Obe besedi, kolikor vem, nista glagola, sta pa izpeljanki iz glagola reči. V rabi se pa v nečem razlikujeta. Besedni zvezi s tema besedama, ki jih bom spodaj napisal, se razlikujeta v tem, da je ena besedna zveza obdana z vejicama, kot vrinjen stavek, medtem ko druga ne. Primera:

*Te cene so, milo rečeno, absurdne.

On si je s to potezo tako rekoč sam sebi izkopal jamo.*

Kot vidite, je v zgornjem primeru besedna zveza milo rečeno obdana z vejicama, v spodnjem tako rekoč pa ni.

Vir informacij glede rabe vejice pri teh besednih zvezah je bil kar SSKJ. Pa tudi drugod po spletu to opažam.

Ali mi lahko razložite, v čem se besedni zvezi razlikujeta, da je pri eni potrebno uporabiti vejice, pri drugi pa ne?

Deležniki na -č imajo včasih zraven se, včasih pa ne. Npr. spreminjajoča (se) zgodovina. Na Gigafidi je največkrat s se, je pa tudi brez. Poleg tega imaš v Pravopisu blesteč, uporablja pa se tudi blesteč se. Zakaj je tako? Sta obe možnosti (s se ali brez) v redu?

Zanima me, ali moramo v spodnji povedi uporabiti dvojno zanikanje, če želimo povedati, da npr. menimo, da bo nekdo nekoč postal odličen slikar:

• Ne dvomim, da bo nekoč postal odličen slikar.
• Ne dvomim, da ne bo nekoč postal odličen slikar.

Včerajšnje rdeče večerno nebo me je pripeljalo do razmišljanja o Sončnem vzhodu in zahodu. Vsaj tako ponavadi opisujemo ciklični dogodek, ko Sonce navidezno izgine pod horizontom ali se pojavi iznad njega. Vendar ob tem ne gre za Sončni zahod/vzhod, ker s tema dvema besedama opisujemo le določeno smer neba. Pravilneje je torej reči, da je sonce zašlo in vzšlo. SSKJ sicer vsebuje besedi zaiti in vziti (v obeh primerih gre za dovršni glagol), vendar kako iz tega izpeljemo samostalnik? Torej, ali je zapis takšnega stavka pravilen:

Včerajšnji sončni vzid je bil lep, a zaid je bil še lepši.

Kaj menite o rabi glagola tekstati v sporočilu Ne tekstam, ko vozim na informativnih tablah na avtocestah?

Imam podvprašanje glede imen zavodov in društev s pristavkom. Kaj pa primer pisarna Ljubljane, Unescovega mesta literature, pri katerem je pristavčni del obvezen del naziva, saj ne moremo reči zgolj pisarna Ljubljane. Je sredi povedi druga vejica obvezna, napačna ali odvisna od konteksta: a. Dogodek prirejata pisarna Ljubljane, Unescovega mesta literature in JAK. b. Dogodek prirejata pisarna Ljubljane, Unescovega mesta literature, in JAK.

Kaj je pravilna rešitev: spajanje, združevanje, ujemanje vina s hrano? Ali morda kaj drugega?

Imam vprašanje. Otroke so včasih popravljali, da se ne sme reči bom bila na morju, na primer. Svojo babico pa slišim reči včasih sem bila delala tam. Zdi se mi, da je škoda, da je ta oblika preteklika izginila. Zanima me, od kdaj ni več pravilna, ali je bil v uporabi tudi tak prihodnjik in ali bi razmišljali o ponovni uvedbi tega časa. Je podoben kot continuous v angleščini ali v romanskih jezikih, kajne?

Kako se pravilno izgovori besedo dežnik? V SP je napisana ena možnost (dežník -a [də]), po SSKJ sta dovoljeni dve možnosti ([dežník] in [dəžník]), na portalu Franček pa je posnetek izgovora s širokim e.

Kaj je prav, živim na Javoru/Krtini ali v Javoru/Krtini (mišljeni sta naselji), grem na Javor/Krtino ali v Javor/Krtino, prihajam iz Javora/Krtine ali z Javora/s Krtine? Na spletni strani Amebis Besane je napisana 2. možnost, torej (kje) v Javoru/Krtini ..., pri Jesenicah in Ptuju pa piše (kje) na Jesenicah/Ptuju. Od česa je odvisna raba predloga v ali na ob zem. lastnem imenu (kraja, mesta, naselja ...)?

Večkrat sem že razmišljala o besedi menstruacija. Vem, da se za ta pojav uporablja skoraj izključno ta beseda (če zanemarimo pogovorne izraze), redkeje npr. še mesečno perilo, kar pa se sploh ne sliši naravno, vsaj meni ne. Zanima me, kako je s to besedo v slovenščini.

Očitno je prevzeta, najbrž iz angleščine. Kaj pa pred tem, se v starih slovarjih pojavlja kakšno drugo poimenovanje? Je že kdo predlagal kakšno poslovenjeno možnost? Mislim, da bi bilo zelo primerno imeti bolj domač izraz, ker se sicer vse skupaj sliši nekako patološko in strokovno, gre pa za nekaj zelo vsakdanjega.

Zanima me izvor in uporaba besede kramola, ki jo nekatere skupine in posamezniki na internetu predstavljajo kot staro slovensko besedo, ki naj bi pomenila "naravno in s tem temeljno, starodavno ter neodtujljivo pravico ljudstva do upora zoper vladarja in oblast, ki zlorabi svoj položaj ter od ljudstva podeljene pravice in dolžnosti."

Kot kaže beseda res obstaja, saj jo najdemo v starocerkveni slovanščini (крамола) v pomenu upor, v bolgarščini kot arhično za glasen prepir, pretep, razgarajati in tudi v sodobni ruščini, kjer ima arhaičen pomen kot sta vstaja in upor. Beseda pa naj bi bila sposojenka iz stare bavarščine (karmala)?

Zanima me, kako je s to besedo v slovenščini? Ali je tudi pri nas arhaična beseda za upor oz. dejanje/del starosvetnega prava, ki ni več praksi? In sploh kakšen je njen izvor?

Zanima me, zakaj Slovenci uporabljamo besedo dobrodošlica, dobrodošli itd. za topel ali velik sprejem gosta? Ali je to arhaično slovensko ali srbohrvatizem? Ali so tudi kakšne druge besede (alternative) za to dejanje?

Zanima me, od kod izvira priimek Fifolt.

Zanima me izvor priimka Senič in kdaj se prvo pojavi.

Zanima me izvor priimkov Kohek in Soršak.

Danes sem odkril jezikovno svetovalnico ISJFR in moje vprašanje, s katerim se ukvarjam že kaj nekaj časa, je končno našlo svoje mesto. Vprašanje pa bi rad pričel z obrazložitvijo, kako sem do njega sploh prišel.

