Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

bóršč -a m (ọ̑) v ruskem okolju juha iz rdeče pese, z zeljem in začimbami: v kuhinji je dišalo po boršču; ukrajinski boršč
♦ gastr. gosta juha iz zelenjave in mesa, obarvana z rdečo peso
čáka -e ž (á) 
  1. 1. nekdaj visoko, trdo vojaško pokrivalo: huzarska čaka; čaka z rdečo perjanico
  2. 2. iz papirja narejeno pokrivalo: dečki z lesenimi puškami in s papirnatimi čakami
čúčka -e ž (ȗ) redko, v zvezi zavezati ruto v čučko zavezati ruto z vozlom na tilniku: Rdečo ruto ima zavezano v čučko in izpod nje silijo črni lasje (M. Pugelj)
détel -tla m (ẹ́) črna ptica z rdečo liso na glavi in pod repom: detel je plezal in trkal po deblu; slišalo se je udarjanje detla ob suho drevo
domnéven -vna -o prid. (ẹ̄) o katerem se sklepa, misli, da je verjeten ali resničen: domnevni oče; prijeli so domnevnega vlomilca / domnevna krivda
elástika -e ž (á) trak z vpletenimi gumijastimi nitmi: zamenjati elastiko v trenirki; raztegniti elastiko / elastika pri frači; razglednice, prepasane z rdečo elastiko gumico; stegoval je vrat, kot da bi bil iz elastike
gártroža -e ž (á) star. vrtnica: gartrože že cvetejo; na vrtu imajo polno gartrož / utrgati rdečo gartrožo; nevesta je bila lepa ko gartroža
gobán in gobàn -ána m (ȃ; ȁ á) bot., v zvezah: brezov goban užitna goba s temnimi luskami po kocenu, Leccinum scabrum; užitni goban užitna goba s svetlo rjavim ali s temno rjavim klobukom, Boletus; vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas
kardinál -a m (ȃ) 
  1. 1. najvišji dostojanstvenik v rimskokatoliški cerkvi: kardinali volijo papeža / imenovati nove kardinale
  2. 2. agr. jesensko jabolko z rdečimi progami ali kardinalsko rdeče barve: trgati kardinale / pisani kardinal; rdeči kardinal
    ♦     agr. kardinal trta z zgodaj zorečimi rdečimi grozdi z debelimi jagodami; breskev z rumenkastim mesom in rdečo lupino; zool. kardinali ptice pevke z živo pisanim perjem in perjanico, ki živijo v Severni Ameriki, Fringillinae
kavráč -a m (á) ekspr., redko puran: jezijo se kakor kavrači nad rdečo ruto
kíklica -e ž (ȋ) nav. ekspr. manjšalnica od kikla: nosila je kratko, rdečo kiklico
košeníljka -e ž (ȋ) zool. na kaktusu živeči kapar z rdečim barvilom v koži, Dactylopius coccus: košeniljka daje rdečo barvo
// kem. rdeče barvilo iz te živali
kraljíček -čka m (ȋ) najmanjša ptica pevka z rdečo ali rumeno liso na temenu: veselo čivkanje kraljička; sinice in kraljički
krvavéti -ím nedov. (ẹ́ í) 
  1. 1. biti v stanju, ko se izliva, izteka kri iz žile: že zelo dolgo krvavi; močno krvavi iz nosa; še malo krvavi na roki / prsti mu krvavijo; rana je začela spet krvaveti / ekspr. hodil je tako dolgo, da so mu noge krvavele
    ●     knjiž. srce ji je krvavelo od bridkosti, trpljenja zelo je trpela
    // knjiž., ekspr. bojevati se: naši očetje so krvaveli na mnogih bojiščih; krvaveti za domovino, svobodo / ta narod že dolgo krvavi
  2. 2. knjiž. oddajati rdečo svetlobo: večerno nebo je krvavelo; ogenj na ognjišču krvavi
lúč -i in -í ž (ú; ū) 
  1. 1. vir umetne svetlobe: luč brli, gori, plapola, sveti, ugasne; luči migotajo; luči se prižigajo, ugašajo; luč me slepi, zastri jo; pogasiti vse luči; prižgi luč; ugasniti, upihniti luč; brleča luč; ekspr. morje pisanih luči / cesto razsvetljujejo električne, neonske, plinske luči; reklamne luči; signalne luči; stikalo za luč; žarg.: dolge ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej, kratke luči ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej; na semaforju se prižge, sveti rdeča, zelena luč / pog.: zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč; iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč
    // v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti; pren., ekspr. v njegovi duši je gorela luč; ta ljubezen je bila edina luč, ki je svetila v njegovo življenje
    // priprava, ki prižgana oddaja svetlobo; svetilka: kupiti novo luč; postaviti luč na mizo; kdo je razbil luč; luč je bila prižgana, a zastrta s papirjem / namizna, stoječa, stropna luč; luč na olje / ed., star. cepiti luč trske za razsvetljavo
    // pog. električna napeljava, električna energija: hribovske vasi so dobile luč; plačati račune za luč in plin
