agregát -a m (ȃ) 1. teh. več strojev skupaj, ki sestavljajo funkcionalno celoto: montirati agregat;
električni, turbinski, varilni agregat;
agregat za relejno postajo;
obratovanje agregatov hidrocentrale 2. petr. skupek približno enako velikih zrn: gručav agregat;
kristalni agregat;
pren. družbeni agregat;
država ni samo agregat več pokrajin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ándropávza -e ž (ȃ-ȃ) skupek bioloških in psiholoških sprememb, ki se zaradi upadanja testosterona pri nekaterih moških pojavijo navadno po 50. letu in se kažejo zlasti v zmanjšani spolni sli: veliko moških se v času andropavze pritožuje nad slabšo erekcijo;
simptomi andropavze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
blastóm -a m (ọ̑) med. skupek izrojenih celic kakega tkiva: benigni, maligni blastom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
búla1 -e ž (ú) 1. oblasta oteklina, nabreklina: na nogi se mu dela bula;
na hrbtu se mu je zbrala bula;
udaril se je, da mu je kar bula zrasla;
predrl je bulo, ki je dozorela;
gnojna bula / ekspr. ves je v bulah 2. med. skupek izrojenih celic kakega tkiva: operirati bulo;
benigna, maligna bula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
civilizácija -e ž (á) skupek dosežkov, vrednot človeške družbe, zlasti glede na znanstveni in tehnični napredek: civilizacija raste;
materialna, tehnična civilizacija;
moderna, visoka civilizacija / nespečnost je bolezen civilizacije // posebna oblika duhovnega, materialnega in socialnega življenja kakega naroda ali skupine narodov: egipčanska, evropska civilizacija; ostanki civilizacije rodu Maja
♦ zgod. civilizacija po Morganu in Engelsu tretja stopnja v razvoju človeške družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
čúd -i ž (ȗ) knjiž., s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta zelo različne čudi;
pokazal je svojo pravo čud;
po svoji čudi je bil mehek;
bil je nagle, nasilne čudi / poznam pasjo čud
● star. to mi je po čudi mi je všeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
datotéka -e ž (ẹ̑) rač. skupek medsebojno povezanih digitalnih podatkov, shranjenih pod enim imenom: vnesti nove podatke v datoteko;
stisnjena datoteka;
brisanje, kopiranje, odpiranje datotek;
izmenjava, prenos datotek;
velikost datoteke / glasbena, slikovna, tekstovna datoteka; datoteka s programom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
déden -dna -o prid. (ẹ̄) ki se podeduje: grad je bil njegov dedni fevd;
dedna posest / dedna pravica pravica do podedovanja / dedna bolezen, obremenjenost; dedne lastnosti, značajske poteze
♦ biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; pravn. dedni delež delež, ki pripada posameznemu dediču; dedno pravo pravo, ki ureja dedovanje; zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji; habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjskadédno prisl.:
dedno obremenjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
delinkvénca -e ž (ẹ̑) skupek, celota vseh izvršenih deliktov: delinkvenca narašča;
mladinska delinkvenca;
delinkvenca med vojno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
divertissement -a [divertismá -ja] m (ȃ) kor. skupek kontrastnih baletnih točk kot vložek v predstavi ali kot samostojno baletno delo:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
dúša -e ž (ú) 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo;
pogubiti dušo;
skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res // v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh1: človekova duša je le del vesoljne duše 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira;
s pogovarjanjem si lajša dušo;
dvomi mu trgajo dušo;
izbrisati sovraštvo iz duše;
boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine // s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka // s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša // ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo;
živel je med samimi kramarskimi dušami;
bil je zlata duša;
neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv// knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev / kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva;
mati je duša družine;
publ. duša drame je konflikt 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša;
duša kabla;
žica z jekleno dušo 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju
● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
dušévnost -i ž (ẹ̄) skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti: mladostnikova, otrokova duševnost;
razdvojena duševnost;
duševnost odraslega / študija o duševnosti pri živalih / umetnina je izraz mlade, lirično čuteče duševnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
empiriokriticízem -zma m (ī) filoz. filozofska smer, po kateri je svet skupek subjektivnih občutkov:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
fácies1 -a m (ā) geol. skupek petrografskih in paleontoloških značilnosti usedlin na kakem kraju: kontinentalni, morski facies
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
fibróm -a m (ọ̑) med. skupek izrojenih celic vezivnega tkiva:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
gánglij -a m (ā) anat. skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju, živčni vozel: veriga ganglijev vzdolž hrbtenice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
gémula -e ž (ẹ̑) zool. droben, s trdnim ovojčkom obdan skupek celic sladkovodnih spužev za prezimovanje in za nespolno razmnoževanje: opazovati gemule pod mikroskopom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
genotíp -a m (ȋ) biol. skupek vseh genov organizma, dedna masa: ugotoviti genotip
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
glióm -a m (ọ̑) med. skupek izrojenih celic opornega tkiva v centralnem živčevju: operirati gliom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
gonílo -a s (í) 1. teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja: zamenjati gonilo;
okvara gonila / jermensko, zobniško gonilo 2. kar povzroča, pospešuje kako dogajanje ali delovanje; gibalo: strah je postal glavno gonilo vsega njegovega početja;
objektivno gonilo umetnikovega ustvarjanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
hipotálamus -a m (ȃ) anat. skupek živčnih celic na spodnji strani velikih možganov: center za uravnavanje telesne toplote je v hipotalamusu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ikebána -e ž (ȃ) skupek navadno nesimetrično razporejenih, harmonično učinkujočih cvetlic, rastlin: aranžirati, narediti ikebano // tako urejanje cvetlic, rastlin: pravila ikebane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
institút1 -a m (ȗ) pravn. skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj, pravna ustanova: pravne posledice instituta / pravni institut
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
inventár -ja m (ā) 1. premični predmeti, oprema, ki se uporablja pri opravljanju določene dejavnosti, zlasti podjetja ali ustanove: dopolniti, nadomestiti, popisati inventar;
obraba inventarja / pisarniški, šolski inventar; drobni inventar potrošni predmeti// seznam teh predmetov: delati, narediti inventar; vpisati v inventar 2. knjiž., s prilastkom skupek stvari, ki sestavljajo zaokroženo enoto: pečo prištevajo v starejši oblačilni inventar;
novo gradivo dobro dopolnjuje inventar pisateljeve korespondence // izrazna sredstva umetniškega ustvarjanja: pisateljev besedni inventar; skromen ljudski pesniški inventar
♦ agr. mrtvi orodje, stroji, živi inventar domače živali kmetijske enote, zlasti živina; ekon. amortizacija inventarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
izčések -ska m (ẹ̑) tekst. skupek kratkih, skodranih vlaken, ki se odstranijo pri česanju: laneni, volneni izčeski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
izkúšnja tudi skúšnja -e ž (ȗ) kar kdo ob dogodkih, doživetjih spozna, ugotovi: imeti, pridobiti si izkušnje;
bil je še mlad in brez izkušenj;
ljubezenska izkušnja;
življenjske izkušnje;
ekspr. bridke, grenke izkušnje / spet je za izkušnjo bogatejši // skupek takih spoznanj, ugotovitev: izkušnja kaže, uči, da je tako ravnanje pravilno; vsakdanja izkušnja / vedeti iz izkušnje; to priporočam po svojih izkušnjah
● ta izkušnja ga je zelo pretresla doživetje, dogodek; star. možje so si pripovedovali izkušnje iz vojske doživljaje, dogodke; ekspr. izkušnja človeka izmodri, izuči // nav. mn., s prilastkom znanje, védenje, pridobljeno s študijem, z delom: izmenjati delovne izkušnje; pridobiti si bogate, dragocene izkušnje; cenijo ga zaradi dolgoletnih izkušenj v stroki; izkušnje iz dosedanjega dela; priznati izobrazbo na osnovi izkušenj / publ. prenašanje izkušenj iz enega podjetja v drugo / ima velike pisateljske izkušnje; revolucionarne izkušnje iz Rusije / izkušnje v izkoriščanju atomske energije / ekspr. nima posebnih izkušenj z ženskami; prim. skušnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
jemáti jêmljem nedov., jemljíte; jemál (á é) 1. delati, da prehaja kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: delavci so jemali orodje in odhajali;
jemali so ji jabolka iz rok in jedli;
pazljivo je jemala denar od kupca;
garderoberka je z eno roko jemala obleko, z drugo pa dajala listke / jemati kri z brizgalko; jemati vzorce kamnin / jemati zrnje v dlani prijemati, zajemati; jemati otroka v naročje, pribor v roke / jemati denar na posodo; jemati zemljo v zakup // delati, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: na pot jemlje le najnujnejše; otrok ne smete jemati v gostilno / na potovanja jemlje s seboj tudi družino / ne jemlji dežnika, saj bo sonce // prevzemati, dvigati: kupci so jemali blago pri posebnem okencu; med njegovo odsotnostjo je jemala plačo zanj / dopust navadno jemlje za mesec avgust 2. delati, da prehaja kaj k osebku navadno v posesta) kar se mu da, ponudi: dajati je bolje kot jemati;
jemati darila, podkupnino;
nerad je jemal podporo od staršev b) kar je na razpolago: jemal je le dobro blago;
za tako nalogo je jemal le najpogumnejše / pog. spet jemljejo borovnice odkupujejo / turisti jemljejo najraje sobe ob morju najemajo; jemati na vlaku drugi razred c) kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah jemal dragocenosti;
mlinarji so jemali preveliko merico;
če jim niso dajali, so jemali s silo;
jemati si vedno več pravic, svobode / kot grožnja otrokom poredne otroke jemljejo cigani / jemati davke, obresti zahtevati / evfem. še kot otrok se je naučil jemati krasti / star. jemali so trdnjavo za trdnjavo zavzemali, osvajalič) zaradi pravil igre: pri kartanju je zmeraj jemal / jemati s kraljico kmete izločati jih iz igre3. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: pred poukom je jemala otrokom igrače, da bi pazili;
s silo so jim jemali orožje iz rok / jemati staršem otroke / jemali so jim čine, naslove, pravice / jemati ljudem delo, zaslužek // povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: jemali so bogatim in dajali revnim; kri so mu jemali, ne pa dajali / družabno življenje jim jemlje dosti časa; jemati komu pogum, ugled, voljo / sosednja hiša nam jemlje svetlobo; plevel jemlje zemlji hranilne snovi / ekspr. povodnji so jim jemale pridelke 4. povzročati, delati, da je česa manj ali ni več: jemati od celote;
jemal je in dodajal, dokler ni bila mera točna / na enem koncu vrta je prst jemal in jo nosil na drugega; pomladansko sonce jemlje sneg tali; na tem bregu voda material jemlje odnaša / ekspr. pomladi in jeseni so jemale bolne ljudi spomladi in jeseni so navadno umirali// ekspr. delati, povzročati, da kdo postaja bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vidno jemala; brezoseb. nisem mu mogel pomagati, čeprav sem videl, kako ga jemlje 5. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejemati:a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju spet jemljejo nove delavce;
na tej šoli bodo jemali le odlične učence / takih fantov ne jemljejo v svojo družbo / jemati abonente na hrano in stanovanje; jemati absolvente v službo b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: po prvem bodo spet jemali v čiščenje;
jemati čevlje v popravilo / jemati kaj v obravnavo, pretres obravnavati kaj; jemati okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi// delati, da pride kdo z osebkom v kak odnos: pogostoma so jo jemali za botro; bajtarske sinove so takrat jemali za hlapce / knjiž. jemati koga v zakon poročati se s kom; jemali so jih za žene se poročali z njimi6. s prislovnim določilom delati, da pride kaj z določenega mesta: jemati z loparjem kruh iz peči;
jemati opeko s strehe, verižico z vratu / spomladi jemljejo repo iz jame // delati, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: zaradi revščine so morali jemati otroke iz šol / jemati obleko iz čiščenja, prtljago iz garderobe / jemati denar iz obtoka; zaradi poostrene cenzure so začeli jemati s programa najboljša dela 7. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: denar za plače so jemali iz dotacij;
jemati izraze iz živega govora;
rastlina jemlje hranilne snovi iz zemlje črpa, dobiva;
ekspr. le kje bo jemal, da bo vse vrnil;
od kod jemlje dobro voljo, da se zmeraj smeje / celo leto je jemal zelenjavo pri nas, pa je še ni plačal; pog.: knjige jemlje v knjižnici si izposoja; kavo jemlje zmeraj v isti trgovini kupuje, nabavlja8. pog., z oslabljenim pomenom delati kaj za predmet dela: pri čiščenju je jemala preveč tal, da bi delo temeljito opravila;
kosci so jemali vsakič po četrt travnika / tekla je po stopnicah in jemala po dve hkrati preskakovala// v zvezi z za uporabljati, imeti: za osnovo jemlje grob material; za svoje slike jemlje vedno le motive iz narave // predelovati (pri pouku), obravnavati: pri zgodovini jemljejo preseljevanje narodov; tega še niso jemali / šol. žarg. jemati naprej obravnavati novo snov9. s prislovnim določilom načina imeti določen odnos do česa: tega opozorila ne smete jemati za šalo;
ekspr. njegove besede jemljejo za čisto resnico;
jemati kaj resno, tragično;
jemati njegovo odločitev kot nespremenljivo dejstvo / jemati pravo kot skupek predpisov / jemati koga za zgled 10. delati, da pride kaj v telo: jemlje tablete proti glavobolu;
zdravilo jemljite v predpisani količini;
jemati kapljice uživati jih / jemati kapljice za oči kapati si jih v oči11. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: jemati mero za zavese;
star. jemati slovo (od koga, česa) poslavljati se
● pog., ekspr. vse jemlje hudič, vrag vse propada; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; pog., ekspr. stroji so jemali konec na dežju se kvarili, uničevali; pog., ekspr. čisto sam konec jemlje umira; pog. avtobus jemlje potnike na vseh postajah se ustavlja, da potniki vstopijo; to drevo jemlje preveč prostora zavzema; pog. jemal je ure iz angleščine zasebno se je je učil; pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; besede mi je jemal z jezika, iz ust govoril je prav to, kar sem hotel govoriti jaz; ekspr. njenega imena ne smeš jemati na jezik omenjati, izgovarjati; ekspr. jemati koga na muho, na piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. jemati krivdo, odgovornost nase biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; ekspr. jemljem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; star. delal se je, kakor da ga ne jemlje v mar se ne meni zanj; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; to knjigo je večkrat jemal v roke jo prebiral, bral; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; jemati koga v varstvo, zaščito (pred kom, čim) braniti ga, varovati ga; ekspr. jemlje resnico v zakup misli, da jo samo on pozna; jemati rezultate ankete s pridržkom ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; nižje pog. jaz bom pel naprej, ti boš pa jemal čez z višjim glasom spremljal melodijo; pog. jemati (zanke) dol snemati; pog. jemati besedo nazaj preklicevati obljubo, sklep, izjavo; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjujejo, ne sprejemajo; pog. previsoko jemlješ poješ, igraš previsoke tone; zastar. sod je jemal dobrih petdeset litrov meril, držal; knjiž. jemati si ženske imeti z njimi spolne odnose; pog. to si preveč jemlje k srcu zaradi tega se preveč žalosti, vznemirjajemáti se ekspr., s prislovnim določilom
pojavljati se, prihajati: le od kod se jemlje toliko ljudi; knjiž. beli oblaki so se jemali izza gora
jemáje :
opekla se je, jemaje kruh iz peči
jemljóč -a -e knjiž.:
gledal ga je skrivaj, jemljoč denar iz žepa; pamet jemljoča novica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
káncer -ja m (á) med. skupek izrojenih malignih celic tkiva povrhnjice, rak: kancer in sarkom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kánon1 -a m (ȃ) 1. knjiž. pravilo, načelo, norma, zlasti v družbi, umetnosti, filozofiji: držati se kanona;
veljavni kanoni / lepotni kanoni / družbeni, umetniški kanoni // seznam, spisek takih pravil: sestaviti kanon 2. glasb. dvoglasna ali večglasna skladba, v kateri vsi glasovi dosledno posnemajo temo: peti kanon;
štiriglasni kanon
♦ rel. kanon osrednji, nespremenljivi del maše; svetopisemski kanon seznam uradno priznanih svetopisemskih knjig; kanon svetnikov seznam uradno proglašenih svetnikov; um. kanon skupek pravil o razmerjih, merah za upodabljanje človeškega telesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
karcinóm -a m (ọ̑) med. skupek izrojenih malignih celic tkiva povrhnjice, rak: karcinom in sarkom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
katatoníja -e ž (ȋ) med. skupek psihomotornih bolezenskih znamenj: pojav katatonije pri shizofreniji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kompléks -a m (ẹ̑) 1. zemljišče, navadno večje: kompleks pred hišo je posadil s sadnim drevjem;
kupil je velik kompleks ob reki / pašniki so raztreseni po vsem kompleksu // nav. mn., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi s cel izraža velik obseg česa: uničeni so bili celi kompleksi nasadov / celi kompleksi so bili določeni za stanovanjsko površino 2. navadno s prilastkom predel, del: izsekali so velik gozdni kompleks;
ves mestni kompleks je bil uničen / alpski kompleks je zajel hladen zrak // z oslabljenim pomenom tak predel, del glede na določene značilnosti: kompleks blokov, letaliških zgradb / gradnja velikih industrijskih kompleksov 3. navadno s prilastkom kar predstavlja razmeroma samostojni del celote: pridobiti kompleks obdelovalne zemlje / taborišče je bilo razdeljeno na več kompleksov // skupek, celota: srečal se je s kompleksom problemov, vprašanj / idejni kompleks drame 4. podzavestne predstave, čustva, ki vplivajo na človekovo duševnost in povzročajo motnje: ne pozna predsodkov in kompleksov;
vidni sta dve potezi njegovih čustvenih kompleksov / ima kompleks pred boleznimi / manjvrednostni kompleks ali kompleks manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
♦ med. simptomni kompleks skupek simptomov, značilnih za določeno bolezen; sindrom; psih. Ojdipov kompleks podzavestna erotična želja sina po materi in njegovo sovraštvo do očeta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
konstitúcija -e ž (ú) 1. navadno s prilastkom skupek prirojenih telesnih in duševnih lastnosti, značilnosti človeka; (telesna) zgradba, (telesni) ustroj: zaradi svoje konstitucije bo zdržal napore / je močne, šibke konstitucije / otrok slabotne duševne konstitucije; telesna konstitucija 2. knjiž. temeljni zakon države; ustava1:
izdati konstitucijo;
peti člen konstitucije
♦ kem. (prostorska) razvrstitev, razporeditev atomov v molekuli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kôsem tudi kósem -sma m (ó; ọ̄) 1. rahel skupek vlaken, dlak: volneni kosmi;
kosmi prediva / trgati na kosme, v kosme kosmati / prišel je opraskan in brez nekaj kosmov las šopov// ekspr. temu podoben skupek česa sploh: kosmi meglic, oblakov; na nebu je bilo le nekaj belih kosmov oblakov / dim se je nad streho trgal v kosme 2. velika, cunjasta snežinka: padali so debeli kosmi / naletava, sneži v kosmih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kriminalitéta -e ž (ẹ̑) skupek, celota vseh izvršenih kaznivih dejanj: preprečevati kriminaliteto;
kriminaliteta med mladino / gospodarska kriminaliteta
♦ pravn. alkoholna kriminaliteta ki jo povzroča alkohol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
