avténtičen -čna -o prid. (ẹ́) - 1. ki izvira od avtorja; pristen, izviren: avtentičen podpis, rokopis, spis; izvod ni avtentičen, ker je ponekod popravljen; avtentično besedilo / film bodo snemali na avtentičnem terenu
// ki mu je verjeti, verodostojen: avtentični dokaz; avtentično poročilo o nesreči - 2. ki se ujema z originalom; natančen, točen: avtentičen prepis pogodbe; avtentičen prevod
♦ jur. avtentična listina; avtentična razlaga zakona razlaga, ki jo da zakonodajalec ali organ, ki je za to pooblaščen; muz. avtentična kadenca zveza dominantnega akorda s toničnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
avtográf -a m (ȃ) - 1. kdor avtografira: avtograf in korektor stenografskega učbenika
- 2. knjiž. svojeročni rokopis, zlasti pomembnejšega avtorja: antikvariat kupuje stare knjige in avtografe
// redko avtogram: vnet zbiralec avtografov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
cénzor -ja m (ẹ̑) kdor opravlja cenzuro: poslati rokopis cenzorju;
cerkveni, gledališki cenzor
♦ zgod. uradnik, ki je pri starih Rimljanih ocenjeval premoženjsko stanje državljanov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
cenzúra -e ž (ȗ) uradno pregledovanje javnosti namenjenih del: opravljati cenzuro;
dati, poslati članek, rokopis v cenzuro;
pog. ne vem, če bo šel spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila;
filmska cenzura;
preventivna cenzura časopisov;
uvedba cenzure nad radiom in televizijo / pisemska cenzura // urad za tako pregledovanje: biti v službi pri cenzuri / cenzura je članek zavrnila
♦ rel. cerkvena poboljševalna kazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
cenzúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na cenzuro: cenzurni predpisi;
cenzurni urad / cenzurni rokopis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
cimélija -e ž (ẹ́) knjiž., redko dragocenost, zlasti knjiga, rokopis: imeti v knjižnici več cimelij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
čedájski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Čedad: čedajska cerkev
♦ lit. čedajski evangeliar in Čedajski evangeliar zapisi germanskih in slovanskih, večinoma slovenskih osebnih imen v 9. in 10. stoletju v latinskem evangeliarju; čedajski rokopis in Čedajski rokopis zapisi ustanovnih maš Marijine bratovščine v Černjeji v Beneški Sloveniji s konca 15. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
dogotovíti -ím dov., dogotóvil (ī í) raba peša dodelati, dokončati: cerkev so dogotovili v petnajstem stoletju;
močno se je utrudil, preden je dogotovil delo;
dogotoviti razpravodogotovljèn -êna -o: rokopis je že dogotovljen; ladja je dogotovljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
dopolníti in dopólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) - 1. dati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka: rokopis bo treba še popraviti in dopolniti; dopolnili so zaloge na ladji; dopolniti zapisnik / ti podatki so dopolnili podobo o pisatelju / diskutanti so dopolnili predavatelja njegove trditve, misli
// dodati do polne mere: dopolniti sod - 2. živeti do določene dobe: šolar je dopolnil sedem let; književnik je dopolnil šestdeset let
● vznes. dopolnil je zemeljsko pot umrl je; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je - 3. zastar. izpolniti: prepričan sem, da bo dopolnil svojo dolžnost; dopolnila se mu je vroča želja
dopólnjen -a -o: mera trpljenja je dopolnjena; dopolnjeno besedilo
● vznes. dopolnjeno je ob smrti življenje, trpljenje je končano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
falzifikát -a m (ȃ) kar je falzificirano; ponaredek, potvorba: rokopis razglasiti za falzifikat / ta statistika je očiten falzifikat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
hraníti in hrániti -im nedov. (ī á ā) - 1. imeti kaj spravljeno za kasnejšo uporabo: hraniti moko, vino; hraniti sadje čez zimo; to hrani le za posebne prilike; hraniti v kleti, v zaprti posodi; jedila se hranijo v hladilniku; smodnik se hrani na suhem / skrbno je hranila posodo iz porcelana / hraniti denar v blagajni
// knjiž. prizadevati si, da se kaj ohrani: zvesto je hranil spomin na mater; v srcu je hranila vsako njegovo besedo
● knjiž. hraniti skrivnost ne izdati je
// knjiž. imeti v sebi: rudniki železove rude hranijo velike rezerve; zemlja hrani velika bogastva / mesto hrani mnogo kulturnih znamenitosti - 2. imeti kaj v hrambi: banka hrani vrednostne papirje; hraniti deponirano blago; hraniti oporoko na sodišču; gradivo o tem se hrani v muzeju; rokopis se hrani v knjižnici
- 3. redko varčevati: delal je od zore do mraka in hranil za hišo / hraniti pri hrani in stanovanju
hránjen -a -o: hranjeni predmeti; hranjen na podstrešju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
iluminátor -ja m (ȃ) um., v srednjem veku kdor slikarsko krasi rokopis: iluminator antifonarija
♦ teh. okno na vesoljski ladji ali batiskafu za opazovanje zunanjega prostora, okolja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
iluminírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. knjiž. dekorativno, slavnostno razsvetliti: iluminirati mesto
- 2. um., v srednjem veku slikarsko okrasiti rokopis: iluminirati kodeks
iluminíran -a -o: iluminirana knjiga; vse obrežje je bilo iluminirano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
inventarizírati -am nedov. in dov. (ȋ) ugotavljati količino, vrednost in delati seznam vseh predmetov, ki se uporabljajo pri opravljanju določene dejavnosti, zlasti podjetja ali ustanove, popisovati: inventarizirati nove knjige, novo opremo / v podjetju zdaj inventarizirajo delajo inventuro; pren., knjiž. inventarizira pojme in jih zavrača // vpisati v tak seznam: inventarizirati knjigo, rokopisinventarizíran -a -o: inventarizirani predmeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
izgubíti -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ī í) - 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca
- 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli
// v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav
// knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo - 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši
- a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne
// zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov - b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč
- c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti
- č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin
// s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila
// ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo
- 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo
- 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev
● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi
♦ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu
izgubíti se tudi zgubíti se - 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil
// nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih - 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju
- 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
- a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila
- b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč
// knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost
- 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš
- 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil
// z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili - 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil
● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih
izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili
izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o - 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena
// izgubljena vera
● ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin - 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
kaligrafíja -e ž (ȋ) pisanje z lepimi, čitljivimi črkami, lepopisje: gojiti kaligrafijo;
srednjeveška kaligrafija / kaligrafija ornamentov; pren. v umetnikovem grafičnem izrazu je značilna likovna kaligrafija // redko pisava, rokopis: ponarejena kaligrafija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
komentár -ja m (ā) - 1. besedilo, ki kaj pojasnjuje; razlaga, pojasnilo: knjiga, pesem je brez komentarja; izdati rokopis z obsežnim komentarjem / študije in komentarji o romanu / filmski komentar; komentar h glasbeni oddaji je imel avtor sam
- 2. obširnejše, z (avtorjevimi) pojasnili in pripombami opremljeno poročilo, sestavek: napisati, objaviti, prebrati komentar; komentar o aktualnih zunanjepolitičnih dogodkih; sestavki in komentarji / športni komentar / televizijski komentar
// nav. ekspr. mnenje, stališče: tvoj komentar nas ne zanima; duhovit, tehten komentar; dogodek je povzročil vrsto komentarjev / tu je vsak komentar odveč govorjenje, pojasnjevanje
● ekspr. naredi hitro, pa brez komentarja izraža zahtevo, željo, ki ne dopušča ugovora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
koncépten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na koncept: rokopis obsega petdeset drobno pisanih konceptnih strani / za avtorja je značilna tudi popolna konceptna doslednost
♦ jur. konceptni uradnik v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji pravno izobražen uradnik v upravnem organu; papir. konceptni papir slabši pisarniški papir iz nebeljene celuloze in lesovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
majúskula -e ž (ȗ) - 1. zgod. pisava, pri kateri so vse črke enako visoke: rokopis, pisan v majuskuli
- 2. knjiž. vélika črka: okrašene majuskule
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
manuskrípt -a m (ȋ) knjiž. rokopis: stari manuskripti / manuskript izročiti tiskarni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
marginálija -e ž (á) nav. mn. - 1. knjiž. opomba, napisana na robu strani v knjigi ali rokopisu; obrobna opomba: rokopis ima marginalije, ki jih je pisala druga roka; knjiga je opremljena z marginalijami
- 2. publ. sestavek, v katerem avtor v esejističnem slogu izraža misli, ki jih je v njem sprožil kak pojav, dogodek: marginalije k Prešernovim nagradam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
minúskula -e ž (ȗ) - 1. zgod. pisava, pri kateri vse črke niso enako visoke: rokopis, pisan v minuskuli / karolinška minuskula ki ima pravilne lepopisne črke in se je uporabljala od 9. do 12. stoletja
- 2. knjiž. mala črka: majuskule in minuskule
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
nèrazberljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da razbrati, spoznati: iz daljave so se širili nerazberljivi glasovi / star. nerazberljiv rokopis nečitljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
obròk -óka m (ȍ ọ́) - 1. jed, namenjena enemu človeku naenkrat: obrok naj bo dovolj kaloričen in pester; otrok je slastno pojedel svoj obrok (hrane) / dnevni obrok kruha; opoldanski, večerni obrok; topli obrok / kapaciteta kuhinje je dvesto obrokov
- 2. znesek, ki se plačuje v določenih časovnih presledkih kot vračanje dolga in obresti: redno odplačevati obroke; plačati zadnji obrok posojila / letni, mesečni, polletni obrok / kupiti pohištvo na obroke
// v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v izraža, da se kaj opravlja v časovnih presledkih: hišo dela na obroke; oddajati rokopis po obrokih; jemati zdravila v obrokih - 3. zastar. rok: včeraj je potekel obrok / najeti delavce za določeni obrok
♦ agr. paša na obroke paša, pri kateri se dodeli živini le toliko pašnika, da se na njem enkrat do sitega naje; voj. suhi rezervni obrok ki ga sme vojak pojesti le v izrednih okoliščinah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
ocenjeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor ocenjuje: določiti ocenjevalce za kaj / rokopis je dolgo ležal pri ocenjevalcu; filmski ocenjevalci / ocenjevalci vin
♦ šol. pri izpitu so trije ocenjevalci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
okó očésa s, v pomenu parni organ vida mn. očí ž (ọ̑ ẹ̑) - 1. čutilo za vid: primerjati človeško oko z očmi žuželk; oko in uho / oči ga bolijo; brisati si, drgniti, meti si oči; z roko si zasloniti oči pred svetlobo; zavezati komu oči; iz oči tečejo solze; potegniti si klobuk čez oči; škiliti na levo oko; zamižati na eno oko; gledati koga v oči; smet mu je padla v oko; po nesreči ga je sunil v oko; pomežikniti z desnim očesom; izbuljene, krmežljave, lepe, motne, objokane, podplute, poševne, solzne oči; ekspr. krvave oči / črne, sive oči s črno, sivo šarenico; ekspr. imeti mačje oči zelenkaste, podolgovate
// negovati okolico oči; nebo je bilo jasno kot ribje oko; pazila je nanj kot na punčico, zenico svojega očesa zelo
// solze so ji prišle, stopile v oči začela je jokati; imeti solze v očeh jokati; s solzami v očeh ga je prosila jokajoč
// ličiti si oči / na očeh, po očeh se mu vidi, da je bolan / kapljice za oči; pren., ekspr. noč z bleščečimi očmi; lokomotiva z velikimi očmi
// to čutilo glede na svojo sposobnost: oči so mu oslabele; slep na eno oko; publ. v vojni je izgubil obe očesi je oslepel na obe očesi; ekspr.: imeti mačje oči dobro videti v temi; mrtve, ugasle oči / daljnovidne, kratkovidne oči
// nav. ekspr., z glagolom izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol: čutil je njene oči na sebi / njihove oči so počivale na domači hiši dalj časa so jo gledali; oči so ji uhajale proti oknu pogledovala je proti oknu; njegovo oko se je ustavilo na njej začel jo je gledati; sodnikove oči so se zapičile vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes ni imel očesa zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti oči od nje neprestano jo je gledal; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; pasti oči na avtomobilu dalj časa ga poželjivo gledati; upreti oči v koga začeti ga gledati; spogledljivo je zavijala oči gledala, pogledovala; bliskala, streljala je z očmi jezno ali živahno pogledovala; ošiniti kaj z očmi nahitro pogledati; prebadati koga z očmi strogo, pozorno ga gledati
// z oslabljenim pomenom: pogledati z jeznimi, prijaznimi, žalostnimi očmi jezno, prijazno, žalostno; na stvar gleda s treznimi očmi trezno, z očmi svojega časa kot večina sodobnikov
// nav. ekspr. to čutilo glede na izražanje čustev, razpoloženja: oči se kar bliskajo od jeze; oči so se jim smejale; iz oči je sijalo hrepenenje; hladne, ledene oči; preplašene, prijazne, vesele, žalostne, žive oči - 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, zlasti glede na sposobnost opazovanja: marsikatero oko se je na skrivaj ozrlo za njo; skrivali so se radovednim očem radovednim ljudem; bila je prijetna za moške oči za moške; žensko oko to razliko hitro opazi ženska; oko strokovnjaka, umetnika strokovnjak, umetnik
