloženje / predbožični dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
prèdnovoléten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑) nanašajoč se na čas pred novim letom: prednovoletno nakupovanje / veselo razpoloženje v prednovoletnih dneh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
prèdprázničen -čna -o prid. (ȅ-á) nanašajoč se na čas pred praznikom: predpraznično razpoloženje / predpraznični dnevi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pregánjati -am nedov. (ȃ) - 1. zasledovati koga z namenom uničiti ga ali mu onemogočiti delovanje: gestapo ga je preganjal; preganjati krivoverce, sovražnike; preganjati uživalce mamil; preganjajo ga kot divjo zver
// delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: skušal mu je preganjati neprijetne misli; le s težavo ji je preganjal spanec / z žganjem preganja prehlad; s pesmijo si preganja skrbi - 2. nav. ekspr. delati, povzročati neprijeten občutek, skrb: krivda ga preganja; strah pred smrtjo jo preganja / občutek nesreče jih še vedno preganja / še dolgo so ga preganjale fantove začudene oči / ta problem ga že nekaj časa preganja zelo razmišlja o njem
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: utrujenost ga preganja; žalost jo preganja je žalostna
// vse življenje ga preganja nesreča - 3. ekspr., v zvezi s s, z nadlegovati, vznemirjati: preganja ga s svojim pripovedovanjem; kar naprej ga preganja z vprašanji
- 4. ekspr. poditi (stran), odganjati: ne hodi od doma, saj te nihče ne preganja / preganjati dim, soparo
- 5. ekspr. loviti, goniti: pes preganja zajca / šli so preganjat srnjaka
● ekspr. vedno jo čas preganja ima premalo časa za kako delo; ekspr. vest ga preganja ima neprijeten občutek zaradi krivde; knjiž., ekspr. mrak preganja dan mrači se; ekspr. preganjati dolgčas dolgočasiti se; ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas; ekspr. mačka preganjati prizadevati si za boljše počutje, razpoloženje po nezmernem uživanju alkohola
pregánjati se ekspr. - 1. poditi se, divjati: otroci se ves dan preganjajo okoli hiše / jate krokarjev se preganjajo po nebu / malo je doma, z babnicami se preganja
- 2. zelo se truditi, mučiti: celo življenje se je preganjala z delom, otroci ji pa tako vračajo
pregánjan -a -o: preganjan človek; preganjana zver, žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
preoptimístičen -čna -o prid. (í) preveč optimističen: preoptimističen človek / preoptimistično razpoloženje / preoptimistične napovedipreoptimístično prisl.: preoptimistično soditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
presíhati -am nedov. (ī ȋ) - 1. navadno za krajši čas postajati suh, brez vode: to jezero presiha; vaške mlake so že presihale
// navadno za krajši čas izginjati, zlasti zaradi suše: poleti voda v potoku presiha
♦ agr. ob koncu brejosti kravi mleko presiha ima krava vedno manj mleka - 2. ekspr. izginjati, izgubljati se: glasovi so nekaj časa naraščali in nato presihali / dobro razpoloženje že presiha
presihajóč -a -e: presihajoč potok
♦ geogr. presihajoči studenec studenec, ki v določenih časovnih presledkih izvira in presiha; presihajoče jezero jezero, ki nastane, ko voda preplavi kraško polje, in usahne, ko ta voda odteče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
presúkati -am in -súčem dov., tudi presukájte; tudi presukála (ú) - 1. preveč sesukati: presukati nit; presukati sukanec
- 2. star. obrniti: topničarji so presukali top; presukati se na drugo stran / veter se je presukal / navadno s prislovnim določilom: presukati misli na druge stvari; presukali so pogovor na cene
- 3. ekspr. preobrniti, spremeniti: presukal je naše izjave; presukati laž v resnico / presukati položaj v državi / dramo bo treba še nekoliko presukati predelati, preoblikovati
● ekspr. pošteno so ga presukali ogoljufali
presúkati se ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo; obrniti se: razpoloženje se je kmalu presukalo; stvari so se presukale na bolje / vreme se je presukalo spremenilo
presúkan -a -o - 1. deležnik od presukati: presukani kažipoti; ta preja je presukana
- 2. nar. zvit, prebrisan: fant je presukan in podjeten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
prešéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) - 1. zelo sproščen, veselo razpoložen: prešeren fant; biti, postati prešeren; prešerna družba / prešerna mladost; biti prešerne volje; pren., ekspr. prešerni sončni žarki
// ki vsebuje, izraža veliko sproščenost, veselo razpoloženje: prešerno petje in vriskanje / prešeren smeh; prešerne oči - 2. star. objesten, predrzen: prešeren otrok; biti prešeren in svojeglav / prešerno dejanje, govorjenje
prešérno prisl.: prešerno se zasmejati, zavriskati; prešerno na uho pomaknjena kučma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
prísten -tna -o prid., prístnejši (í ī) - 1. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na izvor, sestavine: pristna slivovka; pristna svila; pristna domača vina / pristna domača beseda / ekspr. pristen učenjak
// nav. ekspr. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na starše, kraj rojstva ali bivanja: ostal je pristen Gorenjec; pristen hribovec; pristna Slovenka - 2. ki izvira od avtorja: pristen rokopis, spis; pristno besedilo
// ki ni ponarejen: pristni dokumenti, viri; listina je pristna / pristni biseri - 3. ki izraža, kaže resnično razpoloženje: pristna žalost; pristno sočutje, veselje / po licih so ji tekle pristne solze / pristni odnosi
prístno prisl.: pristno občutiti; pristno človeški odnosi; ima pristno slovanski značaj; sam.: v njem je bilo nekaj pristnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
pústost -i ž (ú) lastnost, značilnost pustega: pustost pokrajine / pustost vremena / s svojo pustostjo je pokvaril razpoloženje družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
rajálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na rajanje: rajalno razpoloženje / otroške rajalne igre, pesmi
♦ šport. rajalni pohod slikovito korakanje telovadcev na telovadišče in razvrščanje za nastop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
razbíti -bíjem dov., razbìl (í ȋ) - 1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo; s kladivom razbiti / razbiti oreh; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma
// razbiti na veliko drobcev; udaril je in led se je razbil; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda
// nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker
// narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca- a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila; s fračo je razbil šipo; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila
- b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil; razbiti avtomobil; čoln se je razbil ob čereh; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos
- 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša
// narediti, povzročiti, da kaj preneha- a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje
- b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko
- c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek
- 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale; razbiti teorijo; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti
● ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš
♦ fiz. razbiti atom; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan
razbívši zastar.: razbivši vrata, so vdrli v hišo
razbít -a -o: razbita družina; skleda je razbita ležala na tleh; razbito okno; jedro društva je razbito
● knjiž. odgovarjal je z razbitim glasom žalostnim; publ. ozemlje je zelo razbito in nepregledno razčlenjeno; knjiž., redko pesnik je postajal vedno bolj razbit razdvojen, razklan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
razdréti -drèm in -dêrem dov., stil. razderó; razdríte in razderíte; razdŕl (ẹ́ ȅ, é) - 1. dati kaj na sestavne dele: razdreti kosilnico, stroj; uro je razdrl in očistil; postelja se ni dala razdreti / razdreti kito razplesti; razdreti vozel razvezati
// razdreti na sestavne dele - 2. s silo narediti, da kaj razpade na dele, kose: otroci so razdrli ptičje gnezdo; vihar je razdrl slamnato streho; razdreti zid podreti, porušiti
// naliv je razdrl cesto poškodoval, uničil
// odstraniti z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: po končanem delu so razdrli zidarski oder / razdreti šotor - 3. pog. sparati: razdreti krilo / razdreti pulover
- 4. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: s svojim vmešavanjem boš razdrla njegovo družino; razdreti prijateljstvo; njegovo razmerje s sodelavko se je kmalu razdrlo / novica je razdrla dobro razpoloženje
- 5. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: hotel mu je razdreti vse iluzije
// razveljaviti: razdreti pogodbo; razdreti zaroko - 6. ekspr. reči, povedati: pridi k nam, bomo kakšno pametno razdrli; razdreti šalo
● pog. najbolje bi bilo, da razdreva prenehava biti v ljubezenskem odnosu; ekspr. že večkrat napovedana poroka se je razdrla je ni bilo; ekspr. ženina smrt mu je razdrla načrte preprečila, onemogočila
♦ etn. razdreti prejo imeti pojedino s pitjem in plesom po končani preji
razdŕt -a -o: razdrto kolo; razdrto ravnotežje; upanje je bilo razdrto
● ekspr. postelja je še poležana in razdrta razmetana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
razeléktriti -im tudi razelektríti -ím dov., razeléktri; razeléktril; razeléktren in razelektrèn (ẹ̑; ī í) elektr. narediti, da kaj ni več naelektreno: razelektriti elektroskop, pogonske jermene;
letalo, oblak se razelektri / razelektriti kondenzator izprazniti
● ekspr. ozračje, razpoloženje v dvorani se je počasi razelektrilo je postalo nenapeto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
razhóden -dna -o prid. (ọ̄) - 1. nanašajoč se na razhod: razhodni vrvež / razhodno razpoloženje
- 2. nar. zahodno prostran: razhodno dvorišče, polje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
razkazováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. drugega za drugim kazati: prodajalka razkazuje kupcem obleke; razkazovati pohištvo, stroje
// kazati po delih: razkazovati kmetijo, mesto - 2. nav. ekspr. delati, da postane kaj vidno, opazno: nosi oprijete obleke, da razkazuje svojo lepo postavo
