blízu1 prislov [blízu] 1. v majhni prostorski oddaljenosti določenega kraja, predmeta, pojava
2. v majhni časovni oddaljenosti določenega trenutka, obdobja, pojava
3. navadno z dajalnikom v tesnem stiku, odnosu glede na medsebojno naklonjenost, razumevanje
4. kot členek izraža majhno oddaljenost od določene polne mere, količine
ETIMOLOGIJA: = cslov. blizu, hrv., srb. blízu, nar. rus. blizú, stpolj. blizu < pslov. *blizu iz *blizъ ‛bližnji’, prvotno ‛ki se tišči drugega’ < ide. *bhlei̯g'- ‛tolči’, tako kot latv. blaîzît ‛mečkati, tolči’, bliêzt ‛tolči’ in gr. phlī́bō ‛stiskam, mečkam’, lat. flīgere ‛tolči’ - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
blízu2 predlog [blízu] I. z rodilnikom 1. izraža majhno prostorsko oddaljenost določenega kraja, predmeta, pojava
2. izraža majhno časovno oddaljenost določenega trenutka, obdobja, pojava
3. izraža tesen stik, odnos glede na medsebojno naklonjenost, razumevanje
4. izraža skoraj doseženo mero, količino, cilj
II. z dajalnikom 1. izraža majhno prostorsko oddaljenost določenega kraja, predmeta, pojava
2. izraža majhno časovno oddaljenost določenega trenutka, obdobja, pojava
3. izraža tesen stik, odnos glede na medsebojno naklonjenost, razumevanje3.1. izraža vrednost česa zaradi (načrtovane) razumljivosti, dostopnosti
4. izraža skoraj doseženo mero, količino, cilj
ETIMOLOGIJA: ↑blizu
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
brêzno brêzna samostalnik srednjega spola [brêzno] 1. zelo globoka jama s strmimi stenami
2. ekspresivno velika globina
3. ekspresivno kar onemogoča sodelovanje, razumevanje med različnima stranema
4. ekspresivno velika mera česa slabega, neugodnega, neželenega4.1. ekspresivno zelo slabo, neugodno, težavno stanje
ETIMOLOGIJA: iz ↑brez + ↑dno < pslov. *bezdъnъ, prvotno ‛brezdanji’, tako kot cslov. bezdъna, bezdъnije, hrv., srb. bèzdan, rus. bézdna, stčeš. bezden, bezdna - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
cíkel cíkla; in cíklus samostalnik moškega spola [cíkəl] 1. zaključena celota pojavov, procesov iz več predvidljivo spreminjajočih se oblik, faz, ki se navadno redno ponavlja
2. umetniško delo iz več dopolnjujočih se delov, ki tvorijo zaključeno celoto2.1. več tematsko povezanih nastopov, dogodkov, ki tvorijo zaključeno celoto
STALNE ZVEZE: celični cikel, citratni cikel, gorivni cikel, kombinirani cikel, Krebsov cikel, lunin cikel, Lunin cikel, menstruacijski cikel, menstrualni cikel, mesečni cikel, mešani cikel, ogljikov cikel, pojatveni cikel, sončni cikel ETIMOLOGIJA: ↑ciklus
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
cíkličnost cíkličnosti samostalnik ženskega spola [cíkličnost] 1. lastnost česa, da obstaja, poteka v rednih, ponavljajočih se oblikah, fazah, ki se predvidljivo spreminjajo1.1. lastnost česa, da je sorazmerno nestabilno, so zanj značilna večja, redno ponavljajoča se nihanja gospodarske aktivnosti
ETIMOLOGIJA: ↑ciklični
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
čudáški čudáška čudáško pridevnik [čudáški] 1. ki se v nazoru, vedenju, videzu zelo razlikuje od drugih ali se mu to pripisuje1.1. ki kaže, izraža tako različnost
2. ki se zelo razlikuje od običajnega, znanega
ETIMOLOGIJA: ↑čudak
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
disléksičen disléksična disléksično pridevnik [disléksičən disléksična disléksično] ki ima motnjo usvajanja jezika, za katero je značilno oteženo branje, pisanje in razumevanje zapisanega; SINONIMI: dislektičen
ETIMOLOGIJA: ↑disleksija
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
disleksíja disleksíje samostalnik ženskega spola [disleksíja] motnja usvajanja jezika, za katero je značilno oteženo branje, pisanje in razumevanje zapisanega
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nem. Dyslexie, iz gr. dys.. ‛slab’ + gr. léksis ‛beseda, izraz’, iz légō ‛govorim, rečem’
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
disléktičarka disléktičarke samostalnik ženskega spola [disléktičarka] ženska, ki ima motnjo usvajanja jezika, za katero je značilno oteženo branje, pisanje in razumevanje zapisanega
ETIMOLOGIJA: ↑dislektik
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