// ubili so ga pred materinimi očmi vpričo matere - 3. s prilastkom očesu podoben del česa: krompirjeva očesa; oko cepiča; oko pri trti / kurje oko kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom
// na (volovsko) oko ocvrto jajce jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom
● ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; ekspr. samo oči so lačne ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej; pog., ekspr. vsake oči imajo svojega malarja vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; ekspr. kamor oči nesejo, sežejo, so sama polja vsenaokrog; ekspr. oči je ne ubogajo več ne vidi več dobro; ekspr. če me oko ne vara če se ne motim; star. mačeha ji ni dala dobrega očesa ni bila dobra z njo; pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči; ekspr. ni mogel zatisniti očesa zaspati; ekspr. ni mogla verjeti lastnim, svojim očem da je res; imeti oči ekspr. fant je imel oči na pecljih je zelo radovedno gledal; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; ekspr. od skrbi, žalosti si je izjokala oči zelo je jokala; ekspr. oči bi ji izkopala, izpraskala zelo sem jezna nanjo; pog. močna svetloba mu je jemala oči ga je slepila; ekspr. ušesa in oči si maši pred resnico noče spoznati resnice; ekspr. že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli; ekspr. odpreti oči komu omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse oči nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. zakrivati si, zapirati, zatiskati si oči pred dejstvi, problemom, resnico ne hoteti jih spoznati, priznati; ekspr. zaprl, zatisnil je svoje trudne oči umrl je; ekspr. ko je umiral, sem mu zatisnil oči pokril oči z vekami; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; iz oči v oči ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; ekspr. pogovoriti se iz oči v oči odkrito, naravnost; izpred oči ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči z oddaljevanjem postal neviden; ekspr. izgini, poberi se mi izpred oči odidi; nočem te več videti; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; ekspr. na oko ni napačna po videzu, zunanjosti; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; pomeriti na oko po videzu oceniti velikost česa; pogovarjala se bova na štiri oči brez prič, zaupno; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. spanca ni mogla več priklicati na oči ni mogla več zaspati; na oko so razločevali vse rudnine takoj, ne da bi jih analizirali, proučevali; ekspr. zaradi laži se mu ne upa priti pred oči čuti se krivega, boji se ga; ekspr. razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči kar je videl, dosegel; rumena barva bije, bode v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; ekspr. gledati smrti v oči biti v smrtni nevarnosti; metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; ekspr. to je lepo za oko, ni pa praktično na videz; ekspr. to je preveč na očeh vzbuja preveč pozornosti; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; ekspr. umiral je vsemu svetu na očeh vsi so ga videli, ko je umiral; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je bolj cenila, spoštovala; pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno; bila je črna pod očmi imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; imela je kolobarje pod očmi imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. to imejte zmeraj pred očmi upoštevajte pri svojem delovanju; ekspr. ta dogodek mi je neprestano, živo pred očmi mislim nanj; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. poslušal ga je, z enim očesom pa opazoval ljudi neopazno; hkrati, obenem; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo; preleteti z očmi stavek, rokopis nahitro pogledati, pregledati; nič ni ušlo njenim bistrim, pazljivim očem vse je opazila; zdaj gledam to z drugačnimi, drugimi očmi imam do tega drugačen, drug odnos; gledati kaj z duševnimi, notranjimi očmi intuitivno spoznavati kaj; ekspr. videl sem ga na (svoje) lastne oči, s svojimi lastnimi očmi sam, osebno; pog. mačje oko svetlobni odbojnik (na cestišču); v njenih očeh je slabič po njenem mnenju, mišljenju; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; ekspr. pred izložbo so ga bile same oči zelo jo je gledal; ekspr. ko so prišli iz taborišč, so jih bile same oči bili so zelo suhi, shujšani; ekspr. zagovarjati se pred očmi javnosti pred javnostjo; ekspr. oko postave, javnega reda miličnik, policist; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Beograd ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice; več oči več vidi; takrat je veljalo: oko za oko če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje; preg. daleč od oči, daleč od srca; preg. vrana vrani oči ne izkljuje tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo
♦ agr. oko gosto olistan poganjek; očesa v siru luknje; cepljenje na speče oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča naslednjo pomlad; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; meteor. orkansko oko središče orkanskega tropskega ciklona, v katerem nastaneta kratkotrajna razjasnitev in ponehanje vetra; min. mačje oko poldrag kamen zelene barve s svilenim sijajem; tigrovo oko poldrag kamen rjave barve s svilenim sijajem; rad. magično oko priprava na radijskem sprejemniku, ki s širjenjem in oženjem svetlobne pege kaže njegovo uglašenost; teh. oko luknja pri strojnem delu, skozi katero se napelje vrv za dviganje; zool. pikčasto oko preprosto oko nekaterih žuželk z vidnimi čutnicami ob dnu kožne jamice; sestavljeno oko iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
ostáti ostánem dov. (á ȃ) - 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na drevju / ostati doma za varuha / najstarejši sin je ostal na kmetiji je postal njen gospodar
// po prihodu kam ne oditi takoj: v vsakem kraju so ostali nekaj dni; ostati na zabavi do konca / boji se, da bo moral ostati v bolnici da ga bodo obdržali; rad bi ostal v tem kraju se za stalno naselil; odločili so se, da bo ostala pri njih da jo bodo sprejeli v svojo družino - 2. s prislovnim določilom pri premikanju, gibanju ne (moči) priti z določenega mesta: krogla mu je ostala pod lopatico; voz je ostal v blatu / smeti so ostale na cedilu
// ne priti z določenega mesta, iz določenega kraja: če pomoč ne bi prišla pravočasno, bi ostali v jami / ekspr.: ostal je na fronti padel; rokopis je ostal v predalu ni bil objavljen
// akti so ostali pri direktorju; pren. sklepi so ostali le na papirju
// biti puščen kje, ne biti (po)spravljen z določenega mesta: čoln je ostal v vodi; posoda je ostala na mizi / žito je ostalo na polju / ker je prišel prepozno, je ostal zunaj - 3. s prislovnim določilom ne prenehati biti v določenem položaju: letalo je dolgo ostalo na tej višini; ostati na koncu vrste; zmeraj je ostal v njeni bližini / vozilo je v ovinku komaj ostalo na cesti
// nav. ekspr. priti glede na premikajočega se v določen položaj: reka je ostala na desni; gore so ostale v daljavi; domača vas je ostala za njim - 4. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: jama, ki jo je naredila granata, je ostala; zob ga je nehal boleti, oteklina pa je ostala; težave bodo ostale / hruške so zgnile, jabolka so pa ostala so se ohranila; lepo vreme bo ostalo še nekaj dni trajalo
// ne prenehati- a) biti, obstajati kot del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od servisa je ostal le en krožnik; od cerkve je ostal zvonik / iz tistih časov je ostalo nekaj predmetov se je ohranilo