krítika -e ž (í) 1. analiza novega znanstvenega ali umetniškega dela zaradi splošne presoje in ločitve pozitivnih in negativnih sestavin: ta kritika je zelo konstruktivna;
lotil se je kritike novega romana;
uničujoča kritika;
članek je doživel utemeljeno kritiko;
žaljiva in zlonamerna kritika dramske predstave / literarna kritika / napisati kritiko; izdati svoje kritike v knjigi / družbena kritika // ed. skupek, celota takih analiz: slovenska kritika je film pohvalila / kritika ga uvršča med vodilne umetnike / pog. na premieri se je zbralo veliko kritike kritikov2. negativna ocena česa: ne prenese, ne trpi nobene kritike;
to dejanje zasluži (vso) kritiko / učenci pričakujejo kritiko
♦ lit. tekstna kritika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kríza -e ž (ȋ) 1. stanje v gospodarstvu, ko se ugodne razmere za razvoj začnejo hitro slabšati: kriza narašča, nastaja;
deželo je zajela kriza;
med krizo se je zmanjšal izvoz kapitala;
podjetje je v krizi / kriza industrije, kmetijstva / gospodarska kriza // publ., navadno s prilastkom veliko pomanjkanje česa: premogovna kriza; kriza cementa, železa / stanovanjska kriza stiska// nav. ekspr. neugodno, težko rešljivo stanje: kriza v gledališču je počasi popuščala; gibanje prestaja hudo krizo; idejna kriza; kriza tega gledališča; predlogi za reševanje krize / meščanska družba se je znašla v krizi 2. nav. ekspr. duševno stanje, ko je človek nesposoben premagati subjektivne in objektivne ovire: doživljati krizo;
skušala je prebroditi krizo;
znova je zapadel v krizo;
preživljati težko krizo / že dolgo je v krizi 3. med. obdobje v akutni bolezni pred spremembo na boljše ali (bistveno) slabše: kriza traja že nekaj dni;
bolnik še ni iz krize / abstinenčna kriza skupek vegetativnih in psihičnih motenj, ki se lahko pojavijo pri odtegovanju, odtegnitvi zdravila, alkohola, mamila pri odvisniku; odtegnitveni sindrom
♦ ekon. kriza periodično se ponavljajoče stanje v gospodarstvu zaradi neskladja med proizvodnjo in potrošnjo; psih. (duševna) kriza stanje zaradi hude konfliktne situacije; šport. kriza stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
krmílje -a s (ȋ) knjiž. skupek krmilnih delov vozila: letalu se je pokvarilo krmilje;
krmilje avtomobila
♦ strojn. mehanizem, ki odmerja količino pare valju parnega batnega stroja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kultúra -e ž (ȗ) 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja: raziskovati stare kulture;
spomeniki izumrlih kultur;
stičišče dveh kultur;
antična, srednjeveška kultura;
evropska, orientalska kultura;
gotska, grška, rimska kultura / duhovna zlasti na področju miselnega ustvarjanja, materialna kultura zlasti na področju tehničnega ustvarjanja// človeško delovanje, ustvarjanje, katerega rezultat so ti dosežki, te vrednote: mešanje kultur na območju Evrope; razvoj novejših kultur; vplivi grške, rimske kulture; kultura in civilizacija 2. ed. dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja: financiranje kulture in znanosti;
področje kulture;
skrbeti za hitrejši razvoj kulture / dom kulture / razvoj filmske, glasbene kulture / v socializmu sekretariat za prosveto in kulturo // dosežki te dejavnosti: ustvarjati kulturo; je dober poznavalec slovenske sodobne kulture; zanimanje za kulturo / publ. množična kultura namenjena širokemu krogu ljudi / poznavalci sodobne slovenske filmske, glasbene kulture 3. ed., navadno s prilastkom lastnost človeka glede na obvladanje, uporabljanje splošno veljavnih načel, norm, pravil pri vedenju, ravnanju: imeti zelo visoko kulturo;
ekspr. s takim vedenjem prav gotovo ne kažeš svoje kulture;
človek brez kulture / splošna kultura in razgledanost; pomanjkanje srčne kulture // s prilastkom lastnost človeka, družbe glede na obvladanje, uporabljanje delovnih načel, pravil, dosežkov določenih področij pri delu: ima visoko filmsko, gledališko, pevsko kulturo; uprizoritev tega dela zahteva izredno visoko govorno kulturo; igralec je presenetil z izrazito igralsko kulturo; zbori s precej visoko pevsko kulturo; tehniška kultura naših ljudi; prizadevanja za boljšo zdravstveno kulturo / kultura pesnikovega izraza; kultura mišljenja / kultura trgovanja še ni dovolj razvita 4. ed., v zvezi telesna kultura dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti: posvetiti večjo skrb telesni kulturi;
ustvariti pogoje za razvoj telesne kulture;
doseči množičnost v telesni kulturi / visoka šola za telesno kulturo 5. agr. rastlina, ki se goji, prideluje za prehrano in (industrijsko) predelavo: menjavati kulture na istem zemljišču;
uvajati donosnejše kulture;
proti mrazu odporne kulture / jesenska kultura; krmne kulture; oljka in druge mediteranske kulture // gojenje take rastline: pospeševati kulturo bombaža; zemlja, primerna za kulturo riža 6. biol. umetno razmnoženi mikrobi, celice: kultura je negativna;
zasejati kulturo na novo gojišče;
čistost kulture // gojenje teh mikrobov, celic: preiskati kri, tkivo s kulturo
♦ arheol. belobrdska kultura materialna kultura južnih Slovanov zgodnjega srednjega veka; halštatska kultura; kesteljska kultura avarska in slovanska materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v Panoniji; ketlaška kultura materialna kultura zgodnjega srednjega veka s središčem v jugovzhodnih Alpah; latenska kultura; megalitska kultura; kultura žarnih grobišč; kultura mostiščarjev; etn. ljudska kultura materialna, družbena in duhovna kultura posameznega ljudstva, naroda; jezikosl. jezikovna kultura gojenje, razvijanje knjižnega jezika; lastnost koga glede na obvladanje jezika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
kúrz -a m (ȗ) 1. aer., navt. smer gibanja, zlasti ladje, letala: določiti kurz;
menjati, spremeniti kurz in hitrost / izračunati kurz / pluti po kurzu 2. publ., navadno s prilastkom organizirana dejavnost z določeno tendenco: začel se je kurz preusmeritve v našem gospodarstvu / spremeniti dosedanji politični kurz / ekspr. ta profesor ima strog kurz 3. navadno s prilastkom skupek organiziranih predavanj, vaj, ki navadno omogoča določeno usposobljenost; tečaj: končati bolničarski kurz;
obvezen pripravljalni kurz;
udeležiti se kurza plavanja / ustanoviti kurz za učitelje 4. fin., navadno s prilastkom cena valute in vrednostnih papirjev; tečaj: devizni kurz;
kurz dolarja, evra;
kurz jena je padel / emisijski kurz // cena blaga na borzi; tečaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
líkovnost -i ž (ȋ) um. skupek prvin, s katerimi upodobljena stvar vidno učinkuje: abstraktna, čista likovnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lipóm -a m (ọ̑) med. skupek izrojenih celic maščobnega tkiva:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
lútka -e ž (ȗ) 1. majhna figura, ki predstavlja človeka, žival, za uprizarjanje iger: gledališče je dobilo nove lutke;
igrati z lutkami;
hodi, premika se kot lesena lutka / gledališče ročnih lutk / pog. gledati lutke lutkovno predstavo// slabš. kdor v svojem ravnanju, delu, zlasti političnem, ni samostojen in dela za tuje koristi: on je v tej igri samo lutka; okupatorjeve lutke; vlada lutk 2. figura, ki predstavlja človeka zlasti v naravni velikosti: lutka v izložbi, trgovini / moška, ženska lutka / demonstranti so zažgali lutko / muzej voščenih lutk v Londonu muzej, v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti / testna ali preizkusna lutka ki jo uporabljajo za proučevanje sil na človeka v prometnih nesrečah3. igrača, ki predstavlja deklico; punčka: šivala je oblekico za svojo lutko;
igrati se z lutko;
lutka iz celuloida, gumija / kupiti lutko v narodni noši / obraz kot lutka lep, okrogel, toda brezizrazen; pren., ekspr. dekle je njegova lutka, igračka za kratek čas
● slabš. biti lutka v diktatorjevih rokah ravnati, delati po njegovih zahtevah; slabš. dekle, fant je prava modna lutka se zelo moderno, nenavadno oblači
♦ nav. mn., geol. lutka različno oblikovan apnenčast skupek v puhlici; gled. animirati lutko; filmska lutka ki nastopa v lutkovnih filmih; ročna lutka ki se natakne na prste roke; senčna lutka od katere je vidna samo senca na platnu, steklu; viseča lutka ali lutka na nitkah ki se premika z nitmi; marioneta; obrt. (krojaška) lutka model človeškega trupa za pomerjanje oblačil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
mahízem tudi machizem -zma [mahízəm] m (ī) filoz. filozofska smer, po kateri je svet skupek subjektivnih občutkov; empiriokriticizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
malignóm -a m (ọ̑) med. skupek izrojenih malignih celic kakega tkiva: zdravljenje malignomov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
mása1 -e ž (ȃ) 1. snov, surovina, navadno mehka, za izdelke: zmleto rudo segrevajo, da nastane gobasta masa;
mleti maso za karton;
gnetljiva, homogena, mehka masa / mesna, papirna, steklena masa / obliti z bitumensko maso z bitumnom; izravnalna masa / z oslabljenim pomenom razvažati vročo asfaltno maso vroči asfalt// v zvezi umetna, plastična, sintetična masa umetno dobljena organska snov iz makromolekul: predmeti, tla iz umetne mase; predelava umetnih mas 2. knjiž., s prilastkom velika strnjena količina kake snovi ali kakih stvari: mišična, vodna masa / na obzorju se vidi temna masa mestnih hiš gmota / publ., z oslabljenim pomenom kopičenje zvočnih mas zvokov / publ. bataljon se premika v sklenjeni masi sklenjeno3. slabš. velika, strnjena skupina ljudi; množica: demonstrirajoča masa;
tuleča in ploskajoča masa 4. nav. mn., publ. ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji; množica: dvignile so se zatirane mase;
delavske, ljudske mase;
ideja je zajela najširše mase;
gibanje, razširjeno med masami / dvigniti se nad maso; psihologija mase 5. publ., s prilastkom količina: v raztopini se odvečna masa topljenca izloči;
del določene mase zlata / povečati maso osebnih dohodkov vsoto, znesek za osebne dohodke// z rodilnikom velika količina, množina: delo je bilo obremenjeno z maso nepredelanega gradiva; velikanska masa danosti, težav, nasprotij 6. fiz. količina, ki pove, kako se telo upira pri pospeševanju: meriti maso;
lunina masa;
masa atoma
♦ biol. dedna masa skupek vseh genov organizma; genotip; fiz. mirovna masa masa telesa v mirovanju; gastr. masa mešanica živil, iz katere se pripravljajo razne jedi; gozd. lesna masa količina stoječega ali posekanega lesa; sečna masa količina lesa, določena za sečnjo; kem. atomska masa število, ki pove, kolikokrat je masa atoma kakega elementa večja od mase vodikovega atoma; molekulska masa število, ki pove, kolikokrat je masa kake molekule večja od mase vodikovega atoma; meteor. zračna masa zrak nad večjim območjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; pravn. likvidacijska ali stečajna masa premoženje dolžnika, ki je v likvidaciji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
mehanízem -zma m (ī) 1. skupek strojnih delov za uravnavanje, prenašanje gibanja, delovanja: izpopolniti, sprožiti, ustaviti mehanizem;
mehanizem pisalnega stroja, ure;
mehanizem za premikanje, zaviranje / krmilni, pogonski, prenosni mehanizem; pren. hoteli so biti ljudje, ne pa samo mehanizmi // publ., s prilastkom skupina organov z določeno funkcijo; aparat: menijo, da je človekov fiziološki mehanizem prirejen za toplo podnebje; gimnastične vaje ugodno delujejo na dihalni mehanizem 2. publ., s prilastkom kar omogoča, uravnava določeno delovanje, dejavnost: vodenje državnega mehanizma;
potreben je enoten izvršilni mehanizem / sprostitev kreditnega, tržnega mehanizma; mehanizem cen // s prilastkom sistem, način: mehanizem mednarodne delitve dela; mehanizem produkcije / komedijski mehanizem tega dramatika se skoraj ne spreminja
♦ nav. mn., psih. obrambni mehanizem vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju; teh. ročični, vijačni mehanizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
melanóm -a m (ọ̑) med. skupek izrojenih malignih pigmentnih celic: kožni melanom;
debelina melanoma;
nastanek, razvoj, stadiji melanoma;
odkrivanje, zdravljenje melanoma;
boj, ukrepi proti melanomu;
tveganje za melanom / maligni melanom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
mentalitéta -e ž (ẹ̑) skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali; miselnost: skušal se je poglobiti v njihovo mentaliteto / po mentaliteti se zelo razlikujeta / publ.: treba je premagati mentaliteto, da mora naše probleme reševati kdo drug mnenje, mišljenje; bil je individualist po vzgoji in po vsej mentaliteti mišljenju, ravnanju// s prilastkom ta skupek, značilen zaa) pripadnike kakega družbenega razreda, sloja, skupine: dobro pozna mentaliteto aristokratov, izseljencev / dijaška mentaliteta / mentaliteta te šole ga je odbijala duhovno ozračjeb) prebivalce kakega zemljepisnega območja: nikoli se ni mogel vživeti v azijsko mentaliteto / človek hribovske mentalitete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
metastáza -e ž (ȃ) med. skupek rakastih celic ali bakterij, ki se razširi iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu, kjer začne enako bolezen; razsevek, zasevek: obsevati metastaze;
metastaza v bezgavki / umreti zaradi metastaz / razširjenje metastaz po krvi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
metodologíja -e ž (ȋ) navadno s prilastkom skupek metod, ki se uporabljajo pri kakem raziskovanju, mišljenju: sociološka metodologija temelji na statistiki;
izpopolniti, obvladovati znanstveno metodologijo;
metodologija filozofije, psihologije / publ. metodologija ugotavljanja dohodka metode za ugotavljanje dohodka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
mióm -a m (ọ̑) med. skupek izrojenih celic mišičnega tkiva: miom na maternici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
míseln -a -o [misələn in misəln] prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na mišljenje ali misel:a) računanje je miselni akt;
to zahteva miseln napor;
človekove miselne in čustvene sposobnosti / negativni, ustaljeni miselni vzorci; spremenila je svoje stare miselne vzorce in postala bolj pozitivna / ekspr. čudil se je njegovi miselni ostrini / biti ustvarjalen na miselnem, teoretičnem področju / otrok je v miselnem razvoju zaostal umskemb) miselno obvladovanje sveta / to je podpiranje miselne lenobe; biti sposoben velike miselne zbranosti; tedaj se mu je razkrilo miselno ozadje problema c) ekspr. miselna globina knjige;
miselno in čustveno bogastvo;
izluščiti miselno jedro / poiskati miselne zveze / ni se mogel vključiti v njegov miselni krog / možni so različni miselni sistemi; ekspr. raziskati njegovo miselno pot od začetkov do danes / ekspr. on je pravi miselni velikan č) miselna slika je vse bolj bledela d) sodobni miselni razvoj je šel v drugo smer;
napredni miselni tokovi / miselno ozračje na šoli e) v tem filmu prevladuje miselni ton;
to je miselna glasba 2. nanašajoč se na pravilno, logično mišljenje: miselna utemeljenost trditve / delati miselne napake / miselni problemi; miselna igra / ekspr. miselna telovadba; miselno delo ga utruja umsko3. v zvezi miselni svet skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali; miselnost: hotel je pobliže spoznati njihov miselni svet / miselni svet srednjega veka / njegov miselni svet je ozek 4. v zvezi miselni vzorec skica s črtami in oblački za prikaz pomembnih podatkov, pri čemer je osrednja tema podana v središčnem oblačku: izdelava, oblikovanje miselnih vzorcev;
uporaba miselnih vzorcev pri pouku;
besedilo, risba za miselni vzorec;
učinkovito učenje z miselnimi vzorci
♦ jezikosl. miselni prislov prislov, ki izraža razmerje govorečega do povedanega; lit. miselni prestop pojav, da se stavek ne zaključi hkrati z verzom, ampak sega v naslednji verz; enjambement; miselna lirika; rel. miselna in ustna molitev míselno prisl.:
miselno aktivizirati učence; miselno se zbrati; čustveno in miselno zrel človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
míselnost -i [misəlnost] ž (ȋ) skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali: hotel je spoznati njegovo miselnost / ekspr. njegova miselnost je hlapčevska, nazadnjaška / po miselnosti je še vedno kmet; po miselnosti se zelo razlikujeta / publ. odklanjati miselnost, da za kulturo ne veljajo idejna merila mnenje, mišljenje// s prilastkom ta skupek, značilen zaa) pripadnike kakega družbenega razreda, sloja, skupine: miselnost aristokracije, meščanstva;
vživeti se v miselnost kmečkega človeka / za angleško miselnost je značilna umirjenost; navzeti se tuje miselnosti / nav. slabš.: upirati se birokratski, tehnokratski miselnosti; cehovska, hlapčevska miselnost b) ljudi kakega časovnega obdobja: raziskovati antično miselnost;
v tem se kažejo ostanki stare miselnosti;
miselnost tehnične civilizacije / slabš. to je srednjeveška miselnost c) prebivalce kakega zemljepisnega območja: ameriška, azijska miselnost jim je tuja / hribovska, mestna miselnost / vplivi zahodne miselnosti č) z oslabljenim pomenom kako nazorsko, znanstveno smer: glavne značilnosti humanistične, krščanske, marksistične miselnosti;
idealistična, racionalistična miselnost / širjenje socialistične miselnosti / podpirati kritično miselnost // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom ta skupek z značilnostmi, kot jih določa prilastek: politična, znanstvena miselnost / to je storil pod vplivom borbene, mehkužne miselnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
misijón -a m (ọ̑) rel. 1. organizacijska enota Cerkve ali kake druge verske skupnosti za širjenje krščanske vere v nekrščanskih deželah: ustanavljati misijone;
afriški misijon v Afriki;
darovi za misijone / obiskali so francoski misijon v Afriki sedež te enote, ki ga vodijo Francozi / iti v misijone na misijonsko delo2. skupek verskih prireditev, zlasti govorov, v župniji za obnovo verskega življenja: lani so imeli v župniji misijon;
misijon bodo vodili lazaristi;
uspeh misijona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
možgánski -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na možgane: možganski živci;
popokalo mu je več možganskih žilic;
možgansko tkivo / možganska poškodba; možgansko vnetje / možganska prostornina / možganski kirurg / operacija možganskega tumorja 2. publ. duševen, razumski: možganska sposobnost / možganski človek / možgansko delo / možganski kapital inteligenca, znanstveniki kot pomemben člen v družbenem razvoju; ekspr. možganski trust skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki dejavnosti
♦ anat. možganski center ali možgansko središče del možganske skorje, ki ima določeno funkcijo; možganski ganglij skupek živčnih celic v možganih; možganski prekat votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino; možganski privesek ali možganski podvesek hipofiza; možganska hemisfera ali možganska poluta polovica velikih ali malih možganov; možganska ovojnica; možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; možgansko-hrbtenjačna tekočina likvor; med. možganska kap naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žil; možganska krvavitev izliv krvi v možgane iz pretrgane žile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
naráva -e ž (ȃ) 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave;
nekatere elemente najdemo v naravi proste;
upoštevati zakonitosti v razvoju narave;
zakoni narave;
nauk o naravi;
ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek// nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave 2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo;
otroci naj bodo čim več v naravi;
divja, nedotaknjena narava;
lepote narave;
ljubitelj narave;
izlet v naravo;
urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje / ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave 3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari // kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave 4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave;
ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava 5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor;
biti močne, slabotne narave;
imeti trdno, ekspr. železno naravo
● ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
♦ filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe nekdaj učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
natúra -e ž (ȗ) 1. knjiž., navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: zelo različne nature sta;
