àkọ, conj. 1) wenn, wofern; ako Bog da, so Gott will; ako vzmoreš, wenn du können wirst; ako je korenina sveta, svete so tudi veje, Met.; Ako spava, Naj bo zdrava Ak' me skuša, nič ne de, Preš.; sadje je les, ako ni kruha vmes, Npreg.-Jan. (Slovn.); — ako ne, wo nicht, sonst; — ako tudi, ako prav, obgleich, obschon; — 2) ob, Krelj, Rec.
bìk 1., bíka, m. 1) der Stier; divji b. = tur, Cig.; moškatni b., der Moschusochs, Erj. (Z.); preg. pojdi se z bikom bost! (tako pravi, kdor se neče ustavljati človeku, ki si ne da nič dopovedati); — psovka nerodnemu človeku; — 2) trsni b. in einem Bogen angebundene Weinrebe, C., Z.; (prim. konj); tudi: neobrezana rozga, jvzhŠt.; — 3) der Stechapfel (datura stramonium), C.; — 4) peč za kruh, sadje, lan, C., vzhŠt.; — 5) nesežgan kamen med apnom, Gornja Savinska dol.-DSv., tudi: surovina v kuhanem krompirju ("bə̀k, -à"), Gor.-Cv.
četvę̑r, num. distr. 1) vier; pri substantivih, ki se ali sploh ali v kakem posebnem pomenu le v pluralu rabijo: četvere vilice, vier Gabeln; četvere rokavice, vier Paar Handschuhe; tudi substantivno v srednjem spolu: četvero vilic, četvero rokavic; — pri substantivih, pri katerih si kako pripadajoče mnoštvo mislimo: četveri snubci, ali: četvero snubcev (s svojimi spremljevavci); — 2) die vier; o določenih, skupaj spadajočih osebah ali rečeh: četveri možje; četvero poslednjih pripovedek; — 3) vier; ako hočemo povedati, da so šteti predmeti različni po spolu, starosti i. t. d.; nav. le substantivno: četvero ljudi (moški, ženske, otroci), četvero živinčet; — 4) viererlei: četvero vino, četvero sadje, četvero oblačilo; — 5) vier, vierfach (pri abstraktnih substantivih): četvero ubojstvo, vier Morde, vierfacher Mord; — 6) ako šteti predmet ni imenovan: na četvero razdeliti, in vier Theile theilen; — 7) četvero = štirje, štiri: bilo nas je četvero, es waren unser vier: — prim. Mik. (V. Gr. IV. 59—67.).
črvìv, -íva, adj. wurmig, wurmstichig: črvivo sadje, črviv les.
držáti,* -ím, vb. impf. 1) halten; klobuk v rokah d.; d. otroka v naročju; koga za roko d., jemand an der Hand halten; za drevo d., Pflughalter sein, Cig.; konja za brzdo, moža za besedo držijo, das Pferd nimmt man beim Zaum, den Mann beim Wort, Z.; d. kaj kvišku, proč, k očem, pod nos, etwas in die Höhe, weg, vor das Gesicht, vor die Nase halten; ne d. križem rok, nicht müßig sein; svečo d. umirajočemu, dem Sterbenden das Licht halten; d. komu roko, jemandem die Stange halten, Cig.; v dobrem stanu d. kaj, in gutem Zustande erhalten, nk.; vino v pivnicah d., ogr.-Valj. (Rad); živino pregorko d.; v časti d. in spoštovati koga, Jap.; — abhalten: skupščino d., Valj. (Glas.); svet, sodbo d., Lašče-Levst. (Rok.); tožbo d., über eine Klage verhandeln, Svet. (Rok.); — führen: dnevnik, zemljiščne knjige d., DZ.; — 2) fest halten (durch Kraftanstrengung, Zwang u. dgl.); držite ga! haltet ihn fest! bolje "drži ga" ko "lovi ga", = besser ein Sperling in der Hand, als eine Taube auf dem Dache; sapo držati, den Athem an sich halten; jeza me v srcu drži, Zorn erfüllt mein Herz, C.; bolezen ga drži v postelji, die Krankheit fesselt ihn ans Bett, Cig.; krč me drži, ich habe den Krampf, Z.; drži me v rami, es zieht mich im Arm, Cig.; — V mladosti vender trdnejše so mrežé, Ki v njih drži nas upa moč golj'fiva, Preš.; v zaporu koga d., im Arrest anhalten, LjZv.; trdo, ostro, na tesnem koga d., jemanden strenge, kurz, in guter Zucht halten; v trdem d., streng halten, Šol.; jezik za zobmi d., die Zunge im Zaume (das Maul) halten; držan, verpflichtet, C.; — parteiisch, interessiert, C.; — 3) aufrecht halten; pijan je, da ga noge ne držé; drži me tvoja desnica, Ravn.; d. red po občini, die Gemeindepolizei handhaben, Levst. (Nauk); d. zapovedi, die Gebote halten (tudi stsl.); d. besedo, das Wort halten (tudi rus.); oni ne drže pravde (= pravice), Dalm.; — 4) halten (= nicht lassen); mora vodo d., es muss wasserdicht sein; papir črnila ne drži, das Papier schlägt durch, fließt, Cig.; d. barvo, die Farbe behalten, Cig.; d. glas, den Ton halten, aushalten, Cig., Šol.; led, sren drži, das Eis, die Schneedecke hält, Cig.; maček ne drži, der Anker ist los, Cig.; posoda ne drži, = pušča; sod drži kakor jajce, Z.; zdaj bo držalo, jetzt wird es halten (= zdaj je dosti trdno pribito, privezano itd.); vzroki niso držali, die Begründung war nicht stichhältig, Cig.; — mraz, jug drži, die Kälte, der Südwind hält an, Cig.; to vreme bo držalo ves mesec, Tolm.-Štrek. (Let.); — halten, fassen; sod drži deset veder; — 5) die Richtung haben, führen: kam drži pot, cesta, steza? dveri drže na vrt, Cig.; d. v kako mer, streichen (vom Erzgange), Cig. (T.); ruda drži naprej, das Erz setzt an, Cig.; laufen (o črtah), Cig. (T.); — sich erstrecken: moja njiva drži do —, Svet. (Rok.); — 6) d. se za kaj, sich an etwas anhalten; d. se za vejo; — d. se česa (koga), an etwas (jemandem) haften, kleben, hangen: smola se drži obleke; — še se ga drži moč, er ist noch bei Kräften, Cig.; ta napaka se ga bo držala, dokler bo živ, dieser Fehler wird ihm sein Lebenlang anhaften, Cig.; berača se palica drži, der Bettler legt den Bettelstab nicht ab, Z.; cerkvenega imenja se dolžnosti drže, Verpflichtungen haften auf dem kirchlichen Vermögen, DZ.; — d. se koga, sich an jemanden anhängen: drži se ga kakor smola, kakor klop; d. se česa kakor pijanec plota, = an einer Sache fest hangen, Cig.; — an etwas festhalten; d. se starih navad, starega kopita; bei etwas bleiben, verharren: vina, dela d. se; — sich an etwas halten, sich nach etwas richten; d. se steze, Bahn halten, Cig.; d. se sledu, der Spur nachgehen; d. se ukazov, die Verordnungen befolgen; človeku gre, da se postav drži, katere mu piše Bog, Ravn.; d. se resnice, der Wahrheit treu bleiben; d. se svojih besedi, Levst. (Zb. sp.); držeč se ukaza, kraft der Verordnung, Cig.; — sich behaupten, standhalten: trdnjava se drži; — sich halten: to sadje se dolgo drži; držeč, haltbar, Cig., Jan.; res je bolj rezno (vino), pa bo tudi bolj držeče, Levst. (Zb. sp.); — 7) d. se, eine Haltung beobachten: d. se po koncu, sich aufrecht halten; — eine Miene machen; kislo se d., ein saures Gesicht machen; na smeh, na jok se d., eine weinerliche, lächelnde Miene machen; drži se, kakor da ne bi znal pet šteti; — sich benehmen, sich verhalten; junaško, moško se d., sich heldenmüthig, männlich benehmen; krotko in pohlevno se d., Kast.
