1. 1. ki je iz biserov, z biseri: biserni nakit; biserni uhani
2. 2. ki se lesketa kot biser: biserni žarki; biserne kaplje rose / biserni sijaj zob / biserna matica notranja plast lupine nekaterih školjk
   ● biserna poroka šestdesetletnica poroke
   ♦ tekst. biserna preja svetleč se sukanec iz dveh različno debelih ali v različne smeri sukanih niti

bíserno prisl.: biserno sijati; biserno beli zobje; biserno siva obleka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu
   ● ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna
   // močno sijati: sonce se blešči
2. 2. belo odsevati: breze se bleščijo; hiša se blešči iz zelenja
3. 3. brezoseb. zaradi močne svetlobe biti oviran pri gledanju: nataknil si je temne naočnike, ker se mu je bleščalo

bleščáti redko  vzbujati občudovanje, sloveti: bleščal je pred družbo kot duhovitež

bleščèč se -éča -e: bleščeč se na soncu; bleščeča se reka; prim. bleščeč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: legel je in zaspal; razgrnil je plašč po tleh in legel; leči na posteljo, v travo; leči v senco; utrujen leči; leči na hrbet, vznak / pes je ubogljivo legel / kot ukaz psu lezi
   // namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: pozno je že, legel bom; zjutraj je bila bolj trudna kot zvečer, ko je legla / legel je po polnoči šel spat; nar. dajati otroke leč spat
   // star. leči spat iti spat
   // namestiti se, spraviti se v (pretežno) tak položaj zaradi bolezni: legel je pred tremi tedni / ekspr. legel je in umrl zbolel, obolel
2. 2. knjiž. imeti spolni odnos: ni legel k njej iz ljubezni; leči s fantom
3. 3. s prislovnim določilom namestiti se, razprostreti se na površini: prah je legel na pohištvo / dolge trepalnice so ji legle čez oči / gosti delci v tekočini ležejo na dno se usedejo
4. 4. knjiž., s prislovnim določilom pojaviti se, nastopiti na površini: oblaki so legli čez nebo; sence so legle na ulico / megla je legla na polje
   // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: zgodaj je legel mrak; ko je legla noč, so se utaborili ko se je znočilo
   // mir je legel na pokrajino; pren. bridek molk je legel med njiju; na dušo ji je legla žalost
5. 5. knjiž., s prislovnim določilom postati opazen, viden: grenkoba, trpkost mu je legla na obraz; nasmeh mu je legel na ustnice / prijazen izraz je legel na njegovo lice
6. 6. preh., v zvezi z na povzročiti slabo duševno ali telesno počutje: leta so legla nanj s svojo težo; vsi ti dogodki so moreče legli nanje; brezoseb. težko je leglo nanj
   ● star. v nekaj dneh bo legla rodila; knjiž. sen jim je legel na oči zaspali so; knjiž. sonce je že leglo na strehe je začelo sijati na strehe; vznes. zdaj je legel k večnemu počitku, pod rušo, v grob, v zemljo še zadnji prijatelj umrl

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. odbijati iskrečo se svetlobo: biser se lesketa; morska gladina, rosa se lesketa; meči so se lesketali; oči se mu lesketajo od prijetnega vznemirjenja; okna se lesketajo v soncu; kapljice na veji so se lesketale kot biseri; vino se lesketa kot zlato / na prsih se mu lesketajo medalje; solze se ji lesketajo v očeh
   // odbijati svetlobo sploh: mokra cesta se lesketa v luči svetilk; njeni črni lasje so se lesketali; motno se lesketati / na mladiki se lesketajo rjavi smolnati popki
2. 2. svetiti, sijati: lučke se lesketajo; zvezde se lesketajo bolj kot prej / zvezde se lesketajo z neba, skozi drevje / v grmovju se lesketajo kresnice; ekspr. v otrokovih očeh se lesketa nedolžnost je zaznavna, vidna
3. 3. ekspr. belo odsevati: hiša se je lesketala v mesečini; dekletova bela polt se je lesketala v mraku / prod ob reki se belo lesketa
   ● ekspr. kupola se lesketa od zlata je pozlačena, zlata; ekspr. v dvorani se je vse lesketalo od zlata in biserov v dvorani je bilo zelo veliko zlata in biserov; ekspr. mesečina, sončni žarki se lesketajo na gladini se iskreč odbijajo od nje; ekspr. biser se je lesketal pri biseru bilo je zelo veliko biserov; ekspr. sneg se lesketa, da jemlje vid zelo se lesketa