ekspr. pokazal je svojo pravo naturo / biti borbene, občutljive nature / po naturi je razdražljiv; to je v njegovi naturi 2. knjiž., navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje močne nature je lahko vzdržal napor / biti šibke, trdne, zdrave nature 3. star. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: raziskovati naturo in njene pojave / natura se že prebuja
● knjiž. plačati v naturi ne z denarjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
navítje -a s (ȋ) elektr. skupek vodnikov, ki tvorijo v stroju ali transformatorju električni krog: popraviti navitje generatorja;
konci navitja;
kotva z navitjem / bifilarno, kletkasto navitje; motorsko, statorsko navitje; primarno na vhodni strani, sekundarno navitje na izhodni strani transformatorja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
názor -ôra m, pod točko b) tudi názora (á ō, á) navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodba) o svetu, družbi, človeku: njegov nazor temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva;
braniti, izpovedati svoj nazor, nazore;
napredni, plemeniti, zastareli nazori;
ekspr. imeti pametne, trezne nazore / fevdalni, meščanski, svobodomiselni nazori / zagovarjal je nazor, da so ljudje enaki, enakopravni b) v zvezi svetovni nazor o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka: svoj svetovni nazor je zgradil na evolucijski teoriji;
idealistični, krščanski, marksistični, materialistični svetovni nazor / znanstveni svetovni nazor c) v zvezi življenjski nazor o vprašanjih konkretnega, vsakdanjega življenja, ravnanja: držati se svojega življenjskega nazora č) v zvezi s področjem kake vede, kakim delom stvarnosti: razložiti, zagovarjati svoj estetski, filozofski, politični nazor;
nazor o literaturi, narodu, zgodovini / po svojih nazorih je hegeljanec, marksist; antropocentrizem, etatizem, humanizem in drugi nazori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
néoplázma -e ž (ẹ̑-ȃ) med. skupek izrojenih celic kakega tkiva, novotvorba: zdraviti neoplazme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nìt níti ž (ȉ ȋ) 1. dolg, tanek skupek vlaken, sesukan okoli svoje osi: nit se je pretrgala;
navijati, odstriči nit;
presti, sukati nit;
nabrati na nit;
bombažna, svilena nit;
debela, močna nit;
dvojna nit;
šop niti / nit za krpanje / vdeti nit v šivanko sukanec; pren. na domači kraj ga vežejo nevidne niti; svoje niti so napeljali po vsej državi // navadno s prilastkom kar je temu podobno: gumijasta nit; vtkati zlate niti; pog. fižol brez niti brez žil / mišične niti mišična vlakna2. ekspr., z rodilnikom kar tvori (strnjeno) zaporedje dogajanj, dogodkov: neskončna nit njenih vprašanj / nadaljevati nit razpravljanja 3. ekspr., s prilastkom kar je v celotnem pojavu bistven sestavni del: ti odnosi so idejna nit romana;
govornik se je zmedel, nato pa znova našel nit zgodbe / to je rdeča nit vseh pogovorov
● ekspr. v lase se ji vpletajo srebrne niti začenja siveti; ekspr. vse niti propagande ima v svojih rokah odloča o njej; knjiž. iskal je Ariadnino nit, s katero bi si pomagal iz labirinta problemov rešilno, odrešilno sredstvo; ekspr. presti niti človekove usode določati človekovo usodo; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. zmešal mu je vse niti preprečil njegove načrte; ekspr. njegovo življenje visi na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; ekspr. biti moker do zadnje niti popolnoma, čisto; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ bot. prašnična nit spodnji, navadno nitasti del prašnika; gastr. skuhati sladkor do niti do take stopnje, da se za kapljo, ki pade z žlice, naredi zelo tanek curek; med. kirurška nit; tekst. efektna nit namenoma neenakomerno izdelana; osnovne niti podolžne niti v tkanini; votkovne niti prečne niti v tkanini; zool. živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nomenklatúra -e ž (ȗ) 1. navadno s prilastkom sistematično urejen skupek imen, nazivov za predmete kake znanosti, stroke, delovnega področja: botanična, kemijska nomenklatura;
mednarodna nomenklatura;
nomenklatura artiklov, izdelkov / nomenklatura poklicev // knjiga, delo s takim skupkom: izdati, pregledati nomenklaturo / nova izdaja nomenklature poštnih storitev 2. višji, vodilni delavci, politiki, ki se med seboj podpirajo, so si lojalni zaradi osebnih koristi: avtoritarna birokratska nomenklatura je imela v rokah vse državne varnostne službe in denar;
vladajoča strankarska nomenklatura / oblastna nomenklatura; politična nomenklatura na oblasti // skupina ljudi, ki jih je na vodilne položaje v javni upravi, gospodarstvu, kulturi, znanosti postavljala komunistična oblast: sistem sovjetske partijske nomenklature je bil odpravljen v programu glasnosti in perestrojke / stara komunistična nomenklatura
● knjiž. v svoji razpravi uporablja zastarelo nomenklaturo terminologijo, izrazje
♦ biol. binarna nomenklatura poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto, dvojno poimenovanje; geod. nomenklatura topografske karte znak, številka za določitev, označitev topografske karte določenega območja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nòv nôva -o stil. -ó prid., novêjši (ȍ ó) 1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen; ant. star2:
nova cesta, hiša;
zgraditi novo tovarno;
odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto // ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom 2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje;
pero je še novo;
tovarniško nov avtomobil;
njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona 3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi;
nov vir energije;
odkrili so nov virus;
nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze // doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek;
razlagati novo lekcijo // ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno// ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta 5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane;
novi učenci, vojaki // ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti 6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja;
uveljavili so se novi odnosi;
novi tokovi v umetnosti;
nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 19457. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času;
jezikovni elementi v novejšem jeziku;
najnovejša slovenska literatura;
obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar
● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; šol. žarg. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; glasb. novi val rokovska glasba iz 70. in prve polovice 80. let 20. stoletja, ki izhaja iz punka, s prvinami pop glasbe; jezikosl. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; Nova zaveza drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje od konca 15. stoletja do danes; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921nôvi -a -o sam.:
njihov novi je zelo strog novi šef; zapeli so tudi več novih; nič novega jim ni povedal; boj med starim in novim; na novo izvoljeni odbor; po novem bo drugače / v nagovoru kaj bo novega;
prim. novo...1
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
novotvórba -e ž (ọ̑) 1. med. skupek izrojenih celic kakega tkiva: zdraviti novotvorbe 2. ekspr. kar je bilo nedavno narejeno: železobetonska novotvorba
♦ jezikosl. beseda ali zveza, ki še ni splošno uveljavljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
nráv2 -í ž (ȃ) knjiž. 1. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: bila sta različne nravi / v njej se je prebujala ženska nrav; človek mirne, preračunljive nravi / ekspr. ona je lahke nravi / po svoji nravi je veseljak 2. morala, etika: nrav in pravo sta nepogrešljivi opori družbenega življenja
● knjiž. v romanu je prikazal čiste nravi Slovanov in pokvarjenost Bizantincev značaje; knjiž. vse bolj je spoznaval nrav malomestnega življenja posebnosti, značilnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
oblačílo -a s (í) 1. vsak od izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: bluza je žensko oblačilo;
majica, obleka, plašč in druga oblačila / spodnje, vrhnje oblačilo // navadno s prilastkom izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: njihova oblačila se v marsičem razlikujejo od naših; japonsko, otroško, slavnostno, starinsko oblačilo / knjiž. vesoljsko oblačilo vesoljska obleka
♦ rel. liturgična oblačila 2. knjiž., ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: ohraniti mesto v zgodovinskem oblačilu
● knjiž., ekspr. jezik je oblačilo misli je sredstvo, s katerim se izražajo, posredujejo misli; knjiž., ekspr. pernato oblačilo ptičev perje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
obléka -e ž (ẹ̑) 1. izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: sešiti obleko;
sleči obleko;
arabska, baročna obleka;
svilena, volnena obleka / delovna, kopalna, športna obleka; dvodelna obleka; poletna, zimska obleka; potapljaška, vesoljska obleka; obleka za doma; obleke po meri narejene za določeno osebo2. oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesaa) moškega: pomeril je več oblek, preden je eno kupil / moška obleka b) ženske: šivilja ji dela, šiva novo obleko;
obleka in kostim / dolga večerna obleka ki sega (skoraj) do tal; plesna obleka; srajčna obleka / ženska obleka 3. ed. oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom: tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo / omara za obleko 4. ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: časopis je dobil novo obleko;
odeti etiko v religiozno obleko
● ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; ekspr. kos ima lepo črno obleko perje; ekspr. po dveh letih je spet oblekel civilno obleko postal civilist; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. skočiti v obleko hitro se obleči; šalj. bila je v Evini obleki naga, gola; knjiž. slovenski duh v latinski obleki izražen v latinskem jeziku; obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
oblíka -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta;
stavba ima še prvotno obliko;
spreminjajoče se oblike oblakov;
po obliki podoben hruški;
oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe;
poslovenjena oblika imena;
knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike;
spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki;
oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki;
sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki;
publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli;
dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela;
sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj 7. jezikosl. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike;
v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik;
enklitične oblike zaimkov;
oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec
● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., zastar. dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., zastar. livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje
♦ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
obratoválo -a s (á) teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja; gonilo: zamenjati obratovalo / zobato obratovalo
♦ strojn. ročično obratovalo mehanizem, s katerim se premočrtno gibanje spreminja v vrtenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
obrèd -éda m (ȅ ẹ́) navadno s prilastkom 1. javno slovesno dejanje v predpisani, ustaljeni obliki sploh: laični obredi pri podelitvi imena;
poročni obred na magistratu;
to so bili stari pravni obredi;
obred promocije // javno versko dejanje v predpisani, ustaljeni obliki: udeležiti se obreda; duhovnik opravlja obrede / pogreb s cerkvenim obredom; verski obred / magični obredi prvotnih ljudstev
♦ etn. pomladanski obredi; ženitovanjski obred // ed., rel. skupek pravil, določil, po katerih se opravlja bogoslužje: pravoslavci uporabljajo vzhodni obred; Katoliška cerkev zahodnega obreda / opraviti mašo po vzhodnem obredu / velikonočni obred 2. nav. šalj. dejanje, opravilo: večerja je pri nas družinski obred;
umivanje las je zanjo pravi lepotni obred / obred pospravljanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
obrédje -a s (ẹ̑) 1. etn. skupek obredov, šeg ob kaki priložnosti: plesno obredje;
ženitovanjsko obredje;
jurjevanje, koledovanje in druga obredja 2. knjiž. verski obredi, bogoslužje: cerkveni prostor dobro ustreza obredju / ta aktivnost je bila v davnini del obredja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
okóliščina -e ž (ọ̑) 1. nav. mn. dejstvo, ki lahko odločilno vpliva na potek, uresničitev česa: okoliščine tega ne dopuščajo;
okoliščine so se popolnoma spremenile;
hitro se je moral prilagoditi novim okoliščinam;
nastopile so nenavadne okoliščine / zunanjepolitične okoliščine; skupek, splet srečnih okoliščin / ed., z oslabljenim pomenom opozoril bi na okoliščino, da sta pisatelja najbližja rojaka // razmere: vse je odvisno od okoliščin, v katerih kdo živi; v takih, teh okoliščinah ni mogel delati; živeli so v težkih okoliščinah 2. zastar. okolica: poznal je vso okoliščino, saj je že povsod beračil
♦ pravn. obteževalne ki vplivajo na odmero večje, olajševalne okoliščine ki vplivajo na odmero manjše kazni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ókra -e ž (ọ́) 1. min. skupek prstenih železovih mineralov: molibdenova okra 2. rumeno rjava barva; oker: premazati tla z okro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ómnibus -a m (ọ̑) 1. nekdaj kočiji podobno vozilo za prevoz večjega števila oseb v javnem prometu: peljati se z omnibusom;
dvonadstropni omnibus / omnibus na tračnicah; omnibus s konjsko vprego 2. knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi kar je iz različnih sestavin, za različne namene: njihova revija je pravi omnibus / ta izraz je terminološki omnibus // z rodilnikom skupek raznovrstnih stvari: ta igra je omnibus žanrskih prizorov
♦ film. filmski omnibus film, sestavljen iz dveh ali več krajših filmov; gled. dramski omnibus dramska predstava, sestavljena iz več krajših dramskih del; v prid. rabi: omnibus film, revija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
operácija -e ž (á) 1. zdravniško dejanje z namenom odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: operacija traja že pet ur;
operacija je uspela;
narediti, opraviti operacijo;
pacient je operacijo dobro prestal;
asistirati pri operaciji;
težka operacija;
operacija dvanajsternika, slepiča / lepotna operacija; plastična operacija z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa; robotska operacija izvedena s pomočjo robotizirane aparature z lučjo, kamero, kirurškimi orodji, s katerimi je mogoče operirati prek daljinskega upravljanja / pog. si že šel na operacijo si se že dal operirati2. voj., navadno s prilastkom delovanje večjega števila oboroženih sil z namenom zavzeti večje ozemlje ali uničiti večje število nasprotnikovih sil: operacija poteka ob meji;
izvesti, spremljati, voditi operacijo;
ustaviti vojaške operacije / očiščevalna, padalska operacija 3. navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih del v okviru celote: združiti več delovnih operacij;
novi tip pralnega stroja ima štirinajst operacij;
poznati zaporedje operacij pri stroju 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža opravljanje, izvajanje dejavnosti, kot jo določa prilastek: finančne, kreditne, trgovinske operacije;
takih miselnih operacij ni več zmožen / publ. prišlo je do zastoja pristaniških operacij del v zvezi z razkladanjem, nakladanjem
♦ filoz. logična operacija postopek pri proučevanju, ki upošteva zakon logike; mat. računska operacija postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo število; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji; med. aseptična operacija; premostitvena operacija pri kateri se premosti obolela žila ali oboleli del drugega votlega organa; indikacija za operacijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
organízem -zma m (ȋ) 1. skupek organov, ki sestavljajo živo bitje: organizem izloča odvečne snovi;
organizem raste, se razvija, slabi, se stara;
prilagodljivost organizmov na spremenjene razmere;
razpad organizma / biološki, človeški, rastlinski, živalski organizem / živi organizmi; gensko spremenjeni organizem [GSO] katerega genski material je spremenjen z metodami genske tehnologije; pren. družbeni, državni organizem; ekonomski, mednarodni organizmi
♦ biol. enocelični organizem ki je iz ene celice; mnogocelični organizem ki je iz več celic// pog. (človeško) telo: njegov organizem je izčrpan, mlad; ima močen organizem 2. knjiž., navadno s prilastkom zgradba, celota kakega (umetniškega) dela: dramski organizem;
sonetni venec je strogo zgrajen pesniški organizem / igralec je oblikoval svojo vlogo v igralsko trden organizem; organizem romana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
osnôva -e ž (ȏ) navadno s prilastkom 1. kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: navodila so osnova za izpolnjevanje načrta;
to odkritje je bilo osnova za razvoj vede podlaga;
duhovne, idejne osnove gibanja;
moralne osnove sodobne družbe;
dokumenti bodo služili kot osnova za pogajanja / gimnazija da dobro osnovo za študij na univerzi podlago / publ.: delovati na osnovi pravilnika; določiti cene na osnovi ponudbe in povpraševanja; ocenjevati delo na osnovi objektivnih meril z objektivnimi merili// kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: materialna osnova družbe, družine / domača surovinska osnova ne zadošča za potrebe industrije // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto: ta zakonski člen je osnova naših zahtev; konferenca nima pravne osnove za sprejemanje takih sklepov / ta trditev nima osnove je neupravičena, neutemeljena; za tako ravnanje ni nobene osnove razloga, vzroka// kar služi za presojanje, vrednotenje česa: osnova za nagrajevanje naj bo delo / davčna osnova količina vrednosti ali dobrin, od katerih se odmeri davek; pokojninska osnova povprečje osebnega dohodka v določenem obdobju pred upokojitvijo, od katerega se odmeri pokojnina2. bistvena sestavina: osnova teh hribov je apnenec / osnova njenih pesmi so čustvene prvine / krema je narejena na osnovi lanolina 3. nav. mn. bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema: osnove ekonomike, matematike, psihologije / osnove socialistične morale 4. jezikosl. s pripono razširjeni koren besede: naglas je na osnovi / ajevska, ijevska osnova; nadomestna osnova ki z drugo, glede na izvor različno osnovo, sestavlja enotno sklanjatev, spregatev; nedoločniška, sedanjiška osnova 5. tekst. sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete: nategniti osnovo // osnovne niti: osnova je bombažna, votek pa volnen / vezna, zankasta osnova
● knjiž. družina je osnova človeške družbe osnovna celica; knjiž. hiša ima trdno osnovo temelje; pog. po zvišanju ima 1.500 evrov osnove osebnega dohodka, brez kakih dodatkov; ekspr. njene besede so brez vsake osnove so izmišljene, neresnične; zastar. sodeloval je pri osnovi društva ustanovitvi; zastar. osnova romana osnutek, načrt; publ. akcija je bila že v osnovi napačna v začetku, od začetka; publ. to pomeni v osnovi isto pravzaprav, dejansko
♦ agr. krmna osnova vsa razpoložljiva krma; biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; gastr. kostna osnova kuhane ali pražene kosti z dodatki za pripravljanje juh, omak; mat. korenska osnova število, iz katerega se računa koren; logaritemska osnova število, na katerem temelji logaritemski sistem; osnova potence število, ki se potencira; osnova številskega sistema število, ki izraža, koliko enot nižjega reda ima enota višjega reda; obrt. vezilna osnova blago, na katerem se veze; petr. osnova glavni del predornine, navadno steklast ali drobnozrnat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ovòj -ôja m (ȍ ó) 1. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti ovoj s časopisa;
celofanski ovoj;
ovoj iz svilenega papirja / s police je vzel v ovoj zavito preprogo; pren., knjiž. ovoj megle, somraka 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme: ovoj semena / ovoj sviloprejke; pren., knjiž. do takrat smo živeli zaviti v ovoj 3. ekspr. paket, zavoj: pod pazduho je držal velik ovoj 4. knjiž. kuverta, ovojnica: zalepiti ovoj / iz žepa vzame pisemski ovoj z denarjem