Že v času na osnovni in srednji šoli so me učiteljice slovenskega jezika večkrat opomnile, da se zjutraj nisem zaspal, temveč sem preprosto zaspal, saj da glagol v tem primeru ni povratno svojilen. Meni se je stavek Opravičujem se, ker zamujam, zaspal sem. slišal nadvse čudno, kakor tudi ostalim sošolcem in sošolkam, ki so prihajali iz Celja ali okolice. Pri nas se glagol zaspati namreč uporablja ob večerih, ko se odpravljamo spat, medtem ko glagol zaspati se pomeni, da smo se zbudili kasneje, kot je bilo predvideno. Od tu dalje neprestano razmišljam, kdo v jeziku postavlja normo, jezik ali človek? Menim, da so t. i. dialekti jeziki sami po sebi in notranjega pomena, ki ga govorec pripiše neki besedi ali izrazu ne gre omejiti z normo, ki jo je kasneje postavil neki govorec drugega dialekta, češ da se sliši smešno in zato ne more biti del zbornega jezika. Samo v razmislek.

Zaznamovan s tem glagolom sem večkrat prišel v situacijo, kjer je slovenska jezikovna norma govorila tako, živ in govorcem lasten jezik pa spet drugače. In v tem znamenju sem ob rednem kupovanju ajdove kaše naletel na problem: Le zakaj se nihče ne ukvarja z ustreznostjo prilagajanja pridevnika samostalniku? Ajdova kaša?! Od kdaj je ajda moškega spola? Kot očitno je že lahko.

In sem povprašal prijatelje. "Ajdina kaša pač ne more biti," je odgovoril prvi, "saj bi vendar ajdina kaša pomenila svojilnost, in sicer da ta ajda pripada osebi po imenu Ajda." Tega odgovora nisem mogel jemati resno, saj mi je bilo nadvse smešno, da je ta bil mnenja, da sam te možnosti že nisem pretehtal. "Res je čudno. Sama ne to nisem nikoli pomislila," je odgovorila druga in se nasmehnila. Nato pa me je prešinila zamisel. Pravzaprav bi se t.i. ajdovi kaši moralo reči ajdna kaša. Ta oblika pridevnika je edina res pravilna in menim, da bi morali to upoštevati. Besedna zveza ajdova kaša se namreč ne sklada z nobenim temeljnim načelom slovenskega jezika. Ajda je samostalnik ženskega spola, ajdova pa je pridevnik, ki nakazuje na samostalnik moškega spola. Zdi se mi čudno, da tovrstve pogovorne različice ostajajo v pravilni zborni rabi, medtem ko se glagola zaspati ne sme uporabljati v povratno svojilni obliki.

Kaj pa Vi menite?

Zanima me, ali je pravilno reči Muzej je prijazen do obiskovalcev. Bi moralo biti je prijazen obiskovalcem? Kadar govorimo o osebi, je npr. ljudski predsednik prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva ali učiteljica je bila prijazna do vseh učencev. Kako je pravilno, kadar govorimo o ustanovah, napravah ipd.?

Je pri označevanju stanovalcev domov starejših ustrezen izraz nepokretni ali bi bilo bolje reči negibni?

Pozdravljeni, precej me mede nekonsistenčnost uporabe besede "škrat" in "palček" v slovenskih prevodih tujih literarnih del.

Namreč prevod "Snowhite and the seven dwarfs" se glasi "Sneguljčica in sedem palčkov"; prevod "Dwarf" v Tolkienovi mitologiji in v slovenskih prevodih nordijske mitologije pa je "Škrat".

Da bi bila zadeva še bolj zapletena imamo potem še izraz "Garden gnome (nemško Gartenzwerg)" za katerega obstaja ustaljen prevod "vrtni palček" ter besedo "Schrat" katere prevod je po etimološkem slovarju "Škrat".

Zanima me kako torej v slovenščino prevajati "Dwarf (nemško Zwerg)" ter "Gnome (nemško Gnom)" in zakaj je prišlo do take zmede.

V juniju 2016 sem zaključila podiplomski študij in pridobila naziv: magistra znanosti s področja ekonomija in poslovne vede.

V juliju 2016 sem zaključila še en podiplomski študij in pridobila naziv: magistra znanosti s področja davčnega prava.

Vidim, da je kratica za dvojnega doktorja ddr., kaj pa za dvojnega magistra? Ali je to mogoče dmag.?

S sodelavci se sprašujemo, kako bi v slovenščini rekli košarki 3 × 3 – ta × se v angleščini bere on (torej angl.: three on three).

Moštvo v tej obliki košarke (trenutno) tvorijo štirje igralci: trije na igrišču, eden na klopi.

Mnenja so deljena:

1. Nekateri zagovarjajo, da je to 'tri na tri'.

2. Drugi pravijo, da to v slovenščini ne pomeni nič, da je treba reči trije proti trem. Muči nas torej ta na.

FIBI ni uspelo, da bi bila košarka 3 × 3 olimpijski šport v Riu de Janeiru leta 2016, se bo pa trudila, da bi to postala leta 2020.

Podobno je tudi: igra ena na ena. Je res ena NA ena, ko en košarkar igra proti drugemu?

Srečali smo se z nenavadno težavo v razlagi pomena besed, in sicer lokalizirati in locirati avto na primer. V SSKJ je le pri besedi lokalizirati naveden pomen 'ugotoviti, določiti kraj, mesto česa', vendar je po mojem mnenju ustrezneje reči, da v tem pomenu nekaj lociram, ne lokaliziram. Pregledala sem pomene v SSKJ in Pravopisu in ne morem se strinjati z razlagami v obeh virih. Ko namreč ugotovim, da je avto v mestu, ga tam lociram, lokaliziram pa požar (ga omejim) ali pa programsko opremo (prevedem v drug jezik); da bi lokalizirala avto (ugotovila, kje je), mi je kot rojeni govorki slovenščine povsem tuje. Glede na to, da sta tako locirati kot lokalizirati glagola iz tujega jezika, se mi zdi smiselno pogledati, kako se prevajata iz ang. besede. Ugotovim lahko, da je za oba izhodišče glagol localize, ta pa se prevaja enakovredno kot locirati in lokalizirati ter določiti kraj. Pogledala sem tudi po Gigafidi, katera raba prevladuje: na prvi pogled je videti, da se lokaliziranje zelo pogosto uporablja za 'omejevanje' ali 'obvladovanje' požarov in ognja ter lokalizacijo v smislu prenosa v neki jezik. Lokaliziranje na primer avta mi je tuje, lociranje avta, težave ('ugotoviti, kje je avto oz. težava') ipd. mi je pa po mojem občutku edino domače. Kaj pa menite vi - predvsem ob razlagah pomena v SSKJ?

Če nekaj povzemamo (ali se imenuje) po izumitelju, raziskovalcu in podobno, ali lahko rečemo le »po tem in tem« – npr. razlaga nastanka vode po Daltonu – ali bi morali reči npr. »povzeto po Daltonu« ali »navedeno po Daltonu« ali celo »povzeto po Daltonovih dognanjih«?

Namenilnik. Poslali so me osvojit vrh gore.Poslati ni glagol, ki bi pomenil premikanje, zaukazana osvojitev pa ga nedvoumno pomeni. Kako zdaj: ali poln nedoločnik ali skrajšan?

Mi lahko poveste, ali je pravilno napisano:

• Lahko bi dal vsaj lektorirat besedilo ali
• Lahko bi dal vsaj lektorirati besedilo

Ker je glagol pri uporabi namenilnika velikokrat nejasen.

Kaj bi bila ustrezna slovenska beseda za poimenovanje realnosti, ki se ne odvija na spletu; npr. ali je mogoče reči spletne kršitve avtorskih pravic – nespletne kršitve avtorskih pravic?