  2. 2. kar omogoča, da so predmeti vidni; svetloba: luč pojema; stal je tako, da mu je luč sijala na obraz; še v zadnjem oknu je ugasnila luč; knjiž., ekspr. luč lije skozi okno na cesto; bleda, močna luč; knjiž. mehka, ostra luč; slepeča, topla luč; soba je polna luči; ekspr. mesto se je kopalo v morju luči; luč in tema / pog., v povedni rabi samo v eni hiši je bila luč; v prvem nadstropju so imeli še luč, zato je pozvonil / dnevna, jutranja luč; naravna, umetna luč; neonska luč; sončna luč / ob, pri močni luči se zenica stisne; ker slabo vidi, ne sme brati pri luči pri umetni svetlobi; pogledati predmet proti luči tako, da svetloba pada nanj ali ga presvetljuje; pren., ekspr. luč je zmagala nad temo
  3. 3. ekspr., v povedni rabi bister, pameten človek: biti največja luč v razredu; on ni kaka posebna luč; med svojimi kolegi je veljal za luč
  4. 4. vznes. pozitivne vrednote: sovražil je temo in ljubil luč; prinesti ljudem luč
    // duševno stanje glede na te vrednote: to je zgodba srca, ki ni moglo do luči; biti ožarjen od notranje luči
  5. 5. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: luč upanja je ugasnila; zagorela je luč svobode; prižgati luč resnice; luč bratovske ljubezni; luč omike, razuma, spoznanja
  6. 6. s prilastkom izraža, da je kdo (videti) tak, kot določa prilastek: nastopajoči so se predstavili v najboljši luči; afera meče nelepo luč nanj; končno se je pokazal v pravi luči; to je vrglo slabo luč na vodstvo podjetja
    // navadno v zvezi z gledati, videti izraža odnos do česa, kot ga določa prilastek: zdaj jih gledam v drugi luči; gledati kaj v lepi luči; videti vse v rožnati luči; ekspr. ljudi prikazuje v črni luči / publ.: postaviti problem v novo luč; prikazati kaj v luči marksizma
    ●     knjiž. luč v njegovih pričakujočih očeh je ugasnila njegove oči niso več izražale pričakovanja; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo luč držali umrl bo; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; pog. na luči si mi, mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; star. sam sebi je, stoji na luči si škoduje; ekspr. hrepeneti po luči po spoznanju, jasnosti; ekspr. dvorana je bila vsa v lučih v njej je gorelo mnogo luči; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; vznes. nebeške luči zvezde; knjiž. lepo razporejena luč na sliki svetlejša mesta; star. zvoniti večno luč avemarijo; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; vznes. sin je bil luč njenih oči imela ga je zelo rada; ekspr. luč njegovih oči je ugasnila oslepel je; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; star. krogla mu je upihnila luč življenja bil je ustreljen; knjiž., ekspr. ta izjava je prinesla nekaj luči v problem jasnosti; moški plešejo okoli nje kot vešče okrog luči si vztrajno prizadevajo pridobiti si njeno ljubezensko naklonjenost; meni luč, tebi ključ v kmečkem okolju gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja
    ♦     avt. parkirne luči; zavorne luči; elektr. ritmična luč ki sveti v presledkih v določenem ritmu; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; fot. bliskovna luč priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju; gled. odrska luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra; navt. bočna luč zelena in rdeča navigacijska luč na ladjah; rel. večna luč ki neprestano gori pred tabernakljem
miklávževka -e ž (ȃ) v krščanskem okolju palica, šiba, ki se da za praznik svetega Miklavža: udarila ga je z miklavževko; z rdečo pentljo okrašena miklavževka
molíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. imeti, ohranjati kaj v položaju, da seže bolj daleč kot sosednje stvari: pes je molil jezik iz gobca; zvonček že moli cvet izpod snega; čez mizo je molila lipa svoje veje / hiša je molila svojo rdečo streho kvišku / moliti dlan za plačilo nastavljati; molila je roke proti meni iztegovala; moliti roko v pozdrav
    ●     star. fige, jezik moliti kazati; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven moli v gostilni; ekspr. vem, kam pes taco moli kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe; ekspr. moliti vse štiri od sebe ležati v sproščenem položaju, navadno z iztegnjenimi nogami, rokami; ekspr. moliti komu dokaze pod nos povedati, predložiti mu jih, navadno nekoliko škodoželjno
  2. 2. hoteti dati, izročiti kaj, držeč pred seboj: molila mu je nekakšen dokument; molil ji je kozarec; moli mu telefonsko slušalko
múharček -čka m (ȗ) nar. zahodno najmanjša ptica pevka z rdečo ali rumeno liso na temenu; kraljiček: drobni muharčki
napackáti -ám dov. (á ȃ) pog., slabš.  