● zastar. ogrnila si je ovoj okrog ramen ogrinjalo, ogrinjalko; knjiž. mavčni ovoj mavčni povoj
♦ elektr. ovoj osnovni del navitja; fiz., kem. elektronski ovoj skupek vseh elektronov, ki obdajajo atomsko jedro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ozídje -a s (ȋ) star. 1. obzidje: Turki so preplezali ozidje;
grajsko, mestno ozidje;
mogočno, visoko ozidje 2. zidovje: na ovinku se je pokazalo ozidje lepe vile / vedno je v ozidju
♦ grad. skupek, celota zlasti nosilnih zidov stavbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pajčevína tudi pájčevina -e ž (í; ȃ) 1. nit, skupek na določen način razporejenih niti, ki jih dela pajek: pajek dela, prede pajčevino;
ometati pajčevine v sobi;
muha se je ujela v pajčevino;
prepresti okno s pajčevino
● ekspr. lačen sem, da se mi pajčevine delajo po želodcu zelo; publ. pajčevina daljnovodov omrežje, mreža2. publ., z rodilnikom kar ovira, zmanjšuje jasnost, preglednost česa: raztrgati pajčevino laži;
odmotavati pajčevine spomina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pésem -smi ž (ẹ̑) 1. krajše literarno delo z ritmičnim besednim redom, s posebno glasovno ureditvijo, navadno z manjšim številom besed v vrstici: brati, deklamirati pesmi;
pisati, star. zlagati pesmi;
prevesti, uglasbiti pesem;
romantična, satirična, tendenčna pesem;
ciklus, zbirka pesmi;
pesmi in pesnitve / ljubezenska pesem; ljudska pesem ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; umetna pesem katere oblika in vsebina je izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja; pesmi za otroke / ekspr. Župančičeva pesem je polna žara Župančičeve pesmi, pesništvo2. vokalna skladba z literarnim delom kot besedilom: peti, poslušati pesmi;
borbena, vesela pesem;
besedilo, melodija, refren pesmi / ekspr. oglasila se je, zadonela je pesem / zaigrati pesem na harmoniko; žvižgati (si) pesem / cerkvena pesem; partizanska, zborovska pesem // izvajanje, petje take skladbe: to pesem moramo še izboljšati; zbor vadi novo pesem / v pesem se je mešal razposajen smeh 3. nav. ekspr., navadno s prilastkom določen skupek glasov, zvokova) s katerimi se oglaša kaka ptica, žuželka: prisluhnil je pesmi čričkov, grlic / škrjanček je drobil svojo pesem je pel / pesem slavca je utihnila b) ki jih daje pojavljanje, gibanje, delovanje česa: pesem dežja, morja, vetra ga je pomirjala;
pesem klopotcev, zvonov, žage / stroj je drdral svojo enolično pesem
● knjiž. pesem je ugasnila v njegovih očeh ni bil več vesel, radosten; ekspr. zdaj je to (delati) pesem to je zelo prijetno, lahko delo, opravilo; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; pog., ekspr. kako se bo to končalo, je pa druga pesem izraža dvom, nezaupanje v tak konec česa, kot se kaže, napoveduje; pog., ekspr. zmeraj ista pesem zmeraj enako, neprimerno, nezaželeno govorjenje, ravnanje; pog., ekspr. vsi zaljubljenci pojejo isto pesem govorijo, ravnajo enako; knjiž., ekspr. labodja pesem pesnikovo, pisateljevo, skladateljevo zadnje pomembno delo pred smrtjo; ekspr. sekira je zapela gozdu mrtvaško pesem začeli so ga sekati; knjiž. vse to je še pesem prihodnosti se še ne bo kmalu uresničilo; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober
♦ etn. jurjevske pesmi; obredna pesem vsebinsko in melodično prirejena določenemu obredu; glasb. črnska duhovna pesem ljudska pesem z religiozno, svetopisemsko snovjo, nastala med črnci v Združenih državah Amerike; dvoglasna, večglasna pesem; lit. anakreontska pesem; domovinska pesem ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine; epska pesem ki vsebuje pripoved, zgodbo; izpovedna pesem; junaška pesem ljudska pesem, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; lirska pesem ki vsebuje izpoved; lirsko-epska pesem ki vsebuje izpoved v pripovedi; meditativna pesem; množična pesem zborovska, navadno enoglasna, z aktualnim družbenopolitičnim besedilom; priložnostna pesem ki nastane ob določenem, pomembnejšem (zunanjem) dogodku in je nanj snovno vezana; pesem v enajstercih, svobodnem verzu; pesem v prozi zelo kratko (lirično) literarno delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pléksus -a m (ẹ̑) anat. skupek prepletajočih se žil, živcev, pletež: žilni, živčni pleksus
♦ šport. udarec v pleksus pri boksu udarec v želodec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
plétež -a m (ẹ̑) 1. knjiž. preplet1,
splet: okna so bila prekrita s pletežem glicinije;
koreninski pletež / pletež rečnih rokavov 2. anat. skupek prepletajočih se žil, živcev; pleksus: žilni pletež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pòdstándard -a m (ȍ-ȃ) 1. standard, obvezen enotni predpis kot del drugega, obsežnejšega standarda, skupka standardov: različni podstandardi za posamezna področja uporabe in vzdrževanja mobilnih omrežij / združljivost kartice z najnovejšimi podstandardi (predpisanimi) tehnološkimi rešitvami2. standard, skupek možnosti, ki je nižji od običajnega: zaradi pomanjkanja denarja so svojo poslovno, umetniško pot začeli s podstandardom / ker so si lahko privoščili le podstandard, so bivali v troposteljnih sobah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
poligónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na poligon: poligonske vaje / poligonska mreža skupek poligonov na določenem ozemlju; poligonska točka stalna izbrana točka na zemljišču za izmero zemljišča, zakoličitev objekta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
polítika -e ž (í) 1. urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov: vplivati na politiko;
zanimati se za politiko;
pridobiti si vpliven položaj v politiki;
ukvarjati se s politiko;
napredna politika / podružbljanje politike v socializmu prenašanje državnih funkcij na samoupravne organizacije in institucije / aktualna politika / notranja politika // s prilastkom tako urejanje in odločanje glede na nosilca: politika vlade, stranke / državna, občinska politika 2. dejavnost političnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast: spori v slovenski politiki;
opozicijska politika 3. s prilastkom urejanje in vzdrževanje odnosov ene države z drugimi državami: mednarodna politika;
analiza svetovne politike;
načela zunanje politike Slovenije // način urejanja odnosov ene države z drugo: osvajalna politika imperialističnih držav / raznarodovalna politika Hitlerjeve Nemčije / politika evropskih držav / publ.: politika rasne diskriminacije; politika sile 4. s prilastkom urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem področju: gospodarska, jezikovna, kulturna, kmetijska, raziskovalna, vojaška politika / razvojna politika; določiti poslovno politiko podjetja; repertoarna politika gledališča; dolgoročna politika kreditiranja; publ. kadrovska politika // določbe, načela za tako urejanje in odločanje: izvajanje začrtane politike; družinska politika skupek načel in ukrepov za izboljšanje razmer in kakovosti življenja v družinah5. ekspr. ravnanje posameznika z ljudmi, ustrezno okoliščinam: spregledal je njegovo politiko;
voditi zahrbtno politiko
● pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost; ekspr. spet sta zašla v politiko začela govoriti, razpravljati o politiki; publ. stopiti v svet politike začeti se ukvarjati s politiko
♦ ekon. denarna politika; zgod. nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pólje -a stil. poljé -á s (ọ̑; ẹ̑) 1. zemljišče za gojenje kulturnih, krmnih rastlin: pod vasjo se razprostira polje;
gnojiti, obdelovati polje;
hoditi na polje;
delati na polju;
polja, travniki in gozdovi / polje je dobro obrodilo / koruzna polja na katerih raste koruza; riževa, žitna polja; požeta, zorana polja 2. obsežnejši, razmeroma raven svet: sredi polja se dviguje hrib s cerkvico;
osamljena drevesa na polju, knjiž. v polju;
po polju raztresene vasi / v ljudski pesmi leži, leži ravnó poljé / Gosposvetsko polje; Ljubljansko polje 3. del razdeljene, omejene manjše površine: črta razdeli površino na dve polji;
črtkano polje / šport. žarg. napadalno polje napadalna polovica (igrišča); publ. nogometno polje nogometno igrišče / polje diskretnosti prostor pred okencem za poslovanje s strankami, ločen od ostalega prostora, navadno z zeleno črto// šah. vsak od kvadratnih delov, na katere je razdeljena šahovnica: potegniti figuro za dve polji; bela in črna polja / polje a 1 prvo polje v prvi navpični vrsti z leve strani4. s prilastkom območje kake rudnine z napravami za izkoriščanje: diamantna, rudna polja / naftno polje naftno območje z vrtalnimi stolpi za črpanje nafte// območje sploh: nevarna lavinska polja / polje razlite nafte se širi / letalo je izginilo iz vidnega polja / uveljaviti se na gospodarskem, političnem polju področju5. enakobarvni del predmeta glede na motive, like drugačne barve na njem; podlaga: rdeč križ na belem polju;
grb je imel na modrem polju zlate zvezde 6. fiz. del prostora, kjer ima kaka fizikalna količina v vsaki točki določeno vrednost: izmeriti jakost polja / električno polje; gravitacijsko polje; magnetno polje
● publ. asociacijsko polje možganske skorje asociacijski center, središče; pesn. bojno polje bojišče; publ. on potrebuje široko polje za razmah svojih sposobnosti velike možnosti; star. pasti na polju slave na bojišču; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko
♦ agr. poskusno polje na katerem se preizkuša kaka kulturna, krmna rastlina, kako gnojilo; fiz. vidno ali zorno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava; fot. slikovno polje značilnost objektiva, ki določa format posnetka; geogr. kraško polje podolgovat zaprt svet na krasu z ravnim dnom in navadno s ponikalnico ter občasnimi poplavami; geom. polje premic na ravnini, v prostoru množica vseh premic ravnine, prostora; grad. pretočno polje jeza odprtina, skozi katero lahko teče voda čez jez, skozi jez; mat. polje množica vrednosti spremenljivke, spremenljivk; med. vidno polje področje, ki se vidi z enim očesom ali z obema; mont. odkopno polje odkopni prostor v rudniku; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov; teh. tolerančno polje dopustna razlika med predpisanimi in doseženimi merami česa; voj. polje izbočeni del notranje površine cevi strelnega orožja; očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
pomòl -ôla m, mest. ed. tudi pomólu (ȍ ó) 1. utrjen, umetno narejen del pristanišča, ki sega v morje: hiteti na pomol;
ob pomolu se zibljejo čolni / pristaniški pomol; pomol za pristajanje čezmorskih ladij / ladjo privezati k pomolu k stebričku na pomolu2. geogr. del višje ležeče zemeljske površine, ki sega v ravnino, morje, jezero ali v vijugo reke: Dubrovnik leži na pomolu;
Ljubljanski grad stoji na pomolu 3. arhit. betonska, lesena konstrukcija, ki moli vodoravno iz zidu: narediti pomol;
hiša ima bogato okrašene pomole;
obzidan, ograjen, zaprt pomol / ogelni pomol / okno v pomolu
● knjiž. zbrali so se na pomolu pred cerkvijo na ploščadi, pragu; publ. na pomolu so nove senzacije na vidiku
♦ alp. pomol kratka kamnita tvorba, ki moli navadno vodoravno iz stene; anat. vidni pomol skupek živčnih celic v sredini velikih možganov; talamus; šport. odskočni pomol (odskočna) miza; teh. pomol del žerjava s škripcem ali mačkom, ki sega nad delovni prostor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
portfélj -a m (ẹ̑) 1. mapa, v kateri se zbirajo učenčevi izdelki in podatki o njegovih dejavnostih in dosežkih, listovnik: jezikovni portfelj 2. fin. skupek vrednostnih papirjev v lasti določene pravne ali fizične osebe: v portfelju imamo nekaj delnic, ki so močno zrasle;
kakovost, vrednost portfelja;
oblikovanje, prestrukturiranje portfelja;
sestava, struktura portfelja;
upravljanje portfelja / delniški, kreditni, naložbeni, zavarovalni portfelj; portfelj v delnicah, obveznicah / razpršitev portfelja povečanje njegove kakovosti, vrednosti, dolgoročne donosnosti z vlaganjem njegovih sredstev v vrednostne papirje različnih panog, področij, območij3. zastar. listnica: odprl je portfelj in vzel ven denar
● knjiž. minister brez portfelja brez listnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
portfólio in portfólijo in portfólij -a m (ọ́) 1. mapa z zbranimi deli, dosežki koga: v ocenjevanje je predložil svoj referenčni portfolio;
fotografski portfolio // zbirna mapa, listkovnik: pripravil je celoten portfolio; vsak učenec ureja portfolio svojih izdelkov; osebni portfolio; otrokov portfolio / jezikovni portfolio; učni portfolio 2. fin. skupek vrednostnih papirjev v lasti določene pravne ali fizične osebe; portfelj: agencija bo upravljala milijardni portfolio;
v prid. rabi: portfolio investitor;
portfolio investicija;
portfolio naložba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
postópek -pka m (ọ̑) 1. navadno s prilastkom oblika načrtnega, premišljenega dela, delovanja, ravnanja ali mišljenja za dosego kakega cilja: to je zelo zapleten postopek;
izpeljati, izpopolniti, odkriti nov postopek;
predpisati postopke za opravljanje česa;
nezanesljivi, preprosti, zamudni postopki;
posebnosti posameznih postopkov pri učenju / spremeniti delovni postopek; proizvodni, tehnološki postopek za pridobivanje česa / v prislovni rabi: delo je potekalo po rednem postopku; publ. sprejeti zakon po hitrem postopku v kratkem času// nav. ekspr. določeno dejanje, ravnanje ali mišljenje sploh: njegovih postopkov niso odobravali; ta postopek ponavljamo toliko časa, da stvar dokončamo / postopke predšolskega otroka vodijo čustva 2. pravn. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve: določiti, obnoviti, sprožiti, ustaviti, uvesti postopek;
vložiti postopek za razvezo zakona / biti v postopku / prositi za revizijo postopka / dokazni postopek s katerim se ugotovijo dejstva, ki so pomembna za odločbo; enostopenjski postopek z eno samo instanco; hitri postopek za izdajo zakona pri katerem se pripravljeno besedilo zakona obravnava samo enkrat; kazenski postopek zoper osebo, za katero se utemeljeno sumi, da je storila kaznivo dejanje; mandatni postopek v katerem se izda odločba, ne da bi se preiskovala utemeljenost zahteve in zaslišal nasprotnik; nepravdni postopek ki se ne rešuje s pravdo; pravdni postopek s katerim se rešuje civilnopravni spor pred sodiščem; preiskovalni, razlastitveni, sodni postopek
♦ adm. upravni postopek po katerem poslujejo upravni organi; fot. obračilni postopek postopek razvijanja filma, ki da pozitiv; metal. martinski postopek za pridobivanje jekla v martinovki; ped. učni postopek način obravnavanja učne snovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
površína -e ž (í) 1. zunanji, vrhnji del česa: načeti, poškodovati, razbrazdati površino;
dlakava, luknjičasta površina lista;
gladka, hrapava, ravna, valovita površina;
tkanina z grobo, zankasto površino;
obdelana površina lesa;
površina kamna, kože, možganov / znoj na telesni površini izhlapeva; zemeljska površina / podmornica je naglo izginila pod površino; voda je zamrznila na vsej površini 2. razsežnost česa glede na dolžino in širino: hiša ima majhno površino;
povečati površino plodne zemlje;
površina ladijskega skladišča / stanovanje ima šestdeset kvadratnih metrov površine; to mesto je po površini drugo v državi // skupek ploskev, ki omejujejo telo: površina kocke, valja; površina in prostornina 3. s prilastkom zunanji, vrhnji del česa glede na njegov namen: delovna, odlagalna površina;
kamion ima veliko nakladalno površino;
ogrevalna površina;
rezalna površina orodja / dihalna površina pljuč 4. nav. mn., s prilastkom del zemeljskega površja, namenjen, določen za kaj: z izsušitvijo močvirja so pridobili velike površine;
površine, ki jih je uničil požar, so zasadili z borovci / obdelovalne, orne, pašne površine; parkovne površine; setvene površine; za javni promet namenjene površine; publ. zasejati njivske površine // navadno večja ploskev česa sploh: s plastičnimi folijami preoblečene površine; zasteklenele površine
● knjiž. kritika ostaja na površini ne obravnava bistva, ne seže do bistva stvari; ekspr. izbrisati s površine zemlje uničiti, odstraniti
♦ aer. nosilna površina letala na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; geom. površina mersko število površja telesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prámen -éna m (á ẹ́) daljši, tanjši skupek las, niti, vlaken: spletati pramene v kito;
razdeliti lase v več pramenov;
volneni pramen / pramen sivih las
♦ tekst. dolg, valjasto oblikovan skupek neurejenih vlaken s premerom od 1 do 2,5 cm// kar je temu podobno: korobač, spleten iz treh pramenov / trgati časopis v pramene / ekspr. sončni prameni; pramen megle, svetlobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
práven -vna -o prid. (ā) nanašajoč se na pravo: pravni predpisi;
spoštovati pravne norme / pravne posledice; pravno-politično vprašanje / pravni termin; pravna zgodovina / pravni študij; pravna fakulteta / pravni akt odločitev oblastnega organa, po kateri se pravno določajo zahtevane pravice, dolžnosti, posledice
♦ pravn. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist; (pravni) naslednik kdor neposredno po kom drugem pridobi njegovo premoženje ali določene pravice; pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica; pravni običaj običaj, pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti; pravni pouk pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga; pravni red skupek vseh pravnih pravil, ki veljajo na določenem ozemlju; pravni spor; pravni subjekt nosilec pravic in dolžnosti; pravna dobrota; pravna moč učinek odločbe, proti kateri ni več pritožbe; pravna oseba pravni subjekt, ki ni fizična oseba; pravna oseba; pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice; pravno pravilo pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi; pravno razmerje; pravno sredstvo; pravno varstvo varstvo, ki ga uživa posameznik kot stranka pravnega razmerja pred sodiščem ali drugim pravnim organomprávno prisl.:
pravno določati; pravno izobražen človek; pravno pomembno dejstvo; pravno veljavna odločba;
prim. pravnopolitičen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
predléžje -a s (ẹ̑) teh. skupek strojnih delov za prenašanje vrtenja, spreminjanje vrtilne hitrosti, zlasti pri transmisijah: predležje se je pokvarilo / jermensko, zobniško predležje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prèdmenstruálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ) nanašajoč se na čas pred menstruacijo: predmenstrualne bolečine, motnje;
predmenstrualna napetost;
v predmenstrualnem obdobju je večina žensk bolj utrujena / predmenstrualni sindrom [PMS] skupek simptomov, značilnih za čas pred menstruacijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prèdzgodovína -e ž (ȅ-í) skupek dogodkov, dejstev, pomembnih za kaj: podal je predzgodovino dogodkov na Koroškem / predzgodovina te zanimive stavbe je neznana / predzgodovina človeštva
♦ arheol. obdobje predzgodovinskih dob
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prepríčanje -a s (ȋ) 1. kar kdo glede na logiko, izkustvo upravičeno misli, sodi, da je resnično, pravilno: njegovo prepričanje, da hči še živi, se je po tem dogodku omajalo, utrdilo;
domneva se je spremenila v prepričanje / izrazil je prepričanje, da bo stvar kmalu urejena; prišel je do prepričanja, da je edino tako življenje smiselno / živel je v zmotnem prepričanju, da to ni njegova dolžnost / to sem naredil iz prepričanja, ne iz strahu; po mojem prepričanju stvar ne bo tako lahka mnenju, sodbi2. prepričanost: njegov glas je izražal trdno prepričanje / odgovoriti z globokim, mirnim prepričanjem 3. skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodba) o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka: braniti, zatajiti prepričanje;
za svoje prepričanje so bili pripravljeni tudi umreti;
versko prepričanje / biti po prepričanju liberalec b) v zvezi s kakim delom stvarnosti: njegovo politično prepričanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prepróga -e ž (ọ̄) 1. navadno večji tekstilni izdelek, zlasti za pokrivanje tal: iztepati, pogrniti preprogo;
tkati preproge;
hoditi po preprogi;
mehka, pisana preproga;
izdelovanje preprog / rdeča preproga preproga rdeče barve, razgrnjena ob slovesnem sprejemu pomembnih gostov, slavnih osebnosti / bosenska preproga; molilna preproga v muslimanskem okolju preproga, na kateri se opravljajo molitve; predposteljna, stenska preproga 2. ekspr., s prilastkom skupek česa na gosto nahajajočega se, razprostirajočega se na večji površini: skrbeti za cvetne, zelene preproge po parkih;
