cépec -pca m (ẹ́)
1. preprosto orodje za ročno mlačev: mlatiti s cepci; pokanje cepcev na skednjih
// del cepca, s katerim se udarja; cep1: cepec z grčasto bunko
2. zastar. debela palica, gorjača: opiral se je na okovan cepec
3. ekspr. neolikan ali omejen človek: pa si res pravi cepec; vede se kot teleban in cepec / in jaz, cepec, sem mu verjel / kot psovka: kam pa rineš, cepec; cepec neumni
● ekspr. končati prepir s cepcem surovo, neotesano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

strnȃd -a m

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.