abstráktum tudi abstrákt -a m, mn. abstrákta s tudi abstrákti m tudi abstráktumi m (ȃ) knjiž. kar je nastalo z abstrakcijo: njegove osebe so čisti abstraktum
♦ lingv. abstraktni samostalnik
čutíti in čútiti -im nedov. (ī ú) - 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil
- 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil
- 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad
- 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi
// čutiti z reveži sočustvovati - 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži
- 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege
● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval
čutíti se in čútiti se - 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde
- 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem
● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja
čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce
dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) - 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje
// dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
// podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino
// delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
// delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena - 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri
- 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
- 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
- b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali
// z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
- 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
- 6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira
// pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo
- 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj
- 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj more goditi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje
- 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
- 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
● ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se
dajáti se tudi dájati se ekspr. bojevati se, tepsti se: onstran meje se že dajejo; partizani se dajejo z Nemci; z noži sta se dajala
● šalj. dajal se je s pečenko in jo pridno zalival z vinom jo jedel
// v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: neusmiljeno se je dajal z zaspanostjo
// prepirati se: sinova se dajeta za dediščino
dajajóč -a -e: pel je, dajajoč si z roko takt pri vsaki besedi
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
deklinírati -am nedov. (ȋ) lingv. menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku; sklanjati: deklinirati samostalnik
délati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati; dela od jutra do večera; vse življenje je delal; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni; delati fizično, umsko; pridno, težko delati; na roko delati ročno; učiti otroka delati; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
// navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / delati proti okupatorju; dela za narod; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
// navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela; vse naprave odlično delajo delujejo - 2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga; dela v sprejemnem oddelku; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne; dela osem ur dnevno
// imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi - 3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto; delati dopis sestavljati; delati nov most čez reko graditi; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto; delati nalogo pisati; razstavo smo delali dva dni; začeli smo delati temelje stavbe; delati cesto s stroji; delati jamo z lopato; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga
// dal je delat plašč; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
// proizvajati, izdelovati: tovarna dela le športne čevlje; delati električne aparate za izvoz; delati stroje / v Idriji delajo čipke; pozimi delajo drva; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
// pridobivati, napravljati: gumi delamo iz kavčuka; vino se dela iz grozdja - 4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču; zmeraj kaj dela, da moti druge; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja; delati dobro
// z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže; delati korake korakati; delati grehe grešiti; delati izpit, maturo; delati kompromise, napake; delati kupčije kupčevati; delati nemir; delati šale šaliti se; delati zločine - 5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu; veter dela valove; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
// dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo; delati kaj toplo; delati kaj bolj lepo lepšati
// pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti - 6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano; vsi motorji delajo so v pogonu; srce mu je začelo delati utripati, biti
// za stranke delamo od desete do dvanajste ure; pošta ne dela; uredništvo danes ne dela; skupščina med počitnicami ne dela ne zaseda; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
// pog. učinkovati, delovati: strup je začel hitro delati - 7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami; rad bi videl, kako bo delal z njo; ne smemo tako delati z maternim jezikom; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav; zmeraj dela po vesti; delati v skladu s predpisi
● delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; on dela razlike ne ravna z vsemi enako; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali; pog. to mi dela skomine vzbuja želje; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino; delati moram še po urah po končanem delovnem času; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti; preg. kdor ne dela, naj ne je; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti; vaja dela mojstra
♦ fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; šport. delati stojo stati na rokah
délati se - 1. biti v stanju nastajanja: bula se mu dela na vratu; ivje, led se dela; na cesti se delajo jame, razpoke / dela se velika škoda nastaja
// dan se dela dani se; mrak se dela mrači se; tema se dela temni se
// fant se dela se duševno in telesno pozitivno razvija - 2. kazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: dela se bolnega tudi bolan; dela se gluhega, imenitnega, skromnega; pog. kaj se boš delal važnega, saj vemo, kako je s teboj; dela se junaka; dela se ji prijateljico; samo dela se, da spi; delal se je, kot da ni opazil
● pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; ekspr. ima toliko sadja, da se gnoj dela iz njega zelo veliko; tako je lačen, da se mu delajo pajčevine v želodcu zelo
deláje star.: zaprl je oči, delaje se, kakor da bi spal
delajóč -a -e star.: stopal je, delajoč dolge korake
délan -a -o: film je delan po znanem gledališkem delu; doma delano blago; delano vino umetno
deverbatíven -vna -o prid. (ȋ) lingv. izpeljan iz glagola; izglagolski, glagolski: deverbativni samostalnik
dobíti -ím dov., tudi dóbil; stil. dobóm (ī í, ọ̑) - 1. postati imetnik česa neposredno danega ali poslanega: povsod kaj dobi; dobiti kos kruha, kozarec vina; si že dobil plačo za ta mesec; dobiti brzojavko, pismo / dokumente je dobil nazaj / dobiti vznemirljive novice s fronte; dosti so dobili za domačo nalogo / v kateri trgovini si to dobil kupil; pren. dobiti možnost, priložnost za kaj
- 2. s širokim pomenskim obsegom postati bogatejši
- a) za kako stvar: kmetje so dobili zemljo v dar; dobiti svoj delež; za rojstni dan ni dobil ničesar; dobiti na pósodo, za doto; dobiti za denar, za gotovino, zastonj / dobiti otroka, sina / mačka je dobila mlade povrgla, skotila; po starših je dobil kmetijo podedoval
- b) za kako lastnost: jed je dobila zaradi dodatkov prijeten okus; njegov obraz je spet dobil barvo; stvar je dobila visoko ceno; zbiralna akcija je dobila širok obseg / dobiti veselje do dela / dobiti sive lase osiveti; dobiti pogum opogumiti se
// postati deležen - a) kakega stanja, navadno neprijetnega: dobiti bolezen, jetiko, vročino; dobiti kašelj, živčni napad; ob eksploziji je dobil hude opekline; pri padcu je dobil pretres možganov; dobiti prehlad prehladiti se
- b) kakega pojava, navadno vremenskega: dobili smo dež, sneg; po dolgem času smo dobili lepo vreme
- 3. sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega ali storjenega: koliko si dobil za avto, delo, garanje; za hišo je dobil premalo / za to nisem dobil ničesar / samo posmeh je dobil za zvestobo
- 4. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: nikjer nisem mogla dobiti solate; delo zaostaja, ker ne dobimo delavcev; dobiti delo v tovarni; še ob pravem času so dobili dokumente; dobiti kredit za zidanje šole, lokacijo za gradnjo hiše; dobiti konju par; dobiti prostor v avtobusu / v zakon je dobil zdravo kmečko dekle; dobila je bogatega moža / dobiti neodvisnost, samostojnost, svobodo / žensko so dobili otrokom za varuha najeli
// najti koga, naleteti na koga: gospodarja ni dobil doma; dobila ga je mrtvega; dobil jih je v živahnem pogovoru / gob je bilo malo, vendar jih je nekaj le dobila / če pohitite, boste vlak še dobili
// z uspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: dobiti bitko, igro, pravdo, stavo, vojno - 5. s širokim pomenskim obsegom priti do koga, biti uspešen v iskanju koga, ki se tega izogiba: kurirja je dobila sovražnikova patrulja; če te dobijo, te bodo zaprli; vlomilca so kmalu dobili; ko te dobim, boš tepen / pog.: dež me je dobil; nevihta ga je dobila v gorah; brezoseb. dobilo jih je sredi polja bili so tam, ko je začelo deževati, snežiti
- 6. napraviti, da kdo kam pride: trudili so se, da bi ga dobili iz ječe; dobiti smet iz očesa; ekspr. komaj so ga dobili iz postelje / dobiti koga na svojo stran; niso ga mogli dobiti v svojo družbo
// knjiž. napraviti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: če delimo dvajset s štiri, dobimo pet; žveplo, ki ga dobimo iz spojin; podatki, ki jih dobimo v analizi - 7. izraža, da je kaj kje na razpolago: delavcev ni mogoče dobiti; vstopnice dobite pri blagajni; v trgovini se dobi tudi tobak / dobiš me lahko vsako popoldne
- 8. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: dobiti odgovor, odlikovanje, opomin, plačilo, pohvalo, pomoč, priznanje, soglasje; dobiti nagrado biti nagrajen; dobiti oceno biti ocenjen
// dobiti gol; dobiti obisk / dobiti ime Peter / dobiti dobro, prijazno besedo / dobiti klofuto, udarec; dobiti jih s palico; pog. dobil je eno okrog ušes / dobiti vtis, da so otroci nedisciplinirani; dobiti vpogled v stvar
● žarg., trg. prosim, že dobite? vam že strežejo; pog. med njimi se dobijo tudi pošteni ljudje med njimi je tudi nekaj poštenih ljudi; pog. dobiti košarico biti zavrnjen ob ponudbi za ples; biti zavrnjen sploh; ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; pog., ekspr. tu dobi vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; pog. dobiti pet let, mesecev (zapora) biti obsojen na pet let, mesecev (zapora); pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. prosim, bi lahko dobil tajnika bi lahko govoril z njim; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pazi se, če te dobim pred oči če prideš v bližino; pog. precej ga je dobil v glavo precej je vinjen; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; pog. dobiti koga v pest, v roke ujeti in kaznovati ga; pog. v vas smo dobili vojake v našo vas so prišli vojaki; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; ekspr. če še toliko govoriš, ga ne boš dobil za stvar ga ne boš pregovoril, pridobil; pog. dobiti koga na laži ugotoviti, da se je kdo zlagal; pog., ekspr. dobiti jih po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan; ekspr. dobiti po nosu biti deležen zbadljivega, odklonilnega ravnanja; brezoseb., pog. v rudniku ga je dobilo se je ponesrečil; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi
♦ navt. dobiti veter v jadra; rel. dobiti odvezo; šport. dobiti točko zmagati
dobíti se pog. sestati se, sniti se: dobimo se pred odhodom vlaka, ob desetih; dobiti se s kom
dobívši zastar.: dobivši pismo od prijatelja, je takoj odpotoval
dobljèn -êna -o: pripraviti načrt na osnovi dobljenih podatkov; preveriti dobljene rezultate; ta denar ni po pravici dobljen; z destilacijo dobljena snov; zmaga je dobljena
● preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
dobívati -am nedov. (í) - 1. postajati imetnik česa večkrat neposredno danega ali poslanega: ob vsaki priložnosti dobiva velika darila; vsak dan dobiva pisma; pokojnino dobiva redno
- 2. s širokim pomenskim obsegom postajati bogatejši
- a) za kako stvar: kmetje so dobivali zemljo v zakup; orodje je dobival na posodo / pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; otrok že dobiva zobe začenjajo mu rasti
- b) za kako lastnost: pšenica je začela dobivati barvo; stvar dobiva dokončno obliko; mesto dobiva docela drugačno podobo / počasi je dobival veselje do dela / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti; dobivati sive lase siveti
// postajati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega: pogosto je dobival nahod; srce mu je nagajalo in dobival je težko sapo; od ran dobiva vročino
- 3. navadno s prislovnim določilom biti oskrbovan s čim, navadno v ustaljenem redu: dobivati časopis po pošti; mleko, zelenjavo dobivajo pri kmetu; dobivati malico v šoli; delavci dobivajo v tovarni topel obrok hrane / dobivati zdravila vsako uro / za svoje delo dobiva lepo plačo; dobiva pokojnino ima redne dohodke v obliki pokojnine
- 4. postajati uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: tisto leto so vsi dobivali kredite za popravilo hiš; plemstvo je dobivalo oblast v roke / kolonialne države dobivajo samostojnost
// z uspehom končavati določen proces, procese, kjer nastopata navadno dve nasprotni strani: pravde je navadno dobival; pri kartah je neprestano dobival - 5. knjiž. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: iz teh analiz dobivamo običajno dobre podatke; žveplo, ki ga dobivamo iz rude pridobivamo
- 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja ali dejanj, ki jih določa samostalnik: dobivati nagrade; dobiva slabe ocene / dobivati klofute
● ekspr. kar naprej garam, za plačilo pa dobivam samo klofute ne le, da moje delo ni cenjeno, ljudje mi celo povzročajo neprijetnosti, delajo krivico; pog., ekspr. dobivati jih po grbi biti večkrat tepen; biti večkrat premagan
dobívati se pog. sestajati se, shajati se: z dekletom sva se začela dobivati; dobivali smo se v parku
doséči -séžem dov., dosézi dosézite; doségel doségla; nam. doséč in dosèč (ẹ́) - 1. z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: copate so bile tako daleč pod posteljo, da jih je komaj dosegel; ne dosežem dna; otrok komaj doseže do kljuke; ne morem doseči na omaro; daj mi palico, ne dosežem z roko / vrv je prekratka, da bi dosegla do dna segla; pren. s pogledom doseči kaj; hiše z očesom ni mogel doseči
- 2. zvečati se do določene mere, navadno v višino: reka je dosegla kritično točko; drevo je doseglo pet metrov; v tistem času je dosegel imperij največji obseg / industrija je dosegla stopnjo, ko brez modernizacije ne bo mogla povečati storilnosti; razposajenost je dosegla vrhunec
- 3. s premikanjem priti kam, do česa: dekle je v hrbtnem plavanju doseglo nasprotni breg; kmalu so dosegli gozd in se skrili v njem / vlak je dosegel prve mestne hiše / zasledovalci ga bodo kmalu dosegli dohiteli in ujeli; pren. njegov glas me ni dosegel
- 4. s prizadevanjem, dejavnostjo priti do česa: doseči zaželeni cilj, svoj namen; dosegel je doktorski naslov; doseči visoko izobrazbo; na tekmovanju so dosegli drugo mesto; z vztrajnostjo se vse doseže; če bi bili enotni, bi lahko kaj dosegli; dosegel je, da so ga sprejeli na delo / kakšen učinek je dosegel s tem / doseči veliko hitrost
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dovršitev dejanja, ki ga določa samostalnik: doseči napredek, porast, priznanje, sporazum, uspeh; doseči soglasje z dogovorom; doseči zmago zmagati
// doseči gol dati gol
// priti do česa, dočakati, doživeti: dosegel je izredno čast; doseči umetniški višek, vrhunec slave / doseči visoko starost - 5. v celoti opraviti, izpolniti: upamo, da bomo predvideni izvoz dosegli; doseči normo
● publ. listi dosežejo velikost dlani zrastejo do velikosti dlani; pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko do dva tisoč metrov; v znanju ga ni nihče dosegel mu ni bil enak; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš
♦ šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu; doseči pravico za vstop v finale
doséžen -a -o: cilj je dosežen; dohodki, doseženi v lanskem letu; doseženi rezultati; razveljaviti doseženi sporazum; vesel je doseženega uspeha
doségati -am nedov. (ẹ̄) - 1. s prizadevanjem, dejavnostjo prihajati do česa: dosegati cilje; dosegati svoj namen
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, ki ga določa samostalnik: dosegati napredek, uspeh; moštvo dosega zmage - 2. v celoti opravljati, izpolnjevati: dosegati normo, plan
- 3. biti enak, enakovreden komu: po umetniški vrednosti dosega pisatelj svoje sodobnike / konzerve nikoli ne dosegajo sveže pripravljene hrane
● ta drevesa dosegajo višino do sto metrov so visoka do sto metrov
doživéti -ím dov., dožível (ẹ́ í) - 1. v življenju priti do česa, biti deležen česa: človek težko razume, če sam ne doživi; pripovedoval je, kaj vse je po svetu videl in doživel; veliko je doživela na potovanju; marsikaj smo doživeli v tem času; tega ni mogoče opisati, treba je doživeti / doživeti bedo, razočaranje
// s čustvi dojeti: pesmi ni niti doživel niti razumel / zgodbo je povedal na kratko, a doživel jo je do podrobnosti - 2. živeti do določene dobe, dogodka: doživeti visoko starost; le malo prvoborcev je doživelo konec vojne / star sem že, a vnuka bi še rad doživel
- 3. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: film je doživel dobro kritiko; taka politika je morala doživeti polom; naši tekmovalci so doživeli popoln poraz / prevod je doživel precej popravkov; knjiga je doživela več izdaj / doživeti čast, sramoto biti počaščen, osramočen
- 4. vznes. umreti: doživela je, vsi bomo šli za njo
dožívljen -a -o: globoko doživljena glasba; pot do resnično in zavestno doživljenega spoznanja je bila težka; mučen spomin na doživljeno sramoto; vizionarno doživljena resničnost
doživét -a -o: od doživetih vtisov je bila vsa bleda; misel na doživeto srečo; vse zgodbe v knjigi so intenzivno doživete; do kraja doživeta lirika; prisl.: altistka je pela naslovno vlogo doživeto in izredno prepričevalno; sam.: prav stil te novele odkriva globino doživetega; neposredno izpovedovanje doživetega
dožívljati -am nedov. (í) - 1. v življenju prihajati do česa, biti (večkrat) deležen česa: to pripoveduje ženska, ki je sama doživljala grozote okupacije; marsikaj težkega je doživljal v tistih časih / doživljala je razočaranje za razočaranjem
// s čustvi dojemati: joka se ob usodah ljudi, tako jih doživlja; umetnik močno doživlja / ta pesnik doživlja družbeno problematiko bolj z razumom kot s srcem - 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo (večkrat) deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: njegova dela so doživljala dobro kritiko; doživljali smo poraz za porazom; doživljati uspehe in neuspehe / njegove pesmi doživljajo preobrazbo; doživljati spremembe spreminjati se
doživljajóč -a -e: stal je tam, doživljajoč mogočnost prirode; emocionalno široko doživljajoč glasbenik
dožívljan -a -o: doživljano življenje
držáti -ím nedov. (á í) - 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
// z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
// le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga - 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
- 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
// ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci - 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
- a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
- b) mati je držala otroke v prostem času doma
- c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
- č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
// vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
// pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
- 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
// delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
// pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari - 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
// držati blago na zalogi - 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
- 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
- 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
- 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
// navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva - 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
- 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
- 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
// držati pod kontrolo kontrolirati - 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
- 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
● ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
♦ lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
držáti se - 1. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim; dotikati se, stikati se: naša hiša se drži trgovine; delovna soba se je držala salona
// biti pritrjen, prilepljen na čem: čevljev se še drži blato; čela se drži šop potnih las; pren. krivica se ga drži; vzdevek iz dijaških let se ga še zmeraj drži
// premikati se po določeni poti, določeni smeri: držati se glavne ceste, markacije
// ekspr. ne oddaljevati se od česa, ne zapuščati česa: ljudje se pred večjimi prazniki držijo večinoma dóma; pren. vse do svoje smrti se je držal govorice rojstnega kraja; drži se me ko klop - 2. delati, kot se zahteva, predpisuje: držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov; držati se prave mere; drži se svojih nazorov kot pijanec plota
- 3. z izrazom na obrazu in z obnašanjem kazati razpoloženje: čemerno, jezno, prijazno se držati; drži se sila domišljavo; držati se na jok; drži se, ko da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
// telo imeti, ohranjati v določenem položaju: držati se vzravnano; po vojaško se držati; ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo
// pog. biti domišljav: kaj se boš držala, saj nisi nič posebnega - 4. ohranjati svoj obstoj, položaj kljub ogroženosti: trdnjava se je dolgo časa držala; samo s silo se drži na oblasti; celotna reprezentanca se je odlično držala
// pog. vesti se, zadržati se: če se bo v zaporu dobro držal, bo še pomiloščen; med okupacijo se je dobro držal; hrabro, pogumno se držati - 5. s prislovnim določilom izraža, da je kdo na določenem mestu, v določenem stanju: vedel je, kje se medved najraje drži; megla se drži v dolini že tri dni; nekatere ribe se držijo prav pri dnu / pozimi se držijo gamsi v gručah; pesek se drži skupaj; zmeraj se je držal bolj sam zase, ob strani
● pog. res ne vem, zakaj se držiš (name) si jezen, užaljen; pog. avto se dobro drži ceste ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; smola se ga drži vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; ekspr. njega se pa še mleko drži je še zelo mlad, neizkušen; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere; ekspr. vreme se že ves ta teden kislo drži ni lepo, a vendar je (še) brez padavin; držati se v dve gubé sključeno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi, pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; pog. za svoja leta se še odlično drži je nadpovprečno čil, zdrav; drži se kot lipov bog je neroden, molčeč; kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti
držé: drže se za roke, sta se sprehajala po parku
držèč -éča -e: izpeljal je načrt, držeč se v celoti svoje prvotne zamisli; posodo, držečo pet litrov, je napolnil do roba; stopala je tesno ob njem, držeč ga pod pazduho
dvojína -e ž (í) lingv. slovnično število, ki zaznamuje dve stvari: ednina, dvojina in množina / sklanjati samostalnik v dvojini
ednína -e ž (í) lingv. slovnično število, ki zaznamuje eno stvar ali enoto iz več stvari: v slovenskem jeziku ločimo ednino, dvojino in množino / postavi samostalnik v ednino
● ekspr. nikar ne govori vedno v ednini ne hvali, povzdiguj samo sebe; »Krivi smo, ker smo to dovolili.« »No, govori v ednini« kriv si samo ti, ne mi vsi
ednínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ednino: edninske končnice / edninski samostalnik samostalnik, ki ima samo ednino
epíteton -a in -eta m, mn. epíteti tudi epíteta s (ȋ) lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne
fúnkcija -e ž (ú) - 1. navadno s prilastkom kar mora kdo delati glede na svoj namen; naloga, vloga: odbor že opravlja svoje funkcije; družbena funkcija umetnosti; izobraževalna funkcija šole; vzgojna funkcija kazni; odmiranje državnih funkcij / vsako kolesce ima svojo funkcijo; ugotoviti funkcijo jeter v organizmu; po funkciji podobni organi / samostalnik v funkciji prislova
// dejavnost v družbenem ali političnem življenju, združena navadno z določenim namenom: razrešili so ga vseh funkcij; odpovedati se funkciji; dobiti, sprejeti funkcijo; bil je znova izvoljen v isto funkcijo / tajniška funkcija; funkcija predsednika / opravljal je razne javne, politične funkcije - 2. opravljanje, izpolnjevanje značilne naloge, zlasti pri kakem organu, delovanje: funkcija organa slabi; okvarjena funkcija srca / upadanje življenjskih funkcij
♦ psih. duševne funkcije temeljne oblike manifestacije človekove duševnosti v razmerju do zunanjega sveta - 3. mat. količina, katere vrednost je odvisna od drugih količin, odvisna spremenljivka: narisati sliko funkcije / eksponentna funkcija; kvadratna funkcija; linearna funkcija; trigonometrična funkcija; definicijsko območje funkcije
- 4. knjiž. pojav, ki je odvisen od drugega: umetnost mu je najvišja funkcija duha
glágolski1 -a -o prid. (á) nanašajoč se na glagol: glagolska raba; glagolsko dejanje / glagolski način; glagolski samostalnik; glagolski vid; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način
gojíti -ím nedov. (ī í) - 1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za zakol; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice
● ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen
// star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt
// knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj - 2. biti dejaven na določenem področju: gojiti atletiko, smučanje; gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo
// knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij
gojèn -êna -o: gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) - 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
- 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
// izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
// izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca - 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
// imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate - 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
- 5. z oslabljenim pomenom izraža
- a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
- b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
- c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
- č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
- d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
// izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
// izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
- 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
// ima sina zdravnika
// izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo - 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
- 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
- a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
// ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav - b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
// izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
- 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
// to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev - 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
// imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti - 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
- a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
- b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
// izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
// konj ima belo liso na čelu
- 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
- 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
- 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
- 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
- 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
// moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati - 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
- 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
// zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
● ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
♦ lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
iméti se pog., s prislovnim določilom izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo: dobro, slabo se ima; ima se kot še nikoli / ekspr. ta se pa ima zelo dobro živi
// kot vljudnostna fraza kako se (kaj) imaš, imate; kot pozdrav dobro se imej, imejte
imáje star.: nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu
imajóč -a -e star.: imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko; ženske, imajoče več ljubimcev
íti grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) - 1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer: ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto; žival je šla vsa razdražena proti lovcu; stražar je šel pred njim; šel je mimo, ne da bi nas pogledal; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje; gosi so šle druga za drugo; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.: ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal ko smo se peljali; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista sta se peljala
// premikati se zlasti v določeno smer sploh: ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna; letalo je šlo hitro in visoko je letelo; pog. avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel vozil s hitrostjo; žarg. koliko gre ta avto kakšno največjo hitrost ima
// oblaki gredo čez nebo; pog. opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno se usedajo; sonce že gre za goro zahaja
// tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu - 2. opraviti kako pot: vsak dan gre na pokopališče; zjutraj je šel v mesto; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo potuje; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav si že bil na Triglavu
// pog. ta vlak gre na Jesenice bo peljal
// opraviti kako pot z določenim namenom: iti k sorodnikom na obisk; iti v bolnico na pregled; iti v gostilno h kosilu; iti v gozd po drva; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku; iti k izpitu, na delo, kopanje; iti po zdravnika; v službo, šolo sta šla skupaj; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev; nihče ni šel na sestanek ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
// z oslabljenim pomenom izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo: ni še šel k izpitu; po kosilu grem pol ure na sprehod se pol ure sprehajam; pog.: si že šel na operacijo si se že dal operirati; celo popoldne se je šel z nami igrat se je z nami igral; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno zjutraj bomo kosili; z njim je šla večkrat plesat je večkrat plesala - 3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: čas je, da gremo od tod; ob štirih je šel z doma; živali gredo pozimi v večjo globino; šel je v sobo in se zaprl; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza lahko greste / pog.: žebelj ne gre iz deske se ne da izvleči; meso gre rado od kosti se rado loči; jermen je šel z jermenika padel, zdrsnil; kdaj gre vlak odpelje; zamudili ste, vlak je že šel odpeljal
// pog. šel bi k vam, če me marate priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko se je odselilo
// pog., ekspr. bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel da bo umrl - 4. pog. premikajoč se pojavljati iz česa ali kje: iz dimnika gre dim; iz rane gre kri teče, se cedi; moka gre iz vreče se raztresa, se usipa
// mokrota mu je šla v čevlje prodirala, pronicala
// ajda gre iz zemlje klije
// od pečenke je šel prijeten vonj
// premikajoč se pojavljati sploh: že tri dni gre dež dežuje; po nekaterih krajih je šla toča padala
// širiti se: slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu; novica je šla od vasi do vasi - 5. pog. potegniti, seči: iti z roko čez čelo; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje vrtati; na ovinku je šel nekoliko preveč desno zavil; pri skoku je šel s telesom preveč naprej se je nagnil; pren. v svojih raziskavah ni šel tako daleč
- 6. pog. teči, delovati: mlin stoji, stope pa gredo; posluša, če ura gre; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre je pokvarjen; ura gre točno; njegova ura gre naprej prehiteva, nazaj zaostaja
// ob praznikih pošta ne gre / ekspr. gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati bi govorila, pripovedovala - 7. pog. biti speljan, voditi: železnica gre mimo tistega kraja; cesta gre čez hrib; daljnovod gre po dolini; na tem mestu gre reka nekoliko na desno zavije
// vrata gredo na dvorišče; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
// segati, razprostirati se: tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi - 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža
- a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo: iti v lepšo prihodnost; publ.: iti v socializem; vse je kazalo, da gre država v vojno
- b) brezoseb. bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto kmalu bo enajst; otrok gre v deveto leto bo star devet let
// z glagolskim samostalnikom izraža - a) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: iti na dopust; tudi najmlajši je šel že v službo; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; star. iti v zakon s kom poročiti se
// publ.: razložili so, zakaj so šli v revolucijo so začeli revolucijo; za to stvar država ne bo šla v vojno ne bo začela vojne
// iti v spopad s kom spopasti se
// ekspr. za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika boš obtožen, te bodo zaprli - b) publ. da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik: s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo; predlog bo šel na glasovanje o njem se bo glasovalo, v obravnavo se bo obravnaval; veliko izdelkov gre v izvoz se izvaža
// postati član, pridružiti se: iti k partizanom, tabornikom; iti v partijo / pog.: iti k dimnikarjem postati dimnikar; šla je k filmu postala je filmska igralka; šel je med postopače postal je postopač; iti za poroka komu biti komu porok; šel bo za šoferja postal bo šofer
- 9. s prislovnim določilom izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo: gibanje gre v krogu; zdravljenje gre počasi; pog. vsako delo gre sprva počasi se opravlja, dela
// pog., ekspr. tiskanje knjige nikamor ne gre zelo počasi napreduje / pog.: trgovina gre dobro dobro uspeva; ekspr. ta knjiga gre se dobro prodaja
// tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb. tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
// s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje - 10. pog., z dajalnikom biti dostopen, razumljiv: matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre ga že obvlada
// to delo mu ne gre ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
// biti všeč, tekniti: meso mu gre; polenta mu ne gre - 11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi: v sobo gresta le miza in kavč; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti; jabolka ne bodo šla v košaro / pog. v ta avto gre pet oseb avto je registriran za pet oseb
// izraža, da je kaj ustrezno- a) glede na velikost, obliko: ta ključ ne gre v ključavnico; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog. os ni šla v luknjo se ni dala namestiti
- b) glede na estetske lastnosti: k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
- c) glede na kvaliteto: to gre po kakovosti v tretji razred
- 12. pog., z dajalnikom biti določen komu, pripadati: kakšen delež gre podjetju / ekspr. tebi gre hvala; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr. slišal je, kar mu gre ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
- 13. pog. miniti, minevati: čas mu gre počasi; tako je šel dan za dnem; leto je šlo ko blisk
- 14. pog. porabiti se, potrošiti se: denar je šel za hrano in elektriko; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo pošlo; sladke stvari pri hiši hitro gredo se hitro pojedo
// žarg. uničiti se, pokvariti se: na taki cesti bo guma šla; žarnica je šla je pregorela - 15. brezoseb., v zvezi z za izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja: kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju kaj se je obravnavalo
// gre za to, da bo vsak človek čimbolj svoboden / ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
// pog., s smiselnim osebkom v dajalniku prizadevati se, truditi se: gre mu za čast; njemu gre za človeka; nižje pog. gre se mu za to, da bi bilo vse prav gre
// izraža istost, opredelitev: tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti - 16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom izraža nedopustnost česa: (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival; po mojem ne gre dvomiti o tem; tega ne gre podcenjevati
// z glavnim stavkom moči, zmoči: naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate tega ne boste mogli napraviti
// pog., z nedoločnikom poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik: vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati se nočem
// no, ona pa gre in se poroči
● pog., ekspr. opazil je, da je denarnica šla da je ukradena; ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; pog. kako že gre tista pesem se glasi; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; pog. staviti grem, da bo spet zamudil stavim; knjiž. iti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; pog. plašč mi gre do kolen sega; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; jok jim ni šel več tako do živega jih ni več motil, spravljal v nejevoljo; ekspr. molče so šli mimo dogodka niso mu posvetili nobene pozornosti; iti brez dote od hiše ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno; ekspr. delo mu gre hitro od rok hitro dela; iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; iti komu s poti umakniti se mu; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. z njim gre h koncu, kraju umrl bo; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog. šel je čez to tega ni upošteval; gre mu na bolje zdravstveno stanje se mu izboljšuje; pog. ladja je šla na dno se je potopila; pog. kozarec je šel na drobno se je zdrobil; klada je šla na dvoje se je razklala; pog., ekspr. iti na jetra, živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo zelo sem prizadet; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti (komu) na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se; žarg., rib. ribe gredo najbolj na muho ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. gre mu na otročje postaja otročji; pog. na roke jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; evfem. iti na stran nastran; evfem. šel je na drugi svet umrl je; publ. mladina je šla na ulice je javno manifestirala, demonstrirala; ekspr. iti na matični urad poročiti se; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. tat je šel pod ključ zaprli so ga v ječo; evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. iti pod nož dati se operirati; star. iti pred oltar poročiti se; pog. ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; novica mu ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje; pšenica gre v klasje poganja klasje; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; evfem. mož gre že v leta se stara; ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; šalj. pijača mu je šla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; nižje pog. v kateri razred greš kateri razred obiskuješ; ekspr. iti v Rim roditi; ekspr. stvar gre iz rok v roke hitro menja uporabnika, lastnika; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; ekspr. to gre v mojo škodo pri tem imam škodo jaz; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. gremo v zimo zima se približuje; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; zastar. njegova hči je šla za nekega generala se je poročila z nekim generalom; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. vse je šlo za med zelo lahko, zelo dobro se je prodalo; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; žarg., šol. samostalnik roka gre po tipu gora se sklanja; iti s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; iti z modo oblačiti se po najnovejši modi; evfem. šla je z njim (spat) spolno je občevala z njim; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; pog. z očmi je šel po vseh zbranih pogledal je vse zbrane; ekspr. iti za delom iskati delo; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; pog. šla je za njegovim očesom pogledala je v isto smer kot on; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. spet gre nekaj dol rosi, malo dežuje, malo sneži; pog. noht je šel dol je odpadel; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; star. po božiču gre dan gor postaja daljši; nižje pog. sladkor bo šel gor se bo podražil; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. šla bosta narazen razvezala se bosta; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim, navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; star. mrzla jesen noter gre se približuje; star. po bliskovo mu gre sablja zamahuje s sabljo; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; star. glava mu bo šla proč obglavljen bo; pog. kolo rado gre se rado vrti, teče; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo izraža opozorilo, svarilo; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen; v tretje gre rado
♦ ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje
íti se opravljati kako igro- a) z namenilnikom: iti se igrat, kartat / iti se kosat, metat
- b) s tožilnikom: iti se slepe miši, ravbarje in žandarje, šah, ti loviš / šli so se različne igre
// ekspr. izraža negativno stališče do dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: gredo se umetnost / iti se znanstvenika / kaj se pa greste kaj delate, počenjate
// pri nas se kar naprej nekaj gremo
● ekspr. iti se mance ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; pog. ne gre se mi še domov ne da se mi še iti domov
gredé: domov grede je prepeval; tvoje rože sem mimo grede občudoval; nazaj grede smo gazili po debelem snegu; knjiž. grede po gozdu, je zagledal srno
gredóč -a -e: gredoč po cesti je žvižgal; ogovarjali so mimo gredoče ljudi; sam.: zavpil je za gredočim
idóč -a -e: star. idoč skozi gozd, je premišljeval o vsem mogočem; dobro idoča obrt; sam.: na idoče se ni ozirala; prim. grede, gredoč, mimogrede, mimoidoči, pojdi, pojdoč
izglágolski -a -o prid. (á) lingv. izpeljan iz glagola: izglagolski samostalnik
izkadíti -ím tudi skadíti -ím dov., izkádil tudi skádil; izkajèn tudi skajèn (ī í) redko pokaditi: izkaditi cigareto / danes je izkadil že nekaj pipizkadíti se tudi skadíti se - 1. prenehati kaditi se: drva so se izkadila; brezoseb. zdaj lahko zapreš okno, se je že izkadilo
- 2. kadeč se priti iz česa: počasi se je dim izkadil skozi špranje; pren., ekspr. mračne misli so se izkadile iz njegove glave
- 3. ekspr., z dajalnikom izraža prenehanje stanja, razpoloženja, kot ga določa samostalnik: jeza se ji je že izkadila; navdušenje se jim bo kmalu izkadilo; pijanost se mu še ni popolnoma izkadila
● ekspr. počakaj, da se mu vino izkadi da se strezni; redko da se mi takoj izkadiš odideš, izgineš
izkázati tudi izkazáti -kážem tudi skázati tudi skazáti skážem dov. (á á á) - 1. napraviti, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: izkazati dohodke in izdatke; izkazati uspeh učencev v letnem poročilu / izkazati izgubo
- 2. publ. imeti, doseči: nekatere panoge gospodarstva so izkazale velike izvozne uspehe; podjetje je izkazalo precej večji promet kot lani
- 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazati komu ljubezen, pomoč, spoštovanje / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu
// izkazati komu dobroto
izkázati se tudi izkazáti se tudi skázati se tudi skazáti se - 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: učenci so se izkazali na tekmovanju; ekspr. izkazali so se in mi naredili obleko v dveh dneh; odlikovani so bili rudarji, ki so se izkazali ob nesreči; pri tem delu se nismo izkazali; naši nogometaši so se v zadnji tekmi (zelo) izkazali
- 2. dokazati, navadno z dokumenti, svojo identičnost: priprli so ga, ker se ni mogel izkazati; izkazati se s potnim listom, potrdilom / izkazati se za člana
// dokazati sploh: nagrado dobi tisti, ki se izkaže, da je prebral vsa zahtevana dela - 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazati se hvaležnega, vrednega zaupanja; izkazati se mojstra, moža, prijatelja; izkazal se je kot vešč vojskovodja / izkazati se v dejanjih, z dejanji / delo se je izkazalo za težavno; napovedi so se izkazale za pravilne; slutnja se je izkazala kot resnica
- 4. nav. 3. os. postati jasen, očiten: resnica se je kmalu izkazala / upal je, da se bo pravica izkazala; izkazalo se je, da je nedolžen
● ekspr. darovalec se je zelo izkazal dal je veliko, drago darilo; knjiž. jeza sosedov se je izkazala v tem, da so mu razbili okna pokazala; hotel se je izkazati pred dekletom postaviti
izkázan tudi skázan -a -o: izkazan dobiček; zahvaliti se za izkazano pomoč; prim. skazati
izkazováti -újem tudi skazováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: objavljena statistika izkazuje manj slovensko govorečih ljudi, kot jih je v resnici / izkazovati dobiček; bilanca izkazuje izgubo
- 2. publ. imeti, dosegati: drugi razred izkazuje najboljši uspeh na šoli; industrija izkazuje precejšnje povečanje proizvodnje
- 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazovati komu čast, ljubezen, spoštovanje / izkazovati ljudem dobrote; izkazovati hvaležnost, naklonjenost, pozornost
izkazováti se tudi skazováti se publ. - 1. kazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: izkazovati se na političnem področju; telovadec se je izkazoval v izredno lepih skokih
- 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazovati se hvaležnega / izkazovati se s požrtvovalnostjo / knjiž.: to načelo se izkazuje za nevarno; novice so se izkazovale kot izmišljene
● knjiž. pri obnovi domovine se je izkazovala delovna vnema mladine kazala; star. pred tovariši se je izkazoval s svojo močjo postavljal; prim. skazovati
izmakníti in izmákniti -em tudi zmakníti in zmákniti -em dov. (ī á) - 1. s potegom, sunkom odstraniti: izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa spodmakniti
// z dajalnikom s potegom spraviti iz prijema: izmaknil mu je nož iz roke; izmaknila mu je roko, ki jo je držal - 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in izmaknil glavo; izmaknila je roko, da je ne bi prijel
- 3. naskrivaj vzeti: brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati; pren., ekspr. hoče vam izmakniti vaše mesto
// evfem. ukrasti: izmakniti avtomobil, denar; uro je izmaknil iz izložbenega okna - 4. ekspr., navadno v zvezi z jo naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila
- 5. zastar. izpahniti (si): izmaknil mu je roko v rami; pri padcu si je izmaknil nogo
● pog. ne izmakne oči z njega neprestano, nepremično ga gleda; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran
izmakníti se in izmákniti se tudi zmakníti se in zmákniti se - 1. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmakniti se udarcu; če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla
// napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmakniti se izgonu, nevarnosti; izmakniti se nadzorstvu
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmakniti se odgovoru, priznanju - 2. nav. ekspr. napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji; zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji / izmakniti se zasedi
- 3. ekspr., z dajalnikom ne imeti več: vse bogastvo se mu je izmaknilo; stranki se je izmaknila vsa politična moč
● ekspr. zdaj se mi ne izmakneš več ujel te bom in kaznoval; brezoseb., star. kar samo se mu je izmaknilo z jezika nehote je rekel, povedal
izmáknjen tudi zmáknjen -a -o: izmaknjena deska; vrniti izmaknjene stvari; izmaknjena kolesa
izmíkati -am tudi zmíkati -am nedov. (ī ȋ) - 1. s potegom, sunkom odstranjevati: izmikati podstavke, zagozde
- 2. naskrivaj jemati: izmikal je svojim sošolcem naloge in jih prepisoval
// evfem. krasti: izmikati denar, hrano; izmikala je, kjerkoli je mogla - 3. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: nastavljati in izmikati roko
● pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči
izmíkati se tudi zmíkati se - 1. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmikati se sunkom, udarcem
// delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmikati se dolžnostim, odgovornosti, vojaški službi
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmikati se odgovoru, plačilu dolgov, priznanju - 2. nav. ekspr. delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: dekle se mu je izmikalo; izmikati se sosedom / redko izmikati se avtomobilom izogibati se
- 3. ne hoteti povedati določene stvari: povej naravnost, nikar se ne izmikaj; pri zasliševanju se je izmikal; vedno se izmika, nikoli ne pove nič jasnega
● knjiž. čutil je, da se mu resnica izmika da je ne more popolnoma dojeti, razumeti; ekspr. tla se mu izmikajo pod nogami njegov (družbeni) položaj je ogrožen
izmikajóč tudi zmikajóč -a -e: hodil je previdno, izmikajoč se oviram; izmikajoč pogled; prisl.: izmikajoče odgovoriti; prim. zmikati
iznášati -am nedov. (ȃ) - 1. redko z nošenjem spravljati iz česa: iznašati obleko na zrak; iznašati valuto iz države
- 2. žarg., polit. odkrivati, prikazovati: ne iznašaj njenih napak; takih stvari ne iznašaj na sestanku
- 3. pisar., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: iznašati pomisleke; iznašati predloge predlagati; iznašati pritožbe pritoževati se; prim. znašati
iznêsti -nêsem dov., iznésel iznêsla (é) - 1. z nošenjem spraviti iz česa: iznesti obleko iz omare / ekspr. vso hišo mu bodo iznesli
- 2. žarg., polit. odkriti, prikazati: delegati so iznesli svoja mnenja; iznesti poglede na kaj; na sestanku so iznesli, da je mladina prepuščena sebi
- 3. pisar., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: iznesti pomisleke; iznesti trditev trditi
iznesèn tudi iznešèn -êna -o: izneseni argumenti; prim. znesti
izogíbati se -am se in -ljem se nedov. (ī) - 1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj: izogibati se avtomobilov, avtomobilom, pešcem; izogibati se (na) desno / vozila se izogibajo jam na cesti vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje
// delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: izogibal se je ljudi, da bi ne videli njegove žalosti; vse se me izogiba - 2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: spretno se je izogibal sunkov, udarcem
// delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izogibati se dolžnosti, nadzorstvu, obveznostim
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: izogibati se prepirov; izogibati se odgovorom, plačevanju dolgov / izogiba se dela noče delati - 3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: izogibati se nevarnosti, vojne
- 4. ekspr. ne uporabljati: izogibati se neprimernih izrazov
● ekspr. naše hiše se na daleč izogiba ne hodi mimo nje; ne prihaja k nam na obisk
izogibajóč se -a -e: vračali so se, izogibajoč se cestam
izogníti se -ógnem se in -ôgnem se dov. (ī ọ̑, ó) - 1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: izogniti se pešca; izogniti se avtomobilu; komaj se je izognil na desno, da ni prišlo do trčenja / v ulici se lahko izogneta dva avtomobila vozita drug mimo drugega
// v velikem loku se je izognil kupu kamenja
// napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: šel je po drugi cesti, da bi se izognil sošolcev; temu človeku se zmeraj izognem - 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izogniti se klofuti, udarcu
// napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izogniti se težkega dela; izogniti se odgovornosti
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izogniti se odgovoru, plačilu - 3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: izogniti se nesporazumu, sporom, vojni
- 4. ekspr. ne uporabiti: izogniti se neprimernega izraza; v svojih razpravah se ni mogel izogniti matematiki
● ekspr. raje je šel po daljši poti, da se je izognil slabi cesti da ni peljal, šel po njej; izognil se je materinim pogledom umaknil se je, da ga ni mogla videti
izpeljáti -péljem tudi -ám tudi speljáti spéljem tudi -ám dov., izpêlji izpeljíte tudi spêlji speljíte; izpêljal tudi spêljal (á ẹ̄, ȃ) - 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljati načrt, zamisel; izpeljati sklepe / zanimalo jih je, kako bo izpeljal kupčijo; agrarne reforme niso izpeljali v celoti / publ. uspešno izpeljati akcijo narediti, opraviti; igralec je vlogo dobro izpeljal odigral, zaigral
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izpeljati anketo med šoferji; izpeljati primerjavo med obema dogodkoma primerjati ju - 2. dokončati, dognati: rešitev je samo nakazal, a je ni (računsko) izpeljal / niti ene misli ni mogel izpeljati do konca
- 3. spraviti iz česa
- a) vozilo: izpeljati vlak iz predora / žarg., avt. zaradi prevelike hitrosti ni mogel izpeljati ovinka je na ovinku zapeljal s ceste; skozi križišče je dobro izpeljal peljal
- b) žival, človeka: izpeljati konja iz hleva / srečno jih je izpeljal iz smrtne nevarnosti
// napraviti, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je izpeljala mladiče (iz gnezda); siničke so se že izpeljale; pren., ekspr. otroci so se mu izpeljali
- 4. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: avtor je izpeljal svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva / izpeljati matematično formulo
- 5. knjiž. razložiti razvojno pot česa: izpeljati besedo iz grščine
- 6. lingv. narediti (novo) besedo iz podstave s pripono: izpelji primernik iz osnovnika; izpeljati glagolski samostalnik iz glagola
- 7. star. z vztrajnim spraševanjem izvedeti: počasi si le nekaj izpeljal iz njega
izpelján tudi spelján -a -o: izpeljan načrt; iz glagolov izpeljani samostalniki; naloga je dobro izpeljana; beseda je izpeljana iz latinščine; do kraja izpeljan stil dognan, dovršen; prim. speljati
izráziti -im dov. (á ȃ) - 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi
♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom - 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku
● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj - 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično
izráziti se - 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil
// publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla
// ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast - 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah
// pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi - 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela
izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih
izrážati -am nedov. (á) - 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi
- 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina
// biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti - 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja
// biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje - 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino
- 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih
izrážati se - 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo
// publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi - 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju
izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti
izrêči -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é) - 1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal
- 2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se
// publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju - 3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči
● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo
♦ jur. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo
izrêči se javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca
// javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči
izrékši in izrêkši zastar.: to izrekši, se je poslovil
izrečèn -êna -o: izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega
izrékati -am nedov. (ẹ̑) - 1. izražati misli z govorjenjem: izrekati očitke, želje / star. izrekal ji je prijazne besede govoril
- 2. javno izražati svoje misli: predsedniku so izrekali dobrodošlice; na sestanku so izrekali svoja mnenja o delu
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izrekati pohvalo, priznanje; izrekati soglasje k imenovanju odbornikov / kot vljudnostna fraza ob smrti ob očetovi smrti vam izrekam globoko sožalje - 3. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovarjati: otrok še ne zna izrekati vseh glasov; nosljajoče, počasi, s poudarkom izrekati besede
♦ jur. izrekati kazen sporočati obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje
izrékati se javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izrekati se proti predlogu; izrekati se za miroljubno sožitje
izvájati -am nedov. (ā) - 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvajati načrt, program; izvajati predpise z vso strogostjo; dosledno izvajati kadrovsko politiko; zakon se že izvaja / publ.: ta četa je izvajala najtežje akcije delala, opravljala; izvajati gradbena dela; skupina izvaja moderne plese pleše; izvajati vaje na orodju; žarg., šport. izvajati prosti strel
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvajati dopolnilno gnojenje; izvajati kontrolo nad poleti kontrolirati polete - 2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo: orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ. v gledališču izvajajo domačo noviteto uprizarjajo, igrajo
- 3. publ. izpeljevati, izpeljavati: izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke / učitelj izvaja pravila ob razlagi
- 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije
- 5. lingv. tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati: izvajati primernik iz osnovnika
● publ. izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov
izvájan -a -o: ta koncert je bil pri nas prvič izvajan; balet je bil izvajan z največjo popolnostjo; dosledno izvajano načelo
izvêsti -vêdem dov., izvêdel in izvédel izvêdla, stil. izvèl izvêla (é) - 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvesti načrt, sklepe, zamisel / izvesti agrarno reformo; izvesti splošne volitve / publ.: četa je izvedla več akcij naredila, opravila; izvesti gradbena dela; izvesti poskus; izvesti turo v enem dnevu / publ. konferenco bodo izvedli v marcu konferenca bo
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvesti mobilizacijo prebivalstva; tovarna je izvedla pocenitev izdelkov je pocenila izdelke; izvesti skok - 2. dokončati, dognati: misel je samo nakazal, ni je pa izvedel; klasifikacije ni izvedel popolnoma
- 3. umetniško poustvariti zlasti glasbeno delo: izvesti skladbo domačega avtorja / na radiu so izvedli eno najboljših sodobnih dram / publ. igralec je svojo vlogo dobro izvedel odigral
- 4. publ. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa; izpeljati: učenci so izvedli pravilo ob konkretnih primerih
- 5. star. odpeljati, odvesti: izvesti konja iz hleva / te preobrazbe so izvedle deželo iz vojne nevarnosti so jo rešile vojne nevarnosti
izvedèn -êna -o: sklepi seje so izvedeni; analiza je izvedena na osnovi podatkov; na festivalu so bila izvedena domača in tuja dela
♦ jur. izvedena pravica pravica, pridobljena od pravnega prednika; lingv. izvedena beseda izpeljanka
izvrševáti -újem nedov. (á ȗ) publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: izvrševati svoje dolžnosti;
izvrševati povelja, ukaze / zakon se ni strogo izvrševal izvajal // imeti in izvrševati oblast
♦ jur. izvrševati smrtne kazni // delati, opravljati: svoje delo je izvrševal v zadovoljstvo vseh // z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvrševati čiščenje, nadzorstvo; izvrševati oprašitev opraševati; izvrševati popravila kotlovizvršujóč -a -e: vestno izvršujoč naloge
izvršíti -ím dov., izvŕšil (ī í) - 1. publ. napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolniti: izvršiti svojo dolžnost; izvršiti naročilo; izvršiti povelje, ukaz; izvršiti očetovo voljo / izvršiti oporoko / izvršiti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati
♦ jur. izvršiti smrtno kazen; sodba se je izvršila takoj
// narediti, opraviti: prepričan je bil, da je izvršil pomembno delo; izvršiti podzemeljsko eksplozijo; izvršiti vrsto družbenih sprememb / izvršiti kaznivo dejanje storiti
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvršiti likvidacijo; izvršiti napad na sovražno postojanko napasti jo; izvršiti preiskavo, sterilizacijo - 2. zastar. dokončati, končati: lotil se je dela in ga tudi izvršil / izvršiti šolo
izvršíti se publ. zgoditi se, pripetiti se: uboj se je izvršil v njegovi hiši; vse to se je izvršilo v nekaj trenutkih / v duhovnem življenju so se izvršile velike spremembe so nastale
izvršívši zastar.: izvršivši svojo dolžnost, je odšel
izvršèn -êna -o: izvršena kazen; izvršena naloga; delo je bilo izvršeno v roku
● postaviti koga pred izvršeno dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene
jemáti jêmljem nedov., jemljíte; jemál (á é) - 1. delati, da prehaja kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: delavci so jemali orodje in odhajali; jemali so ji jabolka iz rok in jedli; pazljivo je jemala denar od kupca; garderoberka je z eno roko jemala obleko, z drugo pa dajala listke / jemati kri z brizgalko; jemati vzorce kamnin / jemati zrnje v dlani prijemati, zajemati; jemati otroka v naročje, pribor v roke / jemati denar na posodo; jemati zemljo v zakup
// delati, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: na pot jemlje le najnujnejše; otrok ne smete jemati v gostilno / na potovanja jemlje s seboj tudi družino / ne jemlji dežnika, saj bo sonce
// prevzemati, dvigati: kupci so jemali blago pri posebnem okencu; med njegovo odsotnostjo je jemala plačo zanj / dopust navadno jemlje za mesec avgust - 2. delati, da prehaja kaj k osebku navadno v posest
- a) kar se mu da, ponudi: dajati je bolje kot jemati; jemati darila, podkupnino; nerad je jemal podporo od staršev
- b) kar je na razpolago: jemal je le dobro blago; za tako nalogo je jemal le najpogumnejše / pog. spet jemljejo borovnice odkupujejo
// turisti jemljejo najraje sobe ob morju najemajo; jemati na vlaku drugi razred - c) kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah jemal dragocenosti; mlinarji so jemali preveliko merico; če jim niso dajali, so jemali s silo; jemati si vedno več pravic, svobode / kot grožnja otrokom poredne otroke jemljejo cigani / jemati davke, obresti zahtevati
// evfem. še kot otrok se je naučil jemati krasti
// star. jemali so trdnjavo za trdnjavo zavzemali, osvajali - č) zaradi pravil igre: pri kvartanju je zmeraj jemal / jemati s kraljico kmete izločati jih iz igre
- 3. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: pred poukom je jemala otrokom igrače, da bi pazili; s silo so jim jemali orožje iz rok / jemati staršem otroke / jemali so jim čine, naslove, pravice / jemati ljudem delo, zaslužek
// povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: jemali so bogatim in dajali revnim; kri so mu jemali, ne pa dajali / družabno življenje jim jemlje dosti časa; jemati komu pogum, ugled, voljo / sosednja hiša nam jemlje svetlobo; plevel jemlje zemlji hranilne snovi / ekspr. povodnji so jim jemale pridelke - 4. povzročati, delati, da je česa manj ali ni več: jemati od celote; jemal je in dodajal, dolker ni bila mera točna / na enem koncu vrta je prst jemal in jo nosil na drugega; pomladansko sonce jemlje sneg tali; na tem bregu voda material jemlje odnaša
// ekspr. pomladi in jeseni so jemale bolne ljudi spomladi in jeseni so navadno umirali
// ekspr. delati, povzročati, da kdo postaja bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vidno jemala; brezoseb. nisem mu mogel pomagati, čeprav sem videl, kako ga jemlje - 5. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejemati
- a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju spet jemljejo nove delavce; na tej šoli bodo jemali le odlične učence / takih fantov ne jemljejo v svojo družbo / jemati abonente na hrano in stanovanje; jemati absolvente v službo
- b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: po prvem bodo spet jemali v čiščenje; jemati čevlje v popravilo / jemati kaj v obravnavo, pretres obravnavati kaj; jemati okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
// delati, da pride kdo z osebkom v kak odnos: pogostoma so jo jemali za botro; bajtarske sinove so takrat jemali za hlapce / knjiž. jemati koga v zakon poročati se s kom; jemali so jih za žene se poročali z njimi
- 6. s prislovnim določilom delati, da pride kaj z določenega mesta: jemati z loparjem kruh iz peči; jemati opeko s strehe, verižico z vratu / spomladi jemljejo repo iz jame
// delati, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: zaradi revščine so morali jemati otroke iz šol / jemati obleko iz čiščenja, prtljago iz garderobe / jemati denar iz obtoka; zaradi poostrene cenzure so začeli jemati s programa najboljša dela - 7. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: denar za plače so jemali iz dotacij; jemati izraze iz živega govora; rastlina jemlje hranilne snovi iz zemlje črpa, dobiva; ekspr. le kje bo jemal, da bo vse vrnil; odkod jemlje dobro voljo, da se zmeraj smeje / celo leto je jemal zelenjavo pri nas, pa je še ni plačal; pog.: knjige jemlje v knjižnici si izposoja; kavo jemlje zmeraj v isti trgovini kupuje, nabavlja
- 8. pog., z oslabljenim pomenom delati kaj za predmet dela: pri čiščenju je jemala preveč tal, da bi delo temeljito opravila; kosci so jemali vsakič po četrt travnika / tekla je po stopnicah in jemala po dve hkrati preskakovala
// v zvezi z za uporabljati, imeti: za osnovo jemlje grob material; za svoje slike jemlje vedno le motive iz narave
// predelovati (pri pouku), obravnavati: pri zgodovini jemljejo preseljevanje narodov; tega še niso jemali / žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov - 9. s prislovnim določilom načina imeti določen odnos do česa: tega opozorila ne smete jemati za šalo; ekspr. njegove besede jemljejo za čisto resnico; jemati kaj resno, tragično; jemati njegovo odločitev kot nespremenljivo dejstvo / jemati pravo kot skupek predpisov / jemati koga za zgled
- 10. delati, da pride kaj v telo: jemlje tablete proti glavobolu; zdravilo jemljite v predpisani količini; jemati kapljice uživati jih
// jemati kapljice za oči kapati si jih v oči - 11. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: jemati mero za zavese; star. jemati slovo (od koga, česa) poslavljati se
● pog., ekspr. vse jemlje hudič, vrag vse propada; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; pog., ekspr. stroji so jemali konec na dežju se kvarili, uničevali; pog., ekspr. čisto sam konec jemlje umira; pog. avtobus jemlje potnike na vseh postajah se ustavlja, da potniki vstopijo; to drevo jemlje preveč prostora zavzema; žarg. jemal je ure iz angleščine privatno se je je učil; pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; besede mi je jemal z jezika, iz ust govoril je prav to, kar sem hotel govoriti jaz; ekspr. njenega imena ne smeš jemati na jezik omenjati, izgovarjati; ekspr. jemati koga na muho, na piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. jemati krivdo, odgovornost nase biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; ekspr. jemljem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; star. delal se je, kakor da ga ne jemlje v mar se ne meni zanj; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; to knjigo je večkrat jemal v roke jo prebiral, bral; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; jemati koga v varstvo, zaščito (pred kom, čim) braniti ga, varovati ga; ekspr. jemlje resnico v zakup misli, da jo samo on pozna; jemati rezultate ankete s pridržkom ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; nižje pog. jaz bom pel naprej, ti boš pa jemal čez z višjim glasom spremljal melodijo; žarg. jemati (zanke) dol snemati; pog. jemati besedo nazaj preklicevati obljubo, sklep, izjavo; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjavajo, ne sprejemajo; žarg. previsoko jemlješ poješ, igraš previsoke tone; zastar. sod je jemal dobrih petdeset litrov meril, držal; knjiž. jemati si ženske imeti z njimi spolne odnose; pog. to si preveč jemlje k srcu zaradi tega se preveč žalosti, vznemirja
jemáti se ekspr., s prislovnim določilom pojavljati se, prihajati: le od kod se jemlje toliko ljudi; knjiž. beli oblaki so se jemali izza gora
jemáje redko: opekla se je, jemaje kruh iz peči
jemljóč -a -e knjiž.: gledal ga je skrivaj, jemljoč denar iz žepa; pamet jemljoča novica
kák -a -o zaim. (ā) raba peša - 1. izraža vprašanje po kakovosti, lastnosti, značilnosti; kakšen: kake novice nam prinašaš? / vprašal ga je, po kaki ceni prodaja
- 2. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kako ime so ji dali? iz kakega kraja si? katerega
- 3. navadno okrepljen izraža močno zanikanje, zavrnitev: so to tisti tvoji prijatelji? Kaki prijatelji neki
- 4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar določa samostalnik: kako krivico smo mu delali; kaka škoda zanj
// izraža začudenje, presenečenje: kak čudovit prizor; sam.: le kake se je znebil
kákšen -šna -o zaim. (ā) - 1. izraža vprašanje po kakovosti, lastnosti, značilnosti: kakšne barve je morje? kakšna bo letina? kakšno listje ima oreh? kakšni ljudje so sosedovi? kakšno bo vreme jutri? / na kakšen način se ga misliš znebiti? kako
// v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povej, kakšen je novi učitelj; raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka - 2. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kakšno ime so ji dali? kakšno vino naj prinesem, vipavca ali cviček? katero
- 3. ekspr., navadno okrepljen izraža močno zanikanje, zavrnitev: kakšen moški pa si, da si tega ne upaš? s kakšno pravico me odrivaš? gotovo si imel velik uspeh. Kakšen neki; da ni zdrava? Kakšna pa; elipt. odleglo ti bo. Kakšen odleglo — neumnost
- 4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar določa samostalnik: kakšna razlika med bratoma; kakšna škoda zanj; tudi mi imamo naravne lepote, pa še kakšne; dela se, kot da ga je doletela ne vem kakšna sreča
// izraža začudenje, presenečenje: kakšen fant je bil to v partizanih; joj, kakšno (čudovito) obleko ima; kakšno vprašanje; sam., ekspr.: kakšno mu je zagodel; kakšno imajo po stanovanju, vse razmetano; kakšne so doma počeli, ko sem šla na ples
kolektíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kolektiv:- a) kolektiven odstop vlade; kolektivna akcija; kolektivno vodenje ustanove / to so dosegli s kolektivnimi napori / igralci so pokazali dobro kolektivno igro; knjiga je kolektivno delo / kolektivna odgovornost, zavest / kolektivni dopust; potovati s kolektivnim potnim listom
- b) razred je ustanovil kolektivni fond za izlete / kolektivne dobrine; kolektivna zemlja
- c) biti navezan na kolektivno življenje / čebele so kolektivna bitja
♦ ekon. kolektivna potrošnja potrošnja, ki se financira iz družbenih fondov ali proračunov; splošna potrošnja; jur. kolektivna pogodba sporazum med sindikalnim organom in gospodarsko zbornico o bistvenih vprašanjih delovnega razmerja med delavci in zasebnimi delodajalci; lingv. kolektivno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste, skupno ime; polit. sistem kolektivne varnosti dogovor med več državami o medsebojni obvezni pomoči, če je katerakoli od njih ogrožena
kolektívno prisl.: vlada je kolektivno odstopila; kolektivno sprejemati sklepe
končeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti: končujemo priprave na občni zbor; publ. z zidavo že končujejo; čas njegove strahovlade se končuje / s temi ukrepi se končuje ekstenzivno gospodarjenje / mlačev za danes končujejo / seje bomo končevali točno ob določeni uri
// s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: svoje referate končuje s kratkimi povzetki / delo so vedno končevali s pesmijo - 2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: jopico je že končevala; ravno je končeval nalogo, ko je vstopil sošolec / oba fanta sta končevala gimnazijo / strokovnjaki končujejo elaborate
- 3. star. ubijati, usmrčevati: končevali so vse, kar je bilo živega
// uničevati, ugonabljati: s svojim ravnanjem končuje živali in orodje; s takšnim delom si samo končuješ oči
končeváti se navadno s prislovnim določilom izraža- a) približevanje prenehanju obstajanja glede na čas: šolsko leto se že končuje; zima se počasi končuje
- b) prenehanje obstajanja glede na prostor: ulica se končuje na obali / rebra se prosto končujejo v mišicah / tu se travnik končuje in začenja se gozd / samostalnik se končuje na soglasnik; pesem se končuje z naslednjo kitico
// izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: take nesreče se pogosto končujejo s smrtjo
končujóč -a -e: slepo končujoč se jarek
kopnéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. nav. 3. os., v zvezi s sneg biti v vedno manjši količini: sneg že kopni; pren., ekspr. prihranki kopnijo
● ekspr. v bolezni je vidno kopnela slabela, hirala
// ekspr., z dajalnikom izraža, da se nehuje stanje, razpoloženje, kot ga določa samostalnik: jeza mu že kopni; upanje, da pride, mu je bolj in bolj kopnelo - 2. zastar. koprneti: kopnel je po časti
kopnèč -éča -e: kopneči sneg
kúhati -am nedov. (ú ȗ) - 1. delati hrano (bolj) užitno z delovanjem toplote: uči se kuhati; zna zelo dobro kuhati; kuha in pospravlja; pri tej hiši se slabo kuha / kuhati kosilo, večerjo / kuha le na olju / kuhati na elektriko, plin
// imeti hrano v vreli vodi, da postane (bolj) užitna: kuhati meso, zelenjavo; kuhati v pokriti posodi; kuha in peče; v loncu se kuha krompir / kuhati čaj, kavo; kuhati juho / kuhati kaj do mehkega / kuha samo na kuhalniku
// imeti kaj v vreli vodi zaradi čiščenja, pranja: kuhati perilo - 2. pridobivati kaj z delovanjem toplote: iz sliv kuhati marmelado; kuhati žganje / kuhati klej / kuhati, žgati apno pridobivati apno z žganjem apnenca
- 3. ekspr. pripravljati kako dejavnost, akcijo, navadno skrivaj, zahrbtno: možje so kuhali maščevanje; neprestano nekaj kuha; spraševal se je, kaj se kuha proti njemu
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: kar naprej kuha trmo; kuhati zavist / še vedno kuha jezo nanj
● pog. kuhati mulo kazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom; ekspr. bolnika je vso noč kuhala vročina imel je visoko vročino; ekspr. jezen je, da ga kar kuha zelo
♦ les. kuhati les pripravljati les za nadaljnjo obdelavo s segrevanjem v vroči vodi
kúhati se ekspr. - 1. pojavljati se v visoki stopnji: v srcu se mu kuha bes, sovraštvo; v njem se kuha jeza
- 2. biti, zadrževati se v vročini: ljudje so se kuhali v nabito polni dvorani / bilo je tako vroče, da se je kar kuhal
kuhajóč -a -e: težko je zadrževal kuhajoče se sovraštvo
kúhan -a -o: jesti kuhan fižol, kostanj; na mleku kuhani riž; krompir je že kuhan; napol kuhana jed / kuhano maslo maslo, ki se mu s kuhanjem izloči voda; mehko ali v mehko kuhano jajce jajce z nezakrknjenim rumenjakom
● rdeč kot kuhan rak zelo; ekspr. kuhan in pečen je pri njih pogostokrat, dostikrat je pri njih
♦ gastr. kuhano vino vroča pijača iz prevretega vina, sladkorja in začimb
le členek, piše se z vezajem - 1. publ. za poudarjanje kazalnega zaimka, ki se nanaša na zadnji samostalnik prejšnjega stavka: nekateri rodovi so se razvili v poljedelce, drugi v pastirje. Le-ti niso poznali stalne naselitve / sveti naj bi postali izvršilni organi občinske skupščine in skupni organi samoupravljanja za vpliv le-teh na dejavnost občinske skupščine
- 2. star. za poudarjanje kazalnega zaimka ali prislova sploh: imel je samo še mater, le-ta pa je bila že priletna; pojdi le-sem sem(le); šel je k morju, od le-tam pa v hribe tam; le-tu ne bomo varni tu(le)
léči1 léžem dov., lézi lézite; légel lêgla; nam. léč in lèč (ẹ́ ẹ̑) - 1. namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: legel je in zaspal; razgrnil je plašč po tleh in legel; leči na posteljo, v travo; leči v senco; utrujen leči; leči na hrbet, vznak / pes je ubogljivo legel / kot ukaz psu lezi
// namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: pozno je že, legel bom; zjutraj je bila bolj trudna kot zvečer, ko je legla / legel je po polnoči šel spat; nar. dajati otroke leč spat
// star. leči spat iti spat
// namestiti se, spraviti se v (pretežno) tak položaj zaradi bolezni: legel je pred tremi tedni / ekspr. legel je in umrl zbolel, obolel - 2. knjiž. imeti spolni odnos: ni legel k njej iz ljubezni; leči s fantom
- 3. s prislovnim določilom namestiti se, razprostreti se na površini: prah je legel na pohištvo / dolge trepalnice so ji legle čez oči / gosti delci v tekočini ležejo na dno se usedejo
- 4. knjiž., s prislovnim določilom pojaviti se, nastopiti na površini: oblaki so legli čez nebo; sence so legle na ulico / megla je legla na polje
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zgodaj je legel mrak; ko je legla noč, so se utaborili ko se je znočilo
// mir je legel na pokrajino; pren. bridek molk je legel med njiju; na dušo ji je legla žalost - 5. knjiž., s prislovnim določilom postati opazen, viden: grenkoba, trpkost mu je legla na obraz; nasmeh mu je legel na ustnice / prijazen izraz je legel na njegovo lice
- 6. preh., v zvezi z na povzročiti slabo duševno ali telesno počutje: leta so legla nanj s svojo težo; vsi ti dogodki so moreče legli nanje; brezoseb. težko je leglo nanj
● star. v nekaj dneh bo legla rodila; knjiž. sen jim je legel na oči zaspali so; knjiž. sonce je že leglo na strehe je začelo sijati na strehe; vznes. zdaj je legel k večnemu počitku, pod rušo, v grob, v zemljo še zadnji prijatelj umrl
légati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. nameščati se, spravljati se v vodoraven položaj: vojaki so legali in vstajali; legati v posteljo; poleti rad lega v senco
// knjiž. hoditi spat: navajen je, da pozno lega / star. poleti so trudni legali spat
// knjiž. zbolevati, obolevati: ljudje so še vedno legali in celo umirali - 2. knjiž. imeti spolne odnose: pijan je legal k njej
- 3. s prislovnim določilom nameščati se, razprostirati se na površini: prah lega na travo ob cesti in jo duši
- 4. knjiž., s prislovnim določilom pojavljati se, nastopati na površini: na dolino so začele legati dolge sence / megla je legala na jezero
// z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak, noč lega (na pokrajino) / mir lega na zemljo; pren. čuden hlad mu lega v srce; težka mora lega na ljudi; na dušo mu legajo skrbi - 5. knjiž., s prislovnim določilom postajati opazen, viden: na obraz ji lega rdečica
● knjiž. sonce je legalo k počitku zahajalo; knjiž. spanec ji lega na oči postaja zaspana; brezoseb., knjiž. lega jim na pljuča, zato kašljajo duši jih; knjiž. dim težko lega na prsi ovira, otežuje dihanje