  1. 1. narisati, naslikati: slike, ki jih on napacka, niso dosti vredne
    ●     slabš. pokaži, kaj si napackal naredil, napisal
  2. 2. namazati, nabarvati: lica si je na debelo napackal z rdečo barvo
napléskati -am dov. (ẹ̑) narisati, napisati, navadno s čopičem: napleskati številke s črno barvo; napleskati rdečo zvezdo na zid
nevtralizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. napraviti, da kdo, kaj v mednarodnih odnosih ni vključen v vojaške, politične, gospodarske zveze: nevtralizirati državo / nevtralizirati pas med vojskujočima se državama
  2. 2. publ. napraviti neškodljivo, nenevarno: nevtralizirali so skupino diverzantov / treba je bilo nevtralizirati vpliv sovražnikove propagande
  3. 3. narediti, da kaj s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa: živo rdečo barvo nevtralizirati z belo
    ●     ekspr. njegovo jezo je nevtralizirala s pomirljivimi besedami zmanjšala, ublažila
  4. 4. kem. napraviti, da kaj ni bazično niti kislo: lug nevtralizira kislino; kisline in lugi se med seboj nevtralizirajo
    ♦     agr. nevtralizirati tla
niánsa -e ž (ȃ) 
  1. 1. vsaka od različnih barv iste barvne osnove; odtenek: na sliki je opaznih sedem nians modre barve; rumena barva v tej niansi mi ni všeč / med rdečo in rumeno barvo je dosti nians / barvna niansa / ekspr. letos so moderne svetle nianse svetle barve
  2. 2. redko vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste; odtenek: svetlobna niansa; ta ton, vonj ima dosti nians / med lepim in grdim je veliko nians
  3. 3. navadno s prilastkom zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje; odtenek: v njegovem glasu je zaznal nianso strahu, upornosti / dati besedi posebno nianso pomenski prizvok
  4. 4. vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava; odtenek: beseda je dobila novo pomensko nianso / politične nianse v stranki
    // zelo majhna sestavina, značilnost česa: pozna marsikatero nianso človeške duševnosti; prevodu ni uspelo ohraniti vseh nians originala
  5. 5. redko vrsta, sorta: prišli so ljudje različnih nazorskih nians; klerikalizem blažje nianse
  6. 6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za nianso izraža zelo majhno stopnjo: ta barva je za nianso pretemna; danes je za nianso bolje
obréza -e ž (ẹ̑) del knjige, revije, kjer so listi gladko obrezani: knjiga z rdečo, zlato obrezo
♦ obrt. marmorirana obreza
obrobíti in obróbiti -im dov. (ī ọ́) 
  1. 1. narediti rob: obrobiti krilo, prt; obrobiti s čipkami, krznom / obrobiti streho s pločevino
  2. 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obrobili množico / agave so obrobile pot
    ●     z rdečo črto obrobiti članek občrtati; ekspr. parcelo je obrobil z živo mejo obdal, zasadil
ortokromátski -a -o prid. (ȃ) fot. občutljiv za vse barve, razen za rdečo in oranžno: ortokromatski in pankromatski material / ortokromatski film; ortokromatska plošča
ovčína -e ž (í) 
  1. 1. ovčje krzno: z ovčino podložen plašč / za postelje so imeli le nekaj ovčin
    // usnje iz ovčje kože: kovček je prevlečen z rdečo ovčino; boks in ovčina
  2. 2. ovčje meso: jesti ovčino; pečena ovčina
ovrátniček -čka m (ȃ) manjšalnica od ovratnik: ima rdečo obleko z belim ovratničkom; čipkast, vezen ovratniček
pávijan tudi paviján -a m (ȃ; ȃ) afriška, v skupinah živeča opica s podaljšanim gobcem: krdelo pavijanov; kriči kakor pavijan
♦ zool. grivasti pavijan z dolgo sivo grivo in rdečo zadnjico; rdeči pavijan z rdeče rjavo dlako
pêntljica -e ž (é) manjšalnica od pentlja: v laseh je imela rdečo pentljico
pêtlja -e ž (é) 
  1. 1. osnovna prvina pri pletenju, kvačkanju, ki nastane s potegovanjem niti skozi prej narejeno enako prvino: narediti petljo / na pletilki je imela petdeset petelj; pren. pot se je vlekla ob petlji reke
  2. 2. redko pentlja: v laseh je imela veliko rdečo petljo
  3. 3. redko zanka: zadrgniti petljo okrog ročaja
    ♦     obrt. nasnuti deset petelj narediti začetno vrsto pri pletenju, kvačkanju iz desetih petelj; pobirati petlje; desna petlja prvina (pri pletenju), ki ima na pravi strani obliko kite; gosta petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke; leva petlja prvina (pri pletenju), ki ima na narobni strani obliko desne petlje; ovita petlja petlja (pri kvačkanju, pletenju), pri kateri se nit le ovije okrog kvačke, igle; šibična petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ovije okoli kvačke in potegne skozi prej narejeno petljo osnove; verižna petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit potegne skozi prej narejeno petljo
práznik1 -a m (á) 
  1. 1. dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj: jutri bo praznik; označiti praznike na koledarju z rdečo barvo; bilo je ravno na praznik; čestitati delovnim ljudem k prazniku, za praznik, ob prazniku; za praznike je prišel domov; ob nedeljah in praznikih je hodil v hribe / domači praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič; državni, krajevni, občinski praznik; publ. dvojni praznik rojstni dan in god; kulturni praznik; novoletni prazniki; praznik dela prvi maj
    // kot voščilo vesele praznike
    // rel. dan, posvečen spominu na kak pomemben dogodek, osebo iz cerkvene zgodovine: veseliti se praznikov / božični prazniki božič, novo leto in (sveti) trije kralji; zapovedani prazniki ki se praznujejo kot nedelja; obhajati praznik praznovati
    // cerkveni praznik
    // ekspr., v povedni rabi dan, ki je po čem tak kot praznik: ko se je sin vrnil, je bil zanjo velik praznik
    ●     najino življenje bo en sam praznik veselo, brezskrbno; ni vsak dan praznik človek (pri delu) nima vedno uspeha