Zanima me, ali so naklonski glagoli prehodni ali neprehodni. Npr. glagol morati v povedi Tudi telo se je moralo prilagajati.

Mi lahko, prosim, pojasnite, zakaj iz vsakodnevne rabe »preganjate« (*) pridevniške oblike možen, možna, možno in prislov možno (nadomestile naj bi jih besede mogoč, mogoča in mogoče), obenem pa v Slovenskem pravopisu ostaja povsem »nedotaknjena« izpeljanka možnost (tu ne ponujate nobene mogočnostı ali česa podobnega).

Zakaj se je bilo treba oddaljiti od češko-slovaške oblike in preiti k hrvaško-srbski? Je bila naša beseda možno preveč podobna češki možna in zato raje zagovarjate rabo besede mogoče, ker je drugačna od hrvaške oblike moguče? Res me zanima, kaj je botrovalo vaši odločitvi.

Menim, da takšne (sistemske) nedoslednosti v normativnih priročnikih ne prispevajo k trdnosti slovenskega jezikovnega sistema in bogastvu njegovega besedišča, ampak med govorci slovenščine dodatno spodbujajo močno zakoreninjene frustracije, da ne poznajo/obvladajo maternega jezika.

Zanima me, kako bi izrazili, da je bila npr. Mojca noseča in je bilo otroku ime Matej. Če bi rekli, bila je noseča z Matejem, bi to bil otrokov oče. Bi torej morali reči: bila je noseča za Matejem?

Kako naj si pojasnimo dejstvo, da v vseh medijih pišejo in govorijo o »odstotnih točkah« namesto enostavno o odstotkih?

Nikjer nisem zasledil pravila o tem, kako se je treba v besedilih, ki vsebujejo enačbe (enačbe so ob desnem robu strani označene s številko v oklepaju), znotraj besedila sklicevati nanje – ali lahko oznake za enačbe pri sklicevanju nanje pišemo brez oklepaja ali je raba oklepaja obvezna? Npr.: V tem primeru uporabimo enačbo 5.4/…uporabimo enačbo (5.4). Zapis brez oklepaja (znotraj besedila) se mi – glede na pravopisna pravila, po katerih oklepaj loči ponazoritve oziroma dopolnitve pred tem povedanega – zdi ustreznejši oziroma se mi zdi ustrezen le ob zapisu posamične enačbe, torej ob desnem robu, kjer je z njim ločena oznaka zanjo.

Če je določena enačba v besedilu najprej poimenovana z besedno zvezo in je potem ob njej v oklepaju zapisano še, za katero enačbo gre (npr. II. Newtonov zakon (enačba (5.4)), lahko pride tudi do kopičenja oklepajev, kar je nekoliko »moteče«. Zanima me torej, ali je pri tovrstnem sklicevanju možen zapis brez oklepaja ali ne.

Med poukom slovenščine sem slišal izraz njihovi zanamci in se mi je zdelo malo čudno, saj so zanamci naši potomci oziroma tisti, ki so za nami. Torej bi morali biti njihovi potomci zanjimci, saj so oni tisti, ki so za njimi. Ali bi se izraz zanjimci lahko uveljavil?

V nekem pisanju sem hotel uporabiti besedo šlamastika. Ker sem podvomil v to, ali bom besedo smiselno uporabil, sem šel na spletu pogledat v SSKJ kjer je navedeno, da je šlamastika 'neprijeten, zapleten položaj'... . Pri nas (na kmetih) besedo šlamastika uporabljamo v smislu "neodgovorno, površno dejanje ali ravnanje". Če nekdo neko delo opravi površno, slabo ipd, pravimo: »To je šlamastika«. Kaj menite, je izraz pravilno uporabljen, ali za to obstaja druga beseda?

V Primorskem dnevniku je potekala v rubriki »pisma uredništvu« neke vrste polemika okrog vprašanja šoah ali šoa? V prvem pismu je gospod FF, član judovske skupnosti v Trstu, ki ga je skupaj z družino prizadela šoa, skušal pojasniti, zakaj bi bilo po njegovem bolj primerno, da bi se v slovenščini namesto besede šoah uporabljala beseda šoa. 20. februarja sem se v to debato vključila še jaz osebno, ker mi je bila pred letom dni v enem izmed mojih znanstvenih člankov zavrnjena uporaba besede šoa. Naj dodam, da – podobno kot g. Fischer – tudi jaz osebno zagovarjam uporabo besede šoa in to prav tako v ženski obliki. Tako se jo piše ne le v hebrejščini, ampak tudi v francoščini, nemščini in italijanščini. Primorski dnevnik je v svojih »pripisih uredništva« tako predloge g. Fischerja kot tudi moje pritrdilne pripombe k uporabi besede šoah zavrnilo.

Naj vam v ilustracijo navedem le pripis uredništva, ki ga najdete v današnjem Primorskem dnevniku:

»Pripis uredništva: [...] Kar pa zadeva besedo šoah, je v modernem pisanem jeziku v Sloveniji uveljavljena že dolgo. Kot samostalnik moškega spola ni zapisana samo v Verbinčevem slovarju tujk, temveč je navedena tudi med novimi besedami v pisnem korpusu slovenščine, ki ga sestavlja Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti« (podčrtala ).

Pogledala sem in ugotovila, da sta v pisnem korpusu navedeni kar dve besedi: to je beseda shoah (iz časopisnih odlomkov jasno izhaja, da napeljuje beseda na francoskega režiserja C. Lanzmanna oz. na njegov celovečerni dokumentarni film Shoah; nato še beseda šoah, v kateri pa so citirani le izvlečki iz časnika Delo. Ker se že dalj časa ukvarjam s to oz. zelo sorodno tematiko, vem, da obstajajo še druge oblike pisanja termina (npr. šo'ah) in da se v zadnjih nekaj mesecih polagoma uveljavlja tudi pojem ŠOA.

»Šoa – spominjajmo se« – se denimo glasi naslov prispevka ob letošnjem dnevu spomina na »holokavst« v sobotni prilogi Večera z dne 24.1.2009:

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2009012405399872

In tudi v drugih člankih Večera sem besedo šoa vsaj dva- ali trikrat zasledila.

Prav 27. januarja letošnjega leta pa je RTV Slovenija na 1. programu prvič predvajala dokumentarni film z naslovom »Šoa. Teža molka«:

http://www.rtvslo.si/odprtikop/dokumentarci/soa-teza-molka Gre za film, ki bo deležen še več ponovitev, tudi zunaj televizijske hiše.

Hočem povedati, da stvari okrog pojma šoah ali šoa le niso tako enoznačne. Pa tudi o dozdevno »dolgi« uveljavljenosti besede šoah v »slovenskem modernem jeziku«, kot to sugerira Primorski dnevnik, bi se dalo verjetno marsikaj reči.

M. J. P.

Vem, da ste na to vprašanje že odgovarjali, a glede na spodnja navodila (niti ne vem, od kod so, povsem po najključju so prišla do mene) me zanima vaše mnenje.