lotévati se -am se nedov. (ẹ́) - 1. z glagolskim samostalnikom delati prve akte, prva dejanja pri kakem delu, opravilu: previdno se loteva priprav
- 2. z glagolskim samostalnikom izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: kdor ni vztrajen, naj se ne loteva tega posla; elipt.: lotevati se kulturnih nalog; napačno se loteva tega problema / z oslabljenim pomenom navdušeno se loteva vsakega dela ga opravlja, dela
// s širokim pomenskim obsegom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa sobesedilo: slikar se je loteval tudi tihožitij / gostje so se začeli lotevati vina - 3. napadati: lotevati se drug drugega z noži / nikar se ga ne lotevaj v časopisu
- 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: mislim, da se me loteva mrzlica; takrat se ga je že lotevala slepota; hrepenenje, jeza, nemir, otožnost, strah se ga loteva; loteval se ga je spanec
// izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik, sploh: železa se že loteva rja
lotíti se in lótiti se -im se, stil. lotíti se -ím se dov. (ī ọ́; ī í) - 1. z glagolskim samostalnikom napraviti prve akte, prva dejanja pri kakem delu, opravilu: tega dela sem se komaj lotil, zato še ne vem, kakšno bo; priprav se je lotil negotovo, kasneje pa je delo steklo; popravljanja se ni pravilno lotil
- 2. z glagolskim samostalnikom izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: lotil se je kidanja snega; lotili so se popravila strehe; nar. lotila se je pospravljati začela je; elipt. brez priprave se je lotil težavne naloge / z oslabljenim pomenom: pustil je šolo in se lotil kmetovanja; marljivo se je lotila vsakega posla ga opravljala, delala
// s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: mati se je lotila otrokovih raztrganih hlač; z odporom se je lotil knjige jo je začel brati, študirati; poželjivo se je lotil juhe; lotiti se krompirja začeti ga jesti, kopati, lupiti, okopavati, saditi; spomladi se je zgodaj lotil vrta - 3. napasti: trije so se ga lotili, pa jih je premagal; večjih živali se ta zver ne loti; lotiti se koga s pestmi / nihče ni bil varen pred njegovimi žalitvami, vsakogar se je lotil; lotiti se koga v časopisu / ekspr. kod si hodil ves dan, se ga je lotila, takoj ko je vstopil; pog. zdelo se mu je najbolje, da se zaradi posojila loti brata prosi
- 4. nav. 3. os., nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: lotila se ga je bolezen; lotil se ga je hud kašelj; nemir, obup, strah se ga je lotil / lotila se ga je nepremagljiva želja, da bi odšel zelo si je želel
// izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik, sploh: jabolk se je lotila gniloba; rja se je lotila železne ograje / ta bolezen se loti zlasti notranjih delov telesa
● ekspr. toliko dela imam, da ne vem, česa bi se prej lotil zelo veliko dela imam; pog. dekle mu je bila všeč in rekel je, da se je bo lotil da si bo skušal pridobiti njeno naklonjenost; šalj. lotil se je šivanke postal je krojač; večkrat se je koga dejansko, fizično lotil ga je pretepel, udaril
lovíti -ím nedov. (ī í) - 1. teči za kom, ki se hitro oddaljuje, z namenom prijeti ga, priti do njega: loviti bežečega; gospodinja lovi splašeno kokoš; pes me lovi; otroci se lovijo po dvorišču / udaril jo je in zavpil: ti loviš; pren., ekspr. megle se lovijo po pobočju; po zraku se lovijo snežinke
- 2. prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj
- a) kar se odmika: lovil je klobuk, ki ga je odnesel veter; zaman je lovil knjige, ki so padale s police
- b) kar se približuje: lovili so češnje, ki jih je metal z drevesa; hodil je k reki in lovil les; loviti žogo / žarg. ta vratar slabo lovi žogo
// delati, da se kaj tekočega, premikajočega se kje zbira: loviti curek v dlani; loviti vodo v škaf / ekspr. loviti solze v robec / ta priprava lovi dim, saje prestreza, zaustavlja
// ekspr. okrasni predmeti na polici lovijo prah nanje se prah useda, na njih se nabira
- 3. prizadevati si z roko priti do česa, kar se premika, giblje: otrok lovi visečo igračko / deklica je lovila mater za krilo / dojenček lovi dudo z usti; lovil je vejo, da bi ne padel grabil; lovil je žebelj s kleščami prizadeval si ga je dobiti med čeljusti klešč
// ekspr. prizadevati si zajeti (kak predmet v tekočini): loviti v juhi koščke mesa; sklonil se je nad lonec in z žlico lovil fižol
// ekspr. zbirati, nabirati: vsepovsod lovi podatke za svojo razpravo / mati je lovila delo po hišah, da so se lahko preživljali iskala - 4. iskati, zasledovati divjad z namenom, da se ustreli: lovci so šli lovit medveda; loviti v tujem lovišču; rad je lovil in ribaril / loviti s psi
// iskati, zasledovati živali z namenom- a) da se dobijo zaradi koristi: loviti polhe; hodila sta rake, star. rakov lovit; ribič lovi ribe / loviti na trnek, z mrežami; pren., ekspr. ta ženska te lovi v svoje mreže
- b) da se dobijo sploh: lovil je kobilice in jih metal ribam; loviti kresnice; otrok lovi metulje / mačka lovi miši
// ekspr. iskati, zasledovati koga z namenom odvzeti mu svobodo: takrat so lovili mlade fante za (na) vojsko; lovijo me, kam naj se skrijem / loviti tihotapce mamil / če ga le za trenutek pustim samega, izgine od doma in kje naj ga potem lovim iščem
- 5. ekspr. prizadevati si kaj videti ali slišati: lovila je vsako njegovo besedo, vsak gib; nastavljal je daljnogled in lovil plezalca v steni; otrok lovi pogovor odraslih / lovil je na ušesa, kaj govorijo; pren. antena lovi glasove z vsega sveta
// naravnavati ustrezno pripravo, da bi se kaj slišalo: sedel je pred radijskim aparatom in lovil poročila; loviti signale z umetnih satelitov / med vojno so ljudje lovili tuje postaje - 6. ekspr. prizadevati si priti v stik s kom, sestati se s kom: mati je hodila pred šolo in lovila profesorje; loviti zdravnika zaradi informacij
// prizadevati si pridobiti koga za moža: bil je postaven in vsa dekleta so ga lovila; tako dolgo ga je lovila, da ga je ujela / loviti ženina - 7. ekspr. izraža, da bo stanje, kot ga določa samostalnik, glede na koga razmeroma hitro nastopilo: hitijo grabiti, da jih ne bi dež lovil; le pojdi, da te ne bo noč lovila / pog. videti je tak, kot da ga kap lovi da ga bo zadela kap; spanec me lovi postajam zaspan
- 8. v zvezi loviti sapo, zrak težko, sunkovito dihati: ves zasopel je lovil sapo; ekspr. kar sapo je lovil od razburjenja; pren., ekspr. stara harmonika je lovila sapo
● nar. babica danes lovi v sosednji vasi pomaga pri porodu; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; žarg., šol. ta profesor je bil znan po tem, da lovi vpraša dijaka takrat, ko ta ne pričakuje; ekspr. smrt me lovi (za vrat) kmalu bom umrl; ekspr. govornik je jecljal in lovil besede iskal primernih izrazov; ekspr. dan je treba zjutraj loviti izkoristiti za delo; žarg., šol. izpraševalec je kandidata lovil si prizadeval vprašati ga kaj, česar ne bi znal; loviti korak s časom prizadevati si prilagajati se razmeram; prizadevati si biti napreden; ekspr. vsa zmedena je lovila misli si prizadevala, da bi se zbrala; ekspr. tvoja hči in on sta malo slepe miši lovila ljubimkala; ekspr. truden je lovil stopinje za njim šel, hodil; ekspr. lovil je dekleta na sladke besede prizadeval si je pridobiti njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. loviti koga za besedo izkoriščajoč sobesednikove izjave nenaklonjeno pripisovati mu določeno mnenje, pojmovanje; ekspr. lovilo nas bo za priprave na slavnost imeli bomo premalo časa zanje; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. slikar lovi motiv v skicirko ga skicira, riše; lahko je s tujo roko kače loviti narediti, da kdo drug opravi kako nevarno delo; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši
♦ etn. loviti se otroška igra, pri kateri z izštevalnico določeni udeleženec začne loviti druge; navt. loviti veter v jadro naravnavati jadro tako, da se vanj upre veter; rib. loviti na črva, muho
lovíti se - 1. prihajati v stanje, ko je zaradi priprav onemogočeno svobodno gibanje: muhe se lovijo na muholovec, v pajčevino; ribe se lovijo v nastavljeno mrežo
- 2. prizadevati si ohraniti normalno lego, ne pasti: omahoval je in se lovil / loviti se po brvi / ekspr. ves truden se je lovil nekaj korakov za njimi opotekaje se hodil
// stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje
// prizadevati si prijeti, zgrabiti kaj zaradi opore: omahnil je in se lovil za stol; pri padcu se je z roko lovil za grmovje - 3. ekspr. sunkovito tekati, teči: ženska se je lovila za piščanci po dvorišču; oče se lovi za sinom proti hlevu
- 4. knjiž., v zvezi s sapa, veter narahlo zaganjati se v kaj in s tem majati, premikati: veter se ji lovi v krilo; sapa se ji lovi v lase; sapica se lovi v tanke zavese
- 5. ekspr. ne vedeti dobro, kako kaj delati: neizkušen je, pa se lovi pri delu; pri prvi vaji se je režiser lovil; mlad umetnik se še lovi / pri utemeljevanju predloga se je precej lovil; no, morda je bilo pred kakim letom, se je v zadregi lovil / loviti se med odločitvama omahovati
- 6. knjiž., ekspr., v zvezi z za zelo si prizadevati za dosego česa: loviti se za dobičkom, rekordi, srečo / režija se je lovila za zunanjimi efekti / loviti se za ženskami
- 7. knjiž., s prislovnim določilom biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: na stropu se lovi svetloba / močen glas se lovi po prostoru; odmev se še lovi med drevjem / smeh se lovi na njegovih ustnicah
● knjiž. ko je dospel do vasi, se je že mrak lovil okoli hiš se je že mračilo; ekspr. misli se mu lovijo okoli tega problema misli nanj; sneg se lovi na klobuke se useda; pri skoku so se lovili tudi na roke se dotikali tal tudi z rokami; ekspr. sončni žarki se lovijo v okna odsevajo v oknih; star. hvala se mu je prijetno lovila v ušesa rad jo je poslušal; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; ekspr. za besede se ne bova lovila nepremišljenih besed ne bova razumela drug drugemu v škodo; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; preg. na med se muhe love, na sladke besede ljudje ljudi je mogoče prevarati s prijaznimi, lepimi besedami, obljubami
lovèč -éča -e: stopal je po brvi, z rokami loveč ravnotežje; pritekel je ves znojen in loveč sapo; ribiči, loveči sulce; spuščali so se po strmini, loveč se za grmovje; tekla je za otrokom, loveč ga za roko; let lovečega ptiča
m [èm in mə] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, m êma tudi m-ja (ȅ ȇ; ə̏) štirinajsta črka slovenske abecede: napiši m; veliki M
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: m je zvočnik
♦ lingv. m kot kratica samostalnik moškega spola
metáti méčem nedov., mêči mečíte; mêtal (á ẹ́) - 1. s silo, navadno ročno, povzročati, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: otroci radi mečejo kamne; metati polena na kup, ogenj; metati z desno, levo roko / metati kepe v mimoidoče; metati kozarce ob tla; metati žogo visoko v zrak / žrebali so tako, da so metali kovance so se odločali na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca
// ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; ekspr. metati denar v hranilnik dajati, spuščati
// pog. koliko časa boste še metali karte, kocke kvartali, kockali
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročati, da prehaja kaj v velikih količinah na drugo mesto: vulkan je metal skale daleč od otoka; lokomotiva meče iz dimnika roje isker spušča, bruha
// razburkano morje je metalo valove na obalo; vodomet meče vodo pet metrov visoko / letala mečejo bombe spuščajo
// metati mostove, zgradbe v zrak razstreljevati jih
// ta stroj kar meče podatke iz sebe - 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročati, da kaj hitro, sunkovito spreminja položaj v prostoru: valovi so metali čoln sem in tja; brezoseb. metalo ga je po dirjajočem vozu; ekspr. moreče sanje so ga metale kvišku zaradi njih se je prebujal, sedal; metati se po ležišču sem in tja / ekspr. bežeči vojak se je spretno metal od grma do grma / meče ga božjast božjasten je; ima napad božjasti; pren. vplivi so ga metali sem in tja
// ekspr. hitro, sunkovito premikati kak del telesa: glavo je metal ponosno nazaj; pri hoji meče desno nogo navznoter; konj je metal prednji nogi visoko v zrak / metati si lase s čela s hitrim, sunkovitim premikom glave povzročati, da padajo lasje po temenu nazaj - 3. ekspr., s prislovnim določilom pošiljati, premeščati: metali so jih iz boja v boj; divizijo so metali z bojišča na bojišče / usoda ga je metala med dobre in slabe ljudi
- 4. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno pisati, risati: metal je skice na platno; opombe si je metal v beležnico / na rob kompozicije meče same temne barve
- 5. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi metati oči, pogled pogledovati, ogledovati: rad meče oči po ženskah; fantje so metali za njo dolge poglede / metati stroge poglede izpod čela / že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli
- 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: metal je očitke, vprašanja na vse strani; metati kletvice, psovke iz sebe / sonce je metalo žarke skozi okna; žarometi so metali luč po cesti / zvon je metal otožne glasove po dolini / jezno je metal bliske iz oči; njene oči so metale čudno svetlobo so se čudno svetile
// besede, stavke je kar metal iz ust hitro, veliko je govoril; v pogovor rad meče tuje izraze v pogovoru jih nepričakovano, večkrat uporablja
// metati nasmeške, poklone na levo in desno
// v zvezi z v povzročati, da kdo prehaja v stanje, kot ga nakazuje določilo: nasprotovanje ga meče v bes, obup; to ga meče v omamo / tedaj so začeli metati ljudi v ječe začeli so jih zapirati - 7. navadno s prislovnim določilom povzročati, delati, da kaj kje je: ogenj je metal odsev na njegov obraz; drevesa so metala gosto senco na cesto; petrolejka je metala čudne sence po prostoru
// publ., v zvezi z na povzročati, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: njegova izjava meče čudno luč na podjetje; to meče senco negotovosti na sporazum / to meče sum nanj
● bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti; ekspr. kritiki so metali blato nanj sramotili, obrekovali so ga; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. ne mečite denarja na cesto, skozi okno, stran ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. s svojih miz jim mečejo samo drobtine dajejo jim samo malo pomembne, malo vredne stvari; pog., ekspr. metati hrano vase hitro, hlastno jesti, goltati; ekspr. v obraz se mu prilizujejo, sicer pa mečejo kamne za njim sicer pa grdo, slabo govorijo o njem; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. metati poker, tarok igrati poker, tarok; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metala je poljubčke poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu; ekspr. že dve uri meče trnek lovi ribe s trnkom; ekspr. metati iz besedišča tuje besede prikazovati jih kot nepravilne, neprimerne; pog., ekspr. iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven) zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo; pog., ekspr. le kdo me meče že navsezgodaj iz postelje kdo zahteva, povzroča, da moram vstati; ekspr. delavce so metali iz službe odpuščali so jih, odpovedovali so jim delovno razmerje; ekspr. tudi iz tega stanovanja ga mečejo zahtevajo, da se tudi iz njega izseli; ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; ekspr. metati koga na cesto prizadevati si dati koga iz službe ali stanovanja; žarg., šport. ta skakalnica meče na nos povzroča, da se pri skoku leti z glavo naprej, navzdol; ekspr. tovarna meče na trg vedno več proizvodov množično proizvaja zanj; ekspr. to mu kar naprej mečejo pod nos, v zobe to mu kar naprej očitajo; ekspr. metati vse v en, isti koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; pog. ta profesor je pri izpitih rad metal negativno ocenjeval; pog. naprej metati očitati;
♦ šport. metati pri kegljanju povzročati, da se krogla kotali proti kegljem; metati avt z rokami dati žogo iz avta v igro; metati disk, kopje; metati na koš
metáti se - 1. prizadevati si s silo spraviti koga na tla, v ležeč položaj: ko je bil mlad, se je rad metal in pretepal / v cirkusu se je metal z medvedom
- 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom hitro, sunkovito ulegati se: ob eksplozijah so se vojaki metali na tla
- 3. ekspr. hitro, sunkovito se gibati, teči, udarjati ob kaj: potok se meče čez skale / slap se meče trideset metrov globoko
- 4. ekspr. dajati udarce, povzročati poškodbe komu: napadalci so se srdito metali na brezmočne žrtve; z nasajenimi bajoneti so se vojaki metali drug na drugega
● slabš. metati se na kolena pred kom poklekati pred kom; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; ekspr. metati se komu v naročje naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati, pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; pog., ekspr. ta fant se meče za vsako (žensko) zelo vsiljivo si prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost žensk; ekspr. ljudje so se mu metali okoli vratu objemali so ga
minévati -am nedov. (ẹ́) - 1. časovno se odmikati: dnevi minevajo / čas je hitro mineval
- 2. izraža približevanje prenehanju obstajanja: dan je že mineval, ko so končali; že tretje leto mineva, odkar je odšel / nevihta mineva ponehava
// ko sonce posije, rosa mineva - 3. nav. 3. os., ekspr. izraža približevanje prenehanju telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: navdušenost, dobra volja ga mineva
- 4. nar. kvariti se, uničevati se: ostanki lesa so minevali na dežju
- 5. preh., knjiž. iti, hoditi mimo (in naprej): vojaki so molče minevali ljudi
● pot jim je hitro minevala zdelo se jim je, da traja malo časa; nar. zdaj rože že minevajo prenehavajo cveteti
miníti mínem dov., miníl stil. mínil miníla (ī ī) - 1. časovno se odmakniti: od takrat sta minili dve leti / polnoč je že minila; ekspr. večer mu je minil, da sam ni vedel kdaj
- 2. izraža prenehanje obstajanja: čakali so, da bo noč minila; vojna je minila se je končala
// ekspr. ta ljubezen je samo igra, ki mine je minljiva
// bolečina bo kmalu minila prenehala; čakati, da nevarnost mine; to bo minilo samo od sebe prenehalo; star. privid je minil izginil - 3. nav. 3. os. izraža prenehanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, slaba volja ga je minila; zaspanost jo je v hipu minila / brezoseb., ekspr. jih bo že minilo
- 4. nar. pokvariti se, uničiti se: skoraj ves krompir je minil; leseni pod je že precej minil; slama bo na dežju minila
- 5. preh., knjiž. iti mimo (in naprej): minili so mestno obzidje; srečno miniti nevarne čeri / minil ga je, ne da bi ga bil pozdravil
● ekspr. minili so časi, ko si lahko delal, kar si hotel ne moreš, ne dovolimo ti več delati, kar hočeš; ekspr. ne mine dan, da ne bi prišel vsak dan pride; nar. jagode so letos že minile letos ne rodijo več; ekspr. zdelo se ji je, da ta noč ne bo nikoli minila da traja zelo dolgo časa; knjiž. pot ji je minila v pričakovanju srečanja med potjo je premišljevala o srečanju; ekspr. nobena prireditev ne mine brez nje pri vsaki prireditvi sodeluje; udeleži se vsake prireditve; nar. kmalu bi minila od lakote, strahu umrla; ekspr. vse pride, vse mine; prim. minuli
množína -e ž (í) - 1. kar opredeljuje kaj glede na število merskih enot ali enot sploh: meriti množino elektrike, svetlobe, toplote; množina denarja v obtoku; julijska množina padavin; množina mišičnih vlaken / publ., z oslabljenim pomenom velika množina hrane veliko hrane
// mn., nav., ekspr. koruza je rasla v velikih množinah - 2. knjiž., navadno z rodilnikom razmeroma veliko število česa: množina nabranih besed je onemogočala hitro ureditev; ulico je razsvetljevala množina luči; množina primerov je delala delo nepregledno / kvaliteto hrane je skušal nadomestiti z množino
- 3. zastar. množica: plesaje se vrti velika množina / množina ljudi
- 4. lingv. slovnično število, ki zaznamuje več kot dve, v nekaterih jezikih pa dve ali več stvari: slovenski jezik ima ednino, dvojino in množino / postaviti samostalnik v množino; prva oseba množine / majestetična množina prva oseba množine namesto prve osebe ednine v slavnostnih izjavah vladarjev in visokih dostojanstvenikov
● ekspr. kje so še drugi, ker si govoril v množini ker si govoril, kot da vas je več
množínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na množino:- a) množinski orodnik; množinske končnice / množinski samostalnik samostalnik, ki ima samo množino
- b) množinski izdelek / redko množinsko preseljevanje množično
♦ ekon. množinska proizvodnja proizvodnja, organizirana v velikem obsegu
množínsko prisl.: kobilice se pojavljajo množinsko v velikih množinah
múčiti -im nedov. (ú ȗ) - 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
- 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami
- 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili
// nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
● ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo
múčiti se - 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
// zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah - 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz
// ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove
// knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil
múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti
nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) - 1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna
// hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš; najti izgubljeno stvar; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal
// najti prehod čez gorovje; elipt. živina najde sama domov - 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa
- a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav., ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim; našla (si) je moža / najti gobe, jagode; najti nafto, premog, železno rudo; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice
- b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim
- 3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je
- a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka
- b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku
- c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata; ne najdem žile
- 4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena
// nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite
// ekspr. tudi zate bi se kaj našlo - 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom; najti rešitev rešiti (se); v kajenju najde užitek uživa
// publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena
● ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil; preg. lepa beseda lepo mesto najde; preg. kdor išče, najde; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
nájti se - 1. knjiž. spoznati svoje bistvo, svoja nagnjenja: na univerzi se je našel in spoznal, kam vodi njegova pot / pisatelj se je našel šele v zadnjem romanu
- 2. pog. sestati se, sniti se: najdemo se pred kinom / komaj je dvakrat počilo, že smo se vsi našli za skalo
nájden -a -o: najdene bankovce je vrnil lastniku; muzej hrani najdena okostja / urad za najdene predmete
naléči -léžem dov., nalézi nalézite; nalégel nalêgla; nam. naléč in nalèč (ẹ́ ẹ̑) knjiž., s prislovnim določilom pojaviti se, razprostreti se na površini: oblaki so nalegli nizko na vrhove; umazana reka je prestopila bregove in nalegla na travnike / v nižini je nalegla soparica
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: mrak je že nalegel, ko so dospeli do vrha; ko naleže noč, se odpravi na potep ko se znoči
// na pokrajino je nalegla tišina; pren. strah mu je nalegel v srce
nalégati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. knjiž., s prislovnim določilom pojavljati se, razprostirati se na površini: na mesto je začela nalegati megla / iz dimnika spet nalega črn dim se vali proti tlom
// pričele so nalegati prve slane padati
// z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak, noč že nalega / na zemljo nalega mir; pren. na srce ji nalega potrtost; na obraze je začela nalegati skrb - 2. teh. biti drug na drugem tako, da se ena ploskev dotika, stika z drugo: tram nalega (na) zid; kaj dobro, slabo nalega na podlago
nalésti se -lézem se dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. dobiti (nalezljivo) bolezen: nalezel se je davice, ošpic / ekspr. pošteno sem se nalezel prehlada zelo sem se prehladil
- 2. ekspr. postati deležen česa, dobiti kaj: v gozdu se je nalezla klopov; mrčesa so se nalezli od vojakov
- 3. postati deležen stanja, lastnosti, kot ga določa samostalnik: nalesti se malodušnosti, panike; vsi so se nalezli njene dobre volje; drug od drugega so se nalezli sitnosti; sčasoma se je nalezla tudi njegovih slabosti / nalesti se tujih navad, tuje miselnosti
● ekspr. nalesti se dolgov (zelo) se zadolžiti; pog., ekspr. rada se ga naleze se opijani; ekspr. prepeva jim popevke, ki se jih je nalezel po svetu ki jih je slišal, se jih naučil
nalésti nalesti se: nalesti bolezen / redko nalesti klope
naletéti -ím dov., nalêtel (ẹ́ í) - 1. v zvezi z na nehote, navadno nepričakovano srečati, najti koga: v mestu je naletel na prijatelja; celo tam smo naleteli na Slovenca / na take ljudi še nisem naletel
// nehote, navadno nepričakovano priti do česa, najti kaj: po dolgi hoji naletijo na sončno jaso; pod hribom je naletel na mlin, zastar. mlin / pred mestom so naleteli na zasedo / ladja je naletela na čeri; vlak je naletel na mino zadel, zapeljal
// v knjigi včasih naleti tudi na črke, ki jih ne pozna - 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: naleteti na ovire, težave / naleteli so na močen odpor sovražnika; naleteti na dober, lep sprejem biti dobro, lepo sprejet
// povsod so naleteli na razumevanje in podporo; publ. resolucija je naletela na širok odmev - 3. avt., žel. trčiti, zaleteti se z vozečim vozilom v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: kljub zaviranju je naletel na vozilo pred seboj / vlak je naletel / avtomobil je naletel na drog
● star. take te še nisem naletel videl, našel; na hrustanec naletimo na mnogih delih telesa hrustanec je; ekspr. hotel ga je ogoljufati, prestrašiti, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; ekspr. danes boš pri direktorju slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ
naletéti se - 1. z letenjem, premikanjem po zraku priti kam v velikem številu: na gnojne kraste so se naletele muhe; okrog luči se je naletelo veliko vešč
- 2. s padanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: s pobočja, sten se naletijo kupi kamenja; s stropa se naletijo na tla koščki ometa in prah
- 3. pog., ekspr. s tekom, hitenjem priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: v hipu se je na kraj nesreče naletelo polno ljudi / vojaki, ki so se naleteli v jarek, so začeli streljati
nameníti in naméniti -im dov. (ī ẹ́) - 1. izraža namen osebka
- a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža
- b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri
- 2. skleniti, odločiti
- a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
- b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku
- c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure
nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom - 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila
// elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti - 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši
naménjen -a -o - 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti
- 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil
- 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj
naménjati -am nedov. (ẹ́) raba peša - 1. izraža namen osebka, da kdo kaj dobi: oče je domačijo dolgo časa namenjal starejšemu sinu / namenjali so mu jo za nevesto
- 2. večkrat skleniti, odločiti
- a) da se komu kaj da: zadnja leta je založba namenjala domačim avtorjem pomemben delež
- b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: potrebno bo namenjati več sredstev za razvoj
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresničuje dejanje, kot ga nakazuje samostalnik: potnik je svoja vprašanja namenjal levemu sosedu
- 4. redko nameravati: tudi o tem sem namenjal govoriti; že nekaj dni se namenja prebeliti sobo / storil je, kar je namenjal
● knjiž., ekspr. le kaj mi namenja današnji dan kaj se bo danes zgodilo; knjiž. njegov položaj ga namenja drugačnim opravkom določa, opredeljuje za drugačne opravke
napàd -áda m (ȁ á) - 1. oborožena vojaška akcija z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: napad se je začel v zgodnjih jutranjih urah; izvesti, napraviti napad; odbiti sovražnikov napad; pričakujejo ponoven napad; v silovitem napadu so sodelovale tudi tankovske enote; napad na mesto; dati ukaz za napad; zaščita pred napadom / bočni, čelni napad; artilerijski, bombni napad; ofenziva se je začela z letalskim napadom / iti, preiti v napad / kot povelje prva četa, v napad
// vdor vojaških sil ene države v drugo: nemški napad na Jugoslavijo; napad brez vojne napovedi - 2. nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: preprečiti napad; zavarovati proti napadu; oborožen, roparski napad; napad na banko, vlak; časopisi so poročali o napadu / fizični napad / ekspr. vandalski napad na spomenik
- 3. nav. ekspr. oster, grob, žaljiv nastop proti komu: ta izjava je napad name; napade v tisku je vztrajno zavračal; ekspr. žolčen napad; napadi in polemike / napad na čast, ugled; napad na osebno svobodo
● ekspr. napad je najboljša obramba s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove - 4. nagel, razmeroma silovit nastop določenih bolezenskih znakov: napad nastopi, se pojavi; dobiti napad; ima hude napade glavobola, kašlja; napad z bolečinami v prsih / dobil je močen srčni napad; napad mrzlice
// ekspr., z rodilnikom nagel, silovit pojav čustvenega stanja, kot ga določa samostalnik: napad jeze, malodušja / trpela je zaradi njegovih napadov ljubosumnosti - 5. šport. faza športne igre, ko si nasprotnik prizadeva izboljšati rezultat: napadi so se kar vrstili; povezovati obrambo in napad; hitri napadi gostov / preiti v napad; ekipa je bila ves čas v napadu / napad na vrata
// žarg. igralci za napad pri nekaterih igrah z žogo: napad je premalo streljal; že v prvi tretjini je trener zamenjal celoten napad
♦ med. astmatični, epileptični napadi; obrt. napad neposredno gašenje požara; psiht. napad histerije; voj. fingirati napad; izoliran napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota
napádati -am nedov. (ā ȃ) - 1. opravljati oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: napadati mesto, utrdbo; znova so začeli napadati / bočno, čelno napadati / napadati zavezniške države
- 2. opravljati nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: napadali so ljudi in jih ropali / napadati banke, trgovine / fizično napadati
- 3. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopati proti komu: žalili so ga in napadali; napadati koga v tisku; napadal ga je z žaljivimi izrazi / napadati čast, ugled; napadati vodstvo, zakone
- 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: bolezen, slabost ga napada / pogosto ga napada hud kašelj / dvomi ga napadajo / železo napada rja
- 5. šport. biti v fazi športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva izboljšati rezultat: v drugem polčasu so gostje ves čas napadali
napadajóč -a -e: napadajoča zver; sam.: odbiti napadajoče
napásti -pádem dov., stil. napàl napála (á ā) - 1. narediti oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: sovražnik je napadel ob peti uri; napasti z vsemi silami / letala so napadla mesto / bočno napasti; napasti iz zasede; napasti v hrbet / napasti brez vojne napovedi
- 2. narediti nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: nekdo ga je napadel; napadli so jih z orožjem / napasti banko / fizično napasti
- 3. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: s to izjavo je napadel mene; napasti koga v javnosti, tisku; uradno so ga napadli
- 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nagel nastop stanja, kot ga določa samostalnik: napadla ga je bolezen, slabost; zaspanost ga napade / napadel jo je hud kašelj / nemir ga napade / jabolka je napadla plesen
- 5. šport. začeti fazo športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva izboljšati rezultat: ko so dobili žogo, so napadli / napadel je s hitrimi udarci
- 6. redko zapasti: napadlo je pol metra snega
● ekspr. napadel me je, naj mu posodim tisočak prosil; ekspr. z velikim tekom je napadla zrezek ga je začela jesti
napáden -a -o: napaden človek; napadena postojanka; sam.: napadenega so odpeljali v bolnico
napénjati -am nedov. (ẹ̑) - 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročati
- a) da doseže kaj največjo možno dolžino: napenjati struno, vrv, žico / napenjal je vrat, da bi videl čez druge iztegoval je
- b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napenjati pregrinjalo, rjuho
// s takim potegovanjem dajati, spravljati kam: napenjati platno na les, v okvir; vse dopoldne so napenjali streho nad šotor; napenjati nove strune na violino
- 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napenjal jadra; zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal / ekspr. napenjal je lica in debelo gledal
- 3. nav. ekspr. delati, da postaja kaj po obsegu večje: obilna hrana mu napenja želodec; po drevju se napenja brstje
// nav. 3. os. povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: fižol napenja; brezoseb.: po sadju ga rado napenja; živino napenja - 4. spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napenjati fračo, lok; napenjal je petelina na puški in meril
- 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napenjati mišice; v temi je napenjal oči / napenja zadnje moči, sile; napenjati spomin
● ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati
♦ anat. napenjati glasilke
napénjati se ekspr. - 1. knjiž. dvigati se, naraščati: reke se napenjajo in ponekod že prestopajo bregove
// redko vzpenjati se: cesta se je ves čas napenjala; pot se napenja v breg - 2. opravljati kako delo z veliko truda, napora: vse dneve se napenja z učenjem; pri delu se čez mero napenja
// truditi se, prizadevati si: brezuspešno se je napenjal, da bi jim stvar prikril - 3. bahati se, postavljati se: pred njo se rad napenja; kaj se napenjaš, saj vemo, kako je
napenjajóč -a -e: obstal je, napenjajoč oči v temo; napenjajoča jed, krma
napéti -pnèm dov., napél; nam. napét in napèt (ẹ́ ȅ) - 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročiti
- a) da doseže kaj največjo mogočo dolžino: napeti jermen, struno, vajeti, vrvico; pren., ekspr. napeti kredit do skrajnih možnosti
- b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napeti pregrinjalo, rjuho
// s takim potegovanjem dati, spraviti kam: napeti platno na les, v okvir; napeti streho nad šotor; napel je nove strune na kitaro / napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico napeljali, zgradili; pren., ekspr. njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti; učne načrte so preveč napeli
- 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napel jadra; zajel je sapo in napel lica; zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel / napeti prsi izbočiti
- 3. nav. ekspr. narediti, da postane kaj po obsegu večje: brsti so se že napeli; izdatna hrana mu je napela želodec; pri petju so se mu napele žile na sencih
// nav. 3. os. povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: sveža krma je kravo napela; brezoseb. konje je napelo - 4. spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napel je brzostrelko in sprožil; napeti lok
- 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napeti mišice; čeprav je napel ušesa, ni nič slišal / napeti misli, spomin / vso voljo je napel, da bi ostal miren
● knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost; ekspr. tudi njega smo napeli za denar smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti biti bolj strog, zahteven do njega
♦ anat. napeti glasilke; navt. napeti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove sile
napéti se - 1. povečati obseg zaradi vpijanja vlage: les se je napel; pšenični zdrob se v mleku napne / vrata so se napela ukrivila zaradi vpijanja vlage
- 2. knjiž., ekspr. dvigniti se, narasti: ob nevihti so se vsi studenci napeli / reke se spomladi napnejo v poplave
// redko vzpeti se: cesta se tam nekoliko napne - 3. ekspr. pri kakem dejanju zbrati, uporabiti vso svojo fizično moč: še enkrat so se napeli in voz se je premaknil
// uporabiti vse možnosti, sposobnosti čutil: napel se je, da bi slišal, o čem govorijo; zadržal je dih in se napel kakor struna - 4. ekspr. postati čustveno vznemirjen: čutil je, da se je ves napel; vse v njej se je napelo
- 5. ekspr. pobahati se, postaviti se: v njeni navzočnosti se je še bolj napel kot ponavadi
napét -a -o - 1. deležnik od napeti: napet lok; ošinil ga je z napetim pogledom; toga, napeta drža; napete strune; napeta lica; napeto razmišljanje; poslušati z napetimi ušesi; bil je živčno napet in razdražen; trebuh ima napet kot boben; biti napet kot struna
- 2. nav. ekspr. ki je v stanju razvnetosti, vznemirjenosti: napeti odnosi med državama; napeta situacija; pogovori so potekali v napetem ozračju
- 3. ekspr. ki povzroča visoko stopnjo čustvene vznemirjenosti: napet film; brati napet roman; tekma postaja napeta; pog. zgodba je napeta kot marela zelo; prisl.: napeto čakati, gledati, poslušati; sam.: najraje bere kaj napetega
naplêsti -plêtem dov., naplêtel in naplétel naplêtla, stil. naplèl naplêla (é) - 1. s pletenjem priti do določenega števila pletenih izdelkov: napletla je dve jopici, kapo in šal; naplesti za vso družino; letos je veliko napletla / nogavico je napletla do stopala spletla
// naplesti več vencev - 2. ekspr. naskrivaj pripraviti, narediti komu, navadno kaj neprijetnega: napletel jim je že marsikaj hudega; ne vedo, kdo jim je to napletel
// z oslabljenim pomenom narediti, da se uresniči, kar določa samostalnik: naplesti nove spletke; ni mogel razumeti, kako se mu je napletla ta nesreča / naplesti komu maščevanje - 3. ekspr. reči, povedati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: nekaj mu je napletel o njem / v zvezi s tem je napletel še druge zgodbe / pogovor je napletel na bližajoči se praznik usmeril, obrnil
● ekspr. znova jih je hotel naplesti prevarati, ukaniti - 4. ekspr. natepsti, pretepsti: zelo so ga napletli; naplesti z bičem
naplétati -am nedov. (ẹ̑) ekspr. - 1. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu napletajo; zanimalo ga je, kaj napletajo proti njemu / le kaj napletajo s tem upornikom nameravajo storiti
// z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: napletal je prijateljstvo z njo; napletati spletke / vsak dan je napletal pot k njim je hodil - 2. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjame mu vsega, kar napleta; znova je nekaj napletala o njem / večkrat je napletala pri njem sebi v korist govorila
// napletati besedo, pogovor na politiko usmerjati, obračati - 3. tepsti, pretepati: napletal je konja z bičem; napletali so ga po hrbtu
● star. vztrajno ga je napletala pregovarjala, prepričevala
napodíti -ím dov., napódil (ī í) nav. ekspr. - 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
- a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: napodili so ga iz vasi; če še enkrat pride, ga bomo napodili / napoditi z brco, palico
- b) da kdo kam gre, pride: otroke je napodil domov / slabš. napodila ga je po kruh poslala
- 2. z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: napoditi v beg; konja je napodil v galop
● ekspr. napodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; žarg., šol. napoditi učenca v klop reči mu, naj se vrne na svoje stalno mesto v razredu; dati mu negativno oceno
napovédati -povém dov. (ẹ́) - 1. narediti, da postane prihod koga, nastop česa vnaprej znan: napovedati goste; založba je napovedala izid knjige; predstavo so napovedali po radiu; napovedali so se jim za nedeljo / napovedal ga je z zvenečimi besedami najavil
- 2. vnaprej povedati, določiti potek, pojavitev česa: izida boja ni mogoče zanesljivo napovedati; kar je napovedal, se je uresničilo / ozrl se je v nebo in napovedal nevihto / napovedati mu srečo
- 3. z glagolskim samostalnikom povedati, izraziti svojo odločenost za izvršitev dejanja, kot ga določa samostalnik: napovedati boj korupciji; železničarji so napovedali stavko; društvi sta si napovedali tekmovanje / ekspr. napovedati mu večno sovraštvo
- 4. ekspr. reči, povedati: veliko hvale in lepega je znala napovedati o novem znancu; napovedala je več, kakor sem želel vedeti
● pog., ekspr. napovedati jih komu ošteti ga
♦ igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; rad. napovedati prebrati napoved; šah. napovedati šah; voj. napovedati vojno
napovédan -a -o: napovedani gostje; dan pred napovedano poroko; napovedane spremembe, volitve; priti ob napovedani uri
napráviti -im dov. (á ȃ) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati
// napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti
// iz jabolk napraviti marmelado pridobiti
// napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli
// napraviti balkonu streho
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
// dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj
- b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
- 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo - 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti
- 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov
● ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
♦ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad
napráviti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je napravila na vratu; na vodi se je napravil led; od dolge hoje so se mu napravili žulji / napravila se je huda zima / napravil se je dan zdanilo se je
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je napravil; v teh nekaj letih se je zares napravila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: napraviti se bolnega, redko bolan; napraviti se gluhega; napravil se je, da spi; napravil se je, kot da je ni videl
- 3. star. odpraviti se, nameniti se: napraviti se proti gozdu, na pot, v mesto; napraviti se domov; hitro so se napravili za ubežniki
● pog. vreme se bo napravilo izboljšalo, ustalilo; pog. počakaj, se bo že kako napravilo uredilo; zastar. napravilo se je, da nisem mogel dva dni nikamor zgodilo, primerilo
naprávljen -a -o: kres je že napravljen; napravljen iz brona, lesa; športno napravljen moški; napravljen v črno, za gledališče; ocena, napravljena na podlagi gradiva; lepo napravljena ženska; vse je v redu napravljeno
naprézati -am nedov. (ẹ̄) - 1. napregati: kmet je naprezal konje / naprezati voz
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: čakal je in ves čas naprezal oči in ušesa / naprezati sluh, spomin
naprézati se ekspr. opravljati kako delo z veliko truda, napora: vsak dan se mora naprezati; naprezati se na polju, pri gospodinjstvu / igralcem se ni bilo treba preveč naprezati, da so jih premagali
naredíti -ím dov., narédil (ī í) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati
// narediti šotor postaviti
// iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo
// narediti stopnicam ograjo
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati
// deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale
// toča je naredila dosti škode
// dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
// pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
- b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
- 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
♦ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo
naredíti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi
● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo
narejèn -êna -o - 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen
- 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega
naslávljati -am nedov. (á) - 1. pisati naslov prejemnika pošiljke: naslavljati pošiljke / vsa pisma je naslavljal na brata
- 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: naslavljati očitke meščanstvu; naslavljati kritike, pohvale na predsednika
- 3. knjiž. dajati naslov: naslavljati pesmi, poglavja / naslavljati slike z abstraktnimi naslovi
- 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslavljali so ga (s) tovariš predsednik; naslavljati koga z doktorjem
naslovíti -ím dov., naslóvil (ī í) - 1. napisati naslov prejemnika pošiljke: nasloviti pismo; čitljivo, točno nasloviti / pošiljko je naslovil na očeta
- 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga nakazuje samostalnik, in njegovo usmerjenost: nasloviti besede, zahvalo slavljencu; nasloviti govor, prošnjo, zahtevo na ljudstvo; nanje je naslovil kritiko, da so neodločni / članom društva je odbor naslovil posebno okrožnico je poslal
- 3. knjiž. dati naslov: avtor pesmi ni naslovil / film so naslovili Lucija
♦ elektr. nasloviti celico s številom, simbolom označiti mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika - 4. knjiž. v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: naslovil ga je (s) tovariš, s tovarišem
naslovljèn -êna -o in naslóvljen -a -o: pravilno naslovljena pošiljka; prošnja, naslovljena na udeležence tekmovanja
navdájati -am nedov. (ȃ) povzročati, vzbujati v kom kaj: ta misel ga je navdajala z nemirom, upanjem; smrt jo navdaja z grozo; prijateljstvo in zaupanje ju navdaja s srečo / knjiž. tvoje ravnanje me navdaja z začudenjem
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje, trajanje duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: ljudi je začelo navdajati upanje, veselje; vse je navdajala ena misel / navdajal jo je občutek hvaležnosti
navdáti -ám dov., 2. mn. navdáste in navdáte; navdál (á) povzročiti, vzbuditi v kom kaj: misel nanjo ga vselej navda z žalostjo; kar je videla, jo je navdalo z grozo / knjiž. to srečanje mu je navdalo dušo z neznano strastjo / srce se ji je navdalo s ponosom
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: ljudi je navdal bes; navdala sta ga nežnost in sočutje / navdal jo je občutek hvaležnosti
navézati in navezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. z vezanjem namestiti, dati na kaj: na klobuk so mu navezali trakove; navezati skakalcem padala; navezati tovor na osla; navezati si dereze, smuči
// narediti, da je kdo privezan, pritrjen: ko je prišel na cesto, je psa spet navezal / redko navezati ladjo k obali privezati
// alp. namestiti, dati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: na poti čez snežišče so planince navezali; v steni sta se alpinista navezala - 2. v zvezi z na narediti, povzročiti, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: z dobroto ga je skušala navezati nase; navezali so jih nase s podkupninami; potrebno bi bilo človeka močneje navezati na naravo; z leti se je navezal na zemljo
// narediti, povzročiti, da ima kdo do koga pozitivna čustva: fanta je kmalu navezala nase; čustveno sta se navezala drug na drugega; ekspr. nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi
// ta dogodek ga je še bolj navezal na domači kraj - 3. publ., v zvezi z na narediti, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; nasloniti, opreti: svoj jezik je navezala na jezik klasikov; misli je navezal na zadnje dogodke / govornik je premolknil, nato pa je znova navezal tam, kjer je prej pretrgal nadaljeval
- 4. publ., z glagolskim samostalnikom narediti, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: državi sta navezali diplomatske stike; navezati prijateljske odnose / v predkongresnem obdobju so navezali številne pogovore
● star. če nočeš ubogati, kar naveži culo pojdi, odidi
navézan -a -o: navezani baloni; pes je navezan na dolg jermen; navezan na dom, zemljo; uporniki so bili navezani na preskrbo iz zraka; biti čustveno navezan na koga
navezováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z vezanjem nameščati, dajati na kaj: navezovati okraske na novoletno jelko; navezovati si smuči
// delati, da je kdo privezan, pritrjen: navezovati psa na vrvico
// alp. nameščati, dajati vrv okrog telesa zaradi varnosti, pomoči pri plezanju: v steni so jih navezovali; alpinisti se navezujejo - 2. v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: s prijaznostjo jih je navezoval nase; začel se je navezovati na novo družbo in okolje; navezovati se na zemljo
// delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva: dekle ga vedno bolj navezuje nase; počasi se navezujeta drug na drugega - 3. publ., v zvezi z na delati, da je kaj v zvezi s čim, osnova česa; naslanjati, opirati: pesnik navezuje svoj ciklus pesmi na vojne balade; razprava se je navezovala na podano poročilo
- 4. publ., z glagolskim samostalnikom delati, da se začne uresničevati dejanje, kot ga določa samostalnik: navezovati stike z deželami v razvoju / rad navezuje nova znanstva
nosíti nósim nedov. (ī ọ́) - 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
// tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati - 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
- a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
- b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
- 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
- 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
// povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih - 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
- 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
- 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
- 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
- 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
- 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
- 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
- 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
- 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
// s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh - 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
nosíti se s prislovnim določilom - 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
- 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo
// širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte - 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava
- 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
- 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover
● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša
nosèč -éča -e - 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter
- 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih
nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra
♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno
núditi -im, in nudíti in núditi -im nedov. (ū ȗ; ī ú) - 1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče; knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo; v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti
- 2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja; prazna hiša jim je nudila zavetje
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno; ne nudite jim povoda za prepir; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje
// z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled; lep primer za to nudi sosednja občina; z gradu se nudi lep pogled na mesto
// imeti, vsebovati: dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo - 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo; za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati; nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral; nuditi pomoč pomagati
- 4. zastar. siliti, spodbujati: položaj nas nudi, da to storimo
● publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti
núditi se, in nudíti se in núditi se publ., navadno z dajalnikom ponujati se, kazati se: nudi se nam dober izhod; nudi se ugodna rešitev / vojakom se je povsod nudila enaka slika: požgane hiše, mrtvi ljudje / nudi se nam prilika prebiti dopust na morju
● zastar. pred beznicami so se nudile prostitutke so se nastavljale, ponujale
občutíti in občútiti -im dov. (ī ú) - 1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta: občutiti toploto zakurjene sobe; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr. njegove oči ničesar več ne občutijo
- 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr. moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji spoznal, dojel
// s čustvi dojeti: prej ni narave ne videl in ne občutil; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil - 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen opazi
- 4. imeti, doživeti čustva, občutke: občutiti srečo, žalost; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil
- 5. doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega: mladina še ni občutila pomanjkanja; vsega tega gorja še niste občutili; občutiti gospodarsko krizo; zelo je občutil očetovo nejevoljo
- 6. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: občutiti bolečine v nogi; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga; občutiti strah pred čim
// izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo: pokrajino je občutil tujo; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost
● ekspr. večkrat sem občutil njegove pesti večkrat me je natepel; ekspr. njegova denarnica bo podražitev krepko občutila zaradi podražitve bo potrošil dosti več; to sem občutil sam na sebi sem sam doživel
občúten -a -o: skušala si je razložiti občuteni nemir; globoko občutene pesmi; prisl.: občuteno igrati
obdájati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, da je, se pojavi kaj okrog česa: srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji; obdajati vrtove z ograjami / obdajati bregove z nasipi
// biti, nahajati se okrog česa: jezero obdaja bukov gozd; leteči predmet je obdajal svetel kolobar; obdajala ga je množica poslušalcev / obdajal ga je gost dim; obraz ji obdajajo črni lasje - 2. delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obdajati pecivo z glazuro; obdajati stole s prevleko
// biti, nahajati se na (vsej) površini: kapljico te snovi obdaja trdna mrenica; del rakovega telesa obdaja oklep / stene obdajajo tapete pokrivajo - 3. nav. ekspr. biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: vsak dan nas obdaja hrup in trušč; obdajal ga je gorski mir / bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo / obdaja ga razkošje razkošno živi
- 4. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: otroka je obdajala z največjo ljubeznijo / obdajati koga s častmi / mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb
- 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: snežinke je obdajala veličastnost; obdaja jo žalost je žalostna
obdajajóč -a -e: dolino obdajajoči vrhovi; občutil je toploto obdajajoče ga vode
obdáti -dám dov., 2. mn. obdáste in obdáte; obdál (á) - 1. narediti, da je kaj okrog česa: mesto so obdali z obzidjem; obdati nasad z ograjo; palače so obdali z lepimi vrtovi / obdati rečni breg z nasipom
// postaviti se, pojaviti se okrog koga: po govoru so ga obdali novinarji in ga spraševali / obdala ga je taka megla, da ni ničesar več razločil - 2. narediti, da je kaj na (vsej) površini: obdati pecivo z glazuro; obdati stene z opažem obložiti; obdati se z apnenčasto lupino, oklepom / star. oblaki so obdali nebo pokrili, zakrili
- 3. nav. ekspr. narediti, da je, se nahaja kdo v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: odkar ima tako pomemben položaj, so ga obdali z vohuni; obdal se je s samimi sposobnimi ljudmi / obdali so ga z razkošjem
- 4. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: otroke je obdala z ljubeznijo / obdal ga je z vsemi častmi / zastar. obdala ga je s srečo osrečila ga je
- 5. knjiž. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: takrat ga je obdala bolečina
● knjiž. obdati se z molkom ne govoriti več o svojih zadevah; ne dati vesti o sebi; knjiž. obdati se s potrpljenjem biti potrpežljiv
obdán -a -o: z obzidjem obdano mesto
obdržáti -ím dov. (á í) - 1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji: ujel je konja za povodec in ga obdržal; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal
// ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa: med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami; sedla je in obdržala košaro v naročju
// ne odložiti, ne sleči: klobuk je obdržal na glavi; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala ostala oblečena v plašč - 2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile: komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti narediti, da ne zdrkne s ceste; obdržati čoln na vodi narediti, da se ne prevrne, potopi; obdržati se na površini
// narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh: dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo; obdržati roko iztegnjeno - 3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam: eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma
// narediti, da kaj ne preide v last drugega: posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja
// ne prenehati razpolagati s čim: obdržati funkcijo; obdržati pravico do odškodnine; obdržati službo - 4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti
- a) na določenem mestu: obdržali so ga v bolnici, zaporu; ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna; ekspr.: tujina ga ni mogla obdržati; tu me ne bi obdržali niti na vrvi
- b) v določenem odnosu: obdržati moža, prijatelje; obdržati (si) naročnike, odjemalce
- 5. ne prenehati
- a) opravljati kako dejavnost: obdržati gostilno, obrt
- b) uporabljati: obdržati stare ladje v prometu; obdržati latinico / obdržati predpise ne jih odpraviti
// obdržati družinske navade - c) gojiti: obdržati le nekatere vrste hrušk
- 6. rešiti, obvarovati (pred propadom): posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati; podjetje se je kljub krizi obdržalo; kot kovač se ni mogel obdržati; obdržati se brez tuje pomoči
// ne prepustiti nasprotniku, sovražniku: obdržati postojanko; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo
♦ šah. obdržati figuro - 7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno: obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo
// z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: obdržati koga pri volji; obdržati moštvo v kondiciji; obdržati živino zdravo
// z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: obdržati barvo; obdržati ravnotežje; obdržati vitkost - 8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu zapomniti si: vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi; ta dogodek sem obdržal v spominu
- 9. v zvezi obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu: obdržati novico, poslovne skrivnosti zase; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil
● obdržati kontrolo nad čim ne prenehati kontrolirati kaj; obdržati korak s kom ne zaostati za njim; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; pog. nobene stvari ne more več obdržati v sebi vse izbruha; ekspr. obdržati vajeti v svojih rokah ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa
obdržáti se - 1. kljub ogroženosti ne prenehati biti, obstajati: takšna rastlina se v naravi ne bi mogla obdržati; sreča je, da so se med vojno obdržali / združili so se, da bi se obdržali na tržišču / pog.: hrastovo listje se obdrži na drevju do pomladi ostane; most se je obdržal do danes; sneg se ni dolgo obdržal je kmalu skopnel
// ne prenehati biti zanimiv, pomemben: le malokatero njegovo delo se je obdržalo; stoična filozofija se je dolgo obdržala
// pog. ostati uporaben, ohraniti se: taki izdelki se obdržijo samo na suhem; jabolka so se obdržala, hruške so pa zgnile - 2. oprijemajoč se česa ne prenehati biti kje: obdržati se na konju, veji; prijel je za drog in se komaj obdržal
- 3. ne spremeniti se: cene se bodo obdržale; vreme se ni obdržalo ni ostalo lepo
● obdržati se na nogah ne pasti; vladar se je obdržal na oblasti ni prenehal vladati
obhájati -am nedov. (ȃ) - 1. hoditi okrog česa: straža je celo noč obhajala tabor
// izogibati se: ne obhajaj težav z raznimi izgovori; pren. obhajati predpise
// star. hoditi: ob progi so obhajale straže / rad obhaja tuje države obiskuje - 2. proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj; praznovati: danes obhaja svoj šestnajsti rojstni dan; novo leto bomo obhajali kar doma / zvečer so se zbrali in obhajali slovo dobrih prijateljev
- 3. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah me obhaja, kadarkoli ga zagledam / obhajale so ga čudne misli; večkrat ga obhajajo hude slutnje
- 4. dov. in nedov., rel. dati, deliti posvečene hostije: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal
obhájan -a -o: umrl je spovedan in obhajan; jutri bo obhajana njegova osemdesetletnica
obiskáti -íščem dov., obíščite in obiščíte (á í) - 1. iti, priti h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obiskati bolnika, prijatelja; grem obiskat znanca v bolnico; obiskati soseda na domu; že dolgo nas ni nihče obiskal; malokdaj se obiščejo / publ. naša revija vas bo obiskala enkrat tedensko revijo boste dobili, bo izhajala
- 2. opraviti kako pot z določenim namenom: zdravnik je obiskal bolnika; novinarji so obiskali tovarno, da bi poročali o njej / knjiž. obiskati frizerja, odvetnika iti k frizerju, odvetniku
// publ.: goste vabimo, da obiščejo našo restavracijo; obiskati izletniško točko / obiskati prireditev udeležiti se je; obiskati razstavo ogledati si jo
// knjiž. iti, priti kam: obiskati grobove padlih; vsak dan obišče mestni park - 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: na stara leta sta ga obiskala bolezen in pomanjkanje; sreča nas je obiskala / spanec jih dolgo ni obiskal dolgo niso zaspali
● ekspr. zvečer nas je obiskalo sovražno letalo je priletelo; knjiž. to področje velikokrat obišče potres na tem področju je velikokrat potres; publ. tatovi so obiskali znanega zlatarja so okradli
obiskán -a -o deležnik od obiskati: obiskani kraji so bili zelo zanimivi
// s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: dobro obiskan ples; oba hotela sta enako obiskana
obiskováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: ponesrečenca niso smeli obiskovati; babico smo hodili obiskovat ob praznikih; sosedje se pogosto obiskujejo / publ. ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci; pren. ponoči ga obiskujejo čudne misli
- 2. opravljati kako pot z določenim namenom: trgovski potniki obiskujejo odjemalce; zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu / knjiž. obiskovati pedikerja, zobozdravnika hoditi k pedikerju, zobozdravniku
// publ. obiskovati tuje dežele; že več let obiskujejo isti hotel / obiskovati gledališče, šolo hoditi v gledališče, šolo; obiskuje plese, prireditve udeležuje se jih
// knjiž. hoditi, prihajati kam: navadil se je obiskovati drevored ob reki; vdova obiskuje možev grob - 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik: lakota jih obiskuje; občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo
● knjiž. pokrajino so več let zapored obiskovale poplave v tej pokrajini so bile več let zapored poplave; knjiž. razred obiskuje trideset učencev v razredu je trideset učencev; publ. samotne vile radi obiskujejo tatovi v njih radi kradejo
obiskován -a -o deležnik od obiskovati: od čebel obiskovano drevje hitreje odcveti
// s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: množično obiskovana letovišča, predavanja
obíti -ídem dov., obšèl obšlà obšlò tudi obšló (í) - 1. hodeč priti okrog česa: obiti gozd v enem dnevu; straža obide tabor v eni uri; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj zgrešil
// hodeč se izogniti: srečno je obšel sovražnika; zlahka je obšel zasedo; v loku obiti / ekspr. s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr. pot obide strmo skalo; pren. obiti določilo, zakon - 2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi si jih je ogledal
- 3. potujoč priti na več mest kakega področja: obšli smo vso Evropo / obiti svet
- 4. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: naenkrat ga je obšel hud dvom; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja; obšla ga je slabost
● publ. elektrifikacija je obšla to hribovsko vas vas ni elektrificirana; pog. novica je hitro obšla svet se je razvedela; publ. pri podelitvi nagrad so ga obšli ga niso upoštevali; ekspr. s prstom je obšel točke na zemljevidu je pokazal; pog. s pogledom je obšel vse zbrane pogledal je vse zbrane
objémati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) - 1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo
// imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena - 2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo
● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval
objemajóč -a -e: objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu; objemajoče roke
objéti -jámem dov., objêmi objemíte; objél; nam. objét in objèt (ẹ́ á) - 1. položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: objeti dekle, mater, očeta; prisrčno ga je objela; objel ga je kot sina; objela sta se in poljubila / objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama
// položiti roke okrog česa: skušal je objeti steber; sedla je in si objela kolena / drevo sta dva moža komaj objela - 2. ekspr. pojaviti se okrog koga: objel ga je nepregleden gozd; objelo jih je grajsko zidovje / objela jih je noč, tema
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: objel jo je hlad; mehka toplota je objela ude / objela ga je bridkost; groza, žalost ji je objela srce / molk je objel vse tri
● ekspr. ogenj je objel že celo poslopje celo poslopje že gori; star. moža objeti omožiti se; ekspr. s pogledom je objel vse navzoče pogledal
objét -a -o: objet par je stal na cesti; odšla sta objeta; kolena je držala objeta
obkládati -am nedov. (ȃ) - 1. raba peša oblagati, obdajati: obkladati stene s ploščicami / zaradi zajcev in mraza obkladati drevje s slamo
- 2. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: obkladati koga s častmi / obkladati z vprašanji / obkladati koga z dajatvami / sovražnik jih je ves dan obkladal z granatami obstreljeval
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obkladati koga z grdimi priimki, psovkami / obkladati koga z lažnivcem, pijancem
● star. sneg obklada drevje pokriva, leži na njem; star. obkladati konje z zaboji otovarjati jih; raba peša ne obkladaj si srca z lažmi ne obremenjuj, obtežuj
obkróžati -am nedov. (ọ́) - 1. gibati se, hoditi okrog česa: psa sta renče obkrožala vsak svoj trop / ptice so obkrožale ponesrečenca / zemljo obkroža množica satelitov kroži okoli nje
- 2. biti, nahajati se okrog česa: hotel obkroža borov gozd; vrtovi obkrožajo vas / čelo mu obkrožajo bujni lasje / obkrožal jih je gost dim
// biti, obstajati v življenjskem okolju koga: seznaniti otroka s predmeti, ki ga obkrožajo - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen razmer, kot jih nakazuje samostalnik: obkrožati koga z ljubeznijo, skrbjo
● knjiž. take misli so ga obkrožale vso pot je premišljeval o tem
obkrožajóč -a -e: obkrožajoč obroč; morje obkrožajoče dežele
obletávati -am nedov. (ȃ) - 1. letati okrog česa: golobi obletavajo zvonik / sateliti obletavajo zemljo
- 2. leteč se izogibati: letala so morala obletavati mestno središče
- 3. leteč se premikati od česa do česa: metulji obletavajo cvete / čebele so ves dan pridno obletavale cvetoče drevo
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: obletavajo ga čudne misli, zle slutnje
- 5. ekspr. s prošnjami, prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za določeno stvar: obletavali so jih novinarji in fotografi; dolgo časa je obletaval šefa / fant je vztrajno obletaval dekle
● obletaval ga je mrzel pot oblival; ekspr. obletaval jo je z radovednimi pogledi radovedno jo je ogledoval
obletávati se izgubljati liste, iglice: gozd se obletava / listje se obletava odpada; pren., knjiž. ta teorija se že obletava
// star. osipati se: cveti, rože se obletavajo
obletavajóč -a -e: obletavajoče se drevje
obletéti -ím dov., oblêtel (ẹ́ í) - 1. leteč priti okrog česa: ptica je nekajkrat obletela drevo / satelit v eni uri obleti zemljo
- 2. pog. hitro obiti: obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl; v nekaj dneh sem obletel vse znance
- 3. leteč se izogniti: letalo je obletelo nevarno področje
- 4. leteč se premakniti od česa do česa: čebele obletijo veliko cvetov
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obletele so me druge misli; obletel me je strah / brezoseb. obletelo me je, da bi odšel
● obletela jo je rdečica oblila; ekspr. z očmi je obletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim
obletéti se izgubiti liste, iglice: drevje se obleti, star. obleti / listje se jeseni obleti odpade; pren., knjiž. pesmi tega pesnika so se obletele
// star. osuti se: rože so se obletele
● knjiž., ekspr. lepi časi so se hitro obleteli so hitro minili
obletèl in obletél -éla -o: obletelo drevje
obmetávati -am nedov. (ȃ) - 1. metati večjo količino česa na koga: obmetavati koga z gnilimi jabolki, kamni, snegom; otroci se obmetavajo / zmagovalce obmetavajo s cvetjem
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obmetavati koga s kletvicami, psovkami, žaljivkami; kar naprej ga obmetavajo z vprašanji / obmetavajo ga s strahopetcem
● ekspr. nasprotniki me obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo
obrníti in obŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
// navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel - 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet
- 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi
// narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven - 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja
// narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje - 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje
● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
♦ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru
obrníti se in obŕniti se - 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti
- 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče
- 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati
// obrni se že, kaj mečkaš
● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega
♦ fin. denar se ni niti enkrat obrnil
obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje
obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever
● ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet
♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku
obsédati -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) - 1. sedati okrog česa: ptice obsedajo vrt / star. po večerji so ljudje radi obsedali posedali
// zastar. oblegati: dolgo so obsedali mesto - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža duševno stanje, kot ga določa samostalnik: obseda ga jeza, togota; čudne misli ga obsedajo / v krščanskem okolju hudič ga obseda
obségati -am nedov. (ẹ̄) publ. izraža, da kaj ima sestavine, dele, kot jih nakazuje samostalnik: ta krajevna skupnost obsega šest vasi;
roman obsega tristo strani ima // pogovori so obsegali zelo veliko vprašanjobsegajóč -a -e: petnajst strani obsegajoča razprava
obsésti -sédem dov., stil. obsèl obséla; nam. obsést in obsèst (ẹ́ ẹ̑) - 1. sesti okrog česa: gostje so obsedli mizo
// zastar. zasesti, zavzeti: sovražnik je obsedel mesto - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, nemir ga je obsedel; jeza, skrb, žalost obsede človeka / brezoseb. obsedlo ga je, še piti bo začel / vino jih je obsedlo / v krščanskem okolju hudič ga je obsedel
obséden -a -o: obseden človek; obseden od jeze; obseden z mislijo na potovanje; vpila je kot obsedena; obsedeno mesto
obsípati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ) - 1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: mladoporočenca so obsipali z rižem / predsednika so obsipali s cvetjem / letala obsipajo cesto z bombami
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipal jo je s prijaznimi besedami, pogledi; obsipati s poljubi; učenci so ga obsipali z vprašanji; obsipala sta se z grožnjami
- 3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroci ga obsipajo z ljubeznijo, pozornostjo / obsipati s častmi / ženo je obsipal z darili
- 4. redko osipati: obsipati koruzo, krompir
- 5. ekspr. obdajati, obkrožati: lasje so ji obsipali obraz
obsípan -a -o: knjiž. z ljubeznijo obsipan otrok
obsipávati -am nedov. (ȃ) - 1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: nevesto so obsipavali z rižem / obsipavati s cvetjem
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipavati z grožnjami; obsipavala sta se s psovkami
- 3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroke je obsipaval z ljubeznijo, naklonjenostjo / na starost so ga obsipavali s častmi / obsipavati z darili
● ekspr. obsipavali so ga z goljufom rekli so mu, da je goljuf
obsúti -sújem dov., obsúl in obsùl (ú ȗ) - 1. vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: obsuti z rižem / obsuti s kamenjem, kroglami
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsuti z grožnjami; obsuti z očitki in psovkami; ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji
- 3. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem / obsuti s častmi / obsul jo je z darili
- 4. knjiž., ekspr. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: bridkosti in skrbi so jo obsule
- 5. redko osuti: obsuti krompir / obsuti s prstjo
- 6. ekspr. obstopiti, obkrožiti: ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji; učenci so obsuli učitelja / star. turška vojska je obsula tabor obkolila
● star. rdečica ga je obsula zardel je
obsút -a -o: s cvetjem obsuti zmagovalci
obveljáti -ám dov. (á ȃ) - 1. izraža, da postane veljavno, sprejeto, kar določa samostalnik: obveljal je njegov načrt, predlog; nazadnje je obveljalo njegovo mnenje; zmeraj je morala obveljati njena beseda / pog. moja bo obveljala moja odločitev
● star. zakon bo obveljal bo ostal v veljavi - 2. knjiž. biti označen, ocenjen: atentat je takoj obveljal za največji zločin
obvládati -am dov. (ā) - 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali
// konja je z lahkoto obvladal - 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj
- 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna
- 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti
- 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala
// ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo
● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna
♦ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro
obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala
obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana
♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje
obvladováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: obvladovati napadalca; v igri ga obvladuje / obvladovati sovražnika premagovati
- 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: obvladovati čustva; težko obvladuje jezo / on zna obvladovati položaj
- 3. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: zelo dobro obvladuje tipkanje / nemščino obvladuje aktivno in pasivno zna
- 4. imeti nad kom oblast, gospostvo: sovražnik obvladuje vso deželo / obvladovati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvladuje velik del proizvodnje ima v oblasti
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: čete obvladujejo cesto in most - 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladuje ga nemir; začel ga je obvladovati spanec
// ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: vojaško razpoloženje ga je vsega obvladovalo
● ekspr. grad obvladuje vso blejsko okolico z njega se vidi vsa blejska okolica; ekspr. stara ura s hrupom obvladuje ves prostor njeno tiktakanje se sliši po vsem prostoru
♦ ekon. obvladovati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno
obvladováti se ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: znal se je obvladovati; težko se obvladuje
obvladujóč -a -e: obvladujoč položaj, je znal vse zadovoljivo rešiti
obvladován -a -o: obvladovana strast
oddáti -dám dov., 2. mn. oddáste in oddáte; oddál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: oddati blago stranki, ključ vratarju, pismo naslovniku / oddati skupino drugemu vodiču / oddati v najem, zakup dati
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: oddati lokal; oddati sobo podnajemniku / oddati delo na licitaciji najboljšemu ponudniku - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vsi, ki imajo orožje, ga morajo takoj oddati / oddati energijo, toploto / rastlina odda dosti vode izloči
// krompirja nimajo več, so že vsega oddali prodali, razdali
// oddati hčer - 3. napraviti, da kaj pride na določeno mesto: oddati glasovalne listke; oddati nalogo; oddati prošnjo
// napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom; dati: oddati otroka v rejo; oddati žival v zakol / oddati pisma na pošto / oddati prtljago v garderobo - 4. narediti, da kaj nastane in prehaja, potuje v okolico: oddati ozek curek svetlobe
- 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: oddati signal; oddati strel / oddati glas za koga glasovati zanj
♦ fiz. oddati elektron; ptt oddati brzojavko izročiti jo pošti za posredovanje naslovniku; posredovati s telegrafskim aparatom naslovni pošti
oddán -a -o: šteti oddane glasovnice; soba je oddana
● pog. je že oddana zaročena, poročena; bila je oddana za vse plese za vse plese je imela plesalca; ekspr. njeno srce je oddano je že zaljubljena
odéti odénem dov., odêni odeníte (ẹ́) namestiti zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom: položila je otroka v posteljo in ga odela;
odeti s prešito odejo, rjuho;
odeti se čez glavo;
premalo, toplo se odeti / redko odeti stopnice s preprogo pokriti, pogrniti; ekspr. sneg je odel gozd // knjiž. obleči: odeti plašč; odeli so jo v zlato in škrlat; praznično se odeti
● knjiž. kar je čutil, je težko odel v besede izrazil z besedami; knjiž. odeti preteklost s slavo poveličati joodéti se knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je odela v mir, molk; odeti se v lahen sen zaspati; odeti se s ponosom postati ponosen
odevèn -êna -o zastar.: odevena v drag plašč
odét -a -o: v črno čipkasto obleko odeto telo; zebe ga, ker je premalo odet
odévati -am stil. -ljem nedov. (ẹ́) nameščati zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom: nemirnega bolnika je celo noč odevala, da se ne bi prehladil;
pozimi se odeva s pernico / odevati nasade z vrečevino pokrivati pred mrazom; telo mu za silo odeva stara suknja pokriva, varuje; ekspr. gore odeva sneg // knjiž. oblačiti: odevali so ga v dragocene obleke; praljudje so se odevali v kože / ekspr. grmovje se odeva v mlado listje zeleniodévati se knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: pokrajina se odeva v molk
odklánjati -am nedov. (ȃ) - 1. ne sprejemati (kaj ponudenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti
// v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo - 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja
- 3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja
// knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati
// odklanjati odgovornost za kaj - 4. knjiž., redko odstranjevati, odmikati: med potjo je moral odklanjati grmičje in veje
- 5. fiz. povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek; odklanjati žarek iz prvotne smeri; svetlobni curek se odklanja
● knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali
odklánjati se odmikati se od normalnega, pravega: umetnost se odklanja
● publ. cena se od vrednosti zelo odklanja je zelo neprimerna, neustrezna; publ. nova likovna smer se odklanja od realizma postaja drugačna, nepovezana z njim
odklanjajóč -a -e: odklanjajoč odnos; odklanjajoča kritika; prisl.: odklanjajoče govoriti, se vesti
odkloníti -klónim dov. (ī ọ́) - 1. ne sprejeti (kaj ponudenega): odkloniti darilo, nagrado / odkloniti pomoč, ponudbo, vabilo / zaradi pomanjkanja prostora so več gojencev odklonili
- 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog so odklonili; odkloniti pripombe, trditve, ugovore / njegovo dramo so na seji odklonili