lesketajóč se -a -e: luske lesketajoč se odpadajo; lesketajoče (se) luči v daljavi; v upanju lesketajoče (se) oči; lesketajoče (se) perje divjega petelina; srebrno (se) lesketajoča reka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: sončna svetloba odseva v rosi; plameni se odsevajo v njegovih očeh / svetloba plinskih svetilk je odsevala od mokrega tlaka / z oken je odsevalo dopoldansko sonce; zimsko sonce odseva v snegu / na gladini jezera odsevajo hiše
   // odbijati: stena odseva svetlobo / voda odseva njegovo podobo kaže
   // svetlo se odražati, kazati: breze odsevajo iz zelenja
2. 2. redko svetiti, sijati: luč odseva v temo
3. 3. kazati, izražati: pogled odseva njegova čustva; njen obraz odseva odločnost; nasmeh je odseval radost in srečo / vprašanje je odsevalo podcenjevanje / knjiž. umetnost odseva svoj čas
   // biti viden, kazati se v čem: ponos mu je odseval v očeh; jeza se mu odseva na obrazu / z obraza mu odsevata groza in strah / iz besed je odsevala utrujenost / knjiž. v šopku je odsevala pozna jesen
   ● publ. rezultati gospodarske reforme odsevajo na družbeni razvoj vplivajo

odsevajóč -a -e: razumel je iz pesmi odsevajočo otožnost; v morju odsevajoče mesto; nežnost odsevajoče oči

odsévan -a -o: odsevana sončna svetloba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. začeti sijati: nevihta je minila in posijalo je sonce / kmalu je skozi oblake posijala luna / ekspr. ko posije dan, bom že daleč se zdani; vstal je, ko je posijalo sonce vzšlo
   // krajši čas sijati: tu in tam je posijalo sonce / sonce posije v to grapo samo nekajkrat na leto
   ● ekspr. v to ulico sonce nikoli ne posije ta ulica je mračna, temačna
2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: končno je posijalo upanje / posijalo je sonce svobode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. fiz. oddajati valove, delce: radijska antena seva; radioaktivna snov seva / sevati delce alfa in beta; sevati elektromagnetne valove
2. 2. knjiž. svetiti, sijati: skozi okna so sevale luči / strah mu je seval iz oči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. oddajati svetlobo: sonce sije že milijone let
   // oddajati svetlobo in biti viden: oblaki so se razkadili in spet je sijalo sonce / na nebu sije luna; sijati so začele prve zvezde
   // oddajajoč svetlobo prihajati kam: sonce mi sije naravnost v oči; mesečina, žarek sije skozi okno
2. 2. ekspr. odbijati svetlobo: zlatniki na mizi so sijali; okna so sijala v soncu / beli cveti so sijali med zelenjem
3. 3. ekspr. z izrazom oči, s potezami na obrazu kazati močno čustveno vznemirjenost: fant je kar sijal: uspelo je; sijati od ponosa, sreče / oči so mu sijale / na vseh obrazih sije veselje se kaže, je vidno
   ● pesn. oči so ji sijale mile prošnje proseče je gledala; ekspr. zmeraj ti ne bo sijalo sonce zmeraj ne boš srečen; ekspr. sijala je v vsej svoji lepoti bila je zelo lepa; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši

sijóč -a -e: sijoči obrazi zbranih; toplo sijoče sonce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi kazati zlasti veselje, srečo: ljudje so se pogovarjali in se smejali; smejati se domislicam, šalam; ob poslušanju te zgodbe so se vsi smejali; smejati se sam pri sebi; ekspr. smejati se do solz; ekspr. iz srca se čemu smejati; ekspr. smejal se je na vse grlo zelo; ekspr. smejati se skozi solze; smejati se od sreče, zadovoljstva; ekspr. smejati se za prazen nič; glasno, pritajeno, široko se smejati; ljubeznivo, nagajivo, prijazno se komu smejati; močno, zelo se smejati; rad se smeje; veselo, zadovoljno, zaničljivo, zlobno se smejati; ekspr. kislo, sladko se smejati; ekspr. smejal se je, da bi skoraj počil zelo; smeje se kot grlica milo, zvonko
   // otrok se že smeje / ekspr.: njene oči, ustnice so se smejale; veselo se je smejal v duši / pa sem te ukanila, se je smejala; pren., ekspr. njegovo srce se je smejalo
   // ekspr. posmehovati se: vsi se ti bodo smejali; smejal se je njeni nerodnosti, zadregi
2. 2. pesn. svetiti, sijati: na nebu se je smejalo sonce; zvezde so se smejale visoko nad nami / trate so se smejale v soncu so bile obsijane od sonca
   // kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje je bilo
   // z dajalnikom kazati se v privlačni podobi: z veje se mu je smejalo zrelo jabolko; v daljavi se mu je smejalo mesto; pren. prihodnost se mu je prijazno smejala
   ● nižje pog. temu bi se še krave smejale to je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; ekspr. sreča se mu je smejala doživljal je uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; knjiž., ekspr. zunaj se je divje smejal veter je dajal smehu podobne glasove; ekspr. oče se je smejal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk se mu smeje predrzno, nesramno; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je vesela, srečna; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka; preg. kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje človek se lahko zares veseli šele končnega uspeha

smejé: smeje je odšel iz sobe

smejé se: smeje se kaj pripovedovati; objemala je otroka, smeje se od sreče

smejáje se zastar.  smeje se: smejaje se kaj reči; na glas se smejaje, je zaprl vrata

smejóč se -a -e: smejoč se ga je gledal; glasno smejoč se, ga je poslušala; smejoče oči; smejoči se otroci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. dajati kratke, rezke glasove; hreščati: suhe veje so se lomile in treščale
2. 2. v zvezi s sonce vroče sijati: na njuna obraza je neusmiljeno treščalo sonce

treščèč -éča -e: treščeče sonce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke
   // imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti
2. 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu
   ● ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih

upírati se 
1. 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža
   // biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala
2. 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili
   // upirati se nasprotniku v igri
   // kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil
   // kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati
3. 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale
   // z besedami, ravnanjem izražati voljo
   1. a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu
   2. b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi
      // izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati
4. 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati
   // vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem
5. 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet
6. 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku
   // ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom
7. 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino
   ● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti

upiráje: stala je, upiraje roke v boke

upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamenevali kresovi / v uličnih svetilkah vzplameneva plin gori z izmenoma naraščajočim in pojemajočim plamenom
   // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj vzplameneva in pojenjuje
2. 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: na obzorju vstaja sonce in pokrajina vzplameneva / oči so mu vzplamenevale od sreče
3. 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplameneva / boji, upori vzplamenevajo
   // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamenevati od ogorčenja / po tem dogovoru ni več vzplameneval niti kričal se jezil, se razburjal