Številka: 092-73/2020-5 Datum: 7. 5. 2020 Zadeva: Jezikovno pravilo glede zapisa vršilec dolžnosti - pojasnilo

Ministrstvo za javno upravo je pridobilo stališče Sektorja za prevajanje in lektoriranje pri Generalnem sekretariatu Vlade Republike Slovenije v zvezi z jezikovno pravilnim zapisom krajšave v. d., torej vršilec dolžnosti, če od sprožitve natečajnega postopka do imenovanja novega uradnika na položaj iz drugega odstavka 82. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E in 40/12 – ZUJF) naloge na položaju opravlja vršilec dolžnosti, ki je ženska. Stališče posredujemo v nadaljevanju:

Spol osebe, ki začasno opravlja naloge na položajnem delovnem mestu, je izražen že v prvem delu naziva, torej vršilka dolžnosti, čeprav iz okrajšave to ni očitno razvidno. Pri zapisu v. d. generalnega direktorja ni dvoma, da gre za vršilko dolžnosti položaja, ki se imenuje (in je tako sistemizirana) "generalni direktor". Če seveda ženska ni več vršilka dolžnosti in je imenovana na položaj, pa pri zapisu položaja uporabimo žensko obliko, torej "generalna direktorica". Pri zapisu torej uporabljamo pravilo, da gre za vršilca dolžnosti ali vršilko dolžnosti (v. d.) položaja, ki je navedena v moški slovnični obliki.

Enako velja za vse podobne primere, na primer v. d. generalnega sekretarja, v. d. direktorja organa v sestavi ministrstva, v. d. načelnika upravne enote …

Iz zapisa v. d. generalne direktorice namreč pomensko izhaja, da je ženska oseba vršilka dolžnosti druge ženske osebe, tj. generalne direktorice. Takšen zapis bi bil ustrezen le, če bi na primer vršilka dolžnosti opravljala to funkcijo v odsotnosti konkretne ženske osebe, ki je generalna direktorica.

Dodatno še pojasnjujemo, da je jezikovno pravilno tudi, da se krajšava v. d. zapiše nestično, torej s presledkom.

Lepo prosim za odgovor: ali je v dopisu pravilno vikanje pozdravljeni, ga. Darja ali pozdravljena, ga. Darja? Nekateri celo trdijo, da je oboje pravilno.

Zanima me pomen fraze oz. frazema reci piši. V otroštvu sem ga slišala med pogovorom odraslih in mi v zadnjem času velikokrat pride na misel, pa se ne spomnim v kakšnem konteksu oz. kakšen je pomen za tem frazemom. Primer stavka bi lahko bil:

• Včeraj sem videla celo kolono vozil na Slovenski cesti. Bilo jih je reci piši vsaj 150.

(Nisem pa 100% prepričana, da sem uporabila pravi kontekst.)

I am working on research on a lexical typology of words meaning 'thing / matter / affair'. I have some problems with the interpretation of Slovene material. So, my question is as follows: What is the difference between the words stvar and reč? SSKJ lists the same set of meanings for both lexemes. Neither dictionaries nor corpus data give a clear answer so far. Maybe one of them is more preferable in one of the meanings?

Pri izrazu poškodovati me vedno strese, saj se mi zdi, da to ni primerno izražanje za rane, ki jih utrpijo človeška bitja. Menim, da ni mogoče reči, da si človek poškoduje del telesa. Poškodujejo se predmeti, stvari, n. pr. pohištvo, orodje, prometna signalizacija; ljudje pa se po mojem čutenju ranimo, saj naše telo ni zgolj nek predmet, ki je utrpel poškodbo, temveč del mene samega. Zato tudi ne morem reči, da sem jaz poškodovan, temveč sem ranjen ali pa imam zlomljeno nogo ali pa trpim za določeno boleznijo ... Tudi v tujih jezikih lahko opazimo podobno razlikovanje med človeškimi ranami in poškodbami stvari. Zato morajo naši slovarji vedno navesti pojasnjevalno opombo, n.pr.: >poškodovati (raniti) - verletzen, verwunden.<

Zavedam se, da v slovenščini morda manjka kakšen dodaten izraz (kot na primer: to injure, to hurt), ki bi opisal splošno poškodbo</>ranjenost< ljudi v primerih, ko ne gre za odprte telesne rane. Toliko bolj ironično je, če v primeru strelskih ran govorimo o poškodbah. Govoriti pavšalno o poškodbah, močno spominja na policijska poročila o dogodku, kjer uporabijo pač eno in isto službeno formulacijo zgolj z namenom, da standardizirajo poročilo.

Zato menim, da bi bilo dobro opozoriti na razliko v uporabi besedišča za primere človeških žrtev, saj menim, da s tem posredno izrazimo človeško dostojanstvo. Samo želim si lahko, da bi tako razlikovanje postalo del merodajnih slovenskih slovarjev.

Pred kratkim sem na radiu slišal voditeljico reči: »To torej lahko obkljukamo ...«, v smislu, to smo že opravili, moramo pa še ostalo (da bo vse obkljukano). Meni se zdi bolj pravilno »odkljukati« (narediti kljukico). Kako je torej prav – morda oboje? Hvala.

Pred nami so prazniki, v katerih imajo osrednjo vlogo tudi pirhi.

Velikokrat preberem, da bomo barvali pirhe, pa se mi zdi, da takšna zveza ni pravilna. Pirh je namreč po SSKJ (že) 'pobarvano, poslikano jajce, pripravljeno za veliko noč'. Torej je pravilno reči, da bomo delali pirhe ali pa barvali (velikonočna) jajca. Se motim?

Že veliko ste pisali o povratnih svojilnih zaimkih, vendar v odgovorih nisem našla nič konkretnega glede rabe povratno svojilnega zaimka v pristavkih. Naj navedem nekaj primerov:

• Kako si drzneš govoriti z mano, svojo/tvojo mamo?
• Česa takega ne bi pričakovala od tebe, svoje/moje najboljše prijateljice.
• To je dobro opisala v romanu Obraz v zrcalu, svojem/njenem prvencu.

Če pristavčni del razvežem v odvisni stavek, nimam dvomov, da je pravilno reči ki sem tvoja mama; ki si moja najboljša prijateljica; ki je njen prvenec, vendar pa nisem preveč prepričana, kateri zaimek je pravilen v pristavku. Prosim, da pojasnite, kateri je pravilen in zakaj. Najlepša hvala.

Zanima me če je pozdrav živjo izvorno slovenski in kdaj je prvič uporabljen. Ponekod sem zasledil, da naj bi bil prevzet v hrvaščine. Čeprav moram priznati, da še nobenega Hrvata nisem slišal pozdravljati tako.

Zanima me, zakaj se preganja oblika potrebno nedoločnik. V pravopisu nisem zasledila, da je prepovedana, saj nima ob sebi črnega krožca, ampak ima puščico v desno (»odsvetovano«). Kako torej brati te oznake (puščico, beseda v ležečem) in jih interpretirati? Je potem ta oblika vendarle dovoljena npr. v leposlovju?

SP 2001: potrébno povdk. (é) O tem se je ~ dogovarjati → se je treba dogovarjati

Kaj je pravilno: prijavljam se za 33. srečanje ali na 33. srečanje?

Prosim za odgovor na vprašanje, ali je mogoče tudi besedo sommelier pregibati po vzorcu premier. SP 2001 namreč pravi: premier – premierja in sommelier -- sommeliera. Potemtakem je narobe ponasvetusommelierjev, ker bi moralo biti ponasvetu sommelierov/sommelierev?

Zanima me premikanje naglasa v velelniku nekaterih glagolov. Pogosto se pojavlja zapis, ki je na primer pri besedi reči: rêci, recíte.