gladǫ́vən, -vna, adj. heißhungrig, Mur., Cig., Jan.; gladovna krava, gefräßige Kuh, Polj.; gierig, habgierig, Mur., Cig., Jan., C., Gor.; g. na sadje, na denar, Gor.; — gladovno leto, das Hungerjahr, Vest.
gmízati, -am, vb. impf. = gomezeti, C. (hs.); — nagen: črv sadje gmiza, C.
gnȋł, gníla, adj. faul; gnilo sadje; g. les; gnila bolezen, die Egelkrankheit (= metljaji), Cig.; gnila vročica, das Faulfieber, Cig.
gníti, gníjem, vb. impf. faulen, verwesen; sadje gnije; les, truplo v zemlji gnije.
godíti, -ím, vb. impf. 1) zeitigen, reif machen, Cig., Jan., C.; hruške g., durch Abliegen weich werden lassen, Z.; godit dejati sadje, Z.; sadje se godi, liegt ab, Jan.; lan g., rösten; lan se po rosi godi; konoplje v vodi g., BlKr.; — ptički se gode, werden flügge, Cig., BlKr.; g. matice, Levst. (Beč.); gada si v nedrih g., eine Schlange an seinem Busen nähren, C.; — 2) g. komu, jemandem gefällig sein, s čim komu g., jemandem etwas nach Gefallen thun, C.; g. dekletu, schön thun, SlN.; — g. si, sich gütlich thun, sich erquicken, Cig., Blc.-C.; — 3) to mi godi, das kommt mir zustatten, das sagt mir zu, das bekommt mir wohl, Habd.-Mik., Cig., Jan., C., nk., BlKr.; toplice so mu dobro godile, Zv.; dež, veter dobro godi, thut wohl, Notr.-Z.; — 4) g. se, ergehen, gehen; dobro, slabo se nam godi, es geht uns gut, schlecht; po sreči se jim je godilo, da so ušli, es gelang ihnen zu entkommen, Vod. (Nov.); — 5) geschehen, zugehen; kaj se godi v mestu? was geht in der Stadt vor? tako se godi na svetu, das ist der Lauf der Welt.
gojíti, -ím, vb. impf. hegen und pflegen, Cig., Jan., Kras-C.; ziehen, cultivieren: g. vinograde, sadje, Jan., ogr.-C.; aufziehen, erziehen, Cig., Jan.; g. gibala, dihala, čutila, pflegen, Erj. (Som.); — pren. sovraštvo, ljubezen g. v svojem srcu, Hass, Liebe im Herzen hegen, C., nk.
golan, adj. = unreif, Jan.; golano sadje, Glas.; — pogl. 2. golen.
grȃntati, -am, vb. impf. fressen: krava granta sadje, Krn-Erj. (Torb.).
hȏłbati, -bam, vb. impf. hohl ausnagen: sršeni n. pr. sadje, miši repo holbajo, vzhŠt.-C.; — pogl. globati.
jábołən, -łna, adj. Aepfel-: jabolno sadje, Nov.-C.
kílav, adj. 1) mit einem Bruch behaftet; — 2) schwächlich; kilavo dete; mehkužnost rodi kilave otroke, Vrtov.; k. ptič, (ki je še v gnezdu), Cig., BlKr.; k. fantič, unreifer Bursche, BlKr.; — schlecht: kilavo sadje, kilava pšenica, vzhŠt., ogr.-C.; kilavo jajce = klopotec, Polj.
klátiti, -im, vb. impf. herabschlagen; sadje, želod z drevja k., zvezde klati, er ist himmelhoch, Cig.; z rokami k., mit den Händen herumschlagen, jvzhŠt.; — 2) k. se, sich herumtreiben, vagabundieren.
kompōt, m. zavarjeno sadje, das Compot.
koščíčast, adj. 1) = koščičav, grätig, Jan.; — 2) den Obststein enthaltend: koščičasto sadje, Steinobst, Cig. (T.).
krǫ́tovati 1., -ujem, vb. impf. = klatiti: k. sadje, (krotvati) KrGora.
krpezíca, f. der Knüttel, Vrt.; Mečeš bratca in sestrico S kamenom in krpezico, Levst. (Zb. sp.); kratka palica, da se ž njo sadje klati, Banjščice (Goriš.)-Erj. (Torb.).
lẹ́sa, f. eine aus Ruthen geflochtene Wand, die Hürde; die gewöhnlich aus Ruthen geflochtene Zaunthür; — Flechtwerk zur Ueberbrückung eines Morastes, Cig., Zora; — die Dörrhürde; na lesah se sadje suši; — ein aus Wieden geflochtener Käsebehälter, C.; — pl. lese, die Wagenflechte, Cig.
máda 1., f. 1) das Abliegen des Obstes: v mado dejati sadje, Gor.; — eine Lage solchen Obstes, Ravn.-Cig., Gor.; — 2) das Rösten des Flachses, Jan. (H.); — prim. 2. mediti.
mádən, -dna, adj. abgelegen: madno sadje, Cig.
madíti, -ím, vb. impf. 1) abliegen lassen: sadje m., Cig.; — 2) lan m., den Flachs rösten, Cig., Jan.; — pogl. 2. mediti, mladiti.
mę́cati, -am, vb. impf. 1) weich machen, Dict., Mur.; vime m., vor dem Melken das Kuheuter erweichen, vzhŠt.-C.; sadje, grozdje m., (šaljivo) = poskušati, če je že mehko, Cig., vzhŠt.; — m. koga, einem hart zusetzen, z. B. um ihm ein Bekenntnis abzuzwingen, Cig.; — sadje m., das Obst abliegen lassen, Gor., vzhŠt.; m. se, weich werden, abliegen; hruške se mecajo, grozdje se meca, Mik., Dol., Gor., vzhŠt.; — 2) weich werden, Cig. (T.), Vrtov. (Vin.), Dol.; grozdje meca, Rihenberk-Erj. (Torb.); petrovke (hruške) mecajo že o sv. Petru in Pavlu, LjZv.; — 3) zögern, zaudern, mit der Sprache nicht heraus wollen, Cig., C., Lašče-Erj. (Torb.); meca in meca in noče na dan z besedo, ZgD.; — prim. mehek, koren: męk-.