hoditi po preprogah smrekovih iglic;
preproge narcis po pobočju;
preproga zvezd / asfaltne preproge je bilo nenadoma konec asfaltne plasti (na cesti); travnik je postal ena sama pisana preproga ploskev
● leteča preproga v pravljicah preproga, ki človeka po zraku hitro prenese drugam; zastar. namizna preproga namizni prt, namizno pregrinjalo
♦ tekst. lepljene, vozlane preproge; orientalska preproga ročno izdelana večbarvna vozlana preproga, po izvoru iz osrednje in jugozahodne Azije; perzijska preproga orientalska gosto vozlana preproga z drobnimi raznobarvnimi vzorci; pirotska preproga tkana preproga z geometričnimi vzorci; las preproge; voj. bombardirati v preprogi bombardirati iz več letal istočasno, da padajo bombe na gosto druga za drugo v več pasovih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prestópništvo -a s (ọ̑) skupek, celota vseh izvršenih prestopkov: naraščanje prestopništva / mladinsko prestopništvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
procés tudi procès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. med seboj povezani pojavi, ki se vrstijo v času po določeniha) naravnih zakonitostih: proces poteka, se razvija;
opazovati, proučevati proces;
bolezenski, življenjski procesi;
proces gnitja, staranja;
procesi v organizmu / zdravnikom je uspelo zaustaviti proces / duševni, miselni proces b) navadno s prilastkom družbenih zakonitostih: razčlenjevati družbene, zgodovinske procese;
združevalni proces;
zapleteni procesi družbenega razvoja;
publ. vloga delavskega razreda v procesu človekovega osvobajanja pri človekovem osvobajanju2. navadno s prilastkom celota del, delovanja za dosego kakega cilja: načrtovati, organizirati, usmerjati proces;
delovni, proizvodni proces / izobraževalni, vzgojni proces 3. pravn. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve; postopek: obnoviti, sprožiti proces;
javni, tajni proces;
proces proti revolucionarjem;
priče na procesu / civilni, kazenski proces / montirani proces vnaprej pripravljen sodni proces, ki temelji na izmišljenih in ponarejenih dokazih, na zgolj navidezni ločenosti tožilstva in sodišča in na katerem je obdolženec obvezno obsojen; politični proces zaradi političnih razlogov / sodni proces
● publ. monstre proces s številnimi obtoženci
♦ kem. kemični proces pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; psih. posredovalni procesi procesi v človekovi duševnosti, ki nastajajo med dražljajem in reakcijo nanj; zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
próga -e ž (ọ́) 1. ozko, podolgovato mesto, ki ima drugačno barvo ali videz kot ostala površina: delati proge;
navpične, poševne proge;
svetle, temne proge;
blago z belimi in rdečimi progami;
ptič s progama na krilih / od udarcev je imel po rokah črne proge // navadno s prilastkom kar je takemu mestu podobno: proga gozda, reke / modre proge dima 2. načrtno speljana pot s tirnicami za promet s tirničnimi vozili: graditi, modernizirati, popravljati progo;
prečkati progo;
iti čez progo;
stati ob progi;
voziti se po progi;
proga Ljubljana–Zagreb;
nagib, vzpon proge / dela na progi pri gradnji ali vzdrževanju proge / dvotirna, enotirna proga; mladinska proga ki jo gradijo, zgradijo mladinci / tramvajska, železniška proga 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji: odpreti novo progo;
število avtobusov na progi Ljubljana–Maribor so zmanjšali / avtobusna, ladijska, letalska proga; mednarodne proge; občasna, redna, stalna proga 4. šport. pot, določena, urejena za športno tekmovanje: proga je blatna;
označiti, pripraviti progo;
težka proga;
šport. žarg. hitra proga / dirkalna, plavalna, smučarska, tekaška proga; proga za bob / tekmovalna proga // za enega tekmovalca določen pas take poti: plavati, teči na prvi, zunanji progi; atletska steza s sedmimi progami // razdalja od starta do cilja: preplavati, prevoziti progo v rekordnem času; proga za kolesarje je dolga sto kilometrov; tek na dolge, na kratke proge na razdaljo, večjo od 1.500 m, na razdaljo do 400 m5. metal., navadno s prilastkom skupina strojev za valjanje pločevine, profilov, vlečenje žice: valjalna proga / žična proga
♦ anat. živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; med. nosečnostne proge modrikaste in bele proge na trebuhu, dojkah in stegnih noseče ženske; mont. proga ozek, dolg prostor v rudniku, navadno s tirnicami, po katerem se prevaža izkopana ruda; odkopna proga v kateri se začne odkopavanje; žel. normalnotirna, ozkotirna proga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
prográm -a m (ȃ) 1. skupek nalog, del, ki se določijo za uresničitev: določiti, uresničiti program;
sprejeti kako nalogo, zahtevo v program;
knjižni program založbe;
program organizacije, vlade;
program reform / program te šole je zahteven / raziskavo tega vprašanja si je postavil za življenjski program / raziskovalni program; vesoljski program 2. skupek del, nastopov, oddaj, ki se določijo za uresničitev kot določena celota; spored: napovedati program;
gledališče je delo uvrstilo v svoj program;
program cirkusa, koncerta;
program radia, televizije;
program tekmovanja, zborovanja / dnevni, tedenski program radia // kar nastane z uresničevanjem takega skupka ali kake njegove enote: poslušati, posneti program; cirkuški program / obrniti gumb radijskega sprejemnika na drug program / prvi, tretji radijski program // s predlogom, s širokim pomenskim obsegom izraža uresničitev, uresničevanje določene enote takega skupka del, nastopov, oddaj glede na čas: v kinu je na programu ljubezenski film; ob torkih zvečer je na programu zabavna glasba / igro so morali umakniti s programa 3. besedilo, zapis takega skupka nalog, dejanj, oddaj: natisniti, prebrati program / objavljati kinematografski, radijski program v časopisu / kupiti gledališki program / raztrgati program 4. skupek dejanj v določenem zaporedju, ki jih naprava opravi sama: program robota, semaforja;
pralni stroj s petnajstimi programi / program ožemanja perila / avtomatski, ročni program // rač. urejen spisek ukazov, ki določa vrsto in zaporedje operacij, potrebnih, da računalnik reši nalogo: izdelati program; v računalnik vloženi program / krmilni, nadzorni, servisni program / računalniški program 5. skupek vrst izdelkov, ki imajo določeno skupno lastnost: tovarna je svoj program prilagodila potrebam trga / elementi pohištvenega programa / kuhinjski program; sestavljivi program program pohištva, katerega elementi se lahko sestavijo v poljubno velike enote ali nize
● ekspr. pogovarjanje je bilo edini program dneva opravilo, zabava; vse gre po programu po načrtu; pog. to leto imamo v programu nov vrtec določeno je, da se zgradi nov vrtec; pog. kaj imaš v programu za danes popoldne kaj nameravaš delati, početi
♦ ekon. investicijski program; pravn. Program Združenih narodov za razvoj ustanova Združenih narodov za pomoč državam v razvoju; šol. učni program predmetnik in učni načrt; šport. mednarodni plesni program program za mednarodna plesna tekmovanja, obsegajoč določeno število standardnih in latinskoameriških plesov; obvezni program časovno omejena celota obveznih likov pri umetnostnem drsanju; prosti program poljubno izbrana, po glasbi sestavljena in časovno omejena celota likov pri umetnostnem drsanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
projékt -a m (ẹ̑) 1. kar določa, kaj se misli narediti in kako naj se to uresniči, načrt: izdelati, predložiti projekt;
projekt šolske reforme;
projekt za modernizacijo podjetja / finančni, investicijski projekt; idejni, tehnični projekt stroja; raziskovalni projekt; vesoljski projekt 2. grad. skupek načrtov, tehničnih opisov in popis stroškov za kak objekt, območje: arhitekti so izdelali več projektov;
projekt ceste, spomenika, stavbe;
projekt električne napeljave / gradbeni projekt
♦ arhit. glavni projekt glavni načrt// izdelovanje, uresničevanje tega: financirati, kreditirati projekt; sodelovati pri projektu 3. publ., navadno s prilastkom umetniško delo glede na namen, da se izvede, uresniči: komisija je filmski projekt potrdila;
glasbeni, gledališki projekt / uspeh mladega igralca pri projektu 4. knjiž. osnutek, predlog določenega besedila: razpravljati o projektu resolucije, zakona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
račún1 -a m (ȗ) 1. skupek med seboj povezanih števil, znakov, s katerimi se po določenem postopku ugotavlja novo število: izračunati, rešiti, sestaviti račun;
rezultat računa je pravilen / preveriti račun; v računu je napaka / pomožni račun // nav. mn., publ. rezultat računanja: računi kažejo, da je tak način gradnje najcenejši / ekspr. vse se je končalo po računih na papirju 2. pisno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev: izdati, pisar. izstaviti, napisati račun / brez računa blaga ne zamenjamo; pog. račun za elektriko, vodo // tak dolžni znesek: račun je visok, ekspr. masten; plačati, povedati račun // v zvezi na račun izraža, da dolžni znesek plača oseba, kot jo določa prilastek: piti na prijateljev račun; delati na račun soseda; stroški na račun podjetja so veliki / živeti na tuj račun // pog., v zvezi dati, vzeti na račun dati, vzeti del plačila vnaprej: dati, vzeti petsto evrov na račun / na račun jim je dal avtomobil // pog., v zvezi vzeti v račun vzeti, upoštevati kot del plačila: pri nakupu novega šivalnega stroja vzamejo starega v račun 3. ekon., v zvezi zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem obdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov: sestavljati, sprejeti zaključni račun 4. v zvezi na račun izražaa) predmet glagolskega dejanja, kot ga določa prilastek: smejati se na svoj, tuj račun;
zavrniti očitek na račun direktorja b) odvisnost glagolskega dejanja od njegovega, po vrednosti nasprotnega določila: obogateti na račun tujega dela;
na račun pritrgovanja kupljeno stanovanje / publ. pomota na račun naglice zaradi naglice5. nav. mn., ekspr. načrt, cilj, zlasti glede na koristi: ljudje imajo pri tem svoje račune;
prekrižati komu kake račune / ne mešaj se v moje račune
● pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; ekspr. polagati račun za kako dejanje zagovarjati se, odgovarjati; ekspr. poravnati medsebojne, osebne, stare račune obveznosti, spore, zadeve; pog. v trgovini jemati na račun tako, da se dolžni zneski zapisujejo ter plačajo pozneje skupaj; ekspr. to mi ne gre v račun ni v skladu z mojimi načrti, mislimi, koristmi; ekspr. to niso čisti računi ni vse v redu, pravilno; pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose
♦ adm. račun je plačljiv v osmih dneh; ekon. ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški manjši od prihodkov ali vsaj kriti z njimi; fin. obremeniti račun vknjižiti v breme; prevzeti izpolnjevanje vplačil in izplačil na transakcijski račun za določeno osebo; bančni račun v bančnih knjigah vpisana evidenca imetja in plačilnega prometa posamezne stranke; čekovni, devizni račun; knjigovodski račun sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja; tekoči račun nekdaj ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit; transakcijski račun ki imetniku omogoča prejemanje prilivov, dvigovanje gotovine in nakazovanje (denarja) tretjim osebam; žiro račun nekdaj bančni račun, s katerega izplačuje banka samo toliko, kot je vloženo; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij; infinitezimalni račun ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa; integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij; obrestni, obrestnoobrestni račun; sklepni račun pri katerem se računa iz treh znanih količin četrta količina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ráhel -hla -o [rahəu̯] prid., ráhlejši (á) 1. ki ni trdno sprijet, gost: rahel skupek vlaken;
rahel sneg;
rahla zemlja / rahel kruh; rahlo testo / ima že rahle kosti / rahla tančica // ki ni trdno, tesno nameščen: rahel vozel; delala je rahle zanke 2. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: rahla vlaga;
ekspr. rahle sence / cesta zavija v rahlem loku; rahla izboklina / obšel ga je rahel dvom, nemir; rahla pijanost; rahlo spanje / biti rahlega zdravja / v njenem glasu je bil rahel očitek, posmeh / med njima je le rahla podobnost // ki dosega nizko stopnjoa) glede na učinek, posledico: rahel dež, veter;
rahla oblačnost b) glede na čutno zaznavnost: rahel dotik, sunek, udarec;
rahel šum;
pri srcu čuti rahlo zbadanje / zahvalil se je z rahlim poklonom, smehljajem 3. nav. ekspr. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: bil je rahel otrok;
preveč je rahla za take napore / ima rahle roke / odgovoril mu je rahel glas / duševno rahli ljudje občutljivi, neodporni
● ekspr. imeti rahlo prednost pred kom majhnoráhlo prisl.:
rahlo drhteti; začelo je rahlo rositi; rahlo čuteča žena
● ekspr. to mi že rahlo preseda tega sem se že naveličal;
prim. narahlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ràk2 ráka m (ȁ á) 1. bolezen, pri kateri se izrojene celice nezadržno množijo, pri čemer nastajajo maligne bule, razjede: dobiti, imeti raka;
zdraviti raka;
umreti, zboleti za rakom / ekspr. rak mu razžira pljuča / kostni, kožni, pljučni rak; krvni rak levkemija, belokrvnost; rak na dojki, pljučih, želodcu / črni rak melanom// maligna bula, razjeda pri taki bolezni: obsevati, operirati raka 2. rastlinska bolezen, pri kateri nastajajo na obolelih mestih bule, razjede: z rakom okužena drevesa so požagali in sežgali / drevesni rak; kostanjev, krompirjev rak
♦ med. rak skupek izrojenih malignih celic tkiva povrhnjice; rak metastazira; vet. kopitni rak vnetje kopitne usnjice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
razsévek -vka m (ẹ̑) med. skupek rakastih celic ali bakterij, ki se razširi iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu, kjer začne enako bolezen: obsevati razsevke;
razsevki v pljučih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
regíster -tra m (í) 1. uradni seznam, ki daje vpisanemu določen pravni položaj, pravice: izbrisati iz registra;
vpisati v register / ladijski, letalski register; register avtomobilov; register gospodarskih družb 2. uradni seznam z določenimi podatki, namenjen evidenci: register dopisov, prebivalstva // knjiga, kartoteka s takim seznamom: najti podatek v registru // oddelek organa ali ustanova, ki vodi tak seznam: delati v registru 3. seznam v knjigi obravnavanih imen, besed z navedbo strani, kazalo: na koncu knjige je več registrov;
register imen // seznam sploh: register kratic; sestaviti register jezikovnih napak / register (besed) v Dalmatinovi Bibliji 4. ekspr., navadno s prilastkom skupek česa glede na obseg, razpon: register daril je širok;
nima ravno skromnega registra kletvic / pevka s širokim registrom 5. glasb. razpon glasbila ali človeškega glasu, katerega toni se izvajajo na enak način in imajo enako barvo: ločiti glasove po registrih;
nizek register;
prsni register;
registri trobente / peti vse registre // skupina piščali, jezičkov pri določenem glasbilu, ki dajejo ton enake barve: register je razglašen; vključiti drug register; harmonika z osmimi registri / orgelski registri / odpreti vse registre // vzvod z gumbom, stikalom za vključitev take skupine piščali, jezičkov: register se je zlomil; pritisniti na register
● ekspr. njegova angleščina ima širok register: od knjižnega do pouličnega jezika razpon, obseg; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela
♦ navt. register ladij ustanova, ki z izdajanjem spričeval določa ladjam razrede ter z nadzorom gradnje in naprav skrbi za varno plovbo; pravn. sodni register ki ga vodi sodišče o gospodarskih, družbenih in določenih drugih pravnih osebah; zunanjetrgovinski register nekdaj register delovnih organizacij ali register njihovih delavcev, ki smejo opravljati določene zunanjetrgovinske posle; rač. register skupina pomnilnih elementov, ki lahko shrani eno podatkovno enoto; tisk. register prostorsko ujemanje, pokrivanje enobarvnega tiska v knjigi, reviji ali prostorsko ujemanje barv pri barvnem tisku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
repertoár -ja m (ā) 1. skupek gledaliških, glasbenih del, ki se izvajajo v eni sezoni: sestavljati repertoar;
uvrstiti dramo, opero v repertoar;
bogat, sodoben repertoar;
repertoar naših gledališč je letos zelo zanimiv / železni repertoar gledališka, glasbena dela, ki se zaradi svoje umetniške vrednosti, priljubljenosti izvajajo več sezon
● pog. dati dramo na repertoar izvajati, uprizarjati jo// vloge, skladbe, ki jih obvlada kak igralec, glasbenik: pevec, pianist z zelo širokim repertoarjem; značilnosti igralčevega repertoarja 2. knjiž. količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti; izbira: bogat repertoar izraznih sredstev / figure iz beneškega slikovnega repertoarja 3. ekspr., z rodilnikom množina različnih stvari iste vrste: bogat repertoar čustev in razpoloženj;
širok repertoar možnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
rumèn2 -êna -o prid. (ȅ é) ki je take barve kot rumenjak ali limona: rumen cvet;
rumena bluza;
šopek belih in rumenih narcis;
rumeno klasje, listje;
bledo, rjavo, svetlo, zelenkasto rumen;
slamnato, zlato rumen;
rumen kot kanarček, vosek;
rumeno-črna zastava / rumena barva / rumeni zlatniki; pesn.: rumena zarja; rumeno sonce / koncert za rumeni abonma abonma z vstopnicami rumene barve; na semaforju se prižge rumena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni skorajšnjo spremembo glede prepovedi ali dovolitve prometa v določeni smeri; utripajoča rumena luč (na semaforju) // ki je temu podobne svetle barve: rumeni lasje; papir je bil od starosti rumen; rumena svetloba; krompir z rumenim mesom; ekspr. piti rumeno vino / bolnik je bil rumen v obraz; rumen od strahu bled; voščeno rumene roke / Rumeno morje // ki ima plodove ali gomolje take barve: rumeni krompir; rumeni muškat; rumena koleraba
● star. rumen denar zlat denar; publ. rumeni kontinent Azija; rumeni pas vozni pas za avtobuse, taksije in vozila s prednostjo, ločen z rumeno, navadno neprekinjeno črto; nar. ti si pa res rumen neumen, nespameten; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase; zastar. rumeno lice rdeče; slabš. črno-rumena monarhija Avstro-Ogrska
♦ agr. rumena pritlikavost virusna bolezen krompirja, čebule, pri kateri postane rastlina rumenkasta in zaostane v rasti; anat. rumena pega za svetlobo najbolj občutljivo mesto mrežnice; rumeno telesce skupek celic v jajčniku, ki izloča hormone; antr. rumena rasa; bot. rumeni lan rastlina z ostrorobim steblom in rumenimi cveti v socvetju, Linum flavum; rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava; fot. rumeni filter rumenica; les. rumena pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti hrastovine in lesa iglavcev; med. rumena mrzlica tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo; šport. rumena majica majica rumene barve, ki jo nosi vodilni športnik v skupnem seštevku tekem, etap; voj. rumeni našitki našitki, ki označujejo podoficirske čine; zool. rumeni strnad rumêno prisl.:
rumeno se lesketati; rumeno zapečena skorja / piše se narazen ali skupaj: rumeno lisast ali rumenolisast; rumeno rjav; rumeno zelen
● ekspr. na travniku je vse rumeno zlatic zelo veliko
rumêni -a -o sam.:
zmagali so rumeni; dekle v rumenem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
rúnda -e ž (ȗ) 1. šport., pri boksu in rokoborbi časovno omejen del dvoboja, tekmovanja: runda traja tri minute;
začela se je tretja runda;
v drugi rundi je boksal bolje 2. šport. krožna pot, tekmovalna proga, ki jo mora tekmovalec navadno večkrat preteči, prevoziti, krog: rundo je pretekel v eni minuti;
prevoziti petdeset rund / prehitel ga je za eno rundo / že v prvi rundi je zaostal 3. pri igri s kartami skupek toliko partij, da vsak od igralcev enkrat deli karte: končati rundo;
igralci so bili sredi runde;
nehati igrati po drugi rundi;
zmagovalec prve runde / žarg. zaigrajva še eno rundo partijo, igro4. pog., navadno s prilastkom količina enake (alkoholne) pijače, navadno za več oseb, ki se naenkrat naroči: naročiti, prinesti novo rundo;
drugo rundo plačam jaz;
dala sta vsak za eno rundo / ob naročanju natakar, še eno rundo 5. publ., navadno s prilastkom vsebinsko, tematsko zaključena enota kake celote, krog: prva runda pogovorov;