  2. 2. mn., zastar. počitnice: vsa leta je praznike preživljal pri stricu na deželi; ob praznikih je hodil na morje
prevozíti -vózim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. z vozilom, prevoznim sredstvom opraviti kako pot: progo je prevozil v nekaj minutah / prevoziti vso okolico; prevozil je že več tisoč kilometrov; pren. sonce je prevozilo že dolgo pot
    // z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti z enega mesta na drugo; prepeljati: s taksijem prevozi vsak dan veliko potnikov / včasih so hodili v mesto peš, zdaj jih pa prevozi avtobus
  2. 2. vozeč priti mimo česa, skozi kaj: prevoziti križišče / žarg. prevozil je rdečo luč zapeljal skozi križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč
  3. 3. vozeč prehiteti: prevozil je skoraj vse avtomobile pred seboj
rdèč rdéča -e prid. (ȅ ẹ́) 
  1. 1. ki je take barve kot kri ali (zrele) jagode: rdeč cvet; rdeč dežnik; rdeča obleka; rdeče strehe hiš; bordo rdeč plašč temno rdeč; ciklamno, krvavo, svetlo, temno rdeč; kardinalsko rdeč rdeč z vijoličastim odtenkom; kot češnja rdeče ustnice; rdeč kot kri; belo-modro-rdeč trak / šopek rdečih nageljnov, vrtnic / koncert za rdeči abonma z vstopnicami rdeče barve; rdeči svinčnik svinčnik z rdečim vložkom; vojaki z rdečo zvezdo na kapi partizani, vojaki Jugoslovanske ljudske armade
    // žarg. na semaforju se prižge, sveti rdeča luč svetlobni prometni znak, ki pomeni prepoved prometa v določeni smeri
    // pog. zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč
    // Rdeča kapica; Rdeče morje
  2. 2. ki je rdečkaste barve: človek z rdečimi lasmi; imeti rdeč obraz; koža je postala rdeča in boleča; bila je vsa potna in rdeča; rdeč kot kuhan rak zelo; od jeze, napora, razburjenja je postal rdeč je zardel
    // jabolka so že rdeča zrela
    // rdeče vino
    // ki ima plodove ali gomolje rdečkaste barve: saditi rdeči krompir; grmi rdečega ribeza; rdeča pesa / rdeče zelje / (rdeča) jagoda; (rdeča) redkvica
  3. 3. nav. ekspr. nanašajoč se na socializem, komunizem: vzhod je rdeč; rdeča revolucija / pog. tudi jaz imam rdečo izkaznico sem član Zveze komunistov Jugoslavije; na čelu sprevoda je plapolala rdeča zastava zastava s srpom in kladivom
    // Rdeča armada je sodelovala pri osvoboditvi Beograda sovjetska armada
    ●     ekspr. rdeči bojevnik (severnoameriški) Indijanec; rdeči kotiček nekdaj prostor v podjetju, ustanovi, namenjen politični, kulturni dejavnosti; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho zažgati komu hišo; publ. rdeči planet Mars; Rdeči polmesec v muslimanskih državah mednarodna zdravstvena organizacija; ekspr. cenzor je večkrat uporabil rdeči svinčnik prečrtal, prepovedal objavo določenega (dela) besedila; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; žarg., igr. priti ven z rdečo barvo izigrati karto z rdečim znakom; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej; ekspr. mož z rdečo kapo prometnik (na železnici); publ. prižgati rdečo luč za gradnjo uradno prepovedati gradnjo; ekspr. to je rdeča nit vseh pogovorov bistveni sestavni del; knjiž. hiše z rdečo svetilko javne hiše
    ♦     agr. rdeči astrahan, delišes; rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih; rdeči pajek pršica; rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira; anat. rdeči kostni mozeg mozeg z mnogo rdečih krvničk; biol. rdeča krvnička ali rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; bot. rdeči bor; rdeča detelja detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum; rdeča mušnica mušnica z živo rdečim klobukom, delno prekritim z belimi pikami, Amanita muscaria; rdeča vrba; geogr. Rdeča Istra južna Istra, za katero je značilna rdeča prst; kem. rdeči fosfor; rdeče blato usedlina železovega hidroksida, ki nastaja kot odpadek pri proizvodnji glinice ali aluminija; metal. rdeči žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa rdeče; rdeča litina zlitina bakra s kositrom, cinkom in svincem; rdeča med med z majhnim odstotkom cinka; tombak; petr. rdeči peščenjak; rdeča glina; rel. rdeča barva v bogoslužju simbol ljubezni, mučeništva; voj. rdeči našitki našitki, ki označujejo čin razvodnika ali desetarja; vrtn. rdeči goriški radič; rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus maxima var. purpurea; zgod. rdeča pomoč pred drugo svetovno vojno mednarodna revolucionarna delavska organizacija za pravno, denarno pomoč stavkajočim, političnim zapornikom; boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico; zool. rdeča mravlja mravlja, ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rdeča vetrnica
rdečearméjski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na rdečearmejce ali Rdečo armado: rdečearmejska uniforma / rdečearmejska konjenica
rdečebrád in rdečebràd -áda -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima rdečo brado: rdečebrad moški
rdečebrádec -dca m (ȃ) ekspr. kdor ima rdečo brado: rdečebradec je molčal / kot pristavek k imenu cesar Friderik Rdečebradec
rdéčec -čca m (ẹ̑) knjiž.  
  1. 1. rdeča barva, rdečilo: že v kameni dobi so risali z rdečcem / ličiti se z rdečcem
  2. 2. kdor ima rdeče lase, rdečo brado: rdečec in plavolasec
  3. 3. Indijanec: rdečci in belci
rdečedlák in rdečedlàk -áka -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima rdečo dlako: rdečedlaka žival
rdečegardístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na rdečo gardo: rdečegardistični poveljnik / rdečegardistična zmaga
rdečeglàv in rdečegláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki ima rdečo glavo: rdečeglava žival / ekspr. rdečeglav fant rdečelas
rdečesrájčnik -a m (ȃ) ekspr.  