mečílọ, n. 1) das Erweichungsmittel, Cig., Jan.; — das Abführmittel, Cig., Jan.; — 2) die Mauke: sadje v mečilo dejati, das Obst in die Mauke (zum Abliegen) legen, Cig.; — prostor, kjer meče orehe, da oblatovje razpoka, Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.).
mečíti, -ím, vb. impf. weich, mürbe machen, aufweichen; v vodi m., im Wasser beizen, Cig.; — sadje m., das Obst abliegen lassen, Cig., Jan.; — abführen, Cig., Jan.; — zu erweichen, zu rühren suchen, Cig.; srce, človeka m., Cig.; nachgiebig zu machen suchen: že zdaj se meči prihodnji občni zbor, Levst. (Zb. sp.); — m. se, weich, mürbe werden, aufweichen, Cig., Jan.; abliegen (vom Obst), Cig., Jan.; — srce se mi je žalosti mečilo, Levst. (Zb. sp.).
mę̑da, f. kraj, kamor se sadje deva, da se omedi, Savinska dol.; — prim. mada.
mę́dən 4., -dna, adj. 1) Honig-, Mur., Mik.; mę̑dni duh, der Honiggeruch, Mur.; medna voda, das Honigwasser, Mur.; medna rosa, der Mehlthau, Cig., Jan.; — 2) medə̀n, médən, abgelegen, mürbe, Cig., Jan., Gor.; medno sadje, abgelegenes, mürbes Obst, Gor.; potrpljenje je boljše ko medna hruška, Jurč.
medeníti, -im, vb. impf. sadje m., das Obst abliegen lassen, Cig.
medílọ, n. das Abliegen des Obstes, Nov.; sadje v m. dejati, Cig.; — ein Lager solchen Obstes: celo m. jabolk sem dobil, Ig (Dol.).
medíti 1., -ím, vb. impf. 1) mit Honig versüßen, Mur.; — 2) sadje m., das Obst abliegen lassen, damit es mürbe und süßer werde, m. se, abliegen, Guts., Cig., Jan., M., Štrek., Gor., Ig (Dol.), Notr.; — prim. mladiti.
medníca 2., f. 1) prostor, kjer se sadje medí, Savinska dol.; — 2) neka smokva, GBrda-Erj. (Torb.); — neka hruška, C., Dol.; — 3) pl. mę̑dnice, der Germ, die Hefe, Guts., Jarn., Fr.-C., Kor., SlGradec; (medníce, Mur.).
mehčáti, -ȃm, vb. impf. 1) weich machen; sadje m., das Obst mürbe machen, es abliegen lassen; m. se, weich, mürbe werden; sadje se mehča; sadje mehčat dejati, das Obst zum Abliegen aufbewahren; — 2) weich, mürbe werden, Mik., BlKr.; grozdje že mehča, BlKr.
mę́kast, adj. mekasto sadje, angeschlagenes Obst, Cig.; — prim. 1. meka.
mezdə̀n, -dnà, adj. = meden, weich, mürbe, abgelegen: mezdno sadje, Cig., C.
míčən 2., -čna, adj. weich: mično sadje, mürbes, abgelegenes Obst, Guts.; — milde, sanft, Guts., Jarn.; — nam. mečen?
mládən, -dna, adj. mürbe, weich, Z., Mik.; mladno sadje, Dol.
mladíti, -ím, vb. impf. 1) jung machen, verjüngen; — jelen roge mladi, der Hirsch kolbt, Cig.; m. se, jung werden, sich verjüngen; — sich haaren, Cig.; — mesec, luna se mladi, es ist Neumond, Guts., Dict., Dalm.; — drobnica se mladi, wirft Junge, Trenta, Soča-Erj. (Torb.); — 2) abliegen lassen, zeitigen: sadje m., Cig., Jan., Mik., Dol.; sadje se mladi, das Obst liegt ab, Cig., Dol.; tudi o vinu: naj se vince le mladi, DSv.; — lan, konoplje m., den Flachs, den Hanf rösten, Cig., Jan.; — 3) testo m., t. j. na hlebce razrezano iz novega gnesti, Vrtov. (Km. k.); — ilovico m. = gnesti, Z.
nabíti, -bȋjem, vb. pf. 1) durch Schlagen an etwas befestigen, anschlagen; na kalup n., auf die Form schlagen, Cig.; usnje na kopito n., obroče na sod n.; razglas javno po hišnih oglih n., öffentlich anschlagen, placatieren; na kol n., pfählen, Cig.; — 2) bereifen: sode, škafe n.; — 3) n. koga, jemandem eine Tracht Prügel geben, ihn durchprügeln; n. sovražnika, dem Feinde eine Schlappe beibringen; — 4) laden; n. puško, možnar, top; — voll stopfen; n. si žepe, želodec; n. in najesti se, Cig.; — nabit, besoffen, Cig.; — 5) nabita tla, gestampfter Boden, Z.; nabita hiša, ein Haus mit aus Lehm gestampften Wänden, Št.-Jan. (H.); — 6) n. se, sich anschlagen: sadje se nabije = obtolče, C.
nagníti, -gníjem, vb. pf. zu faulen anfangen, anfaulen; nagnil, angefault, anbrüchig, faulfleckig, Cig., Jan.; nav. nagnit; nagnit zob, anbrüchiger Zahn, nagnito sadje, anbrüchiges Obst.
nagrizováti, -ȗjem, vb. impf. ad nagrizniti, nagristi; anbeißen, annagen; polhi sadje nagrizujejo.
najẹ́dati, -am, vb. impf. ad najesti; 1) anfressen; polhi sadje, miši plečeta najedajo; rja železo najeda, der Rost frisst das Eisen an, Cig.; — 2) mit Vorwürfen kränken, Z.; sticheln, Svet. (Rok.).
nepokvárjen, adj. unbeschädigt; nepokvarjeno sadje; — unverdorben; nepokvarjena mladina.
nezrẹ̀l, -zrẹ́la, adj. 1) unreif, unzeitig; nezrelo sadje; nezreli fantiči; — 2) boshaft, M.
obiráč, m. 1) kdor kaj obira (n. pr. sadje), der Ableser, der Abnehmer, Cig., Jan.; — 2) na drog pritrjen košek, s katerim se sadje obira, jvzhŠt.
obírati, -bȋram, vb. impf. ad obrati; 1) abpflücken, ablesen, abnehmen; listje, gosenice, sadje o.; — 2) beklauben: kosti obirati, Knochen abklauben, an Knochen knaupeln; — berač hiše obira, der Bettler bettelt von Haus zu Haus, Cig.; pri igri o. koga, jemanden beim Spiel ausziehen; — o. se, lausen, Cig.; ptički se obirajo, die Vögel putzen sich, Cig.; — o. se pri delu = langsam arbeiten, Cig.; on je predolgo se obiral in oprezoval pri svojem poslu, Jurč.; — 3) o. koga, jemanden ausrichten, verleumden; — 4) = izbirati (v neki igri), Vreme-Erj. (Torb.).
obléžati, -ím, vb. pf. liegen bleiben; pijanec je padel in obležal na cesti; — abliegen: sadje mora obležati, obležano (nam. obležalo) sadje, abgelegenes, mürbes Obst, C.