- 3. imeti, izraziti negativen odnos do česa: njegovo poezijo je odklonil
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odkloniti odgovor, podpis; odklonil je plačilo ni hotel plačati - 4. knjiž., redko odstraniti, odmakniti: odklonil je veje in stopil za njo
- 5. fiz. povzročiti spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: magnetno polje odkloni curek elektronov; žarek se odkloni
● prošnjo so odklonili je niso pozitivno rešili; redko žalostno je odklonil z glavo odkimal
odkloníti se - 1. odmakniti se na nepritrjenem delu od določene točke: magnetna igla se odkloni; kazalec se odkloni v levo
- 2. odmakniti se od normalnega, pravega: zaradi neugodnih okoliščin se otrok lahko odkloni
odklónjen -a -o: odklonjen predlog; odklonjena prošnja
odlágati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč slačil
// ekspr. gozdovi odlagajo pisano obleko - 2. delati, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je pred hišo in začel odlagati; odlagati naročeno blago
// delati, da kaj delno pride z vozila, živali: tovor so pred velikimi klanci odlagali; odlagati in dolagati - 3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam: sproti odlagati izdelke; naprava, ki odlaga bale
// z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod nanaša - 4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje: voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek
- 5. prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: odlagati funkcije; glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto
- 6. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlagati obisk, poroko; odlagati študij, knjiž. s študijem
- 7. v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja: samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane; želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre
odlagáje: odlagaje plašč, je brundala popevko
odložíti -ím dov., odlóžil (ī í) - 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči
// kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi - 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil
// pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili
// narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti - 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico
// z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla - 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto
- 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti
- 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo
- 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre
● ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali
♦ lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu
odložèn -êna -o: vsepovsod odloženi odpadki; odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi; skrb je za nekaj časa odložena; obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas
odpásti -pádem dov., stil. odpàl odpála (á ā) - 1. zaradi popuščenih vezi, stika prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: roža se suši, listi so že odpadli; omet je na več mestih odpadel; zreli sadeži sami odpadejo; avtomobilu je odpadel blatnik; ekspr. zdelo se mu je, da mu bo roka odpadla, tako je bilo težko / redko lasje so mu odpadli izpadli; ščit in sulica sta mu odpadla padla iz rok; pren. vsa skrb je odpadla z njegove duše
● ekspr. zdi se, da je vse odpadlo z njega da nima več skrbi, težav - 2. prenehati biti privrženec, član kake verske, nazorske, socialne skupnosti: na začetku so imeli dosti pristašev, počasi pa so drug za drugim odpadli; odpasti od narodnosti, vere / v sreči so bili z njim, v nesreči pa so odpadli
// odpovedati udeležbo, članstvo: prijavilo se jih je precej, vendar jih bo nekaj odpadlo; sprejeli vas bomo, če bo kdo odpadel / zaradi manjšega števila učencev sta odpadla dva učitelja sta bila manj, nista bila več potrebna - 3. prenehati biti, obstajati: prihodnje leto bo nekaj paralelk zaradi premajhnega števila dijakov odpadlo / ob takih dokazih njegovi pomisleki morajo odpasti so nepotrebni, neutemeljeni; razlike v izobraževanju bodo odpadle izginile, jih ne bo več
♦ lingv. polglasnik je na tem mestu odpadel
// ne nastopiti, se ne zgoditi v določenem času: ob praznikih pouk odpade; zaradi bolezni je napovedana predstava odpadla je ni bilo; zadnja točka programa je odpadla - 4. s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z na, za izraža, da kdo je, postane deležen tega, kar izraža samostalnik: čim manj jih je, tem večji znesek odpade na osebo; publ. upal je, da bo tudi nanj, zanj kaj odpadlo da bo tudi on kaj dobil
// publ.: na travnike in pašnike odpade dobra četrtina Slovenije travnikov in pašnikov je; del denarja odpade za nakup opreme se bo uporabil, oddelil - 5. pog. biti nesprejemljiv, neprimeren: stanovanje v višjih nadstropjih zanj zaradi starosti odpade / kopanje na tem mestu zaradi umazane vode odpade ni mogoče
// kot vzklik grem v kino. Odpade. Film zate ni primeren
odpádel -dla -o: odpadlo listje
odpovedováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: odpovedovati stanovanja najemnikom
// izjavljati, da osebek- a) ne priznava več veljavnosti česa: to podjetje rado odpoveduje pogodbe
- b) česa naročenega ne želi več: naročniki odpovedujejo časopis
- 2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave
- 3. z oslabljenim pomenom (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: vojaki množično odpovedujejo pokorščino; privrženci mu odpovedujejo zvestobo mu niso več zvesti
- 4. nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje; zavore pogosto odpovedujejo
- 5. dov., v izjavah izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik: z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo
odpovedováti se - 1. (večkrat) izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: delavci so se odpovedovali nagradam v korist ponesrečencev
- 2. zavestno delati
- a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedovati se udobju / odpovedovati se nekdanjim načrtom
- b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpoveduje se potovanjem, športu / odpovedovati se cigaretam kajenju cigaret
- 3. izjavljati, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: ljudje so se odpovedovali svojim idejam, zmotam
- 4. dov., v izjavah izraža, da osebek ni več v pozitivnem odnosu, zvezi s tem, kar določa samostalnik: podpisniki sporazuma se odpovedujemo jedrskemu oboroževanju / pisatelj je sporočil, da se odpoveduje temu svojemu delu
odtegníti in odtégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more dotakniti: odtegnil je pismo, po katerem je segla; hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila
- 2. narediti, povzročiti, da kdo
- a) ni več skupaj s kom: služba ga je za dolgo odtegnila od družine; odtegnil se je ljudem
- b) česa ne dela več: bolezen me je odtegnila od dela, učenja; odtegniti se literarnemu ustvarjanju
- c) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: hoteli so jo odtegniti od fanta; odtegniti se družini, prijatelju
- č) ni več pod vplivom koga: odtegniti otroka slabi družbi / odtegniti koga tujemu vplivu
- 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek: vsak mesec mu odtegnejo tisoč dinarjev; odtegniti od plače; odtegniti na račun posojila / odtegniti obresti
- 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegniti komu pomoč; odtegnil mu je svoje zaupanje ni mu več zaupal
● knjiž. ni mogel odtegniti oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal; knjiž. odtegniti pozornost ljudi od tega vprašanja odvrniti; knjiž. s sušenjem odtegniti sadju vlažnost odvzeti; knjiž. odtegniti denar iz obtoka vzeti
odtegníti se in odtégniti se - 1. knjiž. izogniti se, izmakniti se: odtegniti se kazni, sodbi / odtegnil se je volitvam / ni se mogel odtegniti boju za pravico
- 2. star. oditi: po teh besedah se je počasi odtegnil / odtegnil se je v samoto / če se le malo odtegnem, me že iščejo
// umakniti se: napadalci so se odtegnili; premalo nas je bilo za boj, zato smo se morali odtegniti
● knjiž. to se je odtegnilo našemu spoznanju tega nismo spoznali
odtégnjen -a -o: biti odtegnjen slabemu vplivu; odtegnjena vsota
odtegováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s hitrimi gibi delati, da kdo česa ne more več držati, se česa ne more več dotikati: odtegovati roko
- 2. delati, povzročati, da kdo
- a) ni več skupaj s kom: služba ga odteguje otrokom; odtegovati se družbi
- b) ne dela več česa: odtegovati koga od dela
- c) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: tožila je, da ji odteguje otroke; odtegovati se drug drugemu; čutil je, da se mu prijatelj počasi odteguje
- č) ni več pod vplivom koga: odtegovati mladino slabi družbi / odtegovati negativnemu vplivu slabih filmov
- 3. zmanjševati izplačilo za določen znesek: odtegovati od osebnih dohodkov; odtegujejo mu za nakup pralnega stroja; vračal bi v obrokih in odtegovali bi mu pri obračunih
- 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehavanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegovati pomoč; začela mu je odtegovati naklonjenost ni mu bila več naklonjena
● knjiž. plevel odteguje zemlji hranljive snovi jemlje; knjiž. odtegovala je oči njegovemu pogledu ni se hotela spogledati z njim; knjiž. odtegovati komu poglede ne hoteti gledati ga
odtegováti se knjiž. izogibati se, izmikati se: dolgo se je odtegoval vojaški službi / odtegovati se plačevanju prispevkov, sodelovanju
● knjiž. človek je tak, da išče, kar se mu odteguje kar se težko dobi, doseže; knjiž. ta delec se odteguje opazovanju se ne da opazovati
ogíbati se -am se in -ljem se nedov. (ī) - 1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj: v ozkem prehodu so se težko ogibali drug drugega; kolesar se ogiba pešcem / vozila se ogibajo jam na cesti vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje
// delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: otroci se ga plašno ogibajo; ogibala sta se drug drugega; ekspr. vse se me ogiba; ogibajo se ga kot kuge - 2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogibati se udarcem
// delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogibati se dolžnosti, obveznostim
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogibati se odgovorom, plačevanju dolgov - 3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogibati se nevarnosti, vojne
- 4. ekspr. ne uporabljati: ogibati se citatov, neprimernih izrazov
● ekspr. ogibati se alkohola ne piti alkoholnih pijač; ves dan se je ogibal kuhinje ni šel v kuhinjo; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ogiba se odgovoriti na to vprašanje ne mara, noče odgovoriti
ogíbati nar. vzhodno odstranjevati, umikati: ogibati gnoj izpod krav; hitro je ogibala vse, kar je bilo napoti
oglasíti se -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ī í; ī á) - 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati
// ptič se je oglasil z ostrim glasom
// ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem - 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili
- 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi
- 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest
- 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem
● nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil
oglášati se -am se nedov. (á) - 1. dajati zvoke, glasove: bolnik nepremično leži in se nič ne oglaša; muren se oglaša v travi; kukavica se glasno oglaša / ptiči se oglašajo s kratkim, visokim glasom
// ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder prihajajo zvoki, glasovi: iz daljave se oglašajo streli; z morja se oglaša ladijska sirena; vesela pesem se oglaša po vinogradih; v dolini se oglaša zvon - 2. ekspr. (večkrat) (spre)govoriti: v pogovoru se oglašati; vedno se oglaša s kakimi šalami / oglaša se z odločnimi besedami
- 3. odgovarjati (na poziv, klicanje): sova se je oglašala njegovim žvižgom; zaman ga kličeš, po telefonu se ne oglaša
- 4. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: oglaša se samo z dopisnicami / oglašam se vam iz Bohinja
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: znana bolečina se že oglaša; dvom se oglaša v njem; želja po prostosti se zmeraj močneje oglaša / začela se mu je oglašati vest
- 6. večkrat hoditi kam, navadno z določenim namenom: rad se je oglašal pri njih in tam prespal; takrat so se začeli oglašati snubci
● ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. kar naprej se mu oglaša želodec je lačen; oglašati se k besedi sodelovati v debati, pogovoru; ekspr. oglaša se v raznih revijah in časopisih piše, objavlja
oglašajóč se -a -e: oglašajoča se želja po domu ga je gnala na pot
ogníti se ógnem se in ôgnem se dov. (ī ọ́, ó) - 1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: ogniti se pešca; ogniti se avtomobilu / fant se je ognil s ceste na travnik umaknil
// napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: ogniti se sošolcem; ekspr. vedno se ga ogne v velikem loku / s pogledom se ga je ognila - 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogniti se udarcu
// napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogniti se težkega dela
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogniti se odgovoru, plačilu - 3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogniti se nesporazumu; ogniti se vojni
- 4. ekspr. ne uporabiti: ogniti se neprimernega izraza
ohraníti in ohrániti -im dov. (ī á ā) - 1. narediti, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti, značilnosti: ohraniti predmete nepoškodovane; ohraniti sadje čez zimo / ohraniti sadju vitamine; taki izdelki se ohranijo samo v suhem prostoru
- 2. narediti, da kaj ne preneha biti, obstajati: njegovo zadnje pismo so ohranili / ohraniti mir, prijateljstvo med narodi / ohraniti stare šege
- 3. narediti, da kaj ostane nespremenjeno; obdržati: ohraniti prvotni vrstni red
// z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: ohraniti koga pri dobri volji; ekspr. ohraniti gledališče pri življenju / delo ga je ohranilo zdravega
// z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: ohraniti naravno barvo in okus; kljub ponižanjem je ohranil čast; dobroto je ohranila vse življenje; ohraniti vitkost - 4. z oslabljenim pomenom izraža, da odnos osebka, kot ga določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: ohraniti spomin na ta dogodek; ohraniti spoštovanje do matere / do njega je ohranila ljubezenska čustva / ohraniti (komu) zvestobo ostati (mu) zvest
- 5. star. obvarovati: otroka je znala ohraniti pred vsemi nevarnostmi / posestva zaradi dolgov ni mogel ohraniti rešiti propada
● knjiž. poskušal je ohraniti glavo nad vodo obdržati; ekspr. ohranil je mirno kri, mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; znal je ohraniti naklonjenost občinstva biti tak, delati tako, da mu je bilo občinstvo še naklonjeno; ekspr. svoje nasvete kar zase ohrani nočem tvojih nasvetov; ohrani zase, kar sem ti povedal ne povej, ne zaupaj drugemu; ekspr. ohraniti v spominu zapomniti si; v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu
ohraníti se in ohrániti se s prislovnim določilom izraža začetek, izvor česa še obstoječega: vaza se je ohranila iz antike / te navade so se ohranile še iz nekdanjih časov
ohránjen -a -o: dobro ohranjena jabolka; njegova pisma so ohranjena; besedilo je ohranjeno samo v rokopisu
● ekspr. kljub starosti je še dobro ohranjena ni videti stara; je zdrava
ohránjati -am nedov. (á) - 1. delati, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti, značilnosti: ohranjati knjige nepoškodovane
- 2. delati, da kaj ne preneha biti, obstajati: ohranjati prijateljstvo; ohranjati v družini domače razpoloženje / naprava ohranja čist zrak
- 3. delati, da kaj ostane nespremenjeno: ohranjati prvotni vrstni red
// z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo delati, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: ohranjati koga pri zavesti / delo ga ohranja krepkega
// z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: znal je ohranjati eleganco / ohranjati videz sreče
● knjiž. tudi v tujini ji je ohranjal zvestobo ji je bil zvest
oklépati -am nedov. (ẹ̑) - 1. močno, trdno prijemati, stiskati: stal je za njim in ga oklepal; s koščenimi prsti mu je oklepal vrat
- 2. biti, stati okrog česa: obzidje je oklepalo velik prostor; trg so na treh straneh oklepale hiše
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: vse telo mu oklepa mraz; obup mu oklepa dušo; utrujenost ga je oklepala in hromila
♦ geom. stranici oklepata kot 90° ležita, postavljeni sta tako, da oblikujeta kot 90°
oklépati se - 1. močno, trdno
- a) objemati: stala je ob njem in se ga oklepala; z eno roko se je oklepala njega, z drugo otroka
- b) oprijemati se, držati se: oklepal se je palice; ves čas se je oklepal stebra
- 2. ekspr. biti zelo navezan na kaj: vztrajno se je oklepal starih navad, predstav; oklepal se je svoje zamisli
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga nakazuje določilo: oklepa se ga z veliko ljubeznijo, spoštovanjem
oklepajóč -a -e: krčevito se oklepajoč palice, je odšel
♦ lit. oklepajoča rima rima, pri kateri se ujemata prvi in četrti ter drugi in tretji verz
opájati -am nedov. (ā) - 1. povzročati pijanost: alkoholne pijače opajajo; opajati se z žganjem
- 2. nav. ekspr. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja: duh cvetočih akacij opaja / petje je opajalo poslušalce; upanje na vrnitev ga opaja / jesenske barve opajajo oko
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: opajala jih je neskončna sreča, žalost
opájati se biti v stanju čutnega in duševnega ugodja: opajati se ob misli na prihodnost; opajala se je nad glasbo; opajati se z lepoto pokrajine
● knjiž. pesnik se opaja v ljudski pesmi zajema, dobiva iz nje
opajajóč -a -e: opajajoč vonj; opajajoča moč ljubezni; opajajoča toplota
operírati -am nedov. (ȋ) - 1. nedov. in dov. z zdravniškim dejanjem odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: dati se operirati; operiral ga je primarij; ponesrečenca so že operirali / operirati oko, pljuča; operirali so ga na prostati / operirati bulo, kilo, slepič
- 2. voj. opravljati vojaške operacije: bombniki in lovci so operirali skupaj s kopenskimi silami; brigada je v tistem času operirala na Gorenjskem
- 3. publ. delovati, nastopati: njihova mornarica operira že na vseh svetovnih morjih; kot borzni agent je operiral v večjih mestih države
- 4. publ., z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža, da je dejavnost osebka v zvezi s tem, kar izraža samostalnik: banke operirajo z denarjem vlagateljev; operirati s stvarnim gradivom / umetnik operira z barvo, obliko / operirati s številkami / režiser mora pri snemanju operirati z montažerjem sodelovati; v svoji razpravi operira s predzgodovinskimi vplivi jih upošteva, navaja
- 5. ekspr. uporabljati: rad operira z abstraktnimi pojmi, tujkami; kot govornik operira s frazami
operíran -a -o: operirani bolnik; jutri bo operiran; operirana noga še vedno boli; sam.: operirani se dobro počuti
opráviti -im dov. (á ȃ) - 1. uspešno končati
- a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
- b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral
// mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
- 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago
// opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil - 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
- 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih
// s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
// publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala
// revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem - 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
- 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
- a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
- b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
- 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača
- 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
♦ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot
opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel
oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo
● ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela
oprávljati1 -am nedov., stil. opravljájte; stil. opravljála (á) - 1. biti dejaven
- a) pri kakem delu, opravilu: opravljati izpit, tečaj; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela; opravljati poljska dela
- b) pri čem zahtevanem, pričakovanem: dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo
- 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: opravljati izvidniške polete; opravljamo prevoze po naročilu; opravljati nadzorstvo nadzorovati; publ. plačila se opravljajo v dolarjih plačuje se
// opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju maturiral je
// natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo; opravljati službo oskrbnika biti oskrbnik
// bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo - 3. imeti določen namen, določeno vlogo: to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica
- 4. star. oskrbovati, skrbeti za: opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino
- 5. star. oblačiti: opravljati otroka; opravljati se za v mesto; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal
● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje; zastar. sinovi so mu opravljali sitnosti povzročali; star. vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto delal, počel
♦ fiz. sila opravlja delo; rel. opravljati devetdnevnico; opravljati božjo službo
opravljajóč -a -e: delal je kot čuvaj deset let, natančno opravljajoč svojo službo
oprijémati -am tudi -ljem nedov. (ẹ̑) imeti roke, prste položene okrog česa: oprijemati drevo / trdno je oprijemal volanoprijémati se - 1. podpirati se, opirati se s prijemanjem česa: oprijemati se debla / oprijemala se ga je pod pazduho
// prijemati, navadno trdno: oprijema se in se opoteka do vrat; oprijemati se stene - 2. pojavljati se tesno okrog česa: blago se mehko oprijema telesa / taka kolesa se dobro oprijemajo ceste
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vztrajno se oprijema učenja / z vso voljo se je oprijemala življenja
oprijemajóč -a -e: zlezel je iz vode, oprijemajoč se vej
oprijéti oprímem dov., oprijél; nam. oprijét in oprijèt (ẹ́ í) položiti roke, prste okrog česa: skušal je oprijeti deblo, omarico;
drevo sta komaj oprijela dva moška / oprijeti toporišče sekire; trdno je oprijel volanoprijéti se - 1. podpreti se, opreti se s prijemom česa: oprijeti se kola; krčevito se je oprijela roba skrinje; skušal se je oprijeti stola / oprijela se ga je pod pazduho, za roko
// prijeti, navadno trdno: odzadaj se ga je oprijel; oprijela se ga je kot klop / z obema rokama se je oprijel kozarca; hitro se je oprijel vrat, da ni padel - 2. pojaviti se tesno okrog česa: sneg se je oprijel drevja / obleka se močno oprime telesa / ta smola se zelo dobro oprime prime
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: končno se je oprijel dela, učenja; oprijel se je gospodarstva; oprijeti se politike / krčevito se je oprijel ljubezni, upanja / oprijeti se novih idej
● ekspr. oprijeti se vsake bilke vsakega najmanjšega upanja na rešitev; ekspr. oprijeti se kmetije začeti (pridno, resno) kmetovati
oprijét -a -o: tesno oprijet kostim
opustíti -ím dov., opústil (ī í) - 1. nehati
- a) vzdrževati, uporabljati kaj: staro pokopališče so opustili; opustiti rudnik, vinograd / lesene pluge so že davno opustili jih ne uporabljajo več
- b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opustiti kamnoseštvo; kleparstvo je kmalu opustil / moral je opustiti obrt / podjetje so zaradi nedonosnosti opustili
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: morali so opustiti vsako iskanje; opustiti kajenje; končno so opustili lov na medveda; opustil je sleherno upanje / opustiti razvratno življenje / prvotno namero je opustil
● zastar. opustil je predstaviti nas ni nas predstavil
- 2. redko izpustiti: pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje
opustívši zastar.: opustivši delo, se je vdal pijači
opuščèn -êna -o: opuščen star mlin; več vasi je že opuščenih
opúščati -am nedov. (ú) - 1. nehavati
- a) vzdrževati, uporabljati kaj: v tem predelu kmetije opuščajo / opuščati star običaj
- b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opuščati kovaštvo; loterija se vedno bolj opušča
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža približevanje koncu dejanja, kot ga določa samostalnik: opuščati prodajo blaga
- 2. redko izpuščati: opuščal je vse stilno zaznamovane besede
otròk -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) - 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja
// otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci - 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi
// nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav
// nedonošen otrok - 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci
- 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti
● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci
♦ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji
ovíjati -am nedov. (í) - 1. z navijanjem okrog česa varovati ali združevati: s slamo ovijati mlada drevesa; ovijati šopek s svilenim trakom / ovijala si je šal okoli vratu
- 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovijala gosta megla / plašč ji ovija telo / bršljan ovija drevo; fižol se ovija okoli prekle
// dajati, polagati okrog česa: ovijala mu je roke okrog vratu - 3. dajati, delati čemu ovitek: ovijati knjige, revije
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: srce mi ovija obup; ovijala jo je velika skrb
- 5. z vitjem odstranjevati tekočino: ovijati perilo
● ekspr. žena ovija moža okoli mezinca, prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče; ekspr. vztrajno sta ovijala vsak svojo steklenico pila, popivala; redko ovijati lase v kito spletati, povezovati
ovíjati se star. oblačiti se, zavijati se: ženske so se začele ovijati v jope
ovijajóč -a -e: divje trte, bujno ovijajoče drevesna debla; ovijajoče se steblo
ovíti ovíjem dov. (í) - 1. z navijanjem okrog česa zavarovati ali združiti: oviti cevi; oviti mlado drevje; oviti šopek s trakom / ovila si je šal okrog vratu
- 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovila gosta megla / slak je ovil trto; fižol se je ovil okoli prekle
// dati, položiti okrog česa: ovila mu je roko okrog pasu, vratu - 3. dati, narediti čemu ovitek: oviti knjigo, revijo
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ovil jo je velik strah; srce se ji je ovilo v žalost
- 5. z vitjem odstraniti tekočino: oviti perilo
● zastar. pot ovije okoli hriba zavije, je speljana; ekspr. oviti glavo z vencem dati venec na glavo; redko oviti lase v kito splesti, povezati
ovíti se star. obleči se, zaviti se: ovil se je v suknjič
● trdneje se ga je ovila oklenila, se stisnila k njemu; ekspr. bič se je ovil okrog jetnikovih ramen zadel ga je udarec z bičem
ovít -a -o: vas je bila ovita v meglo; ovito drevje
● ekspr. izvor te družine je ovit v meglo še ni raziskan, jasen; knjiž. ta junak je ovit v mnogo anekdot o njem se pripoveduje, širi mnogo anekdot
♦ obrt. ovita petlja petlja (pri kvačkanju, pletenju), pri kateri se nit le ovije okrog kvačke, igle; ovito krilo krilo, pri katerem se sprednja ali zadnja dela križata in je zapeto samo v pasu
pádati -am nedov. (ā ȃ) - 1. zaradi izgube ravnotežja, opore prihajati
- a) iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: opotekal se je in padal; padati na obraz, naprej, vznak / drevesa so padala z velikim truščem; brazde so pri oranju lepo padale
- b) z višjega mesta: pri hoji po vrvi so sprva padali; ptice so zaradi mraza padale z vej / zavitki so mu padali iz naročja
// večkrat prenehati biti nameščen kje: stekelce pri očalih mu pada iz okvira; naramnica mu pada z rame / listje že pada z drevja odpada
- 2. premikati se v smeri navzdol zaradi lastne teže: v sanjah se mu je zdelo, da pada; podoba pastirja, ki pada v prepad; gledal je snežinke, kako se v vetru dvigajo in padajo; padati z veliko hitrostjo
// premikajoč se po zraku, zlasti v smeri navzdol zaradi lastne teže- a) pojavljati se: preden se je ulila ploha, so padale le debele kaplje; na tem mestu pada kamenje; vulkanski prah pada včasih tako na gosto, da se zmrači / v tem letnem času pogosto pada toča; sodra pada; dopoldne je padal dež je deževalo; v hribih bo padal sneg bo snežilo
// brezoseb. kaže, da bo padalo deževalo - b) prihajati kam: jabolka padajo na cesto in se obtolčejo; na mesto so padale bombe; seme pada na preorano zemljo / ekspr. čebele so težko obložene padale na brado so sedale, se spuščale; saje padajo na tla se usedajo
// udarjati, zadevati: kaplje so padale po dežniku; ekspr. če bi solze padale po trdi skali, bi se omehčala / ekspr.: palica je padala po njegovem hrbtu; trde pesti so padale po njem; brezoseb. padalo je po glavi, hrbtu, rokah; pren., ekspr. težko padajo njegove besede
- 3. pojavljati se, nastopati na površini: svetloba pada na mizo; njegova senca je padala na pesek / zavese so bile spuščene, da sonce ne bi padalo v sobo sijalo
// ponoči pada rosa
// z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: v tem času že začne padati slana; ekspr. na zemljo pada noč noči se - 4. pog. nepričakovano, nenapovedano prihajati: v sobo so padali drug za drugim kakor brez uma / pisma s fronte so le poredkoma padala v našo hišo
- 5. biti v položaju v smeri navzdol: črni brki mu padajo čez ustnice; dolgi lasje so ji padali na ramena
// navadno s prislovnim določilom biti tak, da se lepo prilega, ne dela počeznih gub: svilene tkanine lepo padajo; narediti zavesi dvojni rob, da lepše pada - 6. biti čedalje nižji v določeni smeri: pot je začela padati; planota proti jugu rahlo pada / ekspr. strmo pobočje pada v sotesko
- 7. manjšati se, zniževati se, navadno v precejšnji meri: zračni pritisk pada; njegov vpliv pada; zanimanje za knjigo je začelo padati / cene padajo; kvaliteta izdelkov pada / obisk pada / publ. dinar pada vrednost dinarja se manjša
// publ. kulturno padati postajati manj kulturen
// prihajati na nižji ton, manjšo glasnost: pesem je padala in naraščala; glas ji je postopoma padal
// s prislovnim določilom prihajati v moralnem pogledu na nižjo stopnjo: padal je čedalje globlje; sovražniki naše države so padali vse nižje in nižje - 8. biti drug za drugim osvojen, vdajati se: mesta so padala skoraj brez odpora / zaradi izdaj so padale tudi javke
// publ. izgubljati vpliv, veljavo, položaj: stare teorije padajo in nastajajo nove / rekordi padajo jih presegajo
// politična nasprotja padajo izginjajo - 9. biti drug za drugim ubit v boju: na fronti so padali možje in fantje / publ. v Gramozni jami so padali talci so streljali talce
// ekspr. ljudje so padali od neke čudne bolezni umirali; zaradi insekticidov so čebele padale v rojih; padali so kot muhe - 10. ekspr., navadno v zvezi s po ostro, grobo, žaljivo nastopati proti komu: ni mogel do besede, kar naprej so padali po njem / sovražniki so padali po naši deželi si jo prisvajali, jo napadali
- 11. publ., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: padajo očitki, da so ljudje premalo obveščeni; med streljanjem so glasno padali ukazi; padala so vprašanja vpraševali so
// žarg., šol. padali so ukori dani so bili - 12. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža nastopanje stanja, kot ga nakazuje določilo: padati v apatijo; padal je v hude duševne krize; pog. zdelo se mu je, da pada v nezavest omedleva; publ.: padati v obup postajati obupan; iz dneva v dan pada v večjo odvisnost postaja bolj odvisen
// publ. padati v napako delati napako - 13. pog. večkrat priti na, biti na: državni prazniki padajo na različne dneve v tednu / njegovo bivanje v Franciji pada v čas okupacije v Franciji je bival med okupacijo
● pog. v prepirih so padale ostre besede bile izrečene; ekspr. za to bodo še glave padale bodo ljudi ubijali; ekspr. če ne boš ubogal, bo padalo boš tepen; ekspr. padati iz hajke v hajko doživljati pogostne hajke; ekspr. zadovoljiti se z drobtinami, ki padajo z bogatinove mize z dobrinami, ugodnostmi, ki so za tega, ki jih da, nekaj nepomembnega, odvečnega; pog. prišel bo, pa če bi ošpičene prekle padale z neba gotovo, zagotovo; vznes. fantje so padali v prerane grobove prezgodaj umirali; ekspr. te besede so mu padale v srce so ga prizadevale; pog. težke veke mu same od sebe padajo vkup postaja zelo zaspan
♦ mat. funkcija pada z večanjem neodvisne spremenljivke se odvisna spremenljivka zmanjšuje
padáje knjiž., redko padajoč: padaje v prepad
padajóč -a -e: padajoča in vzpenjajoča se cesta; padajoče kamenje; mehko padajoče tkanine
♦ lingv. padajoča intonacija intonacija z upadajočim ali visokim tonskim potekom naglašenega zloga in s tonsko nižjim naslednjim nenaglašenim zlogom; mat. padajoče zaporedje števil; meteor. padajoči veter veter, ki nastane pri prehajanju hladnega zraka čez gorsko prepreko
pásti pádem dov., stil. pàl pála (á ā) - 1. zaradi izgube ravnotežja, opore priti
- a) iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: spotaknil se je in padel; pasti naprej, vznak, zviška; padel je kot pokošen / dobro prisloni lestev, da ne bo padla; drevo se mora prav zasekati, da pade v želeno smer / pasti po stopnicah / zadeta žival je padla se je zgrudila; konj je padel pod njim / ekspr.: zaradi dolgov je moral gozd pasti so ga morali posekati; pšenica je v dveh dneh padla bila požeta; od utrujenosti je kar padel na stol se brez moči usedel; padel je pred njim na obraz vrgel se je
- b) z višjega mesta: veja se je odlomila in je padel; pasti s konja; pasti z ladje v morje; knjiga je padla s police; pasti v brezno, za omaro / milo mu je padlo iz rok; otrok ji je padel iz naročja
// prenehati biti nameščen kje: kamenček je padel iz prstana; jermen je padel s kolesa se snel; petlje so padle s pletilke; ekspr. od presenečenja so mu oči skoraj padle iz jamic zelo je izbuljil oči
// listje je že padlo z drevja odpadlo
- 2. premikajoč se po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže priti kam: bomba je padla na hišo; jabolko mu je padlo na glavo / ogrizek je padel zraven koša; gošča je padla na dno se usedla; smet mu je padla v oko; žoga je padla v koš / ekspr.: race padejo na vodo zlasti zvečer priletijo, se spustijo; jed je kar padla vanj zelo hitro jo je pojedel; neka roka mu je trdo padla na ramo začutil je močen prijem na rami
// v zvezi z na pri premikanju po zraku, zlasti v smeri navzdol, zaradi lastne teže udariti, priti z določenim delom na podlago: skakalec se je v zraku obrnil in srečno padel na bok; lahko bi padel na glavo in se ubil; maček pade na noge - 3. s prislovnim določilom pojaviti se, nastopiti na površini: mesečina je padla v sobo; svetloba mu je padla na obraz / njena senca je padla na steno / megla je padla na polje; spraviti seno v kopice, preden pade rosa / padlo je le nekaj kapelj le malo je deževalo
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zgodaj je padel mrak; padla je rosa; bojijo se, da bo padla slana; ekspr. noč je padla na zemljo znočilo se je - 4. pog. nepričakovano, nenapovedano priti: padel je k njemu ravno ob kosilu; ni pisal, kar padel je v hišo / v podjetje je padel inšpektor
// nehote, po naključju priti: iskal sem izhod, pa sem padel v stanovanje / padel je med veseljake; pasti v slabo družbo / padel je v to delo in ga mora končati nehote, po naključju ga je dobil; naložili so mu ga - 5. spremeniti položaj v smeri navzdol: ko je odpela lase, so ji padli po hrbtu / glava mu je padla na prsi se mu povesila
// navadno s prislovnim določilom biti tak, da se lepo prilega, ne dela počeznih gub: svilene tkanine lepo padejo - 6. zmanjšati se, znižati se, navadno v precejšnji meri: hitrost vožnje je v drugem krogu padla; pritisk in temperatura sta padla / cena nekaterih izdelkov je padla / število obiskovalcev je padlo pod lansko povprečje / disciplina je padla se je poslabšala; publ. njihova morala je padla
// priti na nižji ton, manjšo glasnost: pasti z glasom ob zaključku misli; ekspr. glas sirene je v žalostnem tonu padel in izzvenel
// s prislovnim določilom priti v moralnem pogledu na nižjo stopnjo: tako daleč je padla, da je začela vohuniti; globoko ste padli, odkar ste brez varstva; nižje je padel, kot smo mislili / glede okusa smo zelo padli - 7. biti osvojen, vdati se: okoliščine, v katerih je mesto padlo; po večdnevnem obleganju je trdnjava padla / publ. v tem času je padel najvišji vrh so prišli nanj
// publ. izgubiti vpliv, veljavo, položaj: realizem je padel, na njegovo mesto je stopila nova romantika / rekord bo padel bo presežen; vojaška vlada je padla morala odstopiti
// publ. biti odstranjen, izginiti: s tem je padla zadnja ovira za razvoj; pregraje med ljudmi so padle / padel je tudi ta dvom - 8. biti ubit v boju: padel je na fronti; pasti v napadu na sovražnikovo postojanko; padel je med vojno kot partizan / pasti za domovino, svobodo; pasti junaške smrti
- 9. ekspr., navadno v zvezi s po napasti: letala so padla po nas; padel je z veliko vojsko po njih / padli so po njih s palicami
// ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: ko je povedal svoje mnenje, so vsi padli po njem / padli so po njegovi knjigi
// začeti hlastno jemati, si prisvajati: pasti po plenu / tujci so padli po naši zemlji / pasti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti; pren. kar padel je po knjigi - 10. nav. ekspr., v zvezi z na, s izraža, da kaj neprijetnega začne ali preneha
- a) biti obveznost za koga: dajatve so padle na ljudstvo; skrb za otroka je padla na stare starše / pog.: njeno delo je padlo nanj je moral opravljati on; odgovornost za nesrečo pade tudi na vas tudi vi ste odgovorni zanjo; sum bo padel na vse vsi bodo osumljeni; očetova jeza je padla tudi nanj tudi njega je oče kaznoval
- b) prizadevati koga: težko breme mu je padlo s pleč; hudo gorje mu je padlo na glavo / utrujenost je padla z njega; ko smo to izvedeli, je padla na nas težka mora
// pog. priti v posest koga, postati last koga: po materini smrti je hiša padla na sina / nanj je padlo premalo dediščine prišlo, je dobil
// nekaj njegove slave je padlo tudi na druge tudi drugi so je bili deležni
- 11. publ., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: odločitev o tem še ni padla; padlo je povelje za naskok; padlo je nekaj predlogov nekaj stvari je bilo predlaganih; padlo je vprašanje, kje dobiti sredstva vprašali so
// padlo je nekaj strelov; v prvem polčasu sta padla dva gola bila dosežena - 12. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: pasti v duševno krizo; padla je v apatijo, obup postala je apatična, obupana; pasti v dvome začeti dvomiti; pazi, da ne padeš v nesrečo ne boš nesrečen; pog. pasti v nezavest omedleti
- 13. ne izdelati v šoli, pri izpitu: v prvem letniku je padel in ponavljal / pasti iz matematike / pasti pri izpitu, maturi
- 14. ekspr. narediti moralno slabo, neprimerno dejanje: v takih okoliščinah marsikdo pade; vsak lahko pade
- 15. pog. priti na, biti na: državni praznik pade na nedeljo; novo leto je padlo na petek / ti dogodki padejo v zadnje leto vojne so se zgodili v zadnjem letu vojne
● pog. tu in tam pade kaka kletev je izrečena; ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; ekspr. krinka je padla pokazalo se je pravo, resnično bistvo, podoba česa; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; pog. upal je, da bo tudi njemu kaj padlo (v žep) da bo tudi on kaj dobil; pog. vse letnice so mu padle iz glave je pozabil; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto; žarg., gled. pasti iz vloge prenehati igrati skladno z vlogo; pog. pasti komu okrog vratu objeti ga; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; pog. čakal je tisti, ki je s hruške padel ne bom te počakal; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; pog., ekspr. mi tudi nismo z lune padli nismo nespametni, naivni; ekspr. ali si z lune padel slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; ekspr. pasti na kolena poklekniti; biti premagan, vdati se; ekspr. pasti na kolena pred kom kleče ga prositi; ekspr. hiša je padla na kup se je podrla, je razpadla; ekspr. to mi ni padlo na misel, na pamet tega se nisem spomnil; na to nisem pomislil; star. nate je padla izbira ti si izbran; ekspr. oko mu je padlo nanjo pogledal jo je; vzbudila je njegovo zanimanje; je kot maček, vedno pade na noge v vsakem položaju, stanju se znajde; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželeni uspeh; publ. društvo je padlo pod zakon je moralo podrediti svoje delovanje zakonu; pog. pasti komu v besedo prekiniti ga pri govorjenju; pasti občini v breme živeti na stroške občine; pog. dela, kar mu v glavo pade kar se mu ljubi; pog. le kaj ti je spet padlo v glavo česa si se domislil; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo? si se zbal, izgubil pogum; pog. sovražnik jim je padel v hrbet napadel jih je od zadaj; zahrbtno napadel; ekspr. sekira mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; ekspr. padel je policiji v mrežo, zanke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. čakal je, da mu bo padla v naročje pristala na ljubezenski odnos z njim; to mu je padlo v naročje kot zrela hruška to je dobil brez prizadevanja, truda; pog., ekspr. padel sem v nemilost pri njem zameril sem se mu, ni mi več naklonjen, ne zaupa mi več; pog. to je tako, da pade v oči zelo opazno; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo; ekspr. v njenih očeh je padel začela ga je manj ceniti, spoštovati; vznes. pasti v prah pred kom zelo se ponižati; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; žarg., lov. na lovu je padlo več srn bilo uplenjenih, ustreljenih; pog. tepel ga je, ne da bi pazil, kam pade po katerem delu; nižje pog. voz je bil ves zvezan, da ne bi padel narazen razpadel; nižje pog. pasti noter priti v neprijeten, kočljiv položaj; nižje pog. od slabosti okoli pasti omedleti; nižje pog. oči so mu padle skupaj zaspal je, zadremal je; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
♦ fin. tečaj dolarja je padel; šah. figura je padla nasprotnik jo je odstranil s svojo potezo iz igre; šport. pri doskoku je padel
pádel -dla -o: postaviti spomenik padlim borcem; nanovo padli sneg
● evfem. padla dekleta vlačuge, prostitutke
♦ rel. padli angel hudič; sam.: grobovi padlih
pestíti -ím nedov. (ī í) - 1. ekspr. odločno, z grožnjami izražati nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: predstojnik ga je pol ure pestil zaradi neizpolnjene norme; pestil je stražarja, ker ga ni zbudil / upniki ga pestijo, zato je prodal gozd; občina jih pesti zaradi neprijavljenega zaslužka
// z grožnjami, silo vplivati na koga, da bi storil, povedal kaj: zasliševalec ga je pestil, kje je tisti dan bil; toliko časa so jih pestili, da so priznali / trdo so ga pestili, a ni izdal nikogar - 2. ekspr. povzročati, da je kdo v zelo neprijetnem, težkem položaju: pestijo jih veliki davki; suša jih je pestila pol leta; klub pestijo finančne težave / čas, delo me pesti
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: pestile so jih velike skrbi / bolezen ga pesti zelo bolan je; lakota ga je pestila zelo je bil lačen - 3. star. tepsti, pretepati, zlasti s pestmi: tako so ga pestili, da je obležal nezavesten
- 4. zastar., v zvezi pestiti roke stiskati roke v pest: pestil je roke in stiskal zobe
● ekspr. za vsak dinar me pesti hoče natančno vedeti, za kaj je bil uporabljen, zapravljen denar; ekspr. profesor ga je pol ure pestil pred tablo spraševal težko učno snov
pestíti se ekspr., redko mučiti se, truditi se: trije možje so se pestili z jadrom
péstovati -ujem in pestováti -újem nedov. (ẹ́; á ȗ) - 1. držati, imeti koga v naročju: pestovati bratca; dedek je pestoval vnuka; otrok pestuje medvedka, punčko; pestovati in ujčkati / pestovati koga na kolenih
// držati, imeti v naročju sploh: nežno je pestovala fantovo glavo / ekspr. pestovati puško, torbico - 2. ekspr. ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh; držati: nekaj časa je pestoval skodelico kave, potem je odgovoril / v rokah je pestoval kozarec / pestovati glavo med rokami
// skrbno, previdno držati: pestovati zlomljeno roko; z dlanjo pestovati komolec - 3. ekspr. zelo, pretirano skrbeti za koga: doma so ga pestovali, zato je tako razvajen / novi šef nikogar ne pestuje; pren. življenje ga ni pestovalo
- 4. knjiž. ohranjati, negovati: pestovati stare navade, običaje / pestovati domačnost kuhinje
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: pestovati bolečino, jezo, lenobo; dolgo je pestoval misel na drugo službo; v sebi je pestoval občutek krivice / to željo sem pestoval le v mislih
● ekspr. zelo pestuje svoj prehlad zelo, pretirano skrbno (si) ga zdravi; knjiž. v koči so eno uro pestovali svojo utrujenost so utrujeni eno uro počivali, se oddihovali; evfem. pri sosedovih bodo pestovali soseda bo rodila
péstovati se, in pestováti se - 1. biti, sedeti komu v naročju: že spet se pestuješ / ta otrok bi se samo pestoval
- 2. ekspr., redko biti, zadrževati se kje: pestovati se na peči, po postelji
pestujóč -a -e: pred hišo je sedel ded, pestujoč vnukinjo
pítati -am nedov. (ī) - 1. hraniti z dajanjem hrane v usta: pitati bolnika; do drugega leta otroka še pitajo / čebele pitajo ličinke; vrana pita mladiče
// ekspr. hraniti, dajati jesti: pitajo nas s samimi ribami; konje kar naprej pitajo s sladkorjem; sedi v fotelju in se pita s čokoladnimi bonboni / zdravnik nas pita s tabletami nam daje velike količine tablet - 2. načrtno krmiti žival, da bi se zredila: pitati gos, govedo; svinje pitati z žirom
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: nehajte nas pitati s pridigami / pitati koga s psovkami / pita nas z lepimi besedami, obljubami / ta časopis pita bralce z lažmi iz določenih namenov objavlja neresnične, izmišljene, zmotne stvari
● ekspr. pitati koga z beračem, izdajalcem zmerjati; ekspr. misliš, da te bomo s pečenimi piškami pitali hranili s samimi izbranimi jedmi
♦ agr. pitati prašiča za mast, meso zaradi pridobivanja masti, mesa; čeb. pitati čebele krmiti
pítan -a -o: pitani kopuni, prašiči; prim. pitan
píti píjem nedov. (í) - 1. dajati tekočino v usta in požirati: v roki je držal kozarec in pil; piti čaj, kavo, liker; šli so k studencu pit; hlastno, počasi, v dolgih požirkih piti / bolnik že je in pije; veliko, zmerno piti; pije kot goba, krava, žolna zelo dosti, pogosto
// piti iz kozarca, steklenice; piti po slamici, žlički / otrok pije pri materi se hrani z materinim mlekom
// zlasti v kmečkem okolju piti likof / v nedoločniku: dal mu je piti pijače, tekočine; ponuditi, prinesti piti / rad bi kaj pil / kot poziv pri pitju (alkoholnih pijač) fantje, pijmo - 2. uporabljati, imeti za pijačo: otroci pijejo premalo mleka; najrajši pije vodo / likerja ne pijem; pijem samo belo vino
- 3. uživati alkoholne pijače
- a) navadno dalj časa in v veliki količini: vso noč so pili in razgrajali; nekoliko je že pil, zato tako govori; pog., ekspr. še ga bomo pili / šli so pit
- b) pogosto in v veliki količini: ne kadi in ne pije; pije iz obupa; začel je piti / elipt. boste kozarček? Hvala, ne pijem; ekspr. piti na žive in mrtve zelo
- 4. vznes., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen čutnega in duševnega ugodja, kot ga določa samostalnik: piti čar pravljic; z vsem srcem je pila mir pokrajine uživala; žejno je pil lepoto polj gledal
// pusti, naj pijem ljubezen iz tvojih oči / srce je pilo srečo, veselje
// zajemati, dobivati iz česa: lirika je pila novo moč iz narodnih virov / iz tvojih besed pijem pozabo, tolažbo - 5. ekspr. delati, povzročati, da se kaj zmanjšuje, izginja: sonce je pilo meglo, roso; južni veter pije sneg po grapah / neprestano delo mu pije moči, zdravje
- 6. vpijati, vsrkavati: gaza, goba, obveza pije; suhe drobtine so pile odvečno mokroto / ekspr. trava je pila hladno roso
● ekspr. njegove besede je pila z odprtimi usti zelo pazljivo ga je poslušala; piti bratovščino s kom začeti se tikati, navadno po ustaljenem obredu; pog., ekspr. ta človek mi pije kri me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči; ekspr. ljubezen do domovine je pil že z materinim mlekom pridobival v zgodnjih otroških letih; ekspr. s poljubi piti komu solze z lic s poljubljanjem odstranjevati; zastar. piti tobak kaditi; vznes. piti iz čaše modrosti, učenosti postajati moder, pameten, učen; piti na medvedovo kožo, čeprav je medved še v gozdu proslavljati uspeh, čeprav ta še ni dosežen; piti na zdravje koga s slovesnimi besedami in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje; pog. imate kaj za piti pijače (zame); ekspr. ni se vedelo, kdo pije in kdo plača gospodarjenje je bilo zelo neurejeno
pijóč -a -e: otrok je pijoč zaspal; jedoči in pijoči gostje
plávati -am nedov. (ȃ) - 1. premikati se po vodi z gibanjem, premikanjem nog, rok, telesa: labodi, ribe plavajo; kopalci so plavali čez preliv; učiti se plavati / plava samo s plavalnim obročem / podlasica tudi plava; te živali plavajo z repom / plavati pod vodo
// gojiti plavanje, ukvarjati se s plavanjem: plavati je začela pred tremi leti; plavati in drsati - 2. premikati se
- a) po vodi sploh: po morju plavajo ladje; v daljavi plava jadrnica / ledene gore so plavale proti jugu
- b) po zraku: po nebu plavajo beli oblaki; hodi, kakor bi plavala / ekspr. mesec je mirno plaval skozi oblake / ekspr. nad travnikom so plavali metulji; pren. pogled mu željno plava po vrhovih
// nav. ekspr. širiti se, razširjati se: vonj akacij plava v zraku; ubrano zvonjenje plava čez dolino / samo njuna glasova sta plavala v temi
- 3. z oslabljenim pomenom biti, nahajati se prosto
- a) v vodi, na vodni površini: na gladini plavajo veliki oljni madeži / zavese morajo pri pranju v vodi plavati; prosto plavati / les na vodi plava ne potone
- b) kje sploh: rumenjak plava na vrhu beljaka / nad travniki plava rahla megla / ekspr. na njenem obrazu plava smehljaj; pren. njena podoba mu vedno plava pred očmi
- 4. ekspr. biti deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: plavati v blaženosti, veselju / plava samo v svojih spominih / plavati v denarju, izobilju / krompir kar plava v maščobi je zelo zabeljen
// njene oči še vedno plavajo v solzah - 5. žarg. ne biti trden, gotov v kakem delu, kaki dejavnosti: sredi dejanja se je igralec zmedel in začel plavati; vi ne boste plavali, saj imate besedilo napisano / v tej stroki že dolgo plavajo
● žarg., avt. avtomobil plava ne vozi stabilno zaradi tanke plasti vode med kolesi in površino ceste; ekspr. dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; ekspr. plavati mrtvaka mirno ležati na hrbtu na vodni površini; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje; publ. stranka plava v desničarskih vodah je desničarsko usmerjena; ekspr. od sreče plavati v oblakih biti zelo srečen; ekspr. večkrat plava v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; plavati po pasje tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi
♦ šport. plavati kravl, metuljčka; plavati 400 m mešano
plaváje: plavaje vleči čoln k bregu; neutrudno plavaje ves dan, se je rešil
plavajóč -a -e: plavajoči led; na vodi plavajoči odpadki
● plavajoči hotel ladja, prirejena za hotel; plavajoči mlin mlin na čolnih, ki plavajo na vodi
♦ navt. plavajoči dok
plêsti plêtem nedov., plêtel in plétel plêtla, stil. plèl plêla (é) - 1. delati tekstilne izdelke s pletilkami, pletilnim strojem: plesti jopico, nogavice; plesti z debelimi, drobnimi pletilkami; šivati in plesti / kvačkati zna, plesti pa ne; ročno, strojno plesti / plesti vzorec
♦ obrt. plesti leve petlje - 2. delati, izdelovati kaj z nameščanjem dveh ali več podolgovatih upogljivih stvari izmenoma drugo čez drugo: dekleta pletejo vence; plesti jermen za bič; plesti kite, mrežo; plesti ograjo iz protja, šibja / plesti lase v kito / čez zimo plete košare / ptiči pletejo gnezda
- 3. ekspr. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu plete; kaj pleteš proti njemu; za mojim hrbtom ne pleti ničesar; proti tebi se plete zarota
// z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: pletel je ljubezen, prijateljstvo z njo; na vse strani plete spletke - 4. ekspr. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjemi mu vsega, kar plete; spet je nekaj pletel o tebi / okrog nas so pletli laži in obrekovanja / plesti besede, pogovor o čem govoriti, pogovarjati se
- 5. ekspr. delati, snovati: v glavi že plete nov načrt; zmeraj kaj plete / ljudstvo je pletlo o tem nenavadne legende ustvarjalo
● ekspr. samo da se ne boš kesal, je pletel dalje govoril; knjiž., ekspr. plesti hvalnice komu hvaliti, slaviti ga
plêsti se ekspr. - 1. s prislovnim določilom počasi gibati se, premikati se v določenem prostoru: mačka se ji je pletla med nogami, pod nogami / pod temnim stropom se je pletel dim z ognjišča
// pojavljati se v neredu: žareči bliski so se pletli in križali / misli se mu divje pletejo po glavi
// pojavljati se sploh: naokoli se je pletel mrak / na večernem nebu se je pletla rožnata zarja - 2. nastajati, širiti se: o tem se pletejo različne zgodbe / čudne govorice se pletejo okrog tebe / eno se plete iz drugega izhaja
- 3. dogajati se: kaj neki se plete tam doli / kdo bi vedel, kaj se plete v ljudeh / med njima se nekaj plete
● ekspr. govorica se mu plete ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. pogovor se je pletel o knjižnem jeziku govorili so, pogovarjali so se; ekspr. to vprašanje se je dolgo pletlo po njegovih možganih dolgo je razmišljal o njem; ekspr. ni se hotel plesti z njo imeti z njo (tesnejših) stikov
pletóč -a -e: pletoč nogavico, je pazila na otroke
pletèn -êna -o: pleten brezrokavnik; pleteni stoli; gladko pletena jopica; iz vrbovih šib pletene košare; dvojno pleten rob; ročno, strojno pleten
plurále tántum plurále tántuma m, im., tož. mn. tudi plurália tántum s (ȃ-ȃ; ā-ȃ) lingv. množinski samostalnik
počastíti -ím dov., počástil (ī í) - 1. izkazati komu čast, spoštovanje: počastiti pesnika; počastiti slavljence s kratko slovesnostjo; vsakogar je počastil z nagovorom / počastiti obletnico vstaje; počastiti spomin na padle
// ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža odnos, kot ga določa samostalnik: počastiti koga s hvaležnostjo, naklonjenostjo, zaupanjem / počastili so ga z obiskom obiskali so ga - 2. rel. izkazati čast z molitvami, obredi: počastiti Marijo
počaščèn -êna -o: bil je počaščen s tem, da je smel nositi zastavo v sprevodu; čutiti se počaščenega / kot vljudnostna fraza zelo smo počaščeni, ker ste nas obiskali
póčiti -im dov. (ọ́ ọ̑) - 1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške
// povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: počiti z bičem
// ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil - 2. dobiti razpoko, špranjo: kozarec, led, obroč poči; skala, zvon poči; počiti po sredi / mehurček, žulj poči / struna je počila zaradi prevelike napetosti se je pretrgala; šivi na hlačah so počili
- 3. ekspr. udariti: počiti otroka po roki; počiti koga s kolom; počiti se po čelu
- 4. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: počiti od jeze, smeha
- 5. brezoseb., ekspr. priti do spopada: nazadnje je tudi na tem koncu sveta počilo
● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. počiti v smeh nenadoma glasno se zasmejati; ekspr. spotaknil se je in počil po tleh padel; tako sem sit, da bom počil zelo
póčiti se pog., ekspr. - 1. sesti: počiti se v naslanjač
- 2. spreti se, stepsti se: spet sta se počila
póčen -a -o: počen kozarec, vrč; počena deska; počeno jajce
● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič
podájati -am nedov. (ȃ) - 1. s premaknitvijo česa, navadno z iztegom roke, proti komu omogočati, da ta lahko to prime, vzame: podajati opeko pri pokrivanju; podajati polne skodelice skozi okno; podajati snope; podajali so si vedra iz rok v roke / nožice podajajo hrano čeljustim; podajati strojem material / star. jemala je jabolka iz košare in jih podajala otrokom dajala; podajati seno na voz metati, dajati
// šport. metati, odbijati žogo, ploščico proti soigralcu z namenom, da jo ujame, odbije: podajati z glavo; preveč so si podajali in premalo metali na koš - 2. z besedami in drugimi izraznimi sredstvi omogočati seznanitev s čim: v knjigi podaja dogajanje na Primorskem med obema vojnama; v uvodu podaja pregled evropskega slikarstva v tem obdobju / plastično podajati predmete upodabljati
♦ šol. podajati učno snov
// z govornimi in drugimi izraznimi sredstvi spravljati kaj v neposredno zaznavno obliko: podajati besedilo; podajati pesem deklamirati
// podajati glasbeno delo izvajati; doživeto podajati vlogo igrati
// knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: proučil sem zadevo in podajam naslednjo izjavo; podajati poročilo o štiriletnem delu poročati - 3. nar. oštevati, pestiti: kaj bi ga podajali, saj vidite, koliko dela ima; ostro je izpraševal profesorje in hudo podajal študente
● zastar. sivi lasje so mu podajali nekaj častitljivega dajali; knjiž. podajati komu roko dajati; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. veselje in žalost si podajata roko si sledita; nastopata drug ob drugem; ekspr. obiskovalci so si kar kljuko podajali prihajali drug za drugim; veliko jih je prišlo
podájati se - 1. pog., z dajalnikom povzročati ugoden estetski učinek: temna obleka se ji je lepo podajala; ruta se ji prav nič ne podaja / tako govorjenje se mu ni podajalo ni bilo primerno zanj; prstan se ji ne podaja ji ni prav
- 2. star. odhajati, odpravljati se: mladina se podaja v mesto / smučarji naj se ne podajajo na nevarne terene naj ne hodijo
// podajati se na dolgo pot iti
// zgodaj se podajajo spat, k počitku gredo
// navadno v zvezi z v delati, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: podajati se v nevarnost, težave - 3. raba peša vdajati se: podajati se močnejšim / podajati se strastem
- 4. spreminjati položaj, obliko pod pritiskom, težo: deska se je pod koraki podajala; most se pod vozili podaja / kolena se mu pri hoji podajajo / redko sneg se podaja udira
● žarg. poslušal je fante in dekleta, kako se podajajo šalijo, prerekajo; knjiž. podajati se s potepuhi družiti se; ekspr. podajati se na lahkomiselna pota začenjati ravnati lahkomiselno
podájan -a -o: doživeto podajana vloga; jasno podajana snov
podáti -dám dov., 2. mn. podáste in podáte; podál (á) - 1. s premaknitvijo česa, navadno z iztegom roke, proti komu omogočiti, da ta lahko to prime, vzame: podal mu je klobuk in torbo; podati kozarec; podati opeko / utapljajočemu se je podal kol pomolil; podal mu je roko, da bi zlezel iz vode / star.: podal mu je knjigo v spomin podaril; podal mu je vizitko dal
● knjiž. podati komu roko dati; podali so si roke in naredili krog prijeli so drug drugega za roke; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata
// knjiž. postreči s čim, servirati kaj: po kosilu so podali kavo; ukazal je, naj podajo večerjo
// šport. vreči, odbiti žogo, ploščico proti soigralcu z namenom, da jo ujame, odbije: podati žogo; podati z glavo - 2. z besedami in drugimi izraznimi sredstvi omogočiti seznanitev s čim: na začetku je podal evropski okvir dogajanja pri nas v tem času; v knjigi je podal svoje poglede; publ.: podati na simpoziju svoje izsledke poročati o njih; podati po opravljeni kontroli svoje mnenje povedati, napisati
// umetniško podati pokrajino upodobiti
♦ šol. podati učno snov
// z govornimi in drugimi izraznimi sredstvi spraviti kaj v neposredno zaznavno obliko: podati besedilo / glavnega junaka je podal zelo doživeto odigral, zaigral; pesem je podal preveč čustveno zapel
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: podati izjavo pred sodiščem; podati poročilo o delu odbora poročati; podati predlog predlagati; podati ugovor, zahtevo
podáti se - 1. nedov., pog., z dajalnikom povzročati ugoden estetski učinek: kratka frizura se ji poda / šal se k plašču poda; ta barva se dobro poda k vsaki barvi las / to ime se mu ne poda posebno ni primerno, ustrezno zanj; premladostno vedenje se ji ne poda
- 2. star. oditi, odpraviti se: podati se s kolesom čez Vršič / podati se od doma / podati se po opravkih iti
// podati se spat, k počitku iti
// podati se na pot
// navadno v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: podati se v nevarnost; podati se v varstvo koga / v to zadevo se ne bi več podal se je ne bi več lotil
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: podati se v beg; podati se v boj z nasprotnikom začeti se bojevati; podati se v prepir s kom začeti se prepirati - 3. raba peša vdati se: vojska se je zaradi lakote podala / kljub premoči nasprotnika se ni hotel podati / na njegovo prigovarjanje se je podal in dovolil je prenehal nasprotovati
// vola sta se počasi le podala in vozila prenehala se upirati, sta postala ubogljiva - 4. spremeniti položaj, obliko pod pritiskom, težo: osi so se podale in obrabile; leseni strop se je od starosti podal / redko razmočena tla so se podala pod njegovo stopinjo udrla
● nar. vzhodnoštajersko ni se mu hotela podati vdati; knjiž. podati se na področje literature začeti se ukvarjati z literaturo; knjiž. podati se na slaba pota začeti živeti moralno oporečno; vulg. poda se mu kot kravi, svinji sedlo nič se mu ne poda
podán -a -o: vse vloge so bile podane z enako ljubeznijo; spretno podan predmet
podvréči -vŕžem dov., podvŕzi podvŕzite in podvrzíte; podvŕgel podvŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. narediti, da je kdo v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve; podrediti: prav kmalu ga je dokončno podvrgel; podvreči se vodstvu / tega človeka je težko podvreči / podvrgel se je njegovi volji
// navadno z dajalnikom narediti, da je kdo gospodarsko, politično odvisen: vse sosednje pokrajine je podvrgel svoji deželi; podvrgel si je velik del ozemlja / podvreči si nezavedno ljudstvo - 2. navadno z dajalnikom narediti, da je kaj v odnosu do česa drugega manj pomembno; podrediti: umetnik je znal podvreči sredstva obliki / podvreči odločitev svojim načelom
- 3. publ., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, stanje, kot ga določa samostalnik: podvreči delo kritiki, oceni; le neradi so se podvrgli kritiki / podvrgel se je operaciji, preiskavi operirali, preiskali so ga
- 4. star. pripisati, prisoditi kaj neresničnega; podtakniti: podvrgli so mu krivdo, da bi ga spravili v nesrečo
podvŕžen -a -o - 1. deležnik od podvreči: carini, davku podvrženo blago; kritiki podvržena dela; popolnoma ji je podvržen
- 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža
- a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: zelo je podvržen branju, lenarjenju / biti podvržen slabostim
- b) možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: podvržen je pljučnici / kapi podvrženi ljudje
// publ. izraža možnost spremembe lastnosti, stanja: razvoj je podvržen spremembam / te vrste tkanina ni podvržena modi
poglábljati -am nedov. (á) - 1. delati (bolj) globoko: poglabljati rečno strugo / pristanišče poglabljajo; zaliv se je začel poglabljati; pren. prepad med njima se je poglabljal
- 2. delati kaj bolj izrazito, intenzivno: poglabljati in utrjevati odnose med državama; prijateljske vezi med njima so se poglabljale / njegovo ravnanje je poglabljalo nezaupanje
- 3. delati kaj bolj popolno, dovršeno: poglabljati znanje; misli so se sčasoma poglabljale / predelano snov so še teoretično poglabljali
poglábljati se - 1. širiti se v vodoravni smeri v notranjost: prizorišče se poglablja proti ozadju / stavba se s svojo fasado poglablja v prostor
- 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: poglabljati se v delo, študij / poglabljati se v misli
poglobíti -ím dov., poglóbil (ī í) - 1. narediti (bolj) globoko: poglobiti strugo / poglobiti zaliv
- 2. narediti kaj bolj izrazito, intenzivno: poglobiti prijateljske vezi; njuna navezanost se je z leti še poglobila
- 3. narediti kaj bolj popolno, dovršeno: poglobiti znanje o pisateljevem delu / nadaljeval je z njegovim delom in ga poglobil; poglobiti teorijo
poglobíti se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: poglobil se je v branje; tako se je poglobil v delo, da ni slišal zvonca / poglobiti se v problem
poglobljèn -êna -o: poglobljen jarek; poglobljeno razpravljanje; prisl.: poglobljeno razmišljati
pogrézati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega; spuščati: pogrezati krsto v jamo; pogrezati vedro v vodnjak
// redko delati (bolj) globoko; poglabljati: pogrezati rečno strugo; jama se pogreza - 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročanje stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga pogreza v spanje; pogrezati se v dremavico; bolnik se pogreza v nezavest; mesto se pogreza v temo / pogrezati se v zmotah
// spravljati, pehati: spoznanje ga pogreza v grozo; ta vest ga pogreza v obup, žalost; s pijančevanjem se vedno globlje pogreza v dolgove
pogrézati se nav. ekspr. - 1. postajati nižji: žimnica se pod njegovo težo kar pogreza / dno se pogreza
// pomikati se v navpični smeri navzdol: hiša se je začela pogrezati; ladja se počasi pogreza tone, se potaplja
// pogrezati se do kolen v blato; v mehkih blazinah se kar pogreza - 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: pogrezati se v branje, delo, študij / pogrezala sta se vsak v svoje misli; pogrezati se vase
● ekspr. sonce se že pogreza v morje zahaja za morskim obzorjem; ekspr. njihovo gospodarstvo se vedno bolj pogreza propada
pogrezajóč -a -e: pogrezajoča se ladja
pogrézniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega; spustiti: pogrezniti krsto v grob; pogrezniti vedro v vodnjak
// redko narediti (bolj) globoko; poglobiti: pogrezniti strugo; jama se je pogreznila - 2. nav. ekspr., v zvezi z v izraža povzročitev stanja, kot ga določa samostalnik: glasba ga je pogreznila v spanje; pogrezniti se v nezavest; vas se je pogreznila v tišino
// spraviti, pahniti: spoznanje ga je pogreznilo v grozo; sporočilo ga je pogreznilo v obup; pogrezniti se v žalost
pogrézniti se nav. ekspr. - 1. postati nižji: blazine so se pod njim kar pogreznile / tla so se ponekod pogreznila
// pomakniti se v navpični smeri navzdol: hiša se je nekoliko pogreznila / do kolen se je pogreznil v sneg / v mehkem naslanjaču se je globoko pogreznil; čoln se je pogreznil potonil, potopil - 2. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: znova se je pogreznil v branje; pogrezniti se v delo, učenje / pogreznil se je v svoje misli; od tedaj se je še bolj pogreznil vase
● knjiž. dan se je pogreznil v preteklost minil, se iztekel; izginil je, kot bi se v zemljo pogreznil nenadoma, nepričakovano; ekspr. najrajši bi se pogreznil sto klafter globoko zelo me je sram
pogréznjen -a -o: pogreznjen čoln; vas je pogreznjena v temo; pogreznjen v delo; vase pogreznjeni ljudje
pókati -am nedov. (ọ́ ọ̑) - 1. dajati kratke, močne glasove: goreča polena so pokala; suhe vejice so pokale pod nogami; brezoseb. v peči je pokalo / streli so pokali / puške so pokale streli iz pušk
// povzročati kratke, močne glasove: pokati s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahovati po zraku tako, da se slišijo poki: pokati z bičem
// ekspr. streljati: lovci pokajo; pokati gamse; pokati na divjad; pokati s topovi - 2. dobivati razpoke, špranje: deske pokajo; led je začel pokati; skale, šipe pokajo; ustnice pokajo zaradi vetra; zemlja poka od suše / šivi na hlačah že pokajo; pren., knjiž. stara zgradba tlačanstva je začela pokati
- 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: pokati od jeze, smeha, zavisti, zdravja
● ekspr. bilo je mrzlo, da je drevje pokalo zelo, hudo; ekspr. tudi v tem delu dežele so začele pokati puške se je začela vstaja, oborožen spopad; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; zastar. sedel je in pokal tobak iz kratke pipe kadil
pokajóč -a -e: odpeljal se je, pokajoč z bičem; pokajoč les; pokajoče veje
polastíti se -ím se dov., polástil se (ī í) - 1. narediti kaj za svoje, zlasti neupravičeno: polastiti se njegovega denarja / sovražnik se je z orožjem polastil mesta / polastiti se oblasti
// ekspr. narediti, da pride kaj osebku v uporabo: bila sva hitrejša in sva se brž polastila klopi - 2. nav. ekspr. dobiti močen vpliv, oblast nad kom: hotela se ga je polastiti; ne mara, da bi se ga kdo polastil / skupina drugače mislečih se je hotela polastiti društva
● ekspr. brž ko je vstopil, se ga je polastila za ves večer dosegla, da je bil samo v njeni družbi; ekspr. v strasti se je je polastil imel z njo ljubezenski, spolni odnos - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ginjenost, groza, radost se ga je polastila; nemir, strah se je polastil množice / temna slutnja se mu je polastila duše
polaščèn -êna -o: polaščen človek
poláščati se -am se nedov. (á) - 1. delati kaj za svoje, zlasti neupravičeno: polaščati se tujega / polaščati se oblasti
- 2. nav. ekspr. dobivati velik vpliv, moč nad kom: polaščati se ljudi
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: obup, strah, veselje se ga polašča; polašča se ga spanec, utrujenost / dvom se polašča njegovega duha
pomóč -i in -í ž (ọ̑) - 1. kar kdo naredi namesto drugega: obljubiti, odreči, potrebovati pomoč; računali so na njegovo pomoč; prositi, zahvaliti se za pomoč; učinkovita, velika, znatna pomoč; pomoč na polju, pri košnji, v gospodinjstvu / klic na pomoč / kot vzklik na pomoč / z oslabljenim pomenom: dajati, publ. nuditi pomoč pomagati; prihiteti, priskočiti, priti na pomoč; ker jim delo ni šlo od rok, so poklicali na pomoč mizarja; otroci so ji že v pomoč ji pomagajo
// kar kdo naredi za koga sploh: iskati pomoč pri zdravniku; strokovna pomoč nerazvitim deželam; tehnična pomoč avtomobilistom; da ni škoda še večja, se je treba zahvaliti takojšnji pomoči gasilcev - 2. kar se da komu, da pride iz neugodnega položaja: pomoč prihaja prepočasi; prizadetim prebivalcem poslati pomoč; prejemati pomoč; živeti od pomoči drugih; denarna pomoč; moralna pomoč; pomoč v hrani, obleki, šotorih / zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; sklad za pomoč nerazvitim; pren. on je bil njena pomoč
// dodatna vojaška enota: poslati polku pomoč - 3. med., v zvezi prva pomoč najnujnejša zdravstvena opravila pri poškodovanih ali nenadoma obolelih, preden je mogoče normalno zdravljenje: ponesrečenci so takoj dobili prvo pomoč; usposobiti se za prvo pomoč; prva pomoč ob elementarnih nesrečah / dajati, publ. nuditi prvo pomoč / tečaj prve pomoči; omarica za prvo pomoč; zavoj za prvo pomoč
- 4. v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi s pomočjo izraža, da je kaj narejeno s tem, kar določa samostalnik: s pomočjo krajevne skupnosti so organizirali izlet za invalide; publ.: prevajati s pomočjo slovarja s slovarjem; s pomočjo svojega vpliva pri vodstvu je dosegel, kar je hotel s svojim vplivom
● ekspr. druge pomoči ni bilo možnosti, rešitve; ekspr. ni mu več pomoči ne bo ozdravel, umrl bo; ekspr. tu ni pomoči izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; komur moč, temu tudi pomoč kdor ima oblast, nima nikjer težav
♦ jur. pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; šol. dodatna pomoč slabšim učencem
ponudíti in ponúditi -im, in ponúditi -im dov. (ī ú; ū ȗ) - 1. narediti, da lahko kdo kaj
- a) dobi: ponuditi komu cigareto; ponuditi kri za ranjence; ponuditi nagrado; za podkupnino je ponudil sod vina; ponudila se mu je dobra služba / ponuditi komu gostoljubje, prijateljstvo; ponuditi nasprotniku spravo / ponuditi stol / kot vljudnostna fraza ali vam smem ponuditi prostor / z oslabljenim pomenom: vrh hriba je ponudil lep razgled po dolini; z okna se je ponudil pogled na cvetoče drevje
- b) kupi, najame: ponuditi kupcu najnovejše blago / hotel je ponudil turistom zanimiv program; založba je ponudila bralcem nov roman / ponuditi v nakup, naprodaj
- 2. postreči s čim, servirati kaj: ponudil jim je kruha, vina in mesa; ponuditi večerjo; sadje je ponudila na pladnju / to jed ponudimo s solato
- 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da se lahko uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: ponuditi odpoved; predsednik je ponudil odstop; ponudil ji je pomoč; ponudil mu je stavo
● publ. predsednik mu je ponudil besedo dal; ekspr. ponudil ji je poroko, zakon izrazil željo, naj se poroči z njim; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; publ. ponudili so mu, naj predava na fakulteti predlagali; zastar. gosta je ponudil z žganjem mu je postregel
ponudíti se in ponúditi se, in ponúditi se izraziti pripravljenost za kako dejanje: ponudil se ji je za spremstvo; ponudil se je, da ga odpelje v mesto / ponuditi se za delo, za prostovoljca; ponuditi se v službo / ponudil se jim je za poslanca
● ekspr. če se bo ponudila priložnost, bom odpotoval bo nastala, bo
ponúden in ponújen -a -o: odklonila je ponudeni čaj; sedel je na ponudeni stol; bila je hvaležna za ponudeno službo; nekateri igralci so ponudene vloge odklonili; cena ponudenega blaga je previsoka; sam.: postregli so mu, pa ponudenega ni hotel jesti; zadovoljil se je s ponudenim
popádati2 -am nedov. (ā ȃ) nav. ekspr. - 1. močno, sunkovito prijemati: popadala sta drug drugega in si pulila predmet iz rok / pes je popadal tatove za hlačnice; jastreb popada zajca s kremplji
// rad napadati z zobmi: nekateri konji, psi popadajo - 2. z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: večkrat ga popada slabost / ob vsakem naporu ga je popadal kašelj / popada ga besnost, jeza, žalost; ponoči ga popada strah
popásti -pádem dov., stil. popàl popála (á ā) - 1. nav. ekspr. močno, sunkovito prijeti: nenadoma ga je nekdo popadel in začela sta se tepsti; popadel jo je za lase / pes ga je popadel za hlačnico; pren. popadel je njihovo v naglici izgovorjeno obljubo; popasti priložnost
// z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: popadel je aktovko in zbežal - 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: nenadoma ga je popadla slabost / večkrat ga popade kašelj / popadla jo je groza, jeza, žalost; popadel ga je strah in začel je bežati / popadel ga je jok, smeh; brezoseb. nenadoma ga je popadlo / čistil je puško, da je ne bi popadla rja
- 3. star. drug za drugim pasti: vsako leto jim popade na tla precej jabolk
● ekspr. saj res, kako je bilo, je brž popadla rekla; star. biriči so ga popadli prijeli, zgrabili; ekspr. kaj te je popadlo zakaj tako ravnaš; zakaj si storil to (nepremišljeno) dejanje; star. ženo je popadlo dobila je (porodne) popadke
popókati -am dov. (ọ́ ọ̑) - 1. drug za drugim počiti: kozarci, obroči so popokali / hlačni šivi so popokali
- 2. pog., ekspr. postreliti: postavili so jih ob zid in popokali
- 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: poslušalci so skoraj popokali od smeha
poprijémati -am tudi -ljem nedov. (ẹ̑) - 1. izmenoma zlasti z rokami prijemati zaradi premikanja: pri obračanju avtomobila poprijemati volan; poprijemal je vrv in jo vlekel k sebi; poprijemal se je in hitro plezal
// prijemati, navadno močneje: poprijemati težek kovček - 2. nav. ekspr. začenjati delati, pomagati delati, navadno bolj: povsod je moral poprijemati / poprijemati pri kuhanju
// začenjati, navadno za kom- a) peti: polagoma so tudi drugi poprijemali; zbor je ubrano poprijemal / vsi so poprijemali za njim
- b) govoriti: hitro je poprijemala / seveda, seveda, je jecljaje poprijemal
● star. bolezen ga spet bolj poprijema njegova bolezen se slabša; star. glas včasih ponehuje, včasih poprijema narašča
poprijémati se nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: moral se je poprijemati učenja / poprijemati se gospodarstva
poprijemáje: poprijemaje vleči vrv
poprijéti -prímem dov., poprijél; nam. poprijét in poprijèt (ẹ́ í) - 1. napraviti enega od gibov pri izmeničnem prijemanju zaradi premikanja: ne obračaj volana samo z eno roko, poprimi; še enkrat poprijeti vrv in povleči
// prijeti, navadno močneje: poprijeti palico, sabljo / poprijeti kovček / trdo je moral poprijeti konje; plesalci so se poprijeli in zaplesali / poprijeti s kleščami / poprijeti za veslo prijeti - 2. nav. ekspr. začeti delati, pomagati delati, navadno bolj: ni vedel, kje naj poprime; vsi morajo poprijeti; v drugi polovici leta bo treba poprijeti / poprijeti na kmetiji, pri hiši / on poprime za vsako delo
// začeti, navadno za kom- a) peti: kmalu so poprijeli še drugi; poprijeti napev; poprijel je s tenorjem; pevci so tiho poprijeli
- b) govoriti: sosed je hitro poprijel / tudi meni se tako zdi, je zaupno poprijel / knjiž. čez nekaj časa je poprijel besedo gost
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: poprijela me je želja, da bi pobegnil; tako razpoloženje ga še ni poprijelo
poprijéti se nav. ekspr. oprijeti se, opreti se: v zadnjem trenutku se je poprijel; poprijel se je veje, za vejo
// s širokim pomenskim obsegom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: poprijeti se drugačnega gospodarjenja; poprijel se je politike, učenja
● star. domišljavost se ga je poprijela postal je domišljav; star. poprijeti se nove pisave začeti jo uporabljati; šalj. poprijeti se šivanke postati krojač
porájati -am nedov. (á) - 1. knjiž. roditi, rojevati: poraja svojega prvega otroka / spočenjati in porajati
- 2. ekspr. povzročati nastanek česa: gospodarski razvoj je porajal nove poklice / opazovanje narave mu poraja ideje za umetniško ustvarjanje
porájati se nav. 3. os., ekspr. nastajati, pojavljati se: porajal se je nov planet / živa narava se nenehno poraja / poraja se jutro, pomlad / porajajo se novi časi
// z oslabljenim pomenom izraža začenjanje dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: vprašanja, ki se porajajo v teh letih; porajajo se nesoglasja, protislovja / čudne misli se mu porajajo; porajali so se mu očitki zaradi nje; v srcu se mu poraja upanje
porajajóč -a -e: porajajoča ženska; porajajoče se življenje
porodíti -ím dov., poródil (ī í) - 1. knjiž. roditi: porodila je dekletce; porodil se mu je sin / porodila je veliko otrok; pren. napenjal je možgane, da bi porodil rešilno misel
- 2. ekspr. povzročiti nastanek česa: ljubosumnost je porodila v njem divjo jezo / branje mu je porodilo idejo za članek dalo
porodíti se ekspr. nastati, pojaviti se: v trenutku, ko se porodi, je delo zmeraj važno in veliko / v zlatem soncu se je porodilo jutro
// z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: porodila se mu je bojazen / v trenutku se ji je porodila čudovita misel / v glavi se mu je porodil načrt
porôjen tudi porojèn -êna -o: komaj porojeni otrok; iz srca porojene besede
poséči -séžem dov., posézi posézite; poségel poségla; nam. poséč in posèč (ẹ́) s prislovnim določilom - 1. iztegniti roko po čem, za čim: posegel je na polico in vzel knjigo; posegel je v grm in odtrgal jagodo / iztegnil je roko, da bi posegel po skodelici; posegel je v torbo in izvlekel iz nje kos kruha segel
// zajeti določeno časovno obdobje: posegel je za celih petnajst let nazaj - 2. odločilno začeti vplivati na potek česa: z gospodarskimi ukrepi poseči na trg; poseči v razvoj dežele / gorska reševalna služba je še pravočasno posegla vmes
// publ., z glagolskim samostalnikom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: poseči v boj za prvo mesto; poseči v diskusijo, obravnavo, razpravo / posegel je po pijači začel je piti - 3. ekspr. uporabiti: posegli so po dobrih pripomočkih / rad poseže po dobri knjigi rad bere dobre knjige
● ekspr. poseči globoko v žep dati veliko denarja
poségati -am nedov. (ẹ̄) s prislovnim določilom - 1. iztegovati roko po čem, za čim: pri svojem delu pogosto posega nazaj, na polico po knjige / posegal je v vrečo in jemal iz nje različne predmete segal
// zajemati določeno časovno obdobje: pisatelji so v svojih delih posegali v zgodovino - 2. odločilno vplivati na potek česa: skušali so posegati na najrazličnejša področja kulture; posegati v gospodarstvo dežele / znanstvena izdaja je posegala tudi v jezik
// publ., z glagolskim samostalnikom izraža ponavljanje dejanja, kot ga določa samostalnik: posegati v igro; posegati v politiko; delegati so živahno posegali v razpravo; uspešno posegati v reševanje problemov / država je posegala po administrativnih ukrepih / minometi so posegali v boj - 3. ekspr. uporabljati: rad posega po knjigah o živalih / pisatelj je po snov posegal v zgodovino