  1. 1. kdor nosi rdečo srajco: mali rdečesrajčnik se je začel jokati
  2. 2. garibaldinec: vodja neapeljskih rdečesrajčnikov
réd -a m, sedmi in deseti pomen mn. redóvi in rédi; osmi in deveti pomen mn. redóvi (ẹ̑) 
  1. 1. stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot je koristno: red na mizi, v sobi je vzoren / dati, spraviti svoje stvari v red urediti, pospraviti jih; spraviti lase, obleko v red / hvala, stvar je že v redu je že urejena
    // kar je določeno z odnosi med določenimi stvarmi, dejstvi, ki se dajo izraziti s pravili: odkriti red v vesolju; kompozicijski, notranji red / brez reda razpostavljeni predmeti; govori brez reda neurejeno, zmedeno
    // stanje, ko se dela, ravna v skladu s pravili, zahtevami: v državi je, vlada red; obnoviti, vzpostaviti red; skrbeti za red na cesti, zabavi / narediti red v gospodarstvu / prisiliti koga k redu k ravnanju, vedenju v skladu s pravili, zahtevami
  2. 2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili, ki določajo, kakšno ravnanje, stanje je pravilno, obvezno: prilagoditi se delovnemu redu; gospodarski, pravni red; odpor proti staremu moralnemu redu / prebrati hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši
    // zastar. kazenski, šolski, tržni red zakon, predpis
  3. 3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti; ureditev: obljubljati človeštvu nov red / fevdalni družbeni red; graditi socialistični družbeni red / osovraženi red se je držal na oblasti s pomočjo vojske predstavniki oblasti
  4. 4. kar je določeno s ponavljanjem dejstev, opravil v enakem vrstnem redu ob istem času v določeni časovni enoti: bolnik, otrok potrebuje red; živeti po ustaljenem redu / ekspr. čisto sem prišel iz reda
    // v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; privaditi se na dnevni red
    // v zvezi dnevni red glede na vrstni red vnaprej določene točke, vprašanja, o katerih se bo razpravljalo na sestanku, zboru: preiti na dnevni red; glasovati o dnevnem redu; tretja točka dnevnega reda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek
  5. 5. navadno s prilastkom kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: urediti po abecednem, logičnem redu; vrstni red tekmovalcev; menjati red posevkov / besedni red s pravili določeno zaporedje besed
    // pog. odstopiti vrstni red za avtomobil mesto v vrsti prijavljenih, čakajočih kupcev
    // razvrstitev, razporeditev: določiti sedežni red učencev / bojni, pohodni red
  6. 6. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: določiti, uskladiti vozne rede; promet teče po voznem redu; ladijski, železniški vozni red / kupiti, prebrati vozni red
  7. 7. star. vrsta: postaviti se v red / prvi red naj stopi korak naprej / v pogovoru so prišle na red tudi gospodarske zadeve
  8. 8. nar. gorenjsko red ž: raztrositi redove / pokositi zadnji red
  9. 9. verska skupnost ljudi, ki živijo po posebnih pravilih, navadno v skupini, skupinah: ustanoviti, voditi red; stopiti v red; katoliški, muslimanski redovi; moški, ženski redovi; član, predstojnik reda / frančiškanski, jezuitski red / samostanski, verski redovi
  10. 10. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda: red zveri; družine, redovi in razredi
  11. 11. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli; ocena: iz biologije še nima reda; spraševati, učiti se za rede / negativni, pozitivni red; red odlično / dati, dobiti red
    // znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: vpisovati rede / zaključevati rede
  12. 12. visoko odlikovanje kot znamenje priznanja za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, pripeti komu red; odlikovati koga z redom / red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom
  13. 13. s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je kaj glede na kakovost, pomembnost take stopnje, kot nakazuje prilastek: dogodek, dokument prvega reda / on je strokovnjak prvega reda / cesta prvega reda cesta, ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča; zastar. vagon drugega reda drugega razreda
  14. 14. pog., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi v redu ki ima določene dobre lastnosti, značilnosti v precejšnji meri: on je v redu človek; ta profesor je zelo v redu; biti v redu mati dobra, skrbna; poglej avto, ali ni v redu dober, lep
  15. 15. pog., v zvezi v redu ki je v takem stanju, kot se pričakuje, mora biti: avto je spet v redu, lahko se odpeljemo; dokumente ima v redu, lahko gre / kadar ni bil kaj v redu, je vzel zdravila se ni počutil dobro, zdravega
    // v prislovni rabi izraža, da dejanje poteka, je opravljeno tako, kot se pričakuje, mora biti: vse je v redu naredil; stvar ne teče čisto v redu
  16. 16. v medmetni rabi, v zvezi v redu izraža
    1. a) soglasje, privolitev: v redu, kupim / če hočeš, v redu, če ne — grem
    2. b) zadržano pritrjevanje: v redu, pa naj bo po tvojem
    3. c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: če je že to naredil, v redu, toda zakaj se ne opraviči; v redu, je rekel jasno, grem pa drugam