obráti, -bérem, vb. pf. 1) abklauben, abpflücken, abnehmen; o. sadje, listje, smolo, gosenice; o. meso s kosti; — 2) beklauben, bepflücken: o. trto, drevo; kost o., ein Bein abknabbern; — vse hiše o., alle Häuser abbetteln, Cig.; aussacken, ausziehen; o. koga pri igri; — 3) o. koga, jemanden ausschelten, ausputzen, Cig., Jan., M.; — 4) verhexen, M.; o. otroka: obran otrok, kateremu je kaka baba naredila, da je izgubilo zdravje in rdečo barvo, katero dotična čarovnica sama dobi, Št.-Pjk. (Črt. 127.); — 5) = nabrati, falten, C.
obrodíti 1., -ím, vb. pf. 1) hervorbringen, erzeugen; sad o., Früchte bringen; (tudi pren.): koristi o., Nutzen bringen, Levst. (Močv.); — 2) ein Erträgnis liefern, gerathen; slive letos niso obrodile, trta je obilno obrodila, sadje je lepo obrodilo.
obtółči, -tółčem, vb. pf. ringsum anschlagen, bestoßen, beklopfen; kamen o.; o. se, sich bestoßen, Cig.; obtolčeno sadje, angeschlagenes, durch Anschlagen beschädigtes Obst; ves obtolčen je, er ist voll Schlagwunden.
odjẹ̑d, f. der Insectenfraß: odjed nam je sadje vzela, Z.
ohrániti, -im, vb. pf. erhalten; v dobrem stanu o. kaj, etwas in gutem Zustande erhalten, Cig.; Bog ohrani nam cesarja! Bog te ohrani! o. se, sich erhalten: to sadje se dolgo ohrani; o. skrivnost, ein Geheimnis bewahren, Cig.
olẹ̑vək, -vka, m. 1) die abgestreifte Haut, Z.; — 2) pl. olevki, slabo sadje, ki pred časom nezrelo popada z drevja, Goriška ok.-Erj. (Torb.), Vrtov. (Km. k.).
omę́cati, -am, vb. pf. weich machen: sadje o., das Obst abliegen lassen, Gor.; o. se, weich werden, Gor.
omehčáti, -ȃm, vb. pf. weich machen, erweichen; o. se, weich werden; (o sadju) abliegen: omehčano sadje, abgelegenes Obst, jvzhŠt.; — omehčan, mouilliert (gramm.), Cig. (T.); — erweichen, rühren, Jan.; ne da se omehčati, Z., jvzhŠt.
otȋnək, -nka, m. 1) die glühende Kohle, Valj. (Rad); — 2) otinki = slabo sadje, ki pred časom nezrelo popada z drevja, Lašče-Erj. (Torb.), C., Dol.-Nov.
otrẹ̑bək, -bka, m. 1) kar odpada, kadar se trebi solata, zelje, repa i. t. d., BlKr.; das Abklaubsel, Mur., Cig., Jan., Ravn.; otrebki = sadje, katero nezrelo popada z drevja, C., Podkrnci-Erj. (Torb.); — 2) das Excrement, otrebki, die Excremente, Cig. (T.), DZ.; mušji o., Navr. (Kop. sp.); — 3) die Nachgeburt, Štrek.
otrę́sati, -am, vb. impf. ad otresti; 1) abschütteln, abbeuteln; jablane, hruške o.; sadje o.; roso o. rožici, Čb.-Valj. (Rad); — z glavo o., den Kopf schütteln, Cig.; — o. predivo, den Flachs schwingen, Cig., Jan.; — 2) weg-, abzuschütteln suchen: jarem o., C., Ravn.-Valj. (Rad); (nam. odtresati).
ovǫ̑čje, n. = sadje, das Obst, Cig. (T.), C., DZ., nk.; — stsl.
ozȋm, adj. Winter- (v. Getreide, Flachs, Obst u. dgl.), Meg.-Mik., Cig., M., C.; ozimi lan, Lašče-Erj. (Torb.); ozimo sadje, Cig.
ozimẹ́ti, -ím, vb. pf. auswintern, Mur.; o., ozimẹ̑jem: erstarren: kača po zimi ozimeje, Podkrnci-Erj. (Torb.); hart bleiben: grozdje in drugo sadje ozimeje, če ne more dobro dozoreti in ostane trdo, Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.).
ožę̑vkati, -am, vb. pf. = ožmevkati, durch Drücken mürbe oder weich machen (o sadju): hruška vsa oževkana ("ožukana"), sadje se pri vožnji oževka ("ožuka"), Polj.
pȃrna, f. 1) gospodarsko poslopje za slamo, seno itd., nav. poleg poda (gumna), Št., Dol.; die Scheune, Guts.-Cig., Jan.; — 2) die Bähestube, Cig.; = sušilnica, na kateri se lan, konoplje, predno se tarejo, suše, tudi sušilnica za sadje, BlKr.; — 3) die Futterleiter über der Krippe, die Raufe, Gor.-Levst. (Rok.), Tolm.-Štrek. (LjZv.); — prim. srvn. barn, barne, Krippe, Raufe; Scheunenraum zur Seite der Tenne, Štrek. (LjZv.).
pəčkàt, -áta, adj. Kerne enthaltend: pečkato sadje, das Kernobst, Cig., Jan.
pȋtom, adj. 1) zahm, kirre, Mur., Cig., Jan.; pitomo pušča, a divje lovi = er vernachlässigt das Gewisse und jagt nach dem Ungewissen, Ist.-Z.; — 2) gepflegt, veredelt: pitoma rastlina, die Culturpflanze, Cig. (T.), Jes.; pitomo sadje, edles Obst, Jan., Šol.; — 3) urbar, Cig. (T.); pitomo zemljišče, Vest.; pitome njive, Erj. (Izb. sp.); (hs.).
plívək, -vka, adj. 1) kraftlos, schal (vom Geschmack), Z., Gor., Ljub.; — plivko mi je, es ist mir wabbelig (brecherlich), Z.; — 2) weich, schmierig (von Speck, Fett, Honig u. dgl.), C., Št.; — mostig: sadje je plivko, kadar je zelo zrelo, vzhŠt.; grozdje je plivko, kadar je njega sok zelo sladak in tako rekoč masten, Kres, Št.
pobę̑rščina, f. das Geklaubte, Jan.; sadje, ki samo z dreves popada in se pobere, Polj.
pobírati, -bȋram, vb. impf. ad pobrati; einzeln von der Erde aufsammeln, auflesen; sadje, klasje, kamenje p.: po srenu klasje p. = Wasser in Siebe schöpfen, Guts.-Cig.; ne bom za vami ostankov pobiral; — besede za kom p., jemandem nachreden, Cig.; črke p., schlecht lesen, buchstabieren, Z., C.; p. glas, einstimmen, Cig.; stopinje p., Schritte machen, gehen, C., ZgD.; stopinje p. za kom, jemandem auf dem Fuße nachfolgen, nachtreten, Cig.; pot pod seboj hitro p., schnell gehen, Jurč.; vrvi pobirati, die Schiffsseile abtakeln, Cig.; perilo p., die (zum Trocknen aufgehängte) Wäsche sammeln; — wegnehmen: vojakom orožje p., die Soldaten entwaffnen, Cig.; ubožca tarete in mu, kar ima prida, do čistega pobirate, Ravn.-Valj. (Rad); — zehren, mager machen, Jan. (H.); hernehmen, aufreiben: lakota pobira, Cig.; hudo nas bode pobiralo, es wird uns sehr in Anspruch nehmen, C.; — prevelika svetloba pobira oči = jemlje vid, Gorenja Soška dol.-Erj. (Torb.); — p. se, sich aufzuraffen suchen, Z.; (pos. o človeku, ki je padel), jvzhŠt.; — p. se, sich fortpacken, Cig., Jan.; pobiraj se! Cig.; Ona culico navezala, Od grada se je pobirala, Npes.-K.; — einsammeln, einheben: davke, desetino, bernjo p.