posegajóč -a -e: na razna področja posegajoča vsebina člankov
posijáti -síjem dov., posijál (á ȋ) - 1. začeti sijati: nevihta je minila in posijalo je sonce / kmalu je skozi oblake posijala luna / ekspr. ko posije dan, bom že daleč se zdani; vstal je, ko je posijalo sonce vzšlo
// krajši čas sijati: tu in tam je posijalo sonce / sonce posije v to grapo samo nekajkrat na leto
● ekspr. v to ulico sonce nikoli ne posije ta ulica je mračna, temačna - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: končno je posijalo upanje / posijalo je sonce svobode
posíliti -im dov. (í ȋ) - 1. prisiliti žensko k spolnemu občevanju: vojaki so strgali obleko z nje in jo posilili; hotel jo je posiliti
- 2. ekspr. prisiliti h kakemu dejanju sploh: posilili so ga, da je vse pojedel; moral se je posiliti, da je vprašal / svojci so ga posilili v ta zakon / posilili so ga z nekim slabim vinom da je pil slabo vino
// z oslabljenim pomenom izraža prisilni začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: posilil jo je kašelj, smeh / tako govorjenje ga posili k bruhanju / skoraj so jo posilile solze skoraj je začela jokati
// posilil jo je spanec zaspala je - 3. ekspr. narediti kaj, kar ni v skladu z bistvenimi značilnostmi česa: s temi poskusi so naravo grdo posilili / posiliti stare predele mesta z modernimi bloki / včasih posili resnico jo pove, prikaže po svoje
posíliti se redko vsiliti se: spet se ji je posilil tisti mučni prizor / smehljaj se mu posili
posíljen -a -o: posiljen pogovor, smeh; mladoletna je bila posiljena; to ihtenje ni bilo posiljeno
● ekspr. posiljeno veselje nepristno, narejeno
♦ gastr. posiljeno zelje jed iz svežega narezanega, dušenega in okisanega zelja; prisl.: posiljeno se smejati; sam.: v njegovih pesmih ni nič posiljenega
posiljeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. spolno občevati z žensko proti njeni volji, na silo: videl je, kako so jo mučili in posiljevali / ropali so, posiljevali in morili
- 2. ekspr. siliti h kakemu dejanju sploh: če hočeš, jej, posiljevali te ne bomo / dve uri ga je posiljevala, naj sprejme to vlogo silila, pregovarjala
// ves čas so nas posiljevali s hrano; posiljevala se je s solzami
// z oslabljenim pomenom izraža prisilno dejanje, kot ga določa samostalnik: kar naprej jo je posiljeval jok, smeh; posiljujejo jih grenki občutki / dolgo jo je posiljeval s svojo prisotnostjo / na prvem zmenku ga je posiljevala s svojo prijateljico mu je govorila, pripovedovala o svoji prijateljici - 3. ekspr. delati kaj, kar ni v skladu z bistvenimi značilnostmi česa: dejstev nikoli ne posiljuje / letopisci so včasih posiljevali zgodovino
poskrbéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. navadno v zvezi z za z aktivnostjo omogočiti
- a) uresničitev, normalen potek česa: poskrbeti moraš za red; poskrbel bom za varno pot / poskrbel bom, da bo dolg poravnan; ekspr. bom že poskrbel, da boš kaznovan / poskrbeti je treba za kruh, mleko za nabavo kruha, mleka; kdo bo poskrbel za večerjo; pren. sonce je poskrbelo za toploto
- b) zadovoljitev zlasti telesnih potreb koga: poskrbeti za dojenčke / za ranjence so dobro poskrbeli
// z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: on bo poskrbel za organizacijo tekmovanja; poskrbeti za selekcijo / za zabavo gostov bo že on poskrbel on bo zabaval goste
// ekspr. otroci so poskrbeli za nemir so bili nemirni
- 2. zastar. biti uspešen v prizadevanju priti do česa; preskrbeti: poskrbel ti bom podatke o tem; poskrbeti si zaslužek
● zastar. poskrbel je vse svoje družinske zadeve uredil; publ. igro je režiral gost, za glasbo je poskrbel domači skladatelj skomponiral; ekspr. tekmovalec je poskrbel za presenečenje je nepričakovano zmagal; je bil nepričakovano premagan; šalj. treba je poskrbeti tudi za želodec jesti; iron. poskrbela je, da je časopisne rubrike škandalov niso zanemarjale živela, ravnala tako, da so o njej pisali v časopisnih rubrikah škandalov
poskrbljèn -êna -o v povedni rabi: za izobrazbo otrok je poskrbljeno; za šolske knjige je bilo slabo poskrbljeno šolskih knjig ni bilo dovolj; v taki stavbi je poskrbljeno za prepih; na ladji je dobro poskrbljeno za udobje / kot opozorilo za pijačo in jedačo (je) poskrbljeno
poskúsiti -im tudi poizkúsiti -im dov., poskúšen tudi poizkúšen (ú ȗ) - 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka
- a) za uresničitev dejanja: poskusil je dvigniti kamen, odpreti vrata; ptico je poskusil ujeti; večkrat je poskusil preplezati steno; poskusiti rešiti nalogo / obkoljeni so poskusili prebiti obroč; poskusi prijazneje ravnati z njim; elipt.: poskusiti nemogoče; poskusiti samomor / kot grožnja samo poskusi, pa boš videl
- b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskusi gibati s prsti, hoditi / poskusiti kaj pomensko opredeliti
- 2. narediti kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti, stanja: poskusi ta vijak, če je pravi; poskusil je, če je vrv dovolj napeta / voda ni mrzla, kar poskusi / hotel je poskusiti svoje moči preizkusiti
- 3. narediti kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: novo cepivo so poskusili na živalih / poskusiti uporabnost nove iznajdbe
- 4. nav. ekspr. spoznati, ugotoviti kaj ob lastnih doživetjih: to vedo najbolje tisti, ki so sami poskusili; poskusil je, kaj je ljubezen / vi niste poskusili, kaj je siromaštvo niste bili sami siromašni
● ekspr. v življenju je marsikaj poskusil pretrpel; ekspr. nihče si ni upal poskusiti gore s te strani iti, plezati na goro; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; ekspr. vse je poskusil, da bi jo pridobil zelo se je trudil, si prizadeval; ekspr. poskusiti še ni greh če kdo naredi kaj neprimernega zaradi potrebne izkušnje, ni to nič hudega
poskúsiti se tudi poizkúsiti se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: poskusiti se v pesništvu; kot samouk se je poskusil tudi v tiskarskem poslu / novinarji so se poskusili v smučanju so tekmovali
// poskusil se je tudi kot dramatik
poskúšati -am tudi poizkúšati -am nedov. (ú) - 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka
- a) za uresničitev dejanja: poskušal je odnesti vrečo, odpreti vrata; poskušal je zibelko narediti sam / večkrat je že poskušal zbežati / poskuša govoriti razločno; poskušala se je vesti naravno / elipt.: otrok poskuša prve korake; najprej je poskušal zlepa
- b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: poskušal je gibati s prsti, hoditi / poskušal je močna železna vrata, ali se dajo odpreti
- 2. delati kaj, da se ugotovi ustreznost kake lastnosti: poskušal je žice, če so dovolj napete
- 3. delati kaj, da se ugotovijo bistvene lastnosti, značilnosti česa: poskušati zdravilo na ljudeh / ekspr. hodili so poskušat zdravilno moč vrelca preizkušat
// poskušati vina pokušati
poskúšati se tudi poizkúšati se nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: poskuša se v pesništvu / poskušal se je tudi kot dramatik, igralec / v ribniku so se poskušale prve žabe so se oglašale
poskušajóč tudi poizkušajóč -a -e: padel je, poskušajoč zaustaviti sovražno enoto
posredováti -újem nedov. in dov. (á ȗ) - 1. delati, pomagati, da se doseže sporazum, soglasje v kaki stvari, zlasti v sporu: nerad je posredoval med njima; posredovati med nasprotujočimi si predlogi, stališči / posreduje pri sklepanju pogodb / posredovati v sporu
// navadno v zvezi z za skušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: posredoval je za zaprte študente; za njegovo službo je posredoval stric / posredovati pri oblasteh - 2. publ. posegati (vmes), pomagati: miličniki so morali v teh dneh večkrat posredovati; ob nesreči so takoj posredovale zdravniške ekipe
- 3. publ., s širokim pomenskim obsegom pojasnjevati, pripovedovati, sporočati: na seji je posredoval stališče sodelavcev / posredovati informacije, naslov, podatke; posredovati komu svoje izkušnje, znanje / posredovati dramska dela uprizarjati, igrati; posredovati skladbo izvajati; tekmo bo posredovala televizija prenašala
// z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: posredovati posojilo; posredovati pouk; posredujte jim naše pozdrave; posredovati sporočilo sporočati; posredovati telefonsko zvezo vzpostavljati - 4. publ. delati, povzročati, da je kaj mogoče; omogočati: s temi prevodi posreduje založba spoznavanje pomembnih del iz svetovne književnosti / posredovati stike s tujino / zbirka posreduje pregled celotne pesniške tvornosti v tem obdobju daje; agencija posreduje tudi zasebne sobe preskrbuje
// delati, da prehaja kaj k drugemu; dajati: naskrivaj mu je posredoval jedi / svetilka mu posreduje le medlo svetlobo
posredujóč -a -e: posredujoče besede; posredujoče stališče
posredován -a -o: posredovano besedilo
postáviti -im dov. (á ȃ) - 1. narediti, da pride kaj
- a) kam v pokončnem stanju: postaviti knjige na polico, steklenice v shrambo; postavila je svetilko na mizo / postaviti pokonci; lopato je postavil ob steno naslonil, prislonil
- b) kam sploh: postaviti kovček na tla; lončnice je postavila na dež; postaviti mizo k oknu, stol k mizi; spomenik so postavili sredi parka / avtomobil je postavil k ograji zapeljal
- c) kam z določenim namenom: postaviti mejnike; postavili so nove prometne znake / postaviti kaj naprodaj, na ogled / postaviti piko, vejico
- č) iz ležečega v pokončni položaj: pobral je palico in jo postavil v kot / pijanca je dvignil in ga postavil k zidu; s težavo se je postavil pokonci
- 2. narediti, da pride kdo
- a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavili v vrsto; ujetnike so postavili s hrbtom proti steni; pogumno se je postavil prednje; postaviti se pred vrata / konj se je postavil na zadnje noge
- b) kam z določenim namenom: postaviti stražo, zasedo / za kazen so ga postavili v kot / postavil se je na čelo kolone
- 3. zgraditi, sezidati: postaviti bolnico, hišo, most, stolpnico; okoli tovarne so postavili betonsko ograjo / postaviti pesniku spomenik / postaviti šotor sestaviti ogrodje in nanj napeti šotorsko krilo
- 4. nav. ekspr. določiti, izbrati koga za določeno delo, funkcijo: za ta primer so postavili posebno komisijo; postaviti koga za razsodnika, varuha, zapisnikarja / postavili so ga na odgovorno mesto / postavili so mu ga za zgled
// z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrstiti: učenec ni vedel, v katero dobo naj postavi pesnika / tega prijatelja je postavil visoko nad druge / postaviti svoja dognanja ob tuja primerjati - 5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postaviti predlog, trditev, zahtevo; učitelj mu je postavil tri vprašanja / postaviti diagnozo / postavili so ga pred odločitev
- 6. uprizoriti, izvesti: postaviti novo dramsko delo / igralec je postavil trden odrski lik izoblikoval, ustvaril
- 7. nav. ekspr. določiti, predpisati: postaviti visoke norme; postaviti izpitni rok, termin / postaviti nove cene izdelkom
- 8. nav. ekspr. ponuditi, postreči: te vrste jed posolite šele, preden jo postavite na mizo; brez besed je postavila večerjo predenj / gostilničar je postavil pred goste liter vina
● ekspr. ni vedel, kako naj postavi besedo, da bo prav kaj naj reče; star. postaviti dobro besedo za koga priporočiti ga, zavzeti se zanj; star. postaviti (svojega) moža izkazati se, uveljaviti se; ekspr. zna ob pravem času postaviti piko končati, nehati; ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; publ. postaviti razstavo prirediti, pripraviti; pisatelj je postavil zgodbo na Primorsko jo prikazal, kot da se je godila na Primorskem; ekspr. postaviti koga čez prag, na cesto, pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; postaviti roman na indeks prepovedati ga brati in razširjati; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati; postaviti prihodnost na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postaviti koga na laž dokazati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; pog. postaviti trditev na laž dokazati, da ne vsebuje resnice; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; pog. postaviti se na lastne noge osamosvojiti se; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; knjiž., ekspr. postaviti koga na Olimp dati komu najvišji, najuglednejši položaj; star. ne zna postaviti na papir, kar ima na jeziku napisati, sestaviti; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto; ekspr. pijanca so postavili na hladno, pod kap s silo so ga spravili ven; pog., ekspr. pazite se, da vas ne bodo postavili na hladno aretirali, zaprli; lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti s stvarmi, ko so že odločene, izvršene; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; publ. postaviti problem v novo luč prikazati nova, nepoznana dejstva v zvezi z njim; ekspr. postaviti koga v slabo luč povedati (neupravičeno) kaj negativnega, slabega o njem; star. delo je postavil v slovenščino naš znani pisatelj prevedel; šalj. duša se ji je postavila počez kljub starosti še ne bo kmalu umrla; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli
♦ jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; lingv. postaviti pridevnik v ženski spol; šport. postavil je dober, rekorden čas dosegel dober, rekorden rezultat pri hitrostnem športu; postaviti nov svetovni rekord; tisk. postaviti sestaviti črke v besede
postáviti se - 1. vzbuditi zadovoljstvo, občudovanje zaradi pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja: mislil je, da se bo s tem dejanjem postavil pred tovariši; s svojim znanjem se povsod postavi / postaviti se z novo obleko / s takim sinom se lahko postavi pobaha
- 2. nav. ekspr. poskusiti doseči kaj pozitivnega, ugodnega, zlasti če je to upravičeno: on se zna postaviti; vedno se postavi, če je treba
// v zvezi z za poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: na sestanku se je postavil za delavce svojega oddelka; vedno se postavi zanj / pogumno se je postavil za svoje pravice
● publ. postaviti se proti čemu izraziti nesoglasje; ekspr. postaviti se komu na pot ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. postaviti se na določeno stališče imeti določeno mnenje o čem; ekspr. postaviti se na očetovo stran imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu; pog. ne morem se postaviti s svojim zdravjem nisem (najbolj) zdrav
postávljen -a -o: pokonci postavljen predmet; nahitro postavljeni roki; roman je postavljen na Gorenjsko; odgovoriti na postavljena vprašanja; domiselno postavljeno gledališko delo; postavljeni so pred pomembno odločitev; postavljeni so bili pred zid; v breg postavljena hiša
postávljati -am nedov., stil. postavljájte; stil. postavljála (á) - 1. delati, da pride kaj
- a) kam v pokončnem stanju: postavljati knjige na polico, steklenice v shrambo / pri hoji je postavljal palico daleč predse
- b) kam sploh: kadar je deževalo, je postavljala lončnice ven / postavljati ovire za tek
- c) kam z določenim namenom: postavljati mejnike, prometne znake / postavljati naprodaj, na ogled / ločil ne zna postavljati
- č) iz ležečega v pokončni položaj: vsak dan je hodil za nekaj ur postavljat keglje; bolnik se je s težavo postavljal na noge
- 2. delati, da pride kdo
- a) v določeno držo, določen položaj: učence so postavljali v vrsto; rad se je postavljal pred vrata in ogledoval mimoidoče / konj se je postavljal na zadnje noge
- b) kam z določenim namenom: postavljati straže, zasedo / učitelj je otroke za kazen postavljal v kot
- 3. graditi, zidati: v prostem času je pomagal sosedu postavljati hišo; postavljati ograjo / postavljati spomenike narodnim herojem / postavljati šotore sestavljati ogrodje in nanj napenjati šotorsko krilo
- 4. nav. ekspr. določati, izbirati koga za določeno delo, funkcijo: radi so ga postavljali za razsodnika v sporih / postavljali so ga na odgovorna mesta / postavljati koga za zgled
// z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: tega prijatelja postavlja visoko nad druge / postavljati svoja dognanja ob tuja primerjati - 5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postavljati predloge, zahteve; otrok neprenehoma postavlja vprašanja / postavljati diagnozo
- 6. publ. uprizarjati, izvajati: to delo so postavljali že v mnogih gledališčih
- 7. nav. ekspr. določati, predpisovati: postavljati norme, pravila, roke / postavljali so cene novim izdelkom
- 8. nav. ekspr. ponujati, streči: postavljati jedi na mizo / pijačo so postavljali pred goste v sobi pred jedilnico
● ekspr. postavljati prihodnost, ugled, življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postavljati koga na laž dokazovati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; ekspr. začeli so postavljati na noge novo vojaško organizacijo ustanavljati; to vprašanje so že večkrat postavljali na dnevni red začeli obravnavati; publ. postavljati pod vprašaj celotno delovanje organizacije dvomiti o kvaliteti njenega delovanja; ekspr. to ga postavlja v slabo luč razkriva njegove negativne, slabe lastnosti
♦ šport. postavljal je dobre, rekordne čase dosegal dobre, rekordne rezultate pri hitrostnem športu; na prvenstvih postavljajo nove svetovne rekorde dosegajo; tisk. postavljati sestavljati črke v besede
postávljati se - 1. z govorjenjem ali vedenjem izražati zadovoljstvo zaradi svojih pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja: postavljati se pred kom; postavljati se z bogastvom, junaštvom, lepoto; postavlja se s svojo telesno močjo; ne mara se postavljati s svojim znanjem / postavlja se z novo obleko baha se
- 2. ekspr., v zvezi z za poskušati doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: vedno se postavlja za pravice delavcev; vsi se hočejo postavljati zanjo
● ekspr. postavljati se komu po robu upirati se mu
postavljáje: hodil je, postavljaje noge zelo previdno; postavljaje se z novo obleko, je hodila po sobi gor in dol
postavljajóč -a -e: postavljajoč si velike cilje, je sanjal o lepi prihodnosti; hodil je, krepko postavljajoč okovano palico na trda tla
postávljan -a -o: težko je odgovarjal na spretno postavljana vprašanja
postréči -stréžem dov., postrézi postrézite in postrezíte; postrégel postrégla (ẹ́) - 1. prinesti hrano, pijačo navadno gostu: ni je hotela pustiti domov, preden ji ni postregla; juho so postregli v skodelicah; prijazno postreči; prosim, postrezi si sam / postreči s pecivom / kot vljudnostna fraza s čim vam lahko postrežem
// s tožilnikom narediti, povzročiti, da je kdo, navadno gost, zadovoljen: postregel jih je prijazen natakar; ko je prišel z dela, ga je lepo postregla; ekspr. kar sama sta se postregla - 2. dati, izročiti komu zahtevano, zaželeno blago: v trgovini so ji hitro postregli
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postreči z dokazom, odgovorom; pri odgovoru je staršem postregla z lažjo / vedno jim je postregel z lepo besedo, domislico, nasvetom; postregli so jim z zanimivo zgodbo povedali so jim jo
● publ. državno prvenstvo je postreglo z nekaj zanimivimi boji na državnem prvenstvu je bilo nekaj zanimivih bojev; ekspr. vreme nam je lepo postreglo imeli smo lepo vreme
postréžen -a -o: biti dobro postrežen; tu smo navadno lepo postreženi
posvéčati -am nedov. (ẹ́) - 1. izražati čustveni odnos
- a) z vsebino lastnega umetniškega, navadno literarnega dela: vse pesmi je posvečal njej / delo je posvečal spominu svojega učitelja
- b) z zapisom v lastnem umetniškem, znanstvenem delu: knjige je posvečal navadno materi
// obravnavati v besedilu, knjigi: večino svojih razprav posveča vprašanju manjšin
- 2. nav. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: svoj čas je posvečala otrokom; vse svoje moči je posvečal izobraževanju
// z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: posveča ji dosti ljubezni; temu problemu posvečajo premalo skrbi - 3. rel. z obredom določati svetnika za zaščitnika: kapelice so posvečali raznim svetnikom
// z obredom, pri katerem se uporablja krizma, določati- a) koga za cerkveno službo: škof je posvečal
- b) kaj za cerkveno rabo: posvečati cerkve, oltarje
● knjiž. samo njega posveča v svoje težave mu jih razkriva, zaupa
posvéčati se ekspr. ukvarjati se: posveča se zlasti filozofiji / premalo se posveča družini / založba se posveča izdajanju klasikov izdaja klasike
posvetíti -ím dov., posvéti; posvétil (ī í) - 1. izraziti čustveni odnos
- a) z vsebino lastnega umetniškega, navadno literarnega dela: posvetil ji je pesem / roman je posvetil revoluciji / delo je posvetil spominu padlih
- b) z zapisom v lastnem umetniškem, znanstvenem delu: knjigo je posvetil materi / zbirko je posvetil takoj pod naslovom jo opremil s posvetilom
// predstaviti v besedilu, knjigi: prvo poglavje je posvetil preprečevanju bolezni / problemu šolstva je v knjigi posvetil posebno mesto
- 2. nav. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: ves čas je posvetil otrokom; vse svoje moči je posvetil študiju / časopisi so posvetili dogodku veliko pozornost veliko se je pisalo o dogodku
// z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: posvetil mu je veliko skrbi; vse življenje je posvetil raziskovanju; takemu delu se ni mogel posvetiti / posvetil se je filozofiji - 3. rel. z obredom določiti svetnika za zaščitnika: kapelo so posvetili istemu svetniku kot cerkev
// z obredom, pri katerem se uporablja krizma, določiti- a) koga za cerkveno službo: posvetiti duhovnika
- b) kaj za cerkveno rabo: posvetiti cerkev / posvetiti hostijo
● knjiž. samo njega je posvetil v svojo skrivnost mu jo razkril, zaupal
posvečèn -êna -o: posvečeni duhovniki; materi posvečena knjiga; akademija je posvečena stoletnici pesnikovega rojstva
potápljati -am nedov. (ā) delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: fantje so s palicami potapljali ledene plošče na reki / potapljati vrečko s čajem v vrelo vodo / potapljati noge v vodo; brezoseb. med neurjem je čoln premetavalo in potapljalo
♦ igr. ladje potapljati otroška igra, pri kateri imata igralca vsak v svoji načrtani mreži označene ladje in drug za drugega ugibata, na katerih kvadratih sopotápljati se - 1. izginjati pod (vodno) gladino: ladja se potaplja / onemogli plavalec se je začel potapljati utapljati
// hote se spuščati pod (vodno) gladino: otroci so plavali in se potapljali; potapljati se do dna / rad se potaplja / ptice se potapljajo za ribami - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: potapljati se v branje / elipt. potapljati se v povest, sliko
// izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: potapljati se v molk, žalost / vas se potaplja v tišino / potaplja se v blaznost postaja blazen
● ekspr. vlak se potaplja v noč izginja v temi; ekspr. potapljati se v odmeve daljne pesmi pazljivo poslušati; ekspr. sonce se potaplja za goro zahaja
potapljajóč -a -e: hladil si je noge, potapljajoč jih v vodo; potapljajoča se ladja; sam.: potapljajoči se me je zgrabil za roko
potoníti -tónem dov. (ī ọ́) - 1. izginiti pod (vodno) gladino: kamen je hitro potonil; ladja je potonila sredi morja; odmrli deli polžev potonejo na dno / knjiž. konj in jezdec sta potonila v deroči reki utonila
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: potoniti v sanje, spanec / ves je potonil v dolgove
● ekspr. potonila je v mrak, med grmovje izginila
potopíti -ím dov., potópil (ī í) - 1. narediti, da pride kaj pod (vodno) gladino: potopiti vedro v vodnjak / labod je potopil glavo / potopiti ladjo / zbirno jezero je potopilo del doline zalilo, poplavilo
- 2. utopiti: potopiti mladega mačka / potopiti v vinu svojo žalost
potopíti se - 1. izginiti pod (vodno) gladino: ladja se je potopila; težko telo se potopi
// hote se spustiti pod (vodno) gladino: fant je priplaval na površino in se spet potopil; raca se je kdaj pa kdaj potopila - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop
- a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: potopil se je v branje, razmišljanje / elipt. potopil se je v razpravo
- b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: potopil se je v molk, žalost; potopiti se v spanec / trg se je potopil v temo
● ekspr. potopil se je v množico na trgu izginil je v množici
potopljèn -êna -o: sedel je ves potopljen v misli; v mrak potopljena hiša; potopljena ladja
potrebováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. biti v stanju, ko mora kaj imeti
- a) za zadovoljivo opravljanje določene dejavnosti: potrebovati denar, potrdilo; za pisanje potrebuje papir in pero; kraj potrebuje novo šolsko poslopje; nakupil je vse, kar potrebuje za šolo / potreboval je precej časa, da je stvar dokončal porabil; pri hoji ne potrebuje več palice je ne uporablja; do doma potrebuje dve uri
- b) za normalno obstajanje, življenje: rastline potrebujejo veliko vlage; ima vse, kar potrebuje; on le malo potrebuje
- 2. biti v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: zelo potrebuje novo obleko; kraj že dolgo potrebuje vodovod / izsušena zemlja potrebuje dež
// zlasti z glagolskim samostalnikom biti v stanju, ko mora postati deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: bolnik potrebuje mir in počitek / ekspr. ne potrebujem vaše tolažbe ne maram, ne želim
// ekspr.: stroj potrebuje popravilo je treba popraviti; ta trditev ne potrebuje pojasnila je jasna, razumljiva - 3. biti v stanju, ko je prisotnost koga zaželena, koristna: kadar ga potrebuje, ga pokliče; pravi, da ne potrebuje nikogar; družina ga zelo potrebuje / delovna organizacija potrebuje novih delavcev; vznes. revolucija potrebuje take može
● ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; neustalj. ne potrebuje priti k vaji ni mu treba
povéden -dna -o prid. (ẹ̄; lingv. ẹ̑) ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: že njegov priimek je dovolj poveden;
iskati najbolj povedno besedo / njegovo izražanje je lepo in povedno vsebinsko polno, bogato; redko kar je zavestno, je tudi povedno izrazljivo, opisljivo
♦ lingv. povedni naklon naklon, ki izraža nevtralen odnos govorečega do glagolskega dejanja, stanja; povedna intonacija intonacija s padajočim tonskim potekom na koncu stavka; pridevnik, samostalnik v povedni rabi v vlogi povedkovega določilapovédno prisl.: izgovoriti stavek povedno, ne vprašalno
požéti -žánjem dov., nam. požét in požèt (ẹ́ á) - 1. končati žetev: letos so že poželi
// s srpom ali strojem odrezati žito, travo: veliko so že poželi / požeti ječmen, pšenico / skoraj vso njivo so požele; pren., ekspr. zdaj je požel sadove svojega truda - 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: ansambel je požel velik aplavz; požeti hvalo, občudovanje; delati noče, slavo bi pa rad požel / film ni požel pričakovanega uspeha dosegel
● ekspr. smrt ga je požela sredi dela umrl je; ekspr. v vojski mu je poželo obe nogi je izgubil obe nogi; publ. pri volitvah so socialisti poželi največ glasov dobili
požét -a -o: pšenica je že požeta
prebíti2 -bíjem dov., stil. prebóm (í ȋ, ọ̄) - 1. biti, ostati kje določen čas: ni se odločil, kje naj prebije počitnice; vsak večer je prebil na sestankih; noč je prebil pri prijatelju; mladost je prebil v domači vasi preživel
// s prislovnim določilom biti določen čas v stanju, kot ga določa samostalnik: noč je prebil v velikem strahu; večji del življenja je prebila v revščini
// biti deležen tega, kar določa sobesedilo: v taborišču so prebili težke dni; prebil je hudo preizkušnjo - 2. nav. ekspr. prenesti, zdržati: težko je prebil ločitev od staršev; mislil je, da ne more prebiti brez nje; človek prebije več, kakor misli / te sramote ne prebijem / brez prtičkov bomo že prebili shajali
// prestati, pretrpeti: pod njegovo oblastjo so ljudje mnogo prebili
● star. bolnica je prebila je umrla; knjiž. z njo se ne da prebiti se je ne da prenašati, trpeti
prebít -a -o: vstati po prebiti pljučnici; na Dunaju prebita leta; na obrazu se ji pozna prebito trpljenje
prebudíti -ím dov., prebúdil (ī í) - 1. povzročiti, da postane kdo buden: prebudilo ga je glasno govorjenje; prebuditi otroka; prebudil se je in prižgal luč; prebudil se je šele doma / prebudil se je žejen; pren. pomlad je prebudila travnike
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: prebudil ga je iz kratkega dremeža; ne smeš ga prebuditi iz globokega spanja / skušal jo je prebuditi iz nezavesti / prebuditi iz otopelosti, zamišljenosti
// knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: trudil se je, da bi prebudil delavske množice; prebuditi narod - 2. ekspr. povzročiti, da kaj nastane: prebuditi ljubezen; materinski čut se ji je le počasi prebudil / znal je prebuditi radovednost / pogovor je prebudil v njem narodno zavest
prebudíti se pesn. poroditi se, nastati: dan se je že prebudil
prebujèn -êna -o: narodno prebujeni ljudje; otrok še ni popolnoma prebujen; komaj prebujeno jutro
prebújati -am nedov. (ú) - 1. povzročati, da postaja kdo buden: rahlo je prebujala otroka; počasi se je prebujal
// v zvezi z iz povzročati prenehavanje stanja, kot ga določa samostalnik: prebujal ga je iz globokega spanja / prebujati iz nezavesti / skušal ga je prebujati iz zamišljenosti
// knjiž. delati, povzročati, da kdo kaj spoznava, se česa zaveda: prebujati delavske množice; narod se je takrat začel prebujati - 2. ekspr. povzročati, da kaj nastane: prebujati ljubezen; v njej se je prebujal materinski čut / znal je prebujati zanimanje
prebújati se pesn. porajati se, nastajati: dan, pomlad se že prebuja
prebujajóč -a -e: prebujajoči se dan; prebujajoče se slovenstvo
predájati -am nedov. (ȃ) - 1. knjiž. izročati, dajati: prijazno jim je predajala šopke / predajati prtljago garderoberju / ta opravek predajam tebi prepuščam
// predajati znanje učencem - 2. knjiž. pripovedovati, sporočati: predajati taborniška doživetja mlajšim; pesmi so se predajale od rodu do rodu
● publ. predajati besedo drugemu diskutantu prepuščati, dajati; zastar. pridelke so težko predajali prodajali
predájati se - 1. prenehavati se bojevati in prihajati pod oblast nasprotnikov: ko je izbruhnil požar, so se branilci začeli predajati; neradi so se predajali in odlagali orožje vdajali
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: predajati se branju, sanjarjenju, slikanju / elipt. predajati se glasbi
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: predajati se bolečinam; predajati se navdušenju, veselju, žalosti
- 4. ljubezensko se (popolnoma) prepuščati partnerju: dekleta se predajajo fantom; predajala se je drugim moškim
● čutil je, da se mu plesalka popolnoma predaja prepušča; publ. predajati se soncu uživati v sončenju, sončiti se
predáti -dám dov., 2. mn. predáste in predáte; predál (á) - 1. knjiž. izročiti, dati: predati rože z levo roko / predati knjigo kupcu / predati posestvo sinu / predati tatu miličnikom / premaganci so morali predati orožje / predati stavbo svojemu namenu / predati funkcijo drugemu prepustiti
♦ šport. predati štafetno palico - 2. opraviti uradni postopek ob prenehanju opravljanja kake funkcije: predati funkcijo; predati posle / publ. čez pol leta bo predal predsedstvo bo nehal biti predsednik
- 3. narediti, da pride kaj pod oblast nasprotnikov: zahtevali so, naj jim preda postojanko
predáti se - 1. prenehati se bojevati in priti pod oblast nasprotnikov: posadka se je predala / publ. bela zastava je pomenila, da se predajo vdajo
// publ. rajši bi umrl, kot pa se predal vdal, odnehal
// dopustiti, da nastopi odnos (popolne) odvisnosti: čaka, kdaj se mu bo predal / ekspr. predati se strastem prepustiti se - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: predati se delu za ljudstvo; predati se vzgoji otrok / elipt. gostje so se predali jedi in pijači
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: predati se obupu, žalosti
- 4. ljubezensko se (popolnoma) prepustiti partnerju: predati se moškemu; s strastjo se predati / na prigovarjanje se mu je predala
● nehal je veslati in se predal toku se prepustil; ekspr. predati se toku, vetru dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. predal se je veselemu trenutku popolnoma je doživljal veselo razpoloženje; ekspr. predati se valovom mestnega življenja začeti brez pomislekov uživati, kar daje mestno življenje
predán -a -o - 1. deležnik od predati: biti predan vojnemu sodišču; publ. muzej je predan javnosti dostopen za obiskovalce, odprt
- 2. ki požrtvovalno, nesebično dela za kaj: predani borci; predan komunist; predani in sposobni uradniki / publ. predana žena vdana
// ki vsebuje, izraža veliko požrtvovalnost, nesebičnost: služiti s predanim delom socializmu; prisl.: predano se posvečati delu
predramíti in predrámiti -im dov. (ī á) - 1. povzročiti, da postane kdo buden; prebuditi: ropot ga je predramil; predramiti otroka; predramil se je in prižgal luč; pren., ekspr. mesto se je predramilo v čudovitem sončnem jutru
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: predramiti iz počitka; predramiti se iz nezavesti / predramiti iz zamišljenosti / predramiti koga iz pasivnosti
// ekspr. povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: predramiti delavske množice - 2. knjiž. povzročiti, da kaj nastane; vzbuditi: predramiti v kom čut za solidarnost; v njem se je predramila humoristična žilica / odgovor je predramil v njem staro jezo
predrámljen -a -o: otrok je čisto predramljen; predramljena vest
pregánjati -am nedov. (ȃ) - 1. zasledovati koga z namenom uničiti ga ali mu onemogočiti delovanje: gestapo ga je preganjal; preganjati krivoverce, sovražnike; preganjati uživalce mamil; preganjajo ga kot divjo zver
// delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: skušal mu je preganjati neprijetne misli; le s težavo ji je preganjal spanec / z žganjem preganja prehlad; s pesmijo si preganja skrbi - 2. nav. ekspr. delati, povzročati neprijeten občutek, skrb: krivda ga preganja; strah pred smrtjo jo preganja / občutek nesreče jih še vedno preganja / še dolgo so ga preganjale fantove začudene oči / ta problem ga že nekaj časa preganja zelo razmišlja o njem
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: utrujenost ga preganja; žalost jo preganja je žalostna
// vse življenje ga preganja nesreča - 3. ekspr., v zvezi s s, z nadlegovati, vznemirjati: preganja ga s svojim pripovedovanjem; kar naprej ga preganja z vprašanji
- 4. ekspr. poditi (stran), odganjati: ne hodi od doma, saj te nihče ne preganja / preganjati dim, soparo
- 5. ekspr. loviti, goniti: pes preganja zajca / šli so preganjat srnjaka
● ekspr. vedno jo čas preganja ima premalo časa za kako delo; ekspr. vest ga preganja ima neprijeten občutek zaradi krivde; knjiž., ekspr. mrak preganja dan mrači se; ekspr. preganjati dolgčas dolgočasiti se; ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas; ekspr. mačka preganjati prizadevati si za boljše počutje, razpoloženje po nezmernem uživanju alkohola
pregánjati se ekspr. - 1. poditi se, divjati: otroci se ves dan preganjajo okoli hiše / jate krokarjev se preganjajo po nebu / malo je doma, z babnicami se preganja
- 2. zelo se truditi, mučiti: celo življenje se je preganjala z delom, otroci ji pa tako vračajo
pregánjan -a -o: preganjan človek; preganjana zver, žival
pregíbati1 -am in -ljem nedov. (ī) - 1. spreminjati položaj delov telesa v sklepu: levico še lahko pregiba; pregibati nogo, prste / mišice podlakta pregibajo roko v zapestju
// premikati, gibati: pregibati ustnice; človeško telo se pregiba v sklepih - 2. povzročati, delati, da se kaj z enim delom pritrjenega premika sem in tja; majati: veter je pregibal veje; trava se je rahlo pregibala
- 3. lingv. menjati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku, števniku in glagolu: besede, ki se pregibajo po pridevniški sklanjatvi / pregibati samostalnik sklanjati
- 4. redko prepogibati: pregibati papir
pregíbati se redko premikati se, hoditi: ladja se je začela pregibati; pregibali so se brez naglice
pregibajóč -a -e: šumenje pregibajočih se dreves
pregrníti in pregŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. dati pregrinjalo čez kaj: pregrnila je zaboj, da jima je bil za mizo / pregrniti mizo pogrniti; pregrniti z odejo, papirjem, prtom pokriti; pren., ekspr. pregrnil je sedanjost s preteklostjo
// knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: veselje ga je pregrnilo / žalost mu je pregrnila obraz - 2. nav. ekspr. narediti, da je kaj (v celoti) nevidno; prekriti: megla je pregrnila dolino; oblaki pregrnejo nebo / mah je pregrnil skale
pregŕnjen -a -o: belo pregrnjena miza; rdeče pregrnjena tribuna; z oblaki pregrnjeno nebo
prehájati -am nedov. (ȃ) - 1. hoditi čez kaj: drug za drugim so prehajali cesto; vojska je cel dan prehajala reko / čez našo deželo so večkrat prehajale vojne vihre / toplota prehaja s toplejšega telesa na hladnejše
♦ lingv. glagolsko dejanje prehaja na predmet
// redko iti mimo česa: večkrat je prehajal njihovo hišo, pa se nikoli ni oglasil pri njih - 2. s predlogom spreminjati, menjavati
- a) okolje: začeli so prehajati v sosednji oddelek; gostje so počasi prehajali v senco / velika večina vojakov je prehajala h gverilcem / prehajati od znanosti k politiki
- b) način dela, delovanja: gimnazije so prehajale z razrednega na predmetni pouk; od lahkih vaj postopoma prehajamo na težje / od pisanja pesmi je prehajal k pisanju črtic in novel / pri poučevanju je treba prehajati od znanega k neznanemu / prehajamo na drugo točko dnevnega reda začenjamo obravnavati probleme, predstavljene v drugi točki dnevnega reda
- c) način obstajanja: pri delu mišic prehaja sladkor v mlečno kislino; voda že pri navadni temperaturi prehaja v plinasto stanje / tu stena prehaja v položno pobočje / barve jesenskega gozda so prehajale iz žareče rumenih v motno rjave / pomlad je prehajala v poletje
- č) nav. ekspr. lastništvo, pripadnost: posestvo prehaja od očeta na sina; mesto je prehajalo iz rok sovražnikov v roke domačih / hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo
// dolžnosti, pravice prehajajo na dediče
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začenjanje dejanja, kot ga določa samostalnik: začeli so prehajati v napad, v obrambo / pogovor je prehajal v prepir; zabava je prehajala v bučno razgrajanje
- 3. publ. pojavljati se nad določeno stopnjo, mero; presegati: publikacija ponekod prehaja značaj dokumentacije; njegova dramska praksa je daleč prehajala teoretična pojmovanja
- 4. knjiž. minevati, končevati se: leta mi zelo hitro prehajajo; noč je prehajala za nočjo, njega pa ni bilo domov
- 5. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik; obhajati: ob misli, kaj vse bi se lahko zgodilo, jo je prehajala groza; zaradi smradu me je prehajala slabost / po vsem telesu jo je prehajala hladna drhtavica
● ekspr. to mu že prehaja v navado tega se navaja; ekspr. ponižnost in vdanost ji že prehajata v meso in kri popolnoma se ju bo navadila; knjiž. ti dogodki prehajajo v zgodovino postali bodo znani zaradi svoje pomembnosti; knjiž. ko je vzel zdravilo, mu je začelo prehajati se mu je začelo stanje boljšati
prehájati se zastar. sprehajati se: molče sta se prehajala po gozdu
prehajáje redko: novica je prišla do nas, prehajaje iz ust do ust
prehajajóč -a -e: jekleno modra, v zelenkasto prehajajoča barva; prehajajoča divjad; odmev prehajajočih neviht; v naturalizem prehajajoča zgodba
preíti -ídem stil. préjdem dov., preídite stil. préjdite; prešèl prešlà prešlò tudi prešló, stil. prêšel prêšla (í, ẹ́) - 1. priti čez kaj: preiti potok; čete so prešle travnik in se ustavile na robu gozda / čez most, po mostu so prešli na drugo stran reke / vojaki so v največji tišini prešli cesto prečkali
// s težavo smo prešli ostri rob grebena / ekspr. prešel je že pol sveta, pa še ni videl tako lepega kraja / hladna fronta je ponoči prešla naše kraje / publ. hkrati z gledališčem je prešel v novo stavbo tudi lutkovni oder / strup je prešel v živce in mišice
// priti mimo česa: prešla sta planšarske koče in se začela vzpenjati v hrib; bali so se, da preidejo dogovorjeno zborno mesto / stopil je hitreje, da bi jo prešel prehitel; pren., ekspr. preiti strogo, trdo preizkušnjo - 2. s predlogom spremeniti, menjati
- a) okolje: vsi potniki so prešli iz prvega v zadnji vagon / cela četa je prešla k partizanom
- b) način dela, delovanja: preiti na gverilsko taktiko vojskovanja; podjetje je prešlo na nov način računanja stroškov / iz teorije preiti v prakso / od vina je prešel na žganje začel je piti žganje
// od pisanja komedij je prešel na pisanje dram / takoj so prešli na dnevni red (sestanka) - c) način obstajanja: pri delu mišic je prešel sladkor v mlečno kislino / tu preide hrib v ravnino; cesta nenadoma preide v stepo / bela barva je prešla v sive odtenke / preiti od besed k dejanjem / ekspr. smeh velikokrat preide v jok
- č) nav. ekspr. lastništvo, pripadnost: po očetovi smrti bo imetje prešlo na sina; hiša je prešla v last občine / mesto je po nekajurnem boju prešlo v roke napadalcev so ga zavzeli napadalci
// precej materinih lastnosti je prešlo na hčer
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: prešli so v napad, v obrambo; zabava je prešla v bučno razgrajanje / učiteljica je prešla od razlage k spraševanju / konj je prešel v lahen dir / dan je prešel v noč znočilo se je
- 3. publ. pojaviti se nad določeno stopnjo, mero; preseči: poročilo je prešlo okvire bežnega poročanja / trpljenje je prešlo meje človeške vzdržljivosti / njena kriza je že prešla svoj vrh
- 4. knjiž. miniti, končati se: čas, primeren za sajenje, je že davno prešel; ko so mu rano previli, mu je prešla vsa bolečina; nevarnost je kmalu prešla / prešla so leta, preden sta se znova srečala / nevihta je prešla brez hujših posledic / za vselej jih je prešla volja do razgrajanja / kam je prešlo njegovo bogastvo izginilo
- 5. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: njen obraz je prešel nasmeh / v hipu ga je prešla jeza, slabost; spoznanje jo je prešlo kot blisk
● ekspr. kljub mrazu rože niso prešle niso zmrznile; ekspr. tako so se ustrašili, da jim je beseda prešla da niso mogli govoriti; pog. novi znanci so kmalu prešli na ti so se začeli tikati; ekspr. strah mu je prešel v kosti vedno se je bal; meso in kri ekspr. ta ideja mu je prešla v meso in kri popolnoma jo je sprejel; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; preiti v navado navaditi se; stavek je že prešel v pregovor postal; publ. domačini so prešli v vodstvo že v prvem polčasu so dosegli prednost v igri; knjiž. njegovo ime je prešlo v zgodovino postal je znan zaradi svojih dejanj; preiti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; knjiž. kmalu ji je prešlo ji je odleglo, stanje se ji je izboljšalo
prêšel -šla -o star.: prešli dnevi, dogodki; spomin na prešlo srečo; prešlo sadje
● star. to stvar so ugotovili že v prešlem stoletju minulem
preletávati -am nedov. (ȃ) - 1. leteč večkrat priti čez kaj: jate divjih rac preletavajo hribovje / številna letala preletavajo ozemlje
// večkrat leteti sem in tja: lastovke preletavajo po zraku; jata ptičev se preletava nad vodo - 2. ekspr. narahlo se dotikajoč hitro večkrat preiti kaj: prsti preletavajo tipke pisalnega stroja
- 3. ekspr. hitro, za kratek čas večkrat se pojaviti: jeza je preletavala njihove obraze / novi upi so mu preletavali dušo
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: preletavajo ga hude slutnje; strah ga je preletaval, ko je opazil nevarnost / občutek zoprnosti mu je preletaval telo / novica o zmagi je preletavala zbrano množico se je širila med množico - 4. nav. ekspr. na hitro prebirati: preletavati novice v časopisu
- 5. nav. ekspr., v zvezi preletavati z očmi, pogledom na hitro večkrat pogledati, pregledati: z očmi je preletaval slike na stenah
- 6. nav. ekspr., v zvezi preletavati v mislih na hitro, v kratkem času večkrat premišljevati, preudarjati: v mislih je preletaval pretekle čase; v mislih preletavati možnosti za rešitev
preletávati se leteč večkrat prihajati z enega mesta na drugo: ptiči so se preletavali z drevesa na drevo / po polju so se preletavale vrane
preletéti -ím dov., prelêtel (ẹ́ í) - 1. leteč priti čez kaj: jata ptic je preletela zaliv / letalo je preletelo gorovje / ekspr. blisk je preletel nebo je švignil čez nebo
- 2. leteč opraviti kako pot: ugotovili so, da je ptič preletel deset tisoč kilometrov / razdaljo med mestoma je letalo preletelo v petih urah / ta pilot je preletel že dva milijona kilometrov
- 3. pog. v teku
- a) priti z enega konca na drugega; preteči: deček je v nekaj trenutkih preletel travnik / v nekaj skokih je preletel stopnice
- b) opraviti kako pot: ubežnik je preletel petdeset metrov, ko ga je podrl strel
- 4. ekspr. narahlo se dotikajoč hitro preiti kaj: s prsti je preletel nekaj tipk klavirja / s čopičem preleteti po sliki
- 5. ekspr. hitro, za kratek čas se pojaviti: rdečica mu je preletela obraz / usmiljenje je preletelo njegovo srce
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ob takih besedah preleti človeka dvom; strah, veselje ga preleti / trepet je preletel njegovo telo - 6. nav. ekspr. na hitro prebrati: preleteti časopisne naslove; nekatere novice je samo preletel, druge je pazljivo prebral
- 7. nav. ekspr., v zvezi preleteti z očmi, pogledom na hitro pogledati, pregledati: oficir je z očmi preletel vojakovo opremo / z očmi, pogledom je preletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim
- 8. nav. ekspr., v zvezi preleteti v mislih na hitro, v kratkem času premisliti, preudariti: preletel je v mislih mogoče posledice / v mislih je preletel vsebino govora na hitro obnovil, premislil
● ekspr. vrtel je gumb pri radijskem aparatu in preletel nekaj tujih postaj hitro prešel, izpustil; ekspr. novica je v dobri uri preletela svet se je razvedela; knjiž., ekspr. ladja je preletela zaliv preplula z enega konca na drugega
preletéti se leteč priti z enega mesta na drugo: vrabec se je preletel z drevesa na drevo / zdaj pa zdaj se je vrana preletela
● nar. poletna nevihta se hitro preleti preide, mine; prim. preleteč
prelíti -líjem dov. (í) - 1. z vlivanjem spraviti kaj tekočega v drugo posodo: preliti mleko iz lonca v kozico
// narediti, da pride tekočina na (vso) površino kake jedi: preliti makarone z omako
// prekriti površino česa s tekočo snovjo: preliti cestišče z asfaltom; pren., ekspr. sobo, ulico je prelila tišina - 2. knjiž., ekspr., v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: preliti svoja čustva, doživetja v pesmi, skladbe, verze
// dati čemu, zlasti umetniškemu delu, drugo, drugačno obliko: preliti opero v balet; preliti roman v odrsko delo / preliti pesnitev v drug jezik prevesti - 3. ekspr., s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: preliti del dohodka v drugo organizacijo, drug sklad
- 4. pretopiti: preliti zvonove v topove
- 5. redko obliti, politi: od strahu ga je prelil mrzel pot; od napora ga je prelil znoj
- 6. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: prelil ga je strah, da je zašel; prelil ga je občutek sreče
● ekspr. za njim ni nihče prelil solze se ni jokal, ni žaloval; ekspr. o tej stvari se je prelilo že dosti črnila se je dosti pisalo; knjiž., ekspr. ta narod je prelil veliko tuje in svoje krvi se je veliko bojeval; ekspr. prelili so veliko znoja, da so to naredili zelo so se trudili; ekspr. zavzeli so vas, ne da bi prelili kapljo krvi ne da bi bil kdo ranjen, ubit; vznes. preliti kri za domovino pasti, umreti v boju za domovino; publ. preliti načela v stvarnost uresničiti jih
prelíti se - 1. tekoč priti z enega konca na drugega: voda se je zaradi sunka prelila po posodi / knjiž. solzi sta se prelili čez njegove oči sta stekli, zdrsnili
// ekspr. preiti na drugo mesto, področje: del prebivalstva se je prelil v industrijske kraje - 2. knjiž., ekspr. razširiti se, preiti: borbenost se je prelila na vse moštvo / ideje so se prelile v gibanje
- 3. ekspr. polagoma preiti v kaj drugega: na soncu se je modra barva prelila v zelenkasto / dan se prelije v noč / njena radovednost se je prelila v nemir
♦ film. slika (na zaslonu, platnu) se prelije se spremeni tako, da se med izginjanjem slike že pokaže naslednja
prelít -a -o: z asfaltom prelita cesta; za domovino prelita kri; pozabiti na trpljenje in prelite solze
prelívati -am nedov., tudi prelivájte; tudi prelivála (í) - 1. z vlivanjem spravljati kaj tekočega v drugo posodo: prelivati bencin; prelivati tekočino v manjše posode
// delati, da pride tekočina na (vso) površino kake jedi: prelivati torto s čokolado
// prekrivati površino česa s tekočo snovjo: cesto prelivajo z asfaltom - 2. knjiž., ekspr., v zvezi z v izražati, izpovedovati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: svoja doživetja, razpoloženja je prelival v pesmi, zvoke / prelivati misli v stavke
// dajati čemu, zlasti umetniškemu delu, drugo, drugačno obliko: prelivati novelo v dramo / prelivati pesnitev v drug jezik prevajati - 3. ekspr., s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: prelivati del dobička v druge dejavnosti, organizacije; denar se preliva v sklade
- 4. pretapljati: prelivati zvonove v topove
- 5. teči, zlivati se čez kaj: valovi so prelivali krov ladje
- 6. redko oblivati, polivati: od napora ga preliva znoj
● ekspr. o tej stvari ne kaže več prelivati črnila pisati; ekspr. prelivati kri bojevati se, ubijati; vznes. prelivati kri za domovino biti ranjen, umirati v boju za domovino; ekspr. kaj bi prelivali solze jokali, žalovali; knjiž. tako je bila prestrašena, da je prelivala vodo, ko jo je natakala ptičem v kletki polivala; ekspr. prelivati znoj za kaj zelo se truditi
prelívati se - 1. tekoč prihajati z enega konca na drugega: tekočina se ob sunkih preliva po posodi / ob plimi se skozi odprtino preliva morje / ekspr. potok se je enakomerno prelival čez kamenje tekel
// ekspr. prehajati na drugo mesto, področje: prebivalstvo se preliva v mesta - 2. knjiž., ekspr. širiti se, prehajati: navdušenost se je prelivala na poslušalce / mir pokrajine se je prelival v njeno dušo
- 3. ekspr. polagoma prehajati v kaj drugega: barve se prelivajo druga v drugo / poletje se preliva v jesen
- 4. kazati se v različnih barvah, svetlobnih stopnjah: barva njene svilene obleke se je ob hoji lepo prelivala / rahlo valovito morje se je prelivalo v barvah
- 5. knjiž., ekspr., s prislovnim določilom v velikem številu hoditi sem in tja: po ulicah se prelivajo množice vojakov
- 6. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga nakazuje osebek: utrujenost, veselje se mu preliva po telesu
♦ film. slika (na zaslonu, platnu) se preliva se spreminja tako, da se med izginjanjem slike že kaže naslednja
prelivajóč -a -e: prelivajoč solze, je prosila usmiljenja; prelivajoča se barva svile
premágati -am dov. (ȃ) - 1. v tekmovanju, boju doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: domače moštvo je premagalo goste; premagati sovražnike; premagati v prvi tekmi / ekspr. alpinista sta nazadnje le premagala steno; pren., ekspr. ljubezen je premagala sovraštvo; moralno premagati koga
// biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stanje česa: premagati jezo, žalost; premagati strah pred globino / s težavo je premagala solze zadržala - 2. narediti, povzročiti, da kdo kaj naredi, čeprav tega ne želi: lakota ga je premagala, da je zapustil skrivališče; radovednost ga je premagala, da je odprl pismo; brezoseb. premagalo ga je, da je zadremal
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: jok jo je premagal; starko je premagal spanec zaspala je - 3. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: premagati nasprotja, ovire, težave / premagati posledice poplav, potresa
● ekspr. čustva so ga premagala ni mogel skriti ganjenosti; ekspr. premagati bolezen ozdraveti; ekspr. premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti
premágati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: premagal se je in molčal; težko se je premagala, da ni zakričala nad otrokom
premágan -a -o: prvi poskusi napada so bili hitro premagani; otrokov strah je bil kmalu premagan; čutiti se premaganega; premagane težave; sam.: beda premaganih
premagováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. v tekmovanju, boju dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: domače moštvo navadno premaguje goste; premagovati napadalca, sovražnika; pren., ekspr. dobrota premaguje sovraštvo
// biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stanje česa: premagovati jezo, žalost; premagovati strah pred čim / s težavo je premagovala solze zadrževala - 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: jok jo premaguje; spanec ga premaguje
- 3. nav. ekspr. delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: premagovati nasprotja, ovire, težave / premagovati posledice katastrofe, potresa
premagováti se ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: s težavo se je premagoval, da mu ni ostro odgovoril; ni se mogla več premagovati in je zajokala
premagujóč -a -e: premagujoč solze, je odgovorila na vprašanje; premagujoč nasmeh; premagujoča žalost
premôči -mórem dov., premógel premôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l - 1. narediti, povzročiti, da kdo kaj naredi, čeprav tega ne želi; premagati: lakota ga je premogla, da je zapustil skrivališče; brezoseb. včasih človeka premore, da kar zadremlje
// knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: znova ga je premogel smeh; spanec ga je premogel zaspal je - 2. nedov. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina; imeti: premogel je veliko hišo z vrtom; premogel je nekaj gotovine, premoženja / s seboj je vzela vse, kar je premogla / ekspr.: hiša ni premogla kopalnice je bila brez kopalnice; ni premogel niti za kosilo ni imel denarja za kosilo
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ne premore niti malo discipline; premore dosti potrpljenja; z vsem mirom, kar ga je premogel, je odgovoril
● ekspr. poskušal se je hihitati tako kot ona, a tega ni premogel ni znal; ekspr. vsi skupaj niso premogli niti ene angleške besede niso znali povedati
prepláviti -im tudi preplavíti -ím dov., preplávil (ā ȃ; ī í) - 1. z razlivanjem, širjenjem pokriti kako površino: narasli potok preplavi njive in travnike / valovi so preplavili obalo; prostor je preplavila voda vdrla vanj, ga zalila
// ekspr. hladen zrak bo preplavil naše kraje / kri preplavi tkivo; pren. gozd preplavijo jesenske barve; sonce je preplavilo vse mesto - 2. ekspr. pojaviti se na določenem celotnem področju v veliki množini: mesto so preplavili begunci; sovražna vojska je preplavila deželo / množica je preplavila trg
// pojaviti se kje v veliki količini: trg so preplavili ceneni izdelki / ameriško blago je preplavilo Evropo
// pojaviti se, nastopiti na kakem širokem področju: kriza je preplavila vso celino; ta ideja je preplavila svet - 3. ekspr. narediti, da se kaj pojavi na določenem celotnem področju v veliki količini: preplaviti mesto z letaki / otroci so preplavili ulico z vriščem
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža hiter nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ob tej novici ga je preplavilo veliko veselje / upanje preplavi vso dušo
● ekspr. dolino je preplavila novica o nesreči v dolini se je hitro razširila; ekspr. ofenziva je preplavila vse kraje je bila v vseh krajih; ekspr. rdečica ji je preplavila obraz zardela je po vsem obrazu
preplávljen -a -o tudi preplavljèn -êna -o: preplavljeni travniki; ozemlje je preplavljeno z odporniškimi enotami; vse je bilo preplavljeno z lučjo
preplávljati -am nedov. (á) - 1. z razlivanjem, širjenjem pokrivati kako površino: vode, ki je ponoči preplavljala taborišče, zjutraj ni bilo več / voda ob vsakem deževju preplavlja dvorišče / morje preplavlja obalo / ekspr.: močno bobnenje topov preplavlja dolino; teraso je preplavljal vonj po mesu; pren. ulice je preplavljala močna svetloba
- 2. ekspr. pojavljati se na določenem celotnem področju v veliki množini: turisti so preplavljali mesto / trg preplavlja množica ljudi
// pojavljati se kje v veliki količini: domača tržišča preplavlja ceneno tuje blago / te vrste literatura še vedno preplavlja naš knjižni trg
// pojavljati se, nastopati na kakem širokem področju: kriza je preplavljala tudi velike države; dve struji sta preplavljali svet v tistem času - 3. ekspr. delati, da se kaj pojavlja na določenem celotnem področju v veliki količini: preplavljati mesto z letaki; časopisi so preplavljali državo z borbenimi parolami / strokovne revije so jih preplavljale z množico teoretičnih člankov
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža
- a) nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: začutil je, da ga preplavlja utrujenost
- b) visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: preplavlja ju velika sreča
prepustíti -ím dov., prepústil (ī í) - 1. dati komu pravico, možnost, da dobi kaj, do česar ima določeno pravico osebek: prepustiti hišo sinu; prepustiti komu sobo za dva meseca / kralj je moral prepustiti prestol sinu / prepustiti besedo drugemu diskutantu / prepustiti v last, uporabo
♦ jur. prepustiti komu uporabo, uživanje česa - 2. dopustiti, da dobi, ima kdo drug to, kar izraža samostalnik: prepustiti svoje dekle drugemu; prepustiti funkcijo drugemu; tekač je moral prepustiti prvo mesto boljšemu tekmovalcu / prepustiti pobudo, vodstvo tekmecu / redko prepustiti komu tekmo brez boja predati
- 3. narediti, da se mora, more namesto osebka kdo drug ukvarjati s kom: prepustil je goste ženi, sam pa odšel na sestanek
// z glagolskim samostalnikom narediti, da mora, more namesto osebka kdo drug narediti, opravljati kako delo: prepustiti nego bolne matere sestri / prepustil je ženi, da gospodari na kmetiji, sam pa odšel v tujino / prepustiti otroka v varstvo sosedi - 4. z glagolskim samostalnikom dati komu drugemu možnost, da naredi, opravlja kako dejanje: prepustiti odločitev bratu; prepustiti sodbo bralcu / prepusti stvar meni, pa bo kmalu opravljena / zakon je prepustil določitev višine prispevka občinam
- 5. dopustiti, da kaj drugega odloča o čem, vpliva na kaj: tako pomembne stvari ne smemo prepustiti naključju, dobri volji koga / to vprašanje moramo prepustiti zgodovini
- 6. ne narediti ničesar
- a) da bi se spremenil določen položaj, oviralo določeno dejanje: prijel jo je za roko in ona mu jo je prepustila / ekspr. spet mu je prepustila svoje ustnice
- b) da bi se spremenilo stanje, delovanje koga: prepustiti koga revščini / prepustiti koga počasnemu umiranju / prepustiti koga njegovim mislim
- 7. star. predreti: prepustiti gnojno bulo; žulj se je prepustil
● ekspr. skrb za to kar meni prepusti za to bom (po)skrbel jaz; ekspr. delam prav ali narobe, to kar meni prepusti o tem ne sodi; ekspr. prepustiti kaj pozabljenju pozabiti kaj; ekspr. prepustiti koga samemu sebi, usodi ne poskrbeti zanj, ne pomagati mu
prepustíti se - 1. ne narediti ničesar, s čimer bi se nasprotovalo, upiralo
- a) določenemu dejanju koga: prepustila se je njegovemu objemu / čutil je, da se mu je plesalka popolnoma prepustila / ekspr. prepustiti se skrbnim rokam bolniške sestre
- b) določenemu delovanju česa: dvignil je veslo in se prepustil toku, valovom; ekspr. legel je na obalo in se prepustil soncu začel uživati v sončenju, začel se sončiti
// prepustiti se splošnemu navdušenju
// dopustiti, da nastopi odnos popolne odvisnosti: prepustiti se strastem / prepustil se je mamilom
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop
- a) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: prepustiti se obupu, žalosti
- b) navadno z glagolskim samostalnikom intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: prepustiti se sanjarjenju / prepustil se je veselim mislim
prepustívši zastar.: prepustivši konja hlapcu, je odšel v grad
prepuščèn -êna -o: biti prepuščen sam sebi; obnoviti za majhno odškodnino prepuščeno skladišče
● ekspr. biti na milost in nemilost prepuščen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen
prepúščati -am nedov. (ú) - 1. biti sposoben omogočiti prehod, zlasti tekočinam: prepuščati svetlobo, toploto, vodo / žleb prepušča pušča, ima luknjo
- 2. dajati komu pravico, možnost, da dobi, ima kaj, do česar ima določeno pravico osebek: prepuščati posteljo, sobo komu / prepuščati v last, uporabo / dov. s to izjavo prepuščam stavbo občini
- 3. dopuščati, da dobi, ima kdo drug to, kar izraža samostalnik: prepuščati funkcije drugim / prepuščati pobudo nasprotniku
- 4. delati, da se mora, more namesto osebka kdo drug ukvarjati s kom: ob delavnikih sta prepuščala otroka stari materi; manj pomembne stranke je prepuščal svojemu namestniku
// z glagolskim samostalnikom delati, da mora, more namesto osebka kdo drug narediti, opravljati kako delo: prepuščati delo pomočnikom; ekspr. astronomi vse bolj prepuščajo gledanje neba fotografskim napravam / prepuščati komu kaj v varstvo - 5. z glagolskim samostalnikom dajati komu drugemu možnost, da naredi, opravlja kako dejanje: končno odločitev so prepuščali drugim; ta opravek prepuščam tebi; sodbo o tem, kdo ima prav, prepuščam bralcem / knjiga to prepušča domišljiji bralcev / nova moda prepušča dolžino oblek ženskam samim
- 6. dopuščati, da kaj drugega odloča o čem, vpliva na kaj: to so pomembne stvari, pa jih prepuščajo naključju; vzgoje otrok ne moremo prepuščati pouličnemu življenju
- 7. ne delati ničesar
- a) da bi se spremenil določen položaj, oviralo določeno dejanje: kadar jo je držal za roko, mu jo je dolgo prepuščala / ekspr. prepuščala mu je ustnice
- b) da bi se spremenilo stanje, delovanje koga: prepuščati koga revščini, stiski
- 8. star. predirati: prepuščati gnojne bule
● ekspr. prepuščati koga samemu sebi, usodi ne skrbeti zanj, ne pomagati mu; knjiž., ekspr. kostanji so svoje veje spet prepuščali vetru veje kostanjev je spet majal, zibal veter
prepúščati se - 1. ne delati ničesar, s čimer bi se nasprotovalo, upiralo
- a) določenemu dejanju koga: čutil je, da se mu plesalka popolnoma prepušča; prepuščal se je vojakom, da so ga vodili, kamor so hoteli / dekle se mu je prepuščalo brez besed predajalo
- b) določenemu delovanju česa: ležal je na vodi in se prepuščal valovom / prepuščal se je zanosu množice / jadrnica se prepušča vetru
// dopuščati, da nastopi odnos popolne odvisnosti: prepuščati se strastem
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža
- a) stanje osebka, kot ga določa samostalnik: prepuščati se čustvom, obupu
- b) navadno z glagolskim samostalnikom da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: prepuščati se razmišljanju
prepuščajóč -a -e: hodil je po sejmih, prepuščajoč delo drugim; rahla, vodo dobro prepuščajoča zemlja
prešínjati -am nedov. (í) - 1. večkrat biti, se pojavljati: obraz mu je prešinjala rahla rdečica / njen obraz je prešinjal prijazen nasmeh / ob misli nanjo mu prešinja srce velika sreča
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža (ponavljajoče se) stanje, kot ga določa samostalnik: vso množico je prešinjala osuplost / prešinjalo jih je resnično človekoljubje; prešinja ga čustvo sovraštva; čudne misli so mu prešinjale glavo; strah pred njim ji je prešinjal vse telo / neka tiha melanholija prešinja ta portret - 2. star. prevzemati, presunjati: slovo jo prešinja z žalostjo
prešinjajóč -a -e: srce prešinjajoča žalost
pretrésati -am nedov. (ẹ́) - 1. spravljati kaj sipkega, drobnega v drugo posodo: pretresati krompir v gajbe; pretresa moko v manjšo vrečo
- 2. vsestransko proučevati, navadno zaradi ocenjevanja, odločitve: pretresati dokaze; pretresati predloge za izboljšanje česa / njegovi romani kritično pretresajo politična in družbena vprašanja / na sejah so pretresali tekoče probleme so se pogovarjali o njih
- 3. vzbujati močen čustveni odziv, zlasti sočutje, žalost: taki dogodki človeka pretresajo / žalostni spomini ji pretresajo srce / Prešernove pesmi bralca pretresajo vzbujajo v njem občudovanje
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: državo so pretresali notranji boji, hude krize; svet pretresajo državljanske vojne / pretresali so ga dvomi; veselje, žalost pretresa njeno srce
- 5. ekspr. biti, pojavljati se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom pretresa dolino; kriki pretresajo zrak; streljanje pretresa temo
● ekspr. mraz mi pretresa kosti zelo me zebe; star. mrzlica ga je pretresala tresla; star. ude mu pretresa strah zelo se boji
pretresajóč -a -e: svet pretresajoče krize
prevájati -am nedov. (ā) - 1. izražati, podajati pisano ali govorjeno besedilo enega jezika z jezikovnimi sredstvi drugega jezika: prevajati dramo, roman; predsednikov govor so prevajali v več jezikov; prevajati podnaslove v filmu; prevajamo strokovne tekste; prevajati iz enega jezika v drugega; največ prevaja iz nemščine in angleščine; prevajati v slovenščino; prevajati dobesedno; prevajati s slovarjem
- 2. knjiž., v zvezi z v delati, da kaj nastopa, se pojavlja v drugačni obliki: prevajati glasbo v barve; prevajati literaturo v filmski jezik / prevajati resničnost v literarne oblike
- 3. delati, povzročati, da kaj kam pride: slušne koščice prevajajo slušne dražljaje do notranjega ušesa; krvne žile prevajajo hranilne snovi; prevajati vzburjenje do mišic
// biti tak, da more priti skozi to, kar izraža samostalnik: kovine dobro prevajajo električni tok; človeško telo slabo prevaja toploto
prevájan -a -o: pogosto prevajan avtor
prevzémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. začenjati imeti, kar je komu namenjeno: v skladišču prevzema blago; prevzemati les; pokojnino prevzema tudi za soseda
// začenjati imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzemati besede iz drugih jezikov; počasi so prevzemali njihove navade; iz občudovanja prevzema tudi slog njegovega pisanja - 2. opravljati uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: danes prevzema tajniške posle
// začenjati opravljati kako funkcijo, dejavnost: prevzemati delo, popravila; rad prevzema funkcije; polagoma sam prevzema vodstvo / rad prevzema komične vloge - 3. z dajalnikom povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več: novi hotel jim prevzema goste
- 4. vzbujati močen čustveni odziv, zlasti
- a) sočutje, žalost: jok žensk in otrok ga je prevzemal; njen obup ga prevzema
- b) občudovanje: sončni zahod je vse prevzemal
- c) vnemo: znanstveno delo ga zelo prevzema
- 5. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: groza in strah sta jo prevzemala tiste ure; vsa leta ga je prevzemalo sovraštvo / take misli so ga prevzemale, kadar je bil sam
// z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: začel ga je prevzemati dvom; polagoma ga prevzema utrujenost
● ekspr. prevzemam krivdo, odgovornost pripravljen sem sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; prevzemati (plesalke) med plesom prositi za ples plesalke, ki že s kom plešejo
prevzémati se postajati prevzeten, ošaben: zaradi uspehov se je začel prevzemati
prevzemajóč -a -e: prevzemajoč material, se je ponesrečil; ideje, prevzemajoče mladino
prevzéti -vzámem dov., prevzêmi prevzemíte; prevzél; nam. prevzét in prevzèt (ẹ́ á) - 1. začeti imeti, kar je komu namenjeno: prevzeti blago, material; prevzeti pismo za soseda; zaboj je prevzel v skladišču / ladja prevzame tovor
// začeti imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzeti besedo iz tujega jezika; priseljenci so kmalu prevzeli njihov jezik in kulturo; prevzeti mišljenje, navade koga
// začeti skrbeti za koga: po hčerini smrti je otroke prevzela njena mati; ponesrečenca je po prevozu v bolnico prevzel zdravnik / pritekel je služabnik in prevzel konja - 2. opraviti uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: bili smo navzoči, ko je prevzel posle
// začeti opravljati kako funkcijo, dejavnost: kdo bo prevzel to delo; prevzeti dolžnosti, gospodinjstvo, naloge; prevzel je novo funkcijo; prevzeti obveznosti po kom, za kom; prevzeti stražo / prevzeti pokroviteljstvo nad kongresom; prevzeti vlogo Jermana / prevzeti delavnico po očetu; prevzeti grunt postati njegov gospodar - 3. z dajalnikom povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: prijateljica ji je prevzela fanta
- 4. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
- a) sočutje, žalost: sinova bolečina jo je prevzela; njen jok ga je prevzel; brezoseb. zelo ga je prevzelo, ko je izvedel za nesrečo
- b) občudovanje: ta igra gledalce prevzame; njena ljubkost ga je prevzela; skalnati vrhovi so jih prevzeli
- c) vnemo: raziskovalno delo ga je prevzelo, da ni mislil na nič drugega
// zelo vplivati na počutje: vino jih je prevzelo; oster zrak ga je prevzel
- 5. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, groza, strah, žalost prevzame koga; nenadoma ga je prevzelo kesanje; prevzela jih je omotica postali so omotični
● ekspr. dekle ga je vsega prevzelo začutil je veliko ljubezensko naklonjenost do nje; nar. ta dišava v jedi vse prevzame ima močnejši okus, vonj kot druge dišave v njej; ekspr. dozdaj mu nobena ženska ni prevzela srca nobene ženske ni ljubil; knjiž. zdaj je prevzel besedo oče začel govoriti za kom; ekspr. prevzeti krivdo, odgovornost biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; publ. oblast je prevzela vojska v državi je nastopila vojaška vlada; publ. za atentat je prevzela odgovornost neka teroristična organizacija izjavila je, da je organizirala, izvedla atentat; prevzeti (plesalko) med plesom prositi za ples plesalko, ki že s kom pleše; publ. na igrišču so zdaj prevzeli pobudo gostje so postali uspešnejši; ko je učitelj zbolel, je kolegica prevzela pouk začela poučevati razred, postala razredničarka
♦ igr. prevzeti soigralcu vzetek; šport. prevzeti štafetno palico sprejeti jo na določenem mestu od prejšnjega udeleženca štafete
prevzéti se postati prevzeten, ošaben: preveč so jo hvalili, pa se je prevzela; bil je najboljši dijak, vendar se ni prevzel; slaven človek se rad prevzame
prevzét -a -o: iz drugih jezikov prevzete besede; prevzete dolžnosti, funkcije; biti prevzet od dela, novih idej; prevzet od strahu
preživéti -ím dov., prežível (ẹ́ í) - 1. biti, ostati kje določen čas: mladost je preživel v domačem kraju; kje ste preživeli nedeljo; otroci so preživeli počitnice pri teti / z njim je preživela prijetno popoldne
// biti določen čas v stanju, kot ga določa samostalnik: mladost je preživel v revščini; noč smo preživeli v strahu, kaj bo / ekspr. nedeljo je preživel ob knjigi vso nedeljo je bral, študiral
// biti deležen tega, kar določa sobesedilo: preživel je lepe, težke čase; preživeti veliko hudega / koliko sramote je preživel zaradi nje - 2. ostati živ do konca trajanja česa: nesrečo so preživeli trije potniki; bolnica operacije ni preživela / noči ne bo preživel / te izgube ne bom preživel prenesel
// nepreh. dobili so jesti samo toliko, da so preživeli ostali živi
// ekspr. drevo ni preživelo hude zime
// živeti dlje kot kdo drug: oče je preživel sina; vse nas boš preživel / ekspr. njegovo delo bo preživelo naš čas - 3. neustalj. preživiti: težko je preživel veliko družino; preživeti se z inštrukcijami
preživéti se postati nesodoben, zastarel: taka miselnost se je že preživela
preživèl in preživél -éla -o: misliti na preživele čase; preživeli nazori; preživeli potniki; sam.: skrb za preživele; to je nekaj preživelega
prežívljen -a -o: preživljeni načini dela
preživét -a -o: taki postopki so že preživeti; v rojstnem kraju preživeta mladost; sam.: to je nekaj preživetega
prežívljati -am nedov. (í) - 1. biti, ostajati kje določen čas: preživljati počitnice na morju; preživljati večere v družbi s prijatelji
// biti določen čas v stanju, kot ga določa samostalnik: takrat je preživljal krizo; spet preživlja hudo potrtost / poletne dni preživlja na vrtu in v gozdu
// biti deležen tega, kar določa sobesedilo: takrat je preživljal lepe, hude čase; preživljati usodo zapostavljenega otroka - 2. dajati komu, kar potrebuje za življenje: preživlja veliko družino; preživljajo ga starši; preživljati se s težkim delom, pisateljevanjem
prežívljati se knjiž., v zvezi s s, z jesti, uživati: ta žival se preživlja z rastlinsko hrano
preživljajóč -a -e: študiral je, preživljajoč se z inštruiranjem
pridévek -vka m (ẹ̑) - 1. izraz, ki se dodaja k imenu kake osebe, zlasti kot sorodstvena, socialna oznaka: ni ga več ogovarjal s pridevkom oče / za imenom je opuščal plemiški pridevek naslov
// knjiž. izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti; vzdevek: zaradi ošabnega vedenja so mu dali pridevek novomeški Napoleon; zbadljivi pridevek se ga je hitro prijel - 2. lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik; epiteton: v pesmi uporablja dosti pridevkov / okrasni ali ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo
- 3. redko kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: sveža krma ne potrebuje pridevkov; kuhati fižol s pridevki
● nar. spal je v pridevku poleg skednja na seniku
♦ arheol. grobni pridevek grobni pridatek; lingv. stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe
prignáti -žênem dov., stil. priženó (á é) - 1. narediti, povzročiti, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: prignati govedo v klavnico; prignati ovce zgodaj domov / ekspr.: prignali so zvezanega moža; v svojo družbo je prignal nekaj novincev pripeljal, privedel
// nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: hlad jih je prignal k ognju; lakota je prignala volka v vas / srce jo kmalu prižene nazaj k možu - 2. nav. ekspr., navadno v zvezi z do narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: neozdravljiva bolezen jo je prignala do obupa / osamljenost in potrtost človeka lahko priženeta do samomora
// narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: prignati krizo do vrha / prignati zmogljivost naprave do skrajne meje / stvari je prignala tako daleč, da se je ves kolektiv uprl
prignáti se ekspr. hitro priti, pridrveti: po cesti se prižene gruča otrok; prignal se je na konju mimo njih / s pobočja se prižene močen veter
prignán -a -o: s paše prignana živina; nravstvena izprijenost in laž sta v romanu prignani do skrajnosti
prijémati -am tudi -ljem nedov. (ẹ̑) - 1. delati, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo: v zadregi je prijemal gumbe na obleki; močno, sunkovito prijemati / prijemati koga za roko; od bolečin se je prijemala za glavo / s prsti, z rokami prijemati
- 2. delati, da je kaj tesno obdano z deli česa: prijemati s kleščami; prijemati znamke s pinceto / čeljusti stroja so prijemale in drobile kamenje
// prihajati v tesen stik z deli česa: spodnji del ključa prijema v ključavnico / gume dobro prijemajo na suhem cestišču - 3. s pritiskanjem na kaj onemogočati (enakomerno) gibanje česa: kolesa nekaj prijema, zato se ne vrtijo
- 4. trdno se nameščati v podlago: skala je krušljiva, zato klini slabo prijemajo; v trhli deski vijaki ne prijemajo
- 5. jemati komu prostost: kmalu so začeli prijemati napredne ljudi
- 6. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: spet me prijema kašelj; večkrat ga prijemajo krči; otroka je prijemala zaspanost
// izraža nastop razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te prijema; brezoseb. prijema me, da bi se razjokal / brezoseb. prijema jih, da bi povedali resnico radi bi - 7. ekspr. odločno, z grožnjami izražati nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: prijemal je učence zaradi izostankov; prijemajo ga, ker je zapravil toliko denarja
// zahtevati od koga, da kaj pove, naredi: prijemati dolžnike, naj vrnejo denar; prijemali so jih, kdo je sodeloval pri kraji / čeprav ga bodo ostro, trdo prijemali, ne bo nič izdal - 8. žarg. učinkovati, delovati: ta zdravila pri njej ne prijemajo več / preizkusiti bo treba, kako prijemajo zavore
- 9. rib. jemati vabe: v takem vremenu ribe ne prijemajo; pren. ženske na njegovo govorjenje ne prijemajo
● ekspr. prijemati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. postajal je močnejši in prijemal je tudi za nekatera dela jih opravljal; ekspr. za glavo se je prijemal, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; ekspr. ne prijemajte za orožje ne začenjajte se bojevati, pripravljati se na boj; ekspr. smejal se je, da se je za trebuh prijemal zelo se je smejal
♦ čeb. smreka že prijema začenja mediti
prijémati se - 1. podpirati se, opirati se s prijemanjem česa: prijemal se ga je, da ne bi padel; tako mu je bilo slabo, da se je pri hoji prijemal za ograjo
- 2. pojavljati se tesno okrog česa: bluza se preveč prijema telesa
- 3. ob dotiku s kako stvarjo ostajati na njej: lasje se prijemajo potnega čela; testo se prijema rok; žvečilni gumi se prijema na zobe / zdrob se pri kuhanju rad prijema
- 4. začenjati rasti, poganjati korenine: na novo posajeno drevje se že prijema; hitro se prijemati
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: prijema se ga nervoza; počasi se je vseh prijemala dobra volja / prijema se me strah, da se je zgodila nesreča / prijema se ga gripa obolel bo za gripo
● ekspr. ogenj se prijema tudi hiše tudi hiša začenja goreti; ekspr. vino se ga že prijema postaja pijan
prijéti prímem dov., prijél; nam. prijét in prijèt (ẹ́ í) - 1. narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo: prijeti skodelico; prijeti za ročaj; film primemo na robovih; močno, trdno prijeti / prijela jo je za ramo; prijela sta se za roke in odšla; prijeti se za želodec / prijeti s prsti, z roko
// narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo zaradi kakega namena, dela: učila ga je, kako naj prime čopič, dleto; ni znal prijeti žage; spretno je prijel za vajeti, veslo / fant je prijel dekle okoli pasu
// narediti, da je kaj tesno obdano s prsti, dlanjo, da se ohranja v določenem položaju, na določenem mestu: primi lestev, sicer bo padla / kot klic za ščuvanje psa primi ga - 2. s prijemom narediti, da kaj pride h komu: prijel je kozarec in nazdravil / primi otroka vzemi ga v naročje
// žerjav je prijel cev in jo dvignil na stavbo - 3. narediti, da je kaj tesno obdano z deli česa: prijeti s kleščami / ker ni bil pazljiv, ga je prijela slamoreznica; jermen je prijel delavca za roko
// priti v tesen stik z deli česa: ta del ključa prime v ključavnico - 4. s pritiskanjem na kaj onemogočiti (enakomerno) gibanje česa: jermen je nekaj prijelo, zato neenakomerno teče
- 5. trdno se namestiti v podlago: cepin v mehkem snegu ni prijel; sidro je dobro prijelo; deska je trhla, zato žebelj ne prime
- 6. odvzeti komu prostost: miličniki so prijeli nevarnega zločinca; morilca so že prijeli
- 7. ekspr. začeti delati: ko je prišla domov, ni vedela, kje bi prijela; vsi bodo morali prijeti, toliko je dela / na polju je treba spomladi krepko prijeti
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: če je treba, zna prijeti za delo; jeseni bom moral bolj prijeti za učenje
// s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z za izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: spet bo treba prijeti za knjige; odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; treba bo prijeti za kramp, rovnico začeti fizično delati; prijeti za orožje, puško začeti se bojevati; pripraviti se na boj; pisatelj je spet prijel za pero začel pisateljevati, pisati - 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: prijelo me je močno hrepenenje; ob očitkih jo je prijela jeza; v zakajenem prostoru ga je prijel kašelj; prijel jo je krč; otroka je prijel spanec, zato je siten; včasih me prime trma
// izraža nastop razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je prijelo, da si tako vesel; brezoseb. kadar ga je prijelo, je samo sitnaril / brezoseb. prijelo me je, da bi odšel rad bi odšel - 9. ekspr. odločno, z grožnjami izraziti nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: prijel ga je zaradi kraje; otroka bo treba prijeti, ker se preveč potepa
// zahtevati od koga, da kaj pove, naredi: primite ga, kje je dobil denar / kje si hodil tako dolgo, ga je prijela / prijel jih bo, naj mu vrnejo denar; otroke bo treba malo bolj prijeti z njimi bo treba začeti bolj neprizanesljivo ravnati - 10. žarg. začeti učinkovati, delovati: po nekaj minutah je injekcija prijela / lepilo je slabo prijelo zlepilo; trajna ji je kar preveč prijela skodrala lase; pri tem bolniku morfij ne prime več ni več učinkovit
- 11. rib. vzeti vabo: postrv je prijela; pren. zelo se je trudil, vendar dekle ni prijelo