      ●       samo zaradi reda se je opravičil ker je tak red, navada; nar. vzhodno večerja je k redu je pripravljena, na mizi; nar. vzhodno glej, da boš tam k redu da se boš prav vedel, obnašal; star. ni mu ga v red enakega, enakovrednega; nar. kar naprej sitnari, naj se že vendar dava v red poročiva; pog. v njegovi glavi že od rojstva ni vse v redu že od rojstva ni normalen; pog. z njim zadnje čase ni vse v redu nenavadno, čudaško ravna, se vede; publ. razvoj sam je spravil problem z dnevnega reda je razrešil problem; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo; iti v gosjem redu drug za drugim; lože I. reda lože, razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami; publ. za resničnost tega govorijo v prvem redu dejstva v prvi vrsti; star. potresni sunek srednjega reda srednje stopnje, jakosti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po Južni Ameriki program, načrt; ekspr. uniformirani čuvar reda miličnik; paznik; publ. organ javnega reda in miru miličnik, policist; publ. napadalci so zadeli na sile reda in se morali umakniti na vojaštvo; milico; red vlada svet
      ♦       gled. abonma red(a) B; jur. dedni red zakonski vrstni red, po katerem dedujejo zakonec in sorodniki, če ni oporoke; javni red ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; mat. prednostni red zapovrstnost, po kateri se morajo opraviti predpisane matematične operacije; red odvoda število, ki izraža, kolikokrat zaporedoma se je funkcija odvedla; ploskev 1. reda ploskev, katere enačba ima eksponent pri spremenljivkah enak 1; muz. prstni red določen vrstni red prstov pri igranju posameznih tonov; rel. (sveti) red do 1968 vsaka od osmih stopenj priprave za opravljanje duhovniške, škofovske službe; tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje; malteški viteški red ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red; šol. dobiti prvi red nekdaj najboljšo pozitivno oceno; um. stilni stebrni redi vrste, tipi stebrov glede na določene značilnosti, po katerih se imenujejo zlasti starogrški umetnostni slogi
rézus -a m (ẹ̑) zool. manjša opica z zelenkasto dlako in rdečo zadnjico, ki živi v Aziji, Macaca mulatta: krdelo rezusov
róža -e ž (ọ̑) 
  1. 1. rastlina z izrazitim cvetom: roža cvete, ovene, raste; izpuliti rožo; cvetoče rože; greda, polna rož; cvetela je kot roža / planinske, poljske, vrtne rože / roža diši; nabirati, trgati rože; jesenske, pomladanske, pozne, prve rože; pisane, rdeče rože; šopek rož; vaza z rožami; lepa, rdeča je kot roža; tak si kot roža imaš, kažeš zdrav, lep videz
    // papirnate, umetne rože / ledene rože cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah
    // vzorec z rožami; pren., vznes. čudovita roža ljubezni
    // rastlina, ki se goji za okras: rože ji lepo uspevajo; gojiti, presajati, zalivati rože; rože na oknih; stojalo za rože / sobne rože
  2. 2. knjiž. vrtnica: rože bodejo; rezati rože; bele, rumene rože; dišeče rože / pritlikave rože
  3. 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave; greben: petelin je stresal rožo; rdeč kot petelinja roža zelo
    // kokoš ima lepo rožo
    ●     knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. čaj iz rož iz zdravilnih zelišč; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta z rožami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; nar. ivanjska roža ivanjščica; nar. primorsko kačja roža (divja) potonika; star. kraljeva roža Blagajev volčin; ekspr. po bitki so na snegu cvetele krvave rože so bile kaplje, lise krvi; nar. mrtvaška roža krizantema; ekspr. na licih so ji zacvetele rdeče rože zardela je; star. sončna roža sončnica; roža mogota po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč; ekspr. roža deklet najlepša med dekleti; ekspr. dejal ji je, da je roža rož zelo lepa, najlepša
    ♦     bot. divja roža šipek; šentjanževa roža zdravilna rastlina s prosojno pikastimi listi in rumenimi cveti v socvetju, Hypericum perforatum; triglavska roža blazinasta visokogorska rastlina z deljenimi dlakavimi listi in navadno rožnatimi cveti, Potentilla nitida; etn. roža velika vezenina na oglu peče, zlasti v obliki šopka; jur. roža nekdaj pravica pašnih upravičencev do paše in drugih služnosti na skupni planini; lov. roža spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; rdeča obrv zlasti pri divjem petelinu, ruševcu; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; navt. magnetna roža okrogla plošča pri (magnetnem) kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi smermi neba; obrt. roža na golenico segajoči zoženi del prednjika pri škornju; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; (kitajska) zlata roža do dva in pol metra visok okrasni grm z bodičastimi vejami, pernatimi listi in rumenimi cveti, Rosa hugonis; roža mahovka vrtnica, ki ima cvetno čašo in pecelj obrasla z dlačicami, Rosa centifolia var. muscosa; zgod. boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico
samozavéznica -e ž (ẹ̑) zastar. kravata: zavezati si rdečo samozaveznico
semafórski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na semafor: ustaviti se pred rdečo semaforsko lučjo / semaforska ureditev križišča
skózi tudi skóz predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka skóz- (ọ̑) 
  1. 1. za izražanje premikanja ali usmerjenosti z ene strani na drugo
    1. a) glede na širino, globino česa: izvrtati predor skozi led, steno; ličinka se pregrize skozi ovoj / preriniti se skozi gnečo, množico; skozi meglo so videli obrise stolpnic; skozi zavese je prihajalo dovolj svetlobe / čistiti tekočino skozi filter; gledati skozi ključavnico; skočiti, vreči skozi okno; presejati skozi sito; oditi skozi zadnja vrata; šipe so bile umazane, da se je komaj videlo skoznje / ostanki hrane se izločajo skozi črevo; dihati skozi nos / skozi obleko je začutila hlad; skozi stene se vse sliši; pren. misel mu je šinila skozi možgane; prebiti se skozi težave