pobíti, -bȋjem, vb. pf. 1) zusammenschlagen, zusammenhauen; toča je pri nas vse pobila; okna komu p.; — niederhauen, todtschlagen; okuženo živino p.; vse sovražnike p.; — ceno p., den Preis herabsetzen, Cig. (T.); p. vrednost denarja (devalvieren), Cig. (T.); — p. dolg, eine Schuld abstoßen, Cig.; — refutieren, widerlegen: p. kaj, C., Z.; abtrumpfen: p. koga, Cig.; dokaz p., einen Beweis entkräften, Cig., Jan.; — p. s karto, abstechen, Cig.; — entmuthigen, entherzigen; ta nesreča ga je zelo pobila; pobit, niedergeschlagen, traurig; — 2) anschlagen, aufschlagen; pobito sadje, angeschlagenes Obst, Cig.; ves pobit je (voll Contusionen); p. si glavo; pobiti se, sich an-, aufschlagen; pala je in se nekoliko pobila; — 3) p. se, sich schlagen, die Schlacht liefern, Cig.
pobráti, -bérem, vb. pf. vom Boden aufheben, aufklauben, auflesen; šivanka mi je na tla padla, poberi jo; p. hruško; p. vse sadje, kar ga na tleh leži; kamenje z njive p., die Steine vom Acker lesen; p. koga na cesti, jemanden auf der Straße aufpacken, Cig.; p. se, sich aufraffen (nach einem Fall); spet se je pobrala in hitela dalje, LjZv.; p. novico, eine Neuigkeit ausfischen; kje si to laž pobral? — zusammenklauben und wegtragen; mlade iz gnezda p., das Nest ausnehmen; poberi perilo, ker pojde dež! p. svoje reči, seine Sachen zusammenpacken, Cig.; p. jadra, die Segel einziehen, Vrt.; šotore p., die Zeltlager aufheben, Cig.; kopita p., šila in kopita p., Reißaus machen, das Weite suchen; p. jo, sich davonmachen, Cig.; — p. se, sich davon machen, abfahren; poberi se! pack dich fort! — mit Gewalt wegnehmen: p. komu lišp, vojakom orožje; — fortnehmen: pobrali so vse mladeniče v vojake; — dahinraffen: smrt ga je pobrala; rumena mrzlica jih je veliko pobrala, Zora; — völlig einsammeln, einheben; vso desetino p.
pogníti, -gníjem, vb. pf. nach einander verfaulen; vse sadje je pognilo.
poklátiti, -im, vb. pf. 1) allmählich oder nach einander herabschlagen; sadje p. z drevja; — zusammenschlagen, verwüsten, C.; toča je vse poklatila, jvzhŠt.; — 2) ein wenig herabschlagen; poklati, da katera hruška z drevesa pade, jvzhŠt.
pokrásti, -krádem, vb. pf. nach einander wegstehlen; vse sadje na vrtu so mi pokradli.
pomečkáti,* -ȃm, vb. pf. verknüllen, verknittern, zerquetschen; medved je žito pomečkal, der Bär hat das Getreide niedergeschlagen, Cig.; obleko si p.; sadje p.; — p. kako reč, eine Sache vertuschen.
ponȃšati, -am, vb. impf. ad ponesti; 1) abwechselnd tragen und absetzen, Mik.; p. komu otroka, jemandem ein Kind tragen helfen, Npes.-Kres; — v rokah, v naročaju p. kaj, wiederholt etwas in den Händen, in den men tragen, kajk.-Valj. (Rad); — 2) p. se, agieren, gesticulieren, Cig.; — sich geberden, sich betragen, sich aufführen, Cig., Jan., vzhŠt.-C., kajk.-Valj. (Rad), nk.; — gedeihen: naše sadje se dobro ponaša, Z.; — 3) sich brüsten, sich rühmen: p. se s čim, auf etwas stolz sein, Cig., Jan., C., nk.; — 4) p. se za koga, sich jemandes annehmen, Cig.; — 5) p. koga = oponašati, C.
popádati, -pȃdam, I. vb. impf. ad popasti; packen, zugreifen; psi popadajo otroke (pflegen anzugreifen, zu beißen); — befallen; jeza ga popada, bolezni jih popadajo, Cig.; — II. vb. pf. nacheinander niederfallen o. hinfallen; vse sadje je popadalo z drevja; vsa živina je popadala (ist abgestanden), Cig.; vsi so popadali na kolena.
posušíti, -ím, vb. pf. 1) trocken werden lassen, trocknen; seno, perilo p.; veter je posušil ceste; entwässern, trocken legen; p. močvirje; dörren: veliko sadja p., posušeno sadje; v dimu p., selchen, räuchern; ausleeren und dadurch trocken werden lassen: posušili smo sode, Cig.; — erschöpfen, Jan.; p. banko, die Bank sprengen, Cig.; — p. se, trocken werden; seno, perilo se je posušilo; studenci so se posušili; drevo se je posušilo (ist verdorrt); mošnja se je posušila (ist leer geworden); — 2) mager machen: skrbi so ga posušile, Cig.; p. se (o človeku), mager werden.
pózən, -zna, adj. spät; pozne ure; pozno je že; pozna jesen, der Spätherbst; — spätreifend: pozno sadje; — pozni ste, ihr seid spät gekommen, jvzhŠt.; — pozneje, später; — iz: pozden.
požláhtniti, -im, vb. pf. veredeln; požlahtnjeno sadje; — adeln, Jan.
precẹ̑p, m. 1) der Spalt: cepiti v precep, in den Spalt pfropfen, Z.; der Spalt einer Feder, Jan.; — 2) ein am Ende gespaltener Stock: als Obstbrecher, Mur., Mik.; s precepom doseči sadje na drevesu, Ravn. (Abc.); als Schleuder, Z.; s precepom kamenje metati, jvzhŠt.; als Werkzeug, damit Schlangen zu fangen; gada v p. ujeti, Nov., Gor.; — der Kloben, Mur., Cig., Jan., Boh.-M., Erj. (Torb.); (bes. zum Vogelfang): vpil je, kakor ptica v precepu, Jsvkr.; — die Klemme, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.); v p. dejati, Z.; der Schraubstock, Cig.; — das Tenakel der Schriftsetzer, Cig.; — der Kloben an der Wage, die Schere, V.-Cig.
prehrániti, -im, vb. pf. durch eine gewisse Zeit hindurch erhalten: sadje p. črez zimo, da ne segnije, Cig.; — eine gewisse Zeit hindurch verköstigen, ernähren, Cig., C.; p. koga do smrti, Svet. (Rok.).