- b) se uporabljati, biti veljaven: parne lokomotive ne bodo dolgo ostale; dosedanje omejitve uvoza bodo še ostale / cene nekaterim živilom so ostale se niso spremenile
// nekaj ljudskih šeg je ostalo - c) biti zanimiv, pomemben: njegova dela bodo ostala; ekspr. če bomo prestrogi, kaj bo ostalo
- 5. z dajalnikom ne prenehati biti
- a) pri kom kot lastnost: lepota ji je ostala; veselje do dela mu je ostalo / bolezen mu je ostala iz otroških let jo ima; to ime mu je ostalo tako so ga začeli imenovati; tako so mu rekli
// drevesu je ostalo le še nekaj listov - b) v posesti, lasti koga: hiša mu je ostala, drugo so mu pa prodali na dražbi / uniforma je vsakemu ostala
- 6. ne prenehati biti
- a) skupaj s kako celoto: čeprav so seme čistili, je v njem ostal plevel / v novi izdaji bodo ostale skoraj vse pesmi iz prve izdaje
- b) član kake skupnosti: ostati pri pevskem društvu; ostati v organizaciji
- 7. biti še
- a) neporabljen, nerazdeljen: ostalo je še nekaj časa; hrane je ostalo za pet dni; ostali sta še dve vstopnici; ni mu ostalo dosti denarja za knjige / večerja zanj je ostala; jabolko naj ostane zanjo naj se prihrani
- b) neopravljen, nenarejen: vse domače delo ji je ostalo; ostalo mu je še nekaj izpitov / naloga mu ostane za zvečer
- c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ne ostane mu drugega, kot da ga prosi za pomoč; kaj nam po vsem tem še ostane kaj lahko še storimo
// preseči potrebno mero, količino: blaga je za plašč dovolj, še ostalo bo; hrana vsak dan ostane
- 8. ne prenehati biti, obstajati kot posledica česa, ko povzročitelj ni več navzoč: od rane so ostale brazgotine; za nevihto je ostalo opustošenje
// biti kot zapuščina po kom: prepustil jim je vse, kar je ostalo po materi / ekspr. natisnili so vse, kar je za njim ostalo kar je napisal - 9. ne se odstraniti iz oprijema, ker preneha prvotna pritrjenost, vez: ko je prijel za kljuko, mu je ostala v roki; potegnil je in zob mu je ostal v kleščah / na krtači je ostalo dosti dlak
- 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja
- a) s pregibno besedo: mož je ostal poštenjak; to naj ostane skrivnost; ostati krepek, zdrav, živ; kljub prošnjam je ostal neizprosen; ostati neporočen / ostal ji je zvest vse življenje bil
// brezoseb. ostalo bo hladno, suho / kot pozdrav ostanite zdravi - b) z nepregibno besedo: ostati pokonci
- c) s predložno zvezo: nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave; ostati na dopustu; ostati pri življenju; ostati v vodoravni legi, čepečem položaju; ostati v stikih, veljavi / ostati na istem delovnem mestu; publ. ostati na položaju predsednika ostati predsednik
- č) s primerjavo: fant je ostal, kakor je bil
// izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi - a) s pregibno besedo: nazadnje je ostal siromak; po očetovi smrti je ostala sama
- b) z nepregibno besedo: ostati zadaj zaostati
- c) s predložno zvezo: ob koncu meseca je ostal brez denarja; živina bo ostala brez krme
● pisana beseda ostane vsak dogovor naj se zapiše; ostalo mu je še nekaj italijanskih besed jih še zna; ekspr. ostati mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. njegovo ime bo ostalo zapisano v naši zgodovini je zelo pomemben, slaven; posestvo je ostalo sinu ga je podedoval; napovedana proslava ostane bo; publ. prošnja je ostala brez uspeha ni bila ugodno rešena; elipt. če bo ostal, ne bo nikoli hodil ostal živ, preživel; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; ekspr. ničesar mu ne bo ostal dolžen za vse, kar mu je hudega storil, se mu bo maščeval; ostal je sam s svojo bolečino nikomur se ni mogel potožiti; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. ob tem prizoru je ostal brez besed je bil zelo osupel, prizadet; ekspr. zemlja ne bo ostala brez rok ljudje bodo še kmetovali; ekspr. ostati brez strehe izgubiti stanovanje, dom; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ostati na cedilu brez pomoči, sam; ekspr. ostati na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; izgubiti službo ali stanovanje; vse življenje je ostal na deželi živel; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; dolg ne sme ostati na hiši dolg, za katerega se jamči, se mora poravnati; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; zastar. ostal je na mestu kakor vkopan obstal; ostati na miru, pri miru ne se premakniti; ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. ostale so jim glave na ramah ostali so živi; ekspr. ostalo je samo pri besedah samo govorili, razpravljali so; ekspr. navadno ostane pri prvi merici spije samo eno merico; ekspr. ostalo je pri obljubah obljub niso izpolnili; ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ostati pri stvari razpravljati, pogovarjati se le o stvari, ki je predmet razprave, pogovora; nič mu ne ostane v glavi ničesar si ne more zapomniti, se naučiti; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil; dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. to mi bo ostalo vse življenje pred očmi tega se bom spominjal, to si bom predstavljal; strokovno je ostala daleč za njim zelo jo je prekosil; pog. po poroki je ostala doma se ni odselila; se ni zaposlila; pog. zaradi otrok je ostala doma se ni zaposlila; je prenehala delati; pog. kje sva že ostala pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila
♦ jur. ostati pri izpovedi vztrajati; mat. pet v sedemindvajset gre petkrat, ostane dve; prim. ostali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
počesáti -čéšem dov., počêši počešíte; počêsal (á ẹ́) - 1. urediti, pogladiti z glavnikom: počesati otroke; preoblekla se je in počesala; počesati si brado / s prsti si je počesal lase; pren., ekspr. veter je počesal travne bilke
// (strokovno) urediti lase: katera frizerka te je danes počesala / počesati na prečo; nazaj počesati lase usmeriti jih od čela proti tilniku - 2. žarg. sistematično, temeljito pregledati z vojaštvom: enota je dobila povelje, da počeše vse okoliške gozdove
- 3. knjiž., ekspr. natepsti, pretepsti: tako te bom počesal, da si boš za vedno zapomnil
● nar. prav po mešetarsko ga je počesal ogoljufal, prevaral; ekspr. temeljito počesati rokopis popraviti
počesán -a -o: gladko počesani lasje; ima na stran počesane lase frizuro, pri kateri je večji del las usmerjen na eno stran glave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
prečesáti -čéšem dov., prečêši prečešíte; prečêsal (á ẹ́) - 1. temeljito, v vse smeri počesati: lase je treba večkrat prečesati; s prsti si je prečesal kodre
- 2. redko spremeniti pričesko: prečesati otroka; če gre zvečer v gledališče, se prečeše
- 3. žarg. sistematično, temeljito pregledati z vojaštvom: prečesati gozd, teren; sovražniki so v strelskih vrstah prečesali vso Notranjsko; podolgem in počez prečesati okolico
// ekspr. pregledati, preiskati: vso vas so prečesali, pa ga niso našli / prečesati morsko dno
● ekspr. našel ga bom, pa če bi moral prečesati ves ocean prepluti; žarg. rokopis bo treba še prečesati pregledati, popraviti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
prečrtávati -am nedov. (ȃ) s črto, črtami čez kaj označevati za opustitev, izločitev: bral je rokopis ter nervozno prečrtaval in podčrtaval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
prenášati -am nedov. (ȃ) - 1. z nošenjem delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenašati tovor, vreče; stole prenašajo iz sobe v sobo; prenašati na hrbtu, v rokah, za vratom; kose železa so prenašali z velikimi kleščami / ekspr.: ves dan že prenaša vedro okrog; zmeraj prenaša otroka s seboj nosi
// delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: da jih ne bi odkrili, so prenašali sestanke iz ulice v ulico
// delati, da kaj deluje, učinkuje drugje, na drug predmet: prenašati težo z ene noge na drugo / publ., z oslabljenim pomenom poudarek so začeli prenašati na ideološki boj - 2. delati, povzročati, da kaj kam pride: živci prenašajo dražljaje, vzburjenje; prenašati električno energijo, gibanje, vrtenje / prenašati po žicah, z električnim tokom
- 3. navadno v zvezi z na imeti kaj na sebi, v sebi in povzročati, da to lahko dobi (še) kdo drug: prenašati dedne lastnosti na potomstvo; njegov nemir se prenaša tudi na druge; njena plemenitost se prenaša tudi na otroke / prenašati izkušnje na mlajše / prenašati bolezen; povzročitelja te bolezni prenaša mrčes; te klice se prenašajo z dotikom
- 4. delati, da kaj nastopa kje drugje, v drugačni obliki: prenašati kroje s krojnih pol na blago; prenašati pripombe v rokopis; prenašati sistem znakov v drug sistem / ta prevajalec uspešno prenaša tuje posebnosti v domači jezik / prenašati ideje v prakso, življenje
// omogočati, da zunaj studia posneta slika, zvok telekomunikacijsko prihaja vanj: televizija bo prenašala vse zborovanje; prenašati govor, prireditev iz dvorane / neposredno prenašati tekmo s tekmovališča istočasno s tekmo - 5. navadno v zvezi z na delati, da postane kdo drug deležen česa: prenašati odgovornost na druge / država je postopno prenašala svoje funkcije na družbene organizacije; te naloge se prenašajo na krajevne skupnosti
- 6. ekspr. prestajati, trpeti: po operaciji je prenašal hude bolečine; dolgo je prenašal krivico, žalitve; takrat je moral prenašati velike napore / že dvajset let prenašam zakonski jarem sem poročen
- 7. biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic
- a) zaradi sprejemanja hrane, snovi v telo: teh snovi njegov organizem ne prenaša; ali prenašaš kavo, alkoholne pijače; lahko hrano še prenaša
- b) ob zaznavanju čutnih dražljajev: hrupa, vpitja ne prenaša; njene bolne oči sončne svetlobe niso prenašale; lahko prenašati hud mraz, vročino / ekspr. njihovih pogledov ni mogel prenašati
- c) ob sprejemanju kakega stanja: prenašati bolečine, trpljenje; ali lahko prenašaš negotovost / ekspr. samega sebe več ne prenaša
- č) zaradi delovanja, vplivanja česa: moči prenašati napor; vožnjo z avtomobilom težko prenaša
// ne kazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: očitkov, podtikanj ne prenaša; znal je prenašati žalost; potrpežljivo, ravnodušno, vdano prenašati; ekspr. njene muhe mirno prenaša / misli na smrt ne more prenašati
- 8. ekspr., navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: takih ljudi ne prenašam / ne prenašam njegove domišljavosti
● ekspr. pošte prenašati pripovedovati zaupane, zaupne stvari o kom; leta dobro prenaša je še krepek, zdrav za svoja leta
♦ mat. prenašati člene enačbe; strojn. pritisk se prenaša hidravlično
prenašajóč -a -e: prenašajoč opeko na gradbišču, se je poškodoval
prenášan -a -o: knjiž. potrpežljivo prenašane bolečine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
prenêsti -nêsem dov., prenésel prenêsla (é) - 1. z nošenjem narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenesti bolnika v drugo sobo; prenesti stole na balkon; prenesti čez vodo, na varno; na rokah, v košu prenesti; hitro, varno prenesti / progo so v celoti podrli in prenesli drugam
// narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenesti sedež organizacije v drug kraj / prenesti sestanek v dvorano / prenesti začetek predstave na poznejšo uro preložiti, prestaviti
// narediti, da kaj deluje, učinkuje drugje, na drug predmet: prenesti težo na roke, z ene noge na drugo; teža se s tem prenese na opornik / ekspr. prenesel je pogled z enega na drugega; prenesti pozornost na koga / svoja materinska čustva je prenesla na tega človeka; pren. prenesti težišče dela na drugo področje - 2. narediti, povzročiti, da kaj kam pride: živec prenese dražljaj do možganskega središča / prenesti sliko, zvok na daljavo
- 3. navadno v zvezi z na imeti kaj na sebi, v sebi in povzročiti, da to dobi (še) kdo drug: prenesti dedne lastnosti na potomstvo; njegov nemir se bo prenesel tudi nanje; njena plemenitost se je prenesla na otroke / prenesti bolezen; muha lahko povzročitelja te bolezni prenese na človeka; klice se prenesejo tudi z dotikom
- 4. narediti, da kaj nastopa kje drugje, v drugačni obliki: prenesti kroj s krojne pole na blago; prenesti pripombe v rokopis; prenesti en sistem znakov v drugega / prevajalec je odlike dela ustrezno prenesel v domači jezik / prenesti ideje v prakso, življenje
- 5. navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa: prenesti odgovornost na druge; njegova pooblastila so prenesli na odbor; nekatere zadeve se lahko prenesejo na krajevno skupnost
- 6. ekspr. prestati, pretrpeti: prenesti je moral veliko krivic, očitkov / v teh letih je prenesel veliko gorja
- 7. biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic
- a) zaradi sprejemanja hrane, snovi v telo: cigaretnega dima ne prenese; organizem injekcije ni prenesel; ta človek prenese veliko alkoholne pijače; tako hrano njegov želodec dobro, težko prenese; prenesti brez posledic / bolnik hrane več ne prenese ne more več jesti
- b) ob zaznavanju čutnih dražljajev: hrupa ne prenese; prenese tudi hud mraz; vročino dobro prenese / prenesel bi še bolj vročo vodo / pogleda na kri ne prenese
- c) ob sprejemanju kakega stanja: trpljenje težko prenese / ekspr. njegovo srce te žalosti ni preneslo
- č) zaradi delovanja, vplivanja česa: če je treba, prenese hud napor; srce prenese tudi redkejši zrak / aluminij kisline ne prenese; most take teže ni prenesel vzdržal
// električna napeljava je dovolj močna, da bo to prenesla
// ne pokazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: takih očitkov, podtikanj ne prenese; mirno je prenesel tudi to sramoto / misli na smrt ne prenese
- 8. ekspr., navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: tega človeka ne prenesem / take grobosti ne prenesem
● take besede, zveze to besedilo ne prenese taka beseda, zveza ni primerna za to besedilo; ekspr. čoln ga je prenesel čez zaliv prepeljal; jezikovna norma te besede ne prenese po jezikovni normi ta beseda ni dovoljena; ekspr. papir vse prenese napiše, natisne se lahko tudi kaj, kar ni resnično, kar je pretirano; čipkaste zavese prenesejo le enobarvne stene so primerne le za enobarvne stene; ekspr. njegov žep bo to prenesel lahko bo plačal; nikogar ni bilo, da bi nanj prenesel svojo obrt mu jo dal, izročil; ekspr. prenesi mu moje prisrčne pozdrave sporoči; publ. prenesti roman na oder dramatizirati in uprizoriti ga; pog. kar sliši, prenese naprej pove drugim; ovadi; ekspr. ptič se je trudno prenesel na drugo drevo preletel, zletel; ekspr. streljanje se je preneslo v dolino sedaj streljajo v dolini
♦ jur. prenesti lastninske pravice na drugega; mat. prenesti člene v enačbi
prenesèn tudi prenešèn -êna -o: telegram je bil prenesen po telefonu; tovor je prenesen na pravo mesto; v naš jezik prenesena povest; ta obveznost je sedaj prenesena na občine; od ust do ust preneseno povelje
♦ lingv. preneseni pomen pomen, ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