Prosim, če mi lahko razložite, kako je potem v ostalih osebah in številih. Ali bo naglas ostal na e (strešica) ali bo na i (ostrivec)? Vprašam za dvojino: reciva, recita in množino: recimo.

Veliko pišem o energijskem vnosu hrane, o hujšanju in podobnem. Še nikoli nisem nikogar slišala reči, da šteje kilodžule ali da si meri telesno maso. Ustaljena raba je, da štejemo kalorije in merimo telesno težo. Ker pišem tudi za internet in morajo biti besedila taka, da jih uporabniki lahko najdejo prek iskalnikov, je seveda smiselno, da so besedila prilagojena ustaljeni rabi.

Zakaj izpostavljam to težavo? Ker imamo standarde tudi na področju meroslovja. Vsak šolar ve, da teže ne merimo v kilogramih in da človek, ko govori o svojih kilogramih, govori o svoji MASI. Kalorija je pri nas neveljavna merska enota.

Potem pa je tu še inšpektorat Urada za meroslovje, ki nam, ki se s kalorijami redno srečujemo, pogosto pošilja ljubka opozorila o tem, da se pri nas uporabljajo kilodžuli in da so kalorije prepovedane.

Kakšno je vaše mnenje o tem: kaj ima v besedilni komunikaciji prednost? Ustaljena ali standardizirana raba?

Na vas se obračam z nasledno dilemo, o kateri bi želel vaše mnenje/kritiko. V času, ko so nastajali prevodi Haškovega Švejka, si prevajalci še niso dovolili skoraj nobenega odmika od kodificirane norme. Prevajali so ga iz jezikovno nekorektne, žive češčine v jezikovno zelo korektno knjižno slovenščino. Z velikim spoštovanjem do vseh Haškovih prevajalcev, posebej na tem mestu do Vogla in Zupančiča, trdim naslednje: tudi njuni prevodi so jezikovno več kot očiten (in slab) kompromis. Predlagam torej, da bi si prevajalec namesto knjižnega jezika izbral korektno obliko pogovornega jezika ali enega od pokrajinskih govorov ali nadnarečij. Samo takšen, živi jezik bi bil lahko ekvivalent Haškovemu jeziku. Poskusil sem, kako bi deloval prenos v nadnarečni pogovorni slovenski jezik, v približno ljubljanščino, čeprav sem nanjo le za silo priučen. Nisem naravni govorec/'native speaker' .../ ljubljanščine, torej bi potreboval še jezikovnega svetovalca-lektorja za ljubljanščino.

PRIMERJAVE:

• Haškovo izvirno besedilo - označeno s Hašek,
• slovenski prevod Hermana Vogla - označen z Vogel,
• slovenski prevod Jožeta Zupančia - označen z Zupančič,
• na koncu pa je naveden poskus »novega« prevoda (označeno PK); denimo, da je to zasnova hipotetično ustreznejšega prenosa v nadnarečni pogovorni slovenski jezik:

1. primerHašek: »Tak nám zabili Ferdinanda,« řekla posluhovačka panu Švejkovi, který ....Vogel: »Pa so nam ubili Ferdinanda,« je rekla strežnica gospodu Švejku, ki se je ...Zupančič: »Torej Ferdinanda so nam počili,« je rekla gospodinja Švejku, ki ...PK: »(No), pa so nam ubil/počl/fental Ferdinanda,« je gospodinja/snažilka/čistilka rekla Švejku, ki ...Komentar:

• Hašek takoj zastavi dialog (dobesedni navedek) v pogovornem jeziku, spremni stavek pa upošteva pravila knjižnega jezika (gl. zaim. který).
• Oba prevajalca se zatečeta h knjižnemu jeziku, torej takoj odstopata od izvirnika, Vogel manj kot Zupančič
• Posluhovačka – strežnica?; primernejši izraz je gospodinja, pri kateri je Švejk, domnevam, stanoval. Strežnice so npr. v bolnišnicah.

2. primerHašek: »Kerýho Ferdinanda, paní Müllerová?« otázal se Švejk, nepřestávaje si masírovat kolena, „já znám dva Ferdinandy.« ...Vogel: »Katerega Ferdinanda, gospa Müllerjeva?« je vprašal Švejk, ne da bi si nehal masirati kolena, »jaz poznam dva Ferdinanda.« ...Zupančič: »Katerega Ferdinanda, gospa Müllerjeva?« je vprašal Švejk, ne da bi si nehal masirati kolena, xxx »poznam dva Ferdinanda.«PK: »Ja kerga Ferdinanda pa, gospa Müller,« vpraša Švejk, ne da bi si nehal masirat kolena, »jest poznam dva Ferdinanda ...«

Pogost termin, ki se sedaj pojavlja, je knowledge management, ki ga večkrat sploh ne prevajajo, če pa ga že, je to upravljanje znanja oziroma upravljanje z znanjem. Kateri je bolj pravilen?

Kako pa bi prevajal knowledge workers? Ali delavci znanja?

Znanstveni delavci pomeni nekaj drugega in je v bistvu ožji pojem.

Je sploh možno iz znanja narediti pridevnik, npr. znanski delavci in znansko upravljanje?

Kako bi oblikovali svojilni pridevnik, izpeljan iz besede lubje? Gre za poimenovanje živega organizma, ki uspeva na lubju. Kako je z izrazom lubjeva? Je reč sploh možna? Podobna dilema nastane ob izrazih gorovje, ivje ipd. Nujno pa je treba oblikovati svojilni pridevnik iz lubja, ne more se reči ki raste na lubju ...

Kako bi pravilno tvorili pridevnik iz nekdanjega imena za Tokio "Edo". Predvsem ko gre za poimenovanje določenega obdobja v japonski zgodovini, ki se navezuje nanj (an. "the Edo period").

Bi lahko uporabili zgled Toledo-toledski? Je dopustno reči "v času Eda"? Je dopustno zapisati "v času/obdobju Edo," kot zasledimo recimo v članku na naslovu https://sl.wikipedia.org/wiki/Zgodovina_Japonske.

Zanima me sledeče: Katera oblika navajanja ženskega priimka za nazivom profesorica (oziroma za kratico prof.) je pravilnejša, prof. Berko ali prof. Berkova?

Zanima me, ali je (bolj) pravilno reči med leti 1900 in 1910 ali med letoma 1900 in 1910 oziroma ali sta dopustni obe možnosti in zakaj.

Prosim za pojasnilo glede pisanja sintagme božji sin. Gre za prevod besedila iz 14. stoletja, kjer je Bog, jasen in eden, pisan z veliko, v omenjeni sintagmi pa nisem prepričana, ali se piše BožjiSin ali morda božjiSin. N. P.

Zanima me pravilna raba zaimka v naslednjih primerih: »Ne pustiš miblizu« ali »Ne pustiš me blizu« in »Kdo si upa upreti« ali »Kdo seupa upreti«.

Že vnaprej hvala za odgovor.

Ali obstaja beseda bajkosloven? Beseda bajesloven namreč ni točna oz. bralec je lahko zaveden, saj ne obstajajo baje, ampak samo bajke.

Kaj pove stavek o osebi? Več ve, kot zna.

Zanima me ali obstaja razlika med predlogoma v in ob lepem vremenu?