prẹ́sən, -sna, adj. frisch, roh, ungekocht: presno zelje, frisches, ungesäuertes Kraut, Mur., Mik., Dol.; presen (= opresen) kruh, ungesäuertes Brot, Jan. (H.); presno sadje, frisches Obst, C.; sad, bodi p. ali suh, Npes.-K.; presno mleko, frische Milch, Svet. (Rok.), Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.); presno maslo, die Butter, Mik., Lašče-Svet. (Rok.); presna voda, frisches Wasser, Npes.-Vraz; presno platno, presna preja, frische, ungebleichte Leinwand, frisches Gespinst, Cig., Mik., Svet. (Rok.), Dol.; p. les, frisches Holz, C.; — presna rana, frische Wunde, Mik.; — seichwund (von kleinen Kindern), Cig.; — tudi: prẹsə̀n, -snà.
prevárovati, -ujem, vb. pf. (eine Zeit hindurch) bewahren: sadje p., das Obst durchbringen, Cig.; — behüten, bewahren: p. koga česa, C.; p. koga nesreče, Str.-C.
pŕhati, pȓham, vb. impf. ad prhniti; 1) (Staub) streuen, stieben, Jan.; den Staub ausklopfen, stäupen, C.; — 2) flattern (o ptičih), C., Mik., Npes.-Vraz; huschen; V tem metežu je prhal Hudobec sem ter tja, LjZv.; dve megleni podobi prhali ste po zraku, LjZv.; zajec prha po polju (schießt durchs Feld), Svet. (Rok.); — 3) schnauben, C.; konj prha, Z., Let.; Konjič prha in rezgače, Levst. (Zb. sp.); — = pokašljevati, ne da bi kaj pljuval, Rihenberk-Erj. (Torb.), Štrek.; — puffen: p. in streljati, C.; — 4) = prhčati, mürbe werden lassen: sadje prhat dejati, C.; — p. se, abliegen und dadurch mürbe werden: sadje se prha, Fr.-C.
prigọ̑dnji, adj. frühzeitig, Jan.; prigodnji brst, Jarn. (Sadj.); prigodnje sadje, C.; prigodnja hruška, die Frühbirne, Jan.
puljȃva, f. die Rauferei, Cig., C., ZgD., Polj.; — p. je za sadje, man reißt sich um das Obst, Z.
pȗst, pústa, adj. wüst, öde, leer; p. kraj, pusta senožet, eine Bergwiese, die nicht mehr gemäht wird, pusta njiva, ein Acker, der nicht mehr bebaut wird, Levst. (Rok.); ein ausgemergelter, magerer Acker, Cig.; pusta paša, magere Weide, Cig.; pust panj, ein Bienenstock ohne Weisel, Levst. (Rok.); — geschmacklos: pusta jed; saftlos: pusto meso, pusto sadje, unedles Obst, Pirc; — pusta pesem, ein mageres Gedicht, Cig.; puste besede, hohle Worte, Cig. (T.); v pusto ceno prodajati (spottwohlfeil), LjZv.; pust človek, ein unfreundlicher, langweiliger, fader Mensch; pusto vreme, ein langweiliges, schlechtes Wetter; stara glava pusta glava (ker se ničesar ne domisli), Levst. (Zb. sp.).
púžiti, -im, vb. impf. peške zametati, kadar se jẹ́ koščeno sadje, Vrhnika-Štrek. (LjZv.); prim. pužina, bužina.
rabútati, -am, vb. impf. = klatiti: sadje r., Kr.
rȃn, rána, adj. früh, frühzeitig; rano solnce, die Frühsonne; rana ura, zlata ura, die Morgenstunde hat Gold im Munde; za ranega jutra, am frühen Morgen, Cig.; — rana setev, die Frühsaat; rano sadje; — za rana (zarana), frühmorgens, Cig., Jan., Mik., Vrt., Lašče-Levst. (Rok.); rano, früh, frühmorgens; dobro rano! = dobro jutro! vzhŠt.
razboháti, -ȃm, vb. pf. 1) svinjo r., die Haut mit dem Speck dem Schweine abnehmen, Z.; — 2) entzweiquetschen, Cig.; razbohano sadje, Cig.; — 3) breitquetschen: žaba telebi na tla in razbohana pomoli vse štiri od sebe, Glas.; — 4) svinje r., die Schweine mästen, C.
sádje, n. coll. das Obst; koščičasto s., das Steinobst, pečkato s., das Kernobst, Tuš. (R.); suho s., gedörrtes Obst.
samotę́čən, -čna, adj. s. je sadni sok, ki sam priteka, ne da bi se sadje stiskalo, Gor.
sirǫ̑v 2., -ǫ̑va, adj. roh: nicht zubereitet (nicht gekocht, gebraten u. s. w.); sirovo meso, sirova repa, sirovo sadje: s. kruh, nicht ausgebackenes Brot, Cig.; sirova slanina, frischer Speck, Cig.; — s. les, frisches, ungetrocknetes Holz: sirova drva ne gore, Mur.; če na sirovem lesu to delajo, kaj se bo godilo na suhem? Jap. (Sv. p.); sirovi cepiči, sirov popek, Pirc; sirovo oglje, nicht genug ausgebrannte Kohle, Blindkohle, Cig.; — unbearbeitet: s. železo, Roheisen, Cig. (T.); sirovo jeklo, der Frischstahl, Cig. (T.); sirova plodina, das Rohproduct, Cig. (T.); — noch zu wenig bearbeitet: sirova moka, hinteres Mehl, Cig.; sirovo sukno, rohes Tuch, Loden, Cig.; sirovo delo, die Roharbeit, V.-Cig.; — sittlich roh, ungebildet, grob, Cig., Jan., nk.; — prim. surov.
sklátiti, -im, vb. pf. (mit einem Stock) herabschlagen, abklopfen; oreh, jabolko s. z drevesa; vse sadje s. z drevja.
skomínast, adj. 1) stumpf (v. den Zähnen nach dem Genuss herber o. sauber Sachen): skominasti zobje, Cig., Mik.; kateri človek viniko jẹ́, tega zobje bodo skominasti, Dalm.; — 2) die Zähne stumpf machend, herb, Cig., C.; skominasto sadje, Cig.
sládək, -dka, adj. süß; sladka pijača; sladko sadje; (fig.) sladko spanje; sladki glasovi; sladkih besedi biti, süß zu sprechen, zu schmeicheln verstehen.
sóčən 2., -čna, adj. saftig, saftreich, Saft-, Mur., Cig., Jan., C., nk.; kar je sočnega v človeku, Jap. (Prid.); sočno sadje, nk.; sočno vlakence, der Saftfaden, Cig. (T.); — drevje je sočno, die Bäume stehen in vollem Safte, Cig.
spȃčək, -čka, m. 1) etwas Ausgeartetes: die Missgeburt, das Missgeschöpf, Mur., Cig., Mik., ZgD.; die Spielart, Cig.; — das Missgewächs, C.; spački = drobno, piškavo, grintavo sadje, Polj.; — 2) das Koboldäffchen (tarsius), Erj. (Z.).
spȃdək, -dka, m. = slabo sadje, ki popada z dreves, predno dozori, BlKr.