- 3. z določenimi dejanji delati, da kdo lahko kaj vidi, spozna: javno razkazovati bogastvo / razkazovati svojo oblast, vplivnost
- 4. delati vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: razkazovati svoja čustva, ljubezen; povsod je razkazovala svojo potrtost
- b) lastnost, značilnost: človek rad razkazuje svojo moč in pogum / ekspr. razkazovala je svoje čare
razkazováti se s kazanjem svoje spretnosti, dovršenosti vzbujati pozornost, občudovanje: otroci se radi razkazujejo; razkazovati se pred obiskovalci; bahavo se razkazovati / razkazovala se je v novi obleki
razkazujóč -a -e: razkazujoč ji mesto, jo je peljal v gledališče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
razpoložênje -a s (é) navadno s prilastkom - 1. duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: prevzelo ga je prijetno razpoloženje; zna obvladati svoje razpoloženje; povzročiti, vzbuditi slabo razpoloženje; dobro, veselo, ekspr. sončno razpoloženje; nestalno, spremenljivo razpoloženje; trenutno razpoloženje / pokvariti komu razpoloženje dobro razpoloženje
// biti v dobrem razpoloženju / duševno razpoloženje
// kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno razpoloženje pesmi / pri slikanju imeti smisel za razpoloženje; ekspr. v filmu je prikazana cela lestvica razpoloženj - 2. kar nastane zaradi dogajanja, okoliščin: na ulicah vlada novoletno, pustno razpoloženje; v dvorani je svečano razpoloženje / avtor je skušal v romanu prikazati razpoloženje tistega časa
// kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: gostiteljica je ustvarila domačnostno razpoloženje / delovno razpoloženje v kolektivu - 3. publ. usmerjenost, naravnanost: ni skrival svojega revolucionarnega razpoloženja; protidemokratično razpoloženje
● ekspr. prijateljsko razpoloženje do soseda naklonjenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
razpoložênjski -a -o prid. (ē) nanašajoč se na razpoloženje: ugotavljati pesnikove razpoloženjske značilnosti / razpoloženjska glasba; razpoloženjsko slikarstvo / hitro minljiva razpoloženjska stanja
♦ lit. razpoloženjska lirikarazpoložênjsko prisl.: razpoloženjsko zasnovani portreti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
razpoložíti -ím dov., razpolóžil (ī í) - 1. knjiž. spraviti v dobro razpoloženje, v dobro voljo: trudili so se, da bi ga razpoložili; bil je slabe volje, nič ga ni moglo razpoložiti / to ga je dobro razpoložilo
- 2. star. razložiti, razpostaviti: odprla je kovček in razpoložila stvari po mizi
razpoložíti se star. udobno, sproščeno leči: utrujen popotnik se je razpoložil po klopi
razpoložèn -êna -o navadno s prislovnim določilom - 1. ki je v takem duševnem stanju, kot ga nakazuje določilo: veselo razpoloženi ljudje; biti dobro, neugodno, slabo razpoložen / zbudil se je razpoložen dobro razpoložen, dobre volje
// v danem času pripravljen, sposoben za kaj: na predstavi igralec ni bil razpoložen / biti razpoložen za delo, igro - 2. publ. usmerjen, naravnan: antifašistično razpoloženi ljudje; biti revolucionarno razpoložen
● ekspr. do soseda je prijateljsko razpoložen mu je naklonjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
sanjáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na sanjače ali sanjarjenje: sanjaški človek / sanjaško razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
sanjàv -áva -o prid. (ȁ á) ki ima veliko predstav, želja, ki navadno niso osnovane na resničnosti: sanjav človek;
vedno je sanjav // ki izraža, kaže take predstave, želje: spregovorila je s sanjavim glasom; sanjave oči / sanjavo razpoloženje / sanjava pesem // ki vzbuja take predstave, želje: sanjava melodija; sanjavo jezero; sanjavo jutrosanjávo prisl.: sanjavo gledati, hoditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
shizotímen -mna -o prid. (ȋ) psih. ki je občutljiv, usmerjen v svoj notranji svet in težko spreminja razpoloženje, stališča: shizotimna osebnost / shizotimni temperament
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
shów tudi šóv -a [šov] m (ọ̑) zabavna prireditev, oddaja, ki jo navadno vodi kak pevec popevk: imeti, pripraviti show;
nastopiti v showu;
začetek showa / glasbeni, televizijski show
● ekspr. že spet je imela svoj show je brez premisleka, pridržkov izražala svoja čustva, razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
skrivàj prisl. (ȁ) - 1. izraža, da se dejanje dogaja okolici neopazno: skrivaj oditi, se sestajati / skrivaj se ozirati / tobak so nosili skrivaj čez mejo nezakonito
- 2. redko izraža, da je osebno mnenje ali razpoloženje drugim prikrito; natihem: skrivaj ugiba, kako se bo izteklo; prim. naskrivaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
skrókanost -i ž (ọ̑) pog. slabo počutje, razpoloženje po zabavi, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč: skrokanosti ne more prikriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
skváriti -im dov. (á ȃ) pokvariti: skvariti stroj;
s popravljanjem je obleko še bolj skvarila / neprimeren okvir je sliko skvaril / slaba družba ga je skvarila; bal se je, da bi se otrok v neprimernem okolju skvaril / neprijeten dogodek jim je skvaril razpoloženje / s svojim obiskom jim je skvaril večer / meso se je skvariloskvárjen -a -o: otrok še ni skvarjen; skvarjena jed; zaradi opravkov ima skvarjen popoldan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
sméh -a m (ẹ̑) izražanje zlasti veselja, sreče z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi: loteval se ga je smeh;
ob pogledu na ta prizor ga je smeh hitro minil;
ekspr. smeh ga grabi, lomi, popade, razganja;
izzvati smeh pri poslušalcih;
premagovati, zadrževati, ekspr. krotiti smeh;
glasen, pritajen, ekspr. krčevit smeh;
histeričen, hudomušen, porogljiv smeh;
narejen, prisiljen, razposajen, sproščen smeh;
smeh iz zadrege;
napad smeha / ni mi do smeha, za smeh; od smeha se je tolkel po kolenih; valjati, zvijati se, ekspr. pokati od smeha; držati se na smeh; ekspr. bruhniti, planiti, prasniti v smeh; spraviti koga v smeh; elipt. odšel je, ona pa v smeh; v smehu, med smehom kaj reči / ekspr.: okrog ust mu je zaigral smeh; obraz se mu je raztegnil v vesel smeh veselo se je zasmejal
● ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo // glasovi, ki nastanejo pri tem: dvorano je napolnil smeh; smeh se je polegel; iz hiše je prihajal smeh; po sobi se je razlegal bučen smeh; slišati smeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
smrdè -éta m (ȅ ẹ́) slabš. neprijeten, zoprn, slab človek: takle smrde nam je pokvaril razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
sobóten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na soboto: to se je zgodilo nekega sobotnega popoldneva / sobotni izlet; sobotno pospravljanje / v mestu se je čutilo sobotno razpoloženje / sobotni dan
● ekspr. bil je že ves soboten dobro razpoložen, brezskrben, ker naslednji dan ne bo treba delati
♦ zal. sobotna priloga časopisa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
sónčen -čna -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na sonce: sončno jedro / sončni žarki; sončna svetloba, toplota / sončni mrk; sončni vzhod, zahod / sončna energija / sončen dan; število sončnih ur v letu; sončno vreme / ustavili so se na sončni jasi; sončno pobočje / njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu; sončno stanovanje / sončni jug / vera v sončnega boga; sončni simboli / sončna kopel; sončne opekline; sončna slepota / sončna očala očala s temno obarvanimi stekli, ki varujejo oči pred ultravijoličnimi žarki; sončna ura ura, ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico
// sončni kolektor ali sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka; sončna peč naprava, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje snovi zlasti do visokih temperatur
// ekspr. sončna krogla sonce; pren., ekspr. sončne višine slave - 2. ekspr. za človeka zelo prijeten: sončni dnevi mladosti; to so njeni najbolj sončni doživljaji; sončne sanje / svetle, sončne barve
// ki vsebuje, izraža kaj lepega, dobrega, ugodnega: sončna prihodnost; njegovo otroštvo je bilo sončno / ima sončen dom / sončna pesem; stvari so se jim nenadoma zazdele bolj sončne / vse ima svojo sončno in senčno stran
// ki vsebuje, izraža veliko veselje, srečo: sončen nasmeh; sončno razpoloženje / sončen obraz / sončni toni
// z oslabljenim pomenom ki poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: sončni optimizem; sončna sreča; poln sončnega veselja
● Sončni kralj Ludvik XIV.; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; publ. sončni vlak vlak za organizirani izlet težjih invalidov; star. sončna roža sončnica; pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen; ekspr. zmeraj je vedra in sončna zelo dobro razpoložena
♦ astr. sončni ciklus ali sončni krog doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; sončni čas po Soncu merjeno trajanje; poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; sončni sistem Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega; sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; sončne bakle svetle tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi povečanega sevanja; sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja; sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; sončno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; fiz. sončni spekter; sončna celica silicijeva ploščica, ki deluje kot električni generator, če pada nanjo sončna svetloba; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj; meteor. sončni dvor ali sončni halo svetel kolobar okrog sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju; obl. sončni plise drobne, v obliki žarkov razporejene gube, navadno na tanjšem blagu; zool. sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus
sónčno prisl.: sončno se nasmehniti; sončno rumen cvet; sončno svetla poezija; sončno jasna dejstva / v povedni rabi bilo je sončno in toplo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
spomladánski -a -o prid. (á) nanašajoč se na pomlad: hladna spomladanska noč / spomladanska pozeba; začelo se je spomladansko deževje / spomladanski plašč; spomladanska solata // nav. ekspr. značilen za pomlad: čeprav je šele februar, je že pravo spomladansko vreme / obšlo ga je spomladansko razpoloženje veselo, razigrano