Kateri predlog je primerneje uporabiti in je bolj pravilen?

Že nekaj časa me begajo morebitne razlike med predlogoma okoli in okrog.

Kdaj katerega uporabiti, kako je s stilno zaznamovanostjo?

Npr.:

Sedeli smo okrog/okoli mize.

Pri pisanju zapisnikov je včasih navedeno: da je nekdo nekaj rekel ali pa nekaj povedal.

Našla sem citat Janeza Gradnišnika:

»Če trdimo, da je nekdo nekaj REKEL, nismo še prav nič povedali o resničnosti njegovih besed, samo ugotavljamo, kakšne so bile njegove besede. Brž ko pravimo, da je nekaj povedal, pa izražamo zraven SVOJE VEROVENJE, da so bile njegove besede resnične«.

Vljudno prosim za obrazložitev.

Zanima me, kakšna je razlika med naslednjima dvema stavkoma:

Počasi sem vozil in pazil, da tovor ne zdrsne dol.Počasi sem vozil in pazil, da tovor ne bi zdrsnil dol.

Ali je prva oblika, torej tista s sedanjikom v odvisnem stavku, res bolj slovenska in značilna za lepše izražanje v slovenščini? Ali pa gre le za odtenke in za razliko v pomenu – in dopušča stavek s pogojnikom »več verjetnosti«, da bo tovor zdrsnil dol?

Zanima me kako iz angleškega jezika prevajamo besedo selfie. Selfie je relativno nova beseda, označuje pa posneto fotografijo, ki jo napravi fotograf sam, navadno z mobilnim fotoaparatom (self-portrait). V slovenščino jo že prevajamo kot sebek, vendar se zdi izraz nekoliko ponesrečen. V slovenski literaturi je moč zaslediti tudi samo selfi.

Kako se pravilno glasi ustreznica ang. EU Strategy to combat illicit accumulation and trafficking of SALW and their ammunition? Mar:

• Strategija EU za boj proti nedovoljenemu kopičenju osebnega in lahkega orožja in pripadajočega streliva ter trgovini z njima, torej njima – zaimek v dvojini (»trgovina z orožjem in (z) njegovim strelivom«), ali pa
• Strategija EU za boj proti nedovoljenemu kopičenju osebnega in lahkega orožja in pripadajočega streliva ter trgovini z njimi, torej njimi –zaimek v množini (»trgovina z osebnim orožjem in (z) lahkim orožjem ter (s) strelivom osebnega orožja in (s) strelivom lahkega orožja«)?

Termin osebno in lahko orožje je prevod ang. small arms and light weapons (kratica SALW), torej gre za dve vrsti orožja, od katerih ima vsako svoje strelivo. Smiselno govori to v prid množinski obliki, torej Strategija... trgovini z njimi), po drugi strani pa sta tako orožje kot strelivo neštevna samostalnika, kar pomeni, da govorimo o trgovini z orožjem [dveh vrst] in (s) strelivom[, ki pripada zadevnima vrstama orožja]*, torej bi bilo z vidika slovnice ustrezno reči trgovina z njima.

Kako se sklanja beseda Prostofer (ime projekta) oziroma prostofer (voznik, ki to storitev opravlja)? Sestavljena je iz besed prostovoljni in šofer. Opazila sem namreč, da sodelujoči pri projektu velikokrat zapišejo prostofera, meni pa bi bilo bolj smiselno reči prostoferja (šoferja).

Kako se sklanja Zmago Jelinčič Plemeniti – glede na to, da Plemeniti ni plemiški naziv, temveč priimek?

Ali se Google Forms ipd. reči sklanjajo ali ne in kako?

Uporabljam ta nadimek že vrsto let, a mi je šele sedaj kapnilo, da ga ne znam sklanjati. Ugotavljam, da je ime samo po sebi lahko moškega spola, čeprav sem ženska. Pri izgovorjavi uporabljam polglasnik med "d" in "n", "a" izgovarjam po angleško, in sicer [eldǝnsej] ali [eldnsej]. Ime je izmišljeno.

Pri lektoriranju kuharske knjige sem se znašla v zagati pri zapisu nekaterih tujih imen. Lepo prosim, da mi pri rešitvi teh vprašanj pomagate.

• Najprej gre za imena sestavin, ki jih večinoma bolj ali manj poznamo, zagotovo pa videvamo na policah trgovin z zdravo hrano (»superhrana«), in to: açai, goji, chia, maca. Kako naj jih zapisujemo? Pri občnih imenih sicer zelo zagovarjam fonetični zapis, pri navedenih pa sem v zadregi, ker vidim, da je v rabi precej (izrazito) pogostejši originalni ali angleški zapis. Če bi se odločili za fonetični zapis, bi bilo menda prav tako: asaí (izgovor sem preverila na internetu), godži, čija, maka.
• Kako naj zapišemo besedo dhal (azijska jed iz leče)? Dal? Ta h v azijskih imenih me ves čas moti in bega.

S kolegom imava debato, kako huda napaka je to in bi potrebovala argumentacijo.

Četrtki so dan za nakupovanje. in Četrtki so dnevi za nakupovanje.

Glede imen mesecev imam dve vprašanji.

• Imena mesecev so samostalniki, a ko jih uporabimo v rodilniški obliki v vlogi prislovnega določila časa, delujejo kot prislovi. Odgovarjajo na vprašalnico kdaj (npr.: Preselili so se marca.) Smemo reči, da so v takih primerih prislovi? Podobno je namreč pri letnih časih: beseda jesen je samostalnik, medtem ko je beseda jeseni prislov.

• Ali ne gre pri tem, ko napišemo zraven imena meseca še njegovo nadpomenko, za nepotrebno kopičenje besed (npr. Prireditev bo meseca maja.), saj je brez besede mesec poved povsem razumljiva?

V promocijskih kampanjah in tudi na etiketah proizvodov zadnje čase zaznavam veliko oznak, kjer je navedeno, da izdelek vsebuje veliko proteinov ali pa je proteinski jogurt. Kakor vem, se v slovenščini izraza beljakovina in protein večkrat uporabljajo kot sinonima, vendar me zanima ali tovrstna rab ustrezna? Je to le marketinška taktika ali je beseda protein popolni sinonim besede beljakovina? Imata ti dve besedi dejansko drugačen pomen z vidika kemije in biologije in ali je slovnično gledano potem zamenjava besed pravilna?

Pred kratkim sem na spletu odkrila Jezikovno svetovanje, kjer odgovarjate na vprašanja povezana s slovnico in pravopisom. Ker imam tudi sama nekaj vprašanj, pri katerih bi potrebovala pomoč, dvomim pa, da bi bila le-ta dovolj zanimiva za širši krog jezikovnih uporabnikov, sem izkoristila ponujeno možnost individualnega svetovanja. Upam, da ni s tem nič narobe in da mi boste pomagali pri odgovorih na vprašanja, ki me težijo.

V fantazijskii literaturi se pogosto srečujemo z izmišljenimi jeziki. Kako torej podomačevati (oz. ali sploh podomačevati) imena bitij in pripadnikov narodov, še zlasti tam, kjer je v prevodu literarnega dela zaželjeno prikazati tudi razliko med dvema jezikoma, resničnim in izmišljenim, in njunimi jezikovnimi značilnostmi? Do kakšne mere je smiselno ali nujno podomačevati besede iz takšnih jezikov in kakšna bi bila njihova najpravilnejša oblika?