v drugi rundi volitev je zmagal kandidat socialnodemokratske stranke / to je spet nova runda zahtev skupina
● pog. lep večer je, naredimo še eno rundo okoli trga krog; pog. zvoziti ves pesek v petih rundah v petih prevozih, vožnjah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sámopodóba -e ž (ȃ-ọ̑) skupek predstav, mnenj, ki jih ima človek o samem sebi, zlasti glede svojih lastnosti, sposobnosti: pozitivna samopodoba;
slaba samopodoba;
pretirano ljubosumnim ljudem lahko pomaga izboljšanje samopodobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sarkóm -a m (ọ̑) med. skupek izrojenih malignih celic vezivnega, opornega ali mišičnega tkiva: sarkom dojk, stegnenice;
oblike sarkoma;
zdravljenje sarkoma;
melanom in sarkom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sát -a tudi -ú m (ȃ) skupek voščenih celic, v katere odlagajo čebele med, cvetni prah, zalego: čebele gradijo sat;
vzeti sat iz panja;
celica sata
♦ čeb. obnožni sat v katerem je obnožina; premični sat ki ga je mogoče poljubno premeščati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
seminár -ja m (ā) 1. skupek organiziranih predavanj z določenega področja za dodatno izobraževanje odraslih: udeležiti se seminarja;
organizirati seminar;
predavati na seminarju;
tridnevni seminar / pripravljalni seminar; seminar za tuje slaviste 2. šol. organizirano študijsko delo na visokošolskih ustanovah, ki dopolnjuje program rednih predavanj: voditi seminar;
razpravljati o čem v seminarju / literarnozgodovinski seminar // šol. žarg. prostor za individualno delo študentov: priti v seminar; študirati v seminarju 3. knjiž. bogoslovje, semenišče: ustanoviti seminar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sestàv -áva [səstav- in sestav-] m (ȁ á) navadno s prilastkom 1. kar nastane kot rezultat sestavljanja: moderni sestavi pohištva // v zvezi z iz, v izraža, da je kaj sestavni del kake celote: izločiti motorizirano četo iz sestava brigade; ozemlje je prišlo v sestav sosednje države; v sestav zavoda spadajo tudi različni oddelki 2. kar je določeno z vrsto in količino sestavin česa; sestava: ugotavljati sestav krvi / kemični sestav // kar je določeno z vrsto in številom elementov, ki sestavljajo kako celoto sploh: narodnostni sestav prebivalstva / publ. delegacija se je udeležila konference v celotnem sestavu v celoti, polnoštevilno; navesti sestav komisije imena ljudi, iz katerih je komisija sestavljena / publ. zamenjati vodstveni sestav vodstvo, vodilne delavce3. knjiž. skupek med seboj z določenim namenom in po določenih načelih, lastnostih povezanih, soodvisnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto; sistem: abeceda je sestav črk / filozofski, pravni sestavi 4. knjiž. skupina med seboj načrtno povezanih, soodvisnih naprav, priprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto; sistem: namakalni sestav;
zgraditi sestav utrdb 5. anat. skupina med seboj povezanih organov, ki sestavljajo funkcionalno celoto; sistem: prebavni, žilni sestav / organizmi so višji sestavi 6. astron. skupina po naravnih zakonih povezanih, soodvisnih nebesnih teles s skupnim središčem; sistem: sončni, zvezdni sestavi 7. zastar. sestavek: objaviti več kratkih proznih sestavov
♦ geom. koordinatni sestav koordinatni sistem; mat. dvojiški, desetiški sestav dvojiški, desetiški sistem; min. kubični sestav kubični sistem; strojn. sestav več skupin strojnih delov, ki predstavljajo tehnološko, funkcijsko celoto; sestavi in podsestavi; žel. sestav vagonov kompozicija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
seznàm in seznám -áma [səznam in seznam] m (ȁ á; ȃ) skupek imen oseb, stvari, napisanih navadno drugo pod drugo: seznam je nepopoln;
sestaviti seznam;
natančen seznam;
narediti si seznam potrebnih knjig;
na koncu razprave je dodan seznam uporabljenih kratic / abecedni seznam volivcev // list s takim skupkom imen: seznam oblačil je treba nalepiti na pokrov kovčka
● biti na seznamu za stanovanjsko posojilo biti med upravičenci
♦ adm. plačilni seznam seznam vseh upravičencev do osebnega dohodka in vsote, ki jih ti prejmejo v določenem obdobju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
simfoníja -e ž (ȋ) 1. orkestralna skladba, navadno v štirih stavkih: napisati, poslušati simfonijo / Beethovnova Deveta simfonija 2. knjiž., s prilastkom skladen skupek raznovrstnih zvokov, tonov, barv: barvna simfonija gozdov;
simfonija barv / simfonija gibov ubranost, skladnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
simptomátika -e ž (á) knjiž. simptomi v celoti: ta bolezen ima podobno simptomatiko kot meningitis / gospodarska simptomatika / prav v tem je moderna simptomatika besedila skupek značilnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
simptómen -mna -o prid. (ọ̑) knjiž. simptomatičen: to je simptomen pojav
♦ med. simptomni kompleks skupek simptomov, značilnih za določeno bolezen; sindrom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sindróm -a m (ọ̑) skupek simptomov, značilnih za določeno bolezen: vsaka bolezen ima svoj značilni sindrom;
ugotoviti sindrom progresivne paralize / med. depresivni sindrom; abstinenčni sindrom skupek vegetativnih in psihičnih motenj, ki se lahko pojavijo pri odtegovanju, odtegnitvi zdravila, alkohola, mamila pri odvisniku; odtegnitveni sindrom; pren., knjiž. raziskovati doživljajsko alienacijski sindrom pri mladini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sistém -a m (ẹ̑) navadno s prilastkom 1. skupina po naravnih zakonih povezanih, soodvisnih teles, enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: pojmovati atom, vesolje kot sistem // astron. taka skupina nebesnih teles s skupnim središčem, sestav: sončni, zvezdni sistemi / geocentrični, heliocentrični sistem; planetni sistem vsa nebesna telesa, ki krožijo okoli Sonca2. geogr. skupina med seboj povezanih naravnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: gorski, jamski sistem;
rečni sistem reka z vsemi pritoki3. skupina med seboj načrtno povezanih, soodvisnih naprav, priprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto: izboljšati, zgraditi sistem;
alarmni, hladilni, krmilni sistem;
hidroenergetski sistem skupina hidroelektrarn na kaki reki ali na kakem območju, ki tvorijo zaključeno celoto;
namakalni sistem / obrambni sistem jarkov in nasipov 4. rač., v zvezi operacijski sistem glavni program, ki upravlja delovanje računalnika, povezuje strojno opremo s programsko, omogoča uporabo drugih specializiranih programov: namestiti operacijski sistem na, v računalnik;
uporabljati novo različico odprtokodnega operacijskega sistema;
dodatek, licenca, podpora za operacijski sistem;
mobilnik, računalnik z operacijskim sistemom 5. anat. skupina med seboj povezanih organov, ki sestavljajo funkcionalno celoto: dihalni, prebavni sistem / mezgovni sistem mezgovnice in bezgavke v organizmu; žilni sistem; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača6. skupek med seboj z določenim namenom in po določenih načelih, lastnostih povezanih, soodvisnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: ustvariti sistem;
sistem idej, načel, pojmov;
pisava je sistem znakov za pisno sporazumevanje / nasprotja med filozofskimi, ideološkimi sistemi / merski sistemi 7. načrtno, razumsko urejen skupek enot, načel, postopkov, ki določajo kako dejavnost, zlasti glede na dosego določenega cilja; red1,
načrt: izboljšati, spremeniti sistem dela, igranja, nagrajevanja;
tekmovalni, vzgojni sistem / pog. on nima sistema ne dela, ne misli urejeno, načrtno, premišljeno; v navideznem neredu odkriti sistem red, urejenost; delati brez sistema, po sistemu // tak skupek glede na osnovno načelo, po katerem je urejen: abecedni, časovni, kartotečni, točkovni sistem / desetprstni sistem tipkanja 8. celota družbenih enot, sestavin in odnosov, ki temelji na med seboj povezanih načelih, pravilih in ureja družbeno dogajanje, (družbena) ureditev: revolucionarno spreminjati družbeni sistem / demokratični, federativni, republikanski sistem; samoupravni socialistični sistem 9. celota predpisov, pravil, ki urejajo kako družbeno področje: davčni, denarni, politični sistem
♦ agr. saditi po vrstnem sistemu saditi v vrstah, med katerimi je določena, predpisana razvrstitev in razdalja; biol. naravni sistem rastlinstva in živalstva razvrstitev rastlinstva in živalstva v skupine po sorodnosti; ekon. degresivni sistem nagrajevanja po katerem delavčev zaslužek narašča počasneje, kot se dviga njegova delovna storilnost; družbenoekonomski sistem način uskladitve posameznih gospodarskih dejavnosti, da tvorijo narodnogospodarsko celoto; gospodarski sistem po katerem so gospodarske enote povezane v narodno gospodarstvo kot celoto; elektr. trifazni, večfazni sistem; fiz. mednarodni sistem enot za fizikalne količine, ki temeljijo na enotah za dolžino, maso, čas, električni tok, temperaturo, določenih z mednarodnim dogovorom; opazovalni sistem koordinatni sistem za določanje lege in ure za merjenje časa; geom. koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini, prostoru; polarni, premočrtni koordinatni sistem; sistem premic, ravnin skupnost premic, ravnin s predpisano lastnostjo; glasb. atonalni, tonalni sistem; četrttonski sistem v katerem je oktava enakomerno razdeljena na štiriindvajset tonov; grad. montažni sistem gradnje pri katerem se uporabljajo vnaprej izdelani montažni elementi; delegatski volilni sistem po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti; jezikosl. glasovni sistem jezika; kem. periodni sistem elementov razporeditev kemičnih elementov po naraščajočih atomskih številih v obliki tabele; lit. naglasni, zlogovni metrični sistem; mat. desetiški, dvojiški sistem; logaritemski sistem; odvisni sistem sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov; metal. napajalni sistem s pomočjo katerega se prepreči nastanek lunkerja v ulitku; min. kubični sistem v katerem so vse tri osi med seboj pravokotne in enako dolge; monoklinski sistem v katerem sta dve osi med seboj pravokotni, tretja pa je proti eni nagnjena; kristali v heksagonalnem, rombičnem sistemu; navt. kardanski sistem priprava iz obročev, ki omogoča, da v njej nameščene priprave ostanejo zmeraj v vodoravni legi; prekrivalni sistem izdelave čolnov pri katerem se deske opločja delno prekrivajo; ptt simultanski sistem ki omogoča istočasno delovanje dveh ali več ločenih telefonskih ali telegrafskih zvez na istem vodu; sinhronski (telegrafski) sistem pri katerem se v oddajnem in sprejemnem aparatu mehanizmi vrtijo z isto hitrostjo, sinhrono; pravn. volitve po večinskem sistemu; rač. informacijski, operacijski, računalniški sistem; rad. oddajni, sprejemni sistem; televizijski sistem; soc. odprt družbeni sistem v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šah. obrambni sistem; švicarski sistem sistem tekmovanja, po katerem igrajo med seboj igralci s (približno) enakim številom točk; teh. zavorni sistem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sklépen -pna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na sklep: sklepne kosti;
sklepno tkivo / sklepni revmatizem 2. končen, zaključen: sklepni verzi soneta / sklepni pogovori med delegacijama; sklepna prireditev, slovesnost / sklepni govor
♦ anat. sklepni odrastek; sklepna glavica izbočeni konec kosti v sklepu; sklepna jamica, ponvica, skledica vbočeni konec kosti v sklepu; sklepna maz ali sklepna tekočina gosta tekočina v sklepih za zmanjšanje trenja; sklepna ovojnica tkivo, ki ovija sklep; ekon. sklepni račun skupek dokumentov, ki prikazujejo premoženjsko stanje, poslovni uspeh in navajajo podatke o poslovanju v določenem časovnem razdobju; zaključni račun; mat. sklepni račun račun, pri katerem se računa iz treh znanih količin četrta količina; žel. sklepni signal signal na zadnjem vagonu vlaka; sklepni vagon zadnji vagon vlaka, opremljen s signalno lučjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
skúp1 -a m (ȗ) knjiž. skupek, celota: posameznosti v skupu napetih odnosov;
tržišče kot skup ugodnih in neugodnih razmer / skup glasno se smejočih ljudi skupina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
skúpek -pka m (ȗ) navadno s prilastkom kar je iz več skupaj stoječih, se nahajajočih stvari, ki tvorijo celoto: skupek atomov;
skupki gub na oblačilu;
nerazločen skupek poslopij / skupek glasov / skupek prsti kepa, gruda; skupek steklenic na mizi skupina / leči jajčeca v skupkih
♦ biol. skupek celic; kem. skupek molekul; min. skupek kristalov // kar je iz več stvari iste vrste, ki tvorijo celoto: obravnavati nov skupek vprašanj; skupek bolezenskih znakov / komunalno gospodarstvo je skupek različnih gospodarskih dejavnosti; obravnavati pravo kot skupek pravil in predpisov / publ., z oslabljenim pomenom skupek ugodnih okoliščin mu je omogočil ustvariti dober film
● knjiž. ta knjiga je pravi skupek ljudske modrosti prava zakladnica; knjiž. človek je skupek dobrih in slabih lastnosti ima dobre in slabe lastnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
slóg in slòg slóga m (ọ̑; ȍ ọ́) 1. kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih: določiti, proučevati slog;
arhitekturni, glasbeni slogi;
umetnostni slogi;
slogi v književnosti / hiše v alpskem, panonskem slogu; biblijski slog; osebni slog pisanja / Jakopičev, Prešernov slog / ima jedrnat slog se jedrnato izraža2. uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo: izboljševati, popravljati slog;
slog šolskih nalog 3. s prilastkom skupek značilnih elementov pri opravljanju kake dejavnosti: imeti svoj delovni slog;
zanimiv slog dirigiranja / publ. prilagoditi slog vožnje razmeram na cesti način4. individualen način izvajanja športne discipline: ocenjevati dolžino in slog skoka / opraviti vaje v lepem slogu // šport. ustaljen, predpisan način izvajanja športne discipline: plavalni slogi / plavati v slogu delfina; rokoborba v grško-rimskem slogu 5. nar. vzhodno del njive med dvema razoroma; ogon: letos ima tri sloge krompirja
● nar. zložiti drva v slog v skladovnico; ekspr. vse je bilo v slogu nogometne tekme hrupno, burno
♦ ptt odprti slog pri telegramih pisava z običajnimi črkami, številkami in drugimi znaki; tajni slog pri telegramih pisava z znaki iz skupin črk in številk, ki imajo dogovorjen tajni pomen; tisk. črkovni slog črkovne družine, ki imajo podobne značilnosti; um. časovni slog značilen za določen čas, določeno dobo; dorski, gotski slog; krajevni slog značilen za določen kraj, določeno območje; osebni slog značilen za posameznega ustvarjalca; plastični slog po lzidorju Cankarju za katerega je značilno poudarjanje plastičnosti; ploskoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje s črtami in ploskvami; slikoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje z barvnimi in svetlobnimi lisami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
socvétje -a s (ẹ̑) bot. skupek cvetov z ovršnimi listi na steblu: oblike socvetij;
rastlina z belimi cveti v socvetju / čašasto, grozdasto, latasto socvetje / okusna zelena socvetja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
soslédje -a s (ẹ̑) knjiž. medsebojni položaj glede na to, kar je prej in pozneje: spremeniti sosledje tonov;
logično sosledje prizorov / zapomnil si je sosledje dogodkov zapovrstnost; zamenjati sosledje besed vrstni red / časovno sosledje
● knjiž. v hitrem sosledju slik posamezne slike ne vidimo razločno sledenju druge drugi// skupek druga drugi sledečih si stvari: sestaviti prizore v sosledje
♦ jezikosl. sosledje časov odvisnost časa v odvisnem stavku od časa v glavnem stavku; tekst. sosledje na preprogi, tapeti ponavljajoči se del vzorca; raport
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
spís -a m (ȋ) 1. literarno, strokovno besedilo, navadno krajše: napisati, objaviti spis / izvirni spisi in prevodi; literarni, znanstveni spis; poučni spisi za mladino; sramotilni spis; zbrani spisi slovenskih pisateljev zbrana dela2. besedilo, napisano v posebni obliki, navadno z uradno veljavnostjo: oštevilčiti, vpisati spis;
vlagati spise v fascikle;
vročiti spis;
odposlani, sprejeti spisi;
sveženj spisov;
mapa za spise / poslovni, uradni spisi; pritožbeni, sodni spis / reševati spise 3. pisni izdelek, ki ga mora učenec izvirno oblikovati ali napisati po prebranem, pripovedovanem besedilu: napisati, prebrati spis;
najboljši spis bo nagrajen;
naslov, vsebina spisa / knjiž. domišljijski, doživljajski spis / šolski spis
♦ lit. apokrifni spis; pravn. spis skupek listin, ki se nanašajo na isto zadevo; dati spis ad acta; sodnik lista po zajetnem spisu; šol. prosti spis izvirno oblikovan pisni izdelek, ki se ne nanaša na neko že oblikovano besedilo; poprava spisa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
spísek -ska m (ȋ) skupek imen oseb, stvari, napisanih navadno drugo pod drugo: narediti, pregledati, sestaviti spisek;
črtati s spiska;
tudi njegovo ime je na spisku;
spisek gostov;
spisek knjig, ki jih je treba naročiti seznam / poimenski spisek naročnikov
● publ. biti na črnem spisku na črni listi; ekspr. tat ima na spisku še drugo blago krade tudi druge stvari; publ. plačilni spisek plačilni seznam// list s takim skupkom imen: v roki je držal spisek in preverjal dobavljeno blago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
splèt spléta m (ȅ ẹ́) 1. kar je spleteno: splet niti, vrvi, žice / splet trstja, povezan s srobotom / lasje ji uhajajo iz spleta / knjiž. splet las kita// kar se spleta, prepleta: koreninski splet; splet alg, gliv; pren., ekspr. izgubil se je v spletu hodnikov 2. svetovni sistem medijskih vsebin, besednih, zvočnih, filmskih, ki so med seboj povezane z nadpovezavami: iskati, najti, objaviti informacije na spletu;
brskati po spletu / svetovni splet 3. z rodilnikom skupek, celota med seboj povezanih stvari: splet dogodkov;
splet naključij, okoliščin;
splet problemov, vprašanj / njegova zgodba je splet verjetnosti in domišljije 4. anat. skupek prepletajočih se žil, živcev; pleksus: žilni, živčni splet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sporèd -éda m (ȅ ẹ́) 1. skupek del, nastopov, oddaj, ki se določijo za uresničitev kot določena celota: napovedati spored;
gledališče je delo uvrstilo v svoj spored;
radijski, televizijski spored;
spored tekmovanja // kar nastane z uresničevanjem takega skupka ali kake njegove enote: gledati, poslušati spored; cirkuški spored ga je dolgočasil / prvi, drugi radijski spored // s predlogom, s širokim pomenskim obsegom izraža uresničitev, uresničevanje določene enote takega skupka del, nastopov, oddaj glede na čas: v gledališču je na sporedu slovenska drama; ob dvanajstih bo na sporedu oddaja o kmetijstvu / film so morali umakniti s sporeda 2. besedilo, zapis takega skupka del, nastopov, oddaj: prebrati kinematografski, radijski spored / kupiti gledališki spored / čeprav je bilo njegovo ime napisano v sporedu, ni nastopil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
srcé1 -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa;
med boleznijo mu je opešalo srce;
srce udari približno 70-krat na minuto;
imeti močno, zdravo srce;
krogla jo je zadela v srce;
brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu;
bolezni srca in ožilja;
operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; prenehalo je biti srce naše mame v osmrtnicah umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča / kupiti goveje srce / srce v omaki // ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je// ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen// ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca 2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati;
ljubi jo iz vsega srca;
od srca mu to privoščim;
z vsem srcem sem na vaši strani;
nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi / iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce;
biti odkritega srca;
materino zlato srce;
knjiž. mož blagega srca;
fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem 4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine;
v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem 5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine;
bil je srce upora // najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje // središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja 6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce;