prepaginírati -am dov. (ȋ) knjiž. na novo oštevilčiti (strani): ker je dodal nekaj novih poglavij, je moral rokopis prepaginirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
pretípkati -am dov. (ȋ) - 1. prepisati na pisalni stroj: pretipkati rokopis; pretipkati v štirih izvodih
- 2. adm. natipkati čez kaj že natipkanega: pretipkati napačno črko; pretipkati s črko iks
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
pretipkávati -am nedov. (ȃ) prepisovati na pisalni stroj: pretipkavati govor, rokopis / nekaj pretipkava na pisalnem stroju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
prísten -tna -o prid., prístnejši (í ī) - 1. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na izvor, sestavine: pristna slivovka; pristna svila; pristna domača vina / pristna domača beseda / ekspr. pristen učenjak
// nav. ekspr. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na starše, kraj rojstva ali bivanja: ostal je pristen Gorenjec; pristen hribovec; pristna Slovenka - 2. ki izvira od avtorja: pristen rokopis, spis; pristno besedilo
// ki ni ponarejen: pristni dokumenti, viri; listina je pristna / pristni biseri - 3. ki izraža, kaže resnično razpoloženje: pristna žalost; pristno sočutje, veselje / po licih so ji tekle pristne solze / pristni odnosi
prístno prisl.: pristno občutiti; pristno človeški odnosi; ima pristno slovanski značaj; sam.: v njem je bilo nekaj pristnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
ráteški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Rateče: rateški prebivalci
♦ lit. rateški rokopis in Rateški rokopis več zapisov molitvenih obrazcev v slovenskem jeziku iz druge polovice 14. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
razpoznáti -znám dov. (á ȃ) - 1. ugotoviti različnost med osebami, stvarmi, pojmi: razpoznati predmete, znake; razpoznala jih je po glasu / razpoznati bolezen / knjiž. razpoznati dobro od zlega ločiti
- 2. videti kaj kot posameznost: kljub mraku je razpoznal predmete v prostoru
- 3. prepoznati: razpoznati ponesrečenca / razpoznati rokopis
razpoznáti se knjiž. določiti svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja; orientirati se: le s težavo se je razpoznal v prostoru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
raztŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) - 1. s trganjem narediti, da kaj ni več celo: pes mu je raztrgal hlače; raztrgati papir; ovitek se je hitro raztrgal; popolnoma raztrgati / raztrgati na koščke, nitke / ob padcu si je raztrgal dlan ranil
// narediti, da kaj ni več strnjeno, celo: voda je raztrgala nasip / sonce je raztrgalo oblake
// s trganjem poškodovati, uničiti: raztrgati knjigo, pismo; komaj dokončani rokopis je raztrgal / vijaki so raztrgali les - 2. z rabo, uporabo narediti, da kaj ni več celo: raztrgati jopico na komolcih; raztrgal je že drugi par čevljev; obleka se je raztrgala po šivih
- 3. raniti, poškodovati, navadno s čim ostrim: lev je žrtvi razparal trebuh in raztrgal boke / granata mu je raztrgala nogo
● ekspr. člankar ga je raztrgal na kosce njegovo delo je ocenil zelo negativno; ekspr. kašelj mu je skoraj raztrgal pljuča zelo je kašljal; ekspr. raztrgati okove, verige osvoboditi se; ekspr. ne moremo se raztrgati delati več, kot zmoremo; ekspr. ne morem pomagati, pa če se raztrgaš sploh ne; ekspr. raztrgal se bo od jeze zelo je jezen
raztŕgan -a -o: raztrgani čevlji; skozi raztrgane oblake so se kazale zvezde; to je povedal v raztrganih stavkih; raztrgana obleka, vreča; hodili so v raztrganih skupinah
● pog. govori kakor raztrgan dohtar veliko, spretno; žlahta je raztrgana plahta od sorodstva človek ne more pričakovati pomoči, koristi; prisl.: raztrgano govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
razvozlávati -am nedov. (ȃ) odstranjevati vozel, vozle: razvozlavati niti / dolgo je razvozlaval vozel // ekspr. reševati, razreševati: razvozlavati probleme, uganke; razvozlavati skrivnosti; vprašanja so se sčasoma razvozlavala / razvozlavati šifrirano pisavo; razvozlavati težko berljiv rokopis / razvozlavati bistvo predstave spoznavati, dojemati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
reprezentánt -a m (ā á) - 1. športnik, ki je član reprezentance: reprezentanti se že pripravljajo na tekmovanje; nogometni, smučarski reprezentant / v telovadni ekipi nastopa nekaj državnih reprezentantov
- 2. kdor ima pravico, sme opravljati kaj namesto koga ali v imenu koga; predstavnik, zastopnik: reprezentanti slovenske mladine / vladni reprezentant
// kdor v najvišji meri posreduje lastnosti, značilnosti koga, česa: glavni junak romana ni samo reprezentant avtorjevih idej / ta rokopis je reprezentant cele vrste podobnih rokopisov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
roko... prvi del zloženk nanašajoč se na roko: rokoborba, rokopis, rokospretnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
rokopís -a m (ȋ) - 1. z roko napisano besedilo: pretipkati rokopis; rokopis Prešernove pesmi; rokopis in tipkopis / po pisateljevi smrti so njegove rokopise dali v knjižnico osnutke, zapise njegovih del
● njegovo novelo sem bral še v rokopisu še pred natisom; knjiga je ostala v rokopisu ni bila izdana, objavljena
// besedilo, zlasti leposlovno, znanstveno, ki se predloži za objavo, tiskanje: popraviti, pregledati rokopis; tipkani rokopis poslati v tiskarno / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo - 2. z roko napisano besedilo iz dobe pred iznajdbo tiska: slikarsko okrasiti rokopis; prepisovanje rokopisov / srednjeveški rokopisi
- 3. način pisanja znakov za pisno sporazumevanje pri posamezniku; pisava: imeti čitljiv, grd, lep, razločen rokopis; spoznal je prijateljev rokopis / publ. likovni rokopis tehnične značilnosti slikarja, kiparja
♦ lit. rateški, stiški rokopis; zal. izdano kot rokopis pojasnilo, opozorilo v knjigi, da obdelava snovi ni dokončna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
rokopísen -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rokopis: uporabljati tiskano in rokopisno gradivo / rokopisne knjige; rokopisno slovstvo / srednjeveške rokopisne delavnice / rokopisni oddelek knjižnice oddelek knjižnice, kjer se hranijo rokopisni spomeniki, rokopisi in pisma pomembnih oseb
● knjiž. knjiga ima avtorjevo rokopisno posvetilo lastnoročno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
starogôrski in starogórski -a -o prid. (ó; ọ̑) lit., v zvezi starogorski rokopis in Starogorski rokopis zapisi treh molitev v slovenskem jeziku s konca 15. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
stíški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Stično: stiška opatija
♦ lit. stiški rokopis in Stiški rokopis več zapisov v slovenskem jeziku v latinsko pisani rokopisni knjigi iz prve polovice 15. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
térjati -am nedov. (ẹ̑) - 1. zahtevati, da kdo poravna neizpolnjene obveznosti: terjati dolžnika; terjal jih je, naj mu vrnejo denar / terjati davke, dolg / terjati plačilo škode; terjati povračilo stroškov / terjati koga za najemnino / založnik je terjal obljubljeni rokopis
- 2. knjiž. odločno zahtevati kaj: ljudstvo terja svoje pravice; terjati zemljo in svobodo / terjati ponovno obravnavo; terjati revizijo obsodbe; terjati umik tuje vojske; terjali so, da predsednik odstopi / od njega ne smemo terjati preveč zahtevati