♦ agr. spomladanski dosevek; bot. spomladanska torilnica gozdna rastlina z dolgopecljatimi jajčastimi ali srčastimi listi in modrimi cveti v socvetju, Omphalodes verna; šport. spomladanski kros
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
spremenljív -a -o prid. (ī í) ki se da spremeniti: spremenljiva oblika predmeta;
spremenljiva razdalja;
temperatura v skladišču je spremenljiva / spremenljiv rok // ki se spremeni, spreminja: spremenljive cene; hitrost je zelo spremenljiva / spremenljivo razpoloženje; spremenljivo vreme / biti spremenljive narave
♦ astr. spremenljiva zvezda zvezda, ki periodično spreminja svetlobo, sij; elektr. spremenljivi upor; fiz., mat. spremenljiva količina; lingv. spremenljivi del besedespremenljívo prisl.: spremenljivo oblačno bo / v povedni rabi jutri bo spremenljivo in vetrovno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
spremínjast tudi izpremínjast -a -o prid. (í) ki se spreminja: spreminjaste barve;
spreminjasta svetloba / spreminjasto razpoloženje // ki se kaže v različnih barvah, barvnih odtenkih: obleka iz spreminjaste svile; spreminjasta krila metuljev; nebo je bilo spreminjasto kot opalspremínjasto tudi izpremínjasto prisl.: perje se spreminjasto lesketa; spreminjasto zeleno morje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
spreminjàv -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. spreminjast: spreminjave barve / spreminjavo razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
sprevráčati -am tudi izprevráčati -am nedov. (ā ȃ) - 1. spreminjati, zlasti na slabše: sprevračati kriterije ocenjevanja; sprevračati naravni red; razpoloženje se sprevrača
- 2. prikazovati kaj drugače, neresnično: nasprotniki so sprevračali njegove namene; sprevračati pomen besed
sprevráčati se tudi izprevráčati se v zvezi z v spreminjati se, zlasti v kaj slabšega: jeza se sprevrača v sovraštvo / z leti se je vse bolj sprevračal v odljudneža
● knjiž. pomlad se sprevrača v poletje prehaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
sprevrgljív -a -o prid. (ī í) knjiž. spremenljiv: sprevrgljiv značaj;
njegovo razpoloženje je sprevrgljivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
sprožíti in spróžiti -im dov. (ī ọ́) - 1. narediti, povzročiti, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožiti s snegom obloženo vejo
- 2. z dotikom, s sprostitvijo spraviti
- a) v delovanje: sprožiti alarmno napravo; lisica je sprožila nastavljeno past / sprožiti fotografski aparat / pomeril je in sprožil; po nesreči se je puška sprožila / sprožiti strel ustreliti
- b) v gibanje, premikanje: stopal je previdno, da ne bi sprožil kamenja; plaz se sproži / sprožiti puščico; pren., ekspr. s svojim člankom je sprožil plaz ogorčenja
- 3. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nastane, se začne: ta odločitev je sprožila nasprotovanje; spor je sprožil vojno; sprožiti demonstracije, spopade / publ.: sprožiti akcijo dati pobudo zanjo, začeti jo; na sestanku so sprožili vprašanje organizacije so začeli razpravljati o organizaciji; ob tem problemu se vedno sproži živahna razprava
- 4. ekspr. vzbuditi, povzročiti: igra je sprožila pri gledalcih veselo razpoloženje
● ekspr. četa je prečkala cesto, ne da bi bilo treba sprožiti en sam strel brez boja, streljanja; ekspr. sprožilo se je iz njega: Nič posebnega se ni zgodilo hitro je rekel
♦ elektr. sprožiti impulz; jur. sprožiti postopek, pravdo; kem. sprožiti (kemično) reakcijo; šport. sprožiti štoparico
spróžen -a -o: sprožen plaz; sprožena past; ponovno je bilo sproženo vprašanje razorožitve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
sugerírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. posredno, prikrito (poskušati) vplivati na čustva, mišljenje, ravnanje koga: sugerirati komu načrt, odgovor, odločitev; v pismu mu je sugeriral, naj vztraja; sugeriral si je, da ga ne boli več / sugerirati kaj hipnotizirani osebi
- 2. knjiž. posredno, prikrito svetovati, predlagati: na sestanku je sugeriral nekaj sprememb; sugerirati gospodarske ukrepe
- 3. knjiž. biti tak, da se lahko misli, sme misliti na to, kar izraža dopolnilo: dogodki sugerirajo tak sklep / slika sugerira gledalcu lirično razpoloženje vzbuja v gledalcu
sugeríran -a -o: njegove izjave so verjetno sugerirane; sugerirano ravnanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
svečán -a -o prid. (á) - 1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: svečani akt ustanovitve akademije; povabilo na svečani sprejem slovesni sprejem; svečana podelitev priznanj / svečana krstna predstava / svečano kosilo
// ki se opravlja javno in z veliko dostojanstvenostjo, resnostjo; slovesen: svečana obljuba / svečana izjava - 2. ki izraža vzvišenost, dostojanstvenost in resnost: svečan nastop; svečano občutje, razpoloženje; vse je bilo zelo svečano / svečani trenutki; njegov glas je bil tih in svečan; pren., ekspr. svečana tišina gozda
- 3. namenjen, predpisan za posebne prilike: svečana uniforma; ovratnik pri svečanem oblačilu / obleka za svečane prilike
● ekspr. danes je posebno svečana svečano oblečena
svečáno prisl.: svečano se obleči; svečano okrašena dvorana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
svêtel tudi svetál svêtla -o tudi -ó in svètel -tla -o [əu̯; druga oblika vət] prid., svetléjši (é ȃ é; ə̀) - 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve
- 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze
- 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja
- 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno podrastjo
- 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje
// ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje - 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika
// svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija - 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje
// ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren
// ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti - 8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok
● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven
♦ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami
svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi
● ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden
♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao
svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
svetobólen -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na svetobolje: svetobolni estet;
svetobolno razpoloženje / svetobolna ljubezen do človeštva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
svetožálen -lna -o prid. (ȃ) svetobolen: svetožalno razpoloženje v pesmih / svetožalni verzi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
štímunga -e ž (í) pog. razpoloženje, ozračje: slaba novica je pokvarila praznično, veselo štimungo / v vsaki družbi je znal ustvariti štimungo dobro razpoloženje // s to tehniko je slikarju uspelo doseči tipično spomladansko štimungo; otožna štimunga drame, pesmi občutje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
takó prisl. (ọ̑) - I.
- 1. izraža način dejanja pri govorečem ali v bližini govorečega, na katerega se usmerja pozornost koga: poglej, tako se obrni; tako se primi, da ne boš padel; počakajte, da vam pokažem: tako se zaklene / ovij si glavo, tako, poglej / tako navzkriž jih položi; tako pokonci se drži, mene poglej
- 2. izraža način dejanja, poteka česa, znan iz predhodnega besedila, okoliščin: udarilo je dvakrat, tako potrka soseda; gospodar se je sprehodil s počasnim korakom. Tako stopa kralj / tipal je okrog sebe in tako prišel do vrat; ciklus je postavil v sredo knjige in mu tako namenil osrednje mesto / vodne kapljice v zraku zmrznejo, tako nastane toča; delal je dosti, počival malo, tako je živel dolgo časa / kaj vas boli, da se tako držite; zakaj me tako gledate; tako vam motor ne bo vžgal / smejali so se svojim sanjam in mislili, da je tako prav
// izraža način dejanja, kot ga določa odvisni stavek: govoril je tako, da so ga vsi razumeli; hodi tako, da se ziblje v bokih; rešili bi se samo tako, da bi razbili vrata; prelomljena dela je treba tako sestaviti, da se pravilno zrasteta; obleka mora biti tako narejena, da se v njej dobro počutiš / bilo jima je tako namenjeno, da sta se srečala / on zna tako narediti, da je prav
// izraža sklicevanje na to, kar govoreči komu sporoča: dogovorili smo se tako: najprej spravimo tovor do polovice poti, šele nato na vrh; zgodilo se je tako: spotaknil me je, nato sva se stepla / ekspr. tako ti povem, rečem, varuj se ga - 3. izraža enakost s prej navedenim, opisanim: povedal mu je svoje mnenje in rekel, da tako mislijo vsi / odšel je. Tako je storil tudi njegov sosed
// izraža enakost načina dejanja z načinom v prejšnjem stavku: bolezen se pojavi nenadoma in tako tudi izgine; prišel je neopazno in prav tako odšel
// izraža- a) enakost načina dejanja, stopnje lastnosti s primerjanim: hodi tako, kot je hodil njegov oče / obnaša se (tako) kot otrok / zgodilo se mu je prav tako kot njegovemu očetu: ubilo ga je drevo / ona dela tako, kakor delajo druge; risati stvari tako, kot so v stvarnosti / biti (tako) delaven kot mravlja; biti (tako) težek kot svinec; bila je tako velika kot dekle pri trinajstih; bil je dvakrat tako, ravno tako, skoraj tako velik kot jaz
- b) skladnost dejanja, stopnje lastnosti s tem, kar izraža navadno odvisni stavek: tako gre mimo, kakor bi bil popolnoma neznan; kaznujte ga tako, kot je zaslužil; naredi tako, kakor hočeš, kot moreš, kot so ti naročili / ni tako močen, kot sem si mislil; ni tako neumen, kot se dela; tudi njemu ni vse tako jasno, kot se zdi / delajte tako kot doslej
- 4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža glagol, pridevnik ali prislov: zakaj se ga tako bojite, saj ni hud; tako so hiteli, pa so bili vseeno prepozni; niso vedeli, da si tako želi domov; težko je ugovarjati tako pomembni osebi; tako prijazen in ustrežljiv je; zahvalili so se ji, ker jih je tako dobro pogostila; žal mu je, da se tako brez veselja moži / če ga boš tako hvalil, se bo prevzel; ne uideš, če si še tako hiter / še tako majhna sprememba ga moti / kot vljudnostna fraza: ali bi bili tako dobri in bi mi posodili knjigo; bodite tako prijazni in pridite