disléktičen disléktična disléktično pridevnik [disléktičən disléktična disléktično] 1. ki ima motnjo usvajanja jezika, za katero je značilno oteženo branje, pisanje in razumevanje zapisanega; SINONIMI: disleksičen 1.1. ki kaže, izraža tako motnjo
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nem. dyslektisch, glej ↑disleksija
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
disléktik disléktika samostalnik moškega spola [disléktik] kdor ima motnjo usvajanja jezika, za katero je značilno oteženo branje, pisanje in razumevanje zapisanega
ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nlat. dyslecticus, glej ↑disleksija
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
grafologíja grafologíje samostalnik ženskega spola [grafologíja] 1. proučevanje pisave za ugotavljanje človekovega značaja
2. forenzično preiskovanje pisave za ugotavljanje istovetnosti avtorstva rokopisov
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Grafologie iz frc. graphologie, iz ↑graf + gr. ..logía iz lógos ‛beseda, govor’
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
homoseksuálnost homoseksuálnosti samostalnik ženskega spola [homoseksuálnost] stanje, občutje koga, da čuti spolno, ljubezensko privlačnost do oseb istega spola
ETIMOLOGIJA: ↑homoseksualni
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
kléč klečí samostalnik ženskega spola [kléč] 2. ekspresivno ključna, navadno nepričakovana težava, nevarnost
3. povedkovnik, ekspresivno izraža, da je kaj za razumevanje česa bistveno, pomembno
ETIMOLOGIJA: = nar. hrv., srb. klȅč ‛lesen zatič’, rus. kljáč ‛klin, kriv kos lesa’, češ. kleč ‛ročica pri plugu’, ‛pritlikav borovec’ < pslov. *klęčь iz ide. *klenk- ‛kriviti, upogibati’, glej ↑klečati - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
oslôvski oslôvska oslôvsko pridevnik [oslôu̯ski] STALNE ZVEZE: oslovski kašelj FRAZEOLOGIJA: oslovska klop, oslovska ušesa, oslovski most, poslati koga v oslovsko klop, sedeti v oslovski klopi ETIMOLOGIJA: ↑osel
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
preblízu1 prislov [preblízu] 1. v premajhni prostorski oddaljenosti določenega kraja, predmeta, pojava
2. v pretesnem stiku, odnosu glede na medsebojno naklonjenost, razumevanje
ETIMOLOGIJA: ↑blizu
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
preblízu2 predlog [preblízu] I. z rodilnikom 1. izraža premajhno prostorsko oddaljenost določenega kraja, predmeta, pojava
II. z dajalnikom 1. izraža premajhno prostorsko oddaljenost določenega kraja, predmeta, pojava
2. izraža preveliko stopnjo, ko je določena mera, količina ali cilj, vrednost skoraj dosežena
3. izraža pretesen stik, odnos glede na medsebojno naklonjenost, razumevanje
ETIMOLOGIJA: ↑blizu
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
queerovski queerovska queerovsko; in kvírovski pridevnik [kvírou̯ski] ki je v zvezi z osebo, katere spolna usmerjenost ni heteroseksualna ali katere spolna identiteta se ne ujema s spolom, opredeljenim, pripisanim ob rojstvu; SINONIMI: kvir
ETIMOLOGIJA: ↑queer
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
stŕpnost stŕpnosti samostalnik ženskega spola [stə̀rpnost] 1. lastnost človeka, da ima, izraža spoštljiv odnos do drugačnega mnenja, nazora, čustvovanja, ravnanja koga
2. lastnost človeka, da mirno, brez nejevolje prenaša kaj neprijetnega, neugodnega, dolgotrajnega
ETIMOLOGIJA: ↑strpen
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
štévnik štévnika samostalnik moškega spola [štéu̯nik] 1. iz jezikoslovja pregibna besedna vrsta, ki označuje količino, zaporednost, različnost in je v stavku levi prilastek ali povedkovo določilo1.1. iz jezikoslovja beseda, ki pripada tej besedni vrsti
STALNE ZVEZE: glavni števnik, ločilni števnik, množilni števnik, nedoločni števnik, vrstilni števnik ETIMOLOGIJA: ↑števen
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
tángo tánga samostalnik moškega spola [tángo] 1. zmerno hiter družabni ples v dvočetrtinskem taktu, po izvoru iz Argentine1.1. skladba, glasba za ta ples
STALNE ZVEZE: novi tango FRAZEOLOGIJA: dežela tanga, Za tango sta potrebna dva. ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Tango, frc., angl. tango iz špan. tango, prvotno argentinsko poimenovanje ljudskega plesa ob spremljavi bobna in ‛boben, ki spremlja ta ples’, nejasnega izvora, morda onomatopejsko - več ...
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.