vzplamenevajóč -a -e: vzplamenevajoč blesk oči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo
   // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva
2. 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti
3. 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva
   // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. stanje zadovoljnega človeka: zadovoljstvo obide, ekspr. se polasti koga; čutiti zadovoljstvo; najti zadovoljstvo v čem; dolgotrajno, trenutno zadovoljstvo; notranje, ustvarjalno zadovoljstvo; veliko zadovoljstvo; zadovoljstvo po opravljenem delu / ekspr. sijati od zadovoljstva, v zadovoljstvu; narediti kaj v zadovoljstvo, star. na zadovoljstvo koga; publ. pogovori med državama potekajo v obojestransko zadovoljstvo; živeti v miru in zadovoljstvu; z zadovoljstvom sprejeti novico / njegov obraz kaže zadovoljstvo
   // nav. mn., ekspr. kar vzbuja, povzroča tako stanje: privoščiti si različna majhna zadovoljstva / materialna zadovoljstva
2. 2. pozitiven, odobravajoč odnos do koga, česa: zadovoljstvo z obstoječim; zadovoljstvo s samim seboj / publ. državnika sta izrazila zadovoljstvo, da je sporazum sprejet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. drug za drugim zagoreti: na kresni večer so po gričih zagorevali kresovi / požari zagorevajo in ugašajo
2. 2. drug za drugim z gorenjem začenjati dajati svetlobo: po grobovih so zagorevale sveče / v parku so zagorevale redke luči; nad zabaviščem so vso noč zagorevale bele in zelene rakete / ekspr. kresnice so ugašale in spet zagorevale
3. 3. ekspr. začenjati močno sijati, žareti: nebo se temni, zvezde zagorevajo / na obzorju vstaja sonce in pokrajina zagoreva
4. 4. ekspr. pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: v njej zagoreva ljubezen, strast / v očeh mu zagoreva ogenj, srd / boji, upori zagorevajo
5. 5. dobivati rjavo barvo kože: kopalci so vse bolj zagorevali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. začeti sijati: izza oblakov zasije sonce / ekspr. vstali bomo, preden zasije dan se bo zdanilo
   // zbudil sem se, ko mi je sonce zasijalo na oči posijalo
   // sijoč se pojaviti: na nebu so zasijale zvezde
2. 2. ekspr. začeti odbijati svetlobo: ob siju sveče so zasijali pozlačeni napisi; v mesečini zasije voda sredi kotanje
3. 3. ekspr. pokazati močno pozitivno čustveno vznemirjenost: zasijal je od sreče, veselja / oči so mu zasijale; obrazi zasijejo v veselju
4. 4. ekspr. odraziti se, pokazati se: med drevjem zasije jasa
   // odraziti se, pokazati se v veliki meri: v njem je zasijalo upanje / kmalu nam zasije svoboda
5. 5. ekspr. vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti; zablesteti: veselil se je, da bo zasijal pred njo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. ki je iz žameta: žameten telovnik; žametna obleka / žametna tkanina
   // prevlečen, obdan z žametom: žameten naslanjač; žametna škatlica
   // značilen za žamet: žameten otip, videz
2. 2. nav. ekspr. po videzu, otipu podoben žametu: rastlina z žametnimi listi; žametna koža; žametne trate; pesn. žametno nebo / žameten pogled prijazen, nežen; žametne oči temne in nežne
   // blagoglasen in rahlo zamolkel: pevec z žametnim glasom
3. 3. agr., v zvezi žametna črnina trta s temno modrimi grozdi: zasaditi žametno črnino
   // črno vino iz grozdja te trte: piti žametno črnino; merlot in žametna črnina
   ♦ zool. žametna pršica majhnemu pajku podoben členonožec škrlatno rdeče barve s štirimi pari nog, Trombidium

žámetno prisl.: žametno sijati; žametno mehek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti
   // imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo
2. 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti
   // sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo
   ♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati
   // s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno
3. 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline
4. 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate
5. 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge
   // ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal
6. 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče
7. 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma
8. 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo
   ● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati

žgáti se 
1. 1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge
2. 2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal

žgóč -a -e 
1. 1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja; žgoča želja; žgoče sonce
2. 2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj
3. 3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati

žgán -a -o: žgana glina; žgana opeka
● žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje
♦ arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 6. 2024.