// izraža mero ali stopnjo česa, kot jo določa navadno odvisni stavek: tako se boji, da se kar trese; zadel ga je tako, da je ves moder v obraz; tako je priden, da ga vsem postavljajo za zgled; piše tako grdo, da njegove pisave ni mogoče brati / še na ulico si ne boš upala, tako te bo sram; ni ga mogla gledati, tako je trpel
// ekspr. poudarja pomen besede, na katero se veže: vse mu je tako dobro obrodilo; potok tako lepo šumlja; tako malenkostno, prazno je tako razpravljanje; tako mlada je in lepa; tako pravilno ste predvidevali; tako tiho je tukaj / tako nekam bled je zadnje čase; tako nekako prazna je ta soba - 5. izraža nedoločen način: trudil se je, da bi tako mimogrede zaostal; morda je kdaj o tem tako na tihem sanjal; tako za spremembo gre včasih tudi v hribe / našel ga je tako, po naključju
// pog. razmeroma slabo, nezadovoljivo: kako vam je naredil obleko? Tako / uči se tako tako; piše tako, precej grdo / dela bolj tako
// pog. izraža nedoločeno navadno majhno mero, stopnjo: vas kaj boli? Tako; kakšna je bila letina? Tako, ne najboljša - 6. poudarja dejstvo, ki brez nadaljnjih podatkov utemeljuje sklep: nas ne bodo pogrešali, danes bo tam tako dosti ljudi; ne potrebuje dežnika, ker dež tako ponehuje; ne bom ti je predstavljal, saj jo tako poznaš / od časa do časa je pohvalil kosilo, govorila je pa tako gospodinja; denarja ne potrebuje dosti: obleko ima, jé pa tako malo / cigarete je delil samo z enim, drugi pa tako niso kadili sploh; časopis so ukinili, češ da ga ljudje tako ne berejo / ekspr.: vrniti se bo moral tako ali tako v vsakem primeru; ne bom ti razlagal, saj tako in tako sam veš
// navadno v zvezi z že poudarja dejstvo, ki je znano brez nadaljnjih podatkov: že tako majhno plačo so mu še zmanjšali; oče je sedel resen za mizo, stric je bil pa že tako malo zgovoren; v podjetju, kjer je iskal delo, so imeli (že) tako preveč delavcev / (že) tako in tako veliko posestvo je še povečal; redko teh območij, ki so nam tako ali tako neznana, ne bom našteval - 7. ekspr. poudarja približnost: tako v soboto ali nedeljo bo prišel; bilo je tako opolnoči ali pozneje / porabili so tako do petdeset litrov vina; tako okrog šestdeset let ima / od tega je tako nekako pet let približno
- 8. ekspr., v zvezi tako in tako, tako pa tako izraža način, ki je znan, a se noče, ne more imenovati: testo se pripravi tako in tako, iz njega pa se oblikujejo rogljiči; obnašal se je tako in tako, kaj naj z njim storimo
// izraža vsebino, ki je znana, a se noče, ne more imenovati: ljudje govorijo tako pa tako, ne vemo pa, kaj je res - 9. navadno v zvezi tako imenovan izraža omejitev, negotovost v izjavi: notranja napetost se kaže v tako imenovanih [t.i.] čustvenih izpadih; ravnati se po tako imenovanih pravilih igre / star. vetrnjaštvo tako zvanih narodnjakov
- 10. pri naštevanju, v zvezi in tako dalje, in tako naprej izraža obstajanje česa poleg že povedanega: prodaja grozdje, breskve, zelenjavo in tako dalje [itd.]; nabiral je borovnice, gobe in tako naprej [itn.] / ogledali so si živalski vrt, arboretum in tako po vrsti
- 11. v zvezi tako tudi, prav tako izraža veljavnost trditve za primer, pri katerem se trditev ne ponovi: odšel je, tako tudi sosed; porcelan je kitajska iznajdba, prav tako smodnik
// v zvezi prav tako izraža razširitev veljavnosti trditve na dodani istovrstni stavčni člen: obleka ne sme biti pretesna, prav tako ne preohlapna; v tem času je značilna specializacija obrti in prav tako poklicev
// v zvezi prav tako izraža dodajanje k prej povedanemu: dali so pobudo za ustanovitev zavoda za tehnično vzgojo. Prav tako so sklenili, da bodo organizirali posvetovanje o tej stroki / oče mu je umrl, ko je bil še mlad. Matere prav tako ni imel dolgo - 12. izraža prehod k novi misli: počasi so se pomirili in dobili nove delavce. Tako je tekel čas in kmalu je minilo leto; dober si in pošten in me ne boš ogoljufal. Ko me je tako hvalil, mi je postal položaj jasen
- 13. v povedni rabi izraža stanje, razmere, znane iz okoliščin, sobesedila: pri nas je tako, da bi človek obupal; vsi preveč popuščamo, zato pa je tako / to je tako: če hočeš jesti, moraš plačati; pri njih je tako kot v škatlici
// s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno stanje, počutje, kot ga določa odvisni stavek: tako mi je, kot bi me presekal z mečem; tako mu je bilo, da bi se razjokal
// s smiselnim osebkom v orodniku izraža stanje, položaj koga, česa sploh, kot ga določa odvisni stavek: z njim je tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je tako, kot smo povedali / z nama je tako: plamen je plamen razvnel / z najboljšo stvarjo je tako kot z najboljšo travo: hitro se popase / ekspr. kako je z očetom? Tako izraža nezadovoljivost stanja - 14. izraža ustreznost povedanega, navedenega: pravi, da jo obožuje, a ni tako; žal je tako, da je življenje prozaično; naj bo tako ali drugače, pomoči so potrebni; bolnega otroka menda ne bo jemal na dolgo pot, ni tako; je že tako, da je zakon zadeva dveh ljudi / če je tako, kot pravite, vas bomo podprli / niste verjeli, da vas bodo prehiteli? Tako je; pravijo, da je bila nesreče kriva prehitra vožnja. Ne rečem, da ni tako / pozabili ste izklopiti električni tok, je tako? Natanko tako
// poudarja trditev: ne bo več risal stripov, tako je; tako je, eden mora v službo / tako je ta reč: ljudje več verjamejo papirju kot svoji pameti; tako je to, ne želimo se več prerekati; učiti se moraš in delati, tako je in nič drugače / to je že tako, dela nam ni manjkalo, kruha tudi ne, a domači kraj je le domači kraj; je že tako, da ne bo več zdrav; s to stvarjo je že tako, da se ne smemo prenagliti / kot podkrepitev trditve sam si boš služil kruh. Tako bo, pa amen - 15. ekspr., v zvezi kar tako izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena: kar tako je šel v mesto; jokala je kar tako; tega mu ni povedal kar tako / pogovarjali so se kar tako, tjavendan
// pog., s širokim pomenskim obsegom izraža, da se kaj zgodi na način, kot ga določajo okoliščine: pomahaj, da ne boš šla kar tako mimo; niso se dali odpraviti kar tako ne da bi kaj dosegli; knjige mi je dal kar tako zastonj; tega ne boste dosegli kar tako brez truda; njega nisi srečal kar tako pogostoma; čudili so se, da mu je kar tako verjel brez dokazov; živela je z njim kar tako brez zakonske zveze
// vzel jo je kar tako, brez dote - 16. pog., ekspr., v povedni rabi v nespremenjenem stanju, kot ga določa sobesedilo: ni dobil neveste, zato je ostal tako; ker ni imel kopalnih hlač, je šel tako v vodo; ničesar ni zaužil, cel dan je bil (kar) tako tešč
// kar tako, bosa je hodila po rosi
// v zvezi kar tako brez ustreznih pozitivnih lastnosti, kot jih določa sobesedilo: mislil je, da je on kar tako, pa se je zmotil; te stvari niso kar tako / njegov nasvet ni kar tako je dober; mož ni kar tako je pomembna oseba
// njegov izgovor ni kar tako
// brez težav: srednja šola ni kar tako; življenje in ljubezen nista kar tako - 17. v medmetni rabi izraža opozorilo na prehod k novi misli, dejavnosti: tako, kje smo končali zadnjič; prispeli smo. Tako. Hiša pred vami je rojstna hiša našega največjega pesnika
// izraža podkrepitev odločitve: tako, zabave je konec; vse smo pospravili. Tako, fantje, zdaj pa gremo / tako, pa začnimo
// izraža podkrepitev trditve, ugotovitve: tako, da boš vedel, pomagal ti ne bom; tako, narobe je, pa naredi, kar hočeš / tako, siti ste, zdravi tudi, nič vam ne manjka - 18. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: že dolgo nas ni obiskal. A tako / obljubil mu je kolo in nove smuči. Tako; ekspr. v kavarno sta šla. Tak tako
// izraža nejevoljo: tako, rad bi mi skril ključe; pog. a tako, še ugovarjali mi boste / torej tako, vi posedate, mi pa delamo; tako torej, nočete ubogati
// izraža zadovoljstvo: tako, pa sem te ujel; tako, zdaj pa imaš, kar si iskal; tako, pa smo prišli; tako, tako, kar lepo naprej delaj; lepo, da ste prišli, kar sedite. Tako, pa smo skupaj / potegni vrv. Tako. Zdaj pa še tu
- II. v vezniški rabi
- A) med členi v stavku
- 1. ekspr., v zvezi s kakor, kot za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: s filmom so bili zadovoljni tako gledalci kot kritiki; odklonil je tako kosilo kot večerjo / okrepili so se tako številčno kot tudi organizacijsko; izrekam vam sožalje tako v svojem imenu kakor tudi v imenu svoje družine
- 2. v zvezi tako kot, tako kakor za združevanje, vezanje istovrstnih stavčnih členov: tako kot pri človeku je tudi pri nekaterih opicah stegnenica vitka kost; tako kot živali tudi nekateri ljudje slutijo nevarnost / iz te zgodbe prav tako kot iz obeh prej omenjenih sledi isti nauk
- 3. v zvezi tako kot za izražanje primerjave glede enakosti načina: govorila sta malo, tako kot pravi zaljubljenci; držal se je ravno, tako kot drugi
- B) med stavki
- 1. navadno v zvezi tako kot za uvajanje odvisnega stavka, ki izraža skladnost s čim: delal je pridno, tako kot so ga naučili; jedla je malo, tako kot je bila navajena
// za uvajanje stavka, ki izraža osebni odnos do povedanega: umaknil se je pred njim, tako kot so pričakovali; ne bomo šli, tako kot smo se dogovorili; bal se je, da ga bodo ujeli, tako kot sem vam pravil
// v zvezi tako da za uvajanje načinovnega odvisnega stavka, ki izraža posledico: grdo piše, tako da njegove pisave ni mogoče brati; noge je imel velike, tako da mu nobeni čevlji niso bili prav / bil je zbegan, tako da ni vedel, kaj dela; delež izvoza raste, tako da znaša že deset odstotkov - 2. v priredju za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: gnoj je bil dragocen, tako ga je oče sam trosil; ni pazila na ulice, tako se je izgubila / odšel je po svetu, in tako ga niso nikoli več videli; bil je lačen, in tako se je ustavil v gostilni, da bi nekaj pojedel
// v zvezi tako pa za izražanje nasprotja s prej povedanim: če bi bil zdrav, bi lahko delal, tako pa ne more; drugemu ne bi verjel, tako pa se je zgodilo meni, in verjamem
- C) za naštevanje zgledov za prej povedano: začel se je ukvarjati z vprašanji uporabne mikrobiologije na raznih področjih, tako v medicini, industriji in v poljedelstvu
- Č) z oslabljenim pomenom, za piko ali podpičjem za izražanje pomenov kot pod B, C:
- a) navada je postavljati spomenike pomembnim ljudem. Tako so ga postavili tudi njemu; nisem se hotel prerekati. Tako me je opeharil za eno ovco
- b) ob nedeljah bi bral in poležaval, če bi imel kje. Tako pa ne vem, kam bi šel; doma bi bil, pa bi vedel. Tako pa hodiš okoli in šele na večer pogledaš v hišo
- c) opisal bom nekatere poklice. Tako bom analiziral, ko pride na vrsto, tudi kmeta
● iron. ej, dragec, tako ne bo šlo izraža svarilo; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril prišel sem v tako razpoloženje; ne morem ga pustiti tako v takem (neugodnem) stanju; ekspr. napravi kar tako, da je le samo zaradi videza; pog. to sem rekel, storil samo tako brez določenega vzroka, namena; ekspr. ne boj se, to se samo tako reče tega se ne misli, ne razume dobesedno; ti so, da se tako izrazim, da tako rečem, prišli kot naročeni izraža rahlo omejitev; če se tako vzame, mu ni nič hudega izraža rahlo omejitev; tako rekoč ekspr. denarja tako rekoč ni več skoraj ni več; ekspr. bil je tako rekoč zmeraj pijan izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza, resničnosti; tako ali drugače ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem neglede na tvoje besede, mnenje ostanem; ekspr. naj bo tako ali drugače, naprej moramo v vsakem primeru; tega ne more uresničiti ne tako ne drugače nikakor; ekspr. o tej stvari ni rekel ne tako ne tako ni povedal svojega mnenja; ekspr. smejal se je, da nikoli tako zelo; ekspr. rad ga srkne, da nobeden tako zelo rad; pridem tako gotovo, kot tu stojim prav gotovo; ekspr. zgodilo se je, kot sem povedal, tako mi vere, tako mi bog pomagaj izraža podkrepitev resničnosti trditve; bolj tako pog. plača je bolj tako nizka; pog. hiša je bolj tako slaba; pog. videti je malo tako čudaški; če je tako, ukaz je ukaz, pa grem izraža sprijaznjenje, dopustitev; če je tako, pa ga ne maram izraža nejevoljo; umakne se, če (mu) tako kaže če je zanj prav; noče se vrniti, pa kaj hočemo, je že tako prav izraža sprijaznjenje; tega vam ne bom naredil. A, tako je to izraža presenečenje; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno z lahkoto ali nepošteno pridobljena stvar ne prinaša koristi, sreče; preg. kakor ti meni, tako jaz tebi če hočeš, da bodo drugi do tebe dobri, bodi tudi ti do njih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
temáčen -čna -o [təm] prid., temáčnejši (á ā) - 1. ki ni popolnoma temen: temačen prostor / temačen dan / temačna senca
- 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: temačen človek; zakaj si spet tako temačen
// ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: temačen obraz, pogled - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti temačno mladost / temačne misli, slutnje
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temačne blodnje; temačne grožnje
temáčno prisl.: temačno gledati; temačno pobarvan / v povedni rabi tako temačno je bilo, da je prižgal luč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
tèmen tudi temèn tèmna -o tudi -ó, stil. temán -mnà -ò [təm] prid., temnéjši (ə̀ ə̏ ə̀; ȃ ȁ) - 1. ki ne oddaja svetlobe, podoben črnemu: temni oblaki; stene so svetle, strop pa je temen; temno ozadje slike; svetla in temna polja risbe / temne sence / temni lasje; temna polt; temne oči / temna obleka / temna očala; temno pivo črno pivo
// temnejši toni sive barve; temne barve - 2. v katerem je malo ali nič svetlobe: temen gozd; temen prostor; temna ulica / noč je bila temna / hiša je že temna v njej ne gori več luč
- 3. ki oddaja slabo, neizrazito svetlobo: temna luč, svetloba
- 4. ekspr. za človeka neprijeten: to so bili zanj temni dnevi / čutiti temen nemir; temni spomini; temne misli, slutnje
// ki vsebuje kaj grdega, slabega, neugodnega: temna preteklost; temne strani človeške narave; prihajale so temne govorice / priti s temnimi nameni / slikati prihodnost v temnih barvah
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temen obup; obšla ga je temna groza, žalost - 5. ekspr. zelo slab, negativen: pripadal je temni družbi; zagospodovale so temne sile
- 6. ekspr. ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: sprejel ga je z jeznim, temnim obrazom; temni pogledi / temen ton pesmi / žalosten spregovori s temnim glasom
- 7. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: temno nazadnjaštvo / temni srednji vek
- 8. knjiž. skrivnosten, nedoumljiv: to vprašanje je tako temno, da vzbuja samo dvome / beseda temnega izvora neznanega, nejasnega; besedilo je mestoma temno nejasno, težko razumljivo
// temna skrivnost
● knjiž. igralec ima lep, temen glas nizek, globok; ekspr. nad njim so se zbrali temni oblaki njegov položaj je postal neugoden, nevaren; knjiž. duh mu je ostal temen ostal je duševno bolan
temnó in tèmno prisl.: temno pobarvati; temno je slutil, kaj ga čaka; temno se spominjati / piše se narazen ali skupaj: temno moder ali temnomoder cvet; nosi temno zeleno obleko / v povedni rabi: postalo je temno; temno je kot v rogu; sam.: oblečen je v temno; v njegovem pogledu je nekaj temnega in prezirljivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
terzít -a m (ȋ) knjiž., redko hudoben, zloben zabavljivec: terzit je pokvaril dobro razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
têsen stil. tesán têsna -o tudi -ó prid., tesnéjši (é ȃ é) - 1. ki se zelo prilega telesu: tesen ovratnik; tesni rokavi; tesna obleka / čevlji so mi tesni me tiščijo; nosi tesne hlače preveč oprijete
// ki se zelo prilega čemu sploh: tesen obroč, povoj - 2. pri katerem je kaj zelo blizu drugega: tesno srečanje vozil / čakati v tesnih vrstah / ekspr. tesen objem, stisk rok močen
// sledil mu je v tesni razdalji majhni
// ekspr. biti v tesnem sorodstvu neposrednem, bližnjem - 3. ki se pogosto vzpostavlja in vključuje veliko skupnega: biti v tesnem stiku s kom; med vojno je ostal v tesni zvezi s starši / ta država ima tesne odnose s sosednjo; tesno sodelovanje med podjetjema
- 4. nav. ekspr. majhen, neprostoren: tesna celica, soba; tesno stanovanje / tesen rov; tesne ulice starega mesta; tesno rečno korito ozko
// ki koga omejuje, utesnjuje: tesne razmere / življenje v domači hiši mu je postalo tesno - 5. knjiž. tesnoben: prevzela ga je tesna slutnja / preživel je nekaj tesnih trenutkov / med ljudmi je vladalo tesno razpoloženje
- 6. publ. pri katerem je med nasprotnikoma majhna razlika v številu točk, zadetkov: tesen izid dvoboja; tesna zmaga domačih košarkarjev
● publ. odpraviti tesna grla v proizvodnji kar otežuje, zavira delo; žarg. plinska pipa ni dovolj tesna ne tesni dovolj
♦ strojn. tesni prileg
tesnó tudi têsno prisl.: hoditi tesno drug ob drugem; naši so tekmo tesno izgubili; tesno objeti, se okleniti koga; avtomobil je peljal tesno za njimi; tesno kaj poviti; slediti komu tesno za petami tik; tesno zaprta škatla / tesno oprijete hlače zelo
// v povedni rabi v stanovanju je tesno
● ekspr. ko je hodil po tem samotnem kraju, mu je bilo tesno pri duši je čutil nedoločen strah; ekspr. ob novici mu je postalo tesno pri srcu je začutil žalost, duševno bolečino; knjiž. vrnil se je tesno pred nočjo tik; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); sam.: na tesno kaj zapeti; pri njih doma so na tesnem imajo malo prostora; ekspr. biti na tesnem s časom, z denarjem imeti zelo malo časa, denarja (za kaj)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
tihožíten -tna -o prid. (ī) nanašajoč se na tihožitje: tihožitna kompozicija
● knjiž. tihožitno razpoloženje v pesmi razpoloženje, ki odraža mir, ubranost v naravi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
trenútek -tka m (ȗ) - 1. zelo kratek čas: trenutek mine; kratek, knjiž. bežen trenutek; trenutek nepazljivosti in zgodila se je nesreča; trenutek tišine / vse skupaj je trajalo samo trenutek; zabliskalo se je in čez trenutek zagrmelo; umolkniti za trenutek; trenutek pozneje je odšel / potrpi še nekaj trenutkov malo
// na trenutke je pri zavesti kdaj pa kdaj za zelo kratek čas; v trenutku je ustavil zelo hitro; v trenutku se vrnem takoj
// kot vljudnostna fraza: trenutek počakajte, prosim; trenutek, nekaj ti moram povedati; oprostite (mi) za trenutek
// navadno s prilastkom čas, ki se zdi zelo kratek: vsak prost trenutek porabi za učenje; ekspr. srečni, svetli, temni trenutki življenja; trenutek olajšanja, slabosti, dobre volje; ugodje trenutka in trajnejše ugodje / ekspr. to je trenutek, ki človeku ostane za vedno doživetje - 2. točka, kratek čas v neomejenem trajanju: nastopil, prišel, knjiž. napočil je trenutek izstrelitve rakete; izbrati, zamuditi pravi trenutek za odriv; tisti trenutek, v tistem trenutku se je spomnil na mater tedaj; ozrl se je in tisti trenutek, v tistem trenutku je počilo istočasno
- 3. s prilastkom kratko omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: prelomni trenutki v življenju naroda; to je zgodovinski trenutek / publ. prikazati gledališki, politični trenutek sedanje razmere v gledališču, politiki
// taka politika je v sedanjem trenutku nevarna v sedanjih razmerah; v tem trenutku zamenjava ni primerna
● ekspr. ne dajo mu niti trenutka miru prav nič; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; ekspr. niti trenutek ga ni skrbelo sploh ga ni skrbelo; ekspr. od trenutka do trenutka je hrup naraščal hitro; ekspr. nima mirnega trenutka nikoli nima miru; ekspr. prvi trenutek, v prvem trenutku ni dojel, kaj se je zgodilo takoj; ekspr. ta trenutek, vsak trenutek lahko pride v zelo kratkem času, takoj; ekspr. prišel je njegov veliki trenutek dobil je priložnost za pomemben uspeh; ekspr. predati se veselemu trenutku popolnoma doživljati veselo razpoloženje; ekspr. vsak trenutek te lahko doleti nesreča kadarkoli; ekspr. z vsakim trenutkom je slabše hitro se slabša; ekspr. prišel je zadnji trenutek komaj še pravočasno; ekspr. biti do zadnjega trenutka pri zavesti do smrti; ekspr. zagrenila mu je vsak trenutek življenja vse življenje
♦ psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
umázati umážem dov., umázala in umazála (á ȃ) - 1. narediti, povzročiti, da pridejo na kaj zelo drobni delci kake nepotrebne, nezaželene snovi: umazati obleko, posodo, tla; umazati čevlje z blatom; otrok se je umazal pri igri; umazati si roke
- 2. ekspr. vzeti komu ugled, osramotiti: umazati komu ime; umazal se je v sodelovanju z okupatorji