spọ̑li, adv. = spolu, zur Hälfte, halbpart; na spoli imeti kaj, BlKr.-Mik.; spoli orati (če eden zrnje, drugi njivo da), sadje takega drevesa, ki na meji stoji, gre sosedoma spoli, vzhŠt.-Vest.
stǫ̑jčək, -čka, m. pletenica z lesenim dnom, v katero bero sadje, Tolm.-Štrek. (Let.); — prim. stajček.
sȗh, súha, adj. 1) trocken; s. pot; suha drva; suha zemlja, das Festland; suha meja, die Landgrenze, Cig. (T.); po suhem in po mokrem, zu Wasser und zu Lande; na suho stopiti, den Fuß aufs Land setzen, Cig.; na suho dejati ribnik (entwässern), Pjk. (Črt.); perilo, seno je že suho; suha usta imeti, lechzen, Cig.; s. veter; s. mraz; suha kopel, das Schweißbad, Cig.; — s. zid, t. j. brez malte narejen, Notr., Tolm.; — 2) dürr; suha veja; suha hosta, das Raffholz, Cig.; suho listje; — suha roba, Holzware, Rib.; — 3) getrocknet, gedörrt; suho sadje; — geselcht: suho meso, suha klobasa; — 4) rein, gediegen (min.); suho zlato; suhi cekini, tolarji; — lauter, pur: suho vino; toliko je bilo suhega denarja, das war der Reinertrag, Svet. (Rok.); — 5) mager; s. kakor plot, Erj. (Torb.); s. kakor poper, bilka, s., da ropoče, poka, Cig.; konj, suh kakor kresilna goba, Jurč.; — suha bolezen, die Lungensucht, Cig.; — 6) ohne Geld; mošnja je suha; Si mošnjico mi rejeno Djal popolnoma na suho, Preš.; s. sem, ich bin blank; — v suho mi gre, ich büße ein, ich verliere, C.; — v suho plačati, umsonst zahlen, C.; — 7) sachleer, seicht (fig.), Cig.
sušȋłnica, f. 1) die Darre; — der Dörrofen; s. za sadje, lan itd.; — 2) die Trockenkammer, der Trockenboden, DZ., Levst. (Pril.).
sušílọ, n. 1) das Trocknen; seno na sušilu, Lašče-Levst. (M.); perilo na sušilu, die trocknende Wäsche, Z.; ni pravega sušila, da bi otavo pod streho spravili, Polj.; slabo sušilo imamo, jvzhŠt.; vreme je dobro za sušilo, Gor.-DSv.; — das Dörren, C.; sadje za s., Cig.; — 2) der Trockenapparat, Cig. (T.); — 3) der Trockenplatz, Cig., Jan., Cig. (T.).
sušíti, -ím, vb. impf. trocknen (trans.); perilo, seno s.; veter suši; močvirje s., den Sumpf trocken legen; sušeča olja, trocknende Öle, Cig. (T.); (pren.) čaše s., die Becher leeren, Cig.; — dörren: sadje s. v peči, v sušilnici; — räuchern, selchen; v dimu s. meso, klobase; — mager machen, auszehren: bolezen ga suši; — s. se, trocknen (intr.); perilo, seno se hitro suši; cvetlica se suši (welkt ab); drevo se suši (dorrt ab); — s. se, mager werden; — roka se mu suši, seine Hand stirbt ab.
trẹ́biti, -im, vb. impf. 1) vom Ungehörigen befreien, reinigen, putzen: solato, gobe t.; drevje t.; jarek, reko, ribnik t. (vom Schlamme u. dgl. reinigen, baggern); njivo t., die Steine u. dgl. vom Acker sammeln, Cig.; — zobe t., die Zähne stochern; nos si t., sich die Nase putzen; — kožo t. (abschaben, falzen), V.-Cig.; — ausweiden; ribe t.; — jezik t., die Sprache purificieren, Cig. (T.), nk.; — t. se, sich des Ungehörigen, Unbrauchbaren entledigen: sadje se trebi, t. j. kar je črvivega, slabega, odpada; leščniki se trebijo (= gredo radi iz robčevine), Gor.; ptiči se trebijo, die Vögel wechseln die Federn, federn sich, Cig.; — krava se trebi (entledigt sich der Nachgeburt), Z., jvzhŠt.; — 2) roden: gozd trebiti.
trę́sti, trę́sem, vb. impf. schütteln; mraz me trese, mrzlica me trese; sadno drevje t.; sadje t. z drevja; — t. se, zittern, beben; od mraza, strahu se t.; roka, noga se mi trese; — tresoč glas, eine zitternde Stimme.
tŕgati, tȓgam, vb. impf. 1) reißen, zerreißen; obleko t.; voda trga bregove; čebele t., die Bienen ausbrechen, Cig., Por.; — (pren.) srce t., das Herz zerreißen; sinove besede so jej trgale srce, Erj. (Izb. sp.); t. se, reißen, zerreißen (intr.); obleka, nit se trga; — beseda se mu trga, er bleibt in der Rede stecken, Ravn.; — 2) pflücken; cvetlice, sadje t.; (grozdje) t., Weinlese halten; — 3) verkürzen; t. komu plačilo; vsakemu hlapcu plačo trga; — 4) t. se, sich herumreißen, raufen; (sneg gre), kakor bi se berači trgali, Zv.; — t. se za kaj, sich um etwas reißen; trgajo se za blago, die Ware hat einen reißenden Abgang; ne bodem se trgal za kaka dva goldinarja, es soll mir nicht auf ein paar Gulden ankommen; — 5) t. se, sich erbrechen, Mur., C.; — 6) trga me, ich habe das Reißen; trga me po udih, po roki.
tȗłəc 1., -łca, m. dem. tul; 1) der Köcher, Guts., Cig., Mur., Hal.-C.; strelni t., der Pfeilköcher, Meg.; — 2) der Hutgupf, Rez.-C.; — 3) die Röhre, Cig., Žnid., SlN.; — die Dille, Jan.; — etwas Zusammengerolltes, Rez.-C.; — 4) die Blattscheide, Cig.; die Blütenscheide, Tuš. (B.); — 5) das Öhr für einen Stiel (z. B. an der Hacke), C.; — 6) = podolgovat, z vrbovega protja spleten košek, v katerem suše sadje, Ip.-Erj. (Torb.), Tolm.; — 7) neka past za polhe, Slc.; — 8) die Kluft im Hangenden (mont.), V.-Cig.
ugodíti, -ím, vb. pf. 1) Gefallen finden, Cig., Jan.; — wohl thun, dienen, Cig., Jan.; — 2) willfahren, zu Gefallen thun, befriedigen, Alas., Cig., Jan., Cig. (T.), M., C., nk.; — 3) = pogoditi, treffen, Mur., Danj.-M.; u. koga s strelom, Npes.-Vraz; u. priliko, C.; u. jo, es treffen, Jan.; — errathen, C.; u. uganko, ein Räthsel lösen, C.; — u. se, gerade recht kommen, C.; ugodilo se mi je, es kam mir eben recht = prileglo se mi je, Cig.; — 4) zeitigen, reif machen, C., M.; — u. se, reif werden, C.; sadje se ugodi, das Obst liegt ab, Cig.; konoplje se ugodijo, der Hanf wird gar, fertig, Cig.