Kot primer bi navedla Tolkienova dela (predvsem Silmarillion) in njegova poimenovanja bajeslovnih bitij (Ainur, Valar, Maiar) ter narodov (Noldor, Sindar, Teleri) v jeziku quenya (Quenya). Tukaj je nekaj primerov (osebnih lastnih imen) v edninski in množinski obliki:

Ainu (ed.) --> Ainur (mn.)

Vala (m. sp., ed.) --> Valar (m. sp., mn.)

Valië (ž. sp., ed.) --> Valier (ž. sp., mn.)

Maia (ed.) --> Maiar (mn.)

Noldo (ed.) --> Noldor (mn.)

Elda (ed.) --> Eldar (mn.)

Teler (ed.) --> Teleri (mn.)

Quende (ed.) --> Quendi (mn.)

Množinske oblike teh poimenovanj v besedilu močno prevladujejo, zato me zanima, po kakšnem vzorcu je treba to množino sklanjati v slovenskem prevodu?

Je potrebno:

1. izhajati iz edninske oblike samostalnika in množino sklanjati po 2. moški sklanjatvi: Vale-Val-Valam-Vale-o Valah-z Valami

2. za množino vzeti kot osnovo originalno množinsko obliko Valar in besedo nato sklanjati po 1. moški sklanjatvi: Valarji-Valarjev-Valarjem-Valarje-o Valarjih-z Valarji (kot so to naredili nekateri slovenski prevajalci)

3. za množino vzeti kot osnovo originalno množinsko obliko Valar in ji v vseh sklonih dodati končnico -ø: Valar-Valar-Valar-Valar-Valar-Valar

4. bi lahko morda v kakršnemkoli primeru po tem pravilu iz SP 2001 (Tujke, tuje besedne zveze ter polcitatna lastna imena imajo v imenovalniku ednine in enakem tožilniku (nepregibne besede in zveze pa sploh) lahko pisno citatno obliko (Shakespeare, corpus delicti, à propos), tj. pišejo se kakor v jeziku, iz katerega jih jemljemo.) kaj podobnega naredili tudi z besedo Valar, čeprav gre tu za množino in ne ednino? Valar bi potem sklanjali kot:

Valar-Valarjev-Valarjem-Valar-o Valarjih-z Valarji. Ali pa je to še najslabša rešitev izmed vseh oz. popolnoma napačna?

Ker imamo v knjigi tudi primere, kjer najdemo edninsko obliko besede v quenyi, množinska oblika pa je podana v angleškem jeziku (recimo Silmaril (ednina v quenyi) in Silmarils (množina v angleščini); v quenyi je množinska oblika Silmarilli, iz česar potem tudi izhaja naslov knjige Silmarillion, namreč zgodba o Silmarilih (treh draguljih, ki imajo v zgodbi osrednjo vlogo)), sem mnenja, da bi to razliko bilo treba tudi na nek način v prevodu poudariti. Sama sicer nisem jezikoslovka, še manj pa prevajalka, a vseeno se mi zdi, da če vse prevajaš po istem kopitu (Silmarils (ang.) --> Silmarili (slo.), Valar (quenya) --> Valarji (slo.)), se to razlikovanje med dvema jezikoma v prevodu popolnoma izgubi. Kako torej najustrezneje ravnati v takšnih primerih?

Kot drugo me potem zanima tole: je potrebno besede Ainu, Ainur, Quendi, Maia in Maiar podomačiti in spremeniti v Ajnu, Ajnur, Kvendi, Maja in Majar? Sama nisem najbolj navdušena nad tem, še zlasti ker v primeru Maia --> Maja (iz očitnega razloga) v slovenščini lahkopride do zmede. (primer: Gandalfje Maja. Maja Sauron je izdelal Prstan.) Ker se je prevajalec slovenskega prevoda Silmarilliona iz leta 2003 ravno temu kot kaže skušal izogniti, smo zato za žensko pripadnico rodu Maiar(jev) dobili nekaj, čemur ne morem reči drugega kot zmazek, namreč Majarka. To se (vsaj meni) zdi enako, kot da bi množini Libanonci prilepili -ka in za besedo Libanoncika trdili, da je to prebivalka Libanona. Podobno se je zgodilo pri množinski obliki za ženske pripadnice rodu Valar(jev). Čeprav se ime Valar skozi celotno knjigo pojavlja kot skupno ime za moške in ženske pripadnice rodu, torej Valar in Valier, so ženske pripadnice tega rodu (Valier) nazadnje končale kot Valarke. To je vseeno boljša rešitev kot prej omenjena Majarka, a vseeno menim, da bi se dalo priti do še kakšne boljše, kot da iz Valië (ed.) --> Valier (mn.) v slovenščini kar naenkrat dobimo Valarke. Bi bilo torej bolje ta imena (tudi v množini) pustiti v originalni obliki (tako kot recimo ime Pia)?

In pa še eno vprašanje: kakšni bi bili najpravilnejši ali vsaj najustreznejši (po Vašem mnenju) podomačeni obliki za imeni dveh najpomembnejših jezikov v Tolkienovih delih, quenyo (Quenya) in sindarin (Sindarin)? Zaenkrat imamo v slovenščini ti dve besedi prevedeni oz. podomačeni kot 'kvenja', 'kvenjščina' in 'quenjščina' ter 'sindarinščina' in 'sindarin'.

Ni mi vseeno za slovenščino in precej reči me moti pri njeni pisni in govorni rabi. Ko sem se vprašal, kaj pa najbolj zbode mojo jezikovno občutljivost, so na vrh brozge priplavale tri nemarnosti:

• v kolikor, torej razpasla se, hiperkorektnostna in nepotrebna zamenjava za veznik če, ki je na dobri poti, da izumre;

• z teboj, torej nepravilna raba predlogov s in z, v govoru napačna celo dvakrat: najprej zaradi same nepravilne izbire potem pa še zaradi nepovezanega izgovora; po drugi strani je prav to, da govorci predlog in njemu sledečo besedo izgovarjajo ločeno, razlog, da ne zaznajo napačne izbire, saj bi sicer spoznali, da, recimo, zteboj ni mogoče izgovoriti;

• vprašanje, na katerega, torej izgubljanje občutka, da gre za samostalnik srednjega spola in sklanjanje po moški sklanjatvi.

Se strinjate, da gre za precejšnje težave, na katere bi kazalo bolj opozarjati?

Ali naj v magistrski nalogi manager, management zapisujem kot tujko ali naj to slovenim in pišem menedžer in menedžment? V nazivu fakultete pa je tujka, in sicer Fakulteta za management Koper.

Zanima me, katera oblika pridevnika je pravilna, tj. frascatijski ali frascatski?

SPP: SPP 984 2. Če se podstava končuje na govorjeni samoglasnik (zapisan lahko tudi z več črkami), se pred -ski podaljša z j; morebitni nemi soglasnik za tem samoglasnikom odpade:

• Tahiti, rod. ed. Tahitija – tahitijski

Torej frascatijski? Zanimivo, da te oblike praktično ni zaslediti: https://viri.cjvt.si/gigafida/Concordance/Search?Query=frascatski

Nekateri so kriminalci, a večina je nedolžnih. ALI […] večina je nedolžna. Je oboje prav? Tako kot je oboje prav v zgledu: Pet ljudi je bilo zadovoljnih. Pet ljudi je bilo zadovoljno. Če dodamo npr. večina ljudi: je zadovoljna ALI zadovoljnih? Kaj pa tretjina? Tretjina je bila vesela. Tretjina prisotnih je bila vesela ALI veselih? Kako si pomagamo?