● ekspr. s tem si nočem umazati rok nočem storiti tega nečastnega, negativnega dejanja
// povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti: umazati ljubezen, prijateljstvo; z neprimernimi pripombami je umazal razpoloženje / noče umazati svojih sanj
umázan -a -o - 1. deležnik od umazati: umazani čevlji; umazan otrok; umazana barva las neizrazita, nedoločljiva; pomiti umazano posodo; umazana voda; umazano stanovanje; umazan od apna, dima
- 2. onesnažen: dihati umazan zrak; umazane reke; boj proti umazanemu okolju / umazana tehnologija tehnologija, ki povzroča, da je okolje onesnaženo
- 3. ekspr. ki ima negativne lastnosti v etičnem, zlasti moralnem pogledu: on je umazan človek; umazan značaj / umazana misel; umazano življenje / vodili so ga umazani nameni; to so umazani posli / umazani prizori
● opravljati najbolj umazana dela dela, pri katerih se najbolj umaže; ekspr. prati umazano perilo obravnavati domače, osebne spore, nesoglasja vpričo drugih; star. pri plačilu je bil umazan skop, skopuški; prisl.: umazano govoriti, ravnati; umazano lisasta preproga / umazano bela srajca; umazano zelena voda / v povedni rabi na dvorišču je bilo umazano; sam.: nekaj umazanega je ležalo na tleh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
ustváriti -im dov. (á ā) - 1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane: ustvariti robota / v različnih religijah človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom; ustvariti si družino; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh; ekspr. vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov
// narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh: ustvariti prijateljske stike; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi; ustvariti videz srečne družine; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest - 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane: ustvariti kip, opero; pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih; ustvariti roman v modernem slogu; ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend
// uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: igralka je ustvarila trden odrski lik; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog - 3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje: glasba je ustvarila veselo razpoloženje; ustvariti red in mir / publ. ustvariti ozračje napetosti
● ekspr. ustvariti iz nič z zelo majhnimi sredstvi; ekspr. pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril nag, gol; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
ustváriti si na osnovi določenih dejstev priti do česa: ustvariti si svoj pogled na svet / ustvariti si pravo, približno, splošno predstavo o razmerah; ustvariti si o kom svojo sodbo
ustvárjen -a -o - 1. deležnik od ustvariti: razdeliti ustvarjene dohodke; novo ustvarjena družina; ustvarjene so možnosti za normalno delovanje društva; ustvarjeno bitje; pokvariti s težavo ustvarjeno dobro razpoloženje
- 2. ki ima veliko mero lastnosti, značilnosti, potrebnih, ustreznih za to, kar izraža določilo: ni bil ustvarjen za težko delo; bil je kot ustvarjen za igralca; konj je kot ustvarjen za jahanje / fant je kot ustvarjen zanjo; sam.: zanikanje ustvarjenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
ustvárjati -am nedov. (á) - 1. s svojo dejavnostjo delati, da kaj nastane: ustvarjati robote / ustvarjati velike poljedelske komplekse / ustvarjati dohodek / ustvarjati moderni jezik; ustvarjati nove teorije / ustvarjati zakone / ustvarjati sodobno državo / starši mu pomagajo ustvarjati dom; začela sta si ustvarjati družino / ustvarjati možnosti za srečanje državnikov; ustvarjati temelje za hitrejši razvoj / človeški duh nenehno ustvarja / organizem je začel ustvarjati protistrupe
● publ. podjetje ustvarja izgubo dela z izgubo
// delati, povzročati, da kaj nastaja sploh: ustvarjati prijateljske stike; ustvarjati trdne medsebojne vezi / ustvarjati napačne predstave; ustvarjati videz česa / uspehi so v delavcih ustvarjali samozavest - 2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju delati, da kaj nastane: ustvarjati kipe, slike; avtor je roman ustvarjal deset let; ustvarjati iz domače snovi, po domačih motivih; ustvarjati v realističnem slogu / tu je živel in ustvarjal naš veliki pesnik
// uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: ustvarjati celovite odrske like - 3. odločilno vplivati na kako gibanje ali delovanje: ustvarjati pomembne dogodke / politiko so ustvarjali generali; ti možje so ustvarjali zgodovino
- 4. delati, povzročati, da se začne kako stanje: ustvarjati nemir, veselo razpoloženje / tikanje ustvarja domačnost; publ. ustvarjati ozračje napetosti
ustvárjati si na osnovi določenih dejstev prihajati do česa: ustvarjati si svojo predstavo, sliko o dogodkih / ustvarjati si pojme o svetu
ustvarjajóč -a -e: ustvarjajoč duh; ustvarjajoča domišljija; prisl.: ustvarjajoče posegati v življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
vdréti vdrèm tudi vdêrem dov., stil. vderó; vdríte tudi vderíte; vdŕl (ẹ́ ȅ, é) - 1. deroč priti v kaj, premagujoč ovire: v ladijske prostore, rudnik je vdrla voda; v cevko je vdrl zrak
- 2. z vojaško silo, bojem hitro priti na nasprotnikovo ozemlje: tuje čete so vdrle v mesto; vdreti v sosednjo državo / vdreti med sovražne enote
- 3. na silo, s silo priti kam, navadno z namenom krasti, ropati: tatovi so vdrli v avtomobil; vdreti v hišo skozi okno / volk je vdrl v ovčjak
// na silo, s silo priti kam sploh: vdreti v blagajno, skrinjo; ker se v stanovanju ni nihče oglasil, so morali vdreti / vdreti vrata na silo, s silo odpreti jih - 4. ekspr. nenapovedano, proti volji koga priti kam: v veselo družbo je vdrla skupina razgrajačev; oprostite, da smo tako vdrli k vam, v hišo / vdrla je v njegovo življenje
- 5. ekspr. silovito pojaviti se kje, premagujoč ovire: v organizem so vdrle bolezenske klice / ogenj je vdrl v gozd; v sobo je vdrla bleščeča svetloba / v njegovo razpoloženje je vdrla žalost / v roman so vdrle nove sestavine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
vedênje -a s (é) - 1. celota dejanj, ki izraža, kaže razpoloženje, odnos koga do ljudi, okolja: boječe, vljudno vedenje; človek uglajenega vedenja / poslovno, športno vedenje; pravila lepega vedenja
♦ šol. ocena iz vedenja
// celota dejanj, kretenj koga v določenem položaju: opazovati, posnemati vedenje koga; iz vedenja spoznavati mišljenje, razpoloženje koga / vedenje živali - 2. ekspr. kazanje, dokazovanje določenih lastnosti, značilnosti pri uporabi, delovanju: vedenje atomov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
véder vêdra in védra -o stil. -ó prid., vêdrejši in védrejši (ẹ́ é, ẹ́) - 1. ki je brez dežja, snežnih padavin: vedro jutro, vreme / nebo je vedro
- 2. ki je v razmeroma trajnem stanju pozitivnega, ugodnega, veselega razpoloženja: veder človek; postal je veder / ohraniti vedrega duha; biti vedrega značaja
// ki vsebuje, izraža tako razpoloženje: veder glas, obraz / veder humor / vedre melodije; vedra pesem / vedre barve / vedro razpoloženje - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vedra sreča; vedro upanje
vêdro prisl.: vedro govoriti / v povedni rabi včeraj je bilo vedro in toplo; sam.: v vedrem so prišli do vasi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
vesél -a -o [eu̯] prid., veseléjši (ẹ̑) - 1. ki je v stanju veselja: skupina veselih otrok; od tistega dne ni bil več vesel; vesel je prepeval in vriskal; vesel je bil, da bi plesal; vesela družba ni hotela domov / evfem. ponoči ste bili malo preveč veseli hrupni
// ki je večkrat, rad v stanju veselja: tod živijo veseli ljudje; bil je vesel otrok / človek vesele narave / veseli Dolenjci / veselo mesto mesto z bogatim zabavnim življenjem
// ki izraža, kaže veselje: veseli glasovi otrok; vesel pogled, smeh; veselo petje, ukanje - 2. v povedni rabi ki občuti veselje, zadovoljstvo ob čem
- a) z rodilnikom: vesel je bil darila, pozdravov; otroško je vesel pohvale; zelo je vesel smuči / vesel je bil gostov bili so mu dobrodošli
// ta človek je vesel življenja rad živi - b) z odvisnim stavkom: bil je vesel, da ga je našel; vesel je, kadar se more z njim pogovoriti / vesel bodi, da si zdrav zadovoljen; vesel mora biti, da ima kaj jesti; vesel je, če lahko komu pokaže svojo zbirko rad jo pokaže
- 3. ki povzroča veselje, zadovoljstvo: vesel spomin; sporočiti veselo novico; pogovarjati se vesele reči / vzeti kaj z vesele strani
// poln veselja, prijetnega: to so bili veseli časi; imel je veselo mladost; čaka ga vesela prihodnost / vesela zabava; pokvariti veselo razpoloženje / kot voščilo želimo vam vesele praznike
// ki je zabavne, lahkotne vsebine: vesele pesmi; vesela zgodba / vesele besede - 4. ekspr. lahkotno se premikajoč, živahen: veseli metuljčki; vesele ribice / veseli oblaki, studenci; veseli plameni / stopati z veselim korakom
- 5. ekspr. svetle barve, živo pisan: veseli puloverji; veselo cvetje na oknih; griči z veselim zelenjem oklepajo dolino / plašči veselih barv
// svetel, bleščeč: vesela mesečina; veselo junijsko sonce - 6. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: praznovati veseli pust; minila je vesela mladost; prišla je vesela pomlad; z veselim upanjem obrezovati trto
● ekspr. pripravljati se za veseli dan poroko, svatbo; ekspr. čestitati za veseli dogodek rojstvo otroka; zastar. napisal je dve veseli igri veseloigri; knjiž. veselo oznanilo evangelij; star. to mu je dal iz veselega srca rad; veselega človeka ima še bog rad veseli, dobrovoljni ljudje so zelo priljubljeni
vesélo prislov od vesel: veselo skakati, se smejati; veselo žareče oči
// v povedni rabi izraža veselo razpoloženje: pri sosedovih bo zvečer veselo; ni tako veselo, kot se zdi
● star. veselo je gledati ljudi, kako plešejo prijetno; veselo mi je postalo pri duši občutil sem zadovoljstvo
veséli -a -o sam.: tudi najbolj veseli so utihnili; povej kakšno veselo šalo; pog. zapojmo eno veselo veselo pesem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
veselíti -ím nedov. (ī í) - 1. delati, povzročati, da je kdo vesel: pogled na bela pobočja jih veseli; vsa slava, ki jo je dosegel, ga ne veseli več; uspehi otrok starše veselijo / povedal je, kaj ga na njih, pri njih najbolj veseli