- 3. nav. 3. os., knjiž. izražati nujnost, potrebnost česa: problem terja hitro rešitev; razvoj terja odpravo družbenih nasprotij; dogodki terjajo, da se moramo hitro odločiti / gradnja ceste terja velike stroške je zelo draga; to terjajo navade je potrebno zaradi navad; ravnal je, kot sta terjala njegov položaj in starost kot je bilo treba, je bilo primerno glede na njegov položaj in starost; raziskava bo terjala veliko dela in časa zanjo bo potrebno; zamenjava izrabljenega dela terja nekaj enostavnih gibov se opravi z nekaj enostavnimi gibi
// nesreča je terjala več smrtnih žrtev v njej je bilo
terjajóč -a -e: uprli so se, terjajoč svoje pravice; terjajoč glas
térjan -a -o: terjani znesek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
tipkopís -a m (ȋ) s pisalnim strojem napisano besedilo: listati po tipkopisu;
tipkopis zapisnika;
rokopis in tipkopis // besedilo, zlasti leposlovno, znanstveno, ki se predloži za objavo, tiskanje: popraviti, pregledati tipkopis pred oddajo v tiskarno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
tísk -a m (ȋ) - 1. glagolnik od tiskati: tisk se je začel; pripraviti knjigo za tisk; papir za tisk; tisk in vezava / dati rokopis v tisk; knjiga je v tisku se tiska
// tisk umetniških reprodukcij / tisk na platno, pločevino, usnje / tekstilni tisk
// kar nastane s tiskanjem: tisk že bledi; droben, komaj čitljiv tisk; tisk je zelo lep / barvni, črno-beli tisk; znamke so natisnili z rdečim tiskom / v slovarju je uporabljenih več vrst tiska tipov, velikosti črk, znakov - 2. nav. ed. dejavnost, ki se ukvarja s tiskanjem knjig, časopisov, obrazcev in drugih javnosti namenjenih del: organizirati tisk; razvoj, zgodovina tiska; delavci v tisku tiskarstvu
// zakon o tisku / iziti v tisku biti objavljen
// navadno s prilastkom dela te dejavnosti: brati, spremljati tisk; razstava povojnega koroškega tiska; ilegalni, napredni tisk / mladinski, športni, verski tisk
// tudi mn., s prilastkom tiskano delo: nov bibliofilski tisk; našli so še dva protestantska tiska; časopisi, knjige, obrazci in drugi tiski - 3. nav. ed. sredstvo za javnosti namenjeno objavljanje sporočil, besedil v tiskani obliki, navadno časopisi, revije: tisk je o dogodku obširno poročal; mnenje, pisanje tiska; izjava za tisk; radio, televizija in tisk / domači, jugoslovanski, tuji tisk; dnevni ali informativni tisk dnevniki, tedniki za sprotno splošno obveščanje javnosti
// dejavnost, vezana na tako sredstvo: pogovor s predstavniki tiska
♦ jur. svoboda govora, tiska, združevanja; tekst. valjčni tisk tekstilni tisk, pri katerem se vzorci delajo z graviranimi valji; tisk. anilinski tisk tehnika visokega tiska z gumijastih klišejev; enostranski tisk; globoki tiskanje iz izdolbenih delov tiskovne plošče ali valja, ploski tiskanje z ravne plošče, visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; knjižni tisk tehnika visokega tiska s črk in klišejev; ležeči s postrani oblikovanimi, pokončni tisk s pokonci oblikovanimi črkami; negativni tisk z belimi črkami, znaki na temnejši podlagi; ofsetni tisk tehnika ploskega tiska s kovinske plošče; rastrski tisk; razmaknjeni z večjimi razmiki med vrstami, razprti tisk z večjimi presledki med črkami, da je beseda bolj opazna; reliefni tisk pri katerem so črke plastične; slepi tisk brezbarven reliefni tisk zlasti za napise in okraske na platnicah; zal. drobni tisk izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene; periodični tisk časopisi, revije, ki izhajajo redno, navadno v enakih časovnih presledkih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
tiskárna -e ž (ȃ) podjetje, obrat za tiskanje: ustanoviti tiskarno;
delati v tiskarni;
tiskarna in klišarna / ciklostilna tiskarna / oddati rokopis v tiskarno / tiskarna Ljudske pravice // stavba ali prostor, kjer se tiska: ustaviti se pred tiskarno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
tískati -am nedov. (í) - 1. prenašati z določeno tiskarsko tehniko na papir: tiskati črke, slike, znake; to besedilo so tiskali dvakrat; papir, na katerega se tiska; tiskati in vezati
// tako izdelovati več enakih izvodov, primerkov besedila: tiskati časopise, knjige, koledarje / tiskati denar, znamke / kot del kolofona tiska tiskarna Slovenija - 2. nanašati črke, vzorce, znake na tkanino, pločevino, plastiko: tiskati črte, pike; tiskati navodila za uporabo na embalažo / tiskati priponke
- 3. objavljati: romana mu niso hoteli tiskati; tiskati razprave v revijah
tískan -a -o: tiskano besedilo; drobno, slabo tiskan
● tiskane črke črke, ki niso povezane med seboj z veznimi elementi
♦ elektr. tiskano vezje vezje, pri katerem so žične povezave med elementi nadomeščene s tankimi prevodnimi trakovi, narejenimi s tehniko tiskanja; zal. tiskano kot rokopis pojasnilo, opozorilo v knjigi, da obdelava snovi ni dokončna; sam.: ljubitelji vsega tiskanega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
unciála -e ž (ȃ) - 1. zgod. grška in latinska pisava z enako visokimi zaokroženimi vélikimi črkami, ki se je uporabljala od 4. do 8. stoletja: rokopis je napisan v unciali
- 2. knjiž. vélika začetna črka, prevzeta iz te pisave: unciala na začetku vrstice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
uréjati -am nedov. (ẹ́) - 1. delati, da prihaja kaj v določen red: urejati gradivo, znamke; urejati po abecedi, času nastanka / urejati knjižnico, zbirko / urejati razmetane stole
// v zvezi z v delati, da prihaja kaj v določen red tako, da nastaja, kar izraža dopolnilo: urejati pesmi v zbirko / urejati ljudi, vozove v vrsto; urejati se v kroge, vrste / urejati rože v šopke - 2. delati, da prihaja kaj v stanje
- a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urejati grobove, parke; urejati si nohte, obleko, pričesko; urejati se pred ogledalom / urejati stanovanje po lastnem okusu
- b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urejati dimnik, motor; urejati si posteljo / komunalno urejati zemljišče / urejati hudournike
- c) ki ustreza potrebam, predpisom: urejati poslovne knjige, račune
- 3. delati, da nastaja, kar izraža dopolnilo: na podstrešju urejajo stanovanje; urejati si novo delavnico
- 4. delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urejati članke, rokopis / urejati časopis, radijsko oddajo, knjižno zbirko / jezikovno, tehnično urejati
- 5. delati, da prihaja kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urejati gospodarstvo, politične razmere / urejati medsebojne odnose
- 6. delati, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: miličnik, semafor ureja promet / cene ureja država, trg / urejati s predpisi, z zakoni
- 7. delati, da prihaja kaj v stanje, kot se želi, mora biti: urejati vsakdanje stvari, uradne zadeve; vse v zvezi s počitnicami nam ureja turistična agencija / ta referent mi ureja pokojnino / urejati kaj na sodišču; urejati po mirni, uradni poti / uspešno urejati probleme, spore, težave reševati, odpravljati
● delo, življenje si urejam sam sam odločam, kakšno bo moje delo, življenje
uréjati se prihajati v stanje, skladno s pravili, zahtevami: odnosi med državama se urejajo; razmere v podjetju se urejajo
urejajóč -a -e: urejajoča moč; urejajoča načela
uréjan -a -o: dobro urejana revija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
urejeváti -újem nedov. (á ȗ) urejati: urejevati po abecedi, velikosti / urejevati lase; urejevati se pred ogledalom / urejevati okolje / urejevati poslovne knjige / urejevati poti / urejevati rokopis / urejevati časopis, knjižno zbirko / urejevati neprijetno, zapleteno stvarurejeván -a -o: dobro urejevan časopis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