V Razvedrilnem programu TV Slovenija sredi septembra začnemo s projektom EMA FREŠ, ki je sestavni del razpisa, oziroma projekta Slovenski izbor za pesem Evrovizije 2020.

Akcija EMA FREŠ je namenjena mladim neuveljavljenim glasbenikom, starim od 16 do 26 let, ki še niso izdali vsaj treh javnih skladb, zanjo pa smo se odločili po velikem uspehu, ki ga je imela med mladimi letošnja zmagovalna skladba EME, Sebi, Zale in Gašperja. Akcija Ema Freš bo potekala zgolj na spletu.

Pri poimenovanju tega dela projekta EMA 2020 smo med mladimi iskali ustrezen izraz, ki v njihovem slengu najbolj natančno, a dovolj široko opisuje svež glasbeni pristop, novost, inovativnost in obenem pojasnjuje tudi kakšne nastopajoče si želimo, mlade, sveže, neuveljavljene. V manjši fokus skupini tako imenovanih vplivnežev, oziroma influenserjev, ki bodo v spletnih oddajah vodili ta del izbora, se je enotno pojavilo ime freš, med mladimi razširjena pisna oblika angleške besede fresh, kot najprimernejši skupni opis zgoraj navedenih zahtev. Še posebej so poudarili, da mora biti beseda zapisana s š na koncu in ne v angleški obliki.

Njihov predlog smo v Razvedrilnem programu TV Slovenija sprejeli, saj ta projekt naslavlja zgolj mlade na spletu, opis freš pa najbolje med mladimi ponazarja, kakšno glasbo in nastopajoče želimo dobiti.

V tem sicer malce zapoznelem dopisu vas prosimo za mnenje o jezikovni ustreznosti besede, freš, v jezikovnem kontekstu naslavljanja mladih v okviru tega projekta.

Zanima me, ali je za tremi pikami v dobesednem navedku (pred narekovajem) treba napisati še vejico. »To je pa videti nevarno ...(,)« je zašepetal.

Zanima me, zakaj imajo glagoli, kot so leči, peči, reči, seči, striči, streči, teči v velelniku za 2. osebo obliko lezi, peci, reci, sezi, strizi, strezi, teci (in ne enako kot v nedoločniku).

Zakaj je torej Speci torto! in ne Speči torto!?

Gre le za to, da ne bi prihajalo do dvoumnosti? Vendar v pogovornem jeziku pogosto uporabljamo nedoločniško obliko v velelniku.

Razumem, da se vse v zvezi z Bogom (v verskih besedilih) piše z veliko začetnico, razumem tudi malo začetnico pojmov, ki so z Bogom manj povezani (božja pot, božja njiva ...), zanima pa me, kako se piše naziv božji služabnik – hierarhični naziv na poti v svetništvo ... in ali ga lahko okrajšamo z bs. (podobno kot sveti s sv.).

Zanima me, ali je prav v začetku osemdesetih ali na začetku osemdesetih? In seveda tudi, ali iz začetka ali z začetka?

Zahvaljujem se vam za odgovor glede kvinoje. Ker pa se beseda quinoa izgovarja kínoa, še vedno ne razumem, zakaj predlagate poslovenjeno obliko kinoja, torej z vrinjanjem soglasnika j, ki ga v izvirniku ni ne v pisni obliki ne v izgovorjavi. Zdi se mi nekako tako, kot če bi morali reči boja namesto boa, oboja namesto oboa ali celo Samoja namesto Samoa.

Glede na to, da ste specialisti za jezik imam za vas vprašanje.

Namreč v vseh medijih se pojavlja izraz Vlak se je iztiril. Po moje je to popolnoma napačen izraz. Namreč, vlak nima ne "rok" ne "nog", ne kakšnega drugega "orodja", da bi sam sebe iztiril, kot bi lahko razumeli iz izraza ... se je iztiril. Precej bolj pravilno bi bilo: *Vlak je iztiril zaradi ... *. Podobno ne rečemo: stikalo se je izklopilo - ker se samo ne more izklopiti (razen posebnih vrst stikal seveda!). Kako to napačno uporabo razlagate jezikoslovci? Se te napačne uporabe ne da izbrisati iz pravopisa?

Vem, da je bilo o pravilni uporabi zanikanja že veliko napisanega, pa vendar sem v dilemi. Kakšen bi bil po vašem pravilen ta stavek?

• Ni storil isto.

ali

• Ni storil istega.

(meni se zdi ta druga varianta zelo nenavadna, a menda je ta prava).

In kako bi bilo prav v primeru:

• Ni mislil nič resnega.

ALI

• Ni mislil ničesar resnega.

Kako se pravilno piše ePub? HTMLin PDF že nekaj časa pišemo z velikimi črkami (upam, da je tako prav), pri ePub se pa ne moremo zediniti.

Škofija s sedežem v Mariboru je skozi zgodovino imela različna imena. Danes je njeno uradno ime Nadškofija Maribor ali Archidioecesis Mariborensis v latinščini. V splošni rabi pogosteje zasledimo poimenovanje v obliki mariborska nadškofija, za katerega sklepam, da se piše z malo začetnico. Kljub temu je v starejših šematizmih Cerkve mogoče zaslediti slednjo obliko kot edino navedeno, zato predvidevam, da je oblika Mariborsko-lavantinska škofija nekoč bila uradni naziv, ki bi se, vsaj takrat, moral pisal z veliko, pa se v samem besedilu teh istih šematizmov ne. Enako je z Ljubljansko nadškofijo.

Obstaja kakšen razlog, zakaj so danes uradna imena škofij sestavljena iz besede (nad)škofija, ki ji sledi kraj, in ne obratno, torej s pridevnikom in občo sestavino? Je mogoče reči, da je katera od teh oblik jezikovno ustreznejša? Kot zanimivost, na krstnih listih iz določenega obdobja je celo zapisana oblika Škofija lavantinska, torej neka tretja različica.

Če že omenjam Lavant, me še zanima, kako to, da ni (bilo) v uporabi slovensko ime te doline, kar bi rezultiralo v Nadškofiji Labot in Labotski nadškofiji, oziroma če je danes primerno v besedilih tako nazivati to zgodovinsko škofijo. Podobno glede Nadškofije Solnograd in Solnograške nadškofije.

Kaj je boljše oz. pravilneje?

Nosil jearmanija, spil je steklenico jack danielsa ... itd. ali Nosil je suknjič znamke Armani, spil je steklenico viskija Jack Daniels ... Je pametno, da se v besedilu znamke pišejo, recimo, s poševno pisavo? Da se loči od ostalega teksta? Npr: Nosil je armanija (in dam armanija v poševno pisavo).

Podobno ne vem, ali naj pišem Ipad ali ipad, pa Facebook ali facebook. Vse te reči so že tako poslovenjene in v vsakdanji rabi, a vendar ... vidim, da ljudje pišejo zelo različno.

Iščem pravilno obliko ženske različice besede duh.