odstraniti liste do srca;
srce artičoke 7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico;
zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca 8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src
● star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca
♦ anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
stafilokók -a m (ọ̑) biol. skupek kokov v obliki grozda: stafilokoki in streptokoki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
stándard2 tudi štándard -a m (ȃ) skupek možnosti za zadovoljevanje življenjskih, duhovnih, kulturnih potreb, življenjska raven: standard pada, raste;
izboljšati si standard;
zagotoviti državljanom ustrezen standard;
nizek, visok standard / družbeni, kulturni, osebni standard / življenjski standard / pog. doseči, imeti standard visok standard; pretirana skrb za standard
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
stavbárstvo -a s (ȃ) 1. umetnost oblikovanja prostora: razvoj sodobnega stavbarstva;
kiparstvo, slikarstvo in stavbarstvo // veda o tem: predavati stavbarstvo 2. skupek arhitekturnih stavb, objektov z značilnostmi določene dobe: antično, baročno stavbarstvo / kozolec je značilen za slovensko ljudsko stavbarstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
stíl -a m (ȋ) 1. kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih: analizirati, opisati stil avtorja, dobe;
oblikovati nov stil;
umetnostni stili in smeri;
stili v glasbi / Cankarjev, Jakopičev stil / ima jedrnat, slikovit stil se jedrnato, slikovito izraža
♦ jezikosl. stil tipični izbor jezikovnih prvin v besedilu; časopisni stil časopisna zvrst jezika; lit. baladni stil; um. baročni stil; bidermajerski stil 2. uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo: izboljševati, knjiž. brusiti stil;
imeti slab stil;
napake v stilu 3. s prilastkom skupek značilnih elementov pri opravljanju kake dejavnosti: imeti poseben delovni stil;
prikazati nov režijski in igralski stil / stil oblačenja / publ. nadaljevati zdravljenje v enakem stilu na enak način / življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja4. individualen način izvajanja športne discipline: ocenjevati dolžino in stil smučarskih skokov / konj je skakal v lepem stilu // šport. ustaljen, predpisan način izvajanja športne discipline; slog: stili v plavanju, rokoborbi
● ekspr. ta pa ima stil se lepo oblači in uglajeno vede; iron. no, to pa res ni bilo v tvojem stilu ni bilo običajno, ni bilo primerno zate; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
stopníca -e ž (í) 1. vsaka od vodoravnih med seboj odmaknjenih ploskev v različnih višinah za lažjo hojo navzgor, navzdol: počasi je stopal s stopnice na stopnico;
prestopal je po dve stopnici;
ozka, visoka stopnica;
stati na prvi stopnici vagona;
stopnica pri vozu // mn. skupek takih ploskev: stopnice vodijo na podstrešje, v klet; srečala sta se na stopnicah; iti po stopnicah; pasti po stopnicah; kamnite, kovinske, lesene, marmorne stopnice; položne, strme stopnice; kletne stopnice / polžaste stopnice / iti po obokanih stopnicah po stopnišču// kar je temu podobno: voda je izlizala v skalo stopnice / med vežo in sobo je stopnica / ravnina se končuje z visoko stopnico / knjiž. zaradi lažje obdelave so na pobočju naredili stopnice terase2. knjiž. stopnja, etapa: to je samo ena stopnica k višjemu cilju;
to je bila prva stopnica do uresničitve njegovih sanj / doseči najvišjo stopnico razvoja
● knjiž. narediti komu roparske stopnice nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; publ. stopiti na najvišjo stopnico zmagovalnega odra zmagati
♦ arhit. dvoramne stopnice s podestom, ki vežejo dve etaži ali nadstropji, navadno v neravni črti; enoramne stopnice brez podesta, ki vežejo dve etaži ali nadstropji v ravni črti; samonosne stopnice; teh. premične ali tekoče stopnice ki delujejo na principu tekočega traku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
stôržek -žka m (ō) 1. manjšalnica od storž: borovi storžki / rdečkasti koruzni storžki 2. storžu podoben skupek plodov: gabrovi, jelševi storžki // agr. žensko socvetje ali plod hmelja: obirati, trgati storžke / hmeljni storžki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
strêmen -éna m (é ẹ́) 1. skupek posukanih niti, pramenov: stremen vrvi se je utrgal;
konopna vrv iz treh, štirih stremenov / korobač, pleten v pet stremenov 2. zastar. streme: vtakniti nogo v stremen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
streptokók -a m (ọ̑) biol. skupek kokov v obliki verige: streptokoki in stafilokoki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
sublimát -a m (ȃ) kem. snov, ki nastane pri sublimaciji: uporabljati sublimate v kemični industriji // v vodi topna spojina živega srebra in klora,:živosrebrov klorid: razkužiti zdravniške instrumente s sublimatom; uporaba sublimata v medicini / tablete sublimata
● knjiž. ta zbirka je sublimat najboljšega, kar je pesnik ustvaril skupek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
svetôven -vna -o prid. (ō) nanašajoč se na svet, zemljo: svetovni prostor;
svetovna zgodovina / svetovni oceani; svetovne zaloge nafte / svetovni nazor skupek med seboj povezanih misli, pojmov, sodb o temeljnih, splošnih vprašanjih sveta, družbe, človeka / svetovni potnik kdor potuje po svetu, navadno brez določene naloge / svetovni mir je ogrožen; hrana je postala svetovni problem; svetovna delitev dela; svetovna gospodarska kriza; svetovna vojna; spremljati svetovno dogajanje; publ. delo v svetovnem merilu, obsegu / svetovne cene žita; svetovna trgovina; svetovno gospodarstvo; prodajati izdelke na svetovnem tržišču / svetovni jezik jezik, ki je zelo razširjen; svetovna književnost / svetovni dan zdravja; svetovni kongres; svetovno prvenstvo; svetovno srečanje novinarjev / priboril si je naslov svetovnega prvaka / Svetovna zdravstvena organizacija
♦ filoz. svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovinesvetôvno prisl.:
svetovno razgledan; svetovno znan učenjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
šòp šôpa m (ȍ ó) 1. skupek daljših, tanjših istovrstnih stvari, navadno manjši: narediti šop;
šop dlake, peres;
izpod rute ji gleda šop črnih las;
v krtači manjkajo šopi žime / vreči konju nekaj šopov sena / povezati niti v šop; ob bolezni so ji lasje izpadali v šopih; v šopu izpuliti; trava, rastoča v gostih šopih / ekspr. v rokah drži šop bankovcev, kart, listin / šop ključev 2. star. šopek (cvetja): podaril ji je velik šop 3. ekspr. pramen, snop: v sobo je prihajal šop svetlobe / šop isker
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
šôpek1 -pka m (ó) urejen skupek narezanega, natrganega cvetja, navadno povezanega: šopek je ovenel;
dobiti šopek;
nabrala je velik šopek;
izbirati rože za šopek;
priti s šopkom v roki;
šopek rdečih nageljnov / poročni šopek / povezati rože v šopek; pren. pianist je zaigral šopek priljubljenih skladb // z rodilnikom nekaj skupaj povezanih istovrstnih stvari: kupiti šopek peteršilja, redkvic
♦ gastr. dišavni šopek z nitjo povezan šopek različnih dišavnic, ki se dodaja nekaterim jedem med kuhanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
štìh štíha m (ȉ í) 1. nižje pog. vbod (pri šivanju, vezenju): delati neenakomerne, velike štihe 2. igr. žarg. skupek kart, ki jih vsak igralec po enkrat izigra in jih vzame igralec z najmočnejšo karto; vzetek: prvi štih bo moj;
nima še niti enega štiha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
šúm -a m (ȗ) 1. neizraziti, nezveneči, med seboj pomešani glasovi: delati, povzročati šume;
zaslišati šum;
vznemiriti se zaradi vsakega šuma;
glasen, pridušen, rahel, tih, zamolkel šum / brez šuma oditi iz sobe; s šumom pasti na tla // šumenje: šum listja v vetru; šum morja, reke / igranje je prešlo v nerazločen šum 2. ekspr. šumu podobni glasovi, nastali zaradi govorjenja, premikanja, navadno več osebkov: iz razreda je bilo slišati pritajen šum;
v dvorani je nastal velik šum;
z ulice je prihajal šum množice 3. knjiž. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje; hrup: njena poroka je povzročila velik šum / njegovi nastopi so povzročili veliko šuma
● nar. šum pada v globino slap
♦ fiz. šum zvok, v katerem so sestavine s širokega frekvenčnega območja; jezikosl. soglasniški šum glasovna prvina, značilna zlasti za izgovor nezvočnikov; med. šum zvok, ki se sliši pri avskultaciji; ptt šum prostora skupek zvokov v prostoru, ki motijo telefonski pogovor; rad. šum šumenju podobni glasovi v radijskem, televizijskem sprejemniku kot motnja zaradi šibkega vhodnega signala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tábor -a m (á) 1. skupek šotorov, naprav, navadno za začasno bivanje na prostem: postaviti tabor;
izbrati primeren kraj za tabor;
begunski, vojaški tabor;
ciganski tabor / urediti tabor za turiste kamp; ujetniški tabor ujetniško taborišče
♦ alp. bazni tabor za opremo in odpravo na mestu, kjer se začne vzpon na vrh; višinski tabor za člane odprave med vzponom; tur. rokovnjaški tabor folklorna prireditev s prikazovanjem življenja rokovnjačev2. utrdba za obrambo kmečkega prebivalstva pred Turki od srede 15. do konca 16. stoletja, navadno ob cerkvi na vzpetini: vaščani so se zatekli v tabor;
cerkev z ostanki tabora / turški tabor 3. množično zborovanje na prostem: organizirati tabor;
udeležiti se tabora;
govoriti na taboru // zgod., od 1868 do 1871 množično politično zborovanje na prostem z zahtevami po zedinjeni Sloveniji in enakopravnosti slovenskega jezika v uradih in šolah: tabori so pritegnili veliko ljudi; doba taborov; pomen taborov za utrjevanje narodne zavesti / narodni tabor; vižmarski tabor 4. navadno s prilastkom organizirano začasno skupno bivanje ljudi s skupno dejavnostjo pod mentorskim vodstvom: udeležiti se počitniškega delovnega tabora;
potapljaški tabor;
mladinski raziskovalni tabor 5. navadno s prilastkom skupina ljudi istih nazorov, zlasti političnih: razdeliti narod na dva tabora;
napredni tabor;
nasprotni, sovražni tabor;
predstavniki sprtih taborov;
tabor mladih // zveza držav ali strank s podobnimi interesi; blok: država ne pripada nobenemu taboru; opozicijski tabor / vzhodni, zahodni tabor / politični tabor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
taboríšče -a s (í) 1. skupek navadno preprostih stavb, naprav za začasno bivanje večjega števila ljudi: postaviti, urediti taborišče;
begunsko, partizansko, vojaško taborišče;
zbirno taborišče
♦ alp. bazno taborišče bazni tabor, zlasti večji2. skupek stavb, naprav za prisilno bivanje večjega števila ljudi: obdati taborišče z bodečo žico;
pobeg iz taborišča;
ekspr. pekel taborišč / koncentracijsko taborišče za množično interniranje ljudi iz političnih, vojaških, imperialističnih razlogov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tálamus -a m (ȃ) anat. skupek živčnih celic v sredini velikih možganov, vidni pomol: možganski centri za občutenje bolečine so v talamusu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
teambuilding in tímbílding -a [tímbílding-] m (ȋ-ȋ) skupek športnih in družabnih programov, ki so namenjeni spodbujanju motivacije skupine, navadno zaposlenih v nekem podjetju: če je teambuilding uspešen, zaposleni pridobijo novo znanje in izkušnje;
izvajati teambuilding;
delavnice in teambuilding;
v prid. rabi: teambuilding program
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tečáj -a m (ȃ) 1. priprava, ki nosi vratno, okensko krilo in omogoča odpiranje, zapiranje: namazati tečaj;
sneti s tečajev;
ekspr. ob eksploziji so vrata skočila s tečajev;
natakniti okno, vrata na tečaje / vrata so se stresla v tečajih 2. geogr. točka na zemeljski površini, skozi katero gre zemeljska os: poldnevniki segajo od tečaja do tečaja;
sploščenost zemlje ob tečajih;
južni, severni tečaj / zemeljski tečaj 3. skupek organiziranih predavanj, vaj, ki navadno omogoča določeno usposobljenost: obiskovati, prirediti tečaj / vpisati se v tečaj / nadaljevalni, večerni, začetni tečaj; plavalni, strojepisni tečaj; tečaj angleščine; tečaj za vaditelje 4. fin., navadno s prilastkom cena valute in vrednostnih papirjev: spremeniti, zvišati tečaj;
menjati dolarje po uradnem tečaju;
tečaj evra raste / drseči tečaj nihanje tečajev deviz in valut zaradi ponudbe in povpraševanja na trgu; emisijski tečaj cena nekaterih vrednostnih papirjev ob izdaji; obračunski tečaj za obračunavanje tujih valut na osnovi vrednosti določene valute; prodajni tečaj cena valute, po kateri jo je trg pripravljen kupiti / devizni tečaj
● bibl. tečaj dolžinska mera, približno 200 m; stadij; zastar. učiteljišče je imelo štiri tečaje letnike; ekspr. mislil sem, da je svet skočil s tečajev da se je zgodilo kaj zelo hudega; ekspr. premikati svet v tečajih zelo spreminjati razmere na svetu; zastar. tečaj časopisa, revije letnik; tečaj gugalnega konjička, zibelke polkrožna deska, letev, ki omogoča zibanje; nar. mlin na tri tečaje kamne
♦ astron. nebesni tečaj točka, okrog katere se nebo navidezno vrti; severni nebesni tečaj; ekon. borzni tečaj na borzi ugotovljena cena; paritetni tečaj razmerje denarnih enot dveh držav, ki upošteva njihovo uradno določeno valutno pariteto; geogr. tečaj mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji; strojn. tečaj del gredi, ki je v ležaju; šol. dopisni tečaj; intenzivni tečaj z zgoščenim, zelo hitrim učenjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tehnologíja -e ž (ȋ) 1. veda o pridobivanju surovin, obdelavi, predelavi materiala v izdelke: tehnologija obravnava snovi, postopke, delovna sredstva;
fakulteta za tehnologijo / kemijska, tekstilna tehnologija; tehnologija lesa, papirja; inženir tehnologije / tehnologija materiala, obdelave / predavati tehnologijo 2. skupek postopkov takega pridobivanja, obdelave, predelave od začetka do končnega stanja: izboljšati, spremeniti tehnologijo;
uporaba kemije, računalnikov v tehnologiji;
sodobna, vrhunska tehnologija / kemijska, živilska tehnologija; umazana tehnologija ki povzroča, da je okolje onesnaženo; zaprta tehnologija pri kateri poteka tehnološki proces v zaprtem krogu brez izločanja škodljivih snovi v okolje; tehnologija barvanja, struženja // skupek postopkov kakega dela, dejavnosti sploh od začetka do končnega stanja: informacijska, izobraževalna tehnologija / genska tehnologija spreminjanje in preurejanje genov organizmov, zlasti z namenom, da bi ti postali bolj zdravi, odporni, za človeka bolj uporabni; jezikovne tehnologije računalniška orodja za samodejno obdelovanje jezikovnih podatkov; veda o tem// publ. ta skupek postopkov glede na znanje, izkušnje, pravico uporabe: kupiti, uvoziti tehnologijo; transfer tehnologije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
telésce -a s (ẹ̑) manjšalnica od telo: telesce dojenčka / ekspr. lepo žensko telesce
♦ anat. rumeno telesce skupek celic v jajčniku, ki izloča hormone; tipalno telesce skupek celic v koži, občutljiv za dotik; biol. belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; bot. klorofilno telesce del rastlinske celice, ki vsebuje klorofil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
temátika -e ž (á) skupek tem: tematika je raznovrstna;
določiti, razširiti tematiko;
ljubezenska, politična tematika;
značilna tematika ekspresionizma;
tematika pogovorov, zborovanja / tematika muzeja; znamke s pokrajinsko, zgodovinsko tematiko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
teoríja -e ž (ȋ) 1. skupek logično povezanih trditev, domnev, ki kaj znanstveno določa, razlaga: meritve so teorijo ovrgle, potrdile;
postaviti novo teorijo;
ekonomske, feministične teorije;
teorija časa, osebnosti;
teorije o nastanku vesolja / razvojna teorija / znanstvena teorija // skupek logično urejenih spoznanj, načel, ki določa zakonitosti kake dejavnosti: izpopolniti, razviti teorijo; povezovati teorijo s prakso; teorija obrambe 2. navadno s prilastkom nauk o splošnih, bistvenih pojmih, oblikah kake dejavnosti: glasbena, likovna teorija;
teorija avtomobilske vožnje / na glasbeni šoli poučuje teorijo; vozniški kandidati delajo izpit najprej iz teorije 3. ekspr. skupek povezanih misli, trditev, ki kaj razlaga, utemeljuje: njegova teorija je, da beg ni mogoč;
o dogodku ima svojo teorijo 4. splošna, abstraktna, od uresničevanja ločena spoznanja, načela: praksa prehiteva teorijo;
neskladnost med teorijo in prakso / v teoriji je to lahko, v življenju pa je marsikaj drugače
♦ biol. selekcijska teorija po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst; darvinizem; filoz. spoznavna teorija filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; teorija odraza v marksistični filozofiji po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta; fiz. (posebna) teorija relativnosti Einsteinova teorija prostora in časa, ki ne vključuje gravitacije; splošna teorija relativnosti Einsteinova teorija gravitacije; jezikosl. panonska teorija po kateri je jezik panonskih Slovanov podlaga stari cerkveni slovanščini; lit. literarna teorija nauk o vrstah in zvrsteh literarne umetnosti in o bistvu in oblikah besedne umetnine; sokolja teorija po kateri se v noveli kot vodilni motiv pojavlja tipičen predmet s simbolnim pomenom, h kateremu se pripoved pogosto vrača; teorija verza nauk o vrstah in oblikovnih zakonitostih verza; mat. teorija informacije ki proučuje količinske zakonitosti v zvezi z zbiranjem, prenašanjem in kodiranjem informacij; teorija množice; teorija števil ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; polit., soc. rasna teorija na biologizmu temelječa teorija, po kateri so značilnosti, lastnosti in pravice ljudi določene z njihovo raso; šah. teorija otvoritev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tipálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na tipanje: tipalna sposobnost / tipalni organ / tipalne in iskalne naprave
♦ anat. tipalne brbončice brbončice na površini kože; tipalno telesce skupek celic v koži, občutljiv za dotik; zool. tipalne ščetine trše, resaste dlake nekaterih živali, s katerimi tipajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tkívo -a s (í) 1. skupek po obliki in funkciji podobnih celic živih bitij: tkivo se obnavlja, odmira, raste;
poškodovati tkivo;
bolno, zdravo tkivo;
gobasto, mehko tkivo;
razraščanje tkiva pri raku;
sprememba tkiva / hrustančno, kostno tkivo; rastlinsko, živalsko tkivo / rakasto tkivo / telesno tkivo
♦ anat. krovno tkivo plast celic na površini kože ali sluznice; povrhnjica; maščobno, živčno tkivo; biol. celično, limfatično tkivo; oporno, vezivno tkivo; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; bot. hranilno tkivo z rezervnimi snovmi napolnjeni del semena enokaličnic; krovno tkivo plast celic, ki pokriva nadzemne in podzemne dele rastline2. publ., navadno s prilastkom skupek osnovnih, med seboj povezanih enot česa: tkivo mestnih zgradb / glasbeno tkivo; idejno, pripovedno tkivo romana; tkivo pesmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tradícija -e ž (í) 1. kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v rod; navada, običaj: tukaj je tradicija, da na ta dan kurijo kresove;
ohranjati, spoštovati tradicije;
delati kaj iz tradicije;
predati posestvo prvemu sinu zaradi tradicije;
prenehati s kako tradicijo;
družinske, narodne tradicije / po tradiciji obdarovati kolednike // ed. skupek tega: nadaljevati, spoštovati družinsko tradicijo; zavrgli so tradicijo in začeli živeti po svoje; kmečko življenje je bilo polno tradicije 2. navadno s prilastkom kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem, izročilo: zanemariti pedagoško tradicijo;
pesnik izhaja iz domače pesniške tradicije;
prikazati kako delo kot nadaljevanje slovenske slovstvene tradicije // uveljavljena, dalj časa trajajoča dejavnost: za kraj je značilna kovaška tradicija; iz ohranjenih drobcev je mogoče sklepati na pisno tradicijo; pospeševati domačo tiskarsko tradicijo / festival je še brez tradicije, nima tradicije še ni uveljavljen, še ne obstaja dolgo; tu je doma gledališka tradicija se že dolgo ukvarjajo z uprizarjanjem gledaliških del; imajo tradicijo v knjigotrštvu se že dolgo ukvarjajo s knjigotrštvom3. nav. mn., publ. vrednota, dosežek: ohranjati revolucionarne tradicije;
biti predan ljudstvu in njegovim svetlim tradicijam
● knjiž. tradicija dopolnjuje svetopisemsko sporočilo (ustno) izročilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