// s smiselnim osebkom v tožilniku, z odvisnim stavkom izraža pozitiven čustveni odnos do česa: veseli nas, da delo napreduje; od srca, v resnici ga veseli, da so se pobotali / veselilo bi me, če bi se o tem lahko kdaj pogovorili želim si, da bi se
// kot vljudnostna fraza: veseli nas, da ste nas počastili z obiskom; veseli me, da vas vidim
// v medmetni rabi izraža pozitivno mnenje, soglašanje: jutri grem na Triglav. Me veseli / kot vljudnostna fraza ob pohvali lepo smo se imeli pri vas. Me veseli; kot vljudnostna fraza pri predstavljanju Janez Koren. Me veseli - 2. vzbujati pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: kmetovanje, poklic ga veseli; veseli ga zgodovina / pijača ga ne veseli več ne čuti več potrebe po njej; goji različno sadje, veselijo ga zlasti jabolka najbolj se ukvarja z njimi
● ne veseli me iti v takem vremenu od doma ne grem rad, ne želim iti
veselíti se - 1. biti v stanju veselja: ljudje se veselijo ali jokajo; vsi so veseli, veselite se še vi / ekspr. z njim se veseli, kar živi
// delati stvari, ki vzbujajo, izražajo veselo razpoloženje: gledal je otroke, kako se veselijo na travniku; veseliti se s sosedi v zidanici; hrupno se veseliti - 2. biti v stanju prijetnega pričakovanja česa: veseli se počitnic; veseliti se pomladi, potovanja; veseli se, da se bo peljala z njim
// imeti pozitiven čustveni odnos do česa: veseli se napredka; veseli se tujega uspeha; od srca se veseli lepe knjige; daril se veseli kot otrok
● ekspr. še danes se veseli čvrstega zdravja je zdrav; bibl. veseliti se z veselimi in jokati z jokajočimi; ekspr. prezgodaj si se veselil kar si pričakoval, se ni izpolnilo
veselèč -éča -e: jadrali so, veseleč se, da so si rešili življenje; veseleča se družba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
vêsti vêdem nedov., vêdel in védel vêdla, stil. vèl vêla (é) - 1. knjiž. kot spremljevalec, vodnik delati, da kdo kam gre; peljati: vesti gosta v sobo; vesti komu konja / vesti koga za roko, pod roko
// delati, da kdo pride pod nadzorstvom na določeno mesto: vesti ujetnika v zapor / vesti vojsko na bojišče voditi - 2. knjiž. omogočati, da kdo
- a) kam pride; peljati: ta pot (nas) vede do vrha / kot vljudnostna fraza kam vas vede pot / taka dejanja ne vedejo do zastavljenega cilja
- b) kaj spozna, se s čim seznani: v visoko družbo nas je redko vedel / prva kitica pesmi vede bralca v gozd
- 3. knjiž. delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo; voditi: to vede do zmede, v zmedo
vêsti se - 1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja: tako se ne smeš vesti do nikogar, z nikomer; zna se vesti v vsaki družbi; boječe, moško, predrzno, spodobno se vesti; vesti se kot gospodar
// s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: ljudje so se v krizi vedli mirno; žival se vede nenavadno, bolna je; vede se, kot da me ne pozna - 2. knjiž., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: umetna snov se pri nizkih temperaturah vede drugače kot les ali pločevina / kako se vede rastlina v novem okolju uspeva
● zastar. dobro, slabo se mu vede se mu godi; zastar. tako po sreči se mu je vedlo, da je hitro končal delo mu je šlo
vedé star.: vede konja, ni slišal korakov za seboj
vedóč -a -e: vedoč tujca domov, sreča prijatelja; čudno se vedoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
vjédati se -am se nedov. (ẹ́) knjiž. zajedati se, prodirati: rja se vjeda v železo / svedri se vjedajo v skale / pas težke torbe se vjeda v ramena / njive so se vjedale vse globlje v travnike so segale // mračno razpoloženje se mu vjeda v dušo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
vládati -am nedov. (ā) - 1. odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti, zlasti v državi: takrat je vladal kralj; vladati deželi; vladati ljudstvu; absolutistično, parlamentarno vladati; pren., ekspr. v hiši je vladal mož; ljubezen in lakota vladata svetu
- 2. biti splošno razširjen: v deželi vlada blagostanje; nad zapuščeno vasjo je vladal mir; pri znanstvenikih je doslej vladalo o tem drugačno mnenje / med nami je vladalo veselo razpoloženje; za knjigo je vladalo veliko zanimanje / ekspr. ko so prišli v mesto, je že vladala noč bila
- 3. star. voditi, usmerjati: vladal je vprežni par konj s hi in bistahor / lastnica z veliko umnostjo vlada hotel
● zastar. spretno vlada z našim jezikom obvlada naš jezik; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal
vládati se zastar., v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo; ravnati se: po tem zgledu se bomo vladali / ne zna se vladati se vesti
vladajóč -a -e: vladajoči knez; vladajoča stranka
♦ gozd. vladajoče drevo drevo, ki ima višjo krošnjo kot drevo, drevesa okoli njega; sam.: koristi vladajočih
vládan -a -o: vladani sloji; sam.: sodelovanje vlade z vladanimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
vólja -e ž (ọ́) - 1. sposobnost hotenja: človek ima um in voljo; krepiti, razvijati, utrjevati voljo; ekspr. zlomiti komu voljo; slabotna, trdna volja; človek močne, ekspr. železne volje / nima lastne volje ni samostojen v odločanju
// svobodna volja
// ekspr., navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: oditi mora, to je ukaz najvišje volje - 2. pripravljenost prizadevati si za kaj: ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja; po uspehu je spet dobil voljo do dela; nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja; vzbuditi v kom voljo do česa; delati brez volje, z veliko voljo / nimam volje, da bi šel ne ljubi se mi iti
// pokazati dobro voljo pripravljenost za kaj; nisem pri volji za delo razpoložen; ni bil pri volji to narediti ni maral; ekspr. kljub najboljši volji vam ne morem pomagati kljub veliki pripravljenosti
// v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku izraža pozitiven odnos do kakega dejanja: če vas je volja, pa začnimo; naj gre, kogar je volja kdor hoče; iron. prav volja me je prepirati se - 3. kar kdo hoče, da se uresniči: to je bila očetova volja; izpolniti voljo koga; vsiliti komu svojo voljo; delati proti volji koga; vztrajati pri svoji volji; to se je zgodilo proti moji volji ne da bi hotel
// knjiž. ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo / v krščanstvu: naj se zgodi božja volja; vdati se v božjo voljo / delati, živeti po svoji volji kakor kdo hoče - 4. s prilastkom razpoloženje, čustveno stanje: dobra, slaba volja ga je minila, prevzela / biti dobre, ekspr. kisle volje; spraviti koga v dobro, slabo voljo / ljudje dobre, knjiž. blage volje dobri, plemeniti ljudje
- 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi na voljo na razpolago: v taborišču ni bilo hrane na voljo; tam je vsega na voljo
- 6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi za voljo na ljubo: narediti kaj prijatelju za voljo
// v predložni rabi zaradi, zavoljo: ne piti za zdravja voljo / za tega voljo ne bodi hud zato - 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi za božjo voljo izraža
- a) strah, vznemirjenje, obup: za božjo, pog. kriščevo voljo, saj ga boš ubil; za božjo voljo, vzklikne mati
- b) začudenje, presenečenje: za božjo voljo, ali ste že nazaj
- c) svarilo, prepoved, opozorilo: ne govori tega, za božjo voljo; pog. za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak
- č) nejevoljo, nestrpnost: za božjo voljo, saj ne gori voda
- d) podkrepitev, poudarek: pojdi, za božjo voljo; za božjo voljo, rešite ga
● izdelek je kupcem na voljo se prodaja; ni mi po volji, da si tak ne maram; to mi ni po volji mi ne ustreza; pridem, če bo božja volja v krščanskem okolju če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati; ekspr. za božjo voljo prositi koga, naj pomaga zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; dati, narediti iz dobre volje prostovoljno; ekspr. znamenje dobre volje znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro; drage, rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; delati s kom po mili volji kakor se hoče; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; star. iz svoje volje se učiti latinščine prostovoljno
♦ filoz. volja do moči; jur. pogodbena, poslovna volja; večinska volja; izjava volje; misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
vrhúnec -nca m (ȗ) - 1. razvojna stopnja, obdobje največje kakovosti, uspešnosti: delavsko gibanje je doseglo vrhunec / pisatelj je na ustvarjalnem vrhuncu
// stopnja največje intenzivnosti: boji so dosegli vrhunec; knjiž. stvar je dozorela do vrhunca; ekspr. veselo razpoloženje je prikipelo do vrhunca / biti na vrhuncu moči - 2. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta stavba je vrhunec moderne arhitekture / to predstavo štejejo za vrhunec sezone
- 3. star. vrh: najvišji vrhunec gorovja / vrhunci smrek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
vsesvéten in vsesvêten -tna -o prid. (ẹ̑; é) nanašajoč se na vse svete: vsesvetne rože na grobovih / vsesvetno razpoloženje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
vzdúšje -a s (ȗ) navadno s prilastkom - 1. kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: vzdušje je postalo napeto; prijateljsko, zaupno vzdušje; v takem vzdušju se ne da delati / delovno, ustvarjalno vzdušje / za boljše vzdušje je kupil steklenico šampanjca razpoloženje
// vzdušje pesmi občutje
// kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju: ugodno politično vzdušje; vzdušje predvolilne kampanje / film prikazuje vzdušje časa - 2. zastar. zrak: vzdušje je precej zatohlo; vlažno vzdušje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
vznesèn -êna -o prid. (ȅ é) ki je v višjem, od stvarnosti odmaknjenem duševnem, duhovnem stanju: vznesen človek;
govornik je postajal vse bolj vznesen // ki izraža, kaže tako stanje: vznesen govor; vznesene misli; vzneseno razpoloženje / vznesen glas, pogled; prim. vznesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
zabáven -vna -o prid., zabávnejši (á ā) - 1. ki povzroča duševno sprostitev, dobro razpoloženje: zabaven dogodek; zabavna zgodba / opera z zabavno vsebino / zabaven pripovedovalec; v družbi ni preveč zabaven
- 2. ki je namenjen duševni sprostitvi, ustvarjanju dobrega razpoloženja: zabavna radijska oddaja; zabavne prireditve; zabavna ilustrirana revija / zabavni ansambel; veliki zabavni orkester; zabavni tisk; kulturno-zabavni program; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo
- 3. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko manj zahteven: zabavna literatura / resna in zabavna glasba
zabávno prisl.: zabavno se izražati / v povedni rabi na plesu je bilo zelo zabavno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
zadržáti -ím dov. (á í) - 1. s prijemom ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: hotel je planiti pokonci, ko ga je zadržala trda roka; zadržal ga je, da ni omahnil v prepad / zadržal je konja, da sem stopil na voz; zadržal je psa, da ni planil nanj / zadržal je nihalna vrata, da je lahko vstopila
- 2. narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: zadržal je kotaleč se kamen; podstavili so coklo, da bi zadržala vagon / jez je zadržal, kar je neurje odneslo v reko / zadržali so sovražnikove tanke
- 3. narediti, da kaj ne izteka, odteka: z dlanjo je zadržal vodni curek; pritisnil je na žilo, da bi zadržal kri / zadržati solze / zadržati vodo zavestno ne izprazniti sečnega mehurja; pren. zadržati življenje
- 4. povzročiti, da kaj ne more skozi: filter zadrži trdne delce / smrekove veje zadržijo dež
- 5. narediti, da se kaj ne širi
- a) na večjo površino: z brisalko je zadržala razlito tekočino
- b) v okolico: ta prst zadrži veliko vlage / peč zadrži toploto
- 6. narediti, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadržati pismo; zadržati pošiljko zaradi kontrole
- 7. z glagolskim samostalnikom narediti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša je zadržala rast; zadržati gospodarski razvoj / zadržati epidemijo
♦ jur. zadržati postopek - 8. z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadržati izplačilo; zadržati izvršitev kazni; zadržati zvišanje cen
- 9. narediti, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadržati jezo, radovednost, sovraštvo
// z glagolskim samostalnikom ne narediti tega, kar določa samostalnik: zadržati dih, jok, smeh / zadržati korak - 10. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: zadržal ga je, da mu je razložil svoj načrt; zadržati koga na kosilu
// s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti na določenem mestu: zadržati koga na policiji, v bolnišnici; v lepem vremenu ga nič ne more zadržati v stanovanju
// povzročiti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: jutri se bo vrnil, če ga kaj posebnega ne bo zadržalo; nič ga ni moglo zadržati, da ne bi izpeljal svojega načrta - 11. publ. obdržati: nekaj stvari je zadržal, drugo je razdelil / divizija mora obmejno področje zadržati v svojih rokah / zadržati funkcijo, privilegije / zadržati enako stopnjo rasti dohodkov kot prejšnje leto / zadržati posel
zadržáti se - 1. s prislovnim določilom ostati daljši čas kje: rad se je zadržal pri nas; spotoma se bomo zadržali v Postojni / otroci so se dalj časa zadržali pri slonih / predsednik se je z gosti zadržal v daljšem pogovoru
- 2. publ. določen čas obravnavati: na seji so se zadržali zlasti ob premajhni delavnosti nekaterih članov; zadržimo se pri tem pojavu, vprašanju
- 3. ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: novica ga je zelo vznemirila, toda zadržal se je; ob pogledu na kraj nesreče se ni mogel zadržati
- 4. s prislovnim določilom izraziti, pokazati tako razpoloženje, odnos do ljudi, okolja, kot ga izraža določilo: spoštljivo se zadržati do koga, proti komu; glej, da se boš dobro zadržal; lepo se zadržati
● redko preperel list se je zadržal v travi od prejšnje jeseni je ostal; publ. ime manufaktura se je zadržalo do danes je ostalo, se je ohranilo; star. zna se zadržati se vesti
zadržán -a -o - 1. deležnik od zadržati: zadržana žival je silila naprej; pismo je bilo zadržano
- 2. ki svojih misli, čustev ne izraža v izraziti, opazni obliki: zadržan človek; do nje, proti njej je bil vljuden, toda zadržan / biti zadržane narave; zadržano vedenje / zadržan glas, obraz
// ki ni jasen, izrazit: zadržan smeh; zadržano veselje - 3. ki izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: zadržana kritika; zadržano mnenje / doživeli so zadržan sprejem nenaklonjen, odklonilen
- 4. ki ne vzbuja pozornosti: zadržane barve / zadržana obleka
- 5. v povedni rabi ki mora biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: jutri ne bo prišel, ker je zadržan; prisl.: zadržano govoriti, hvaliti; zadržano naklonjen
♦ muz. zadržano označba za spremembo hitrosti izvajanja ritenuto; označba za hitrost izvajanja sostenuto; sam.: v njem je nekaj umirjenega in zadržanega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
zastrupljeváti -újem nedov. (á ȗ) zastrupljati: zastrupljevati miši / zastrupljevati razpoloženje med ljudmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
zdráviti -im nedov. (ā ȃ) delati, povzročati, da kdo postane zdrav: zdraviti bolnike;
zdraviti živino;
otroka zdravijo z antibiotiki;
zdraviti se s čajem, z dieto, oblogami;
zdraviti se v bolnišnici / zdraviti pljučnico; zdraviti rano; rana se dobro, hitro zdravi
● ekspr. zdraviti mačka prizadevati si odpraviti slabo počutje, razpoloženje, navadno po nezmernem uživanju alkohola; ekspr. vas še vedno zdravi vojne rane odpravlja posledice vojne; bolje je preprečevati kakor zdravitizdrávljen -a -o: zdravljeni alkoholiki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
zdréti se zdêrem se dov., zderíte se; zdŕl se (ẹ́ é) - 1. ekspr. grobo, glasno koga ošteti: zdreti se na tovariše; zdreti se nad otroki
● ekspr. ko se je zdrl, se je pomiril silovito, brez pridržkov izrazil svoja čustva, razpoloženje - 2. nar. oglasiti se z močnim, neprijetnim glasom; zadreti se: zdreti se komu v uho / stoj, se je zdrl
zdŕt -a -o nar. grob, zadirčen: zdrt človek; prisl.: zdrto odgovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
zdŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. drseč se premakniti: deblo je zdrsnilo, namesto da bi se začelo valiti; smučka je zdrsnila po bregu; vrata neslišno zdrsnejo v steno / pero zdrsne po papirju
// drseč se spustiti, pasti: plaz je zdrsnil v dolino; sneg je zdrsnil s strehe - 2. hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrsniti s konja; ruta ji je zdrsnila na ramena; zdrsniti na tla, v prepad / zdrsniti po žlebu navzdol / skodelica ji je zdrsnila iz rok
- 3. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca: zdrsnil je in si izvinil nogo; zdrsniti na ledu, parketu, skali; brezoseb. na poledenelem pločniku mu je zdrsnilo
// ob dotiku z gladko, spolzko podlago spremeniti navadni položaj, smer premikanja: guma na ledu zdrsne; na zamaščenem vijaku so klešče zdrsnile / jermen na kolesu večkrat zdrsne / zaradi mokrega cestišča je avtomobil zdrsnil s ceste - 4. lahkotno se premakniti po gladki površini: jadrnica zdrsne po vodi / prsti so ji zdrsnili po tipkah / ekspr. veter je zdrsnil čez gladino jezera; pren. pogled mu je zdrsnil po navzočih
// ekspr. lahkotno, neopazno iti, oditi: zdrsniti iz hiše, v sobo; neslišno je zdrsnil nazaj v posteljo / mesec je zdrsnil za goro zašel; čez obraz ji je zdrsnil nasmeh - 5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: prodaja je v zadnjem času zdrsnila pod normalo; temperatura je zdrsnila na ničlo, pod ničlo / zdrsniti na družbeni lestvici
- 6. ekspr. nehote, neopazno preiti v stanje, kot ga izraža določilo: razpoloženje je zdrsnilo v otrplo žalost / dogodek je zdrsnil v pozabo je bil pozabljen
// bolnik je spet zdrsnil v nezavest omedlel
● ekspr. beseda mu je zdrsnila z jezika nehote, proti svoji volji jo je izrekel; ekspr. kurir je že drugo jutro zdrsnil v dolino neopazno, hitro odšel; ekspr. pogovor je zdrsnil od vremena na vaške zgodbe prešel; ekspr. zdrsnila je na kolena in povzdignila roke pokleknila je; ekspr. zdrsniti v čevlje, obleko hitro se obuti, obleči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
zoblačíti se -ím se dov., zobláčil se (ī í) nav. 3. os. - 1. postati oblačen: nebo se je zoblačilo; brezoseb. čez noč se je zoblačilo
- 2. ekspr. postati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje: čelo se mu je zoblačilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
zvèn zvéna in zvêna m (ȅ ẹ́, é) - 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena
// zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu - 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed
// ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije - 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven
♦ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
ženíten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ženitev: ženitne priprave / veselo ženitno razpoloženje / sprejela je ženitno ponudbo ponudbo za poroko // ženitni list izpisek iz poročne matične knjige; poročni list; ženitna ponudba krajše obvestilo v časopisu, s katerim moški, ženska želi spoznati morebitnega zakonskega partnerja
♦ jur. ženitna pogodba pogodba o medsebojnih premoženjskih razmerjih med zakoncema, sklenjena pred poroko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.
žénska -e ž (ẹ́) oseba ženskega spola, navadno dorasla: prišla je neka ženska;
majhna, mlada, modrooka, temnolasa, vitka ženska;
mirna, prijazna, prijetna ženska;
noseča, poročena ženska;
ženska srednjih let;
čustvovanje ženske matere;
razlike med moškim in žensko / frizer za ženske // oseba ženskega spola kot nosilka značilnih telesnih lastnosti: kar v nekaj mesecih se je iz dekleta razvila v žensko; ekspr. njuna hči je že cela, prava ženska // ekspr. oseba ženskega spola kot nosilka značilnih duševnih lastnosti: ga bo že preprosila, saj je ženska; v njej je premalo ženske, da bi to razumela / ženska je ženska / v njej se je začela prebujati ženska ženskost
● nar. ne vem, če je moja ženska že doma žena; žarg. ali bo prišla s teboj tudi tvoja ženska tvoje dekle; tvoja žena; publ. iščemo žensko za pomoč v gospodinjstvu v oglasih gospodinjsko pomočnico; ekspr. fatalna ženska ki zaradi svoje lepote in nenavadnosti odločujoče, navadno negativno vpliva na moškega; knjiž. javna ženska prostitutka; ženska je kakor aprilsko vreme njeno razpoloženje je zelo spremenljivo; ekspr. kjer vrag ne zmore, ženska pripomore ženska zlasti s svojo zvitostjo dosti doseže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.