vrníti in vŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. dati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vrniti denar, knjigo; vrniti komu kaj izgubljenega, izposojenega; vrniti z obrestmi / vrniti dolg, posojilo / vrniti kupcu, stranki drobiž dati drobiž v višini razlike med ceno in dobljenim denarjem
- 2. narediti, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vrniti ugrabljenega otroka staršem; vrniti ujetnike; vrniti pobeglega zločinca kaki državi
- 3. dati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vrniti obrtno dovoljenje; vrniti mandat
- 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom narediti, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vrniti dopis; vrniti pismo pošiljatelju; vrniti rokopis v popravek / vrniti pokvarjeno stvar prodajalcu, proizvajalcu / učitelj učencem dolgo ni vrnil nalog
- 5. narediti, povzročiti, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: zdravila so mu vrnila vid; vrniti komu moč, svobodo / ta dogodek mu je vrnil samozavest
- 6. narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: vrniti komu dobroto, obisk; vrniti komu pogled; vrniti pozdrav odzdraviti
// vrniti komu dobro s hudim - 7. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vrniti ovce v čredo / vrniti vesoljsko plovilo na zemljo / vrniti ujeto žival v svobodo spustiti jo
// ekspr. vrniti sanjača v stvarnost - 8. star. odgovoriti: na te besede mu ni vedel vrniti nobene / tudi ti ne delaš prav, mu vrne
● knjiž. to doživetje ga je vrnilo dramatiki je povzročilo, da se je spet začel ukvarjati z dramatiko; ekspr. gora mu vrne klic povzroči odmev klica; ekspr. vrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati; vrniti komu milo za drago za žalitev, krivico se mu maščevati tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu; ekspr. vrniti komu zob za zob maščevati se mu z enako hudim dejanjem; ekspr. polje je letos desetkratno vrnilo je dalo glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; je dobro obrodilo
vrníti se in vŕniti se - 1. spet priti na izhodiščno mesto: bila je že na koncu vasi, pa se je vrnila; vrniti se v sobo po ključ / oče se bo kmalu vrnil; vrniti se iz tujine; vrniti se po drugi poti; vrniti se domov / kazalec se vrne na ničlo; letalo se je vrnilo na letališče / po dveh letih se je mož vrnil k ženi; ekspr. vrniti se na gledališke deske spet začeti nastopati, igrati
// spet priti v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se je hitro vrnil v nekdanjo formo / vrniti se v svoj življenjski ritem / telo se vrne v prvotno obliko - 2. s prislovnim določilom spet začeti biti, živeti v čem: vrniti se v resničnost, sanjarije / vrniti se v pošteno življenje
- 3. spet začeti uresničevati, kar izraža določilo: vrniti se k delu, na delo; ekspr. vrniti se k stroju / vrniti se k nekdanjim navadam; vrniti se k veri spet postati veren
- 4. narediti, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik se še enkrat vrne k temu vprašanju; v razmišljanju se večkrat vrniti na kaj / no, vrnimo se k stvari
- 5. ponovno se pojaviti, nastopiti: pomlad se vrne; volja, želja se vrne / v spomin se mu vrnejo nekdanji časi
// priti v prejšnje, prvotno stanje: spomin se ji je vrnil; ponesrečencu se je vrnila zavest
● na veliko soboto se zvonovi vrnejo iz Rima v krščanskem okolju po prenehanju zvonjenja na veliki četrtek se začne na veliko soboto spet zvoniti; minuta zamujena ne vrne se nobena
vrnívši star.: vrnivši knjige, odidejo domov; vrnivša se žena
vŕnjen -a -o: vrnjeni begunci; denar je vrnjen; vrnjen v prvotno stanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
založníštvo -a s (ȋ) - 1. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z zalaganjem knjig, revij: razvoj slovenskega založništva; zakon o založništvu
// redko založba: rokopis je poslal različnim založništvom / prevzeti založništvo kake zbirke - 2. ekon., v zgodnjem kapitalizmu proizvodnja, pri kateri delavec izdeluje blago na domu, podjetnik, trgovec pa ga zalaga s surovinami, z delovnimi sredstvi: nastanek založništva; založništvo v fužinarstvu, sitarstvu
● namizno založništvo priprava besedil za tiskanje z uporabo osebnega računalnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
zavójek -jka m (ọ̑) knjiž. zavita, vijugasta črta kot del zlasti z roko zapisane črke: zavojek v spodnjem delu črke;
rokopis z zavojki // kar je, poteka v zaviti, vijugasti obliki, črti: zavojki ročajev / ornament z zavojki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
zavrníti in zavŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce
- 2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti
- 3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti
- 4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe - 5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev
- 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali
// odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice
// odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije - 7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati
// izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost - 8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res
- 9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil
- 10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu
♦ med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto
zavŕnjen -a -o: zavrnjen napad; zavrnjen snubec; biti zavrnjen od koga; zavrnjena ponudba; prošnja je bila zavrnjena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
zbledéti -ím dov., zblédi tudi zblêdi (ẹ́ í) - 1. izgubiti prvotno izrazito barvo: blago na soncu zbledi; rastline v temi zbledijo / barva sčasoma zbledi
// star. prebledeti: ob teh besedah je zbledel / njegov obraz je zbledel - 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so zbledele / modrina neba je zbledela / sončni zahod je zbledel v mrak prešel
- 3. knjiž. postati manj izrazit: doživetje je že precej zbledelo; njena podoba mu je zbledela; spomin na tiste čase ne bo zbledel / nasmeh na njegovem obrazu je zbledel
zbledèl in zbledél -éla -o: zbledel rokopis; zbledeli spomini; zbledela obleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
zmánjkati -am dov. (ȃ) - 1. s smiselnim osebkom v rodilniku nehati biti na razpolago: zmanjkalo mu je denarja; vode večkrat zmanjka; potapljaču je zmanjkalo zraka / poguma, potrpežljivosti ji ne zmanjka / zmanjkalo mu je besed, vprašanj / sredi gozda zmanjka poti
- 2. nav. 3. os., evfem. biti ukraden, vzet: spet mu je zmanjkala ena knjiga; z mize je zmanjkal rokopis; naštel je, kaj vse mu je že zmanjkalo
● ekspr. dali so mu injekcijo, da ga ne bi spet zmanjkalo da ne bi spet omedlel; ekspr. čez noč jih je zmanjkalo so izginili, pobegnili; ekspr. od utrujenosti jo je takoj zmanjkalo je takoj zaspala; ekspr. pred težavami ga bo zmanjkalo težav ne bo mogel premagati; se jim bo izognil; ekspr. hitro ji zmanjka sape postane zadihana, izčrpana
zmánjkati se ekspr., s smiselnim osebkom v rodilniku, z nikalnico izraža obstajanje česa v veliki količini: lepih deklet se ne zmanjka; poleti se rib ne zmanjka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
zrevidírati -am dov. (ȋ) knjiž. pregledati, popraviti: zrevidirati prevod, rokopis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.