uléžati, -ím, vb. pf. 1) u. posteljo, das Bett durch Liegen vertiefen, C.; — 2) u. se, abliegen; sadje, vino se uleži; uležan, abgelegen: uležano sadje, vino; uležano pivo, Lagerbier, nk.
uležávati se, -am se, vb. impf. abliegen: uležava se sadje, C.
umę́cati, -am, vb. pf. mürbe machen, Cig.; umecano sadje, mürbes Obst, Cig.
umedíti, -ím, vb. pf. mürbe, weich machen: u. sadje, C.; (umedeno sadje, Cig.); u. se, mürbe werden: hruške so se umedile, Polj.; — umeden, ermüdet, (uméden) Obloke-Štrek. (LjZv.).
umladíti, -ím, vb. pf. abliegen lassen: u. sadje, Z., Dol.; u. se, abliegen, mürbe werden, Dol.; umlajen, abgelegen, mürbe: umlajeno sadje, Dol.; — lan je umlajen, der Flachs ist genug geröstet, Cig.
usušíti, -ím, vb. pf. 1) trocken machen, trocken legen, entwässern, Levst. (Močv.); — dürr machen, dörren; — u. se, verdorren; — abzehren: bolezen ga je usušila, Cig.; — 2) u. se, durch Trocknen eingehen, eintrocknen, eindorren; sadje, vino se usuši.
vkúhati, -kȗham, vb. pf. kochend einmachen: sadje v., Obst einmachen, Cig.
vodeníčast, adj. 1) = vodeničen, Jan. (H.); — 2) wässerig: v. krompir, vodeničasto sadje, BlKr.
zakúhati, -kȗham, vb. pf. 1) durch Kochen erschöpfen, verkochen, Cig.; — 2) einkochen, Cig.; zakuhano sadje, Dunstobst, Z.; — 3) ausbrühen, Cig.; sod z. z vinom, s kropom, jvzhŠt.
zamẹ́tati 2., -mẹ̑tam, -čem, vb. impf. I. ad zavreči; 1) verwerfen, wegwerfen, verschmähen; brez potrebe denarje z., Jsvkr.; živina klajo zameta, Cig.; kam sam sebe zamečeš, neumni človek! Kast.; celo posli so ga zametali, Jurč.; ablehnen, abweisen, Cig., Jan.; tožbo z., Jan.; — 2) z. se = samo ob sebi nastajati, Erj. (Torb.); tvori se zamečejo, Blutschwäre bilden sich, Blc.-C., Notr.-Z.; sadje se zameče, die Fruchtknospen bilden sich, Z., C.; — II. ad 2. zamesti; verschneien; sneg zameta pote, gazi, Cig., C.; — stark schneien, stöbern: jelo je zelo z., LjZv.
zbúhniti, -bȗhnem, vb. pf. anschwellen, aufdunsen, Z.; kadar se kdo opeče, mu zbuhne, BlKr.; kruh v peči zbuhne, BlKr.; repa, sadje zbuhne, C.; (tudi: z. se, C.); (nam. vzb-).
zdrǫ̑zgati, -am, vb. pf. zusammenquetschen, maischen, Cig.; z. sadje, jagode, Vrtov. (Km. k., Vin.).
zdrúzniti, -drȗznem, vb. pf. = zdruzgniti, zerdrücken, durch einen Druck zerquetschen, Mur., Cig., Jan., Mik., Npes.-Vraz, Zora, Bes., Nov., Št.; z. zrelo sadje, Vrtov. (Km. k.): kamen z., da iz njega voda teče, Npr. (vzhŠt.)-Valj. (Vest.).
zelèn, -éna, adj. grün; drevje je že zeleno; zelena klaja, grünes, frisches Futter; zeleno sadje, grünes, unreifes Obst; zeleni sir, der Kräuterkäse, Cig.; ves z. je v obraz, er sieht grün und gelb aus, Cig.; z. konj, ein Schimmel, Rib.-M.; z. pes = ein unmögliches Ding, Cig.; — tudi: zélen, -éna.
zelenjȃv, f. = še zeleno, nezrelo sadje, DSv.
zgọ̑dən, -dna, adj. = zgodnji; danes si z., heute bist du früh aufgestanden o. gekommen, Z., Andr., jvzhŠt.; (prim. pozen); zgodno sadje, das Frühobst, Z.; zgodȃn, -dnà, Dol.
zgọ̑dnji, adj. Früh-, frühzeitig, Cig., Jan., Rez.-C.; zgodnje solnce, die Frühsonne, Cig.; zgodnja maša, die Frühmesse, Cig.; zgodnje žito, sadje, das Frühgetreide, das Frühobst, Cig.
zlótən, -tna, adj. schlecht: zlotno sadje, C.; z. odrastek, Nov.
zməčkanína, f. = zmečkano sadje, der Matsch, Cig.
zmedíti, -ím, vb. pf. abliegen lassen (v. Obst), Cig.; z. se, abliegen: sadje se zmedi, Cig.
zmladíti, -ím, vb. pf. 1) jung machen, verjüngen, Mur.; — 2) abliegen lassen: z. sadje, Z.; sadje se zmladi (liegt ab), Cig.
zmrzȃł, -li, f. 1) das Frieren, der Frost; neka z. je prišla vzpomladi in nam je pobrala vse zgodnje sadje, Gorenja Soška dol.-Erj. (Torb.); — 2) erfrorenes Zeug, Cig.
zrẹ̀ł, zrẹ̑la, adj. reif; zrelo sadje; pšenica je zrela; na pol z., halbreif; — z. za ječo, reif für das Gefängnis, Cig.; — z. ptiček, ein abgefeimter Schalk.
žlȃhta, f. 1) das Geschlecht: od žlahte do žlahte, vsa človeška ž., Krelj; — 2) die Art, Jan.; vseh žlaht penezi, allerhand Münzen, vseh žlaht sadje, allerhand Früchte, C.; — 3) die Verwandtschaft = die Verwandten; vso žlahto obhoditi; žlahta — raztrgana plahta, = die Verwandtschaft ist lieblos, Z.; predno človek k žlahti priteče, lehko mu kri uteče, Levst. (M.); Prišli k nji so žlahta njena, Npes.-Mik.; — 4) das Verwandtschaftsverhältnis; v žlahti biti komu, s kom, mit jemandem verwandt sein; tudi: žlahta biti komu, Cig.; bližnja ž., nahe Verwandtschaft; daljna ž., entfernte Verwandtschaft; = mrzla ž., Cig.; v žlahti po slokem kolenu, entfernt verwandt (šaljivo), Cig.; ž. po krvi, po mleku, die Verwandtschaft nach dem Vater, nach der Mutter, Cig.; — prim. stvn. slahta, srvn. slahte, Geschlecht, Gattung, Mik., C.
žláhtən, -htna, adj. 1) adelig; žlahtnega rodu biti, von adeliger Herkunft sein; žlahtni gospod! žlahtna gospa! Edelgeborner Herr! Edelgeborne Frau! — 2) von ausgezeichneter Beschaffenheit, edel; žlahtna kapljica; žlahtno sadje; žlahtno kamenje, Edelsteine; — pogl. plemenit.