● pog. kaj te je prijelo zakaj tako ravnaš; zakaj si storil to nepremišljeno dejanje; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; ekspr. njegova odkritosrčnost je poslušalce prijela ganila, prevzela; pog. ko se je sklonila, jo je prijelo v hrbtu je začutila krčevito, sunkovito bolečino; star. zvečer jo je prijelo dobila je (porodne) popadke; ekspr. potico je v pečici kar preveč prijelo zapeklo; publ. razpravljavec je prijel vprašanje z drugega stališča začel obravnavati; ekspr. prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; ekspr. prijeti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. treba ga bo prijeti za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh; evfem. otroka je nekam prijelo opraviti mora malo, veliko potrebo; ekspr. tako laže, da bi lahko prijel zelo; ekspr. doma so jo precej na kratko prijeli ne dovolijo ji, da bi delala, ravnala, kakor bi hotela; preg. kdor za smolo prime, se osmoli
♦ čeb. hoja je že prijela začela mediti; lov. prijeti sled najti sled in iti po njej
prijéti se - 1. položiti prste, roke tesno okrog koga, česa, da se prepreči ločitev: otrok se je prijel ograjice, matere okoli vratu; prijel se je je kot klop / prijeti se matere za krilo
- 2. podpreti se, opreti se s prijemom česa: primi se naslonjala, da ne padeš; veja, za katero se je prijel, se je zlomila; dobro se primi / žena se ga je prijela za roko in sta šla
- 3. pojaviti se tesno okrog česa: obleka se preveč prime telesa
- 4. ob dotiku s kako stvarjo ostati na njej: blato se prime čevljev; žvečilni gumi se mu je prijel na rokav; potni lasje so se prijeli čela; seme trav se je prijelo nogavic / zaradi pomanjkanja tekočine se je jed prijela dna posode; riž se rad prime / belež, omet se je dobro prijel
- 5. začeti rasti, pognati korenine: mlado drevo se je prijelo; rožmarin se težko prime / pog. presajena koža se je prijela prirasla
- 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža začetek dejanja, dejavnosti, kot jo določa samostalnik: prijeti se čebelarjenja, študija; treba se bo prijeti kakega dela
// s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: prijeti se kamnoseštva; prijeti se kmetije začeti (pridno, resno) kmetovati; spet se bom prijel knjig jih začel brati, študirati
● ekspr. vsaka bolezen se ga prime zelo je dovzeten za bolezni; otroka se je prijela gripa zbolel je za gripo; ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu; evfem. njega se rado kaj prime krade; ekspr. nobena krogla se ga ne prime ga ne zadene, rani; ekspr. noben nasvet se je ne prime ga ne upošteva; ekspr. pijača se ga je hitro prijela hitro se je opil; pog. sonce se vas je lepo prijelo lepo ste ogoreli; prijeti se vsake bilke oprijeti se; pog. toliko dela imam, da ne vem, česa bi se prej prijel zelo veliko dela imam; pog. primi se dekleta, če ti je všeč pridobi si njeno ljubezensko naklonjenost; pog. v šoli se jih ni nič prijelo nič si niso zapomnili, se naučili
prijémši star.: prijemši ga za roko, sta šla
prijét -a -o: prijete ljudi so kmalu izpustili; prijeta rastlina
prilepíti in prilépiti -im, tudi prilépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) - 1. z uporabo lepila pritrditi kako stvar na drugo: prilepiti plakat; prilepiti znamko na pismo / samica prilepi jajčeca na vodne rastline pritrdi; pren., ekspr. prilepiti komu politično etiketo
// ekspr. močno pritisniti: prilepiti obraz na hladno šipo; ob prvih strelih so se prilepili k tlom - 2. ekspr. dodati, pridati zlasti kaj nepotrebnega: prilepiti igri idejo; govornik je prilepil uvodnim mislim tudi snovno razporeditev govora / na osnovno zgodbo prilepiti vrsto filozofskih razmišljanj
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik; dati: prilepiti komu klofuto, poljub
● ekspr. zaradi zelene barve so avtobusom prilepili vzdevek zelenci so jih imenovali; ekspr. prilepiti oči, pogled na koga začeti ga nepremično gledati; ekspr. krik, ukaz ga je prilepil na mesto je povzročil, da se ni ganil, premaknil
prilepíti se in prilépiti se, tudi prilépiti se - 1. s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrditi na podlago: blato se mu je prilepilo na čevlje; mokra obleka se je prilepila na telo; sedi, kakor bi se prilepil na stol nepremično; dolgo
// z lovkami se prilepiti na plen se prisesati
// ekspr. hiše so se prilepile ob strmo pobočje stojijo ob strmem pobočju - 2. ekspr. nepovabljen, nezaželen se pridružiti: prilepiti se družbi; na cesti se mu je prilepil sumljiv moški / na ulici se je prilepil nanj detektiv ga je začel vztrajno zasledovati; prilepiti se na kolesarja pred seboj začeti vztrajno voziti tik za njim
● ekspr. prilepile so se še druge težave dodatno so se pojavile; ekspr. prilepil se je nanjo in se ga ne more znebiti začel si je vztrajno prizadevati za njeno naklonjenost; ekspr. prilepiti se komu za pete hoditi tik za njim; slediti mu v neposredni bližini; biti pogosto v njegovi družbi proti njegovi volji
prilépljen -a -o: na pobočje prilepljena vas; slabo prilepljena znamka; ta ideja je drami prilepljena
priletéti -ím dov., prilêtel (ẹ́ í) - 1. leteč priti: ptič je priletel na okno / raketa ni priletela na cilj / publ.: delegacija je danes priletela v Ljubljano se je pripeljala z letalom; domov smo prileteli z letalom / priletela so letala in odvrgla bombe
// s prislovnim določilom premikajoč se po zraku zlasti zaradi sunka- a) se zadeti v kaj: v okno je priletel kamen; žoga je priletela v vratnico in se odbila / nekdo ga je močno sunil, da je priletel z glavo ob zid
- b) v zvezi z na udariti, priti z določenim delom na podlago: priletel je na glavo in se ubil; mačka je priletela na noge
- 2. pog. priteči, prihiteti: ob tem kriku so vsi prileteli iz hiše / pusti ga, bo že s kolesom priletel za nami se pripeljal
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: komaj se je zasmejal, mu je priletela krepka klofuta; hotel se je pobrati, že je priletel drugi udarec
● ekspr. če ne boš ubogal, bo priletelo boš tepen; ekspr. kaj je narobe, je priletelo iz očeta je hitro, nepričakovano vprašal oče; ekspr. govorila je, kar ji je priletelo na jezik nič ni pretehtala, premislila, kar je govorila; ekspr. na ušesa mu je priletel ženski krik zaslišal ga je; ekspr. kadar je tepel, ni gledal, kam je priletelo ni pazil, po katerem mestu
primér -a m (ẹ̑) - 1. stvar, enota, po kateri se more očitno, neposredno spoznati, dokazati kak splošnejši pojem, pravilo: povedati primer; dokazati trditev na primerih; ponazoriti pravilo s primeri; dober, nazoren, prepričljiv primer; primeri za samostalnik: človek, zemlja, življenje; povedati kaj kot primer / povedati kaj za primer za zgled, ponazoritev
// v zvezi na prímer tudi na primér izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro je gojiti šport, na primer [npr.] kolesarjenje, plavanje; marsikaj pogrešam, na primer knjige / bili so na primer časi, ko je bila lakota; recimo, na primer, da začne goreti: kaj bi storili / piše se tudi skupaj naprímer - 2. stvar, enota iz skupine stvari, enot, na katero se kak pojem, pravilo nanaša: pojdimo od primera do primera, pa bomo videli, če ustrezajo trditvi; tega načela ne moremo posplošiti na vse primere / to so sami lahki primeri, jih boš že izračunal
// z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: ta stavba je primer arhitekture 18. stoletja; to je značilen primer sožitja med rastlino in živaljo / muzej hrani več primerov takega orodja primerkov
// to je, žal, edini primer podpore naših prizadevanj / ekspr. njegovo dejanje je kričeč primer neodgovornosti, neosveščenosti / publ. poznamo več primerov nezakonitih gradenj več nezakonitih gradenj
// pojav, dogodek, v katerem se pojavlja to, kar izraža določilo: popisati vse primere te nalezljive bolezni / med otroki v razredu je več primerov uši / pri tej bolezni so smrtni primeri redki - 3. kar se primeri, zgodi in je zaradi določenih lastnosti predmet
- a) pozornosti: primer je vzbudil splošno ogorčenje; o tem primeru so časopisi veliko pisali / primer tega podjetja ni osamljen
- b) določene obravnave: primer ni lahek: zlomljena je medenica; tako težkega, zapletenega primera še nisem imel / v spornih primerih odloča žirija / primer Kovač je sodišče zaključilo zadevo
- 4. žarg. oseba glede na bolezen, poškodbo kot predmet obravnave: ambulanta sprejema vse primere / nekaj postelj za najnujnejše primere je zmeraj na razpolago
- 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža, da se ob mogoči uresničitvi dejanja, položaja, kot ga določa prilastek, uresniči dejanje, kot ga izraža povedek: v najslabšem primeru ostanemo doma; v tem primeru se takoj vrni; v primeru dežja predstava odpade / v primeru, če se izdelek pokvari, takoj sporočite če se izdelek pokvari; v primeru, da vam stvar ne ustreza, jo lahko vrnete če vam stvar ne ustreza
// v izjemnih primerih je to dovoljeno izjemoma; takoj poravnajte račun, v nasprotnem primeru bomo ukrepali sicer, drugače; v nobenem primeru ne popusti nikakor; v vsakem primeru se oglasi vsekakor
// v zvezi z za izraža namen uresničitve dejanja, kot ga izraža povedek, glede na možnost uresničitve dejanja, položaja, kot ga določa prilastek: zavarovati se za primer poškodbe, smrti / za vsak primer poglej še enkrat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti
● publ. so primeri, da ravnajo igralci drugače dogaja se; ekspr. zanj sem samo še primer, nič več človek, za katerega se nihče posebej ne zanima; star. zapustil je dela, ki jim ni primera primere; redko postavljati komu koga za primer za zgled
♦ jur. precedenčni primer; zavarovalni primer glede na katerega se zavaruje
pripeljáti -péljem tudi -ám dov., pripêlji pripeljíte; pripêljal (á ẹ̄, ȃ) - 1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti na določeno mesto: pripeljati potnike, tovor; pripeljal je voz listja domov; premog so mu pripeljali s kamionom; ko so ga pripeljali v bolnišnico, je bil že v nezavesti / avtobus je štirikrat pripeljal delavce; s katerim vlakom se boš pripeljal
// vozeč spraviti na določeno mesto: pripeljati avtomobil na servis, v garažo; pripelji voz sem - 2. nepreh. premikajoč se priti: avtobus bo kmalu pripeljal; na postajo je pripeljal vlak
// priti vozeč vozilo: voznik je pripeljal s preveliko hitrostjo; ko je pripeljal mimo, je zatrobil - 3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam pride: pripeljala je fanta domov; ženo in hčer bo pripeljal s seboj / pripeljati otroke iz vrtca; pripeljati učence na ogled muzeja; po dveurni hoji jih je pripeljal na vrh hriba / kažipot ga je pripeljal v gorsko vas
// narediti, povzročiti, da pride kdo pod nadzorstvom na določeno mesto: ukazal ga je pripeljati predse; večkrat pobegne, pa ga pripeljejo nazaj / pripeljite mi konja iz hleva priženite
// nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: lakota je pripeljala ptice bliže naselij; ljubezen ga je pripeljala pod njeno okno - 4. omogočiti komu, da kaj odkrije, spozna: prstni odtisi so jih pripeljali morilcu na sled / z dobrimi nasveti ga je pripeljal do pravilne rešitve / kaj te je pripeljalo na to misel
- 5. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: brezdelje ga je pripeljalo v revščino; goljufanje ga je pripeljalo v težaven položaj / bohemsko življenje ga je pripeljalo v smrt
// narediti, povzročiti nastop stanja, dejanja, kot ga določa samostalnik: žalitve so pripeljale do prepira, tožbe / vse to je pripeljalo do vojne / publ. pogovori so pripeljali do podpisa skupne izjave po pogovorih so dali skupno izjavo
// narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: tako sklepanje je pripeljalo do absurda; pripeljati dogajanje do največje napetosti
● publ. četrta etapa dirke jih je pripeljala na gorsko sedlo v četrti etapi dirke so prišli na gorsko sedlo; ekspr. kaj te je pripeljalo k nam zakaj, s kakšnim namenom si prišel; publ. taka politika jih je pripeljala v družbo neuvrščenih zaradi take politike so se vključili med neuvrščene države; pog. pripeljati komu klofuto dati komu klofuto; pog. tako mu je pripeljal, da se je kar zasukal močno ga je udaril; ko je pripeljal ženo v hišo, je začel delati po svoje ko se je poročil (na dom); ekspr. le kam bo to pripeljalo to se ne bo dobro končalo; ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso pripeljala nikamor niso bila uspešna; ljubezen do petja ga je pripeljala k zboru zaradi nje se mu je pridružil
pripeljáti se ekspr. prileteti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili: divji petelin se je pripeljal na bukev
● padel je po strmini in se pripeljal prav v dolino pridrsel
pripelján -a -o: do absurda pripeljan spor; pripeljano blago; to je pripeljano od drugod
pripráviti -im dov. (á ȃ) - 1. s širokim pomenskim obsegom narediti, da kaj ima vse potrebno, je v primernem stanju za kak namen: pripraviti mizo za kosilo, sobo za goste; pravilno pripraviti meso za pečenje; pravočasno pripraviti oder za predstavo; skrbno pripraviti mesto za obrambo / duševno in telesno pripraviti športnike na tekmovanje; pripraviti se za boj / učenec se danes ni pripravil naučil
// pripravi kovčke, jutri odpotujemo daj, zloži vanje osebne stvari za potovanje; pripraviti puško na strel dati jo v položaj za streljanje
// narediti, da pride kaj na določeno mesto za kak namen: pripravite papir in svinčnik; pripraviti vse potrebno za čaj; pripravila mu je večerjo na mizo; pripraviti otroku copate pred posteljo - 2. s širokim pomenskim obsegom z določenim namenom narediti, da kaj nastane: pripraviti krmišča za divjad; pripraviti tujcu ležišče na klopi ob peči / pripraviti limonado; pripraviti prežganko iz masti in moke; nahitro jim je pripravila večerjo; za kosilo je pripravila zrezke / pripraviti govor sestaviti ga; pripraviti načrt; nekdaj so opremo pripravili doma naredili, izdelali; pripravili so jim zasedo, pa so se je izognili naredili, postavili
// za reševalce križank so pripravili lepe nagrade - 3. narediti vse potrebno za nastop, uresničitev česa: pripraviti beg do najmanjših podrobnosti; obisk so skrbno pripravili / pripravili so gostijo, pa povabljenih ni bilo
// z dejavnostjo zavestno narediti, da se kaj uresniči: pripraviti demonstracije; v operi so prejšnjo sezono pripravili pet premier / pripravili ste nam lep družabni večer - 4. narediti, da pride kdo v primerno duševno stanje pred nastopom česa: pripraviti koga na žalostno novico; pripraviti otroke na težave; pripraviti otroka na vstop v šolo; na srečanje se je pripravila, da je ne bi preveč prizadelo
- 5. narediti, doseči, da kdo kaj naredi, dela: pripraviti koga do podpisa sporazuma; pripraviti konje v dir; nihče ga ne pripravi, da bi delal / ti pomisleki so ga pripravili do tega, da je vse še enkrat premislil
// narediti, da pride kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: pripraviti koga k zavesti, ekspr. k pameti; pripraviti koga v zadrego / le kam bo pripravilo njegovo popivanje vso družino - 6. ekspr., v zvezi z ob narediti, povzročiti, da kdo česa nima več: pripraviti koga ob denar; s popivanjem je pripravil otroke ob dom / pripraviti koga ob čast, pogum; še ob zdravje bi se pripravil, če bi ostal tam
● ekspr. tako predstavo mu bom pripravila, da bo pomnil tako ga bom oštela; pripraviti komu presenečenje presenetiti ga; ekspr. pripravite ušesa, da ne boste česa preslišali bodite pozorni, dobro prisluhnite; pripraviti koga na smrt v krščanskem okolju podeliti mu zakramente; ekspr. pritožil se bom, le pripravi se izraža grožnjo; kar si boš pripravil, to boš pospravil tvoje prihodnje življenje je odvisno od tvojih dejanj
pripráviti se z glagolskim samostalnikom, navadno v zvezi s k izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: komaj se je pripravila k šivanju, so jo že zmotili; težko se pripravi k delu / ne pripravim se, da bi ti pisal
priprávljen -a -o - 1. deležnik od pripraviti: za vsako stvar ima pripravljen izgovor; oprostite, tovariš profesor, danes nisem pripravljen; duševno, telesno pripravljen
- 2. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža, da osebek hoče kaj storiti: ko je videl, da ni pripravljen govoriti, ni več spraševal; to zgodbo je pripovedoval vsakomur, ki ga je bil pripravljen poslušati / ekspr. koliko ste pripravljeni odšteti za darilo / tovarna je pripravljena prispevati del sredstev
● pozor, pripravljeni, zdaj izraža opozorilo, da bo sledil znak za začetek, izvršitev določenega dejanja; ekspr. pripravljen sem priseči, da je vse to res trdno sem prepričan; evfem. bodite pripravljeni na vse, oče je slab pričakujte, da lahko umre
priprávljati -am nedov., stil. pripravljájte; stil. pripravljála (á) - 1. s širokim pomenskim obsegom delati, da kaj ima vse potrebno, je v primernem stanju za kak namen: pripravljati letalo za let; pripravljati stanovanje za vselitev / pripravljati tekmovalce na tekmo; pripravljati se na izpit, za izpit; le kaj se toliko časa pripravlja za v gledališče / pripravlja se, da odpre lastno delavnico
// delati, da prihaja kaj na določeno mesto za kak namen: med klepetanjem so pripravljali zvezke in svinčnike; mati mu je pripravljala obleko na stol - 2. s širokim pomenskim obsegom z določenim namenom delati, da kaj nastaja: pripravljati drva, steljo; slikar si je sam pripravljal barve / pripravljati kosilo / pripravljati načrt, reportažo; svoj zagovor je skrbno pripravljal
- 3. delati vse potrebno za nastop, uresničitev česa: zaporniki so pripravljali beg; obisk so skrbno pripravljali
// z dejavnostjo zavestno delati, da se kaj uresničuje: pripravljati demonstracije; v gledališču pripravljajo novo predstavo; pripravljati ustanovitev novega društva / zmeraj so jim pripravljali prijetne družabne večere - 4. delati, da pride kdo v primerno duševno stanje pred nastopom česa: pripravljati koga na žalostno novico; dolgo ga je pripravljal, da ga ne bi odločitev preveč prizadela
- 5. delati, da prihaja kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: otrok jo pripravlja v smeh, v dobro voljo; kar naprej nas pripravljajo v strah
- 6. ekspr., v zvezi z ob delati, povzročati, da kdo česa nima več: pripravljati koga ob dobro ime; pripravljati koga ob pamet
priprávljati se - 1. kazati znake za kako dejanje: petelin se je pripravljal, da bi zapel; ura se pripravlja, da bo bila / nar. krava se pripravlja kaže znake, da bo rodila, povrgla
// izraža pojavljanje okoliščin za nastop česa: nevihta se pripravlja; brezoseb. zunaj se je pripravljalo k dežju - 2. z glagolskim samostalnikom, navadno v zvezi s k izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi kakega dejanja: že dlje časa se pripravlja k pisanju, učenju / pripravlja se, da bi začel pospravljati
● ekspr. pripravlja se kot bolni iz postelje zelo se obotavlja
pripravljajóč -a -e: pripravljajoč večerjo, je govorila s sosedo; podpirati pripravljajoči se sporazum
priprávljan -a -o: dolgo pripravljana televizijska oddaja
priredíti1 -ím dov., prirédil (ī í) - 1. narediti vsebinsko, oblikovno ustrezno za kak namen: prirediti besedilo; program bo treba še prirediti; slovnico prirediti za šolo; televizijsko zgodbo je priredil po noveli
♦ muz. skladbo za mešani zbor prirediti za moški zbor
// narediti ustrezno za kak namen sploh: prirediti okvir sliki; prirediti kolo za večjo hitrost; prirediti orodje za določeno delo; prirediti si lečo na mikroskopu naravnati - 2. narediti kaj za začasno uporabo, navadno ne iz ustreznega materiala: mize so priredili iz starih desk; prirediti oder na prostem / gospodar je dal za gosta prirediti sobo pripraviti, urediti
- 3. narediti, kar je potrebno, da se kak javni dogodek začne, uresniči: prirediti dirke, izlet, koncert, proslavo, zborovanje; vodstvo galerije bo priredilo razstavo; veleposlanik je priredil sprejem, slavnostno večerjo v čast gostu; šalj. zvečer so mu priredili pod oknom mačji koncert; iron. hči mu je priredila škandal
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dijaki so priredili obisk tovarne; pisatelj bo priredil predavanje tudi pri nas bo predaval; prebivalci so gostu iz Jugoslavije priredili lep sprejem so ga lepo sprejeli - 4. mat. narediti, da ima vsak element prve množice ob sebi kak element druge množice, tako da tvorita skupaj par: prirediti številu njegov kvadrat
prirejèn -êna -o deležnik od prirediti: šahovski turnir je bil prirejen v čast slavnega mojstra; za tako delo prirejene škarje; nova izdaja pesmi je prirejena po prvi izdaji; kosilo, prirejeno za sto gostov; po pravilih prirejeno tekmovanje
// knjiž. ki ima enakovreden položaj: on mu ni podrejen, ampak prirejen
♦ geom. prirejena premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive; konjugirana premera; jur. prirejeni organi upravni organi enake stopnje iste ali istovrstne družbenopolitične skupnosti
priréjati1 -am nedov. (ẹ́) - 1. delati vsebinsko, oblikovno ustrezno za kak namen: prirejati besedilo, gradivo; prirejati sestavek za tisk / ekspr. nič ni prirejala, povedala je, kot je bilo; pren. po svoje (si) prirejati podobo sveta
// delati ustrezno za kak namen sploh: prirejati vozila za invalide - 2. delati, kar je potrebno, da se javni dogodki začnejo, uresničijo: prirejati koncerte, predstave, razstave, tekmovanja, zborovanja / slišal sem, da klub prireja večerjo pripravlja
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: prirejati obiske vojašnic; prirejal je predavanja o tem problemu predaval je - 3. mat. delati, da ima vsak element prve množice ob sebi kak element druge množice, tako da tvorita skupaj par: prirejati številom njihove kvadrate
pritakníti in pritákniti -em dov. (ī á) - 1. dati k čemu tako, da pride do dotika: pritakniti flavto k ustom; pritakniti ob pozdravu prste desnice k ščitniku / pritaknil je vžigalico in že je zagorelo
- 2. ekspr. dodati: številki pet je pritaknil še ničlo / njeni prošnji je pritaknil še svojo / pritaknil je še nekaj besed in odšel / pritaknili so mu vzdevek dali
- 3. ekspr. pripisati, prisoditi: pritaknili so mu sumljivo preteklost / vse to mu je pritaknila kritika
pritakníti se in pritákniti se - 1. dotakniti se: pritaknila se je njegove roke; pritakniti se s prsti / ekspr. tu se ne smeš ničesar pritakniti
- 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: dekle se ne pritakne knjige, niti metle; zakaj se ničesar ne pritakneš; pijače se skoraj ni pritaknila; po bolezni se hrane komaj pritakne zelo malo je
// sploh se ga ni pritaknil ga ni udaril; ni se pritaknil te ženske ni imel z njo spolnega odnosa
// nobenega dela se ne pritakne noče opravljati - 3. ekspr. pojaviti se, nastopiti pri kom: pritaknila se mu je čudna misel; plašile so ga sanje, ki so se mu pritaknile
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: pritaknila se ga je bolezen / pritaknilo se je vnetje / naj se ti še kaj pritakne, pa boš umrl
● ekspr. to se mi še ni pritaknilo primerilo, pripetilo; ekspr. na cesti se mu je pritaknil neznanec pridružil
pritegníti in pritégniti -em dov. (ī ẹ́) - 1. s sunkovitim gibom spraviti
- a) bližje k sebi: pritegnil je stol in sedel; pritegnila je otroka in ga objela / legel je na tla in pritegnil noge k sebi skrčil
- b) v večjo bližino česa: pritegniti ladjo k obali; pritegnil je eno smučko k drugi / magnetizem jih je pritegnil
- 2. s potegom, potegi narediti
- a) da je kaj bolj napeto: pritegniti pas na hlačah; pritegniti vajeti; pritegniti vrv, žico
- b) da je kaj bolj ravno, gladko, brez gub: pritegniti odejo na postelji; pritegniti ponjavo na tovornjaku
- c) da kaj močneje pritiska na kaj: pritegniti zavoro / pritegniti vijak priviti
- 3. narediti, da kdo pride s kom, čim v določen odnos: delovna organizacija je pritegnila več strokovnjakov; pritegniti koga v komisijo / prizadevajo si pritegniti tuji kapital v svojo industrijo
// vzbuditi pri kom pripravljenost za kaj: pritegniti koga k delu, zapisovanju ljudskih pesmi - 4. narediti, da se kaj kje upošteva: v raziskavo pritegniti nove vire; če pritegnemo k povedanemu še druga dejstva, se položaj pokaže popolnoma drugačen
- 5. vzbuditi pri kom zanimanje: pogovor ga je močno pritegnil; igra otrok ni pritegnila
// vzbuditi pri kom pozitiven, naklonjen odnos: vprašala ga je, kaj ga je na njej še posebej pritegnilo; pritegnila ga je lepota trga - 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dekle je pritegnilo njegov pogled; skušal je pritegniti njihovo pozornost; stvar je pritegnila njihovo zanimanje
- 7. začeti navadno za kom peti: zapela je, a nihče ji ni pritegnil; nekaj časa so poslušali, nato pa še sami pritegnili
- 8. knjiž. pritrditi komu, strinjati se s kom: v srcu jim je pritegnil / pritegnili so njegovi sodbi / res storimo tako, so pritegnili drugi
- 9. pog. udariti: pritegni ga, če ne bo on tebe; pritegnil je konja z bičem
pritégnjen -a -o: pritegnjen pas; pritegnjena jadra; biti pritegnjen k delu
pritegováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s sunkovitimi gibi spravljati
- a) bližje k sebi: pritegovali so stole in sedali nanje
- b) v večjo bližino česa: pritegovati ladjo k obali / pritegoval jih je magnetizem
- 2. s potegom, potegi delati
- a) da je kaj bolj napeto: pritegovati in popuščati vrv
- b) da je kaj bolj ravno, gladko, brez gub: pritegovati odejo na postelji
- c) da kaj močneje pritiska na kaj: pritegovati zavoro
- 3. delati, da kdo prihaja s kom, čim v določen odnos: pritegovati sodelavce; pritegovati nove člane v društvo
// vzbujati pri kom pripravljenost za kaj: pritegovati študente k raziskovalnemu delu - 4. delati, da se kaj kje upošteva: pritegovati v besedilo dokumente
- 5. vzbujati pri kom zanimanje: taki pogovori me ne pritegujejo
// vzbujati pri kom pozitiven, naklonjen odnos: dekle ga je vse bolj pritegovalo; priteguje jih lepota mesta in njegove okolice - 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: razstavljene slike so pritegovale občudovanje; njegovo delo priteguje pozornost kritikov
- 7. začenjati navadno za kom peti: zapel je, drugi pa so mu polagoma pritegovali
- 8. knjiž. pritrjevati komu, strinjati se s kom: pritegovati javnemu mnenju
príti prídem dov., prišèl prišlà prišlò tudi prišló, stil. príšel príšla (í) - 1. premikajoč se v določeno smer začeti biti
- a) na določeni točki poti: ko je prišel do mostu, je počil strel; komaj je prišel skozi vrata, so ga že klicali nazaj / čoln je prišel v vrtinec in se potopil / prišel je mimo hiš, ne da bi vzbudil pozornost; ko je prišel z njim vštric, ga je pozdravil / prvi dan sta prišla do Beograda / s Kredarice na Triglav je prišel v eni uri pot od Kredarice na Triglav je prehodil
- b) na cilju poti: le dva člana odprave sta prišla na vrh; iz Ljubljane so odšli ob osmih, v Zagreb pa so prišli ob desetih / vlak je kljub okvari prišel pravočasno / po tej poti pridemo, se pride na Šmarno goro ta pot vodi, je speljana
- c) na drugi strani česa: težko so prišli čez ovire; priti čez reko, skozi predor
// premikajoč se v določeno smer začeti biti bližje komu: pridi k meni; pridite k tabli / pridite bližje, naprej, sem / ekspr. prišel je na doseg roke približal se je
- 2. s premikanjem začeti biti na določenem mestu: vprašal ga je, kdo je prišel; počakali so, da pride še predsednik; iz hiše je prišla gospodinja; na oder je prišel pevski zbor; večkrat je prišel pod njeno okno; pridi ven, če si upaš; priti z zamudo; priti peš / prišel mu je odpret; priti h komu na obisk; priti na ples; prišel mu je na pomoč; priti po slovo / priti k vaji udeležiti se je
// piščanec je prišel iz jajca se je izvalil; rastlina je že prišla iz zemlje priklila; na okno je prišla sinička priletela; v pristanišče je prišlo več ladij priplulo
// ekspr. na mizo je prišla skleda žgancev so prinesli skledo žgancev; v čevelj mu je prišel kamen; v vodo so prišle smeti / kot vljudnostna fraza lepo, da ste prišli; kot povabilo pa še kaj pridite
// po opravljeni poti začeti biti v prvotnem kraju: mati je že prišla iz mesta; priti iz tujine domov; priti pozno z dela; zjutraj gre, zvečer pride / priti od vojakov / priti nazaj vrniti se
// s preselitvijo začeti prebivati, živeti kje: če ne boste mogli biti pri njih, pridite k nam; pred nekaj leti je prišel v našo vas / po vojni je prišlo v Ameriko mnogo Evropejcev / fant je prišel iz mesta in se tukaj še ne znajde je prej živel v mestu; ta rastlina je prišla k nam od drugod je bila prinesena - 3. postati član kake skupnosti: k pevskemu zboru je prišlo več dobrih pevcev / v tovarno je prišlo več mladih strokovnjakov; pog. rad bi prišel k železnici dobil zaposlitev pri železniškem podjetju
// zakaj ne pridete med nas, v našo družbo se nam ne pridružite; kadar je prišel med vrstnike, so ga bili veseli se je srečal z njimi - 4. s prevozom, prenosom začeti biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: od doma je prišla brzojavka, pošiljka; pismo še ni prišlo / na njen naslov je prišel paket; pog. honorar je že prišel na žiro račun je že na žiro računu
// prišlo je sporočilo, da so vsi zdravi - 5. v zvezi z do pri širjenju, napredovanju začeti nahajati se kje, do kod: nevihta ni prišla do nas; smrad iz tovarne ne pride do naselja / priti s kleščami do zoba; pog. z roko ne pride do tja ne doseže
// pog. biti, nahajati se v prostoru do kod; segati: gozd pride ponekod do doline; lasje ji pridejo do srede hrbta; obleka ji pride do kolen / cesta pride le do žičnice je speljana - 6. začeti biti na kaki stopnji: napetost je prišla do viška / proizvodnja je prišla do stopnje, ko je ni več mogoče povečati / priprave so prišle v novo fazo / pri izkopu premoga so prišli na milijon ton letno
// pri kakem ravnanju, opravilu začeti biti kje: ko je pri deklamiranju prišla do zadnje kitice, se je zmedla; s pletenjem je prišla skoraj do konca; prišel je le do prvih poskusov naredil je le prve poskuse - 7. nav. 3. os. izraža začetek obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: na obraz ji je prišel čuden izraz; solze so ji prišle v oči / prišla je odjuga, povodenj, vročina nastopila je; prišla je toča / prišla je kriza, revolucija, vojna / prišel je čas setve, za setev; prišla je pomlad / prišla je pomoč; prišel bo poraz, uspeh; prišla bo starost in z njo bolezen / brezoseb.: v mednarodnih odnosih je prišlo do napetosti; prišlo je do odpoklica čet; bali so se, da bi prišlo do prepira; pazi, da ne pride do nesreče se ne zgodi nesreča
// pog. jecljanje je prišlo od strahu je povzročil strah; ekspr. če kaj pride, me pokličite se zgodi; pog. ne vem, kaj bo prišlo iz tega nastalo, se razvilo
// brezoseb. izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih nastopi dejanje, stanje: prišlo je, da je bil sam doma; spi na postelji ali na tleh, kakor pride; ekspr. če je ravno tako prišlo, je šel spat - 8. izraža, da je kaj navadno na določenem mestu: kazalo pride na konec knjige; na podlago pride debela plast peska; slika pride nad posteljo bo obešena
// pog. med koruzo naj pride fižol naj se sadi
// izraža, da je kaj kje upoštevano: ti avtorji bi lahko prišli v berilo / priti na seznam; vaša izjava bo prišla v zapisnik
// začeti biti kam uvrščen pri razvrstitvi: pevska točka pride za recitacijo; to pride pod točko dve / prvi maj pride letos na nedeljo bo - 9. v zvezi z do postati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: nihče ni vedel, kako so ujetniki prišli do orožja; s tožbo je prišel do parcele / niso prišli do svojih pravic niso si jih pridobili
// z računanjem priti do pravilnega rezultata; priti do sklepov po dolgi razpravi / z oslabljenim pomenom: prišel je do prepričanja, da ne more pomagati prepričal se je; priti do spoznanja, ugotovitve
// pog., z glagolskim samostalnikom ali odvisnim stavkom izraža nastop opravljanja dela, kot ga določa samostalnik: odkar imajo televizijo, redko pridejo do branja; ne pride do pospravljanja / ne pride do tega, da bi se oženil - 10. pog., v zvezi z ob izgubiti: pazi, da ne prideš ob čevlje; v vojni je prišel ob nogo / blago je prišlo ob barvo; krave so prišle ob mleko / žita so sejali samo toliko, da niso prišli ob seme le za seme
- 11. pog., v zvezi z na izraža, da je kdo deležen česa pri razdelitvi: na eno vzgojiteljico je prišlo dvajset otrok / koliko ti pride na uro dobiš, zaslužiš
// izraža, da kaj začne biti obveznost za koga: vsa hlevska dela so prišla nanj; stroški so prišli nanjo morala jih je povrniti, plačati - 12. pog., v zvezi s pod začeti biti v območju česa: ta kraj je prišel pod občino Grosuplje / velik del slovenskega ozemlja je po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo bil priključen Italiji
- 13. pog. začeti obravnavati kaj: radi bi se zabavali, ti pa prideš s takimi resnimi stvarmi; spet je prišel s to temo / treba je priti s stvarnejšimi dokazi navesti stvarnejše dokaze
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ravno pravi čas ste prišli s sporočilom; kar čakal je, kdaj bo prišel s tem vprašanjem bo to vprašal - 14. pog., z izrazom količine stati, veljati: zidar te pride tristo dinarjev na uro; koliko ti pride hrana / z oslabljenim pomenom to ga pride še enkrat toliko stati, kot če kupi ga stane
// znesti: če sto delimo s pet, pride dvajset; ne pride mi toliko kot vam - 15. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
- a) s predložno zvezo: obleka je prišla iz mode; vozilo je prišlo iz ravnotežja; priti v nesrečo, nevarnost; priti v težaven položaj / publ. priti do izraza postati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. sčasoma bo že prišel k pameti bo začel bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec je prišel k zavesti se je zavedel; priti na oblast dobiti pravico odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti
// priti iz rabe prenehati se rabiti; domačija je prišla na dražbo; prišel je pod njegov vpliv on je začel nanj vplivati; kot dediči pridejo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati
// pog. rad bi prišel do profesorja postal profesor; pitje kave je prišlo v navado postalo navada - b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. prišlo mu je slabo postalo; star. kar vroče mu je prišlo, ko je to slišal
- c) nedov., pog., s pridevnikom: koruza pride predraga za krmljenje je; ta stvar pride pretežka, če je iz železa
● pog. ko pridejo leta, boš težje delal ko se boš postaral; ekspr. kadar ni ubogal, je prišla palica na pomoč kadar je bilo opominjanje brez uspeha, je bil tepen; pog. skozi luknjo pride vtaknjena železna palica je; se vtakne; ekspr. tako mi je prišlo, pa sem ga udaril izraža nastop določenega stanja, zaradi katerega pride do dejanja; pog. vse je naredil zate, ti pa prideš in mu očitaš malomarnost poudarja dejanje v sledečem stavku; ekspr. zdaj je prišla njegova ura uresničile so se mu želje; zdaj lahko uresniči svoje namere; evfem. prišla je njegova zadnja ura umira; tudi nanj pride vrsta tudi on bo moral to pretrpeti; tudi on bo moral umreti; ko so drugi utihnili, je on prišel do besede začel govoriti; ekspr. priti stvarem do dna, knjiž. do jedra popolnoma jih spoznati; publ. na posvetovanju niso prišli do skupnega jezika niso dosegli enakega mnenja o kaki stvari; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. otroci so že prišli do (svojega) kruha se sami preživljajo, vzdržujejo; priti do sape ustavil se je, da bi prišel do sape začel lažje dihati; publ. gospodarstvo ne pride do sape v gospodarstvu ne morejo začeti normalno delati, poslovati; ekspr. ni prišla do sape od presenečenja zelo je bila presenečena; ekspr. ko je nevarnost minila, so spet prišli do sape so se sprostili; pog. sam ne bi prišel do tega, na to, kar ste mi povedali ne bi spoznal, odkril, ugotovil tega; pog. kako pa pridete do tega, da si kar sami jemljete niste upravičeni; pog. nista prišla do ti nista se začela tikati; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. to mu je prišlo prav iz srca je rekel zelo iskreno, prizadeto; veliko izobražencev je prišlo iz njihove šole je vzgojila, dala njihova šola; ekspr. iz njegovih ust je prišla obsodba on je izrekel obsodbo; ekspr. ni vse za natis, kar pride izpod peresa kar kdo napiše; ekspr. poskrbi, da mi pride izpred oči da bo odšel; da ga ne bom več videl; pog. slabost je prišla od slabega zraka povzročil jo je slab zrak; ekspr. ni še prišel dosti od tal ni še dosti zrasel; pog. bil je še začetnik, komaj je prišel z univerze jo je končal; pog. k hiši je prišla nova gospodinja dobili so novo gospodinjo; priti k sebi pog. čelo so mu zmočili z mrzlo vodo, da bi prišel k sebi se zavedel; pog. ko so ji dali jesti, je prišla k sebi si je opomogla; pog. odkar ga ni videla, je prišel precej k sebi si je izboljšal gospodarski položaj; se je precej zredil; priti med ljudi star. slovnica je prišla med ljudi leta 1584 je izšla; stvar je že prišla med ljudi se je razvedela, postala splošno znana; priti na čisto v tej stvari sta prišla na čisto sta poravnala vse medsebojne obveznosti; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; priti na dan ekspr. knjiga je že prišla na dan je izšla; ti predmeti so prišli na dan pri izkopavanju so bili odkriti; vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. pridi z besedo na dan povej, kaj misliš; ekspr. po večletnem skrivanju je prišel na dan se je pokazal, se nehal skrivati; star. prišel je njemu na rame on mora skrbeti zanj; star. nadloge so prišle nadenj, nanj so ga prizadele; ekspr. prišla je na grmado sežgali so jo na grmadi; ekspr. prišel je na čudovito idejo, misel spomnil se je nečesa čudovitega; predlagal je nekaj čudovitega; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; priti na jezik govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; pog. priti na kant, na nič obubožati, gospodarsko propasti; ekspr. priti na konja uspeti, doseči cilj; ekspr. tudi vi boste prišli na tapeto tudi o vas bodo kritično govorili; ekspr. še na misel, na pamet mi ne pride, da bi to storil izraža močno zanikanje; ekspr. to mi ne pride nikoli na misel, na pamet tega se nikoli ne spomnim; nikoli ne pomislim na to; pog. meso je prišlo na mizo le ob največjih praznikih meso so jedli le ob največjih praznikih; pog. tudi ti boš prišel na moje boš v takih razmerah, stanju, kot sem jaz; pog. torej je prišlo na moje je tako, kot sem jaz trdil; ekspr. drama ne bo nikoli prišla na oder ne bo nikoli uprizorjena; ekspr. priti na okus pri kaki stvari začutiti zadovoljstvo ob njej; priti na beraško palico popolnoma obubožati; priti na pot ekspr. pazi, da mu ne prideš na pot da ga ne začneš ovirati pri njegovi dejavnosti, delu; da te ne dobi, odkrije; ekspr. upala je, da bo prišel na pravo pot da bo začel živeti pošteno; priti na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; priti na svoj račun ekspr. misli, da bo prišel na svoj račun bo imel korist; ekspr. smučarji so prišli na svoj račun so se lahko dosti smučali; vprašanje je prišlo na dnevni red se je začelo obravnavati; po njegovi smrti je posestvo prišlo na sina postalo sinova last; pazi, da ne prideš na slabše da se ti ne bo godilo slabše; ekspr. v tem kraju je prišel na svet se je rodil; na uho mu je prišlo rahlo brnenje zaslišal je; ekspr. pazil je, da to ne bi prišlo komu na uho, ušesa da tega ne bi kdo izvedel; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; priti na vrsto ta stvar še ni prišla na vrsto se še ne more obravnavati, uresničiti, opraviti; zdaj pridete vi na vrsto za plačilo boste morali vi plačati; ekspr. pazi, da ne prideš ob glavo da te ne ubijejo; ekspr. zaradi te nesreče je prišel čisto ob pamet ni sposoben premišljeno, razsodno ravnati; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; priti pred koga ekspr. zaradi laži se mu ne upa priti pred oči čuti se krivega, boji se ga; ekspr. razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči kar je videl, dosegel; stvar bo prišla pred sodišče bo obravnavana na sodišču; stvar je prišla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; ekspr. priti v konflikt s kom ne soglašati s kom, nasprotovati mu; ekspr. priti v konflikt s predpisi ravnati v nasprotju z njimi; evfem. prišel je že v leta postaral se je; ekspr. tako ravnanje mu je prišlo v meso in kri je postalo njegova navada; prišel je popolnoma v njeno oblast popolnoma se je podredil njeni volji, njenim zahtevam; publ. problem manjšin je spet prišel v ospredje postal pomemben, pereč; knjiž. njegov pogum je prišel v pregovor je postal splošno znan; te znamke so že prišle v promet se že prodajajo, uporabljajo; priti v roke prebere vsako knjigo, ki mu pride v roke jo dobi, najde; pog. če mu bo prišel v roke, bo tepen če ga bo dobil, ujel; ekspr. ne bi rad njemu prišel v roke bil njemu podrejen; posestvo je prišlo v tuje roke je prenehalo biti last določene družine; priti v stik z drugimi deželami videti, spoznati jih; to mu še ni prišlo v zavest tega se še ne zaveda; pog. prišel je ljudem v zobe opravljajo ga; priti za kom ekspr. vino je prišlo za njim ga je upijanilo šele nekaj časa po pitju; ekspr. prišlo je za njim, kaj je hotela šele kasneje je doumel; ekspr. vse to stradanje bo prišlo za teboj kasneje boš čutil posledice stradanja; evfem. kmalu bom prišel za teboj bom umrl; priti blizu sprl se je z nami, pa ne pride več blizu ne prihaja več k nam; ekspr. z ničimer mu ne prideš blizu zelo je nedostopen; ni ga mogoče prizadeti; priti daleč iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; nar. testo je že prišlo gor je vzhajano; priti kam ekspr. kam pa pridemo, če bo vsak delal po svoje izraža odklonitev; ekspr. kam smo prišli, zmeraj slabše je izraža nezadovoljstvo s stanjem; ekspr. vidite, kam je prišel s pijančevanjem kako zelo je moralno in gmotno propadel zaradi njega; priti naokrog pog. leto hitro pride naokrog mine; pog. novica je prišla naokrog se je razvedela; pog. prišla sem malo naokrog na obisk; priti naprej nar. dostikrat mi naprej pride, kako smo živeli včasih se spomnim, pomislim; pog. prišel je naprej od njegovih pojmovanj njegova pojmovanja je razvil, dopolnil; pog. v kmetijstvu niso prišli dosti naprej niso dosti napredovali, se razvili; pog. v službi je prišel naprej dobil boljši položaj; pog. z zidanjem so prišli le malo naprej le malo so sezidali; pog. počasi je le prišel naprej si je gmotno opomogel; priti naproti knjiž. rad pride vsakemu naproti mu skuša ustreči; ekspr. pobotal bi se z njim, če bi mu le prišel malo naproti če bi mu pri tem malo pomagal; ne priti nikamor ekspr. pogajanja o ustavitvi bojev niso prišla nikamor niso bila uspešna; pog. s svojo trmo ne boš nikamor prišel ne boš nič dosegel; odtod pride tudi ime kraja izvira; priti prav pog. če nisem prav prišel, lahko grem če nisem dobrodošel; pog. vsaka beseda mu prav pride vsako besedo zna spretno porabiti v šali, pogovoru; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; priti proč nižje pog. prašiči so mu proč prišli poginili; nižje pog. pri nas nobena reč proč ne pride se ne pokvari, uniči; priti skozi nižje pog. avto zaradi okvar pri kontroli ni prišel skozi so ga izvrgli, zavrnili; nižje pog. s tem denarjem ne pridemo skozi ne moremo shajati; nižje pog. poceni je prišel skozi ni bil huje poškodovan, kaznovan; ni imel dosti stroškov; priti skupaj pog. glede otrokovega imena nista prišla skupaj se nista zedinila; pog. tu prideta cesti skupaj se združita; pog. ta dva ne bosta prišla skupaj se ne bosta poročila; se ne bosta sporazumela; pog. kadar prideta skupaj, se prepirata se srečata; pog. mladina bo zvečer prišla skupaj se bo zbrala; pog. prišel bo, če ne bo prišlo kaj vmes če ne bo tega kaj preprečilo; priti zraven pog. preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost; pog. imamo prijetno družbo, še ti pridi zraven se pridruži; pog. zaradi prehude konkurence ne boš prišel zraven uspel v potegovanju za kaj; pog. stvar se je razvijala, kakor je prišlo nenačrtno; pride pa mine nobena stvar ne traja neskončno dolgo; nič ne pride samo od sebe za vsako stvar se je treba truditi; ekspr. vse pride, vse mine izraža pomirjenje s čim; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
♦ rel. priti v nebesa doseči posmrtno osrečujoče stanje zveličanih; šport. naše moštvo je prišlo v finale
prišédši -a -e star.: prišedši v mesto, je poiskal prijatelja; vsi so se ozrli na prišedšo žensko; sam.: prišedšega so burno pozdravili
príšel -šla -o: prišli fantje, vojaki; vsi so pogledali prišla dekleta; sam.: govorili so o prišlih in domačih
pritískati -am nedov. (í) - 1. delati, da na kaj deluje sila: pritiskati na gumb, kljuko, ročico; z roko ji je pritiskal na sence; pritiskati na žilo / vzvod pritiska na sprožilec; pri pisanju s peresom preveč pritiskaš
// zaradi svoje teže delovati na kaj s silo: telesa pritiskajo na podlago; tekočina pritiska na stene posode / sila, s katero pritiskata kolesi navzdol - 2. delati, da je kaj tesno na drugem, ob drugem: vzel je žig in ga pritiskal na dokumente; pritiskati dlani na senca; pritiskati si mokro brisačo na čelo / z vso močjo ga je pritiskal ob tla
// objemajoč delati, da je kaj tesno ob čem: pritiskala je otroka na prsi / pritiskal jo je k sebi - 3. ekspr. hitro, neurejeno prihajati kam v velikem številu: ljudje so pritiskali na trg; panično so pritiskali k vratom / Slovani so pritiskali proti zahodu so se pomikali, selili
// približevati se komu, navadno s sovražnim namenom: sovražne kolone so pritiskale proti njihovim položajem; zasledovalci so pritiskali za njim / od vseh strani, z vso močjo so pritiskali na sovražnika ga napadali
// pojavljati se kje v veliki količini: kri ji je začela pritiskati v glavo / voda je vse bolj pritiskala naraščala; pren. skrbi so pritiskale vsak dan bolj - 4. ekspr., navadno v zvezi z na z besedami, ravnanjem izražati zahtevo, da kdo kaj naredi, pove: pritiskali so nanje, da bi se jim pridružili; moralno pritiskati na koga; na volitvah so politično pritiskali na volivce / pog.: pritiskal je za novo obleko prizadeval si jo je dobiti; pritiskali so ga za plačilo zahtevali so plačilo
- 5. ekspr. pojavljati se, nastopati: v tem letnem času zjutraj pritiska megla
// z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: mraz, suša, vročina pritiska / draginja že dolgo pritiska; kriza, revščina je pritiskala vedno huje - 6. ekspr. neprijetno delovati, učinkovati: njegova prisotnost je pritiskala name / skrbi so ga pritiskale vsak dan bolj
● ekspr. leta ga že pritiskajo postaral se je; star je; ekspr. še bolj so nategovali meh in pritiskali na bas kot prej igrali; ekspr. pritiskati na kljuke hoditi prosit za posredovanje, zaščito; žarg. rad pritiska na plin hitro vozi z motornim vozilom; ekspr. tako vreme ga pritiska ob tla ga dela nerazpoloženega, žalostnega; ekspr. zelo je pritiskal za njo si prizadeval pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost, se poročiti z njo; pritiskali so jih z davki stiskali
pritiskajóč -a -e: jokala je, pritiskajoč otroka na prsi; zadrževati pritiskajočega sovražnika; pritiskajoča sila tekoče vode
pritísniti -em dov. (í ȋ) - 1. narediti, da na kaj deluje sila: pritisniti na gumb, pedal, tipko; rahlo je pritisnil na kljuko; pritisniti s prstom, nogo, ramo; pritisniti k tlom, navzdol / pritisniti na petelina sprožiti, ustreliti; hitro je pritisnil na zavoro zavrl
// z delovanjem sile pritrditi: podlogo pritisnejo na blago z gumijastim valjem - 2. narediti, da je kaj tesno na drugem, ob drugem: vzel je žig in ga pritisnil na dokument; pritisniti nos na šipo; pritisniti si robec na usta / prijel ga je in ga pritisnil ob zid; pritisnila se je k peči / sneg je pritisnil travo ob tla / ekspr. sovražnik je pritisnil partizanske čete h Krki
// objemajoč narediti, da je kaj tesno ob čem: pritisnila je otroka na prsi / pritisnil jo je k sebi - 3. ekspr. hitro, neurejeno priti kam v velikem številu: radovedneži so pritisnili k njemu, za njim; pritisniti k vratom, v hišo / v izpraznjeno deželo so pritisnila sosednja ljudstva začela prihajati, se seliti
// začeti približevati se komu, navadno s sovražnim namenom: zasledovalci so pritisnili za njim; sovražnik je pritisnil od več strani začel napadati
// na zimo so živali pritisnile bliže k ljudem
// pojaviti se kje v veliki količini: kri mu je pritisnila v glavo / kupci so pritisnili in blaga je zmanjkalo začeli so zelo kupovati - 4. ekspr., navadno v zvezi z na z besedami, ravnanjem izraziti zahtevo, da kdo kaj naredi, pove: z ukrepi so pritisnili na kmetovalce, da bi pridelovali več hrane; poslanci so pritisnili na vlado; moralno, politično pritisniti na koga / pritisnili so nanj, naj ga izpusti začeli so ga siliti, mu prigovarjati
// pog.: pritisnil ga je za plačilo zahteval ga je; pritisnil ga bo s sodnijo tožil ga bo; nekoliko so ga pritisnili, pa je vse povedal zastrašili, mu zagrozili - 5. ekspr. pojaviti se, nastopiti: proti jutru je pritisnila megla, slana
// z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: mraz, suša, vročina pritisne / pritisnil je jug in sneg se je hitro stopil začel je pihati; pritisnila je noč / pritisnila je lakota / po daljši hoji pritisne utrujenost
● ekspr. njega je bolezen zadnjega pritisnila zadnji je zbolel; ekspr. leta so ga že pritisnila postaral se je; star je; ekspr. samota je z vso težo pritisnila nanjo čutila se je zelo osamljeno; pog. vsake četrt ure ga pritisne (na potrebo) mora opraviti veliko, malo potrebo; žarg. profesor mu je pritisnil cvek dal nezadostno oceno; pog. pritisni mu eno (okoli ušes) daj mu klofuto, udari ga; pog. pritisni ga, da bo dal mir udari ga; pog. za slovo jih je še enkrat pritisnil fotografiral; pog., ekspr. sodnik ni poznal šale in mu je pritisnil sedem let ga kaznoval z zaporom za sedem let; žarg. naslonil se je na sedež in pritisnil na pedal za plin začel hitro voziti; ekspr. tudi na to struno je pritisnil poskusil je tudi na ta način; ekspr. pritisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. namesto da bi utihnili, so še glasneje pritisnili zapeli; ekspr. malo pritisni, pa bo šlo potrudi se; ekspr. strastno jo je pritisnil na srce objel
♦ elektr. pritisniti napetost na sponke aparata povzročiti, da aparat pride pod napetost
pritísnjen -a -o: ob steno pritisnjena omara; k tlom pritisnjena trava
● ekspr. čisto je pritisnjen ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje; pog. malo je pritisnjen čudaški, neumen
♦ geom. pritisnjeni krog krog, ki se ravninski krivulji na določenem mestu najbolje prilega
privêsti -vêdem dov., privêdel in privédel privêdla, stil. privèl privêla (é) - 1. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam pride: domov je privedel svoja nova prijatelja; sina je privedel s seboj
// narediti, povzročiti, da pride kdo pod nadzorstvom na določeno mesto: privesti morilca na postajo milice; kar z dela so jih privedli tja / s silo privesti
♦ jur. privesti obtoženca
// nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: radovednost ga je privedla k njim - 2. narediti, povzročiti, da kdo pride v stanje, kot ga določa samostalnik: s svojim ravnanjem ga je privedel do obupa, v obup / do tega dejanja jih ni privedlo usmiljenje niso ga storili iz usmiljenja
// narediti, povzročiti nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slabo gospodarjenje je privedlo do krize / publ. ti dogodki so privedli do zaostritve položaja so povzročili zaostritev položaja
// narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: tako sklepanje je privedlo do absurda, protislovja; privesti dejanje do največje napetosti
● ekspr. pot nas je privedla do razvalin po poti smo prišli; kaj te je privedlo k meni zakaj, s kakšnim namenom si prišel; naključje mu ga je privedlo na pot nenačrtno, nehote sta se srečala; ko je privedel ženo v hišo, se je vse spremenilo ko se je poročil (na dom); tako razmišljanje ni privedlo nikamor ni bilo uspešno; knjiž. predaleč bi nas privedlo, če bi obravnavali vse podrobnosti preveč časa, prostora bi porabili
privoščíti in privóščiti -im dov. in nedov. (ī ọ́) - 1. občutiti zadovoljstvo nad tem, da kdo kaj ima, je deležen česa dobrega ali slabega, hudega: privoščim mu lepo hišo, dobro ženo; privoščiti prijatelju srečo, uspeh; ekspr. iz srca privoščiti / veliko je trpel, sosedje so mu pa to privoščili; privoščil mu je nesrečo, ki ga je zadela
// imeti, izraziti željo, da bi bil kdo deležen česa dobrega ali slabega, hudega: dober fant je, privoščim mu vse najboljše; ne privoščim vam, da bi morali tudi vi doživeti kaj tako hudega - 2. ekspr. narediti, da kdo kaj dobi: privoščil ji je kos torte; privoščil si je cigaro, priboljšek; tolikšnega razkošja si ne morem privoščiti / rada si privošči kake boljše čevlje kupi
// privoščiti otrokom počitnice na morju; ne privošči mu počitka ne pusti ga počivati; privošči mu dovolj spanja
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ne privošči mu odgovora; niti pogleda mu ne privošči niti pogleda ga ne; tu pa tam si privošči malo kegljanja malo keglja
● ekspr. tega veselja jim ne privoščim nočem, da bi se mi posmehovali; pog., ekspr. tega še psu ne privoščim nikomur, niti največjemu sovražniku
privoščíti si in privóščiti si ekspr. - 1. upati si, drzniti si storiti kaj; dovoliti si: privoščil si je burko, da jim je telefoniral sredi noči; ne sme si privoščiti škandala
● ekspr. enkrat si lahko privoščimo velikodušnost smo lahko velikodušni - 2. ponorčevati se, pošaliti se iz koga: spet si ga je privoščil; v časopisu so si jih neokusno privoščili / privoščil si jo je z žaljivkami in psovkami
prizadejáti -déjem dov., tudi prizadém; 2. mn. prizadéjete tudi prizadéste, 3. mn. tudi prizadejó; prizadéj in prizadèj; prizadejál (á ẹ̑) navadno kot nedoločnik in deležnik na -l - 1. raba peša povzročiti poškodbe, okvare; prizadeti: mesto je potres zelo prizadejal
- 2. z oslabljenim pomenom narediti, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadejati komu bolečino, žalost; prizadejati veliko krivico, škodo
● nar. otroci so ji precej prizadejali z njimi je imela veliko dela, skrbi
prizadejáti si nedov., nar. prizadevati si: veliko si je prizadejal, da bi se oženil
prizadéti -dénem dov., prizadêni prizadeníte (ẹ́) - 1. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: njegove besede so jo prizadele; vsaka krivica, smrt ga zelo prizadene; brezobzirno, neprijetno prizadeti; ekspr. prizadeti v živo zelo
// branje te pesmi ga je prizadelo vznemirilo
// čustveno prizadeti
// povzročiti škodo, težave: ta kazen bo prizadela vse, ne samo krivca; povodenj je prizadela zlasti kmečko prebivalstvo; raznarodovalni pritisk je najbolj prizadel mlajšo generacijo / pomagati deželam, ki jih je vojna najbolj prizadela / duhovno, materialno prizadeti - 2. povzročiti poškodbe, okvare: potres je prizadel zlasti neustrezno zgrajene stavbe; bombni napad je mesto zelo prizadel / ta bolezen lahko prizadene oči, srce; paraliza jo je zelo prizadela / mraz rastline prizadene
- 3. povzročiti, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: prizadeti interese, koristi koga; to bo prizadelo red in mir / kazen je prizadela njegov ponos / publ. ta ukrep je prizadel osebne dohodke zaradi tega ukrepa so se osebni dohodki znižali, zmanjšali
- 4. z oslabljenim pomenom narediti, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadeti komu bolečino, žalost; prizadeti sitnosti, škodo; veliko hudega jim je prizadel
// izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: dosti hudega ga je prizadelo v življenju; človeštvo so prizadele nadloge / te kraje pogosto prizadene potres v teh krajih je potres pogosten - 5. nedov. in dov., redko tikati se, zadevati: ta predpis nas ne prizadene
● nar. otroci ji veliko prizadenejo z njimi ima veliko dela, skrbi; ekspr. ti stroški jih niso dosti prizadeli so jih lahko poravnali; star. očeta je prizadelo zadela ga je kap; ekspr. ni bilo fanta, ki mu ne bi prizadela srca ki se ne bi zaljubil vanjo
prizadéti si nedov., nar. prizadevati si: veliko si prizadene, da bi se oženil; nobeden drug si za to ni toliko prizadel
prizadét -a -o - 1. deležnik od prizadeti: zdravljenje prizadetega organa; njegov ponos je bil prizadet; on je najmanj prizadet pri tem; pri potresu prizadete hiše; prizadeta krivica; pomoč prizadetemu prebivalstvu
- 2. ki ima kako, navadno prirojeno napako, okvaro: imeti prizadetega otroka; po nesreči je ostal prizadet; duševno, telesno prizadet; slušno prizadeti otroci; prisl.: prizadeto govoriti; dogodek opisuje zelo prizadeto; sam.: prizadeti tega ni vedel; pomoč prizadetim
prizadévati -am nedov. (ẹ́) - 1. povzročati duševno bolečino, trpljenje: te besede so jo boleče prizadevale; njegova brezbrižnost jo prizadeva; ekspr. prizadevati v živo zelo
// vsebina te pesmi, romana ga je vedno znova prizadevala vznemirjala
// povzročati škodo, težave: slabe gospodarske razmere zelo prizadevajo delavce; ti ukrepi jih ne prizadevajo preveč - 2. povzročati poškodbe, okvare: potresi prizadevajo zlasti stare stavbe / neustrezne delovne razmere prizadevajo delavce
- 3. povzročati, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: reklama ne sme prizadevati koristi drugih / publ. taki ukrepi prizadevajo osebne dohodke zaradi njih se osebni dohodki znižujejo, zmanjšujejo
- 4. z oslabljenim pomenom delati, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadevati komu bolečino, skrbi, žalost; nočem vam prizadevati hudega; prizadevati škodo
// izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: prebivalstvo prizadevajo naravne nesreče; prizadevale so jih vojne in druge nadloge
● ta odredba nas ne prizadeva se nas ne tiče, nas ne zadeva
prizadévati si delati, biti aktiven za dosego, uresničitev česa: učenci so si prizadevali za čim boljši uspeh; vztrajno si prizadevati za kaj / prizadevati si za dobro; prizadevati si za pravično družbeno ureditev / prizadeval si je biti duhovit, razumljiv; prizadeval si je prebiti fronto
● zelo so si prizadevali okrog njega mu stregli
prizadeváje: začel je govoriti, prizadevaje si, da bi prevpil vse druge
prizadevajóč -a -e: pozorno ga je poslušala, prizadevajoč si vse razumeti; za dobro si prizadevajoč človek
rabíti in rábiti -im nedov. (ī á) - 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati
// videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo
// delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja - 2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: partizani so uničevali vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi - 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja - 4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce
- 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom
● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; žarg. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva
♦ lingv. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo
rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi
rábljen -a -o - 1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime
- 2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka
ravnáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. delati ravno: ravnati žeblje, žico; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala
// delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo - 2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno
// vedel je, kako mora ravnati ob nesreči; na tvojem mestu bi ravnal drugače; ravnati po pameti, proti volji drugih; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi - 3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara
- 4. star. voditi, usmerjati: ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske
- 5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar
● ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala
ravnáti se - 1. v zvezi s po imeti za vodilo pravilnosti svoje dejavnosti dejavnost osebe, stvari, ki jo izraža dopolnilo: zmeraj se je ravnal po drugih; ladje v konvoju naj se ravnajo po prvi ladji / njihova politika se ravna po uradni
- 2. v zvezi s po delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: ravnati se po navodilih, ukazih; ravnati se po vremenu
- 3. star., v zvezi z z primerjati se, enačiti se: ona se ne more ravnati s teboj; njena obleka se po kroju ravna z najlepšimi na reviji / ded se je pri košnji ravnal z vnuki tekmoval z njimi
- 4. star., s prislovnim določilom pripravljati se na odhod, odpravljati se: že navsezgodaj se je ravnala od doma, k prijateljem / ravnal se je na boj, na vojsko
● zastar. ozka cesta se ravna v gozd pelje, vodi; zastar. živina se jim dobro ravna uspeva; zastar. ravna se oblastno vede se
♦ lingv. pridevniške besede se ravnajo po samostalniku imajo enak spol, sklon in število kot samostalnik, s katerim se vežejo; voj. na desno, na levo ravnaj se izraža povelje, naj se vojaki, osebe ob obratu glave na desno, na levo postavijo, poravnajo v čim bolj ravno vrsto
razcedíti se -ím se dov., razcêdi se in razcédi se; razcédil se; razcejèn (ī í) - 1. cedeč se priti na večjo površino: smetana iz razbite skodelice se je razcedila po mizi
- 2. ekspr. prenehati biti, obstajati: zaradi pomanjkanja se ji je razcedil dvojni podbradek
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: kar razcedila se je od prijaznosti / razcedil se je v samo vljudnost postal je pretirano vljuden
razdvájati -am nedov. (ā) - 1. ločevati v dele, skupine: spori so začeli razdvajati stranko; zaradi različnih pogledov se razdvajajo / naše moči se razdvajajo cepijo
// spravljati narazen: razdvajati pretepače; gruča se je začela razdvajati
// knjiž. ločevati: razdvajati meso od kosti / potok razdvaja njuno zemljo - 2. publ., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: deželo, svet razdvajajo velike socialne razlike
razdvajajóč -a -e: spor, razdvajajoč obe družini, je že pozabljen
razgánjati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: redarji so razganjali demonstrante / ekspr. razganjati zborovanje
// ekspr. delati, da česa ni več: burja razganja meglo - 2. s pritiskom od znotraj povzročati, da kaj poči, razpade: led in korenine razganjajo skale / mlado vino razganja sod
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza, radovednost ga razganja / ne zamerite ji, mladost jo razganja
// brezoseb., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razganja ga od ljubosumnosti, zdravja / kar razganjalo ga je od smeha
● ekspr. denar mu je kar razganjal denarnico imel je veliko denarja; ekspr. bil je v tistih letih, ko ga je razganjalo ko je bil poln moči; ko je čutil močno spolno slo; ekspr. otroci so se tako najedli, da jih kar razganja zelo
razgnáti -žênem dov., stil. razženó (á é) - 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: policija je razgnala demonstrante; pes razžene kokoši / zavedne učitelje so med vojno razgnali v različne kraje / ekspr. razgnati zborovanje
// ekspr. narediti, da česa ni več: veter razžene oblake / doživetje mu bo razgnalo žalost pregnalo - 2. s pritiskom od znotraj povzročiti, da kaj poči, razpade: voda je zmrznila in razgnala cevi; brezoseb. vazo je razgnalo; pren., ekspr. izpovej se, sicer te bo razgnalo
- 3. brezoseb., ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razgnalo ga bo od jeze, ljubosumnosti
● ekspr. vojaki so ob umiku razgnali most razstrelili; zastar. razgnati parlament razpustiti; ekspr. tako sem žalosten, da mi bo razgnalo srce zelo
razkadíti -ím dov., razkádil; razkajèn (ī í) narediti, povzročiti, da česa iz drobnih delcev, hlapov v zraku ni več: veter je razkadil meglo;
pren. njegove besede so razkadile vse dvomerazkadíti se - 1. prenehati biti, obstajati: dim se je že razkadil; ko so se oblaki razkadili, smo zagledali vrhove gor; brezoseb. odpri okno, da se razkadi
// ekspr. izginiti, miniti: pomisleki, predsodki so se razkadili; njegova slava se je brez sledu razkadila - 2. ekspr., z dajalnikom izraža prenehanje stanja, razpoloženja, kot ga določa samostalnik: počakal je, da se ji je jeza razkadila; navdušenje se mu je kmalu razkadilo; na svežem zraku se jim je pijanost razkadila
razléči se -léžem se dov., razlézi se razlézite se; razlégel se razlêgla se; nam. razléč se in razlèč se (ẹ́ ẹ̑) navadno s prislovnim določilom - 1. razširjajoč se postati slišen: po dolini se je razleglo grmenje topov; iz hiše se je razleglo petje; po dvorani se je razlegel vesel smeh; brezoseb. zavriskal je, da se je razleglo daleč naokoli
- 2. knjiž. pojaviti se, razprostreti se na razmeroma veliki površini: po dolini se je razlegla siva megla
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: tišina se je razlegla po prostoru
razlégati se -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) navadno s prislovnim določilom - 1. razširjajoč se postajati slišen: ob napadu so se razlegali bojni kriki; petje se je razlegalo daleč naokoli; iz hiše se je razlegalo vpitje; zvonjenje se je razlegalo po dolini; brezoseb. zavpil je, da se je razlegalo po hiši; pren., knjiž. pesnikov glas se je razlegal po vsej domovini
- 2. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: po zemlji se je razlegal mir / grenkoba se mu je razlegala po obrazu
raznêsti -nêsem dov., raznésel raznêsla (é) - 1. z nošenjem, prenašanjem narediti, da pride kaj na več mest: raznesti vabila po hišah / s čevlji raznesti blato / veter je raznesel seme
// z nošenjem, prenašanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: otroci so raznesli igrače / evfem. vdrli so v trgovino in raznesli, kar se je dalo pokradli - 2. nav. ekspr. razširiti, razglasiti: raznesti novico po vasi; povsod je raznesel, da se je vrnila; to se je hitro razneslo po mestu; brezoseb. razneslo se je, da je umrl
- 3. s pritiskom od znotraj povzročiti, da kaj poči, razpade: vino je razneslo sod; brezoseb. cev, parni kotel je razneslo
- 4. brezoseb., ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razneslo jo bo od jeze, radovednosti
raznesèn tudi raznešèn -êna -o: razneseni časopisi; novica, raznesena po vasi
razpóčiti se -im se dov. (ọ́ ọ̑) - 1. zaradi sile, pritiska preiti v dele, kose: nekaj krompirjev se je pri kuhanju razpočilo / mehur se razpoči / granata se je razpočila je eksplodirala
- 2. prenehati imeti prilegajoče se dele drugega ob drugem: zrel strok se je razpočil / ekspr. ob potresu se je zemlja razpočila je nastala razpoka, jama v njej
- 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razpočil se bo od jeze, radovednosti, zavisti; od smeha bi se skoraj razpočil
● ekspr. ne dam ti, pa če se razpočiš sploh ne
razpóčen -a -o: razpočen plod; razpočena krogla
razvíjati -am nedov. (í) - 1. delati, da kaj preneha biti
- a) zavito: razvijati knjige; ovoj je previdno razvijal
- b) navito: razvijati žico s koluta / razvijati klobčič
- c) zvito: razvijati lepak, zastavo
- 2. spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razvijati gospodarstvo, šolstvo; razvijati knjižni jezik; znanost se hitro razvija; gospodarsko, kulturno se razvijati / publ. razvijati muzejsko zbirko dopolnjevati
// razvijati osebnost; načrtno razvijati otrokove sposobnosti / model, stroj razvijajo dalje izpopolnjujejo
// razvijati nov tehnološki postopek
// delati, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razvijati dejavnost društva / razvijati narodno zavest - 3. povezano pojasnjevati, prikazovati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: svoje misli logično razvija / razprava razvija in utemeljuje vsebino uvodnega poglavja
- 4. z rastjo dosegati nastanek česa: ta drevesa razvijajo močne korenine; razvijati seme / rastlina razvija cvete skozi vse leto cvete
- 5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelovati s kemikalijami in tako posnetek delati viden: razvijati film, rentgenske plošče; razvijati z razvijalcem
razvíjati se - 1. postopno se spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: organizmi se razvijajo / njegov nazor se razvija / mesto se vedno bolj razvija / dežela se razvija v industrijsko državo
// prehajati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: bolezen se je hitro razvijala / prijateljski odnosi med državama se zadovoljivo razvijajo - 2. postajati večji, močnejši, zrelejši: dekle se hitro, lepo razvija; zgodaj se je nehal razvijati
// dobivati dokončno podobo: otrok se dobro razvija; telesno in duševno se še razvija / fant se razvija v moža / mladiči se razvijajo nekaj tednov; te živali se razvijajo v vodi / zobovje se mu nepravilno razvija raste - 3. s prislovnim določilom začenjati obstajati kot rezultat določenega procesa, dogajanja: pri tem procesu se razvijajo plini; prevleka, ki se razvija na površini sira; na poškodovanem mestu se je začelo razvijati novo tkivo / kosti se razvijajo iz hrustanca
♦ meteor. nad Atlantikom se razvija področje visokega zračnega pritiska - 4. z oslabljenim pomenom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: začel se je razvijati živahen pogovor / zabava se je razvijala v veseljačenje
● publ. novi delavec se dobro razvija se dobro prilagaja delu; publ. na tej podlagi se razvija pedagoško delo poteka, iz tega izhaja; njun spor se razvija v resen problem postaja pereč; kako se stvari razvijajo potekajo; kakšno je sedanje stanje
razvijajóč -a -e: razvijajoči se delavski razred; normalno razvijajoč se značaj; razvijajoče se pare so strupene; iz kalčka razvijajoča se rastlina
razvíti -víjem dov. (í) - 1. narediti, da kaj preneha biti
- a) zavito: razviti knjigo, paket; razviti v papir zavit kruh
- b) navito: razvil je dva metra žice s koluta; sukanec se je razvil
- c) zvito: razviti lepak, trak; otroci so razvili zastavice in mahali z njimi / razviti jadra / razviti prejo
- 2. spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razviti gospodarstvo, znanost; to vrsto slikarstva so visoko razvili; jezik se je v zadnjem stoletju zelo razvil; gospodarsko, kulturno se razviti / umetnik je razvil svoj stil / razviti osebnost; razvila je vse svoje sposobnosti / model, stroj so še razvili izpopolnili
// razviti moderen tehnološki postopek
// narediti, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razviti društveno dejavnost; razvili so močno propagando - 3. povezano pojasniti, prikazati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: v knjigi je svoje misli, teze logično razvil; na kongresu so razvili svoj program
- 4. z rastjo doseči nastanek česa: solata razvije cvet, seme; ta rastlina razvije močne korenine
- 5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelati s kemikalijami in tako posnetek narediti viden: razviti film, rentgenske plošče; vseh slik še ni razvil
● publ. ta avtomobil razvije veliko hitrost doseže; društvo je tedaj tudi razvilo prapor dobilo, prevzelo; ekspr. ladja je pravkar razvila jadra odplula; na novo odkritem otoku so razvili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo
♦ mat. razviti funkcijo v vrsto zapisati funkcijo v obliki vrste; šah. razviti figure postaviti jih z osnovnih polj na polja proti središču šahovnice
razvíti se - 1. postopno se spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: pri sesalcih so se možgani zelo razvili; nekateri organi se bolj razvijejo kot drugi / naselje se je razvilo v močno trgovsko mesto
// preiti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: bolezen se je hitro razvila / prijateljski odnosi med državama so se razvili in okrepili - 2. postati večji, močnejši, zrelejši: dekleti sta se lepo razvili; v tem letu se je precej razvil
// dobiti dokončno podobo: hitro, zgodaj se je razvila / fant se je razvil v moža / čas, v katerem se rastlina, žival razvije / ob skrbni negi se je mladič le razvil zrastel, dorastel - 3. s prislovnim določilom začeti obstajati kot rezultat določenega procesa, dogajanja: na poškodovanem mestu se je razvilo novo tkivo; na površini sira se razvije prevleka / dvojčka se lahko razvijeta iz enega jajčeca; iz bube se razvije metulj / ta mesta so se razvila v srednjem veku / slovanski jeziki so se razvili iz istega jezika / iz njega se bo razvil dober igralec, športnik / publ. ob eksploziji se razvije visoka temperatura se sprosti, nastane
- 4. z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: razvila se je zelo živahna razprava; pogovor se ni mogel prav razviti / zabava se je razvila v bučno razgrajanje
- 5. voj. prerazporediti se iz strnjene skupine v razpotegnjeno, navadno po širini: četa se je razvila po obronku gozda; razviti se v dolgo kolono / razviti se v strelce
● ni mogel verjeti, da so se stvari tako razvile da se je zgodilo tako, kot se je
razvít -a -o: razviti diapozitivi; takrat jezik še ni bil dovolj razvit; zavoj je ostal razvit na mizi; gospodarsko, industrijsko, kulturno razvite države; tehnično visoko razvita družba; spolno razvita samica; razvita tehnologija; bila je zelo razvita; nižje razvita bitja; pravilno razvito zobovje; telesno, umsko razvit
♦ ekon. razvita država država z visokim narodnim dohodkom; mat. razvita oblika funkcije oblika, zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; sam.: prepad med razvitimi in nerazvitimi
razvnémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. povzročati, da kaj močneje gori: veter je razvnemal ogenj; požar se razvnema / razvnemati žerjavico
- 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo: razvnemati prepir; boji se na novo razvnemajo / razvnemati ljubezen, maščevalnost, radovednost; njen ples mu je razvnemal strast / razvnemati domišljijo
- 3. ekspr. vzbujati močen, navadno pozitiven čustveni odziv: igralci so razvnemali občinstvo; pesem ga je začela razvnemati; poslušalci so se vedno bolj razvnemali / ne razvnemaj se po nepotrebnem ne razburjaj se
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža obstajanje stanja, kot ga določa samostalnik: razvnema ga ljubezen, maščevalnost
● ekspr. vino jih razvnema zaradi popitega vina postajajo bolj živahni, zgovorni
razvnemajóč -a -e: prisluhniti razvnemajoči se debati
rodílnik -a m (ȋ) lingv. drugi sklon: postaviti samostalnik v rodilnik; predmet v rodilniku / delni rodilnik ki izraža del česa; kakovostni, svojilni rodilnik
rodíti -ím dov. in nedov. (ī í) - 1. spraviti iz rodil otroka: urediti prostor, v katerem matere rodijo; roditi v porodnišnici; prezgodaj roditi; z lahkoto, težko roditi / pog. iti rodit / rodila je zdravega otroka
// dati, posredovati življenje komu kot mati: rodila je dosti otrok / ženske, ki ne morejo roditi, lahko otroka posvojijo ki ne morejo spočeti, zanositi
// rodila mu je sina in hčer
// spraviti iz rodil mladiče, mladiča: samica rodi večkrat na leto / opice rodijo navadno po enega mladiča - 2. dati sadeže, plodove: nekatere jablane rodijo vsako leto; odrezati mladike, ki ne bodo rodile / krompir v teh krajih dobro rodi / njihovo polje ne rodi dovolj; dobro obdelana zemlja rada rodi / drevje je rodilo le redke sadeže
- 3. ekspr. povzročiti nastanek česa: plameni so rodili dim; vihar rodi valove / ti dogodki so rodili zaskrbljenost / bolečina je rodila pesem navdihnila; duhovni premiki, ki jih je rodil moderni čas; pregovore rodi izkušnja nastanejo iz izkušenj
// dati, prinesti: tako gospodarjenje ne rodi uspehov; prizadevanja so rodila velike koristi, dobre rezultate
● publ. buržoazija je rodila kapitalizem je bila začetnica kapitalizma; star. poslovil se je od nje, ki ga je rodila na svet, v življenje od matere; ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec; ekspr. rodil ga je naš narod je član našega naroda; ekspr. prizadevanja niso rodila sadu niso bila uspešna; žarg. v eni uri je moral roditi članek napisati; bil je tak, kot ga je rodila mati nag, gol; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši
rodíti se - 1. priti iz rodil: ko se otrok rodi, navadno zajoka; rodil se je hitro
// začeti živeti ob prihodu iz rodil: lani se je rodilo več dečkov kot deklic; rodil se je pred sto leti v Ljubljani / rodila sta se jima sin in hči / mladiči nekaterih živali se rodijo slepi in goli
// po rojstvu izhajati, izvirati: rodil se je delavcu; roditi se v kmečki hiši - 2. ekspr. nastati, pojaviti se: na oceanu se je rodil nov otok; naša posvetna poezija se je rodila v drugi polovici l8. stoletja / zapisoval je misli, kakor so se mu rodile / opisovati razmere, v katerih se je rodilo društvo je bilo ustanovljeno; po viharni noči se je rodilo sončno jutro je nastopilo, bilo; njegova prva povest se je rodila v štirinajstih dneh je bila napisana; televizija se je rodila v Ameriki izumili so jo
// z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: med njimi se je rodila ljubezen, napetost
● ekspr. tak človek se še ni rodil takega človeka ni; rodil se je zaželen starši so si ga želeli; roditi se iz ljubezni biti otrok ljubečih se staršev; ekspr. ta misel se je rodila v njegovi glavi on si je to izmislil; roditi se v zakonu biti zakonski otrok; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere; ekspr. prezgodaj se je rodil, da bi to uresničil razmere, okoliščine še niso primerne; rodil se je (kot) revež njegovi starši so bili brez premoženja; počuti se, kot bi se na novo rodil popolnoma prerojenega; ekspr. tresla se je gora, rodila se je miš veliko prizadevanje je dalo nepomemben rezultat; ekspr. pesnik se rodi pesniški dar je prirojen
rodèč -éča -e: rodeča ženska; rodeče se želje; slabo rodeče drevo
rôjen -êna -o - 1. deležnik od roditi: rojen je bil v delavski družini; Franc Kovač, rojen [roj.] leta tisoč devetsto; v trenutku rojena svetloba; prezgodaj rojeni otroci / rojen je v znamenju bika / kot zapostavljeni pristavek k ženskemu priimku Ana Zore, rojena [roj.] Dolenc
● ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče - 2. ekspr., navadno v povedni rabi ki ima veliko mero sposobnosti, lastnosti za kaj: on je rojen za pilota / ni bil rojen za meščansko življenje ni se mogel prilagoditi meščanskemu življenju; bil je kakor rojen za to vlogo
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: je rojen govornik, pesnik / njegov oče je rojen Ljubljančan
rojévati -am nedov. (ẹ́) - 1. spravljati iz rodil otroka: rojevati brez zdravniške pomoči; z lahkoto rojevati
// dajati, posredovati življenje komu kot mati: v tej starosti ženske še rojevajo; rojevale so dosti otrok - 2. ekspr. povzročati nastanek česa: take razprave rojevajo nasprotja / gorata, skalnata pokrajina rojeva svojevrstne značaje / dvom, sum, ki ga rojeva strah
rojévati se - 1. prihajati iz rodil: pomagal je otroku, ki se je rojeval
// začenjati živeti ob prihodu iz rodil: v teh krajih se rojeva čedalje manj otrok / ljudje se rojevajo, živijo in umirajo - 2. ekspr. nastajati, pojavljati se: zapisoval je misli, kakor so se mu rojevale / prikazovati razmere, v katerih se je rojevala nova Jugoslavija / zunaj se že rojeva pomlad; rojeva se nov dan dani se
// z oslabljenim pomenom izraža začenjanje dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: med njima se rojeva ljubezen, prijateljstvo; začela so se rojevati protislovja
rojevajóč -a -e: rojevajoča mati; rojevajoče se društvo
rosíti -ím nedov., rošèn in rosèn (ī í) - 1. brezoseb. padati iz oblakov v obliki drobnih vodnih kapelj: zunaj rosi / iz megle je rosilo / v osebni rabi dež rosi / preh., ekspr. oblaki rosijo dež; pren., knjiž. zvoki rosijo v srce
- 2. z rošenjem močiti, vlažiti: pot mu rosi čelo, obraz; solze so ji rosile lica
// nekoliko močiti, vlažiti: rositi lončnice s pršilcem; rositi rastlino po listih - 3. vznes., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: rositi blagoslov, tolažbo; rositi mir okoli sebe
♦ agr. rositi lan goditi ga na rosni travi
rosíti se - 1. postajati pokrit z drobnimi vodnimi kapljami: stene, šipe se rosijo / čelo se mu je začelo rositi / nar. rana se rosi / ekspr. oko se mu rosi solzi
● ekspr. ko je to poslušala, (se) ji je oko rosilo je jokala - 2. knjiž., redko postajati rosen: trava se že rosi
rosèč -éča -e: roseči oblaki; roseče oči
s [ès in sə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, s tudi ès êsa tudi s-ja (ȅ ȇ; ə̏) devetnajsta črka slovenske abecede: napiši s; veliki S
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: s je sičnik
♦ agr. S kljuka kljuka, ki je v obliki črke S in se rabi za transport zaklanih živali v klavnici; lingv. s kot kratica samostalnik srednjega spola
samoglásnik -a m (ȃ) lingv. glas največje odprtostne stopnje, ob drugih glasovih navadno jedro zloga: ta samostalnik se končuje na samoglasnik; ojevski samoglasniki; dolžina samoglasnika; samoglasniki in soglasniki / dolgi, kratki samoglasnik; naglašeni, nenaglašeni samoglasnik; ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege
// znak za tak glas: nerazločno napisani samoglasniki
samostálnik -a m (ȃ) lingv. pregibna beseda, ki izraža predmete, pojme: določiti samostalniku spol, sklon, število; sklanjati samostalnik; ta pridevnik je izpeljan iz samostalnika; pomenske kategorije samostalnikov / abstraktni, konkretni samostalniki; edninski, množinski samostalnik; enozložni, večzložni samostalniki; nesklonljivi samostalniki; samostalniki moškega, ženskega spola; samostalnik srednjega spola na -e
samostálniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na samostalnik: samostalniške zloženke / samostalniški prilastek samostalnik v funkciji prilastka; samostalniški zaimek zaimek, ki ima lastnosti samostalnika; samostalniška beseda beseda, ki ima lastnosti samostalnika; samostalniška raba raba besede, ki sicer ni samostalnik, v funkciji samostalnika; samostalniška sklanjatev; samostalniška zveza besedna zveza s samostalnikom kot jedrom; samostalniško izražanje izražanje s pretežno uporabo samostalniških konstrukcijsamostálniško prisl.: samostalniško rabljeni pridevniki
síniti -em dov. (í ȋ) knjiž. - 1. nenadoma se pojaviti, prikazati zaradi lastne svetlosti: svetloba, zarja sine / odšli so, še preden je sinil dan se je zdanilo
// izza oblakov je sinila luna posijala
// v očeh ji je sinila groza
// nenadoma se pojaviti, prikazati sploh: iz megle je sinila senca ženske postave / kot blisk mu je v glavo sinil spomin nenadoma se je spomnil - 2. z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: kdaj jim sine svoboda / naj ji sine sonce sreče
sípati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ) - 1. spravljati kam kaj sipkega, drobnega: sipati moko v skledo; sipati žito v vrečo / sipati čokolado v mleko / sipati zrnje kokošim trositi
- 2. delati kaj prekrito s čim sipkim, drobnim; posipati: sipati cesto s peskom / sipati sladkor po potici / sipati prašek na rano
- 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom povzročati, da prehaja kaj kam v velikih količinah: veter je sipal porumenelo listje na zemljo; vodomet sipa vodo v zrak / strojnice sipajo ogenj na vse strani; na hišo so se sipale bombe / žareče železo sipa iskre; sonce je sipalo žarke skozi okna / jezno je sipal bliske iz oči
// z glagolskim samostalnikom dajati kaj v večji količini: jesen je sipala svoje sadove / njene dlani so sipale dobroto
// veliko, hitro govoriti, kar izraža samostalnik: sipal je očitke, vprašanja na vse strani / besede je kar sipala iz ust / brezoseb. to ni res, se je sipalo iz njega - 4. ekspr. gosto in na drobno padati: začel je sipati dež; sneg se sipa iz oblakov / brezoseb. začelo je sipati (sneg) snežiti
● knjiž. blisk sipa ogenj v gozdove povzroča gozdne požare; sipati komu pesek v oči metati komu pesek v oči; ekspr. spet sipa denar razsipava, zapravlja; sipati odgovore iz rokava stresati odgovore iz rokava
sípati se - 1. zaradi sipkosti, drobnosti ločevati se od nagnjene ali navpične površine: pesek se sipa; ob vrtanju rova se je zemlja sproti sipala
- 2. ekspr. drug za drugim hitro prihajati: delavci so se sipali na dvorišče / slabe novice so se kar sipale
● knjiž. listi se že sipajo odpadajo, se usipajo; knjiž. sipati se s pepelom posipati se s pepelom
sipajóč -a -e: sipajoč kletvice, je odšel; nenehno sipajoča se vprašanja
sklanjátev -tve ž (ȃ) lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjatev in spregatev / samostalnik lipa se sklanja po ajevski sklanjatvi; imenska, pridevniška sklanjatev; moška sklanjatev samostalnikov moškega spola
sklòn sklôna m (ȍ ó) lingv. oblika samostalniške ali pridevniške besede za posebne skladenjske vloge: samostalnik, pridevnik v prvem sklonu ednine / ujemati se v sklonu / odvisni sklon vsak od šestih sklonov razen imenovalnika
● zastar. strmi skloni gor strma pobočja; knjiž., redko cesta zavije pod primernim sklonom nagibom, naklonom
skopnéti -ím dov. (ẹ́ í) nav. 3. os., navadno v zvezi s sneg z manjšanjem količine prenehati biti, obstajati: sneg je že skopnel;
brezoseb. ko je skopnelo, so začeli z delom na polju / megla v dolini še ni skopnela; pren., ekspr. prihranki so mu čez noč skopneli; njegova slava je kmalu skopnela
● ekspr. kar skopnela je v hišo zelo hitro odšla // ekspr., z dajalnikom izraža prenehanje stanja, razpoloženja, kot ga določa samostalnik: jeza mu še ni skopnela; upanje, da se vrne, mu je po tem dogodku skopneloskopnèl in skopnél -éla -o: skopnel denar; skopnel sneg
skrbéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. brezoseb. čutiti nemir, tesnobo zaradi neprijetnega, težkega položaja ali strahu pred njim: mater je zmeraj skrbelo zanj; sporoči, kdaj prideš, da nas ne bo skrbelo; skrbi jo zaradi otrok; začelo jo je skrbeti za zdravje; prav nič ga ne skrbi za prihodnost / v osebni rabi, navadno z nikalnico: nič ne skrbi zame; nič ne skrbite, vse bo še dobro / star. če ne prideš pravočasno, bo skrbel, se bo skrbel ga bo skrbelo
- 2. povzročati občutek nemira, tesnobe zaradi neprijetnega, težkega položaja ali strahu pred njim: kaj vas skrbi; to naj te nič ne skrbi; predstava ga je zelo skrbela; skrbi jo, da bi zašel v slabo družbo; skrbi ga, kaj bo; zelo jih skrbi, kako bo letos s kurjavo
- 3. z aktivnostjo, prizadevanjem omogočati
- a) uresničitev, normalen potek česa: skrbeti za blaginjo, varnost ljudstva; skrbeti za red; vi morate skrbeti, da bodo računi pravočasno plačani / skrbeti za cesto, hišo / skrbeti za premog; skrbite, da bodo gostje zadovoljni / ekspr. bom že skrbel, da kaj takega ne narediš nikoli več
- b) zadovoljitev zlasti telesnih potreb: otrok je ostal sirota, kdo bo zdaj skrbel zanj; starši morajo skrbeti za svoje otroke; rejniki so za deklico lepo, slabo skrbeli; po očetovsko skrbeti za koga; ker je bila doma revščina, je moral že zelo zgodaj skrbeti sam zase se sam preživljati, vzdrževati; skrbela je zanj kakor za otroka / strežnica je zelo lepo skrbela za bolnika / za tega psa nihče ne skrbi; prosil je soseda, da je nekaj dni skrbel za njegovo živino
// z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vsi moramo skrbeti za izvajanje zakonov; v vsaki družbi je bil priljubljen, ker je vedno skrbel za zabavo zabaval družbo
- 4. ekspr., z nikalnico poudarja trditev: nič ne skrbite, resnica bo prišla na dan
skrbèč -éča -e: pretirano skrbeč za materialne dobrine, je zanemarjal svoje duševne potrebe; govoriti s skrbečim glasom; skrbeča mati; prisl.: skrbeče zmajevati z glavo
skúpen -pna -o prid. (ū) - 1. pri katerem je udeleženih več ljudi: nalogo so opravili s skupnim naporom; skupen obisk razstave; hodili so na skupne sprehode; navajati otroke na individualno in skupno igro; druži jih skupno delo; gostje so imeli skupno kosilo; skupno reševanje problemov; skupno življenje / živeti v skupnem gospodinjstvu / skupni grob
// namenjen uporabi, koristi več ljudi: stanovanji imata skupen vhod; velike stanovanjske hiše imajo skupne hišne naprave; osebna in skupna oprema gasilcev / v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča
// prostori za skupno uporabo - 2. ki pripada več ljudem, stvarem: imeti skupnega prednika; skupna os obeh koles; vse stopnje razvoja imajo nekatere skupne značilnosti; ljubkost je skupna vsem otrokom / kmetje in meščani so imeli v revoluciji skupen cilj; po pogovorih sta državnika podpisala skupno izjavo; pokrajine so prišle pod skupno upravo / državi imata skupen pogled na potek prihodnje konference
- 3. ki izhaja iz skupnosti, ki je skupnosti lasten: v tistem času je bil jezik še skupen; dati prednost skupnim koristim; narod je oblikovala skupna kultura; zadovoljevanje skupnih potreb občanov v krajevni skupnosti; vežejo jih skupne težnje in skupna prizadevanja; prevladalo je skupno mnenje, da predstava ni dobra / pretila jim je skupna nevarnost / skupna lastnina
- 4. ki zajema določeno stvar, skupino stvari v njenem polnem obsegu: visok znesek skupnih življenjskih stroškov; izračunati skupno površino gozdov; sredstva presegajo skupno vsoto prispevkov; za ocenjevanje uspehov na različnih delovnih področjih še nimajo skupnih meril / zmagovalec v skupni uvrstitvi
● publ. njegovi pripovedi manjka skupni imenovalec kar bi pripoved povezovalo; publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; govoriti, najti skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; žarg., jur. skupne službe delovna skupnost
♦ ekon. skupni prihodek vsota prihodkov, ki jih ustvari več organizacij zaradi skupne proizvodnje, skupnega poslovanja; skupni trg sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in trgovinskih omejitev; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; jur. skupna hipoteka hipoteka, pri kateri je ista terjatev nerazdelno zavarovana na več zemljiščih; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; lingv. skupno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste; mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; skupni imenovalec imenovalec, ki je skupen več ulomkom; najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili
skúpno prisl.: vse probleme so rešili skupno; alga in gliva živita skupno v obliki lišaja; sam.: raziskovane kulture imajo marsikaj skupnega; čeprav sta brata, nimata nič skupnega
služíti in slúžiti -im nedov. (ī ú) - 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica
// voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz - 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim
// nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici - 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju
- 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš
// služiti denar
// ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar - 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo - 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo
// publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala
● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim
služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom
služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh
♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča
splêsti splêtem dov., splêtel in splétel splêtla, stil. splèl splêla (é) - 1. narediti tekstilni izdelek s pletilkami, pletilnim strojem: splesti jopico, rokavice; splesti iz domače volne; ročno, strojno splesti
- 2. narediti, izdelati kaj z nameščanjem dveh ali več podolgovatih upogljivih stvari izmenoma drugo čez drugo: dekleta so spletla venec; splesti jermen za bič; splesti kito, mrežo, vrv; splesti ograjo iz šibja / splesti lase v kito / splesti jerbas, košaro / lastovica je spletla gnezdo; pren., ekspr. mlada sta si spletla prijetno gnezdo
- 3. ekspr. naskrivaj pripraviti, narediti komu navadno kaj neprijetnega: ona je vse to spletla; spletli so zaroto proti njemu
// z oslabljenim pomenom narediti, da se uresniči, kar določa samostalnik: splesti prijateljstvo; splesti vez med igralcem in gledalci - 4. ekspr. narediti, zasnovati: v glavi je spletel nov načrt / ljudska domišljija je spletla o tem nešteto bajk ustvarila
● redko v zadregi je spletla prste prepletla; ekspr. kaj vse so spletli o njem rekli, povedali
splêsti se - 1. rastoč se združiti: vrtnice so se na vrhu nagrobnika spletle; pren. njeno življenje se je spletlo z njegovim
- 2. ekspr. nastati, razširiti se: čudne govorice so se spletle o njem / med njima se je spletla ljubezen
- 3. ekspr. zgoditi se: to se je spletlo v mestu
● ekspr. ni se hotel splesti s to žensko imeti z njo (tesnejših) stikov
spletèn -êna -o: pulover še ni spleten; iz vej spletena koliba
splétati -am nedov. (ẹ̑) - 1. delati, izdelovati kaj z nameščanjem dveh ali več podolgovatih upogljivih stvari izmenoma drugo čez drugo: dekleta spletajo vence; spletati kite, mrežo; spletati ograjo iz šib / spletati lase v kito / star. mati jo spleta ji spleta lase
// ptice spletajo gnezda - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: spletati prijateljstvo s kom; spletati nova poznanstva
- 3. ekspr. delati, snovati: spleta nov načrt / ljudje spletajo o njem legende ustvarjajo
● ekspr. spletati besede v pesem povezovati, združevati; ekspr. že spet spleta neumnosti dela, govori
splétati se - 1. rastoč se združevati: robidnice in praprot se spletajo v goščavo / korenine se spletajo med seboj prepletajo
- 2. ekspr., s prislovnim določilom pojavljati se v neredu: čudni bliski so se spletali po nebu
// pojavljati se sploh: mrak se spleta po polju / prve zvezde se spletajo po nebu - 3. ekspr. nastajati, širiti se: o tem se spletajo čudne zgodbe / iz mladostnega prijateljstva se je spletala ljubezen
spòl spôla m (ȍ ó) - 1. značilnosti, po katerih se bitja delijo na moška in ženska: določiti spol živali; pravice za vse ljudi neglede na spol in narodnost / otrok moškega spola; žival ženskega spola / število udeležencev navesti ločeno po spolu; razvrstiti mladiče po spolu
// oseba glede na te značilnosti: odnosi, privlačnost med spoloma / knjiž. lepi spol ženske; šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. nežni spol ženske; mladina obojega spola fantje in dekleta; ekspr. novica je zanimala zlasti ženski spol ženske - 2. knjiž. spolni nagon, spolnost: vznemirja ga spol
- 3. lingv. značilnost samostalniške besede, ki jo navadno kaže končnica pridevniške besede ob njej: določiti samostalniku spol, sklon in število / moški, srednji spol; samostalnik ženskega spola / slovnični spol
● knjiž. odrezati komu spol moški spolni ud
spregovoríti -ím tudi izpregovoríti -ím dov., spregovóril tudi izpregovóril; nam. spregovôrit in spregovorít tudi izpregovôrit in izpregovorít (ī í) - 1. začeti govoriti: nekaj časa je molčala, potem je spet spregovorila / ko so se ljudje v dvorani pomirili, je spregovoril / otrok je zgodaj spregovoril / tako dolgo so ga mučili, da je spregovoril / ekspr. več let sta bila sprta, zdaj pa sta spregovorila
- 2. izoblikovati z govorilnimi organi: spregovoril je nekaj besed in utihnil; hvala, je komaj slišno spregovoril / spregovoriti za koga dobro besedo reči
// z njim ni spregovoril niti besede - 3. izraziti misli z govorjenjem: na srečanju so spregovorili tudi o narodnem vprašanju / v članku je spregovoril o pisateljevem življenju in delu
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: iz njega je spregovorila ljubezen, maščevalnost
● ekspr. molči, drugače bo spregovorila palica te bom natepel s palico; ekspr. puške še niso spregovorile ni se še začelo streljanje, boj; moral bo tudi on spregovoriti svojo besedo povedati svoje mnenje, odločitev; treba bo spregovoriti z očetom se pogovoriti
spregovorjèn tudi izpregovorjèn -êna -o: spregovorjena beseda
sprehájati se -am se tudi izprehájati se -am se nedov. (ȃ) počasi, umirjeno hoditi za razgibanje, oddih, navadno na prostem: gostje se sprehajajo;
sprehajati se s prijatelji;
sprehajati se ob jezeru, po parku, v gozdu // nav. ekspr. počasi, umirjeno hoditi sploh: rad se sprehaja po trgovinah / nič ne dela, samo sprehaja se / sprehajati se po vesolju // hoditi sem in tja: ves zaskrbljen se je sprehajal po čakalnici; vrvohodec se sprehaja po vrvi / kokoši in gosi se sprehajajo po dvorišču; ekspr. med kamenjem in rastlinjem se sprehajajo ribice lahkotno plavajo; pren., ekspr. govornikova misel se sprehaja med šalo in resnico; njeni prsti se sprehajajo po strunah
● ekspr. oči so se mu sprehajale po obrazih ogledoval jih je; ekspr. pogled se mu sprehaja po dvorani pogleduje po dvorani; ekspr. revma se sprehaja po meni čutim jo na različnih mestih; ekspr. predavatelj se po tej problematiki kar sprehaja z lahkoto jo obvladujesprehájati tudi izprehájati - 1. redko voditi na sprehod: sprehajati konja, psa / sprehajal ga je po domači hiši vodil
- 2. star., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik; obhajati: groza, strah ga sprehaja; bolnico sprehaja vročina / sprehajale so ga čudne misli
sprehajáje se tudi izprehajáje se: sprehajaje se po trgu, sta se pogovarjala
sprehajajóč se tudi izprehajajóč se -a -e: sprehajajoč se po mestu, je srečal prijatelja
spreletávati -am tudi izpreletávati -am nedov. (ȃ) nav. ekspr. hitro, za kratek čas se pojavljati po telesu, delu telesa, navadno zaradi slabega telesnega počutja, vznemirjenja: drhtavica, mraz, srh ga spreletava;
mravljinci jo spreletavajo po hrbtu;
brezoseb. ob teh zgodbah jih je kar spreletavalo
● barve ga spreletavajo bledi in rdi hkrati // hitro, za kratek čas se pojavljati sploh: veselje mu je spreletavalo obraz // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah spreletava navzoče / čudne misli ga spreletavajo; začele so jo spreletavati hude slutnje / plamen navdušenja spreletava zbrano množicospreletávati se tudi izpreletávati se leteč se večkrat premikati sem in tja: čebele brenčijo in se spreletavajo; metulji se spreletavajo s cveta na cvet; ptice se spreletavajo nad jezerom; roji mušic se spreletavajo po zraku / nad mestom so se spreletavala sovražnikova letala
● ekspr. pogled se mu spreletava po dvorani nahitro pogleduje po njej
spreletavajóč tudi izpreletavajóč -a -e: vrane so krakale, spreletavajoč se nad poljem; spreletavajoč mraz
spreletéti -ím tudi izpreletéti -ím dov., sprelêtel tudi izprelêtel (ẹ́ í) nav. ekspr. - 1. hitro, za kratek čas se pojaviti po telesu, delu telesa, navadno zaradi slabega telesnega počutja, vznemirjenja: drhtavica, mraz, srh spreleti človeka; mravljinci so ga spreleteli po hrbtu; kurja polt ga je spreletela po vsem telesu; brezoseb.: spreletelo ga je, ko jo je zagledal; spreletelo jo je do kosti, od nog do glave; od strahu ga je mrzlo spreletelo
// hitro, za kratek čas se pojaviti sploh: nasmeh mu je spreletel ustnice; rdečica mu je spreletela obraz; v njenih očeh se je nekaj spreletelo
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza, strah ga spreleti; človeka spreleti nemir; čudni občutki so ga spreleteli / spreletela jo je huda slutnja - 2. nenadno spoznati, dojeti kako dejstvo, resnico: spreletela ga je misel, da so ga vsi zapustili; brezoseb. odkrili so me, ga je spreletelo
- 3. v zvezi spreleteti z očmi, s pogledom nahitro pogledati, pregledati: z očmi je spreletel po dvorani; s pogledom je spreletela po zbranih
spreletéti se tudi izpreletéti se leteč se premakniti sem in tja: golobi so se spreleteli nad trgom; zasvetlikalo se je, kakor bi se spreletela kresnička / vrane so se spreletele s travnika v gozd odletele
// z letanjem se razgibati: čebele se morajo spreleteti / petelinčka je prijelo, da bi se malo spreletel po dvorišču
● nar. nebo se je spreletelo se je zvedrilo; nar. poletna nevihta se hitro spreleti preide, mine; nar. do večera se bo že spreletelo prenehalo deževati
spustíti -ím dov., spústil (ī í) - 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti svetilko nad mizo / spustiti dvižni most, zapornice; spustiti sidro; rolete, zavese še malo spusti / spustiti dvignjeno roko
// narediti, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti otroka na tla; žerjav je spustil tovor na ladjo
// narediti, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spustila bombe; spustiti kovanec v avtomat; spustiti krsto v grob; jamar se je spustil v jamo - 2. narediti, da kaj kam pride: spustiti vodo na mlinsko kolo; spustiti mrzel zrak v sobo
// narediti, da se kaj začne premikati po čem: spustiti čoln po vodi, hlod po drči / otroci so spustili zmaja / spustiti ladjo v vodo - 3. narediti, da kdo lahko kam pride, gre: spustiti koga skozi vrata; ni ga spustil v hišo; stopil je s poti in ga spustil mimo; spustiti naprej, noter / spustiti tekmovalca na start
- 4. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: spustiti cene; dohodki so se zelo spustili / temperatura zraka se je spustila pod ničlo; pog. živo srebro se je globoko spustilo
● zastar. gospodar ga ni spustil v mesto pustil; ekspr. spustiti bunker v zrak razstreliti ga; ekspr. spustil je svoje kosti na klop sedel je; pog. spustiti krilo, obleko podaljšati krilo, obleko tako, da se odstrani rob; ekspr. spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; publ. spustiti tovarno v obratovanje, pogon narediti, da začne obratovati, delati; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; žarg., šol. spustiti koga skozi dopustiti, da kdo opravi izpit, izdela razred, čeprav ne obvlada snovi; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; ekspr. pri ceni mu je malo spustil znižal je ceno
♦ vet. spustiti samca (k samici) povzročiti, narediti, da samec oplodi samico
spustíti se - 1. premakniti se z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti se na tla / spustiti se pod vodno gladino; pren. spustiti se na trdna tla resničnosti
// premakniti se navzdol: letalo se je hitro spustilo; helikopter se je spustil prenizko; spustiti se na tisoč petsto metrov nadmorske višine; alpinisti se vsak dan spustijo za petsto metrov
// premikajoč se po zraku priti na določeno (nižje) mesto: race se proti večeru spustijo na jezero; v vinograd se je spustila jata škorcev / zaradi megle se letalo ni moglo spustiti pristati - 2. začeti se premikati navzdol: spustiti se s padalom; spustiti se po klancu, strmini
- 3. spremeniti položaj v smeri navzdol: za ovinkom se proga spusti / cesta se v ostrih zavojih spusti v dolino / pobočje se strmo spusti je strmo
- 4. pojaviti se, nastopiti na površini: na dolino se je spustila megla / knjiž. sence so se že spustile
// knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: nenadoma se je spustil mrak; na zemljo se je spustila noč znočilo se je - 5. ekspr., v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spustiti se v nevarnost, tveganje / spustiti se v ljubezensko avanturo
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: konj se je spustil v dir, tek; spustiti se v beg zbežati; spustiti se v boj začeti se bojevati
// spustiti se v jok, klepet / spustiti se v politiko začeti politično delovati
● ekspr. sonce se je spustilo za goro je zašlo; ekspr. spustiti se na kolena poklekniti; star. spustiti se na dolgo, nevarno pot oditi, odpraviti se; ekspr. dostojanstveno se je spustil na stol, v naslanjač je sedel; ekspr. žal mu je, da se je spustil v to zadevo da se je je lotil; evfem. spustila se je s prvim moškim, ki ji je bil všeč imela je spolne odnose z njim; ekspr. predaleč se je spustil, da bi se sedaj lahko umaknil preveč je naredil, žrtvoval za stvar
spustívši zastar.: stopil je s poti, spustivši žensko naprej
spuščèn -êna -o: most je že spuščen; spuščen zastor; zapornice niso spuščene; spuščeno sidro; prim. izpustiti
spúščati -am nedov. (ú) - 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega: spuščati in dvigati ročico pri stroju; kladivo se mehanično spušča / spuščati rolete, zastor; na ladji spuščajo sidro / spuščati navzdol
// delati, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: ženske so druga za drugo spuščale otroke na tla; žerjav spušča zaboje na ladjo
// delati, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spuščala bombe; spuščati krsto v grob; jamar se spušča v jamo; seno se po jašku spušča v hlev - 2. delati, da kaj kam pride: spuščati žitne snope v mlatilnico; spuščati mrzel zrak v sobo / spuščati električni tok skozi napeljavo
// delati, da se kaj začne premikati po čem: spuščati hlode po drči / otroci spuščajo milne mehurčke; spuščati zmaja - 3. delati, da kdo lahko kam pride, gre: spuščati ljudi v dvorano; ne spuščaj neznancev v hišo; spuščati koga mimo, naprej / spuščati tekmovalce na progo
● žarg. vso to banalnost spušča v svoje pesmi v svojih pesmih opisuje banalne, vsakdanje stvari; evfem. lahkoživka je in spušča fante k sebi ima z njimi spolne odnose; ekspr. spuščati mostove, proge v zrak razstreljevati jih
♦ vet. spuščati samca (k samici) peljati samico k samcu zaradi oploditve
spúščati se - 1. premikati se z višjega mesta, položaja na nižjega: drug za drugim so se spuščali na tla / spuščati se po stopnicah v klet
// premikati se navzdol: dim se je spuščal k tlom; letalo se spušča; prsi so se ji dvigale in spuščale / s težavo se je spuščal po melišču / alpinisti so se spuščali po petsto metrov na dan
// premikajoč se po zraku prihajati na določeno (nižje) mesto: vrane se spuščajo na travnik / helikopterji so se drug za drugim spuščali na ravnico so pristajali na ravnici - 2. biti čedalje nižji v določeni smeri: cesta se začne spuščati v ostrih zavojih / proga se neopazno spušča / voda se v brzicah spušča v dolino teče; steza se spušča po obronku gozda poteka
// razprostirati se, biti kje, navadno nižje od okolice: gozd se spušča v dolino; sadovnjak se spušča do hiše; pobočje se strmo spušča je strmo - 3. pojavljati se, nastopati na površini: na dolino se spušča megla / knjiž. večerne sence se že spuščajo
// knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak se spušča; na zemljo se spušča noč noči se - 4. ekspr., v zvezi z v delati, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spuščati se v nevarnost / spuščati se v ljubezenske avanture
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: spuščati se v beg, tek; spuščati se v boj s sovražnikom / rad se spušča v pogovor se pogovarja
// spuščati se v politiko
● knjiž. sonce se že spušča že zahaja; spuščati se v podrobnosti navajati podrobnosti; ekspr. v ta problem se ne spuščaj ne ukvarjaj se z njim
spuščáje: spuščaje se po hribu navzdol
spuščajóč -a -e: spuščajoč tovor po vrvi; spuščajoč se po snežišču, je padel; strmo se spuščajoče pobočje; prim. izpuščati
sréčati -am dov. (ẹ̑) - 1. gibajoč, premikajoč se priti mimo koga, skupaj s kom: ni ga hotel srečati; ustavil je prvega človeka, ki ga je srečal; srečal je prijatelja; srečati koga na hodniku, na ulici, pred hišo; srečala sta se in pozdravila / avtomobila se na tej cesti ne moreta srečati
// priti skupaj s kom in se z njim seznaniti: na zabavi je srečal zanimive ljudi / srečala sta se na morju spoznala
// ni še srečal človeka, ki bi toliko vedel o umetnosti - 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: naslednje leto srečamo pisatelja v tujini / podobne ideje srečamo tudi pri drugih pesnikih; publ. te posebnosti srečamo tudi pri drugih dvonožcih te posebnosti imajo tudi drugi dvonožci
● pog., šalj. srečati Abrahama dočakati petdeset let; ekspr. navsezgodaj sem srečal dimnikarja po ljudskem verovanju danes bom imel srečo; danes bom doživel nekaj veselega; ekspr. končno ga je srečala pamet je začel premišljeno, razsodno ravnati
sréčati se - 1. priti skupaj s kom, navadno z določenim namenom: državnika sta se tokrat prvič srečala; izseljenci so se srečali na pikniku; srečali se bomo na naslednji obletnici mature; srečal se je z več ljudmi istega poklica
- 2. odigrati tekmo, tekmovati: v posameznih tekmah so se srečali naši najboljši atleti; srečali sta se hokejski moštvi dveh sosednjih mest
- 3. ekspr. pridobiti določeno znanje, védenje o čem: takrat se je prvič srečal z grško dramatiko; srečati se s strokovnimi teksti
- 4. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečati se z ovirami, s težavami; v puščavi smo se srečali s pomanjkanjem vode
● ekspr. se bova že še srečala maščeval se ti bom; ekspr. njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; ekspr. sovražni patrulji sta se srečali na prelazu sta se spopadli
srečávati -am nedov. (ȃ) - 1. gibajoč, premikajoč se prihajati mimo koga, skupaj s kom: vso pot smo srečavali znance; srečaval se je z ljudmi, ki so se vračali s polja / ogibal se je avtomobilom, s katerimi se je srečaval
// prihajati skupaj s kom in se z njim seznaniti: na prireditvah srečava različne ljudi - 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: take ljudi srečavamo samo na podeželju
srečávati se - 1. prihajati skupaj s kom, navadno z določenim namenom: začela sta se srečavati na plesih; dogovorili so se, da se ne bodo več srečavali z njimi
- 2. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečavati se z ovirami, s problemi; na cesti se pogosto srečavamo s poledico
srečeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. gibajoč, premikajoč se prihajati mimo koga, skupaj s kom: ljudje, ki so ga srečevali, so ga z začudenjem gledali; srečeval je same znance / srečevati avtomobile; do nesreče je prišlo, ko sta se vozili srečevali
// prihajati skupaj s kom in se z njim seznaniti: na prireditvah je srečeval različne ljudi; z dekleti se je srečeval poleti na morju - 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: takih ljudi v vsakdanjem življenju ne srečujemo veliko / publ. obravnavo teh problemov srečujemo tudi v strokovnih revijah ti problemi se obravnavajo
srečeváti se - 1. prihajati skupaj s kom, navadno z določenim namenom: v tej kavarni se srečujejo pesniki; prejšnja leta sem se z njim pogosteje srečeval
- 2. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečevati se s težkimi nalogami, ovirami
státi stojím nedov., stój stójte; stál (á í) - 1. biti v pokončnem položaju, navadno tako, da je vsa teža na nogah: nekateri so sedeli, drugi stali; ljudje so stali in se pogovarjali; pri delu stojim; več ur je stal, zato ga bolijo noge; ljudje so stali v gručah; otroci stojijo v krogu; mirno, molče, nepremično, vzravnano stati; stala sta si nasproti; začel se je prestopati, kakor da bi stal na trnju; stal je tam, kot da bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; stoji kot kip, kot okamenel, ukopan negibno, togo
// nekaj krav je stalo, druge so ležale / otrok že sam stoji zna stati
// stati na glavi; stati na eni nogi; stati na prstih; stati na rokah / premakni se, stojiš na roži / kot podkrepitev tako bo, kakor gotovo stojim tukaj
// biti kje v takem položaju: učenec je moral za kazen stati v kotu; stal je pri oknu in opazoval življenje na ulici; stati v vrsti pred blagajno - 2. biti nameščen na podlagi s krajšo, ožjo stranjo: knjige na polici ležijo in stojijo; nekaj steklenic v shrambi stoji, druge ležijo / ta sončnik ne stoji, neprestano pada / lestev stoji ob zidu je naslonjena, prislonjena ob zid
// vsa drevesa so že posekana, le eno še stoji še ni posekano, podrto
// vreča stoji pokonci
// s prislovnim določilom biti nameščen tako, kot nakazuje določilo: miza stoji postrani; drog stoji poševno; postaja stoji vzporedno s tiri - 3. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se: hiša stoji ob cesti; metla stoji za vrati; sonce stoji že visoko / ekspr. novi avtomobil že stoji v njihovi garaži ga že imajo
// z oslabljenim pomenom: ekspr. hiša stoji zdaj prazna je; star. to stoji zapisano v knjigi je
// v ljudskih pesmih stoji, stoji tam beli grad
// ekspr. biti, obstajati: grad še danes stoji; rad se je vračal domov, dokler je stala njegova rojstna hiša / nova šola že stoji je že sezidana, zgrajena - 4. biti v mirujočem stanju po prenehanju ali pred začetkom gibanja, premikanja: ustavil se je in stal, dokler niso šli vsi mimo; nekaj časa je stal, potem pa je spet začel teči; malo, nekaj trenutkov stati / čete so stale in čakale na povelje / avtobus, vlak še stoji
// biti v stanju, ko kaj ne dela, ne deluje: mlinsko kolo je stalo; ura stoji / ekspr. tovarna že dalj časa stoji ne obratuje
// z glagolskim samostalnikom izraža, da nedokončano dejanje ne poteka: delo v tovarni še vedno stoji; gradnja hiše spet stoji / promet na tej cesti je stal več dni - 5. biti dolgo uporaben, užiten: ta jabolka ne stojijo; krompirjeva jed ne stoji; to pecivo stoji dalj časa
- 6. ne biti določen čas uporabljen zaradi pridobivanja ustreznih lastnosti: odcedek pustimo stati nekaj dni; pripravljena solata naj malo stoji, da se prepoji / testo naj pol ure stoji iz njega naj se naredi pecivo čez pol ure
- 7. pog. pristajati: modra barva ti ne stoji; ta kroj ti dobro stoji; obleka ti stoji, kot bi bila narejena zate
- 8. publ., s prislovnim določilom biti, živeti v določenih gmotnih, gospodarskih razmerah: dobro, slabo stati; ugotoviti moramo, kako stojimo / kmetija trdno stoji / bilanca je pokazala, kako delovna organizacija finančno, gospodarsko stoji
- 9. publ., v zvezi s pred biti v položaju, ko se mora kaj opraviti: stati pred težko nalogo / stati pred izbiro, odločitvijo
● ekspr. zdelo se mu je, da čas stoji čas mu je mineval zelo počasi; ekspr. z njim stvar stoji in pade on je odločilnega pomena za stvar; tako je, odkar svet stoji od nekdaj; star. zelo sposoben je, to stoji drži; pog. ta vlak stoji na vseh postajah se ustavlja; publ. njegova zadeva še vedno stoji (na mrtvi točki) se še ni začela reševati, obravnavati; star. stati v bran skušnjavi upreti se, zoperstaviti se; pog. v podjetju stoji vse na glavi razmere so popolnoma neurejene; pog. na luči mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; pog. stati na lastnih nogah biti samostojen; ekspr. vsa stvar stoji na majavih, trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. stati komu na poti ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. stati na določenem stališču imeti določeno mnenje o čem; ekspr. stati na očetovi strani imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. trdno, z obema nogama stoji na zemlji je zelo stvaren; ekspr. naše slovstvo stoji ob rami svetovnemu mu je enakovredno; ekspr. vse življenje mu je stala ob strani mu pomagala, ga podpirala; ekspr. pritegniti k delu tudi tiste, ki so doslej stali ob strani niso sodelovali; ekspr. kar naprej stoji pri njej je, se mudi, zadržuje; nizko stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. stati z obema nogama v življenju biti zelo dejaven (v družbenem življenju); ekspr. ti stojiš med menoj in mojo srečo ti si vzrok, da nisem srečen; ekspr. ta dogodek mi stoji neprestano, živo pred očmi mislim nanj; star. kmalu bosta stala pred oltarjem se bosta poročila; ekspr. on ne bo stal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; ekspr. skušali so izvedeti, kdo stoji za njim mu pomaga, ga podpira; ekspr. neprestano ji stoji za petami hodi za njo, jo zasleduje; žarg., šport. kako stoji naše moštvo na turnirju je trenutno uvrščeno; ekspr. tako sem utrujen, da komaj še stojim (na nogah) zelo sem utrujen; ekspr. lasje mu stojijo pokonci od strahu zelo ga je strah; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; klin trdno stoji je trdno nameščen; ekspr. stati visoko na družbeni lestvici imeti pomemben družbeni položaj; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro
♦ lingv. samostalnik stoji v imenovalniku ima imenovalniško končnico; za glagoli premikanja stoji namenilnik se uporablja; lov. pes stoji na divjad s stojo, navadno z dvignjeno sprednjo nogo, opozarja lovca na divjad; šah. trdnjava stoji na a-liniji; šport. stati v predklonu; vet. samica stoji je pripravljena za parjenje; voj. stati mirno vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom
stojé: prisluškoval je, stoje za vrati; stoje delati, jesti; nepremično stoje, ga je gledal
● pog. preboleti gripo stoje ne da bi ležal; ekspr. saj stoje spiš videti si zelo zaspan
stojèč -éča -e: stoječ pred hišo, je glasno zavpil; na samem stoječ mlin; otroci, stoječi okoli ognja; štorklja, stoječa na eni nogi; knjige, stoječe na polici / stoječi kapnik kapnik, ki nastane na tleh kraške podzemeljske jame; stoječi poklic poklic, pri katerem se delo opravlja stoje; stoječa svetilka; stoječa in tekoča voda
♦ fiz. stoječe valovanje valovanje, ki nastane s sestavljanjem dveh enakih valovanj v nasprotnih smereh in ne prenaša energije; les. prodati stoječi les gozdna drevesa, ki še niso posekana; obl. stoječi ovratnik ovratnik, nameščen pokonci ob vratu; rib. stoječa mreža mreža, ki se postavi na določenem območju; sam.: okoli stoječi so se zasmejali; prim. stoj
stískati1 -am nedov. (í) - 1. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami delati, da na kaj deluje sila: stiskal ga je za roke, vrat; stiskati seske pri molži / pri pozdravu stiskal jim je roke in jih glasno pozdravljal
// obdajajoč s čim delati, da na kaj deluje sila iz več smeri: stiskali so jim noge v mučilni napravi / stiskati kovček z jermenom / preveč stiska pas zateguje
// tesno obdajati: oklep mu je stiskal prsi / stiska jih obroč sovražnikovih postojank / ekspr. gore z vseh strani stiskajo dolino - 2. s prijemom, objemajoč spravljati kaj v tesen dotik: stiskala je otroka k sebi; stiskati koga na prsi / ekspr.: kaj ga pa stiskaš objemaš; v parku se stiskajo pari
// trdno držeč imeti kje: stiskati v roki denar, robec; stiskati knjigo pod pazduho; stiskati pipo med zobmi - 3. delati, da je med stvarmi, deli stvari manjši presledek, da ni presledka: pri polaganju stiskati parketne deščice; stiskati stole, vrste / stiskati škarje
// delati, da je kaj tesno skupaj: stiskati ustnice, zobe - 4. s silo delati, da ima kaj manjši obseg: stiskati in raztegovati meh / stiskati obroč ožiti
- 5. delati, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina: stiskati grozdje v stiskalnici / stiskati mošt; stiskati olje iz semen
// s stiskanjem, pritiskanjem spravljati iz česa: stiskati sok iz limone - 6. z delovanjem sile na vso površino delati, da kaj dobi določeno obliko: stiskati seno, slamo v bale / stiskati brikete
- 7. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: izkoriščati in stiskati ljudstvo / stiskati z davki
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen neprijetnega stanja, kot ga določa samostalnik: revščina ga stiska; lakota jih je stiskala / stiska ga jeza zelo je jezen; srce, dušo mu stiska groza groza ga je
- 9. ekspr. povzročati kje topo bolečino: levo nogo mu stiska revmatizem; brezoseb.: pri srcu ga stiska; od hitre vožnje ga je stiskalo v želodcu je imel neprijeten občutek
// brezoseb. biti ganjen, prizadet: kar stiska ga, ko gleda to revščino / pri srcu jih stiska ob pogledu na ranjence - 10. ekspr. zelo varčevati: zaradi slabe letine so morali zelo stiskati; stiskati pri hrani; stiskati z denarjem / stiskati s prostorom
● ekspr. žalost jim je stiskala grlo bili so zelo žalostni, prizadeti; pog. obljubil mu je, v žepu pa je stiskal figo obljube ni nameraval izpolniti; ekspr. stiskati mošnjo skopo plačevati; ekspr. stiska vsako paro je pretirano varčen, skop; ekspr. stiskati pas varčevati; ekspr. po vaseh so se pesti krčeviteje stiskale jeza, upornost vaščanov je naraščala
♦ fiz. stiskati plin manjšati mu prostornino zaradi večanja tlaka
stískati se - 1. prikrivati se, navadno skrčen, sključen: stiskati se za drevo, grm; čeprav se je stiskal za omaro, so ga odkrili / otrok se je stiskal v kot in jokal
- 2. biti, nahajati se tesno skupaj: stiskajo se ob peči in se pogovarjajo / hiše se stiskajo okrog gradu / pokrajina se stiska med gore; pog. danes smo se v avtobusu precej stiskali gnetli, prerivali
stiskáje: stal je, stiskaje robec v roki
stiskajóč -a -e: otroci, stiskajoči se okoli matere; stiskajoča bolečina; prim. iztiskati
stísniti -em dov. (í ȋ) - 1. trdno držeč, oprijemajoč z roko, rokami narediti, da na kaj deluje sila: močno mu je stisnil roko / pri pozdravu stisniti roko v slovo
// obdajajoč s čim narediti, da na kaj deluje sila iz več smeri: stisniti kovček z jermenom; stisniti žebelj s kleščami; stisniti roko z obvezo
// tesno obdati: hloda sta ga stisnila, da se ni mogel rešiti / sovražnik jih je stisnil v obroč obkolil
// ekspr. hribi tu z vseh strani stisnejo dolino - 2. s prijemom, objemajoč spraviti kaj v tesen dotik: stisniti otroka k sebi; stisnil je dekle na prsi; stisniti se k materi / stisnila je svoj obraz k njegovemu pritisnila
// trdno držeč dati kam: stisniti dežnik, knjigo pod pazduho - 3. narediti, da je med stvarmi, deli stvari manjši presledek, da ni presledka: stisniti stole, vrste; stisnite se, da bo še on prisedel / stisniti škarje, vzmet
// narediti, da je kaj tesno skupaj: stisniti ustnice, zobe - 4. s silo narediti, da ima kaj manjši obseg: raztegniti in stisniti meh / ekspr. na tem mestu se dolina stisne / novi sneg je starega stisnil
// s stiskom, pritiskom poškodovati: kolo mu je stisnilo nogo; brezoseb. avtomobil je spredaj cel, zadaj pa ga je zelo stisnilo - 5. narediti, da na predmet, snov po vsej površini deluje sila, da se izloči tekočina: stisniti grozdje v stiskalnici; zmleti in stisniti sadje
// s stiskanjem, pritiskanjem spraviti iz česa: stisniti sok iz limone; stisniti nekaj kreme iz tube - 6. z delovanjem sile na vso površino narediti, da kaj dobi določeno obliko: stisniti papir v kepo; stisniti slamo v bale
- 7. ekspr., s prislovnim določilom dati, spraviti kam, kjer je malo prostora: v dvorano so stisnili še nekaj dodatnih sedežev; stisnite kam še tega potnika; vsi so se stisnili okrog peči, v avtobus
// naskrivaj, nahitro dati: v roko mu je stisnil nož / skrivaj mu je stisnil nekaj denarja dal - 8. ekspr. s silo, z vztrajnostjo priti do česa: stisnil je nekaj denarja iz staršev; stisniti kar največ iz zemlje
- 9. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen neprijetnega stanja, kot ga določa samostalnik: stisnila ga je bolezen; bali so se, da jih bo stisnila lakota / spanec ga je stisnil zaspal je
- 10. ekspr. povzročiti kje topo bolečino: v nogo ga je stisnil krč; brezoseb. pri srcu ga je stisnilo
// brezoseb. ganiti, prizadeti: čudno me stisne, ko to berem; ob pogledu na ranjence ga je stisnilo / pri srcu me stisne, če pomislim na to - 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročiti, da kdo umre: stisnil ga je infarkt; jetra so ga stisnila / brezoseb.: hitro jo je stisnilo je umrla; vsak čas ga lahko stisne
- 12. pog., v zvezi z jo oditi, zbežati: strah ga je bilo, pa jo je stisnil; stisnil jo je z zabave
● ekspr. dušo, srce mu je stisnil nemir začutil je nemir; pog. nekaj metrov pod vrhom ga je stisnilo je onemogel; pog. s težavo je stisnil denar za nov avtomobil ga zbral, prišel do njega; pog. komaj je stisnil še zadnji izpit naredil, opravil; ekspr. za več let je moral stisniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je; pog. kakega zajca bi rad stisnil ustrelil; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. komaj je stisnil zahvalo iz sebe se zahvalil; ekspr. stisniti koga v objem objeti
stísniti se - 1. prikriti se, navadno skrčen, sključen: stisniti se k tlom, za drevo; pred njihovimi pogledi se je stisnil v kot / stisnil se je pod odejo
- 2. ekspr. s težavo priti skozi kaj ozkega, ovirajočega: stisniti se iz prepolne sobe na vrt; stisniti se skozi gnečo, ograjo
stisnívši star.: poslovil se je, stisnivši mu roko; stisnivši zobe, se je pognal v vodo
stísnjen -a -o - 1. deležnik od stisniti: ljudje so bili stisnjeni na majhnem prostoru; tesno stisnjen pas; stisnjena pest; trmasto stisnjene ustnice
- 2. ki ima razmeroma majhen obseg; ozek: riba s stisnjenim telesom; stisnjena ramena
- 3. ekspr. pretirano varčen, skop: ne bodi tako stisnjen; na starost je postal stisnjen
● ekspr. narediti kaj s stisnjenimi zobmi z odporom, s premagovanjem; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
♦ teh. jeklenka s stisnjenim plinom; stisnjena pločevina; tisk. stisnjeni stavek brez presledkov med vrsticami; vet. stisnjen trebuh živali; prim. iztisniti
stópati1 -am nedov. (ọ̄) - 1. delati korake: otrok stopa okorno, počasi; previdno stopaj, da ne padeš / na desno nogo še ne sme stopati prenašati teže pri hoji, stanju; stopati na celo stopalo pri hoji, stanju se s celim stopalom dotikati podlage
// dajati, polagati nogo na kaj, kam zlasti pri hoji: ne stopajte na gredice in zelenice; počasi je stopal na kline lestve; trdo stopati; stopal je tiho kot mačka - 2. s korakom, koraki začenjati biti kje: stopali so na klop, da bi bolje videli; drug za drugim so stopali na oder; stopali so predenj in ga pozdravljali
// iti, hoditi: počasi je stopal proti hiši; stopal je na čelu kolone, ob vozu; stopali so po strmi stezi / stopal je s hitrimi koraki; pren. stopati po poti napredka - 3. pojavljati se zlasti na površju: pot mu je stopal na čelo / solze ji stopajo v oči
- 4. z oslabljenim pomenom začenjati biti v kakem obdobju: z jutrišnjim dnem stopamo v novo leto; stopa v dvajseto leto življenja pred kratkim je bil star devetnajst let
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: pri tej starosti delavci stopajo v pokoj; nepremišljeno stopati v zakon se poročati
// publ. delavci so stopali v gladovne stavke so začenjali z gladovnimi stavkami - 5. postajati član česa: pionirji so stopali v mladinsko organizacijo / stopati k partizanom, pog. v partizane
- 6. ekspr. začenjati delovati na kakem področju: s tem romanom stopa pisatelj v slovensko književnost
● knjiž. stopati na plan izkazovati, uveljavljati se; ekspr. stopati komu na pot ovirati ga pri kaki dejavnosti, delu; publ. mladi pisatelji stopajo na prizorišče se začenjajo pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. pred javnost stopa že s četrto knjigo izdal je že četrto knjigo; ekspr. kri ji rada stopa v glavo, lica večkrat, hitro zardeva; ekspr. vino mu je stopalo v glavo ga je (nekoliko) upijanjalo; stopati v korak premikati se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. stopati v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; publ. socialni problemi stopajo v ospredje postajajo pomembni, pereči; publ. v vojnem času stopajo osebne težave v ozadje izgubljajo pomembnost, vrednost
stopáje knjiž.: stopaje v vlak, se je poslavljala; hodil je, stopaje po celih podplatih
stopajóč -a -e: hodil je tiho, stopajoč po prstih; stopajoč po stopnicah, ga je srečal
stopíti in stópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. narediti korak: stopil je enkrat, dvakrat, pa se je ustavil; kadar stopi, ga zaboli noga; previdno stopi, da ne padeš / na to nogo ne sme stopiti prenesti teže pri hoji, stanju; stopiti na celo stopalo pri hoji, stanju se s celim stopalom dotakniti podlage
// dati, položiti nogo na kaj, kam zlasti pri hoji: stopiti na gredico; stopiti na kačo, žebelj; stopil je na vsako stopnico posebej; pazi, kam stopiš
// z dajalnikom dati, položiti nogo na kaj z vso težo s slabim namenom: stopiti kači na glavo; stopil je premagancu na prsi - 2. s korakom, koraki začeti biti kje: stopiti iz hiše na cesto; stopiti s stopnice; stopiti na hodnik; stopil je predenj in ga prosil; stopite bližje, malo naprej; stopiti vstran / ekspr. deževalo bo, stopi po dežnik pojdi
// s premikom prenehati ali začeti biti v kakem položaju: zaradi sunka je jermen stopil iz vdolbine / ekspr. oči so mu stopile iz jamic izbuljil je oči - 3. pojaviti se zlasti na površju: pot mu je stopil na čelo / pri teh besedah so ji stopile solze v oči
- 4. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: stopiti v novo leto; stopil je v devetnajsto leto pred kratkim je bil star osemnajst let
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: zakon bo stopil v veljavo prihodnje leto začel veljati; stopiti v pokoj upokojiti se; s tem dnem so stopili v vojno; stopiti v zakon poročiti se
// publ. stopiti v akcijo začeti akcijo
// stopiti v učiteljski poklic postati učitelj - 5. postati član česa: stopiti v društvo, stranko / stopiti v samostan postati redovnik, redovnica
- 6. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je stopila nova generacija; stopiti v svet politike / stopiti pred javnost, v javnost
● ekspr. kri mu je stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. utrujenost jim je stopila v noge od utrujenosti so začeli težko hoditi; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; publ. stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka; knjiž. stopiti na Parnas začeti pesniti; knjiž. zdaj naj mladi stopijo na plan naj se izkažejo, se uveljavijo; ekspr. končno so mu le stopili na prste onemogočili, preprečili mu njegove slabe namene; publ. stopiti pred matičarja, star. pred oltar poročiti se; ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je stopilo v glavo ga je (nekoliko) upijanilo; publ. ti problemi so stopili v ospredje postali pomembni, pereči; publ. v takih razmerah so osebne težave stopile v ozadje izgubile pomembnost, vrednost; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; pog. stopili so skupaj in se dogovorili sestali, zbrali so se; pog. če boste še vi stopili zraven, bodo lažje delali če se boste pridružili; ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese
stopívši zastar.: stopivši iz hiše, se je napotil proti vrtu
storíti -ím dov., stóril (ī í) - 1. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega dejanja: zaloputnil je vrata, to je že večkrat storil; tega si ne upa storiti; storiti kaj iz kljubovanja, ljubezni, neznanja; storiti proti svoji volji; storiti v jezi; javno, nalašč, naskrivaj, nehote storiti kaj / storiti kaj dobrega, hudega; storiti napako, prekršek / samo pritožuje se, stori pa ničesar / prav je storil, da je prišel
♦ jur. storiti kaznivo dejanje
// z aktivnostjo doseči uresničitev kakega opravila, dela; narediti: vsega tega ne more sama storiti; dobro, natančno, slabo storiti / storil sem samo svojo dolžnost
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik; narediti: storiti korak naprej / storiti sklep skleniti
// storiti komu uslugo - 2. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega; narediti: kaj ti je storil, da si jezen; otrok ji je nekaj storil
- 3. star. dati čemu, komu kako lastnost, značilnost; narediti: ta pogovor me je storil žalostnega; bogastvo ga je storilo prevzetnega / storiti komu skrbi, veselje, žalost
- 4. nar. roditi, skotiti: krava je storila
- 5. nar. obroditi: pšenica letos ni storila; trta je lepo storila
● storiti konec ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju povzroči smrt; star. od vsega hudega je storil konec umrl; star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; ekspr. storil je potrebne korake ukrenil vse potrebno; ekspr. storiti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; evfem. storiti ženski silo posiliti jo; star. storiti nesrečno smrt nesrečno umreti; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri
storíti se - 1. star. nastati, pojaviti se: storila se je gosta megla / storil se je dan zdanilo se je; storila se je noč, tema
- 2. zastar. zgoditi se, pripetiti se: kaj se je storilo pri vas, da jokate
● črna tema se mu je storila pred očmi zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen
storjèn -êna -o: to je bilo storjeno po njegovi volji; v času storjenega dejanja je bil pijan; povrniti storjeno škodo; pravkar storjeno jagnje
● ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. sklenili so, da odidejo. Rečeno — storjeno brez odlašanja so sklep tudi uresničili; sam.: storjenega ni mogoče popraviti
strésati -am nedov. (ẹ́) - 1. delati, povzročati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: konj stresa grivo; stresati hruško, jablano; šipe so se stresale od grmenja; vihar se zaganja v kočo, da se kar stresa / stresal ga je, da bi ga prebudil; stresati koga za ramo / pri pozdravu stresati komu roko / jok, smeh mu stresa telo; brezoseb. stresa ga ob misli na prizore, ki jih je videl; stresati se od groze, strahu
// delati hitre, sunkovite gibe: stresati z glavo
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza jo stresa / mraz ga stresa (po hrbtu) - 2. ekspr. pojavljati se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom stresa dolino; kriki so stresali ozračje
- 3. s tresenjem spravljati kam kaj sipkega, drobnega: stresati grozdje v čeber, krompir na kup; stresati orehe; ekspr. oblaki stresajo dež in točo na polje
// redko raztresati: stresati papirčke po tleh; košara je prepolna, zato se jabolka stresajo - 4. s tresenjem odstranjevati: stresati drobtine s prta; veter stresa liste, sadeže z drevesa / stresati pepel s cigarete otresati
// s tresenjem delati, da na čem ni več določene stvari: stresati prt; ne stresajte rjuh skozi okno
● ekspr. stresati dovtipe, šale praviti, pripovedovati; ekspr. stresati jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. letnice, podatke je kar iz rokava stresal znal jih je povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; ekspr. stresati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. že spet stresa sitnost sitnari; ekspr. stresati smeh zelo se smejati; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno
strésati se ekspr. izražati svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se stresa nad njo; v službi ima težave, doma se pa stresa
stresáje: stresaje z glavo, mu je segel v besedo
stresajóč -a -e: jokal je, stresajoč glavo; nebo in zemljo stresajoč grom; telo stresajoč smeh; prim. iztresati
strésti strésem dov., strésite in stresíte; nam. strést in strèst (ẹ́) - 1. narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premakne, navadno sem in tja: veter strese veje; počilo je, da so se stresla okna / stresel ga je, da bi ga zbudil; stresti koga za ramo / pri pozdravu stresti komu roko / pog. elektrika ga je stresla; brezoseb. streslo ga je, ko je prijel za električno žico / jok ji je stresel telo; brezoseb. streslo ga je ob tej misli; stresti se od groze, strahu
// narediti hiter, sunkovit gib: komaj opazno je stresel z glavo
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza mu je stresla ude / mraz ga je stresel (po hrbtu) - 2. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom je stresel pobočja; nenaden krik strese ozračje
- 3. s tresenjem spraviti kam kaj sipkega, drobnega: stresti krompir na kup; stresti zrnje v vrečo / stresti polento na krožnik; stresti steljo pod živino
// redko raztresti: spotaknila se je in stresla jagode - 4. s tresenjem odstraniti: stresti drobtine s prta; stresti sadeže z drevesa
// s tresenjem narediti, da na čem ni več določene stvari: stresti obleko, prt
● ekspr. stresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. na fanta je stresel ploho kletvic s kletvicami je izrazil svojo jezo, nejevoljo; ekspr. stresel sem iz njega vse, kar me je zanimalo izvedel; ekspr. stresti kaj iz rokava povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; stresti koga za lase, za ušesa povleči; ekspr. zaklel je, da se je zemlja stresla zelo
strésti se ekspr. izraziti svojo jezo, nejevoljo v govorjenju, ravnanju: spet se je stresel nanj; otroci ga ujezijo, potem se pa na ženo strese
strésen -a -o: stresen krompir; stresena krpa; prim. iztresti
súbstantiv -a m (ȗ) lingv. samostalnik: zveza adjektiva s substantivom
škrípati tudi škripáti -ljem in -am, in škrípati -ljem in -am nedov. (í á í; í) - 1. zaradi trenja, drgnjenja dajati kratke, visoke glasove: da pod ne bi škripal, si je sezul čevlje; tako se premetava, da škriplje postelja; vrata, zavore neprijetno škripljejo / čevlji, podplati mu pri hoji škripljejo / pesek, sneg škriplje; brezoseb. sneg je bil tako trd, da je škripalo pod nogami
// s trenjem, drgnjenjem povzročati kratke, visoke glasove: ne škriplji s peresom; med spanjem škriplje z zobmi / v travi so škripali murni - 2. ekspr. škripajoč se premikati: star tramvaj je škripal po ozki ulici
- 3. slabš. igrati, zlasti na violino: škripal je vedno isto melodijo / škripati na violino
- 4. ekspr. ne potekati gladko, brez zastojev, težav: preskrba zadnje čase škriplje / v gradbeništvu že dalj časa škriplje so velike težave; v njunem zakonu nekaj škriplje zakonca se ne razumeta dobro
- 5. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: kar škripal je (z zobmi) od jeze, ogorčenja, zavisti
● ekspr. pozimi, ko je vse škripalo, so se volkovi večkrat približali vasi ko je bilo zelo mrzlo; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. vsaj molči, je škripal jezno govoril
♦ lov. divji petelin škriplje poje zaključni del svojega speva; brusi
škripáje: dvigalo se je škripaje ustavilo
škripajóč -a -e: škripajoč so se odprla vrata; škripajoče kolo
● ekspr. škripajoč mraz hud, velik
ták -a -o zaim. (á) - 1. izraža lastnost, značilnost pri govorečem ali pri osebi, stvari v bližini govorečega, na katero se usmerja pozornost koga: poglejte, tak je bil most pred razstrelitvijo; taka barva vam ne pristaja; taka igrača ni primerna, izberite drugo; tako uro mi dajte, prosim
// izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči pravkar doživlja, obravnava: tako vreme je primerno za sprehod; v takem prijetnem razpoloženju vas še nisem videl
// pri navajanju izraža lastnost, da je kaj določeno z navajanjem, naštevanjem: predlagam tak dnevni red; vprašanja so bila taka: kam potujete, kaj boste tam delali / naš dogovor je tak: najprej delo, nato plačilo - 2. izraža lastnost, značilnost česa, kar je znano iz predhodnega besedila, okoliščin: pretepa se in pije, takega človeka pa se vsi izogibajo; bili so brez hrane in orožja. V takem položaju niso mogli vzdržati / načrti so bili narejeni za take in podobne primere; star. take in enake misli so ga vznemirjale
// izraža lastnost, značilnost, kot jo določa odvisni stavek: tak človek je, da vse oprosti; tak je, da se ne more odločiti; ni tak, da bi ne dal, če je treba / vzela je (takega) fanta, ki se spozna na kmečka dela; ni (take) stvari, ki se je ne bi lotil; želel si je pravo ladjo, tako za na morje / v takem položaju je, da se mora odločiti; take neumne stvari govori, da ga nihče noče poslušati - 3. izraža enakost lastnosti z lastnostjo v prejšnjem stavku: bila je prijazna in taka je tudi ostala; bila je vsa razburjena, take je še ni videl
// izraža- a) enakost lastnosti, značilnosti osebe, stvari s primerjanim: kupil je tak avtomobil, kot ga imate vi; njegov oče je bil prav tak, kot so vsi drugi / hotel je čevlje, take, kot jih nosijo sošolci / (taka) je kot sraka, vse odnese; (taka) je kot srnica
- b) skladnost lastnosti, značilnosti s tem, kar določa odvisni stavek: ni tak, kot sem si ga predstavljal; kazen je taka, kot jo je zaslužil / svet opisuje tak, kakršen je v resnici; kakršno obleko si naredil, tako boš nosil
- 4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža samostalnik: tega oblačila še tak dež ne premoči; takega reveža ni daleč naokoli; menda ni taka napaka, če malo drugače misli; odkril je še tako skrivnost / bilo je tako neurje, da je vse uničeno / ekspr. zdaj je priložnost, da nikoli take / iron.: niste me počakali. Hvala lepa za tako prijaznost; pridnost pa taka / kot vzklik taka smola, prepozni smo
// ekspr. izraža veliko mero pozitivnih lastnosti tega, kar izraža samostalnik: tak kruh, kar naprej bi ga jedel; taka pšenica, kar gledal bi jo; tako dekle, le kje se je vzelo / ta voda je dobra, da ni take
// ekspr. poudarja pomen besede, na katero se veže: tak hud pes, še ugriznil me bo; tak lep dan, vi pa sedite v zaprtem prostoru; naredil je tako neumno napako, da ni mogoče razumeti; tako prazno glavo imam, ne morem se spomniti / ni taka groza, če ne boš šel; ni taka (huda) reč, če tega ne ve / taka škoda, da se nismo srečali / tak niče, pa še ugovarja; kaj pa boš s takim otrokom na tako težki poti / nič se ne vznemirjajte, to je samo taka navada / lenoba ti taka, delat pojdi; o, ti reva ti, še tepel bi se - 5. ekspr. izraža zlasti negativno lastnost, značilnost, ki se noče natančneje imenovati: kaj boste z njim, ko ima tako preteklost; kakšen pa je? No, tak, boste že videli / njegov uspeh je bolj tak; hiša je taka, ne vem, kako bi se izrazil / ubogaj ga, ne bodi tak; če boš tak do mene, tudi jaz ne bom boljši / dekle je tako noseče
// v zvezi kar tak ki ostane v prvotnem, nespremenjenem stanju: šla je ven kar taka; naj vam steklenico zavijem? Ne, kar tako mi dajte
// v zvezi tak in tak, tak pa tak ki je znan, a se noče, ne more imenovati: bolezen ima tak in tak potek; obljubili so mu tako in tako plačo; pog. ugotoviti tako pa tako stanje
// v povedni rabi, v zvezi tak ali tak kakršenkoli: sprejeti ga morajo, naj bo tak ali tak; stvari se bomo lotili, pa naj bo uspeh tak ali tak; naj bo blago tako ali tako, te cene ni vredno - 6. publ., v zvezi kot tak poudarja osebo, stvar glede na njeno bistvo, izključujoč okoliščine: poudarek je na vrednosti človeka kot takega; resnica kot taka je boleča; stvar kot taka ga ne zanima; o učenju kot takem so povedali bolj malo / bil je strokovnjak in kot tak še posebej odgovoren zato
● ekspr. tak delavec je, da ga je treba iskati zelo dober; iron junak pa tak, kar zbežal je strahopetec je; slabš. ne bodi tak kmet neroden, neuglajen človek; ekspr. ni maral ne takih ne drugačnih zapletov nobenih, nikakršnih; ekspr. ni mu všeč ne v taki ne v drugačni obliki sploh ne; ekspr. pomoč potrebuje, pa naj bo taka ali drugačna kakršnakoli; ekspr. taka reč je bila zaradi njega zelo so se razburjali, vznemirjali; ekspr. štiri dni ni taka reč ni (zelo) dolgo; ekspr. ustrezi ji no, to vendar ni taka reč, taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. nabrali ste dosti jurčkov. Ni taka reč izraža pritrditev s pridržkom; pog. naj vam takoj naredim? Ni taka sila ne mudi se zelo; pog., ekspr. hudič, pa taka večerja izraža omalovaževanje; pog., ekspr. slišal bo pridigo, da (še) nikoli take zelo bo oštet; preg. kakršen oče, tak sin; preg. kakršna ptica, taka pesem od vsakogar se lahko pričakuje le to, kar zna; preg. kakršna setev, taka žetev dobro začeto delo daje uspehe; sam.: njemu in takim ne smeš zaupati; ekspr. devetih takih se ne boji; najti morajo takega, ki že vse zna; ekspr. športnik je, da malo takih zelo dober; ekspr. če je taka, pa grem; ekspr. misliš, da je vseeno, pa ni taka ni tako; pog. dobil je tako pod rebra, da mu je zmanjkalo sape tak udarec; ekspr. take je govoril, da so se vsi smejali; ekspr. žalostni časi, ti pa take počenjaš neprimerne stvari; pog. prekliči, če ne ti bom tako primazal, pripeljal te bom močno udaril; ekspr. tako mu je rekel, da mu je sapo zaprlo zelo ostro ga je zavrnil; hči se gosposko oblači in v družbi poseda. Taka ne dela; ekspr. polje je rodovitno, da malo takih zelo; pog. v takem je prijetno hoditi v takem vremenu; o njem si ne morem misliti česa takega; pog. ima dvajset let ali kaj takega približno dvajset let; ekspr. odpotoval je. Kaj takega izraža veliko začudenje; ekspr. kaj takega pa še ne izraža ogorčenje, zgražanje; pog. kaj je to takega, če se loči nič hudega, izrednega ni; pog. nič takega ni, če se enkrat zmoti ni hudo; pog. bere časopise, revije in tako podobne stvari
tákšen -šna -o zaim. (á) - 1. izraža lastnost, značilnost pri govorečem ali pri osebi, stvari v bližini govorečega, na katero se usmerja pozornost koga: takšen klobuk mi dajte, prosim; poglejte, takšen oblak lahko prinese točo; takšne rože, kot jih tu vidim, so mi všeč
// izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči pravkar doživlja, obravnava: potrpeti je treba, takšen pritisk ne more dolgo trajati; vidite, v takšnem trenutku ne morem ostati miren; res je, takšne suše že dolgo ni bilo
// pri navajanju izraža lastnost, značilnost česa, kar govoreči nato navede: predlagam takšen program: ogled mesta in okolice, obisk muzejev - 2. izraža lastnost, značilnost česa, kar je znano iz predhodnega besedila, okoliščin: bil je ves vznemirjen, takšen ni mogel iti med ljudi; vrnil se je bolan in shujšan. Ko ga je zagledala takšnega, se je prestrašila / med delom je potrebna sprostitev. Za takšne namene imajo poseben prostor / prihajali so takšni in drugačni ljudje; to velja za takšne in podobne primere
// izraža lastnost, značilnost, kot jo določa odvisni stavek: izberi takšen dan, ko bodo vsi doma; ni takšen, da bi takoj odnehal; naročajo tudi takšno opremo, ki bi jo lahko izdelali sami - 3. izraža enakost lastnosti z lastnostjo v prejšnjem stavku: bila je prijazna in takšna je tudi ostala; bila je vsa razburjena, takšne je še ni videl
// izraža- a) enakost lastnosti, značilnosti osebe, stvari s primerjanim; tak: ima takšne oči kot brat; rad bi takšno torbo, kot jo imajo sošolci; takšna je kot sonce
- b) skladnost lastnosti, značilnosti s tem, kar izraža odvisni stavek: mesto ni takšno, kakršno sem si predstavljal
- 4. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar izraža samostalnik; tak: menda ni takšna napaka, če malo drugače misli; takšne nevihte že dolgo ni bilo / bila je takšna zima, da je drevje pokalo / kot vzklik: takšna smola, prepozni smo; takšna sreča, našel sem ga
// ekspr. izraža veliko mero pozitivnih lastnosti tega, kar izraža samostalnik: takšen igralec, vsaki vlogi je kos; takšne rože, pustite jih, naj rastejo; kdo bi ne pil takšnega vina
// ekspr. poudarja pomen besede, na katero se veže: tukaj je še takšen čist zrak; takšni črni oblaki se podijo po nebu - 5. izraža zlasti negativno lastnost, značilnost, ki se noče natančneje imenovati; tak: žito je dobro obrodilo, krompir je pa bolj takšen / ubogaj ga, ne bodi takšen
- 6. publ., v zvezi kot takšen poudarja osebo, stvar glede na njeno bistvo, izključujoč okoliščine: ni skrival odpora do parlamentarizma kot takšnega / bil je predsednik društva in kot takšen vabljen na razne prireditve zaradi svojega položaja, kot predsednik
● ekspr. tega ne bi smeli storiti, pa naj je bil razlog takšen ali drugačen kakršenkoli; ekspr. ni mu všeč ne v takšni ne v drugačni obliki sploh ne; ekspr. prinesli so mu takšno in drugačno pecivo različno; preg. kakršen oče, takšen sin; sam.: pog. dobil je takšno okrog ušes, da se je opotekel tako klofuto; ekspr. takšne ji bom povedala, da bo pomnila zelo jo bom oštela, ozmerjala; evfem. zgražali so se, če je izustil kakšno takšno neprimerno, nespodobno besedo; ekspr. kaj takšnega pa še ne izraža ogorčenje, zgražanje; ekspr. nič takšnega se ni zgodilo nenavadnega, hudega
távati -am nedov. (ā) - 1. hoditi počasi, z negotovimi koraki: jetnik je taval pred njim; taval je v temi in tipal, da bi prišel do vrat; obupan je taval v gostilno; pren. človeštvo zmedeno tava v prihodnost
- 2. hoditi brez cilja, brez orientacije: zamišljen je taval po mestu / tavati po svetu / ekspr. pogled mu je taval po poljih; pren. njegova domišljija nemirno tava
- 3. ekspr. biti v negotovosti: niso se znašli in so tavali; če bodo zavrgli to teorijo, bodo spet tavali
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tavati v negotovosti; tavati v zablodi, zmotah; ljudstvo je tavalo v temi
tavajóč -a -e: tavajoč tipati; tavajoč otrok; tavajoča misel; sam.: slediti tavajočemu
tičáti -ím nedov. (á í) - 1. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje zataknjen, zapičen, obdan od česa: ključ tiči v ključavnici; v zidu tičijo krogle; bodica mu je tičala v prstu / tičal je do pasu v snegu / med cvetjem je tičal bel listek
// biti, nahajati se kje negibno sedeč, čepeč: maček tiči za dimnikom; mladič je tičal na samičinem hrbtu; v grmu je tičal zajec; ves čas tiči skrit v kotu
// ekspr. biti, nahajati se kje sploh: med njima je tičala ograja; ob boku mu je tičal meč visel
// v dolini je tičala koča stala; pod hribom tiči vas leži - 2. ekspr., v zvezi z v biti obut, oblečen v kaj: tičati v preozkih hlačah / nogi sta ji tičali v copatah / ranjenec je tičal v povojih
- 3. ekspr., s prislovnim določilom zadrževati se, muditi se: kar naprej tiči v gozdu; vedno tiči doma; oglasi se, kje pa tičiš / več let je tičal v zaporu bil zaprt
- 4. ekspr. biti, obstajati: treba je ugotoviti, kje tiči vzrok za tako stanje; v teh besedah tiči nekaj žalostnega te besede vsebujejo; v pogledih je tičala nevoščljivost se je izražala, kazala
// za to ponudbo nekaj tiči nastala je iz določenega namena - 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža, da kdo opravlja to, kar določa samostalnik: ves tiči v delu, opravkih; zmeraj tiči v računih / rad tiči v knjigah bere, študira
// s povedkovim določilom izraža stanje, položaj, kot ga določa samostalnik: tiči v dolgovih; tiči v predsodkih ima jih
// tiči v revščini, zaostalosti / še vedno tičijo v fevdalizmu imajo take razmere kot v fevdalizmu
● ekspr. ne prodajaj kože, dokler medved še v brlogu tiči ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš; ekspr. do kolen tičati v blatu biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. srce mu je tičalo v grlu zaradi močnega bitja srca ob razburjenju je imel neprijeten občutek v grlu; ekspr. srce mu tiči v hlačah boji se, nima poguma; ekspr. strah mu tiči v kosteh zelo se boji; ekspr. tiči v pasti je v položaju, ko se bo težko rešil; ekspr. vedno tičita skupaj se družita; ekspr. v tem grmu tiči zajec tu je jedro problema, bistvo stvari; preg. kdor doma tiči, se malo nauči izkušnje, znanje se pridobivajo v stikih z drugimi ljudmi
tičèč -éča -e: v škornjih tičeče noge; pod košatimi obrvmi tičeče oči
típ1 -a m (ȋ) - 1. kar tvorijo izdelki iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti, zlasti glede oblike, zgradbe: izdelovati, opisovati tipe; tovarna načrtuje nov tip stroja; športni tip avtomobila; tipi ladij, letal, motorjev / uporabljati pri tiskanju več tipov črk; predpisati tip moke za polbeli kruh; čevlji tipa mokasin
// kar tvorijo stvari iste vrste zaradi določenih enakih lastnosti, značilnosti sploh: proučevati tipe organizmov; deliti ljudi v tipe po duševnih, telesnih lastnostih; mediteranski tip hiše; panonski tip vasi; podnebni tipi; poskus razvrstitve stilnih tipov; tipi slovarjev; tipi srednjih šol / afriški, nordijski tip človeka; materinski tip ženske; praktični, razmišljajoči tip človeka; bila je športni tip; sin je drugačen tip kot oče / slušni tip človeka ki si najbolje zapomni to, kar sliši
● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam - 2. v povedni rabi, z rodilnikom kar ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se uvršča v posebno skupino stvari iste vrste: ta zgradba predstavlja tip enostanovanjske hiše; to je čisti tip gotske stavbe / ta človek je bil tip povojnega aktivista; to je tip modernega pisatelja / z oslabljenim pomenom: humoreska gogoljevskega tipa; pesmi izpovednega tipa izpovedne pesmi
- 3. slabš. človek z določenimi negativnimi lastnostmi: ta tip je še vsakega ogoljufal; s tem tipom nočem imeti opravka; nevaren, sumljiv tip
// ekspr. človek, oseba sploh: ogovoril ga je neznan tip; bil je zanimiv tip / ona ni tip, ki bi to mirno uredil - 4. lit. literarni lik, za katerega je značilna kaka zelo poudarjena, lahko razpoznavna značajska poteza: v pravljici ostajajo ljudje od začetka do konca tipi; veseloigra z ustaljenimi tipi; tip hinavca, skopuha, upornika
♦ antr. brahikefalni, dolihokefalni, mikrokefalni tip človeka; gozd. gozdni tip gozd glede na drevesne vrste, starost in višino dreves ter glede na način gospodarjenja z njim; lingv. mešani naglasni tip; samostalnik roka se sklanja po tipu gora; med. piknični tip človeka; psih. tip razred, kategorija oseb s skupnimi prevladujočimi duševnimi, telesnimi lastnostmi; ekstravertirani, introvertirani tip človeka; um. cerkev dvoranskega tipa; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine
tkáti tkèm nedov. (á ȅ) - 1. delati tekstilne izdelke s križanjem, prepletanjem osnovnih niti in votka: tkalka tke; tkati blago, platno, tkanino; tkati iz bombažne niti, volne; tkati na statvah, s statvami; tkati in presti / ročno, strojno tkati / tkati preprogo, prt; pren. sončni žarki tkejo čipke na steni
♦ tekst. tkati v platneni vezavi
// s križanjem, prepletanjem česa upogljivega delati, izdelovati kaj: tkati kovinsko mrežo; tkati iz jeklene žice - 2. delati pajčevino: v kotu tke pajek / pajek tke pajčevino
- 3. ekspr. delati, snovati: v nočeh brez spanja je tkala načrte za prihodnost / pisatelj tke pripoved, zgodbo jo oblikuje z razvrščanjem, povezovanjem njenih sestavin
// molčal je in tkal svoje misli mislil, premišljeval; tkati sanje sanjati - 4. ekspr., z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: tkal je ljubezen z njo; tkati stike med narodi
tkáti se ekspr. nastajati, pojavljati se: nad morjem se je tkala večerna zarja / med njimi so se tkale trdne vezi prijateljstva
tkán -a -o: tkane preproge; gosto tkano platno
tláčiti -im, in tlačíti in tláčiti -im nedov. (á ȃ; ī á ȃ) - 1. povzročati, da kaj zaradi pritiska
- a) zavzema manjši prostor: tlačiti seno na vozu; tlačiti zelje / tlačiti ilovico z nogami
- b) spreminja prvotno obliko, položaj: ne tlači klobuka; s hojo, valjanjem tlačiti travo
// povzročati, da se kaj mehkega zaradi pritiska stisne, razleze: tlačiti grozdje, sadje; tlačiti kuhan krompir, peso za prašiče
- 2. s prislovnim določilom s silo dajati, spravljati kaj v kaj, navadno brez reda: tlačiti perje, volno v blazino; tlačiti obleko v nahrbtnik; ded si je tlačil tobak v pipo / tlačiti si srajco za hlače / ekspr.: tlačiti knjige na polico, v torbo; skrivaj si je tlačil orehe v žepe; pren. tlačiti znanje v glavo
// ekspr. hitro, veliko jesti: tlačiti hrano vase; tlačiti se z žganci / tlačiti si kruh v usta - 3. ekspr. povzročati, da je množica ljudi stisnjena na kakem prostoru: jetnike so tlačili v klet; vsi so se tlačili v dvorano / tlačili smo se skozi ozka vrata / ob tej uri se v avtobusu vedno tlačimo gnetemo, prerivamo
- 4. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: oblast je tlačila kmete; narodno, politično tlačiti
- 5. ekspr. preprečevati razvoj, pojavljanje česa: tlačiti dvom, jezo, strah / tlačiti jok, solze / tlačiti upor
- 6. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen stanja, kot ga določa samostalnik: tlači ga naduha; tlačila jih je revščina; tlači jo samota, skrb / ponoči jo je zopet tlačila mora; nesreča mu je tlačila srce
● evfem. ne bo več dolgo trave tlačil ne bo več dolgo živel; ekspr. ni vreden, da zemljo tlači slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. te razmere so ga tlačile k tlom ga delale nerazpoloženega, žalostnega; ekspr. vse tlači v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
♦ teh. s tlačilko dvigovati tlak tekočine, plina
tlačèč -éča -e: otresti se tlačečega občutka tesnobe
tláčen -a -o: braniti tlačeno pravico; zatirano in tlačeno ljudstvo; sam.: upor izkoriščanih in tlačenih
toníti tónem nedov. (ī ọ́) - 1. izginjati pod (vodno) gladino: kamen je hitro tonil
- 2. ekspr., s prislovnim določilom izginjati, izgubljati se: pot je tonila v mraku; udarci so tonili v hrupu / resnica tone v množici besed
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastopanje stanja osebka, kot ga določa samostalnik: toniti v spanje; toniti v žalost / njegovo ime je tonilo v pozabo
● ekspr. dežela je med vojno tonila v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; ekspr. sonce tone za goro zahaja; redko geologi ugotavljajo, da mesto polagoma tone se pogreza
tonèč -éča -e: toneč v spanje, ni ničesar več slišal; toneča ladja; toneče sonce
tožílnik -a m (ȋ) lingv. četrti sklon: postaviti samostalnik v tožilnik; značilnosti tožilnika pri samostalnikih moškega spola
trésti trésem nedov., trésite in tresíte (ẹ́) - 1. delati, povzročati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: tresti drevo; tresti kozico, da se jed ne prismodi; tresti sito / tresel ga je, da bi ga prebudil; tresti koga za ramo / ekspr. eksplozije tresejo šipe / pri pozdravu tresti komu roko / jok, smeh mu trese telo / konj trese grivo potresava z njo; tresti z glavo
// povzročati hitre, ponavljajoče se sunke: motorna žaga trese; voz brez vzmeti močno trese / električna naprava zaradi okvare trese
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: mraz ga je tresel; trese ga mrzlica ima mrzlico; brezoseb. ne počuti se dobro in trese ga ima mrzlico; pren., ekspr. nemir je tresel njeno srce - 2. s tresenjem česa odstranjevati: tresti jabolka; tresti sneg z vej / ekspr. veter trese liste z drevja
● ekspr. grom je tresel pobočja zelo je grmelo
trésti se - 1. sunkovito, hitro se premikati, navadno sem in tja: most se je tresel pod težo vlaka; pod se je tresel pod koraki; šipe se tresejo od eksplozij / ekspr. spet se je tresla zemlja spet je bil potres
// nehotno, hitro se premikati, navadno sem in tja: trese se, tako jo zebe; tresti se od jeze, slabosti, strahu, vznemirjenosti; tresti se od mraza; od starosti se že ves trese; fant se trese kot šiba na vodi / tresle so se mu roke; ustnice so se mu tresle od bolečine - 2. ekspr. čutiti strah, skrb zaradi česa: trese se, da ne bo naredila izpita; tresla se je, kaj bo rekla mati
// v zvezi z za biti v skrbeh za koga ali kaj: starši se tresejo za svoje otroke; tresti se za usodo svojega naroda; tresti se za imetje, službo
// v zvezi s pred čutiti strah pred kom ali čim: tresti se pred kaznijo; trese se pred očetom, profesorjem - 3. v kratkih časovnih presledkih se spreminjati v višini, jakosti: glas se mu trese
● pog., ekspr. hlače se mu tresejo boji se, strah ga je; ekspr. godba je tako igrala, da so se okna tresla zelo glasno, močno
tresóč -a -e: poškodbe od tresočih strojev; stal je tresoč se od groze, slabosti; podpisal se je s tresočo se roko; prisl.: odidi, je vzkliknil tresoče
♦ muz. tresoče označba za način izvajanja tremolo
tréti tárem tudi trèm nedov., trì tríte; tŕl (ẹ́ á, ȅ) ekspr. povzročati, da je kdo v zelo neprijetnem položaju: tarejo jih davki, dolgovi / revščina ga tare / trli so jih z lakoto; tarejo jih in jim delajo krivico zatirajo
// povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: nesrečen je, nekaj ga tare; tare ga skrb za ženo in otroke / brezoseb. trlo ga je, ker ni uspel
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: dolgčas jih tare; jeza, žalost ga tare zelo je jezen, žalosten
udáriti -im dov. (á ȃ) - 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom
// sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti
// dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč - 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
- 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
- 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
- 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
- 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
// pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
// postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva - 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica
- 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
- 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih
// začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči - 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati
// udariti po sadjevcu začeti ga piti - 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se
- 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega
- 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom
● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko
udáriti se - 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo
// v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja - 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje
// spopasti se: študenti so se udarili s policijo
udárjen -a -o - 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto
- 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen
- 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada
ugánjati1 -am nedov. (ȃ) ekspr. - 1. delati, početi: kaj pa uganjate, saj se bo strop podrl; ni prav, kar uganja / uganjati neumnosti, otročarije; take uganjajo, da jim kazen ne uide / kaj vse uganja z njim
- 2. z oslabljenim pomenom delati, povzročati, da nastane to, kar izraža samostalnik: uganjati hrup, trušč
- 3. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: uganjati ljubosumnost, trmo, užaljenost
● ekspr. iz vsega uganja burke, norčije se norčuje, šali; ekspr. ne uganjaj ceremonij, cirkusa, panike ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem; ekspr. nekateri ljudje uganjajo razkošje živijo v (prevelikem) razkošju; ekspr. vse življenje uganja šport se ukvarja s športom
uganjajóč -a -e: uganjajoč svojo trmo, je močno zacepetala
ukrásti ukrádem dov., stil. ukràl ukrála (á ȃ) - 1. vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika: ukrasti denarnico, potni list; jabolka je ukradel na sosedovem vrtu; ekspr. ukradla je vse, kar je mogla / pes je ukradel klobaso
// povzročiti, da kdo izgubi zlasti določene moralne kvalitete: ukrasti komu čast, dobro ime; iz zavisti mu je hotel ukrasti slavo
// ekspr. povzročiti, da kdo izgubi kaj sploh: pohlep po denarju mu je ukradel ljubezen do zemlje / ukradla ji je fanta prevzela - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti, da se kljub oviram dobi, doseže, kar izraža samostalnik: ukrasti življenju kanček sreče / po celodnevnem garanju si je le ukradel nekaj ur počitka, spanja / če me boš potreboval, pokliči. Si bom že ukradel toliko časa in prišel / ukrasti dekletu poljub
● ekspr. ukrasti komu čas zmotiti ga pri delu zaradi nepomembnih stvari; ekspr. ukrasti komu prepričanje, slog prevzeti ga od koga in ga razglašati za svojega; ekspr. ukrasti komu srce pridobiti si njegovo naklonjenost, ljubezen
ukrásti se ekspr. na skrivaj, neopazno oditi: ukrasti se iz hiše / ponoči se je ukradel iz vasi / ukrasti se zasledovalcem
// prikrasti se: preoblečen se je ukradel v dvorano / skozi listje so se ukradli sončni žarki
ukráden -a -o: ukraden avtomobil, denar; ukraden poljub; zadovoljiti se z redkimi trenutki ukradene sreče; sam.: skriti, vrniti ukradeno
uporabíti in uporábiti -im dov. (ī á) - 1. narediti, da kaj opravi določeno delo, nalogo in s tem zadovolji potrebe koga: papirnato embalažo lahko uporabite le enkrat; če ste kupljeni predmet uporabili, ga v trgovini ne sprejmejo nazaj / v zadnji vojni so dvakrat uporabili atomsko bombo jo vrgli; policija je uporabila orožje streljala; smem uporabiti vaš telefon sporočiti kaj po vašem telefonu; uporabiti pravilo ravnati se po njem; tega zakona v praksi še niso uporabili