      ♦       geom. premica gre skozi točko P
    2. b) glede na omejeno, zoženo površino: iti po bližnjici skozi gozd; voziti skozi mesto; potovati skozi Slovenijo; ekspr. reka se pregrize skozi sotesko; peljati se v Zagreb skozi Zidani most / iti skozi vse sobe
  2. 2. za izražanje časa, v katerem se
    1. a) kaj godi; čez: skozi poletje živi ob morju, pozimi doma; opravil je vse, kar se mu je nabralo skozi teden; tako konzervirana hrana se skozi (vso) zimo ne pokvari / ekspr. skozi vse življenje je imel srečo
    2. b) z oslabljenim pomenom kaj godi nepretrgano: skozi tri stoletja so se upirali turškim napadom tri stoletja; varčevati skozi ves mesec
      // za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: odgovoriti skozi kašelj, smeh; ekspr. tu me boli, je izdavila skozi jok
  3. 3. za izražanje načina, kako dejanje poteka: govori razločno in ne skozi nos; žvižgati skozi zobe
    // publ. za izražanje merila, vodila: gledati napredek skozi proizvodnjo in večjo produktivnost dela / naši gostinci gledajo goste samo skozi dinar mislijo samo na denar, zaslužek; ocenjevati kaj skozi prizmo današnjega okusa po današnjem okusu
    // za izražanje sredstva, posrednika: opazovati okolico skozi daljnogled; ekspr. življenje gleda skozi rožnata očala / publ.: čuti dolžnost, da širi to zavest skozi svojo umetniško izpoved z umetniško izpovedjo; ustvariti moreče vzdušje skozi groteskne podobe / publ. govoriti, izpovedovati se skozi značaje svojih junakov
  4. 4. neustalj. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja; zaradi: ta organizacija je postala pomembnejša skozi kritike nasprotnikov; dobiti večje dohodke tudi skozi slabe delovne pogoje
  5. 5. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, navadno v zvezi z iti za izražanje, da je kdo omejen čas deležen tega, kar določa sobesedilo: ti ljudje so šli skozi narodnoosvobodilni boj; pred vojno je šel skozi številne ječe je bil pogosto zaprt; elipt. kdor hoče uspeti, mora skozi šolo truda in znoja; šel je skozi veliko trpljenje / skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev
    // publ.: ta predlog mora iti še skozi samoupravne organe morajo ga obravnavati samoupravni organi; zazidalni načrt mora skozi zbore občanov
  6. 6. za izražanje natančnejše določitve, razvrstitve v okviru celote: stanuje v Rožni dolini, Cesta dve skozi dvaindvajset; poštni predal pet skozi ena [5/1]
    ●     pog. ne vem, če bo šel spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. prebiti se skozi knjigo, podatke s težavo prebrati, preštudirati; pog. peljati skozi rdečo luč skozi križišče, ko je na semaforju prižgana rdeča luč; ekspr. lačen je bil, da se je skozenj videlo zelo lačen, sestradan
trobójnica -e ž (ọ̑) knjiž. tribarvna zastava: izobesiti trobojnico; francoska trobojnica; trobojnica z rdečo zvezdo
vráska -e ž (ā) star.  
  1. 1. (kožna) guba: žalost ji je zarezala globoke vraske v obraz
  2. 2. brazgotina: imeti rdečo vrasko na čelu
vrážji -a -e prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na vraga: čarovnice v vražji družbi / praprot je vražje zelišče / kot kletvica vražja strela; kot psovka izgini, seme vražje
  2. 2. ekspr. do katerega ima osebek negativen odnos: vsega tega je kriv ta vražji voz; ta vražja krava kar naprej sili v deteljo / kot psovka čakaj, vrag vražji, ti že pokažem
  3. 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: to so bili vražji časi; to delo je res vražje / vražje vreme zelo slabo, neugodno
  4. 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: vražji pogum / imeti vražjo srečo
  5. 5. ekspr. zelo iznajdljiv, spreten: vražji fant, vse zna; ima vražjo ženo
    // živahen, nagajiv: vražje dekle se ni pustilo ujeti; pusti ga, preveč je vražji
    ●     zastar. vražje podobice igralne karte; nar. vražja trava rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti; drobnocvetni rogovilček
    ♦     bot. vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas; vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela; zool. vražji cvet cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum
zagánjati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. spravljati kaj v delovanje, tek: zaganjati motor / voznik je nekaj minut zaganjal avtobus
  2. 2. povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku prihaja kam: valovi so zaganjali čoln ob breg; veter jim je zaganjal dež v obraz
    ●     redko vojaki so spretno zaganjali sulice metali
  3. 3. delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zaganjati krave na pašo
  4. 4. knjiž. poganjati, odganjati: rastlina je že začela zaganjati / mirta zaganja novo popje
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh; labodi so zaganjali vedno hujši vrišč
zakrvavéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. začeti krvaveti: trnje ga opraska, da zakrvavi / rana spet zakrvavi; ugriznil se je v ustnico, da je zakrvavela
  2. 2. knjiž. postati krvavo rdeč: cvet zakrvavi / vzhod zakrvavi v zarji
  3. 3. knjiž. začeti oddajati krvavo rdečo svetlobo: za oblaki zakrvavi sonce / za rdečim zagrinjalom zakrvavi luč
    ●     knjiž. srce mu je zakrvavelo postal je zelo žalosten, prizadet
zastáva1 -e ž (ȃ) 
  1. 1. kos tkanine določene barve ali več barv, ki predstavlja simbol kake države, naroda, organizacije: zastava plahuta, plapola, vihra v vetru; s stolpa se vije zastava; dvigniti zastavo na drog pred taborom; izobesiti, sneti zastavo; razviti, zviti zastavo; okrasiti hiše z zastavami in cvetjem; belo-modro-rdeča zastava; tribarvna zastava / brigadna zastava; društvena zastava prapor; državna, jugoslovanska, slovenska zastava; olimpijska zastava; zastava Rdečega križa / bela zastava kos bele tkanine na drogu kot znamenje vdaje, pripravljenosti na pogajanje; črna ali žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja; red jugoslovanske zastave z lento visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in drugimi državami; red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti
    // kot znamenje počastitve, slovesa nagniti, pripogniti zastavo nad grob
    ♦     navt. krmna zastava zastava države, v kateri je ladja vpisana v ladijski register
    // ekspr., s prilastkom kar je po obliki temu podobno: ogenj plapola v širokih zastavah; veter raznaša zastave dima; sive zastave megle
    // ekspr., s prilastkom država, katere simbol ta je: ladja jugoslovanske zastave / ozemlje je bilo pod britansko zastavo britansko oblastjo; film so prikazovali pod francosko zastavo kot francoski film; igrati pod jugoslovansko zastavo kot predstavnik Jugoslavije
  2. 2. ekspr., s prilastkom nazor, program, gibanje: zapustil je narodno zastavo; prisega na zastavo stranke
    ●     ekspr. pri konjskih dirkah, v plavanju nosi zastavo je prvi, najboljši; ekspr. ta vrsta jabolk nosi zastavo v ceni je najdražja; na odkritem otoku so razvili, zasadili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; publ. pod zastavo imajo sto divizij njihova vojska šteje; publ. poklicali so pod zastavo vse za vojsko sposobne moške poklicali so v vojsko, mobilizirali; vznes. dvignil je zastavo boja za osvoboditev začel je boj; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek
zvézda -e ž (ẹ́) 
  1. 1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo; zasijale so prve zvezde; ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd; ekspr. oblak, roj zvezd; soj zvezd; pesn. srebrnina zvezd / prerokovati iz zvezd; orientirati se po zvezdah / zvezda danica planet Venera na jutranjem nebu; zvezda repatica; zvezda severnica najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega nebesnega tečaja
    // vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami
    // astr. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo: proučevati zvezde; zvezde Rimske ceste; zvezde v ozvezdju Lire; gibanje, oddaljenost zvezd; svetloba zvezde / dvojna zvezda skupina dveh zvezd; medičejske zvezde štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti; pulzirajoča zvezda ki se periodično širi in krči
    // planeti in zvezde stalnice
  2. 2. lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz središča: narisati, pobarvati zvezdo; krak zvezde / peterokraka, šesterokraka zvezda
    // kar je po obliki podobno takemu liku: obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko / kolesna zvezda skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa
    // ulice se stekajo v zvezdo
  3. 3. navadno s prilastkom simbol, znak v obliki peterokrake zvezde: zastava z zvezdo na sredi; partizan z rdečo zvezdo na kapi / red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
    // tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen oficirski, generalski čin: našitek s tremi zvezdami / ekspr.: s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo je napredoval za eno stopnjo; čakajo ga oficirske, generalske zvezde postal bo oficir, general
  4. 4. vet. belo znamenje različnih oblik na čelu živali: konj ima veliko zvezdo; klinasta, polmesečna, srčasta zvezda
  5. 5. navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka: postala je filmska zvezda; nastop priljubljene gledališke zvezde; publ. nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu
    // publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: postal je nogometna zvezda; on je zvezda košarkarskega moštva; bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki / mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva
  6. 6. nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva na potek človekovega življenja: slediti svoji zvezdi; vsak ima svojo zvezdo / verjeti v zvezde
  7. 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zvezda njegove sreče je utonila; utrnila se je zlata zvezda srečnih dni
    ●     žarg., elektr. zvezda zvezdna vezava; vznes. svetijo naj ti prijazne zvezde v življenju naj ti bo lepo, dobro; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. udaril se je, da je videl vse zvezde zelo se je udaril; ekspr. kovati koga v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. tako je bilo zapisano v zvezdah usojeno; ekspr. rodil se je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; ekspr. segati za zvezdami želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva
    ♦     obrt. zvezda zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju; vrtn. božična zvezda zvezdnica; vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum; zool. morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea
žólna -e [u̯n] ž (ọ́) 
  1. 1. ptica z močnim dletastim kljunom in nogami, prilagojenimi za plezanje po deblu: žolna tolče, trka s kljunom; pije kot žolna zelo dosti, pogosto
    ♦     zool. črna žolna večja črna ptica z rdečo liso na glavi, Dryocopus martius; siva žolna pivka; zelena žolna zelena ptica s široko črno progo pod kljunom, Picus viridis
  2. 2. ekspr. kdor dosti, pogosto pije: on je prava žolna / kot psovka ti žolna pijana
Število zadetkov: 55