// narediti, da kaj prinese koristi, da rezultate: koristno uporabiti odpadke; narediti načrt, kako uporabiti odpadno vročo vodo; naloženi denar je treba uporabiti / uporabiti tuje izkušnje, znanje - 2. narediti, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri vlomu je uporabil različno orodje; uporabil je palico, da bi dosegel okno
// narediti, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabil je prijazen nasmešek, da bi jo pridobil; uporabil je svoj vpliv za njegovo izvolitev / uporabiti proti kršitelju z zakonom določene ukrepe / uporabil je vsako priliko, da ga je obiskal izrabil, porabil; uporabil je njegovo slabost izkoristil, zlorabil
// uporabiti kaj v korist, škodo koga - 3. narediti, da kaj nastopi v sporočilu: v pogovoru je večkrat uporabil kako narečno besedo; uporabiti citat / uporabiti ločilo
- 4. v zvezi z za narediti, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabiti kamenje za skalnjak; uporabiti moko za kruh
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabiti konja za jahanje; uporabiti letališče za pristajanje športnih letal
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabil ga je za kurirja, kot odposlanca; vsako malenkost uporabi za izgovor; uporabiti kaj kot dokaz
● publ. uporabiti prave prijeme pri kom pravilno ravnati s kom; ekspr. uporabiti otroka proti očetu pridobiti ga, da je njemu nasproten; ekspr. uporabiti zakonito pot za dosego pravice zakonito si prizadevati zanjo; ekspr. uporabiti koga za ščit s kom zavarovati sebe
uporábljen -a -o: uporabljeni predmeti; seznam uporabljene literature; večkrat uporabljeno olje
uporábljati -am nedov. (á) - 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga: starega avtomobila že dolgo ne uporabljajo, zato je zarjavel; kopalnico uporabljajo gostje in domači; razkužiti predmete, ki so jih uporabljali bolniki; orodje, ki se dosti uporablja, se obrabi; imeti pravico uporabljati kaj / te čevlje uporablja le v dežju nosi; prosil ga je, če sme uporabljati njegovo kolo se voziti z njim; to pot uporabljajo vsi vsi hodijo, se vozijo po njej; ti predpisi se redko uporabljajo po njih se redko ravna; če ne boš roke uporabljal, bo oslabela delal, gibal z njo; napisati navodila, kako se stroj uporablja se ravna z njim
// delati, da kaj prinaša koristi, daje rezultate: uporabljati naravna bogastva; uporabljati zbrani denar / uporabljati izkušnje, znanje - 2. delati, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri pomivanju uporablja krtače in krpe; uporabljati pri jedi pribor; pri prevajanju uporablja slovar; navedel je vire, ki jih je uporabljal pri pisanju knjige / v stanovanju uporabljajo copate hodijo v njih
// pri zasliševanju so uporabljali različne metode / v kmetijstvu uporabljajo umetna gnojila; taki vagončki se uporabljajo v rudniku jih imajo za prevoz
// tedaj so uporabljali samo orodje iz kamna imeli, poznali
// ličil ne uporablja; uporablja le preizkušena zdravila
// delati, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabljal je tudi silo, da bi ga prepričal / uporabljati izjave v svojo korist; uporabljati dokaze proti nasprotniku / uporabljati kaj za kak namen - 3. delati, da kaj nastopa v sporočilu: uporabljati v govoru narečne besede; uporabljati uveljavljene strokovne izraze / uporabljati materni jezik sporazumevati se v njem
- 4. v zvezi z za delati, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabljati kuhano govedino za polpete; uporabljati pšenico za krušno moko; debelejše blago se uporablja za plašče
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabljati kamenje za nasipanje; uporabljati plin za kuhanje; ta snov se uporablja za razkuževanje s to snovjo se razkužuje
// to posodo uporabljajo za vodo za hranjenje vode
// uporabljati zakon za varstvo zakonitosti
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabljati denar kot menjalno sredstvo; bil mu je spremljevalec, uporabljal pa ga je tudi za tajnika; uporabljati hrastov panj kot tnalo; to olje se uporablja kot topilo
● ekspr. spretno uporablja jezik govori; ekspr. še ne zna uporabljati pameti samostojno misliti; ekspr. pogosto je uporabljal palico jih je tepel
uporabljajóč -a -e: uporabljajoč različne metode, sta dobila isti rezultat; dolbsti deblo, uporabljajoč ogenj
uporábljan -a -o: pogosto uporabljan izraz; dosti uporabljana bližnjica
uprizárjati -am nedov. (á) - 1. poustvarjati dramsko besedilo z gledališkimi sredstvi: uprizarjati Cankarjeve Hlapce / uprizarjati drame s sodobno problematiko; na ljudskih odrih so pogosto uprizarjali Finžgarjeva dela
- 2. ekspr. izvajati naprej pripravljen javen dogodek: uprizarjati gonjo, kampanjo proti komu; uprizarjati nerede, stavke / uprizarjati slavnostna kosila pripravljati, organizirati
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: uprizarjala sta prepire, pretepe
● ekspr. žena mu uprizarja scene javno kaže nejevoljo nad njim, se netaktno vede
uprizárjan -a -o: pogosto uprizarjano delo
uprizoríti -ím dov., uprizóril (ī í) - 1. poustvariti dramsko besedilo z gledališkimi sredstvi: prizadeval si je, da bi dramo uprizorili / uprizoriti v osrednjem gledališču
- 2. ekspr. izvesti naprej pripravljen javen dogodek: uprizoriti demonstracije; uprizoriti gonjo proti političnim nasprotnikom; uprizoriti sodni proces / uprizorili so mu podoknico zapeli; uprizoriti škandal narediti
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: uprizoriti zasledovanje; uprizoriti silovit napad silovito napasti
uprizorjèn -êna -o: drama ob nastanku ni mogla biti uprizorjena; domiselno uprizorjeno delo
utápljati -am nedov. (ā) - 1. delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: po starem običaju so lutko utapljali ali sežigali; plen so skrivali tako, da so ga utapljali v reki
// usmrčevati s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: utapljati odvečne mladiče; žrtve so utapljali v bazenu; ljudje so se iz obupa utapljali ali obešali - 2. ekspr. delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utapljati revščino, žalost v pijači
- 3. ekspr. delati, da kaj postaja del tega, eno s tem, kar izraža določilo: utapljati posameznika v množico / utapljati zgodovino filozofije v zgodovino ideologije
utápljati se - 1. izginjati pod (vodno) gladino: listi so se utapljali in padali na dno
// nehote prihajati pod (vodno) gladino in se dušiti zaradi vdiranja vode v pljuča: ponesrečenec je še enkrat splaval na površje, potem pa se je začel utapljati - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: utapljati se v sreči, žalosti / ljudstvo se utaplja v nevednosti; mesto se utaplja v smeteh je zelo nasmeteno
// utapljati se v črne misli / utaplja se v kupih papirja ima zelo veliko (pisarniškega) dela
● ekspr. slovenski meščani so se utapljali v nemškem jezikovnem morju postajali so sestavni del nemškega naroda in se prenehavali šteti za pripadnike svojega naroda; ekspr. vrhovi se utapljajo v megli vrhove prekriva megla; ekspr. jokala je, da se je kar utapljala v solzah močno, silovito; ekspr. njegov obraz se utaplja v tolšči je zelo debel
utapljajóč -a -e: rešil je utapljajočega se otroka
utoníti utónem dov. (ī ọ́) - 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku
- 2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah
- 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini
● ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito
utopíti -ím dov., utópil (ī í) - 1. usmrtiti s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: mlade mačke so utopili; žrtvi je zvezal roke in jo utopil; utopila se je v domačem vodnjaku; iz obupa se utopiti
- 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utopiti skrbi, žalost v alkoholu
● ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži
♦ les. vdelati v ploskev tako, da je zunanji vidni del v isti ravnini kot ploskev
utopíti se - 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča; utoniti: utopiti se v bazenu; vsako leto se utopi veliko kopalcev
- 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: utopiti se v gozdu, temi / njegove besede so se utopile v splošnem trušču
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: preveč se je utopil v svojo žalost
● ekspr. sonce se je utopilo za goro je zašlo; ekspr. utopiti se v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi se skoraj utopila v solzah močno, silovito
utopljèn -êna -o: utopljen človek; zjutraj so ga našli utopljenega
utrpéti -ím dov., tudi utŕpel (ẹ́ í) - 1. oddati, izgubiti kaj od svojega brez večjih negativnih posledic: vprašali so ga, koliko delavcev bi lahko utrpel; te knjige ne morem utrpeti; dal vam bom toliko, kolikor lahko utrpim / nekaj dinarjev bo že vsak utrpel
- 2. postati deležen česa negativnega, neprijetnega: četa je utrpela velike izgube; utrpeti precejšnjo škodo; publ. utrpeli so različne nevšečnosti imeli
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je osebek deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: utrpeti ponižanje; moštvo je utrpelo poraz je bilo poraženo; v nesreči je utrpela hude poškodbe se je hudo poškodovala
// knjiž. organizem lahko utrpi začasno povečanje sladkorja v krvi prenese, zdrži
vdájati se -am se nedov. (ȃ) - 1. zaradi pritiska, delovanja sile prenehavati ohranjati trdnost: razgret asfalt se je vdajal pod nogami; še malo pritisni, vrata se že vdajajo / preobtežena deska se vse bolj vdaja se upogiba
- 2. prenehavati ohranjati svojo voljo, stališče in začenjati delati, živeti v skladu z voljo, stališčem drugega: vdajati se volji, ukazom koga
// navadno v zvezi z v prenehavati (notranje) nasprotovati kakemu stanju, položaju in začenjati delati, živeti v skladu z razmerami: z občutkom lastne nemoči se je vdajal v svojo nesrečo; vdajati se v usodo - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prehajanje osebka v stanje, kot ga določa samostalnik: vdajati se jezi, obupu; nikar se ne vdajaj skrbem in strahu, vse bo še dobro / vdajati se sanjam, spominom
// izraža prehajanje osebka v dejavnost, kot jo določa samostalnik: vdajati se alkoholizmu, razvratu - 4. prenehavati se bojevati in prihajati pod oblast nasprotnika: sovražnik se je na več frontah vdajal; vojaki so se drug za drugim vdajali / vdajati se sovražniku
- 5. ekspr. ljubezensko se prepuščati partnerju: vdajala se mu je v ljubezni
● zastar. druge so se vdajale, ona je ostala sama so se poročale, možile; star. zima se ni še nič vdajala ni še nič popuščala
vdajajóč se -a -e: zaprl se je sam vase, vdajajoč se svojim mislim in spominom; hoditi po vdajajočem se mahu
vdáti se vdám se dov., 2. mn. vdáste se in vdáte se; vdál se (á) - 1. zaradi pritiska, delovanja sile prenehati ohranjati trdnost: poskusil je na silo odpreti vrata, toda ključavnica se ni vdala; vrata so se hitro vdala / zaradi preobteženosti se je polica vdala upognila
- 2. prenehati ohranjati svojo voljo, stališče in začeti delati, živeti v skladu z voljo, stališčem drugega: vdati se prošnji, ukazu / ekspr. pod težo dokazov se je vdal, da je lagal je po nasprotovanju, zanikovanju priznal
// navadno v zvezi z v prenehati (notranje) nasprotovati kakemu stanju, položaju in začeti delati, živeti v skladu z razmerami: vdati se v razmere, usodo / nič več se ne pritožuje, se je že kar vdal / v krščanskem okolju vdati se v božjo voljo - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik: ne vdaj se nepotrebni jezi; vdati se obupu in žalosti
// izraža začetek dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: vdati se alkoholizmu, brezdelju, sanjarjenju / star. po končanem delu se je vse vdalo petju in veselju / vdati se alkoholu, mamilom - 4. prenehati se bojevati in priti pod oblast nasprotnika: po dolgem boju so se vdali / vdati se sovražniku
- 5. s predčasnim prenehanjem igranja, tekmovanja zaradi premoči nasprotnika priznati svoj poraz: igralec, šahist se je vdal
- 6. ekspr. ljubezensko se prepustiti partnerju: v ljubezni se mu je vdala; vdala se mu je in spočela
● zastar. imeli so svate, hči se je vdala se je poročila, omožila; star. konec februarja se je mraz nekoliko vdal je popustil
vdán -a -o - 1. deležnik od vdati se: biti vdan v usodo; postati vdan pijači; vdano prenašanje trpljenja
- 2. ki čuti veliko čustveno naklonjenost in spoštovanje do koga, združeno s pripravljenostjo upoštevati njegovo voljo, potrebe, želje: ljubiti koga in mu biti vdan; bila mu je zvesta in vdana žena; biti komu pretirano, ekspr. slepo vdan; ekspr. bila mu je iz srca, od srca vdana / kot vljudnostna fraza na koncu pisma Te (te) pozdravlja Tvoj (tvoj) vdani prijatelj
// ki vsebuje, izraža tako čustvo: vdan nasmeh, pogled; boječe, otroško vdan / vdana ljubezen; pesem izraža vdano občudovanje - 3. ki nesebično in zvesto dela za dobro koga: vdani pomočniki, uslužbenci
- 4. ekspr. ki se trudi za dosego tega, kar izraža določilo: biti pretirano vdan redu; bila je vdana modi in posnemanju tujega / biti vdan plemenitim, človekoljubnim idealom; prisl.: vdano prenašati trpljenje
vézati in vezáti véžem nedov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: vezati lase; žrtvam so vezali noge in roke; vezati smuči z jermeni / vezati koruzne storže; vezati dračje v butaro; vezati pšenico v snope / vezati lončeno posodo za zaščito, trdnost jo obdajati z žico
// vezati trte h kolom privezovati; vezati čoln, ladjo v pristanišču / vezati konce niti zavezovati; dolgo si je vezal kravato / vezati vozel
// na tak način delati, izdelovati: vezati metle, šopke; v mladosti je vezal splave - 2. delati, da je kaj
- a) skupaj, združeno: hodnik veže stanovanjske prostore / korenine vežejo zemljo; sila, ki veže sonce in planete
- b) dostopno: cesta, pot veže tovarno z javno cesto; most veže otok s kopnim
// delati, da kaj postane celota, eno: vezati glasove v besede / ljubezen ju veže v veselju in trpljenju; ekspr. otroci so ju trdno vezali
- 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami delati, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: vezati kovinske, lesene dele; vezati ostrešje; vezati električne vodnike; vezati z lesenimi klini, kovicami
- 4. obrt. šivati, lepiti (natisnjene) pole in jih spajati s platnicami in hrbti: vezati knjigo / vezati v platno, usnje
- 5. delati, da ima kdo s kom kaj skupnega: veže jih jezik, kultura; vežejo jih sorodstvene vezi so sorodniki
// vežejo ju nekdanji skupni nastopi; z njim ga je vezalo enako mišljenje / veže ju prijateljstvo - 6. delati, povzročati, da se kdo ne more svobodno premikati: spone so ga trdno vezale / obleka veže / ekspr. nemoč mu veže korake
- 7. delati, povzročati, da kdo mora ravnati v skladu z dogovorjenim, sklenjenim: veže ga dolžnost, obljuba, prisega, ekspr. beseda; pogodba, zakon jih ne veže
// delati, da je kdo dolžen- a) ravnati se po čem: pri izbiri zaves so jo vezale barve sten in pohištva
- b) izpolniti svoje dolžnosti: družina, služba ga veže; ne prisegaj, nočem te vezati; vezal se je za eno leto v gledališču
- 8. nedov. in dov., v zvezi z na delati, povzročati, da je kdo odvisen od koga, povezan s kom: trgovino so vezali na enega samega dobavitelja / s prijaznostjo jih je vezal nase; nanjo ga ne veže nič več; začel se je vezati na novo družbo in okolje / vezati se na tradicijo; vezati se na zemljo / spomin ga veže na rojstni kraj
// delati, povzročati, da ima kdo do koga pozitivna čustva; navezovati: vse bolj ga je vezala nase; počasi sta se vezala drug na drugega - 9. z orodnikom delati, da je kaj v kaki zvezi, odvisnosti: vezati študij psihologije s pedagogiko; stensko slikarstvo se veže z arhitekturo / njegovo delo se veže s slovenskim gledališčem / vezati prodajo otrobov s prodajo moke
- 10. nedov. in dov., v zvezi z na delati, da je uresničitev, veljavnost česa odvisna od uresničitve, izpolnjevanja česa drugega: prenos posesti sta vezala na preskrbo starih staršev / vezati pogodbo na pogoje, rok
- 11. nedov. in dov., ptt delati, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: centrala, telefonist veže; takoj so jo vezali z njegovo novo številko; direktno vezati
- 12. nedov. in dov., fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem: vezati hranilno vlogo / podjetje je vezalo sredstva na tri leta / vezati denar v banki
// omejevati razpolaganje z vrednostnim papirjem na pogoj, naveden na njem; vinkulirati: vezati hranilno knjižico - 13. delati, povzročati, da kaj postane sestavni del tega, v čemer se nahaja: krvno barvilo veže kisik; snov, ki veže nafto; kemično vezati
// nepreh. imeti vezalno lastnost, moč: apno, cement, mavec veže; lepilo veže po nekaj urah
● star. stala sta pred hišo in vezala besede se pogovarjala; vezati birmo biti za botra; ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti; knjiž. spanec ji je začel vezati oči postala je zaspana; publ. vezati začetke te ideologije na romantiko povezovati jih z romantiko; premlad si še, da bi se že vezal se poročil; ekspr. ni si pustil vezati rok hotel je svobodno odločati
♦ elektr. vzporedno, zaporedno vezati; fin. vezati valuto na vrednost marke; gastr. vezati dodati juhi, omaki mešanico rumenjaka in smetane, da se maščoba enakomerno porazdeli in jed izboljša; kem. vezati spojine z vodo v hidrate; atom kisika se veže z dvema atomoma vodika; les. vezati (deske) na pero in utor; lingv. predlog pri se veže z mestnikom ima poleg sebe samostalnik v mestniku; voj. vezati sovražnikove sile s svojo navzočnostjo zadrževati jih na določenem področju
vežóč -a -e: most, vežoč otok s celino
vézan -a -o: na osebo vezan dokument; preveč je vezan na domače kraje; biti vezan na uvoz / vezana cena določena, omejena; vezane in broširane knjige; vezana hranilna vloga
● vezani kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; vezan moški poročen
♦ fiz. vezani elektron; kem. vezani kisik kisik v spojini; na kisik vezana kovina; les. vezani les vezane in panelne plošče; vezana plošča plošča iz navzkrižno lepljenih furnirjev; lit. vezani ritem ritem, pri katerem so poudarki stalni; vezana beseda poezija; obrt. vezano okno okno iz dvojnih okenskih kril, nasajenih na ena nasadila; vezan v polusnje vezan z usnjenim hrbtom; šah. vezana figura figura, ki se ne more premakniti, ker krije vrednejšo figuro ali kralja; prisl.: učenci že berejo vezano z naravnim izgovorom, ne zlogovaje; vezano varčevati
♦ muz. vezano označba za način izvajanja legato
víti1 víjem nedov. (í) - 1. delovati s silo na kaj prožnega, podolgovatega na dveh koncih in v nasprotni smeri krožno okrog vzdolžne osi: viti mokro brisačo; viti srobot, vrbovo šibo / viti pramen prediva sukati
// viti prejo presti
// od zadrege je vila prste - 2. zvijati: viti papir / začel si je viti cigareto; viti piščal iz muževnega lubja / sedi pri peči in vije štrene; viti vrv v osmico / viti nit na tulec navijati
// dajati, polagati okrog česa; ovijati: viti vence okrog stebrov; viti si šal okrog glave - 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: veter vije veje, vrhove dreves / ptič vije glavo / ženske so vile roke in jokale / vili so ga krči; božjast ga je vila imel je božjastni napad
// brezoseb., ekspr. vilo ga je od smeha zvijal, pripogibal se je
// kriviti: viti palice za obroče / ekspr. revmatizem mu vije prste - 4. knjiž. plesti, spletati: dekleta vijejo vence / lastovke vijejo gnezda
- 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: bolezen ga je hudo vila; protin ga vije / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu ga vije
// povzročati težave pri opravljanju, premagovanju česa: delo ga vije; služba ga je prve dni hudo vila
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: jeza, strah ga vije; skrbi ga vijejo - 6. redko močno pihati: burja vije čez skale; brezoseb. vihar ni ponehal, še huje je vilo
- 7. nar. dolenjsko hiteti s čim: vil je z zidanjem / viti z delom pozno v noč
● star. sušec zmeraj vije, če ne z glavo, pa z repom v začetku ali ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme; nar. «Ne jutri, še danes je zdravnik potreben,» je deseti brat vil svojo (I. Zorec) vztrajal pri svojem mnenju; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili
♦ etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah
víti se - 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi; zvijati se: črv se vije na soncu; telo se vije od bolečine; viti se od smeha; viti se pri plesu, pod udarci
// tako premikajoč telo lesti, iti: po prekopani zemlji se vijejo deževniki; po poti se vije gad - 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri
- a) premikati se: sprevod se vije od cerkve do trga; kolona se vije po cesti / kólo se že vije že plešejo
- b) razprostirati se: cesta, potok se vije po dolini; za vasjo se vije železnica; steza se vije navzgor / izpod klobuka se vijejo kodri; trta se vije po zidu / s stolpa se vije zastava plapolaje visi
// ekspr. širiti se, prihajati: iz kuhinje se vije prijeten vonj
- 3. premikati se v kaki smeri, krožeč okrog namišljene osi: dim se vije iz pipe; sokol se vije kvišku
// potekati v kaki smeri okrog namišljene osi: stopnice se polžasto vijejo navzgor / srobot se vije okrog vej / okrog glave se ji vijejo debele kite - 4. biti v stanju, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deska se vije; platnice se vijejo
// biti v stanju, ko se krivi okrog namišljene osi: koruzni listi se vijejo od suše / lasje se vijejo kodrajo
vijóč -a -e: navzgor vijoča se pot; iz predora v predor vijoča se železnica
vít -a -o: vita vrv; močno vita preja
vkleníti vklénem dov. (ī ẹ́) - 1. dati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja: aretirance so vklenili; vkleniti po dva in dva skupaj / vkleniti komu roke v lisice; pren. hoteli so mu vkleniti duha, voljo
// tesno obdati in s tem onemogočiti neovirano premikanje: led vklene ladjo / množica ga je vklenila medse / otroka je vklenila v naročje stisnila
// nar. nadeti jarem: vkleniti vole / vkleniti v jarem - 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesniti: družba ga je vklenila / delo ga je vklenilo
- 3. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da je kdo čemu podrejen: vkleniti nove države v blokovski okvir / življenje ga je vklenilo v družbene norme
// spraviti v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik: vkleniti koga v odvisnost, suženjstvo / pomanjkanje ga je vklenilo v pesimizem
// glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izraziti: pisatelj je značaje junakov vklenil v kalupe, sheme / vkleniti življenje v besede
● ekspr. vkleniti koga v zakonski jarem poročiti ga s kom; ekspr. vkleniti v objem objeti; ekspr. mestece so vklenili v obzidje obdali z obzidjem
vklénjen -a -o: biti vklenjen v poklicne dolžnosti; vklenjenega so odpeljali v zapor
vklépati -am nedov. (ẹ̑) - 1. dajati komu na roke, noge lisice, verigo za onemogočenje svobodnega gibanja: jetnike so vklepali / vklepati v lisice
// tesno obdajati in s tem onemogočati neovirano premikanje: led vklepa ladjo / množica ga je vklepala z vseh strani - 2. ekspr. delati, povzročati, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel; utesnjevati: ozke razmere ga vklepajo / tekoči trak delavce vklepa / vklepa ga pomanjkanje, strah
- 3. ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da je kdo čemu podrejen: vklepati ljudi v organizacije / vklepati svoje ravnanje v družbene norme
// spravljati v neprijetno stanje, kot ga določa samostalnik: vklepati koga v odvisnost, pokorščino
// glede na raznovrstnost, pestrost preveč togo izražati: pisatelji so vklepali čustva v stroge forme; vklepati misli v pripovedne klišeje
vklepajóč -a -e: rešiti se vklepajočih spon
vlíti vlíjem dov. (í) - 1. spraviti kaj tekočega v kaj: vliti mleko v lonec; vliti sok, vino v steklenico; vliti žganje v čaj / vliti alkohol na rano zliti; pren. znanja se ne da kar vliti v glavo
♦ teh. vliti tekočo kovino v formo - 2. ekspr. povzročiti, da kdo občuti stanje, kot ga določa samostalnik: vliti komu pogum; s svojim zgledom je vlil otrokom spoštovanje do starejših; zdravnik je znal bolniku vliti upanje v ozdravitev; s pesmijo jim je hotel vliti voljo in odločnost / počitek mu je vlil novih moči; to je vlilo njegovemu srcu miru ga je pomirilo; dogodek jim je vlil strah v kosti, srce jih je prestrašil, vznemiril; vliti komu tolažbo v srce ga potolažiti
// povzročiti, da kaj postane značilnost česa: avtor je vlil v razpravo precej realizma
● ekspr. jabolčnik je kar vlil vase hitro, v velikih požirkih popil; ekspr. vliti občutja v besede izraziti jih z besedami
vlít -a -o: izmeriti količino v steklenico vlitega vina
vlívati -am nedov. (í) - 1. spravljati kaj tekočega v kaj: vlivati rum v čaj; vlivati sok, vino v steklenico; vlivati staljen svinec, vosek v kalup; pren. znanja se ne da vlivati v glavo
- 2. ekspr. povzročati, da kdo občuti stanje, kot ga določa samostalnik: s svojim ravnanjem je vlival optimizem; vlivati komu zaupanje v samega sebe / take izkušnje vlivajo razočaranje
● ekspr. pijačo je kar vlival vase pil je hitro, v velikih požirkih; ekspr. ne bi rad vlival pelina v njegovo veselje z neprijetnostmi kvaril njegovega veselja; knjiž., ekspr. znala je vlivati olja na ogenj koga (še bolj) razburjati, dražiti; (še) poslabševati položaj, odnose
vlivajóč -a -e: ves čas je bil z njimi, vlivajoč jim pogum
vodíti vódim nedov. (ī ọ́) - 1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti
// iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu - 2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo
// držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod - 3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše
// otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu - 4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil
- 5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke
// delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo - 6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
- a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo
- b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek
// biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet
- 7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi
- 8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka
- 9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo
// omogočati, da kdo- a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje
- b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj
- 10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi
// delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad - 11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige
- 12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
// biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Sovjetsko zvezo; voditi z dvema točkama
// biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov - 13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati
● pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
♦ aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami
vodèč -éča -e - 1. deležnik od voditi: vstopila je, vodeč za roko otroka; steza, vodeča strmo navzgor
- 2. vodilen: vodeči arhitekt tistega časa / dohiteti vodečega tekača / vodeča politična vloga
vóden -a -o: netočno vodene knjige; strokovno vodeno delo
♦ voj. vodeni izstrelek izstrelek, ki se z elektronskimi napravami usmerja proti cilju
vréči vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči
// dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko
// ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti
♦ šport. vreči kopje
// nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili
// vreči oporišče v zrak razstreliti ga - 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel
// vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti
// ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku - 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže
// nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo - 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven
- 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim
- 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj
- 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo
- 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
- 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel
// v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup - 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo
// publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum - 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce
// prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak
vréči se nav. ekspr. - 1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj
// s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti - 2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika
- 3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo
- 4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati
// s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati
● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti
vŕžen -a -o: v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj
♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti
vrézati vréžem dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z rezanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vrezati napis, podobo, znamenje; vrezati v drevo, kovino, steklo; vrezati z nožem; dati si vrezati začetnici imen v prstan vgravirati
// lisice so mu vrezale krvavo progo v zapestje / reka je vrezala svojo strugo v skrilavce; pren., ekspr. nič ni moglo izbrisati podobe, ki so jo vrezali prvi stiki s tujim svetom
♦ teh. vrezati navoj - 2. z rezanjem prodreti v tkivo, snov: vrezati v organ; vrezati s skalpelom
vrézati se - 1. narediti se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik: v čelo so se mu vrezale gube
- 2. ekspr. boleče se zajesti v kaj, pritisniti ob kaj: naramnica se mu je vrezala v ramo
- 3. ekspr. z globokim duševnim delovanjem, učinkom priti trajno v kaj: ta prizor se mu je vrezal v spomin, zavest
vrézan -a -o: v lesen strop vrezana letnica
♦ obrt. vrezani žep žep, pri katerem se odprtina vreže v oblačilo
vrezováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z rezanjem delati, oblikovati kaj v kaj: vrezovati napis, okraske; vrezovati v kamen, kovino, les / vrezovati žige / jarem mu je vrezoval krvave proge v kožo; ekspr. trpljenje mu je vrezovalo gube v obraz
♦ teh. vrezovati navoje - 2. z rezanjem prodirati v tkivo, snov: vrezovati v organ; vrezovati s skalpelom
vrezováti se - 1. delati se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik: v čelo se mu že vrezujejo gube
- 2. ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: veriga se mu je vrezovala v zapestje
- 3. ekspr. z globokim duševnim delovanjem, učinkom prihajati trajno v kaj: besede so se mu vrezovale v zavest
vršíti1 -ím nedov. (ī í) - 1. publ. delati, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo; izpolnjevati: pogumno je vršil svojo nalogo; vršiti ukaze; vršiti voljo koga / vršiti oblast uveljavljati; vrši roditeljske pravice
// delati, opravljati: vsak vrši svoje delo; vršiti poklic, prakso
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vršiti kontrolo; vršiti nadzorstvo nad čim nadzorovati kaj; vršiti poizvedbe o čem poizvedovati; vršiti pritisk na koga pritiskati; pouk se vrši v domačem jeziku poučuje se - 2. zastar. dokončevati: čebele vršijo celice
vršíti se publ., s prislovnim določilom, z glagolskim samostalnikom potekati, dogajati se: zadnje dejanje drame se vrši pred hišo; v njem se je vršil preobrat / opisovati dogodek, kakor se je v resnici vršil / povsod se vrši boj za obstanek se bori; predstava se je vršila na prostem je bila
vstópati -am nedov. (ọ̄) - 1. stopati v prevozno sredstvo: potniki so vstopali in izstopali; vstopati v avtobus, dvigalo; vstopati pri sprednjih vratih
// stopati v kaj sploh: gledalci vstopajo v dvorano; vstopati skozi vrata; hrupno, po prstih vstopati / vstopati v državo na mejnih prehodih - 2. prihajati v kaj, v notranjost česa: del organa, kjer vstopajo in izstopajo žile, živci / hladilna tekočina vstopa zgoraj priteka; skozi odprtino vstopa svetloba
- 3. postajati član kake organizacije, društva: vstopati v kulturna društva, politične organizacije / dov. z današnjim dnem vstopam v klub
- 4. začenjati peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: instrumenti so vstopali drug za drugim; pevci vstopajo na dirigentov znak
- 5. ekspr. začenjati delovati na kakem področju: v književnost vstopa mlada generacija; vstopati v svet gledališča
- 6. z oslabljenim pomenom začenjati biti v kakem obdobju: vstopati v novo leto; vstopati v zadnje desetletje stoletja / vstopati v obdobje industrializacije / vstopati v novo življenje
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: vstopati v vojno s kom / predmeti in pojavi vstopajo v nova razmerja
● ekspr. pesnik vstopa v nove svetove v njegovih pesmih se pojavljajo nova področja; ekspr. zvoki so vstopali vanj zaznaval jih je
vstopajóč -a -e: zemlja veže vstopajočo sončno energijo
vstopíti in vstópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. stopiti v prevozno sredstvo: potniki vstopijo v avtobus, dvigalo; vstopil je na glavni postaji; vstopiti pri sprednjih vratih
// stopiti v kaj sploh: vstopil je prvi; vstopiti skozi vrata; vstopiti v sobo; hitro, nepričakovano, oblastno vstopiti; drug za drugim so vstopili v jamo / publ. v naš zračni prostor je vstopilo tuje letalo - 2. priti v kaj, v notranjost česa: mesto, kjer vstopijo v organ žile, živci / krogla je vstopila na sencih
- 3. postati član kake organizacije, društva: vstopiti v društvo, stranko / vstopiti v samostan postati redovnik, redovnica
// vstopiti v gimnazijo začeti se šolati na gimnaziji; na univerzo je vstopil z dvajsetimi leti / vstopiti v službo zaposliti se - 4. začeti peti, igrati v določenem trenutku med petjem, igranjem drugih: pevec je vstopil na dirigentov znak; na sredi skladbe vstopijo trobente
- 5. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je vstopil s prvo generacijo povojnih pesnikov; vstopiti v svet politike
- 6. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: vstopiti v novo leto / vstopiti v obdobje industrijske revolucije / vstopiti v novo življenje
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: s tem dnem so vstopili v vojno / vstopiti v boj začeti se bojevati
● ekspr. tedaj je v njegovo življenje vstopila ona jo je spoznal in je začela vplivati na njegovo življenje
♦ alp. vstopiti v steno začeti plezalni vzpon
vstopívši zastar.: vstopivši v sobo, je pozdravil; vstopivša potnica
vzdramíti in vzdrámiti -im dov. (ī á) - 1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno; zbuditi: vzdramilo ga je tuljenje sirene; vzdramiti otroka; vzdramiti se od bolečin; vzdramiti se ob petih; težko se vzdramiti / sredi takega razmišljanja jo je vzdramil zvonec; pren., ekspr. vzdramiti vest v kom; mesto se je vzdramilo v sončnem jutru
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: vzdramiti iz prijetnih sanj; vzdramiti se iz spanja
// knjiž. povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: vzdramiti ljudstvo / vzdramiti k narodni zavesti - 2. knjiž. vzbuditi: vzdramiti v kom ljubezen; vino je vzdramilo splošno veselost / alkohol je vzdramil njegovo domišljijo; to ime vzdrami stare spomine
vzdrámljen -a -o: iz sanj vzdramljen človek; otrok je že vzdramljen
vzéti vzámem dov., vzêmi vzemíte; vzél; nam. vzét in vzèt (ẹ́ á) - 1. narediti, da pride kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: vzel je košaro in odšel po sadje; vzemi (si) žlico in jej; vzeti komu prtljago iz rok; vzela je denar od kupca in ga preštela / vzeti bolniku kri z brizgalko; vzeti vzorce kamnin / vzeti kamen v roko; vzeti otroka v naročje / kot povabilo vzemite, prosim, še kakšen piškot
// narediti, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: vzeti na pot najnujnejše stvari / vzemite s seboj dovolj denarja; vzeti koga s seboj na potovanje / vzel je starše k sebi naredil, da živijo pri njem
// prevzeti, dvigniti: plačano blago lahko vzamete pri prodajalcu; ker je bil bolan, je njegovo plačo vzela žena / vzeti dopust poleti - 2. narediti, da pride kaj k osebku navadno v posest
- a) kar se mu da, ponudi: vzeti darilo, podkupnino; nerad je vzel denar od staršev; vzemi, če ti je kaj všeč; z veseljem, hvaležno vzeti kaj
- b) kar je na razpolago: vzel je obleko, ki je bila pripravljena / pog.: vzeti kruh pri peku kupiti; za tako ceno bo avtomobil vzel; vzeti kuhinjo na kredit / ekspr. kje naj vzamem toliko denarja dobim
- c) kar se ne da: vlomilec je vzel samo denar; s silo vzeti / kot grožnja otrokom če ne boš priden, te bo vzel bavbav / evfem. v gneči je vzel denarnico ukradel
// star. vzeti mesto, trdnjavo z obleganjem zavzeti, osvojiti - č) zaradi pravil igre: vzeti z višjo karto
// najeti: če bo že pozno, vzemi taksi; vzeti sobo za en mesec / vzeti posojilo / vzeti odvetnika, zagovornika; morala bo vzeti koga za pomoč
- 3. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: vse so mu vzeli, kar je imel; ker je prepisoval, mu je učiteljica vzela zvezek / vzeti komu vozniško dovoljenje / vzeti komu čin, naslov / vzeti komu pravico do uporabe česa / vzeti komu delo, prostost, svobodo / vzeti komu čast, ugled / neuspeh mu je vzel veselje do risanja; vzeti komu voljo do dela; ekspr. vzeti dekletu nedolžnost / ekspr.: priprave so jim vzele dosti časa za priprave so porabili; prehlad mu je vzel glas zaradi prehlada ni mogel glasno govoriti; vzeti komu življenje ubiti ga
- 4. povzročiti, narediti, da je česa manj ali ni več: vzel je še eno pest in mera je bila točna; vzeti od celote / vzeti gnilo sadje proč odstraniti
// narasla voda je vzela most odnesla; otr. ni, ni, muca je vzela / suša je vzela ves pridelek uničila; sonce je vzelo sneg stalilo; ekspr. griža je vzela dosti otrok zaradi griže je umrlo
// kot kletvica: vrag te vzemi; hudič naj vzame vse skupaj
// ekspr. narediti, povzročiti, da kdo postane bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vzela; brezoseb. od lani jo je precej vzelo - 5. s prislovnim določilom narediti, da kdo, kaj kam pride z določenim namenom: vzeti jed na krožnik / vzeti koga v avtomobil / koklja je vzela piščanca pod perut / spomladi so vzeli šiviljo na dom / vzel je pesem v revijo jo v njej objavil
- 6. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejeti
- a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju so vzeli več novih delavcev; v šolo so vzeli le učence z odličnim uspehom / zaradi bolezni ga niso vzeli k vojakom; vzeli so jo med redovnice / vzeti koga v svojo družbo / vzeti koga na stanovanje; vzeti začetnika v službo / elipt. glede na vaše izkušnje vas bomo vzeli sprejeli v službo
- b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: vzeti bolnika v oskrbo; vzeti obleko v popravilo; vzeti otroka v rejo / vzeti v obravnavo začeti obravnavati; vzeti okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
// v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: vzeti za botro; vzeti koga za družabnika, hlapca / vzeti koga za svojega posvojiti ga; vzeti za moža omožiti se, poročiti se s kom
// poročiti se s kom: vzel je lepo vdovo; vzela ga je, čeprav je precej starejši od nje; pred pustom se bosta vzela / knjiž. vzeti v zakon
- 7. s prislovnim določilom narediti, da pride kaj z določenega mesta: vzeti denar iz denarnice, knjigo s police / vzeti roke iz žepa / vzeti dol, ven; pog. vzeti potico ven iz pečice
// narediti, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: vzeti repo iz zasipnice; vzeti denar iz banke / vzeti avtomobil iz popravila; vzeti obleko iz čiščenja / vzeti film s programa prenehati ga predvajati; vzeti revijo iz prodaje prenehati jo prodajati
// narediti, da kdo ni več kje vključen: zaradi slabega uspeha so ga vzeli iz šole; zaradi bolezni vzeti otroka iz vrtca - 8. s prislovnim določilom oskrbeti se s čim iz kakega vira: obleke so vzeli iz vojaških skladišč / pog. v knjižnici bom vzel nove knjige si jih izposodil
// pisatelj je vzel izraze iz kmečkega govora; vzeti primere iz vsakdanjega življenja / ekspr. le od kod vzame toliko moči za življenje dobi - 9. pog. narediti kaj za predmet dela: pri čiščenju je vzela dve stopnici naenkrat
// v zvezi z za uporabiti: za pripravo jedi vzeti uležano meso / za merilo je zmeraj vzel ceno kruha
// predelati (pri pouku): pri zgodovini so vzeli preseljevanje narodov; v šoli tega še nismo vzeli / žarg., šol. vzeti naprej seznaniti učence z novo snovjo - 10. narediti, da pride kaj v telo: vzeti sirup proti kašlju; zjutraj in zvečer vzeti tableto / vzeti kapljice za oči nakapati si jih v oči
- 11. s prislovnim določilom načina pokazati, občutiti določen odnos do česa: vse vzame s smešne strani; ne vzemi navodila preveč dobesedno; vzeti ponudbo resno / če vzamemo v celoti, se je stanje izboljšalo / če tako vzamem, mi je kar dobro izraža pridržek, omejitev trditve; življenje je, če se tako vzame, podobno loteriji; ga dobro poznate? Kakor se vzame
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: vzeti kaj za resnico; vzeti trditev za sporno; vzeti stvari take, kot so; to ravnanje je vzel kot nehvaležnost - 12. sprejeti mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče neglede na resničnost: če vzamemo, da je hitrost avtomobila sto kilometrov na uro, je potrebna tolikšna zavorna razdalja / vzemimo, da bodo prišli vsi / no, vzemimo, da imaš prav izraža omejitev prepričanosti o čem
// v velelniku izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: vse panoge so v težkem položaju, vzemite gradbeništvo / zakaj se ne ukvarja s športom, vzemimo na primer s kolesarjenjem - 13. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vzel je zalet in skočil; star. vzeti slovo (od koga, česa) posloviti se
- 14. v zvezi z nase narediti kaj za svoje z vsemi posledicami: vzeti nase krivdo, sramoto
// narediti, da je osebek deležen česa: vzeti nase tudi bridkost in trpljenje / vzeti nase odgovornost za dober potek del - 15. ekspr., v zvezi vzeti v roke izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: pri tej hiši bi bilo dobro, da bi kdaj vzeli metlo v roke; rada vzame pletenje v roke / čevlje je takoj vzel v roke jih začel popravljati; šele zvečer je lahko vzel knjige v roke začel brati, se učiti
// preden ga je vzel v roke inštruktor, ni znal voziti ga je začel učiti
// izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: predsednik je zadevo sam vzel v roke / vzeti usodo v svoje roke
● nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; pog., ekspr. podjetje je vzel hudič podjetje je propadlo; ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti; pokvarjeno blago so vzeli iz prometa so nehali prodajati; on je tak, kot bi ga vzel iz škatlice brezhibno, lepo oblečen, urejen; besedo mi je vzel iz ust, z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; vznes. Bog ga je vzel k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. vzeti otroka k prsim podojiti ga; ekspr. strah mu je vzel besedo od strahu ni mogel govoriti; ekspr. nenavadna lepota jim je vzela dih, sapo zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; vzeti komu glavo obglaviti ga; pog., ekspr. vzeti konec umreti, poginiti, ubiti se; pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. močna svetloba mu je vzela oči, vid ga je oslepila; evfem. vzel jo je imel je z njo spolne odnose (brez njene privolitve); ekspr. vzeti koga na muho, piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; pog. vzeti petsto dinarjev na račun vzeti del plačila vnaprej; pog. v trgovini vzeti na račun tako, da se dolžni znesek zapiše ter plača pozneje; ekspr. vzeti na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. vzeti problem pod drobnogled natančno in vsestransko ga proučiti; ekspr. vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; vzeti koga pod roko in se sprehajati dati svojo roko pod njegovo, navadno v višini komolca; vzeti koga pod streho dati mu prenočišče, hrano; publ. pri tej stvari je treba vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati; ekspr. vzeti koga v precep spraviti ga v položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče; pog. vzeti staro pohištvo v račun upoštevati ga kot del plačila; vzeti v roke ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. ne ve, kako naj se stvari loti, ker nima česa vzeti v roke nima na razpolago ustreznih pripomočkov, sredstev; ekspr. vzeti pamet v roke začeti premišljeno ravnati; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; ekspr. včasih besed ne more vzeti za (čisto, suho) zlato ne verjame jim popolnoma; pog. tega mi ne smete vzeti za zlo zameriti; knjiž. te podatke je treba vzeti z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; vzeti naposodo izposoditi si; pog. vzeti obleko noter zožiti; Bog je dal, Bog je tudi vzel v krščanskem okolju izraža sprijaznjenje z izgubo; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ ekon. vzeti bankovec iz obtoka; igr. vzeti z mondom; jur. vzeti prstni odtis; mat. vzeti popravo zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno; med. vzeti bris; šah. vzeti figuro izločiti jo iz igre
vzéti se pog., s prislovnim določilom pojaviti se, priti: od nekod se je vzel zdravnik in pomagal ponesrečencu; od kod ste se pa vzeli tako nenadoma / od kod se je vzela tvoja pridnost izvira
● star. barve se ne vzamejo skupaj ne gredo skupaj, se ne ujemajo; pog. morali bi se skup vzeti se dogovoriti, potruditi za kaj; star. dobro se vzameta skupaj dobro se razumeta; dobro sodelujeta; pog. le kje se je vzel, da je tak od koga, od kod ima take (slabe) lastnosti
vzéti si narediti, da je osebku kaj na razpolago, navadno brez privolitve drugega: vzeti si oblast, pravico / pog.: ni si vzel niti toliko časa, da bi v miru pojedel; popoldne si je vzel čas za branje je bral; vzeti si dve uri časa za ogled mesta porabiti
● nižje pog. naprej si je vzel, da tega ne bo storil sklenil je
vzémši zastar.: vzemši otroka v naročje, je sedla
vzét -a -o: vrniti po vojni vzeto zemljo; beseda, vzeta iz nemščine; na silo vzeta stvar; v najem vzeta hiša; statistično vzeto se izvoz izboljšuje
● nar. zahodno to pojasnilo je izpod pazduhe vzeto izmišljeno, zlagano; zastar. ona je pri njih zelo gor vzeta zelo jo cenijo
za predl., v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka v tožilniku zá- (ȃ) - I. z rodilnikom za izražanje časa, v katerem se dejanje dogaja: za časa Marije Terezije; domov je prišla še za dne podnevi; že za mladosti je težko živel v mladosti; od svoje iznajdbe ni imel za življenja prav nič
- II. s tožilnikom
- 1. za izražanje premikanja, usmerjenosti k drugi, zadnji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: skriti se za drevo, plot; sonce je zašlo za goro, oblake / sesti za mizo
// za izražanje položaja na notranji strani česa: zatakniti revolver za pas; osa mu je zlezla za srajco / dati pero za klobuk - 2. za izražanje smeri, cilja prevoznega sredstva: ladja za Dubrovnik bo odplula zjutraj; avtobus za Maribor je pravkar odpeljal / neprav. odpotoval je za Pariz v Pariz
- 3. za izražanje predmeta, na katerega se nanaša dejanje: ni se menil za njene besede; pes ga je zgrabil, ekspr. popadel za hlačnico; bati se za koga; vleči za lase; privezati konja za ograjo; izvedeti za novico, resnico; glasovati za predlog; stresla ga je za ramo; prijeti se za rob mize; potegniti, pog. pocukati za rokav; držati se za roke; zavzeti se za stvar / prizadevanje za kaj; zanimanje za koga
// za izražanje predmeta, ki je cilj dejanja: igrati za denar; prositi za miloščino, podporo; bojevati se za oblast, svobodo; poskrbeti za red / prošnja za podporo - 4. za izražanje funkcije, položaja: biti za botra, pričo; izvoliti, razglasiti za predsednika; hoteti, imeti koga za prijatelja; določiti, postaviti za razsodnika, varuha / izreči se, šteti se za Slovenca
- 5. za izražanje omejevanja dejanja na predmet: nobenih težav niso imeli za denar; za ta letni čas je razmeroma mrzlo; zelo razvajeni so za naše pojme / zame to ni vseeno; s tem zanj še ni konec težav
// za izražanje omejevanja glede na lastnost, značilnost: biti slep za barve; len za hojo, pisanje; dovzeten za kaj; biti trden za svoja leta; občutljiv za mraz, svetlobo / sprejemljivost za vse novo - 6. za izražanje omejitve lastnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, neumnega; veljati za poštenjaka; izdaja se za zdravnika / tako ravnanje imam, štejem za napačno; razglasiti listino za neveljavno
- 7. za izražanje namena: imeti konja za jahanje; pripraviti meso za pečenje / iskati skladišče za blago; dobiti za darilo; klop ima tudi za ležišče; boj za obstanek; telica bo za pleme; krompir za seme; za večerjo speči kokoš / elipt. peso imamo za krave za krmljenje krav
// komite za kulturo; svet za zdravstvo / iščemo delavca za k stroju; tak nisi za med ljudi za javnost, za v družbo; pripravljati se za na pot; knjige za na razstavo; ekspr. dobiti kaj za pod zob za hrano; zbuditi otroka za v šolo - 8. za izražanje odnosa: ima jo za ljubico; vzeti koga za moža; najeti za pomočnico / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
- 9. za izražanje obstajanja česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa samostalnik ali nedoločnik: imate kaj za popravilo; imaš kaj za žejo imaš kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti, za obleči
- 10. za izražanje količine časa: dela ima za tri dni; odpotovali so za ves teden; najeti hišo za vse poletje / ekspr. to si bo zapomnil za vse večne čase, za vse življenje / ekspr. za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; za hip je izgubil razsodnost / to velja za danes, za dolgo, za naprej, za vselej, za zdaj; proračun za letos je večji kot lani / v osmrtnicah za vedno nas je zapustil naš ljubi mož, oče in ded / pridi za čez poletje k nam
// za izražanje datumsko ali kako drugače določenega časa: obišče nas za novo leto; to vino pijejo za največje praznike / naročiti za osmo uro; zmenili smo se za zvečer / dogovoriti se za v soboto
// star. za izražanje časa, po katerem se kaj zgodi; čez: solata bo za nekaj dni zunaj; za nekaj minut bom nazaj / za četrt ure bova tam - 11. za izražanje lastnosti, vrste: občutek za čas, hitrost, mero; honorar za članek; zaboj za drva; prostor za kadilce; spored za nedeljo; kupiti lak za nohte; ukrepi za omejevanje uvoza; učbenik za osmi razred; rok za prijave je potekel / to je poglavje zase posebno poglavje
- 12. za izražanje načina, kako dejanje poteka: prodati za gotovino; bežati, teči kakor za stavo; nekaj je govoril sam zase potiho
// ekspr. za silo razume nemško / krstili so ga za Janeza; star. piše se za Štefana Kovača / za gotovo vedeti zagotovo; naseliti se za stalno; za trdno skleniti zatrdno
// za dobro vzeti - 13. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: za tiste besede ti bo žal; nimaš se za kaj bati; jokati, razjeziti se za vsako malenkost, ekspr. za prazen nič; biti kaznovan za krajo; za to me je hotela tožiti; zaprli so ga za veleizdajo / za kazen je moral klečati
- 14. za izražanje mere: umakniti se za korak; biti za ped manjši; hiši sta oddaljeni za streljaj / ekspr. za las so ušli nesreči / do vrha je za dobro uro hoda; goriva, hrane imajo za mesec dni / poceniti za deset odstotkov; biti močen za dva; reka je narasla za dvajset centimetrov; zaostajati za pet točk / za koliko je zavarovan; imeti denar za sproti; povečati za štirikrat; ustavi vsaj za toliko, da nekaj spijemo
- 15. za izražanje zamenjave: bom jaz plačal za brata; prodajati šmarnico za cviček; zamenjati travnik za njivo; prodati kaj za vrednostne papirje / predsednika ni bilo. Zanj je podpisal tajnik
♦ zal. za založbo Peter Novak - 16. za izražanje vrednosti česa: angleščino je znal za odlično; bankovec za sto dinarjev / ekspr. hiše ne proda za noben denar, za nič, za vse na svetu nikakor ne proda
- 17. za izražanje podkrepitve trditve: za božjo voljo, pazi na svoje besede; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog. zvečer bom za primoj prišel zagotovo; pog., ekspr. kaj, za vraga, naj vam še dam
- III. z orodnikom
- 1. za izražanje položaja
- a) na drugi, zadnji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: za hišo imajo lep vrt; postaviti se, teči za kom; otroci so stali v vrsti za materjo; riba se je pognala za mušico; izginiti za ovinkom; prisluškovati za vrati / dokumenti so bili zadaj za knjigami; zadaj za vasjo je igrišče
- b) na notranji strani česa: za srajco je imel skrit zvezek / nositi pištolo za pasom
- c) ob strani ali v neposredni bližini česa: za cesto je jarek; sedeti za mizo; za reko raste jelševje
- 2. za izražanje stvari, ki povzroča, da kaj ni neposredno razvidno: za cinizmom se skriva nežnost; za frazami je čutil obup / ekspr. kdo tiči za to spletko
- 3. za izražanje sledenja v času: za dnevom pride noč; za torkom je sreda / za pionirji so nastopili mladinci / najhujše je že za nami; za seboj je imel dolgo pot; zapreti vrata za seboj
- 4. nav. ekspr. za izražanje ponavljanja sledenja: tako je šlo dan za dnem, leto za letom, uro za uro; v boju je padel mož za možem; pila je počasi, požirek za požirkom; voz za vozom se je izgubljal v temi
- 5. za izražanje, da kdo ni prvi lastnik česa: podedovati za očetom; nositi obleko za sestro
- 6. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
- a) ki naj se spozna, zazna; po: poizvedovati, povpraševati za kom; pogledati za vremenom kakšno je vreme
- b) ki je cilj čustvovanja, volje: obšla ga je želja za potovanjem / ekspr. koprni za njim
- c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati za mladostjo, za sinom; hudo mu je za materjo
- 7. za izražanje namena ali cilja glagolskega dejanja: berač je stikal po smeteh za hrano / težiti za popolnostjo; ekspr. gnati se za zaslužkom / stopi ven in poglej za otrokom / ekspr. lov za bogastvom, srečo
- 8. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: zboleti za gripo; umreti za rakom, steklino / bolehati za mrzlico / živina je poginjala za lakoto
● neprav. ne vem, kaj za ena ženska je bila katera, kakšna; bil je pametnejši in se je za časa umaknil začasa, pravočasno; ekspr. loviti se za vsako bilko prizadevati si najti kakršnokoli možnost za rešitev; ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj; hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); ekspr. za glavo se je prijel, ko je izvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; ekspr. dala mu je samo toliko, da je bilo za ime zelo malo; pog. delal bom, dokler bom še za kaj krepek, zmožen za delo; biti za nadlego s prisotnostjo, z zahtevami povzročati, da kdo ne more opravljati svojih nalog ali da jih opravlja težje, počasneje; ekspr. tu ne gre za nesrečo, ampak za malomarnost to ni nesreča, ampak malomarnost; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije; takrat je veljalo: oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje; ekspr. za pavliho ni hotel biti nikomur ni pustil, da bi se kdo norčeval iz njega; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. jesti za tri zelo veliko; ekspr. spraviti koga za zapahe doseči, da ga zaprejo; moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna; ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil popolnoma uničen; pog. imate kaj za jesti hrane, jedi (zame); pog. veliko dela je še za opraviti je treba, se mora; pog. imaš za posoditi tisoč dinarjev lahko posodiš; prepovedati komu enkrat za vselej dokončno, nepreklicno; slabš. ti si za v muzej tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; pog. ima nekaj za bregom, plotom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; pog., ekspr. saj nisem tako za luno neumen, naiven; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. letati za ženskami prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; preg. kdor za smolo prime, se osmoli; prim. začasa, zagotovo, zamlada, zatrdno ipd.
zabíti -bíjem dov., zabìl (í ȋ) - 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko
- 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho
// ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik - 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti
- 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo
- 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura
- 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo
- 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil
- 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka
- 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil
● žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti
zabíti se - 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča
// za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige
- 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom
zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti
zabít -a -o - 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata
● ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito
♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko - 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi
- 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti
zabúbiti se -im se dov. (ū ȗ) - 1. spremeniti se v bubo: gosenica, ličinka se zabubi
- 2. ekspr. za dalj časa se zapreti sam vase, v ozek krog ljudi: po nesreči se je kar zabubil / zabubiti se sam vase
// za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabubil se je v svojo sobo in študiral - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zabubiti se v delo, razmišljanje
zabúbljen -a -o: v svoje ideje zabubljen človek
začutíti in začútiti -im dov. (ī ú) - 1. s čutili zaznati: pod prsti je začutil kri; začutiti potres, top udarec / pes laja, ker je začutil ljudi / star.: ko so začutili korake, so se poskrili zaslišali; začutiti parfum zaduhati
- 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: na sebi je začutil njihove poglede; takoj so začutili, da je nekaj narobe / živali začutijo nevarnost
// dojeti s čustvi: skušal je začutiti in razumeti čas, v katerem živi; začutiti glasbo, naravo - 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: v njegovih besedah so začutili užaljenost / začutiti potrebo po gibanju
- 4. doživeti čustva, občutke: začutiti jezo, veselje, žalost / začutiti z reveži občutiti sočutje
- 5. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: začutil je bolečine v hrbtu; začutiti lakoto; začutiti trenutno slabost / začutiti ljubezen, spoštovanje do koga
začutíti se in začútiti se v svoji zavesti oblikovati o svojem stanju, položaju tako mnenje, kot ga nakazuje določilo: fant se je začutil odraslega; začutila se je samo in zapuščeno
zadólbsti -dólbem [u̯b] dov., zadólbite in zadolbíte (ọ́) knjiž. z dolbenjem narediti, izoblikovati; izdolbsti: zadolbsti napiszadólbsti se - 1. zariti se: črv se zadolbe v les / krogla se je zadolbla v steno
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zadolbel se je v učenje
zadólben -a -o: tako sta zadolbena v pogovor, da nič ne slišita
zadržáti -ím dov. (á í) - 1. s prijemom ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: hotel je planiti pokonci, ko ga je zadržala trda roka; zadržal ga je, da ni omahnil v prepad / zadržal je konja, da sem stopil na voz; zadržal je psa, da ni planil nanj / zadržal je nihalna vrata, da je lahko vstopila
- 2. narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: zadržal je kotaleč se kamen; podstavili so coklo, da bi zadržala vagon / jez je zadržal, kar je neurje odneslo v reko / zadržali so sovražnikove tanke
- 3. narediti, da kaj ne izteka, odteka: z dlanjo je zadržal vodni curek; pritisnil je na žilo, da bi zadržal kri / zadržati solze / zadržati vodo zavestno ne izprazniti sečnega mehurja; pren. zadržati življenje
- 4. povzročiti, da kaj ne more skozi: filter zadrži trdne delce / smrekove veje zadržijo dež
- 5. narediti, da se kaj ne širi
- a) na večjo površino: z brisalko je zadržala razlito tekočino
- b) v okolico: ta prst zadrži veliko vlage / peč zadrži toploto
- 6. narediti, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadržati pismo; zadržati pošiljko zaradi kontrole
- 7. z glagolskim samostalnikom narediti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša je zadržala rast; zadržati gospodarski razvoj / zadržati epidemijo
♦ jur. zadržati postopek - 8. z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadržati izplačilo; zadržati izvršitev kazni; zadržati zvišanje cen
- 9. narediti, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadržati jezo, radovednost, sovraštvo
// z glagolskim samostalnikom ne narediti tega, kar določa samostalnik: zadržati dih, jok, smeh / zadržati korak - 10. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: zadržal ga je, da mu je razložil svoj načrt; zadržati koga na kosilu
// s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti na določenem mestu: zadržati koga na policiji, v bolnišnici; v lepem vremenu ga nič ne more zadržati v stanovanju
// povzročiti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: jutri se bo vrnil, če ga kaj posebnega ne bo zadržalo; nič ga ni moglo zadržati, da ne bi izpeljal svojega načrta - 11. publ. obdržati: nekaj stvari je zadržal, drugo je razdelil / divizija mora obmejno področje zadržati v svojih rokah / zadržati funkcijo, privilegije / zadržati enako stopnjo rasti dohodkov kot prejšnje leto / zadržati posel
zadržáti se - 1. s prislovnim določilom ostati daljši čas kje: rad se je zadržal pri nas; spotoma se bomo zadržali v Postojni / otroci so se dalj časa zadržali pri slonih / predsednik se je z gosti zadržal v daljšem pogovoru
- 2. publ. določen čas obravnavati: na seji so se zadržali zlasti ob premajhni delavnosti nekaterih članov; zadržimo se pri tem pojavu, vprašanju
- 3. ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: novica ga je zelo vznemirila, toda zadržal se je; ob pogledu na kraj nesreče se ni mogel zadržati
- 4. s prislovnim določilom izraziti, pokazati tako razpoloženje, odnos do ljudi, okolja, kot ga izraža določilo: spoštljivo se zadržati do koga, proti komu; glej, da se boš dobro zadržal; lepo se zadržati
● redko preperel list se je zadržal v travi od prejšnje jeseni je ostal; publ. ime manufaktura se je zadržalo do danes je ostalo, se je ohranilo; star. zna se zadržati se vesti
zadržán -a -o - 1. deležnik od zadržati: zadržana žival je silila naprej; pismo je bilo zadržano
- 2. ki svojih misli, čustev ne izraža v izraziti, opazni obliki: zadržan človek; do nje, proti njej je bil vljuden, toda zadržan / biti zadržane narave; zadržano vedenje / zadržan glas, obraz
// ki ni jasen, izrazit: zadržan smeh; zadržano veselje - 3. ki izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: zadržana kritika; zadržano mnenje / doživeli so zadržan sprejem nenaklonjen, odklonilen
- 4. ki ne vzbuja pozornosti: zadržane barve / zadržana obleka
- 5. v povedni rabi ki mora biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: jutri ne bo prišel, ker je zadržan; prisl.: zadržano govoriti, hvaliti; zadržano naklonjen
♦ muz. zadržano označba za spremembo hitrosti izvajanja ritenuto; označba za hitrost izvajanja sostenuto; sam.: v njem je nekaj umirjenega in zadržanega
zadrževáti -újem nedov. (á ȗ) - 1. s prijemom ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: zadrževal ga je, da ne bi padel / zadrževal je konja, ko sem stopal na voz
- 2. delati, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: nekaj trenutkov je zadrževal deblo, da ne bi zdrsnilo navzdol / zadrževati je moral preganjalce, medtem ko so tovariši bežali / počasna vozila zadržujejo promet
- 3. delati, da kaj ne izteka, odteka: zadrževati kri s pritiskom na žilo / zadrževati solze
- 4. povzročati, da kaj ne more skozi: filter, mreža zadržuje trdne delce / izolacija na zunanji strani stene zadržuje vlago
- 5. delati, da se kaj ne širi
- a) na večjo površino: korenine zadržujejo prst, da je veter ne odnaša
- b) v okolico: mah zadržuje vlago / šamot dobro zadržuje toploto
- 6. delati, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadrževati pošiljke na carini
- 7. z glagolskim samostalnikom delati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zadržuje rast; neustrezna zakonodaja zadržuje gospodarski razvoj
- 8. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadrževati izplačilo zaslužka / ekspr. zadrževati zlom države
- 9. delati, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadrževati jezo; veselje je težje zadrževati kakor žalost
// z glagolskim samostalnikom ne delati tega, kar določa samostalnik: zadrževati dih, jok, kašelj / zadrževati korak - 10. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: odšel je, čeprav so ga gostitelji zadrževali / ni mogel priti, ker so ga zadrževali neodložljivi opravki
// povzročati, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: nič ga ni zadrževalo, da ne bi mogel napraviti, kar je hotel; sram ga je zadrževal, da ni vsega povedal - 11. s svojo prisotnostjo, ravnanjem ovirati koga pri njegovem delu: tu sediš samo zato, da me zadržuješ; kaj me zadržuješ s tako nepomembnimi stvarmi; ne bom te zadrževal, samo nekaj nujnega ti moram povedati
zadrževáti se - 1. s prislovnim določilom ostajati daljši čas kje: v mestu se je zadrževal tri dni / v dolini se je cel dan zadrževala megla / poleti se zadržujejo na deželi stanujejo, živijo
- 2. ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: izrečene besede so ga jezile, toda zadrževal se je; ob tolikšni nesramnosti se ni mogel več zadrževati
● publ. na seji so se dlje zadrževali pri tem vprašanju so ga dalj časa obravnavali
zadrževáje: zadrževaje jezo je zapustil sobo
zadržujóč -a -e: prisluškoval je, zadržujoč dihanje; prisl.: ravnati zadržujoče
♦ muz. zadržujoče označba za spremembo hitrosti izvajanja ritardando
zadrževán -a -o: zadrževan jok
zagánjati -am nedov. (ȃ) - 1. spravljati kaj v delovanje, tek: zaganjati motor / voznik je nekaj minut zaganjal avtobus
- 2. povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku prihaja kam: valovi so zaganjali čoln ob breg; veter jim je zaganjal dež v obraz
● redko vojaki so spretno zaganjali sulice metali - 3. delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zaganjati krave na pašo
- 4. knjiž. poganjati, odganjati: rastlina je že začela zaganjati / mirta zaganja novo popje
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh; labodi so zaganjali vedno hujši vrišč
zagánjati se - 1. hitro, sunkovito se gibati: pri hoji se zaganja / mlinski kamni so se zaganjali / burja se zaganja
- 2. navadno s prislovnim določilom s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo: zaganjal se je od skale do skale; žival se je zaganjala po strmini navzgor
- 3. s predlogom hitro, sunkovito se premikati k čemu: ptič se je zaganjal proti oknu, vendar ga ni dosegel
// s takim premikom udarjati ob kaj, v kaj: lev se je zaganjal ob mrežo; valovi so se zaganjali v skale; pren., ekspr. veter se jim je zaganjal v obraz - 4. s predlogom hitro, sunkovito se premikati h komu z namenom napasti ga: zaganjal se je vanj in ga tepel / bik se je zaganjal v rdečo cunjo; pes se je zaganjal proti tujcu / daj mi to, se je zaganjal vanj
zaganjajóč -a -e: zaganjajoč živino na pašo, si je žvižgal; v breg zaganjajoči se valovi
zagnáti -žênem dov., stil. zaženó (á é) - 1. spraviti kaj v delovanje, tek: zagnati motor, stroj / zagnati kolovrat
- 2. z veliko silo, navadno ročno, povzročiti, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: zagnati bombo, kamen; zagnati komu krepelce pod noge / zagnati kozarec ob tla; zagnati nož v deblo; zagnati žogo visoko v zrak / zagnati dvajset metrov daleč
- 3. narediti, povzročiti, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagnati krave na pašo, v hlev; nepreh. pastirji so že zagnali
- 4. ekspr. nagnati, napoditi: zagnati koga iz hiše / zagnati sovražnika čez mejo
- 5. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: zagnal je ves denar / v nekaj letih je zagnal domačijo
- 6. knjiž. pognati, odgnati: trta je že zagnala / rastlina je zagnala liste
- 7. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ženske so zagnale glasen jok; gonjači so zagnali silen krik
● ekspr. tatovi, je zagnal hitro, silovito rekel; ekspr. zagnati komu v obraz psovko, resnico brez obzirov reči; ekspr. zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj
zagnáti se - 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom z veliko silo, sunkom iti, se premakniti kam: zagnal se je iz sobe; zagnal se je proti hiši, po stopnicah / plezalci so se zagnali v strmino
// s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: zagnal se je na okno; dohitel je avtobus in se zagnal na stopnico / zagnal se je v vodo skočil - 2. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zagnala se je vanj in ga zlasala; zagnal se je vanj kakor tiger / pes se je zagnal proti tujcu / s tanki so se zagnali nad sovražnika
- 3. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: cesta se najprej zažene v hrib, potem pa se začne spuščati
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je zagnal na delo; z vsemi silami so se zagnali v boj / zagnati se v jok, smeh / na začetku se je preveč zagnal, potem pa mu je zmanjkalo moči
zagnán -a -o - 1. deležnik od zagnati: stroj še ni zagnan; palica, zagnana v kot
- 2. ekspr. zelo navdušen, vnet: zagnan delavec; biti zagnan pri delu; mladostno zagnan; zagnano prizadevanje za kaj; prisl.: zagnano delati, govoriti
zagrabíti in zagrábiti -im, in zagrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. močno, sunkovito prijeti kaj: zagrabiti kamen, palico; zagrabiti za kljuko, vrv; zagrabiti z obema rokama; hitro, nepričakovano zagrabiti / zagrabil ga je in stresel; zagrabiti koga za lase, roko / lisica zagrabi kokoš; zagrabiti s kljunom, kremplji, z zobmi / zagrabiti s kleščami / stroj mu je zagrabil roko / tok je zagrabil čoln
// nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zagrabil je plašč in stekel; zagrabil je pest zlatnikov in jih spravil v žep - 2. ekspr. prijeti, zgrabiti: zagrabiti begunca, tatu
- 3. ekspr. začeti intenzivno delati: dozdaj smo počivali, zdaj pa bo treba zagrabiti; delavci so pošteno zagrabili
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: vsi so zagrabili za delo - 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zagrabila ga je bolezen; zagrabi ga jeza, strah; zagrabil ga je kašelj, krč
// izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je spet zagrabilo; brezoseb. zagrabilo jo je, da bi zajokala / brezoseb. zagrabilo ga je, da bi se vrnil zelo rad bi se vrnil - 5. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: njihovo trpljenje ga je zagrabilo / pesem, roman človeka zagrabi; njegova zgodba je poslušalce zagrabila
- 6. z grabljenjem (z grabljami) zakriti: zagrabiti seme / zagrabiti jame
● ekspr. res je, je zagrabil hitro, odločno rekel; ekspr. nalogo bo treba drugače zagrabiti se je drugače lotiti; ekspr. zagrabil je prvo priložnost, ki se mu je ponudila sprejel, izrabil; ekspr. zagrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zagrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zagrabiti za trnek podleči zvijači; če mu prst ponudiš, pa roko zagrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko
zagrabíti se in zagrábiti se, in zagrábiti se močno, sunkovito se oprijeti česa: v zadnjem trenutku se je zagrabil za ograjo in se obdržal
zagrábljen -a -o: zagrabljeno seme
zagrêbsti -grêbem dov., zagrébel zagrêbla (é) - 1. z grebenjem zakriti, pokriti: otrok je igračko zagrebel; z grebljico zagrebsti žareče oglje / truplo so samo zagrebli / zagrebsti krompir v žerjavico; zagrebel se je v seno / star. lani so ga zagrebli pokopali; redko zagrebsti grob zasuti; pren., ekspr. zagrebsti žalostne spomine
- 2. ekspr., s prislovnim določilom dati, potisniti kak del telesa tesno kam v položaj, da se skrije: zagrebsti glavo, obraz v dlani, roke / zagrebsti (si) prste, roko v lase / zagrebsti nohte v kožo zasaditi
zagrêbsti se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: ves se je zagrebel v delo, študij
zagrebèn -êna -o: biti do pasu zagreben v seno; sedela je z rokami, zagrebenimi v lase
zagrísti -grízem dov. (í) zasaditi zobe v kaj: pes je zagrizel v rokav / zagristi v ustnice / kadarkoli je zagrizel v kruh, ga je zabolel zob ugriznil // ekspr. začeti jesti: na gostiteljevo povabilo je zagrizel v sendvič
● ekspr. zagristi v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnegazagrísti se - 1. grizoč prodreti v kaj: zagristi se v kos mesa; volk se je zagrizel srnjaku v vrat / klop se zagrize v telo / zobje so se ji zagrizli v spodnjo ustnico
- 2. ekspr. prodreti v kaj trdega: sveder se zagrize v beton; žaga se je zagrizla v les / motor se je zagrizel v strmino s težavo šel, zapeljal
● ekspr. jermeni so se mu zagrizli v ramena močno zajedli - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zagristi se v delo, učenje / spet se je zagrizel v svoje misli
- 4. nar. sesiriti se: mleko se zagrize
zagrízen -a -o - 1. deležnik od zagristi: molčal je, zagrizen v svoje misli; ris, zagrizen v jelenov tilnik
- 2. ekspr. ki je strastno, nestrpno zavzet za kaj, zlasti za kako idejo, nazor: zagrizen pristaš stranke; biti zagrizen samec / zagrizen boj; zagrizeno sovraštvo; prisl.: zagrizeno se bojevati za kaj
zajémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega delati, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajemati juho, pesek, vodo; zajemati z vedrom, zajemalko, žlico / zajemati seme v dlani / z žlico zajemati krompir v juhi; z mrežo zajemati ribe / čoln zajema vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo dobiva v svojo notranjost
// navadno s prislovnim določilom na tak način jemati kaj tekočega, sipkega: zajemati vodo iz vodnjaka / ekspr. prisedel je in začel zajemati iz skupne sklede jesti; pren., ekspr. zajemati iz zakladnice ljudskega izročila - 2. publ. z določenim namenom delati, da prihaja kaj v kako posodo, kak prostor: zajemati strupene tovarniške pline; zajemati odpadno vodo
- 3. navadno v zvezi z zrak delati, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: plavalci so zajemali zrak in se potapljali; globoko zajemati zrak
- 4. delati, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s snežnim plugom zajemati pol ceste naenkrat; z vesli na daleč zajemati vodo / oddajnik ne zajema tega področja
// delati, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo zajemati kako obdobje; s pogledom zajemati veliko razdaljo - 5. delati, da je kdo deležen kake dejavnosti: v gibanje zajemati širok krog ljudi / zajemati mladino v športna društva vključevati
// zavarovanje zajema vse ljudi / organizacija zajema tisoč članov ima - 6. delati, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajemati v zbirko najboljše sodobne romane
// imeti za svojo sestavino, svoj del: zbirka zajema vsa pomembnejša dela iz svetovne književnosti; načrt zajema vse podrobnosti; seznam ne zajema vseh uporabljenih virov / ta upravna enota je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja - 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobivati, prijemati koga: sovražna patrulja je tu zajemala kurirje; rokovnjači so v tem predelu zajemali popotnike
- 8. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: gradivo za razpravo je zajemal iz različnih virov / zajemati izraze iz živega govora; pisatelj zajema snov za svoja dela iz zgodovine / publ. zajemati kadre iz delavskih vrst / zajemati in razširjati informacije / spraševali so se, odkod zajema svojo moč dobiva
- 9. dobivati kaj v območje svojega delovanja: ladjo zajema vrtinec / naše kraje zajema neurje / požar že zajema ves gozd; pren., ekspr. pesnika je z vso silo začel zajemati novi umetnostni tok
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: zajema ga malodušje; začel ga je zajemati nemir
● star. zgodba ga je živo zajemala zanimala; ekspr. zajemati znanje z veliko žlico zelo intenzivno se izobraževati; publ. zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev skrbi za
zajemáje: jedli so, zajemaje iz skupne sklede
zajemajóč -a -e: ustavil se je, zajemajoč zrak; ustvarjalec, zajemajoč iz ljudske glasbe
zajéman -a -o: znanje, zajemano iz knjig
zajéti -jámem dov., zajêmi zajemíte; zajél; nam. zajét in zajèt (ẹ́ á) - 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega narediti, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajeti juho, kašo, pesek; zajeti z vedrom, zajemalko, žlico / zajeti moko, vodo v dlan / zajeti cmok v juhi; z mrežo zajeti ribe / bager je zajel material in ga stresel na kup / s čevlji zajeti blato / čoln se je nagnil in zajel vodo zaradi potisnjenosti, nagnjenosti jo je dobil v svojo notranjost
// navadno s prislovnim določilom na tak način vzeti kaj tekočega, sipkega: šla je k studencu, da bi zajela vodo; zajeti jed iz sklede; zajeti moko iz vreče; zajeti vodo iz vodnjaka / ekspr.: vzel je žlico in zajel začel jesti; zajemi, gotovo si lačen; pren., ekspr. zajeti resnico iz prvega vira - 2. publ. z določenim namenom narediti, da pride kaj v kako posodo, kak prostor: zajeti odpadno vodo
- 3. navadno v zvezi z zrak narediti, da pride zrak v notranjost dihalnih organov: zajel je zrak in se potopil; globoko, počasi zajeti zrak / zajeti dim v pljuča / ekspr. zajeti sapo vdihniti
- 4. narediti, da pride kaj v območje dejavnosti kakega predmeta: s koso zajeti ozek pas trave; s srpom zajeti šop žita / v daljnogled zajeti mesto v daljavi / kamera je zajela ves prizor; ta objektiv zajame velik prostor
// narediti, da pride kaj v območje kake dejavnosti sploh: z mislijo je zajel obdobje zadnjih desetih let; z očmi zajeti ves prostor - 5. narediti, da je kdo deležen kake dejavnosti: v preventivno zdravstveno zaščito zajeti vse prebivalce; z anketo zajeti večino poslušalcev / akcija je zajela vse srednješolce; stavka je zajela več tisoč delavcev / zajeti koga v društvo vključiti
- 6. narediti, da pride kaj v kako celoto kot njena sestavina: zajeti v knjigo vse pomembnejše članke; zajeti v zbirko pesmi iz zadnjega obdobja ustvarjanja / slovar ni mogel zajeti vsega besednega gradiva
// ekspr. narediti, da je kaj izraženo v čem: v noveli je zajel miselni in čustveni svet intelektualca; slikar je zajel na platno vzdušje pričakovanja; tega ni mogoče zajeti v besede, z besedami / umetnost skuša zajeti življenje v vsej njegovi globini in širini - 7. z zastavitvijo poti, obkolitvijo dobiti, prijeti koga: zajeti sovražno četo; zajeti tihotapce; zajeti koga pri raciji / zajeti velik vojaški plen
- 8. s prislovnim določilom oskrbeti se iz kakega vira: zajeti podatke iz enciklopedij / pisatelj je zajel snov za roman iz starejše zgodovine / ekspr. odkod je zajel pogum za to dejanje dobil
- 9. dobiti kaj v območje svojega delovanja: čoln so zajeli vrtinci; plavalca je zajel tok / hišo je zajel ogenj / izletnike je zajela nevihta; pren., ekspr. zajel ga je vrtinec velemestnega življenja
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: sobo je zajela tema, tišina / zajelo ga je malodušje, navdušenje; ljudi je zajel preplah / zajel ga je spanec / delo ga je tako zajelo, da je pozabil na vse drugo
● star. preproga zajame preveliko površino zavzame; star. zajeti trdnjavo zavzeti, osvojiti; ekspr. ob tej novici je globoko zajel sapo zelo je bil presenečen; star. zajeti dekle okrog pasu objeti; star. zajeti koga za roko prijeti, zgrabiti; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal
♦ grad. zajeti izvir, potok umetno ga zajeziti zaradi izkoriščanja; obrt. zajeti nit s kvačko in jo potegniti skozi petljo
zajét -a -o: zajet vojak; zajet vrelec; izrazi, zajeti iz narečij; v zbirko so zajeta vsa pisateljeva pomembnejša dela
zakopáti -kópljem tudi -ám dov., zakôplji zakopljíte tudi zakôpaj zakopájte; zakôpal (á ọ́, ȃ) - 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali
// dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine - 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase
// dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe - 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu
- 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške
● žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah
zakopáti se - 1. z gibi, podobnimi kopanju, priti v položaj, v katerem je kdo zakrit: zakopal se je v seno in zaspal / ekspr. zakopati se med pernice, pod odejo
- 2. ekspr. zaradi padca, teže prodreti v tla in se (delno) zakriti: vrženo sidro se je zakopalo v peščeno dno
- 3. izkopati zemljanko, zemljanke in se naseliti v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: vojska je prodrla do deroče reke, kjer se je ustavila in zakopala
- 4. ekspr., s prislovnim določilom naseliti se kje, kjer so zveze z ostalim svetom slabe in ni možnosti razvoja: zakopati se v oddaljen kraj, v odročni vasi; tam se je zakopal za celo življenje
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop
- a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zakopati se v delo, študij / zakopati se v knjige
- b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zakopati se v molk, žalost
zakopán -a -o: zakopan zaklad; do grla, čez glavo zakopan v delo, dolgove; padli, zakopani v tuji zemlji
● ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ zakopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora
zakopávati -am nedov. (ȃ) - 1. dajati, polagati v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati: zakopavati poginule živali
// dajati, polagati kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasipavati, da se skrije, prikrije: zakopavati orožje, zaklad - 2. ekspr. dajati, potiskati kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopavati glavo, obraz med dlani, v blazino
- 3. ekspr., v zvezi z v delati, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopavati doživetja vase, v svojo dušo
- 4. ekspr. delati, povzročati, da prihaja kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopavati koga v dolgove / zakopavati podjetje v velike stroške
zakopávati se - 1. z gibi, podobnimi kopanju prihajati v položaj, v katerem je kdo zakrit: te živalce se zakopavajo v pesek
- 2. izkopavati zemljanko, zemljanke in se naseljevati v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: armadi se zakopavata vsaka na svoji strani reke / padalci so se začeli takoj zakopavati
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: zakopavati se v delo / zakopavati se v knjige
// izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: zakopavati se v molk
zalíti -líjem dov. (í) - 1. z zlivanjem, škropljenjem tekočine dati rastlinam vlago: zaliti cvetje, sadike / vsak večer zalije vrt; zaliti s postano vodo
- 2. z zlivanjem tekočine narediti kaj bolj redko: zaliti omako, rižoto / zaliti vino z vodo
- 3. z zlivanjem tekočine narediti kaj mokro, vlažno, da se ne zažge, zapeče: zaliti pečenko
- 4. z zlivanjem česa tekočega zapolniti: zaliti špranje
// z zlivanjem kake tekočine napolniti: zaliti posodo do vrha - 5. ekspr. tekoč pokriti, zakriti: valovi so zalili čoln; reka je zalila travnik / voda je zalila rove / lava je zalila vas
- 6. zakriti, obdati kaj s tekočo snovjo: zaliti drogove z betonom
- 7. ekspr. pojaviti se, razširiti se v veliki količini po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: pot ji je zalil obraz / spet so ji solze zalile oči / kri, rdečica ga je zalila zardel je
- 8. ekspr., navadno v zvezi z z v veliki količini dati komu piti (alkoholno pijačo): sosed ga je zalil z vinom
- 9. ekspr. proslaviti kaj s pitjem, navadno v veliki meri: zaliti diplomo; zaliti dobro kupčijo
- 10. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost ji je zalila telo / zalila jo je groza; zalili so me spomini; srce se ji je zalilo s sovraštvom / sobo je zalila svetloba
zalíti se ekspr. napiti se (alkoholne pijače): najedli smo se in se zalili; zalili so se z žganjem
zalít -a -o - 1. deležnik od zaliti: trg, zalit z asfaltom; dobro zalita rastlina; prikuha, zalita z vodo
- 2. zaradi tolšče, mesa okrogel, zaobljen: zalit obraz, podbradek; ni suh, ampak lepo zalit
zalívati -am nedov., tudi zalivájte, tudi zalivála (í) - 1. z zlivanjem, škropljenjem tekočine dajati rastlinam vlago: zalivati rože, zelenjavo / zalivati gredice, vrt / zalivati z deževnico; zalivati s škropilnico
- 2. z zlivanjem tekočine delati kaj bolj redko: zalivati juho z vodo; zalivati omako / zalivati vino
- 3. z zlivanjem tekočine delati kaj mokro, vlažno, da se ne zažge, zapeče: zalivati odojka na ražnju; zalivati pečenko
- 4. z zlivanjem česa tekočega zapolnjevati kaj: z betonom zalivati razpoke v steni
// z zlivanjem kake tekočine napolnjevati: zalivati sod do vrha - 5. ekspr. tekoč pokrivati, zakrivati: voda je zalivala travnike, trg / vosek zaliva svečo
- 6. zakrivati, obdajati kaj s tekočo snovjo: zalivati vložene kumare s kisom
- 7. knjiž. v tekočem stanju pokrivati, prekrivati: kotlino je nekoč zalivalo jezero, morje
- 8. ekspr. pojavljati se, razširjati se v veliki količini po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: od napora ga je zalival znoj / solze so ji kar naprej zalivale oči / kri, rdečica ji zaliva obraz zardeva
// večerno sonce je zalivalo dolino - 9. ekspr., navadno v zvezi z z v veliki količini dajati komu piti (alkoholno pijačo): zalivati ljudi z vinom, žganjem / cele dneve ga je zalivala s čajem
- 10. ekspr. proslavljati kaj s pitjem, navadno v veliki meri: slovesni dogodek so zalivali v restavraciji; zalivali so sinov rojstni dan
- 11. med. hraniti dojenčka po steklenički: zalivati dojenčka s kozjim, kravjim mlekom
- 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: začela ga je zalivati jeza; obup, žalost mu zaliva srce
● slabš. mast ga zaliva zelo je debel; ekspr. z vinom zalivati kosilo, ribe ob uživanju, po uživanju česa piti vino
zalívati se ekspr. veliko piti (alkoholne pijače): večkrat so se zalivali v gostilni / zalivati se z vinom
zalivajóč -a -e: opazoval je fante, zalivajoče se z vinom
zalívan -a -o: zalivan otrok; zalivano cvetje
zamakníti in zamákniti -em dov. (ī á) - 1. narediti, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: zamakniti vsak tretji stol v vrsti; precej, stopničasto zamakniti / arhitekt je spalne prostore hiše zamaknil za pol etaže
- 2. knjiž. popolnoma prevzeti, pritegniti: glasba ga je zamaknila; lepota gor ga je tako zamaknila, da je pozabil na vse
● knjiž. zamakniti naslon sedeža tako, da se ta spremeni v ležišče pomakniti nazaj; publ. zamakniti začetek delovnega časa s sedme ure na osmo prestaviti, premakniti
zamakníti se in zamákniti se - 1. knjiž. premikajoč se priti za kaj: šele ko se je zamaknil za vogal, mu je odleglo / sonce se je zamaknilo za hrib / obiralec pred njim se je zamaknil med trte skril, umaknil
- 2. ekspr. duševno se tako intenzivno usmeriti v kaj, da se ostalih stvari ne zaznava: včasih se zamakne in ima privide; zamaknila se je in začela govoriti; mistično se zamakniti
- 3. ekspr. nepremično, odsotno se zagledati, zastrmeti v kaj: kam si se tako zamaknil; sedel je in se zamaknil predse; zamaknil se je v njene oči
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop
- a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zamakniti se v poslušanje glasbe / zamaknil se je v knjigo
- b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zamakniti se v sanjarjenje
zamáknjen -a -o: zamaknjen pogled; biti zamaknjen od lepote narave; zamaknjen v svoje misli; vsi zamaknjeni so stali pred kipom; gleda, kot bi bil zamaknjen; med seboj zamaknjena kolesa vozila; zamaknjeno stanje
● knjiž., ekspr. bil je ves zamaknjen vanjo zelo zaljubljen; prisl.: zamaknjeno gledati, poslušati
zapádati -am nedov. (ā ȃ) - 1. v zvezi s sneg padajoč prekrivati zemeljsko površino: sneg pogosto zapada že sredi novembra
// v večjih količinah padajoč zakrivati, prekrivati: sneg zapada ceste in travnike - 2. zastar. nehote, po naključju prihajati: ves čas so zapadali v nevarne položaje
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prehajanje osebka v stanje, kot ga določa samostalnik: hitro je zapadal obupu / zapadati v bedo; pogosto zapada v jezo
// izraža prehajanje osebka v dejavnost, kot jo določa samostalnik: zapadati alkoholizmu, razvratu / zapadati v pretiravanja pretiravati; zapadati v sumničenje sumničiti - 4. ekon., fin. prihajati do dneva, termina, ko je treba plačati: menice, obveznosti zapadajo
● zastar. sonce zapada zahaja
zapadajóč -a -e: veje se šibijo pod zapadajočim snegom; zapadajoče sonce
zapásti -pádem dov., stil. zapàl zapála (á ā) - 1. v zvezi s sneg padajoč prekriti zemeljsko površino: ponoči je zapadel sneg; že sredi novembra je zapadel prvi sneg / brezoseb. zapadlo je več kot pol metra snega
// v večjih količinah padajoč- a) zakriti, prikriti: sneg je zapadel hiše in vrtove
- b) narediti, da kaj ni dostopno, prehodno: sneg je zapadel vse poti / pozimi jih je zapadel sneg, da niso mogli nikamor
- 2. zastar. nehote, po naključju priti: ne vem, kako sem zapadel sem / zapasti v križni ogenj
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zapasti črnogledosti, obupu; zapasti malodušnosti
// izraža začetek dejavnosti, kot jo določa samostalnik: zapadel je alkoholizmu / zapasti v brezdelje, sanjarjenje / zapadel je v napake začel je delati napake - 4. ekon., fin. priti do dneva, termina, ko je treba plačati: dolg, menica zapade; terjatve so zapadle / obveznosti zapadejo v plačilo prvega januarja
- 5. publ. zaradi določenega dejstva izgubiti vrednost, veljavnost; propasti: viza mu je zapadla
- 6. star. postati last koga; pripasti: po očetovi smrti je kmetija zapadla bratu / zapuščina brez dedičev zapade državi
● star. če zastavljenega predmeta ne odkupimo, zapade preide v last upnika; zastar. sonce je že zapadlo zašlo; zastar. po naših zakonih zapadeta smrti bosta obsojena na smrt; bosta usmrčena
zapádel -dla -o: plačati zapadle obroke; zapadla menica; zapadle obveznosti
zapáden -a -o: zapaden sneg / v povedno-prislovni rabi vse naokrog je bilo zapadeno
zapíčiti -im dov. (í ȋ) s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zapičiti konico šestila v list in narediti krog;
zapičiti kol globoko v tla;
zapičiti vilice v meso;
pri šivanju si zapičiti iglo v prst / ekspr.: jezno mu je zapičila nohte v obraz zasadila; zapičila je prst v vzhajano testo; zapičiti biku sulico v tilnik zabosti // s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: po šivanju zapičiti igle v blazinico; iti na njivo zapičit prekle
● ekspr. zapičiti oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga; ekspr. zapičiti si kaj v glavo trdno se odločiti kaj doseči, nareditizapíčiti se - 1. s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: kopje se je zapičilo v tla; trn se mu je zapičil v peto / vrženi nož se je zapičil v vrata zasadil; pren., ekspr. njene besede so se mu zapičile v srce; ta misel se mu je zapičila v glavo
- 2. ekspr., v zvezi z v vsestransko, natančno pregledati, proučiti: carinik se je zapičil v njegovo prtljago; v vsako stvar se zapiči; zapičil se je v nekatere formulacije v članku / zapičil se je vanj zaradi slabega izražanja
// z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zapičiti se v raziskovalno delo / zapičil se je v poezijo; zapičiti se v kak problem
● ekspr. ta stvar se mu je zapičila v oči jo je najprej, najbolj opazil; ekspr. to se mu je zapičilo v spomin si je zapomnil; ekspr. zapičil se je v nasproti vozeče vozilo trčil je; ekspr. zapiči se v vsako žensko jo vsiljivo ogovori
zapíčen -a -o: v tla zapičen kol; v tnalo zapičena sekira
zaplávati -am dov. (ȃ) - 1. začeti plavati: šel je v vodo in zaplaval / zaplaval je v globoko vodo / ladja, splav zaplava po morju
// plavajoč se usmeriti, iti kam: labod je zaplaval proti bregu; ribe so zaplavale naravnost v mrežo / zeblo ga je in zaplaval je na obalo
// plavajoč se pojaviti: po nebu so zaplavali beli oblaki / nad travnikom je zaplavala rahla megla - 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: prepevaje je zaplavala iz sobe / iz visoke trave je zaplaval fazan zletel; avtomobil je zaplaval na pločnik počasi zapeljal; plesalci so zaplavali po dvorani počasi, lahkotno zaplesali
- 3. krajši čas plavati: odrasli so se sončili, otroci pa so malo zaplavali / zapihalo je in listje je zaplavalo po zraku
- 4. nav. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po bezgu je zaplaval skozi okno / veseli glasovi so zaplavali po prostoru; ubrano zvonjenje je zaplavalo po dolini se je razleglo
- 5. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zaplavati v navdušenje, sanjarjenje, srečo / zaplavati v težaven položaj
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: zaplavala sta v pogovor; zaplavati v reševanje problema - 6. žarg. postati negotov v kakem delu, kaki dejavnosti: prvo dejanje so odigrali uspešno, v drugem pa so igralci zaplavali
● ekspr. njegove misli so zaplavale v preteklost začel je premišljevati o preteklosti; knjiž., ekspr. njegove oči so zaplavale v daljavo zagledal, zastrmel se je; ekspr. njene oči so zaplavale v solzah postale solzne; ekspr. pogovor je zaplaval v mirnejše vode se je pomiril; ekspr. stvari so zaplavale v stare vode se niso nič spremenile; ekspr. zaplaval je z rokami po zraku zakrilil; ekspr. zaplavati s tokom začeti misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje
zaplêsti -plêtem dov., zaplêtel in zaplétel zaplêtla, stil. zaplèl zaplêla (é) - 1. s pletenjem zadelati, zakrpati: zaplesti luknjo v košu / zaplesti stare košare; zaplesti preluknjano mrežo z žico / ekspr. bršljan je zapletel line v zidu (rastoč) zakril
// narediti zaključno vrsto, zaključek pri pletenju, kvačkanju: zaplesti nogavico - 2. narediti, da kaj pride v kaj prepletenega, ovirajočega: zaplesti lase v navijalke; zaplesti nogo v žico
● ekspr. zaplesti koga v svoje mreže zvijačno si pridobiti naklonjenost koga; zvijačno pridobiti koga za kaj - 3. narediti, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zaplesti trakove, verigo; veter je zapletel vrvi
- 4. narediti kaj tako, da se težko uredi, razreši: ta dogodek je položaj še bolj zapletel; po nepotrebnem zaplesti zadevo; zaplesti komu življenje
// narediti, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: zaplesti uganko; zaplesti odgovor
// narediti, da ima kaj številne, med seboj različno povezane elemente: svojo pripoved, zgodbo je zelo zapletel - 5. ekspr., v zvezi z v narediti, povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem: zaplesti državo v vojno; zaplesti koga v kako zadevo, zaroto; zaplesti se v škandal
// narediti, povzročiti, da je kdo deležen česa: zaplesti koga v neprijetnosti, težave
// z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zaplesti otroka v igro; zaplesti koga v pogovor; zaplesti se v prepir - 6. lit. postopno začeti dogajanje: pisatelj je zapletel zgodbo v romanu; dejanje se zaplete in stopnjuje do vrha / zaplesti dramsko dogajanje
zaplêsti se - 1. postati nepravilno, neurejeno prepleten, zvit: vrvi so se tako zapletle, da jih ni bilo mogoče razvozlati / prsti obeh rok so se zapletli med seboj prepletli; smuči so se zapletle prekrižale
- 2. priti v kaj prepletenega, ovirajočega: pri hoji se je zapletel med trnje, žico / listje se ji je zapletlo v lase / muha se je zapletla v pajkovo mrežo ujela
- 3. postati tak, da se težko uredi, razreši: politična nasprotja so se zelo zapletla; položaj, problem se je popolnoma zapletel / njeno življenje se je zapletlo
- 4. ekspr. priti v ljubezensko razmerje s kom: zapletel se je s precej mlajšo žensko / zapletla se je v razmerje z njim začela imeti
- 5. priti v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: pri opisovanju dogodka se je zapletel / brezoseb. v mislih se mu je zapletlo / pri odgovarjanju na vprašanja se je zapletel se je zmedel, je pomešal stvari
● ekspr. jezik se mu je zapletel ni mogel izgovoriti, povedati gladko; ekspr. zapletel se je s čudnimi ljudmi se začel družiti, sodelovati z njimi
zapletèn -êna -o - 1. deležnik od zaplesti: biti zapleten v zaroto; s protjem zapletena košara; zapletena nit, vrv
- 2. ekspr. ki se težko uredi, razreši: zapleten položaj, primer, problem; razreševati zapletena vprašanja
// ki se težko razume, dojame: zapletena naloga, uganka - 3. ki ima številne, med seboj različno povezane elemente: zapleten stroj; zapletena priprava / zapleten pojav, postopek, proces; zapletena zgradba organizma / to je zapletena zgodba; prisl.: zapleteno sestavljen, zgrajen; sam.: rešiti kaj zapletenega
zaplétati -am nedov. (ẹ̑) - 1. s pletenjem zadelovati, krpati: zapletati luknje v košari / zapletati star koš z vitrami / ekspr. brajda zapleta okno (rastoč) zakriva
- 2. delati, da je kaj nepravilno, neurejeno prepleteno, zvito: zapletati vrvi / veter ji je zapletal dolge lase
- 3. delati kaj tako, da se težko uredi, razreši: zapletati problem, vprašanje, zadevo; še tako preproste stvari zapleta
// delati, da postane kaj težko razumljivo, dojemljivo: svoje pripovedovanje, zgodbo zelo zapleta - 4. ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zapletati koga v neprijetno stvar, zadevo; zapletati se v zaroto
// delati, povzročati, da je kdo deležen česa: zapletati koga v neprijetnosti; zapletati se v težave
// z glagolskim samostalnikom delati, povzročati, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zapletati otroka v igro; zapletati koga v pogovor; zapletati se v razpravo - 5. lit. postopno začenjati dogajanje: zapletati roman
● zapletati steklenico opletati; zapletati venec v lase vpletati
zaplétati se - 1. postajati nepravilno, neurejeno prepleten, zvit: niti so se zaradi dolžine zapletale; vrvi so se pri zvijanju zapletale
- 2. prihajati v kaj prepletenega, ovirajočega: zapletati se v gosto grmičevje in padati
- 3. postajati tak, da se težko uredi, razreši: odnosi so se vse bolj zapletali; položaj v državi se je začel zapletati; stvari se zelo zapletajo / pogovor se je zapletal je postajal vse bolj kočljiv
- 4. ekspr. prihajati v ljubezensko razmerje s kom: vse preveč se zapleta s to žensko / zapletati se v razmerje s kom začenjati imeti
- 5. ekspr. prihajati v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: med pripovedovanjem se je zapletal / misli se mu zapletajo / zapletati se v protislovja protislovno se izražati
● ekspr. beseda, jezik se mu zapleta ne izgovarja, govori gladko; ekspr. zapleta se v njegove mreže začenja podlegati njegovim zvijačam; ekspr. omotičen se zapleta po cesti opotekaje se hodi; pes se mu zapleta pod nogami mota; slabš. zapleta se z neznanim moškim druži se, sodeluje
zapletajóč -a -e: zapletajoč se mednarodni položaj; zapletajoče se noge
zaplúti -plôvem in -plújem dov., tudi zaplovíte (ú ó, ú) - 1. začeti pluti: dvignili so sidro in zapluli / jadrnica je zaplula z vetrom
// ploveč se usmeriti, iti kam: ladja je zaplula k obali, skozi preliv, v pristanišče / ekspr. ptica je zaplula po zraku zletela
// ekspr. temni oblaki so zapluli čez nebo so se pojavili na njem - 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: neslišno je zaplula po preprogi
- 3. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po pečenki je zaplul v sobo / njegov glas je zaplul po prostoru
- 4. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zapluti v nezmernost / dežela je zaplula v nasprotja / zapluti v spanec zaspati
● ekspr. življenje je zaplulo v stare vode stvari se niso nič spremenile
zapodíti -ím dov., zapódil (ī í) - 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem
- a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: zapoditi koga iz hiše; v jezi je zapodil sina od doma; če pride, ga bomo zapodili / zapoditi psa s palico
- b) da kdo kam gre, pride: zapoditi otroke domov / zapoditi ovce na pašnik
- c) da začne kdo kaj delati: zapoditi koga delat, učit
- 2. z glagolskim samostalnikom povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: zapoditi konja v galop / zapoditi sovražnika v beg
- 3. pog. vreči, zagnati: zapoditi kamen v koga / zapodil je čevlje pod klop / zapoditi komu kroglo v glavo izstreliti
// nož mu je zapodil naravnost v srce zasadil
● ekspr. zapoditi žalostne misli pregnati, odpoditi; ekspr. zapodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; pog. na prazni cesti je zapodil začel hitro voziti
zapodíti se ekspr. - 1. začeti se hitro premikati: učenci so se zapodili iz razreda; zapoditi se proti domu; zapodil se je po stopnicah navzdol; zapoditi se za kom
// skočiti, pognati se: zapoditi se čez potok; zapoditi se na konja; zapoditi se komu pod noge - 2. preh., s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zapodil se je vanj in ga udaril; sovražnik se je zapodil nad sestradano vojsko / zapoditi se komu v lase zlasati ga
zaprašíti -ím dov., zaprášil (ī í) - 1. povzročiti, da je kaj polno prahu, pokrito s prahom: pri pometanju je zaprašila sobo; zaprašiti si obleko pri delu
- 2. posuti s prahom, praškom: zaprašiti rano; zaprašiti živali zaradi mrčesa
// agr. nanesti prašivo na rastline: zaprašiti sadno drevje
zaprašíti se - 1. postati umazan od prahu: razstavljeni predmeti so se zaprašili; ura se je zaprašila in ustavila
- 2. ekspr. drobno se usuti: z jelke se je zaprašil sneg
- 3. ekspr. steči, zdirjati: otroci so se zaprašili po bregu / napadalec se je zaprašil proti nam
// z veliko silo, hitrim premikanjem priti kam: pes se mu je zaprašil med noge
// v zvezi z v silovito napasti: zaprašil se je vanj in ga tepel; zaprašila se je vanj kakor mačka - 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: zaprašiti se v delo, tek
zaprašèn -êna -o - 1. deležnik od zaprašiti: ves je bil zaprašen; zaprašena cesta; zaprašena obleka; zaprašeno ozračje
- 2. slabš. zastarel, nesodoben: zaprašen učbenik; zaprašena predstava; zaprašeno romantično delo
- 3. slabš. neživljenjski, nestvaren: zaprašene misli; zaprašena znanost
zaprédati -am nedov. (ẹ̄) - 1. ovijati, obdajati z izločenimi nitmi, s pajčevino: pajek zapreda muho; ličinka se zapreda / ekspr. mrak je zapredal s svojo tančico vrhove ovijal, obdajal; pren. zla slutnja zapreda njegovo zavest
- 2. ekspr., z glagolskim samostalnikom delati, povzročati, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zapredati koga v pogovor
zaprédati se ekspr., v zvezi z v prepuščati se, predajati se čemu: zapredati se v svoje misli, spomine
zaprêsti -prêdem in zaprésti -prédem dov., zaprèl zaprêla in zapréla (é; ẹ́) - 1. oviti, obdati z izločenimi nitmi, s pajčevino: pajek je zapredel muho; gosenica se zaprede / zapresti jajčeca v mešiček / zapresti okno s pajčevino / ekspr.: megle so zapredle vrhove ovile, obdale; zapredla ga je noč
- 2. oglasiti se z mrmrajočim, brnenju podobnim glasom: kdaj pa kdaj je maček glasno zapredel / maček je legel k peči in zapredel začel presti
- 3. ekspr. tiho reči, povedati: zdaj razumem, je zapredel
- 4. v zvezi z v narediti, povzročiti, da postane kdo udeležen pri čem; zaplesti: zapresti koga v kako zadevo
// z glagolskim samostalnikom narediti, povzročiti, da kdo začne delati, kar izraža samostalnik: zapresti koga v pogovor, razpravo
● ekspr. zapresti koga v svoje mreže zvijačno si pridobiti naklonjenost koga; zvijačno pridobiti koga za kaj; ekspr. trda mu je zapredla prišel je v neprijeten, nevaren položaj
zaprêsti se, in zaprésti se ekspr., v zvezi z v prepustiti se, predati se čemu: zapresti se v molk, žalost / zapresti se v spomine
zapredèn -êna -o in zapréden -a -o: biti zapreden v svoje misli; stavba, zapredena v meglo
zapustíti -ím dov., zapústil (ī í) - 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem naredi, da ni več na določenem mestu: pravkar je zapustil dvorano; vojaki so zapustili položaje; večkrat na dan zapusti stanovanje / zapustiti volišče / zapustiti zabavo, zborovanje / vlak je zapustil postajo odpeljal z nje
// izraža, da osebek naredi, da ne prebiva, živi več kje: zapustiti dom, domovino; zapustiti rojstni kraj / medved je že zapustil svoje bivališče; mladiči so zapustili gnezdo - 2. izraža, da osebek naredi, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom: dokler je bila pot neznana, ga ni zapustil; pes ni zapustil ranjenega gospodarja / tu cesta zapusti reko preneha potekati ob njej
// ekspr. senca ga ne zapusti
// izraža, da osebek naredi, da preneha bivati, živeti skupaj s kom: otroci so odrasli in zapustili starše / zapustiti družino / bolna žival zapusti čredo; samica zapusti mladiče / v osmrtnicah nenadoma nas je zapustil naš oče je umrl - 3. narediti, da preneha določeno razmerje s kom: dekle ga je zapustilo; mož je zapustil ženo
// prenehati skrbeti za koga, pomagati komu: prijatelji ga niso zapustili; velik revež je, vsi so ga zapustili; v stiski, težavah ga niso zapustili - 4. narediti, da kdo kaj dobi kot dediščino: domačijo, posestvo je zapustil sinu; zapustil mu je veliko premoženje / ekspr. žena mu je ob smrti zapustila dva otroka / ekspr. po končani šoli je knjige zapustil bratu dal, prepustil
- 5. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo; pustiti: tat ni zapustil sledov / težko življenje ji je zapustilo številne gube na obrazu / umrli ni zapustil oporoke ni naredil
// pog. predstava je zapustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest - 6. nav. ekspr. izraža prenehanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa samostalnik: zapustil ga je razum, spomin, vid / telesne moči so ga zapustile / dobra volja ga je zapustila; nenadoma ga je zapustila zavest
- 7. pretrgati svojo dejavno vključenost v kaj: zapustiti šolo, tovarno / zapustiti delo, službo
- 8. publ. ne upoštevati: v svojih delih je večkrat zapustil načela estetike
● ekspr. sreča ga je zapustila prenehal je biti uspešen; ekspr. zapustiti kolesnice starega nehati živeti, delati po starem, ustaljenem načinu; kmalu bo zapustil posteljo ozdravel; evfem. zapustiti (ta) svet umreti
zapustíti se nav. ekspr. zanemariti se: ženske se v teh letih rade zapustijo / postal je odličen mojster, toda kmalu se je zapustil
zapustívši star.: zapustivši prijateljico, je stekla proti domu
zapuščèn -êna -o - 1. deležnik od zapustiti: skrbeti za zapuščene otroke; umrl je od vseh zapuščen; pravkar zapuščena soba
- 2. ekspr. neurejen, zanemarjen: zapuščen sadovnjak; vrt je zaradi bolezni gospodarja čisto zapuščen
- 3. ekspr. prazen, nenaseljen: zapuščena vas / okoli doma je bilo vse tiho in zapuščeno / zapuščeni rovi v rudniku
- 4. ekspr. osamljen, sam: po smrti moža se je počutila zelo zapuščena
zapúščati -am nedov. (ú) - 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več na določenem mestu: delavci v gručah zapuščajo tovarno; srečal ga je, ko je zapuščal park / publ. voda, ki zapušča hladilni sistem, je primerno ohlajena teče iz njega
// izraža, da osebek dela, da ne prebiva, živi več kje: po vojni so ljudje zapuščali vasi / mladi zapuščajo kmetije - 2. izraža, da osebek dela, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom: drug za drugim so zapuščali družbo; samica zapušča mladiče le takrat, ko gre po hrano
// izraža, da osebek dela, da preneha bivati, živeti skupaj s kom: odrasli otroci zapuščajo starše - 3. delati, da preneha določeno razmerje s kom: fantje zapuščajo dekleta / pristaši ga zapuščajo
// prenehavati skrbeti za koga, pomagati komu: zapuščati ljudi v stiskah, težavah - 4. delati, da kdo kaj dobi kot dediščino: kmetje so navadno zapuščali posestva sinovom / v oporoki zapušča premoženje otrokom
- 5. delati, da kje je, ostaja, kar izraža dopolnilo; puščati: kolesa so zapuščala sled / bolezen zapušča okvare povzroča
// pog. predstava zapušča v gledalcu močen vtis povzroča, da o njej razmišlja - 6. nav. ekspr. izraža pojemanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa samostalnik: razum, spomin, vid zapušča starega človeka / moči so ga začele zapuščati / pogum, zavest ga zapušča
- 7. pretrgovati, trgati svojo dejavno vključenost v kaj: veliko mladih letos zapušča šolo / zapuščati organizacijo, stranko
- 8. publ. ne upoštevati: ta filozof ne zapušča humanističnih vrednot
● ekspr. podgane že zapuščajo ladjo neznačajni, dvolični ljudje zapuščajo gibanje, stranko, podjetje, ker čutijo, da bi bilo zaradi poslabšanja položaja nevarno ostati; ekspr. živci ga zapuščajo ne more se več obvladovati, začenja se razburjati
zapúščati se nav. ekspr. zanemarjati se: stara se in se zapušča / strokovno se zapuščati
zapuščáje star.: zapuščaje starše, je mislil na srečno otroštvo
zapuščajóč -a -e: zapuščajoč mesto, so peli
zaríti -ríjem dov., zaríl in zarìl (í ȋ) s potiskanjem, premikanjem narediti, da kaj pride v kaj: zariti prste v mehko volno / zariti kol v seno / zariti nohte v dlani; zariti plug v zemljo zariniti; zariti želo v žrtev zabosti, zapičiti // ekspr. zariti obraz v blazino, dlani tesno položiti na blazino, dlanizaríti se - 1. z ritjem priti v kaj: črvi so se zarili v les; krt se pozimi zarije globoko v zemljo
// spraviti se v kako snov, kaj tesno obdajajočega: zaril se je v seno in zaspal / žabe se pred mrazom zarijejo v blato / ekspr.: pred zasledovalci se je zaril v grmovje; zariti se pod odejo / ekspr. medved se je zaril v brlog spravil
// ekspr. zaradi kake sile prodreti v kaj; zariniti se: drobci bombe so se zarili v glavo; krogle so se zarile v pod; pren. čudna misel se je zarila vanj; žalost se je zarila v njegovo dušo - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zariti se v delo / zariti se v knjige
● ekspr. cesta se je zarila v polja bila je speljana čez polja; pog. letalo se je zarilo v hrib se zaletelo; ekspr. iz ozke doline smo se zarili v kanjon začeli hoditi, prodirati po njem
zarít -a -o: prespal je, zarit v slamo; v hrib zarita vas; palica, zarita v sneg
zasíniti -em dov. (í ȋ) knjiž. - 1. nenadoma se pojaviti, prikazati zaradi lastne svetlosti: sonce, zarja zasine / ko je zasinil dan, so bili že daleč se je zdanilo
// nenadoma se pojaviti, prikazati sploh: iz megle zasine avtomobil / kot blisk mu zasine rešilna misel nenadoma se je spomni - 2. z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: zasine mu novo upanje
zatápljati -am nedov. (ā) star. preplavljati, prepajati: jezera zatapljajo gozdove / duh po jedeh zataplja vonj cvetja
● star. solze so ji zatapljale oči zaradi solz ni videlazatápljati se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da osebek (večkrat) intenzivno opravlja dejavnost, kot jo določa samostalnik: zatapljati se v branje, delo, premišljevanje; zatapljati se v pogovore / zatapljati se v svoje misli / elipt. zatapljati se v zgodovino
// izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: zatapljati se v žalost / dolina se zataplja v mrak
zatoníti -tónem dov. (ī ọ́) ekspr. - 1. spustiti se za obzorje, pod obzorje; zaiti: sonce, zvezda zatone / sonce je zatonilo za goro
- 2. končati se, miniti: dan je zatonil; leto je zatonilo
- 3. navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: zatonil je v noč; gledal je za njim, dokler ni zatonil v daljavi
- 4. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatonil je v spanje; zatoniti v žalost / to delo je že zatonilo v pozabo
● ekspr. njegova slava je zatonila je minila; ekspr. zvezda njegove sreče je zatonila prenehal je biti srečen; prenehal je biti uspešen
zatopíti -ím dov., zatópil (ī í) star. preplaviti, prepojiti: narasla voda je zatopila zemljišče / sreča mu je zatopila srce / vonj po razkužilih je zatopil vse druge vonje
● star. v pijači je skušal zatopiti svoje koprnenje utopitizatopíti se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop- a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zatopiti se v delo, igro, molitev, razmišljanje; zatopiti se v pogovor s kom; tako se je zatopil v branje, da ni slišal trkanja / zatopil se je v svoje misli; zatopiti se vase / elipt. zatopiti se v časopis, knjigo
- b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatopiti se v molk, žalost
zatopljèn -êna -o - 1. deležnik od zatopiti: ljudje, zatopljeni v pogovor; zatopljen v delo, igro, molk
- 2. knjiž. zamišljen: zatopljen človek; biti zatopljen; sedel je ves zatopljen
zaverováti -újem in zavérovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ́) knjiž. začeti verovati: kakor hitro je v kaj zaveroval, je že tudi podvomil / kljub vsem dvomom zopet zaveruje vanjzaverováti se, in zavérovati se v zvezi z v - 1. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zaveroval se je v branje, delo / zaveroval se je v časopis; deček se je zaveroval v čudnega moža
- 2. star. zaljubiti se: zaveroval se je v prelepo dekle / zaverovati se v čebelarstvo, gledališče
zaverován in zavérovan -a -o: v preteklost zaverovani ljudje; vsa je zaverovana v sina
● zelo je zaverovan vase zelo občuduje samega sebe; prisl.: zaverovano poslušati
zavíjati -am nedov. (í) - 1. spreminjati smer svojega
- a) gibanja: kolesar, ladja, voz zavija / zavijati okrog vogala
- b) poteka: cesta, proga zavija
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega gibanja iti, se premikati kam: letalo zavija na desno, v desno; zavijati na stransko cesto / zavijati vstran
// s prislovnim določilom s spreminjanjem svojega poteka iti, se usmerjati kam: cesta, steza zavija h gradu; reka zavija v sotesko
- 2. ekspr., s prislovnim določilom spreminjati smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: na poti domov pogosto zavija v gostilne
- 3. delati, povzročati, da kaj v loku, krogu spreminja smer poteka: pes zavija rep / zavijati preste / zavijati komu roko na enem koncu mu jo premikati okrog vzdolžne osi
// zavijati oči, z očmi od jeze - 4. zaradi zaščite, zakritja dajati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zavijati darilo, šopek; zavijati kaj v blago, papir / da se knjige ne bi umazale, jih zavija / zavijati otroka v odejo / zavijati si noge v ogrinjalo / ekspr. zaradi mraza so se čakajoči zavijali v plašče
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdajati s čim ploščatim, upogljivim: zavijati rano s povojem; zavijati si vrat z ruto - 5. ekspr., v zvezi z v povzročati, da prihaja kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: megla zavija dolino v mrak
- 6. oglašati se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: volk zavija; pes je po volčje zavijal v noč; zavijati kot lisjak
// ekspr. dajati zavijanju podobne glasove: na dvorišču je zavijala krožna žaga; bombe so začele zavijati nad njihovimi glavami / ko je zagorelo, so začele sirene predirljivo zavijati / okrog vogalov zavija veter - 7. ekspr. glasno, zateglo jokati: pretepeni otrok je dolgo zavijal / zavijati od bolečin; zavijati v žalosti
- 8. ekspr. govoriti, izgovarjati besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: zavijati po dolenjsko, notranjsko / zavijati pri petju
- 9. brezoseb. imeti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: zavija ga po trebuhu, v črevesju; otroka je začelo zavijati
● ekspr. ne zavijaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. v črevesju jim je pogosto zavijala lakota pogosto so bili zelo lačni; ekspr. zavijati koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim; ekspr. zavijati pogovor drugam usmerjati
zavíjati se ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se zavija v tišino / zavijati se v molk, žalost
zavijáje: prispela sta na cilj, zavijaje skozi ozke ulice
zavijajóč -a -e: tesno se zavijajoč v plašč, je odhitel dalje; zavijajoče sirene
zavíti -víjem dov. (í) - 1. spremeniti smer svojega
- a) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije; zaviti na križišču / zaviti okrog vogala
- b) poteka: cesta, reka večkrat zavije
// s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota
// s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor
- 2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet
- 3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev; pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi
- 4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek; zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč
// zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom - 5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo; kolona se je zavila v oblak prahu
- 6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake
// ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak - 7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu
- 8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
● ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačila
zavíti se ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je zavila v mir / sedel je v kot in se zavil v molk; zavila se je v globoko žalost
zavít -a -o: kozel z zavitimi rogovi; polžasto, svedrasto zavit; zavit v desno; stopati po zavitih stopnicah; zavito izražanje, vprašanje; v povoščen papir zavito pecivo
● zaviti oklepaj oklepaj iz dveh na sredi koničasto navzven izbočenih ter spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic; ekspr. ime darovalca je ostalo zavito v skrivnost, temo je ostalo skrito, neznano; ekspr. zavita pota življenja neravna, zapletena
♦ gozd. zavita rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; prisl.: zavito odgovarjati
zavráčati -am nedov. (ā ȃ) - 1. delati, da žival ne pride, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: na paši so mu pomagali zavračati živino / pes je z laježem zavračal ovce
- 2. delati, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: redarji so zavračali množico, ki je silila na trg / obramba je zavračala sovražnikove napade odbijala
- 3. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavračati darila; zaporniki že cel teden zavračajo hrano / zavračati funkcije
- 4. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavračati pomoč pri učenju / zavračati predlagano sodelovanje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavračati odgovor, podpis - 5. z besedami, s kretnjami izražati, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: plesalce je zavračala drugega za drugim; vse snubce vztrajno zavrača
- 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu delati, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavračati predloge; naše prošnje so vztrajno zavračali
// odklanjati kaj, ne sprejemati česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zavračati pošiljke neustrezno pakiranega blaga
// odklanjati uradno priznanje, veljavo česa: zavračati nove cenike - 7. izjavljati, zatrjevati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: v razpravi so zavračali njegove očitke, ugovore; zavračati nasprotnikove trditve
// izražati negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: njegov nazor v umetnosti so zavračali in smešili; v svojih spisih je zavračal pretiran nacionalizem / novejša terminologija ta izraz zavrača ga ne priznava - 8. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok zavrača šolo; zavrača vso moderno umetnost
// knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sošolci ga zavračajo - 9. izražati svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: v razpravi so ga ostro zavračali / to pa res nič ni, so ga zavračali
zavračajóč -a -e: zavračajoč trditve nasprotnika, je zašel v pretiravanje
zavráčan -a -o: zavračana čreda
zavréči -vŕžem dov., zavŕzi zavŕzite in zavrzíte; zavŕgel zavŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. narediti, da preneha biti pri osebku to
- a) kar se ne želi več imeti, se več ne potrebuje: jedli so hrano, ki so jo zavrgli vojaki; zavreči staro obleko; vode, v kateri se kuha zelje, ne zavržemo
- b) kar je neuporabno: vse blago z napako zavržejo; tiskarji izrabljene črke zavržejo; zavreči polomljene igrače
- 2. ekspr. zaradi odklanjanja ravnanja koga prenehati biti z njim v pozitivnem odnosu, zvezi: družina ga je zavrgla; ko se je poročila, jo je oče zavrgel; zavreči in razdediniti / mati je zavrgla otroka je prenehala skrbeti zanj; ga je zapustila
// zaradi odklanjanja ravnanja koga narediti, da v kaki skupnosti ni več upoštevan, je iz nje izločen: družba ga je zavrgla / zaradi izdaje so ga tovariši zavrgli - 3. ekspr. prenehati uporabljati kaj zaradi negativnega odnosa do tega: zavrgli so metode dotedanjih raziskovalcev / zavreči je treba ustaljeno reševanje teh problemov; zavreči domačo tradicijo v slikarstvu / zavreči vero staršev
- 4. ekspr. zaradi odklonilnega odnosa ne sprejeti, upoštevati česa: zavreči mnenje manjšine; zavreči nasvet, predlog; njegovo teorijo so zavrgli kot neznanstveno / zavrgel je njeno ljubezen
// ne sprejeti, odkloniti: zavreči pomoč, ponudbo; sodišče je zavrglo pritožbo - 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: zavreči slabe navade; zavrgel je misel na maščevanje / lesene pluge so že zdavnaj zavrgli jih prenehali uporabljati
zavréči se ekspr. prenehati živeti v skladu z vrednotami, zlasti moralnimi, priznanimi v določeni družbi: pustil je študij in se zavrgel; bali so se, da bi se v tujini zavrgla; do konca, popolnoma se zavreči
zavŕžen -a -o - 1. deležnik od zavreči: zavrženi deli avtomobila; zavržen otrok; biti zavržen od očeta in matere; zavržene ideje
- 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen: zavržena ženska / zavrženo dejanje
● knjiž. zavrženi angel hudič; knjiž. zavržena duša pogubljena; knjiž. živeti v zavrženih razmerah slabih, človeka nevrednih; sam.: sočustvovati z zavrženimi in ponižanimi
zavrníti in zavŕniti -em dov. (ī ŕ) - 1. narediti, da žival ne pride tja, kamor se ne želi, ali se od tam oddalji: zavrniti krave; koze so zašle v koruzo, treba jih je zavrniti / s psi zavrniti ovce
- 2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti
- 3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti
- 4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža odločno voljo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: zavrniti plačilo dolga; zavrniti podpis pogodbe - 5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev
- 6. z izrazitvijo nasprotovanja čemu narediti, da se kaj ne sprejme, uveljavi: zavrniti načrt; zavrniti zahtevo po spremembi zakona / njegovo prošnjo so zavrnili neugodno rešili; je niso upoštevali
// odkloniti kaj, ne sprejeti česa zaradi neustreznosti, pomanjkljivosti: zaradi slabe kvalitete zavrniti pošiljko; zavrniti nepopolne prijavnice
// odkloniti uradno priznanje, veljavo česa: zavrniti novi učni načrt / pri kontroli so avtomobil zavrnili niso dovolili (ponovne) registracije - 7. izjaviti, zatrditi, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: zavrnil je vse obtožbe; zavrniti nasprotnikove trditve; avtoritativno zavrniti vse očitke / zavrnil je vse točke obtožnice / publ. zavrniti vsako podobnost med resničnimi dogodki in dogodki v romanu zanikati
// izraziti negativen odnos do česa, nepriznavanje česa: v zadnjih člankih je zavrnil vso moderno umetnost - 8. izraziti svoje nestrinjanje s tem, kar kdo izjavi, trdi: ostro, ekspr. odrezavo zavrniti koga; zavrnil jih je, da ni nič res
- 9. zastar. odgovoriti, reči: nekaj mu je hotel zavrniti, pa se je premislil / o tem nerad govorim, je zavrnil
- 10. zastar. obrniti: s težavo so zavrnili čoln; zavrniti krmilo / zavrnil se je proti domu
♦ med. telo je zavrnilo presajeni organ se je odzvalo nanj z imunsko reakcijo, ki je povzročila odmrtje, odmiranje presajenega organa, tkiva; polit. zavrniti noto
zavŕnjen -a -o: zavrnjen napad; zavrnjen snubec; biti zavrnjen od koga; zavrnjena ponudba; prošnja je bila zavrnjena
zavŕtati -am dov. (r̄) - 1. z vrtanjem prodreti v kaj: zavrtati v desko; s svedrom zavrtati v les / z lopatico zavrtati v pesek
// z vrtanjem narediti, da koničasti del česa prodre v kako snov: zavrtati sveder v les - 2. redko z vrtanjem narediti, izoblikovati; izvrtati: zavrtati luknjo; zavrtali so nove rove
- 3. ekspr. začeti vztrajno poizvedovati, izpraševati o čem: z odgovori ni bil zadovoljen, zato je zavrtal naprej / ali jih poznate, je zavrtal preiskovalec
// v zvezi z v začeti vztrajno izpraševati: po predavanju so zavrtali vanj z vprašanji / kaj pa zdaj, so zavrtali v mater - 4. ekspr., s prislovnim določilom prodreti: zavrtati do dna, jedra zadeve; zavrtati v bistvo problema
- 5. nav. 3. os., ekspr. pojaviti se s spreminjajočo se intenzivnostjo: v hrbtenici je zavrtala bolečina; brezoseb. zavrtalo mu je v zobu; pren. v srcu mu je zavrtal črv dvoma
● ekspr. zavrtati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga
zavŕtati se - 1. s polkrožnimi gibi telesa prodreti v kaj: ličinka se zavrta v les; školjka se zavrta v kamen / zavrtal se je v steljo in zaspal zaril; pren. vprašanje se mu je zavrtalo v glavo, možgane
- 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zavrtal se je v delo / zavrtati se v problem / igralec se je zavrtal v vlogo
● ekspr. njegove oči so se zavrtale vanjo preiskujoče, ostro jo je pogledal; začel jo je nepremično gledati
zavŕtan -a -o: letev z zavrtanimi luknjami
zbudíti -ím dov., zbúdil (ī í) - 1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno: zbudilo nas je grmenje; da ne bi zbudil otrok, ni prižgal luči; zbuditi s trkanjem na vrata; pren., ekspr. s svojim delovanjem skuša zbuditi vest človeštva
// spraviti koga k zavesti: močili so ga po glavi, da bi ga zbudili; šele jutranji hlad ga je zbudil
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: zbuditi koga iz globokega spanja / skušal jo je zbuditi iz nezavesti / zbuditi iz otopelosti; obiskovalec ga je zbudil iz razmišljanja / ekspr. zbuditi kulturno dejavnost iz mrtvila
// ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: želel je zbuditi preproste ljudi / ideje, ki so nas zbudile k narodni zavesti - 2. vzbuditi: zbuditi jezo, sovraštvo; taka rešitev bi pri nasprotnikih zbudila nezadovoljstvo; zbudilo se mi je upanje, da jo bom spet videl / zbuditi dvom; s svojo obleko je zbudila pozornost / v srcu se ji zbudi kesanje; v njegovi glavi se zbudi neprijetna misel
zbudíti se preiti iz spečega stanja v budno: zbuditi se od bolečin; zbuditi se zaradi hrupa; zbuditi se ob šestih; hitro, zgodaj se zbuditi / zbudil se je ves poten; pren., ekspr. v njem se je zbudila zver
// priti k zavesti: od udarca po glavi se dolgo ni zbudil
// v zvezi z iz prenehati biti v stanju, kot ga določa samostalnik: zbuditi se iz trdnega spanja / zbuditi se iz nezavesti / zbuditi se iz otopelosti, razmišljanja
♦ med. zbuditi se iz narkoze
// ekspr. spoznati kaj, zavedeti se česa: kdaj se boste zbudili; fant se je prepozno zbudil
● ekspr. čas je, da se zbudite iz spanja da nehate biti nedejavni, nedelavni; evfem. zbuditi se v večnosti umreti
zbudívši star.: zbudivši otroka, je odšla v službo; zbudivši se sredi noči, opazi, da je okno odprto
zbujèn -êna -o: ko so ga poklicali, je bil že zbujen; zbujena vest mu ne da miru
zbújati -am nedov. (ú) - 1. povzročati prehod iz spečega stanja v budno: zbujati delavce; zbujali so jih ob štirih / zbuja ga budilka; pren., pesn. spomladi zbuja svet ptičje petje
// spravljati koga k zavesti: zbujati koga z udarci, s hladno vodo
// v zvezi z iz povzročati prenehavanje stanja, kot ga določa samostalnik: zbujati koga iz globokega spanja / zbujati ljudi iz otopelosti - 2. vzbujati: zbujati ljubezen, sovraštvo; reklame so mu zbujale želje / hodil je počasi, da ne bi zbujal sumov; z vedenjem je zbujal spoštovanje; njen obraz zbuja zaupanje / zbujati občutek trdnosti; mesto zbuja vtis urejenosti
zbújati se prehajati iz spečega stanja v budno: zaradi hrupa se pogosto zbuja; zbujati se ob petih / zbuja se vsa potna
// prihajati k zavesti: po hladnih obkladkih se je začel zbujati
// v zvezi z iz prenehavati biti v stanju, kot ga določa samostalnik: zbujati se iz spanja / počasi se je zbujala iz nezavesti
♦ med. zbujati se iz narkoze
zbujajóč -a -e: otrok je zbujajoč se jokal; skrb zbujajoč podatek
zdramíti in zdrámiti -im dov. (ī á) - 1. povzročiti prehod iz spečega stanja v budno; zbuditi: trkanje na vrata ga je zdramilo; spal je tako trdno, da ga niso mogli zdramiti; otroci so se že zdramili; pren., pesn. ko se je sonce zdramilo, so se odpravili na pot
// v zvezi z iz povzročiti prenehanje stanja, kot ga določa samostalnik: zdramiti koga iz spanja / zdramiti ponesrečenca iz nezavesti / ropot ga je zdramil iz razmišljanja; ekspr. zdramiti se iz sanjarij - 2. knjiž. povzročiti, da kaj nastane; vzbuditi: zdramiti komu domišljijo; zdramiti zanimanje za zgodovino
zdrámljen -a -o: zdramljen otrok; napol zdramljen je prikimal
zgánjati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da pride več oseb, živali skupaj, na eno mesto: redarji so zganjali ljudi na rob ceste; zganjati živino v ogrado / zganjati skupaj
- 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: zganjati hrup, trušč, vik in krik; zganjati nasilje / zganjati burke, škandale / zganjati ljubosumje, trmo, užaljenost
● ekspr. ne zganjaj cirkusa, panike ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem; ekspr. poglej, kaj spet zganjajo pred vrati delajo, počenjajo; ekspr. zganjati norčije s kom norčevati se, šaliti se; pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost
zglèd zgléda m (ȅ ẹ́) - 1. dejanje, ravnanje, po katerem se kdo ravna, ga posnema: sledili so njegovemu zgledu in sedli; vzgajati z dobrim zgledom / dati lep, slab zgled; pri vzgoji otrok ravna po zgledu svojih staršev / ekspr.: njegovo delo je bilo ljudem svetel zgled; dogodek naj bo vsem v svarilen zgled
● preg. besede mičejo, zgledi vlečejo govorjenje ima manjši vpliv, privlačnost kot dejanje - 2. oseba, stvar z zelo izrazitimi, opaznimi lastnostmi, značilnostmi, po katerih (naj) se kdo ravna, jih posnema: oče mu je zgled / učitelji ga postavljajo vsem za zgled, redko v zgled
- 3. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom oseba, stvar, ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, kot jih določa prilastek: zdravnik je bil zgled požrtvovalnega človeka; taka vožnja je zgled lahkomiselnosti; odnos med njimi je zgled prijateljstva
- 4. stvar, enota, po kateri se lahko neposredno pokaže, ponazori kak širši, splošnejši pojem: dokazati trditev ob zgledih; podkrepiti kaj z zgledi; nazoren, poučen, značilen zgled / povedati kaj za zgled
♦ lingv. samostalniki, ki se sklanjajo po zgledu kost
// z rodilnikom stvar, enota kot pojavna oblika tega, kar splošneje izraža samostalnik: zgledi baročnega stavbarstva; zgled zajedavstva med živalmi; prim. izgled
zgrabíti in zgrábiti -im, in zgrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. z grabljami spraviti skupaj: zgrabiti listje, pesek; zgrabiti na kup; zgrabiti seno v ograbke
- 2. močno, sunkovito prijeti kaj: zgrabiti bič, palico; zgrabiti za vrv; zgrabiti z obema rokama; jezno, trdno zgrabiti / zgrabil ga je in zvezal; zgrabiti koga za vrat; zgrabiti se za glavo / pes zgrabi mačko; zgrabiti s kremplji, z zobmi / zgrabiti s kleščami / stroj mu je zgrabil roko / vrtinec ga je zgrabil in potegnil vase / klic psu zgrabi
// nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zgrabil je knjigo in odšel; zgrabil je šop bankovcev in mu jih dal / riba je zgrabila za vabo - 3. ekspr. odvzeti komu prostost; prijeti: zgrabiti begunca; tatu so zgrabili, ko je lezel skozi okno / zgrabiti sovražnikove vojake ujeti
- 4. začeti intenzivno delati; zagrabiti: fantje, zdaj bomo pa zgrabili / znava vse in zgrabiva vsak za tri narediva
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: z veseljem so zgrabili za delo / spet so zgrabili za vesla začeli veslati - 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zgrabila jih je morska bolezen; človeka zgrabi groza, hrepenenje, jeza; zgrabil jo je kašelj; krč ga je zgrabil v roko
// izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je zgrabilo, da si vse pustil; brezoseb. včasih ga zgrabi, pa kar odide / zgrabila ga je misel na beg - 7. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: prijateljeva nesreča ga je zgrabila / pesem, povest človeka zgrabi; zgrabila jih je veličina gora
● ekspr. zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zgrabiti vsako priložnost izkoristiti; če mu prst ponudiš, pa roko zgrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; ekspr. pisatelj je zgrabil življenje s prave strani opisal, prikazal; ekspr. spet je zgrabil za krmilo prevzel vodilni položaj, vodstvo; ekspr. zgrabiti za orožje, puško, star. za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zgrabili te bodo za ušesa kaznovali te bodo; ekspr. zgrabilo ga je pri srcu, v križu začutil je močno bolečino; ekspr. fanta so trdo zgrabili strogo so ravnali z njim
zgrabíti se in zgrábiti se, in zgrábiti se ekspr. spopasti se, spoprijeti se: fantje so se zgrabili; patrulja se je zgrabila s sovražnikom; zgrabiti se z orožjem / zgrabila sta se zaradi zemlje / zgrabiti se z življenjem
zgrábljen -a -o: krivci še niso zgrabljeni; zgrabljeno seno
zlíti zlíjem dov. (í) - 1. z nagnjenjem posode narediti, da kaj tekočega kam pride: zliti mleko v lonec; zliti vodo po tleh; zliti proč, skupaj; vino se je zlilo čez rob kozarca
● ekspr. pijačo je zlil vase in odšel hitro, v velikih požirkih spil; ekspr. zliti jezo na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati - 2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zliti svoja čustva v pesmi / svoje gorje je zlila v besede ga popisala
zlíti se - 1. tekoč priti skupaj: v dolini se potoka zlijeta
- 2. preiti drug v drugega: barve, zvoki se zlijejo / vozila in ljudje so se pred njegovimi očmi zlili v pisano gmoto / ekspr. pričevanja so se zlila v celoto
// ekspr. postati eno, enovito: pesem se je zlila z ropotom koles; krošnje dreves so se zlile s temo / konj in jezdec sta se zlila v eno / priseljenci so se zlili z domačim prebivalstvom / njune ustnice so se zlile v poljub - 3. ekspr. (hitro) množično priti: ljudje so se zlili na trg / pevski zbori so se zlili od blizu in daleč
- 4. brezoseb., ekspr. prenehati deževati: vedrili smo, dokler se ni zlilo / kaže, da se je zlilo
zlít -a -o: v njem sta zlita dva človeka; program je zlit v en sam stavek; z življenjem zlita književnost
♦ lingv. zliti glas glas, sestavljen iz zaporniške in priporniške prvine; prim. izliti
zlívati -am nedov., tudi zlivájte; tudi zlivála (í) - 1. z nagnjenjem posode delati, da kaj tekočega kam pride: zlivati vodo iz vedra, po tleh; zlivati juho na krožnik; umazanijo zlivajo v jamo; voda se je zlivala čez rob
● ekspr. zlivati jezo, žolč na koga, nad kom zaradi jeze zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. zlivati vodo v morje delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. zlivati alkohol vase v velikih požirkih piti; zelo piti - 2. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v izražati, izpovedovati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: zlivati srečo in veselje v pesem / svoje gorje je zlivala na papir ga popisovala
zlívati se - 1. tekoč prihajati skupaj: pred mestom se reki zlivata / tu se zlivata Sava in Sora
- 2. prehajati drug v drugega: barve, vonji se zlivajo; večji kolobarji se zlivajo v manjše / ekspr.: zgodovina se je zlivala z legendo; v njegovi liriki se narodnostne teme zlivajo z ljubezenskimi
// ekspr. postajati eno, enovito: glas trobente se je zlival z drugimi glasovi; obrisi so se zlivali s temo / tam, kjer se morje in nebo zlivata / sence se zlivajo v eno - 3. ekspr. (hitro) množično prihajati: množice so se zlivale na trg / od severa se zliva sovražna vojska
- 4. ekspr. v veliki količini tekoč pojavljati se kje: voda se je zlivala po skalni steni; znoj se mu zliva s čela, po hrbtu
● ekspr. dež se je zlival ves dan močno padal; ekspr. sredstva se zlivajo v sklad stekajo; ekspr. ulica se zliva na trg vodi
♦ fiz. jedra lažjih elementov se zlivajo v težja
zlivajóč -a -e: z bučanjem valov zlivajoči se kriki; prim. izlivati
zlomíti zlómim dov. (ī ọ́) - 1. s silo, pritiskom narediti iz česa trdega nepravilne dele: dračje so zlomili in naredili butare; zlomiti palico / zlomiti na drobne kose
// poškodovati kaj tako, da se na enem ali več mestih prelomi: zlomiti držalo, svinčnik, toporišče; zlomiti vejo, vrh; deska se je zaradi prevelike obremenitve zlomila; krhke kosti se rade zlomijo; vozu se je zlomila os; rezilo se je zlomilo / zlomiti pečat prelomiti
// zlomiti ptici perut; zlomiti si nogo, tilnik - 2. povzročiti, navadno s silo, da kdo izgubi moč za odpor, vztrajanje v čem: zlomiti uporne jetnike; zlomiti obtoženca z mučenjem; zlomili so jo, da je priznala; niso ga mogli zlomiti / neprestano zasliševanje ga je zlomilo / brezoseb. ob branju razsodbe ga je zlomilo, da je zajokal ni mogel več obvladati svoje čustvene prizadetosti
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, zavist ga je zlomila; strah ga je zlomil / smeh ga je zlomil zasmejal se je; jok ga je zlomil zajokal je
// telesno, duševno izčrpati: bolezen ga je zlomila; naporno delo, pomanjkanje ga ni zlomilo; izguba otrok jo je zlomila - 3. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: zlomiti sovražnikovo obrambo, odpor; zlomiti stavko / zlomiti pogum, voljo komu / zlomiti fevdalizem, režim odpraviti
● ekspr. zlomili so mu hrbtenico pripravili so ga do tega, da je zatajil svoje prepričanje; naredili so ga pokornega, ponižnega; publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. marsikatero palico je zlomil na njem zelo ga je pretepal; ekspr. ženske so mu zlomile roge ga naredile manj oblastnega; ekspr. zlomila mu je srce čustveno ga je zelo prizadela; ekspr. pri tem imenu si lahko jezik zlomiš zelo težko ga je izgovoriti; ekspr. tja bo šel, tudi če si zlomi vrat čeprav bo v življenjski nevarnosti; ekspr. v tem boju si bo zlomil vrat bo premagan
♦ jur. zlomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; tisk. zlomiti urediti, razvrstiti stolpce stavka (v strani)
zlomíti se - 1. izgubiti moč za odpor, vztrajanje v čem: obtoženec se je zlomil in priznal zločin; duševno, notranje se zlomiti / polagoma se je zlomil in postal starec se duševno, telesno izčrpal
- 2. ekspr. prenehati trajati, obstajati zaradi nasprotnikove premoči, delovanja česa: obramba se je zlomila / upanje v njem se je zlomilo; sila viharja se je zlomila / armada se je v nekaj dneh zlomila je v nekaj dneh propadla, razpadla
- 3. ekspr. nahitro utihniti, izgubiti glasnost: glas se mu je zlomil; pesem se je zlomila / besede so se ji zlomile v joku
- 4. pod kotom spremeniti smer: lok se zgoraj zlomi; vsake toliko se prostor zlomi / planota se zlomi v prepadnih stenah soteske se nahitro konča
// ekspr. upogniti se, sključiti se: pod težkim bremenom se je zlomil; zlomiti se v pasu
● v njem se je nekaj zlomilo prenehal je biti trden v svojem prepričanju, zaupanju; zaradi krivic se je v njem vse zlomilo popolnoma je izgubil zaupanje, vero v kaj; ekspr. zlomil se je v sebi izgubil je zaupanje, vero vase; ekspr. zlomiti se v jok zajokati
zlómljen -a -o: zlomljen drog; zlomljen ponos, upor; videl ga je vsega zlomljenega in postaranega; stal je zlomljen v križu; zlomljena kost, noga; zlomljena osebnost; bila je ponižana in zlomljena
● ekspr. zlomljeni od celodnevnega dela so popadali na tla zelo utrujeni, izčrpani; ekspr. natepli so ga, da je ves zlomljen ga vse boli
zmágati -am dov. (ȃ) - 1. v vojaškem spopadu doseči, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: zmagati po hudem boju; zmagati v odločilni bitki; zmagati z velikimi izgubami / zmagati nad sovražnikom premagati ga
// vojaško zmagati
// v fizičnem spopadu doseči, da nasprotnik odneha: v spopadu s kamenjem, palicami so zmagali fantje iz sosednje vasi
// v spopadu sploh doseči, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: stavkajoči delavci so zmagali: zvišali so jim plače; zmagali so zagovorniki počasnejšega razvoja / ne dovoli, da otrok zmaga doseže uveljavitev svojih zahtev; star. zmagati v pravdi dobiti tožbo; moralno zmagati / zmagalo je človekoljubje - 2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, doseči najboljši rezultat: zmagal je francoski kolesar; publ. zmagala je Jugoslavija pred Italijo; zmagati s pet proti tri / zmagati na tekmovanju, v drugi igri / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati
♦ šport. zmagati na sto metrov hrbtno; zmagati v mnogoboju, slalomu; zmagati s točko prednosti - 3. dobiti najvišjo nagrado, biti razglašen za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagal je dozdaj neznan režiser; z zadnjim filmom je zmagal / zmagala je zadnja popevka, skladba / zmagati na natečaju
- 4. na volitvah, glasovanju dobiti največ glasov: zmagal je naš kandidat; zmagati z večino glasov / zmagala je kandidatna lista socialistične stranke / zmagati na volitvah, pri volitvah
- 5. dobiti delo, službo, razpisano z natečajem: zmagal je mlad arhitekt / podjetje je zmagalo na natečaju za ureditev mesta
- 6. ekspr. v kakem procesu se uveljaviti kot močnejši od česa drugega: njegovo mnenje je zmagalo; ta predlog ne bo zmagal / zmagal je obup / zmagala bo pravica; končno je zmagala resnica izkazalo se je, kaj je res
// dobro je zmagalo nad zlim - 7. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmagala jih je utrujenost; pijača ga je zmagala, da je zaspal / zmagal jo je spanec zaspala je
- 8. preh., star. premagati: zmagati sovražnika / zmagati jezo, strah
- 9. preh., star. zmoči: žena ne zmaga vsega dela; zmagati velik napor / ne zmagamo vseh naročil ne moremo jih izpolniti; zdaj ne zmagam poti v mesto nimam dovolj moči, da bi jo prehodil
zmágati se star. premagati se: čutim, da se ne bi mogla zmagati
zmágan -a -o star. premagan: zmagani vojaki; strmina je zmagana
zmagováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. v vojaškem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha, se ne bojuje več: vojska zmaguje; zmagovati s tanki / vojaško zmagovati
// v fizičnem spopadu dosegati, da nasprotnik odneha: zmagovali so fantje iz sosednje ulice
// v spopadu sploh dosegati, da nasprotnik popusti, pristane na zahteve osebka: zmagujemo: ne upajo si nas zapreti / zmagovati v prepirih - 2. na tekmovanju, pri družabni igri biti najboljši, dosegati najboljši rezultat: letos naši smučarji ne zmagujejo; zmagovati na velikih tekmovanjih; zmagovati s slabšimi kartami / ti avtomobili že dolgo zmagujejo
- 3. dobivati najvišje nagrade, biti razglašan za najboljšega na festivalu, natečaju: zmagujejo družbenokritični filmi; take pesmi pogosto zmagujejo
- 4. na volitvah, glasovanju dobivati največ glasov: zmagujejo socialisti / zmagovati na volitvah
- 5. dobivati delo, službo, razpisano z natečajem: zmagujejo kandidati z višjo izobrazbo
- 6. ekspr. v kakem procesu se uveljavljati kot močnejši od česa drugega: zmaguje nasprotno stališče / zmagoval je oče v njem očetovska čustva so postajala vedno močnejša
- 7. preh., ekspr. izraža, da je kdo sposoben opraviti kaj zaradi duševnega ali telesnega preseganja zahtevnosti dela, nalog: zmagovati delo; nalog ne zmagujejo niti najboljši dijaki / težko zmagujemo izdatke krijemo; ne zmagujemo več obresti ne moremo jih plačevati; pevci komaj zmagujejo ta ton zadevajo, pojejo; dobro zmaguje vlogo nasilneža igra
// konja sta pri oranju težko zmagovala ilovico vlekla plug po njej; dobro kolo lažje zmaguje klance jih prepelje, se vzpenja po njih
// kmetija je velika, pa še nekako zmagujemo smo sposobni opraviti vse delo - 8. preh., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: utrujenost jo zmaguje / kljub vsemu so jo zmagovale solze so ji tekle; vino me zmaguje postajam pijan, zaspan
// brezoseb. zmagovalo ga je - 9. preh., star. premagovati: zmagovati ovire, težave
zmagujóč -a -e: zmagujoča vojska
● publ. zmagujoči podvigi naših alpinistov zmagoviti, veliki
zmôči zmórem dov., zmógel zmôgla (ó ọ́) - 1. izraža sposobnost osebka
- a) uresničiti, opraviti kaj: delo, nalogo bom zmogel; pokaži, kaj in koliko zmoreš; ko je dobil posojilo, je nakup zmogel; velikega napora ne zmorem več / naporno pot še zmeraj zmorem; ali zmoreš sto korakov / od strahu ni zmogel niti besede / ljubezen zmore vse
- b) doseči kaj: ladja zmore precejšnjo hitrost; letalo zmore višino deset kilometrov
- c) plačati, poravnati kaj: dajatve, stroške komaj zmoremo / kdo le bo zmogel toliko denarja / dal mu je stotak, ker več ni zmogel
- č) imeti kaj: imeli smo par volov, ker dveh parov kmetija ni zmogla / ekspr. oko več ne zmore solz / ekspr. kraj ne zmore niti ene dobre gostilne nima
// z nedoločnikom izraža sposobnost osebka, da uresniči dejanje zaradi - a) svojih lastnosti: vsega tega ne zmorem pojesti; zmore se prilagajati okolju / tako zmore ljubiti samo mati; tega ne zmorem razumeti / ta človek ne zmore molčati
- b) objektivnih, zlasti materialnih možnosti: vsi skupaj bomo že zmogli to kupiti; dolgov ne zmore odplačevati
- 2. uspeti uresničiti: lani je gledališče zmoglo pet premier; ker je nadarjen, bo zmogel študij v treh letih / pot so zmogli v dveh dneh / zmogel je še toliko moči, da se je privlekel do hiše; zmogel je pogum in vprašal; malokdo bo zmogel zadosti potrpežljivosti, da prebere do konca
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zmogla ga je lakota, ekspr. skušnjava in je vzel / brezoseb. zmoglo jo je in je zajokala / zmogel ga je smeh, spanec
- 4. star. premagati: trije so bili, pa so ga komaj zmogli
znák -a m (ȃ) - 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah
// lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije
// predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake - 2. gib, zvok, s katerim se
- a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod
- b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost
- 3. kar omogoča sklepanje na
- a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje
- b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči
- 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo
// nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta - 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma
● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika
♦ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje
známenje -a s (á) - 1. kar omogoča sklepanje na
- a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina
- b) obstoj česa: znamenje dobre volje; moški so prišli v prazničnih oblačilih, kar je znamenje, da so snubci; po nekaterih znamenjih sodeč, ni govoril resnice; razsvetljena okna stanovanja imam za znamenje, da se je že vrnil
- 2. po ljudskem verovanju nenavaden pojav, navadno v naravi, ki napoveduje za človeka usoden dogodek, dogajanje: vsa znamenja so neugodna; to znamenje napoveduje nesrečo; opaziti znamenje na nebu; razlagati si znamenja / nebesna, preroška znamenja
- 3. z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: opaziti znamenja ljubezni, utrujenosti; to so prva znamenja starosti / v znamenje sprave mu je podal roko
- 4. gib, zvok, s katerim se
- a) kaj sporoča: mahal je z rokami, a njegovih znamenj niso razumeli; naučiti gluhoneme sporazumevati se z znamenji / dajati komu znamenja z glavo; narediti znamenje križa; raketa, žvižg je znamenje za napad
- b) na kaj opozarja: znamenja s hupo, sireno / avtomobilist daje svetlobna znamenja / signalna znamenja
- 5. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: narisati znamenje; grafično, pisno znamenje; mednarodna znamenja; znamenje na zemljevidu / jezikovna, notna znamenja
// lik, ki označuje, pomeni določeno dejstvo: vžgati živali znamenje / avtorsko znamenje; znamenja na cestišču oznake
// predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: prapori in druga društvena znamenja; krona in žezlo kot znamenje kraljevske oblasti / izveski in znamenja nad vrati obrtnih delavnic / postavljati mejna, orientacijska znamenja; prometna znamenja prometni znaki - 6. tvorba, oblika na koži, po kateri se osebek razlikuje od istovrstnih osebkov: imela je znamenje na licu; prepoznati konja po znamenju na čelu; znamenje od udarca; bradavice in druga znamenja / pridobljeno, prirojeno znamenje
- 7. um. različno oblikovano likovno ali manjše arhitekturno delo navadno v spomin na določen dogodek: v spomin na ta dogodek so postavili znamenje; kamnito, leseno, stebrasto znamenje; znamenja in kapele / kužno znamenje postavljeno v spomin na kugo
- 8. ed., publ., v prislovni rabi, v zvezi z v izraža, da kaj zelo vpliva na kako dogajanje, obstajanje: mesto je živelo v znamenju priprav na kongres; pogovori so potekali v znamenju sprave / naš kraj je bil ves v znamenju premogovnika
● knjiž. ti ljudje nosijo na sebi Kajnovo znamenje so morilci; publ. on je dal dobi neizbrisno znamenje značilnosti, posebnosti; ekspr. v nalogi je vse polno rdečih znamenj učiteljevih popravkov, narejenih z rdečim svinčnikom; podaril ji je obesek z rojstnim znamenjem z znamenjem ozvezdja živalskega kroga, v katerem je rojena; ekspr. na polju ni bilo znamenja o čem živem ni bilo opaziti ljudi, živali; biti rojen v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja; star. druga knjiga je za znamenje boljša za spoznanje
♦ astr. zodiakalna znamenja; geod. triangulacijska znamenja; lingv. naglasno znamenje za označevanje naglasa; med. bolezensko znamenje bolezenska sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo; materino znamenje prirojena, omejena, navadno pigmentirana sprememba na koži
zvíjati -am nedov. (í) - 1. delati, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zvijati list, odejo, papir / zvijati jadra; s prsti je zvijala rob predpasnika / zvijati nit, volno, trak; zvijati vrv v klobčič, osmico / zvijati (si) cigareto z zvijanjem delati
- 2. z vitjem delati primerno za določeno uporabo: zvijati šibe, srobot
// z vitjem združevati: zvijati več niti skupaj - 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: vihar zvija veje dreves / petelin zvija vrat; žuželka zvija zadek; zvijati telo pri plesu / pog. krč ga zvija / brezoseb., ekspr. zvija ga od bolečin, smeha
// kriviti: zvijati palico / ekspr. zvijati ustnice - 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, ljubosumnost, radovednost ga zvija; skrb, strah ga zvija
- 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: revmatizem ga zvija / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu jo zvija
● ekspr. žolč ga zvija ima težave z žolčem; zastar. zvijati besedo, resnico prilagajati sebi v korist; star. sušec zvija rep ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme
zvíjati se - 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv, gosenica se zvija; zvijati se kot jegulja / kača se zvija v svitek / zvijati se v porodnih krčih
- 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostirati se: pot se zvija med njivami; reka se zvija med bregovoma / stopnice se zvijajo navzgor / vrv se je zvijala po krovu
- 3. viti se: iz dimnika se zvija dim
- 4. prihajati v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske se zaradi vročine zvijajo; v vlažnem prostoru so se platnice začele zvijati
// prihajati v stanje, ko se kaj krivi okrog namišljene osi: oboleli listi so se začeli zvijati in odpadati / lasje se ji lepo zvijajo
● ekspr. dežela se zvija v smrtnih krčih kmalu bo propadla; ekspr. poletje se zvija v zadnjih krčih mineva; solata se zvija v glave dela glave
zvijáje: ležati zvijaje se na postelji; steza se zvijaje vzpenja
zvijajóč -a -e: pogovarjal se je, zvijajoč si cigareto; zvijajoči se stebri dima; dežela, zvijajoča se v krčih; zvijajoča se kača, vrv; zvijajoče se telo
zvíti zvíjem dov. (í) - 1. narediti, da kaj prožnega, podolgovatega (večkrat) pride okrog kake osi in dobi valjasto, kroglasto obliko: zviti list, preprogo, zastavo; namazati palačinko z marmelado in jo zviti / zviti papir v stožec, sveženj / zviti jadra / zviti nit, žico; zviti volno, vrv v klobčič / zviti (si) cigareto z zvijanjem narediti
// zviti rep - 2. z vitjem narediti primerno za določeno uporabo: zviti srobot, šibo in povezati trte
// z vitjem združiti: zviti dve, tri niti skupaj - 3. narediti, povzročiti, da deli česa pridejo v nenaraven položaj: burja je zvila bore / vročina zvije lesene, plastične izdelke / bolezen mu je zvila prste; krč mu je zvil telo / brezoseb., ekspr. zvilo jo je od smeha
// skriviti: zviti ključ, palico / ekspr. hudobno je zvil usta / zviti roke komu na hrbtu prekrižati
// izviniti: zviti si nogo v gležnju; pri pretepu mu je zvil roko / ekspr. vsi so gledali navzgor, da so si skoraj vratove zvili - 4. ekspr. prevarati, ukaniti: hotel je zviti tega lisjaka; premišljevala je, kako bi ga zvila / še vsakega, ki se ga je lotil, je zvil
// prisiliti, pregovoriti koga: zvil jo je, da mu je vse povedala - 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: groza jo je zvila; smeh ga je zvil; utrujenost, zavist ga je zvila
- 6. ekspr. povzročiti bolečine, težave: bolezen jo je zvila / brezoseb.: zvilo ga je v črevesju, trebuhu, želodcu; ko je šel po stopnicah, ga je skoraj zvilo
- 7. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: jetika ga je zvila / brezoseb. hitro ga je zvilo je umrl
// povzročiti, da kdo zboli: težko delo ga je zvilo
● ekspr. ptice so si zvile gnezdo spletle; ekspr. našel je ženo in si zvil gnezdo si ustvaril dom, družino; ekspr. zvila je noge, da je skoraj sedela na stopalih skrčila, spodvila
zvíti se - 1. premakniti telo lokasto od namišljene vzdolžne osi: črv se zvije; zvil se je pod odejo in zaspal; zviti se kot kača / jež se zvije v klobčič
- 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri razprostreti se: cesta se zvije čez hrib, skozi gozd; pot se zvije med hišami / dim se zvije navzgor
- 3. priti v stanje, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deske so se na soncu zvile; zviti se od vročine; vrata so se zvila
● solata se zvije v glave naredi glave; ekspr. slepec se je zvil v praprot zvijajoč se zlezel; ekspr. zvil se je v dve gubé dobil je sključeno držo
zvít -a -o - 1. deležnik od zviti: zvit list, papir; zviti prsti; zvit vrat; zvita deska, pločevina; zvite ustnice; v klobčič zvita žival
- 2. ki zna z iznajdljivostjo, spretnim prikrivanjem doseči svoj namen: on je zvit človek; zvit kot kača, lisjak; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
// ekspr. zvita lisica
// ki vsebuje, izraža tako iznajdljivost, spretno prikrivanje: zvit nasmeh; zvite besede, misli; zvito dejanje, vprašanje
● ekspr. imeti zvite lase skodrane; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
♦ film. zviti film (filmski) zvitek za fotografske aparate srednjega formata; lov., vet. zviti rep prašiča, psa rep, ki je zavit nad hrbtom; prisl.: zvito govoriti, pogledati; zvito se nasmehniti; zvito nastavljena zanka
ž [žé in žə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, ž žéja tudi ž-ja (ẹ̄; ə̏) zadnja črka slovenske abecede: napisati ž; veliki Ž
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ž je šumevec
● ekspr. od a do ž od začetka do konca, vse
♦ lingv. ž kot kratica samostalnik ženskega spola
žéti žánjem nedov., nam. žét in žèt (ẹ́ á) - 1. pospravljati žito s polja: pri njih so že začeli žeti
// s srpom ali strojem rezati žito, travo: žeti ječmen, rž; zna dobro žeti / žeti na roke, s kombajnom; žeti nizko, visoko - 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: nastopajoči so želi glasen aplavz; žeti pohvalo, priznanje, simpatije; žel je le prezir in zamero; žeti uspeh
● knjiž. smrt žanje ljudje umirajo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri; preg. kar kdo seje, to bo tudi žel kdor delo dobro začne, bo uspešen
♦ etn. žeti ječmen po ljudskem verovanju zdraviti ječmen (v veki) z izgovarjanjem besed »ječmen žanjem« in s posnemanjem kretenj pri žetvi
živéti -ím nedov., žível (ẹ́ í) - 1. imeti sposobnost presnavljanja, rasti, razmnoževanja: previsoka temperatura bi uničila vse, kar živi / kar živi, potrebuje hrano
- 2. biti navzoč v stvarnosti kot živo bitje: v preteklosti so živela nenavadna bitja; prednik človeka je živel ob koncu ledene dobe; take živali ne živijo več / alge in glive živijo skupaj v obliki lišajev / v pravljicah nekoč je živel kralj
- 3. biti v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: njegov oče še živi; samo enkrat živimo / bolnik komaj še živi; ne more ne živeti ne umreti / ekspr. ta roža je skoraj suha, a živi / človek ne živi dolgo brez hrane in vode
// s prislovnim določilom biti v takem stanju glede na časovno trajanje od rojstva do smrti: človek živi povprečno sedemdeset let; živel je komaj leto dni; s pravilno prehrano bi živeli dalj časa / pri tej hiši dolgo živijo / enodnevnice živijo samo nekaj ur - 4. s prislovnim določilom biti, nahajati se kje kot v svojem življenjskem okolju: kamela živi v puščavi; raki živijo v potokih; na tem skalovju ne more živeti nobena rastlina rasti; Eskimi živijo daleč na severu
- 5. s prislovnim določilom imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas: v tej vasi je živel njegov ded; živeti na deželi, v hribih, v mestu; ekspr.: živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju
// v tem stanovanju živijo tri generacije; živi pri teti stanuje; živi s starši - 6. s prislovnim določilom imeti določen življenjski način, določene življenjske razmere: živeti po načelih, po vesti; asketsko, brezskrbno, mirno, pošteno živeti / živeti v zakonu; samsko živeti / živeli so le ob kruhu in krompirju hranili so se le s kruhom in krompirjem; živeti v pomanjkanju, razkošju, revščini; tu ljudje dobro, udobno živijo; ekspr. razsipno živeti; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko; živi kot ptiček na veji svobodno, brezskrbno
// kako živiš
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža, da je osebek v stanju, kot ga določa samostalnik: živeti v ljubezni; tisti teden je živela v pričakovanju obiska; živeti v velikem strahu; živeti v zmoti - 7. biti dejaven, delujoč: zgodaj je začel spolno živeti / politično, vsestransko živeti / kraj gospodarsko in kulturno živi / ekspr. društvo ne živi / ekspr. ta kraj živi je naseljen; v njem poteka gospodarska in kulturna dejavnost
- 8. biti v skupnosti s kom: žena ne živi več z možem; z njimi se da živeti; ne more živeti skupaj z njo
// ekspr., v zvezi s s, z imeti spolno razmerje, navadno za daljši čas: pol leta je živel z njo; živi z več moškimi / pog.: živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; živita na koruzi skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze - 9. ekspr., v zvezi s s, z biti dejavno, čustveno povezan s čim: zemljo naj obdeluje tisti, ki živi z njo / živeti z gorami, naravo / živi s knjigami
// navadno v zvezi z za porabljati v veliki meri svoje sposobnosti, čas za kaj: živeti za glasbo; živeti za otroke, za svoj poklic; star. živel bom le tebi zate - 10. imeti materialne možnosti za obstoj: na tej kmetiji ne more živeti; z invalidnino bo težko živeti; koliko zaslužiš? Toliko, da živim / živeti na tuje stroške, na škodo drugega
// v zvezi z od pridobivati materialna sredstva za preživljanje: živeli so od izdelovanja suhe robe; živeti od kmetijstva / knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja
// ta dežela živi od turizma / ekspr.: njegov duh živi od umetnosti; živeti od iluzij - 11. preh., pog. preživljati, vzdrževati: kdo bo živel ženo in otroke; živi se s tem, kar zasluži; s čim naj jih živi / publ. ta tovarna živi veliko ljudi
- 12. ekspr. vplivati, vzbujati zanimanje v kakem času: nekatere umetnine dolgo živijo / v svojih delih bo živel večno
// biti znan, uveljavljen: njegova glasba živi zunaj koncertnih dvoran; njegovo ime ne živi več - 13. ekspr. pojavljati se, obstajati: ljudsko ustvarjanje živi v kolektivu / ta dogodek še živi v ustnem izročilu; rokovnjači živijo samo še v pripovedkah; v našem spominu bo živel / v tej hiši živi sreča; v njem živi želja po uveljavljanju
- 14. preh., knjiž. v življenju uresničevati: filozofije ni samo predaval, ampak jo je tudi živel; pesnik pesem ustvari in živi / upora ni nikoli živel / kje je svet, ki smo ga živeli; čutili so, kot bi še enkrat živeli svojo preteklost doživljali
// z notranjim predmetom živeti svoje vsakdanje življenje - 15. ekspr., v medmetni rabi izraža slavljenje, poveličanje: naj živi predsednik; naj živi svoboda
● ekspr. ni vreden, da živi slab, ničvreden je; ekspr. ta portret kar živi daje vtis, kot da je upodobljena oseba živa, resnična; knjiž. plaz je pričal, da stena živi da se v njej nekaj dogaja; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; ekspr. ali živiš na luni slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; ekspr. večkrat živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. živeti v senci biti neopažen, nepomemben; ekspr. živeti v senci smrti biti v nenehni smrtni nevarnosti; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; šalj. kdor dolgo kašlja, dolgo živi vsaka bolezen se ne konča s smrtjo
živèč -éča -e: še živečemu avtorju izdati izbor njegovih del; na velikih ozemljih živeči narodi; svobodno živeča ženska; sam.: za tukaj živeče je to vsakdanji prizor
živét -a -o: predstava, ki ni bila igrana, ampak živeta; izrečene in živete resnice; prim. živel