túf2 -a m (ȗ) obrt. žarg. 1. skupek cvetlic, pokončno zataknjenih v mah, gobo, za na grob, h krsti, žalni aranžma: naročiti tuf v cvetličarni 2. na tanko tkanino pritrjeni tuji naravni ali umetni lasje, ki se vpnejo med naravne lase; lasni vložek: vpeti tuf v lase
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
túmor -ja m (ū) med. 1. skupek izrojenih celic kakega tkiva; novotvorba, nova tvorba: izrezati, operirati tumor;
benigni, maligni tumor;
možganski tumor;
tumor ledvic 2. oteklina, bula1:
podkožni tumor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
túra -e ž (ȗ) 1. navadno daljša, napornejša pot, potovanje z določenim ciljem: končati, narediti turo;
hoditi na ture;
dolga, naporna tura / avtomobilska, smučarska tura; gorska, plezalna tura 2. knjiž. skupek brez premora si sledečih plesov, navadno napovedanih vnaprej, (plesni) krog: z njim je plesala prvo turo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
tvórba -e ž (ọ̑) 1. glagolnik od tvoriti: tvorba se nadaljuje;
tvorba kapnikov / tvorba besed 2. kar se naredi, ustvaria) snovnega: tvorba ima obliko krogle;
cvetlicam podobne ledene tvorbe na steklu;
kopito je rožena tvorba;
tvorbe v kraških jamah / naravna tvorba b) duhovnega: jezik, pesem je tvorba duha / junak pripovedi je abstraktna tvorba c) družbenega: gospodarske, politične tvorbe / publ. nastajanje novih državnih tvorb novih držav
♦ geom. geometrijska tvorba; jezikosl. tvorba primernika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ugánka -e ž (ȃ) 1. kratko besedilo za razvedrilo, zabavo, ki duhovito opisuje stvar, ki jo je treba uganiti: brati, objaviti uganke;
razrešiti, rešiti, ekspr. razvozlati uganko;
zastaviti komu uganko;
lahka, težka uganka / besedna uganka; uganke v verzih / Župančičevih Sto ugank // grafični lik, risba ali skupek zlogov, številk za zabavo, razvedrilo, iz katerega je treba uganiti kako besedo, stavek, ustrezno kombinacijo besed, številk: zadaj so navedene rešitve vseh ugank; križanke in druge uganke / glasbene, slikovne, zlogovne uganke 2. ekspr., navadno v povedni rabi kar je zaradi določenih lastnosti, dejstev težko razumljivo, rešljivo: to je za mnoge uganka;
kako je prišlo do nesreče, je bilo vsem uganka / raziskave bodo razrešile marsikatero uganko o delovanju vulkanov / on je zame velika uganka / to je večna uganka človeškega življenja
● ekspr. govorila je v ugankah ne naravnost, prikrito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ukázen -zna -o prid. (ā) s katerim se ukaže računalniku, programirani napravi, da opravi določeno operacijo: ukazni gumb;
poženite računalnik v ukaznem načinu;
ukazna tipka / ukazni jezik skupek ukazov in pravil njihove uporabe, s katerimi uporabnik upravlja računalniški program; ukazna vrstica vrstica računalniških programov, v katero se vpisujejo ukazi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
ustanôva -e ž (ȏ) 1. javna, organizirana skupnost ljudi za opravljanje kake dejavnosti: ta ustanova je finančno samostojna;
upravljati, voditi ustanovo;
dobrodelna, gospodarska, kulturna, znanstvena ustanova;
zdravstvena ustanova;
ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok 2. pravn. z zakonom ali normami nastala ustaljena oblika odnosov med ljudmi: demokracija naj bi kot ustanova pomenila svobodo;
družina in zakon sta pomembni družbeni ustanovi 3. nekdaj premoženje, ki se upravlja, uporablja po volji tistega, ki ga daje na razpolago: dobiti štipendijo iz ustanove;
ustanova za podpiranje vdov in sirot / Knafljeva ustanova
● zastar. razpisati dijaške ustanove štipendije4. zastar. ustanovitev: ustanova države
♦ pravn. javna ustanova organizacija javne uprave in družbene službe; pravna ustanova skupek pravnih določb za urejanje družbenih razmerij, stanj ali dejanj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vája -e ž (á) 1. glagolnik od vaditi: manjka mu vaje;
delati kaj za vajo;
dolgotrajna, vsakodnevna vaja;
vaja v lepem izražanju, pisanju, računanju;
vaja s solisti in zborom;
skladba za vajo / imeti glasbeno, gledališko vajo / pog. orožne vaje vojaške vaje2. skupek gibov, dejanj, namenjenih za sistematično usposabljanje, izpopolnjevanje koga za kaj: delati, ponoviti vajo;
lahka, preprosta vaja / dihalne vaje; telesne vaje; vaje za odpravljanje govornih motenj // šport. skupek gibov, dejanj, s katerimi telovadec kaže svoje sposobnosti: končati, oceniti vajo; vaja na bradlji / prosta vaja brez orodja in brez pomoči drugih; redovne vaje v enotnem korakanju, ravni in napeti drži in spreminjanju razporeditve za javno nastopanje; simultane vaje ki se delajo istočasno na tleh in na orodju / telovadna vaja // nav. mn. tak skupek kot organizirana dejavnost: vaj se redno udeležuje; imeti, voditi vaje; hoditi na vaje / pevske, plesne, strelske vaje 3. nav. mn., šol. organizirana dejavnost navadno na višjih ali visokih šolah, namenjena praktičnemu ponavljanju in utrjevanju učne snovi: obiskovati vaje;
predavanja in vaje / kemijske, laboratorijske, terenske vaje / seminarske vaje // ponavljanje in utrjevanje učne snovi: najprej bo razlaga, nato vaje; pisne in ustne vaje 4. šol. pisni izdelek, narejen za ponavljanje, utrjevanje učne snovi: pisati, popravljati vajo;
domače, šolske vaje / tiha vaja navadno krajša pisna naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje5. šol. podatki, navodila, na osnovi katerih se ponavlja in utrjuje učna snov: na koncu poglavja so vaje;
knjiga s praktičnimi vajami
● iz vaje biti, priti odvaditi se določenega dela, spretnosti; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja
♦ gled. aranžirna vaja aranžirka; bralna vaja pri kateri se bere in razčlenjuje besedilo; tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem; šport. borilne vaje; vaje za moč ki krepijo mišice; voj. vojaške vaje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
váta -e ž (á) rahel skupek bombažnih vlaken, ki soa) očiščena: dati si vato v uho;
namočiti vato v razkužilo;
kos, kosmič vate;
zavojček vate;
zamašek iz vate b) neočiščena: podložiti ramena plašča z vato;
z vato polnjena prešita odeja / krojaška vata // ekspr. temu podoben skupek česa sploh: luči mesta so bile ovite v snežno vato / skozi vato megle so prihajali neprijetni zvoki
● knjiž. zaviti koga v vato prizanašati mu s hudim, neprijetnim
♦ gastr. sladkorna vata sladkorne niti, na rahlo navite na paličici v obliki kepe; lasasti sladkor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vênec -nca m (é) 1. iz cvetja, vej, zelenja spleten izdeleka) v obliki kroga, obroča: plesti, spletati venec;
venec iz smrečja;
venec z nageljni, s tulipani / položiti venec na grob neznanega junaka / lovorov venec iz lovorovih listov kot simbol zmage, (pesniške) slave; pogrebni, poročni venec / nekdaj red republike z zlatim vencem visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanjab) podolgovate oblike: napeljati venec od stebra do stebra;
oviti deblo mlaja z vencem;
deset metrov dolg venec 2. navadno z rodilnikom skupek spletenih, nanizanih plodov, stvari: venec čebule, fig, klobas / venec spletenih las // ekspr. skupina ljudi, stvari, stoječih v obliki kroga, obroča: na trgu se je zbral venec radovednih gledalcev / jezero obdaja venec gora; venec oblakov 3. ekspr., navadno z rodilnikom vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev; ciklus: venec treh dram;
venec impresionističnih slik
● knjiž. lovorovega venca ni želel prepustiti drugim zmage, prvega mesta; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili; šalj. vzel ji je deviški venec nedolžnost
♦ arhit. venec iz stenske ploskve izstopajoči del zidu za okras; astron. venec plast Sončeve atmosfere, ki prehaja v medplanetarni prostor; korona; bot. cvetni venec notranji listi dvojnega cvetnega odevala; grad. venec konstrukcijski element na obodu stavbe za vezavo, okrepitev zidu, objekta v ravnini stropa; igr. venec položaj, ko so podrti vsi keglji razen kralja; lit. sonetni venec skupina petnajstih sonetov, katerih vsak se začenja z zadnjim verzom predhodnega soneta, petnajsti sonet pa je sestavljen iz teh verzov; lov. venec spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; roža; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
véra -e ž (ẹ́) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah;
tudi primitivni človek ni bil brez vere;
ugotavljati izvor vere 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero;
vzgojiti otroke v veri;
nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen 3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste;
izgubiti, ohraniti vero;
ekspr. vzeti komu vero;
preganjati koga zaradi vere;
potrditi koga v veri;
imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera;
krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost;
vera v prijateljstvo, uspeh;
tolažila ga je vera, da bo še vse dobro // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero;
s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero;
nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res
● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
verovánje in vérovanje -a s (ȃ; ẹ́) 1. glagolnik od verovati: arheološki dokazi o verovanju starih ljudstev / verovanje v posmrtno življenje / verovanje v čarovnice, duhove / verovanje v svojo lastno moč / zagotoviti vsakemu svobodo verovanja 2. kar se veruje v zvezi z bogom, nadnaravnimi silami: verovanje obsega tudi človekov odnos do narave, življenja;
razvoj verovanja / poganska, totemistična verovanja // kar se veruje o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: zbirati verovanja in ljudske običaje; verovanje, da rož ni dobro imeti v spalnici, je staro / po ljudskem verovanju je petek nesrečen dan 3. ekspr., navadno s prilastkom skupek kakih naukov, načel, v katera se veruje: ni mogel sprejeti novih estetskih, ideoloških verovanj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vézje -a s (ẹ̑) 1. elektr. skupek elektromehanskih ali elektronskih elementov s pripadajočimi povezavami: vezje sprejemnika;
shematični prikaz vezja / električno, elektronsko vezje; integrirano vezje pri katerem so elementi neločljivo sestavljeni in električno povezani; preklopno vezje električno vezje v funkciji preklopnega stikala; tiskano vezje pri katerem so žične povezave med elementi nadomeščene s tankimi prevodnimi trakovi, narejenimi s tehniko tiskanja2. knjiž. (več) vezi: zaboj je povezan s pločevinastim vezjem;
pren. razrahljano vezje sveta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
víden2 -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vid: vidni dražljaji;
vidne zaznave / vidni živec / vidni tip človeka tip človeka, ki si najbolje zapomni to, kar vidi
♦ anat. vidni pomol skupek živčnih celic v sredini velikih možganov; talamus; vidne čutnice; psih. vidna prevara; psiht. vidne halucinacije vídno prisl.:
vidno in slušno prizadeti otroci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vietnámski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Vietnam: vietnamska mesta / vietnamski jezik / vietnamski sindrom skupek simptomov, značilnih za duševno motnjo, ki je posledica udeležbe v bojih, zlasti v vietnamski vojni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vôzel -zla [vozəu̯] m (ó) 1. kar nastane s prepletom in zategnitvijo koncev, delov niti, vrvi, traku: vozel drži, popusti;
delati vozle na vrvi;
naredila je vozel in začela šivati;
razvezati, zadrgniti, zategniti, zrahljati vozel;
okrasni vozli;
trden vozel / vozel na robcu ga je spomnil na dano obljubo / ambulantni vozel ploščat vozel pri zasilnem obvezovanju; dvojni vozel; mrtvi vozel pri katerem je vrv v enojni zanki ovita okrog predmeta; skrajševalni vozel s katerim se skrajša vrv2. nav. ekspr. kar je vozlu podobno: veje so pokrite z vozli;
njegovo gibčno telo je polno mišičnih vozlov // lasje ali kita, zviti na tilniku ali temenu: nositi vozel / v grški vozel zaviti lasje v visoko, vozlu podobno pričesko / vozel črnih las 3. ekspr., s prilastkom zapletena zadeva, težko rešljivo vprašanje: ni odnehal, dokler ni razrešil težkega, zadnjega vozla;
jezikovni, prevajalski vozel;
drama s psihološkimi vozli 4. s prilastkom kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestni, železniški vozel / to je eden najpomembnejših prometnih vozlov // publ. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: z njegovo aretacijo so prenehali delati pomembni obveščevalni vozli / ob neurju je bil poškodovan telefonski vozel telefonska centrala5. ekspr., s prilastkom središče: na svoji poti se je ustavil v tem velikem vozlu evropske kulture / ta kraj je bil vozel upora / vozel dramskega dogajanja / vozel problema bistvo, težišče6. aer., navt. dolžinska mera, 1.852 m: ladja je plula s hitrostjo dvajset vozlov
● ekspr. prerezal je družinske vozle vezi, stike; knjiž. gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje; ekspr. v njej se nabira vozel grenkobe grenkoba; ekspr. imel je, naredil se mu je vozel na jeziku ni si upal povedati, kar je mislil; ekspr. vozel v grlu, želodcu neprijeten občutek zaradi strahu
♦ alp. varovalni vozel ki se uporablja kot dodatni varnostni ukrep na preostalem delu vrvi; anat. živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; astron. vozel presečišče tira nebesnega telesa z ekliptično ravnino; etn. živi vozel po ljudskem verovanju ki se razveže z enim potegom in obvaruje človeka urokov; fiz. valovni vozel točka v stoječem valovanju, ki ne niha; geom. vozel prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; navt. ladijski vozli ki se uporabljajo pri delu na ladji; obrt. mrežni vozel ki se uporablja za izdelavo mrež; tkalski vozel s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti; rib. ribiški vozli ki se uporabljajo pri vezavah vrvice; teh. sanitarni inštalacijski vozel celotna inštalacija na enem mestu v stavbi, vezana na sanitarije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vrtilják -a m (á) 1. naprava z visečimi sedeži, ki se vrtijo za zabavo ljudi na njih: voziti se na vrtiljaku, z vrtiljakom / sejemski vrtiljak / vrtiljak se ustavlja, se vrti // naprava s sedeži na vrtljivi plošči, na katerem se za zabavo vrtijo zlasti otroci: stopiti na vrtiljak; tobogan in vrtiljak // vrtljiva naprava sploh: vrtiljak za časopise, razglednice / zastar. sesti na vrtiljak pri pisalni mizi vrtljivi stol; vhodni vrtiljak kovinska priprava iz navpičnega droga in v eno smer vrtljivega vodoravnega križa ob vhodu, ki omogoča vstop in preprečuje izstop2. ekspr., navadno z rodilnikom skupek česa vrtečega se: vrtiljak zvezd / vrtiljak človeških rok in nog // kar se vrti, hitro spreminja: zgodovina je vrtiljak / vrtiljak dogodkov, zabav; vrtiljak zabavnih melodij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vsebína -e ž (í) 1. kar napolnjuje notranjost česa: označiti vsebino na embalaži;
stresti vsebino vreče na tla;
vsebina paketa;
vsebina posode / izprazniti vsebino torbice torbico// kar tvori, sestavlja kako snov: vsebina rude, zdravila // kar zlasti v digitalnem okolju kje je, kaj sestavlja: medijske, multimedijske, pornografske vsebine; programske vsebine; brskanje, iskanje po vsebinah / digitalne, spletne vsebine 2. kar kako besedno, likovno delo izraža, pripoveduje: povedati vsebino berila s svojimi besedami;
povzeti vsebino pisma, zapisnika;
razlagati vsebino pesmi;
seznaniti se z vsebino pesniške zbirke;
vsebina slike;
knjige z znanstveno vsebino / napisati kratko vsebino // seznam poglavij, sestavkov v knjigi, reviji z navedbo strani: vsebina revije je navedena na začetku 3. kar je določeno s posredovanim znanjem, védenjem: določiti, predpisati vsebino pouka;
vsebina tečajev;
vsebina učne ure 4. skupek lastnosti, sestavin česa: vsebina čustev;
vsebina pojavov / obseg in vsebina pojma 5. pomen, smisel: dati življenju vsebino;
dogodek je šele pozneje dobil pravo vsebino / ni razumel vsebine stavka; vsebina besede
♦ biol. celična vsebina; psih. psihična vsebina človekove misli, čustva, hotenja, nagonski impulzi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vzémek -mka m (ẹ̑) 1. določena količina česa, navadno zdravila, ki se vzame naenkrat: določiti, povečati vzemek;
vzemek zdravila 2. igr. skupek kart, ki jih vsak igralec po enkrat izigra in jih vzame igralec z najmočnejšo karto:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vzétek -tka m (ẹ̑) igr. skupek kart, ki jih vsak igralec po enkrat izigra in jih vzame igralec z najmočnejšo karto: dobiti vzetek;
vrednost vzetka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vzgójen -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na vzgojo: vzgojni cilji;
vzgojne metode;
vzgojno sredstvo;
učno-vzgojni proces / imeti vzgojne težave / tako ravnanje ni vzgojno / vzgojni film; vzgojni ukrep / vzgojni zavod; vzgojna posvetovalnica; vzgojno-varstvena organizacija [VVO] organizacija za vzgojo in varstvo predšolskih otrok
♦ lit. vzgojni roman roman, ki upodablja vzgojo, razvoj junakovega značaja, osebnosti; ped. vzgojna kazen kazen, ki učinkuje, deluje tako, da se kaznovani poboljša; pravn. vzgojni zavod ustanova za obravnavo mladoletnikov, ki so storili lažja kazniva dejanja ali imajo vedenjske motnje; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikovvzgójno prisl.:
socialno in vzgojno ogroženi otroci; vzgojno problematični mladi ljudje
♦ ped. vzgojno zanemarjen otrok otrok, ki je zaradi neugodnega socialnega okolja, zlasti družinskega, zaostal v duševnem razvoju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
vzórec -rca m (ọ̄) 1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo: določiti, izbrati vzorec;
delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka 2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem: napisati, sestaviti vzorec;
vzorec pisma, prošnje;
vzorec za prisego 3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo: prerisati vzorec;
geometrijski, karirast, rožast vzorec;
vzorec na blagu, steni;
pletenina, preproga z vzorcem;
vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah; vzorec črt na koži / risar vzorcev za tapete 4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa: teorija ureja dejstva v vzorce;
Trubarjev vzorec jezika;
ustaljeni vzorci vedenja 5. s prilastkom kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega: to gledališče je vzorec modernega gledališča;
ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja 6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada: analizirati, vzeti vzorec;
vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo // soc. manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste: vzorec obsega sto oseb; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec 7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote: poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec zelo malo: snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi na trgu ni pomaranč niti za vzorec
● ekspr. človek je zanj vzorec brez vrednosti stvar brez vrednosti, pomena
♦ jezikosl. sklanjatveni, spregatveni vzorec skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; patentni vzorec na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj; pravn. papilarni vzorec ki ga sestavljajo papilarne črte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zaključeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da je kaj omejena, ločena celota: zaključevati ploskve s črtami / visoke omare zaključujejo prodajalno / robove zaključujejo čipke 2. delati, da postaja kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključevati sezname kandidatov 3. s prislovnim določilom delati, da se kaj kot celota končuje s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključevati ciklus z oddajo o slikarstvu / zaključevati govore z vzkliki 4. končevati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: zaključevati velika dela;
zaključevati preiskavo, turnejo / zaključevati učno dobo; sezona lova se zaključuje / dov. s tem zaključujem sestanek // publ. končevati: delegacija zaključuje obisk; zaključevati priprave za združitev / zaključevati s tekmovanjem nehavati tekmovati5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem prihajati do končne sodbe, misli: iz spoznanja pomena materine nege zaključujejo, da je zaposlitev matere otroku v škodo
♦ šol. zaključevati ocene določati zaključne ocenezaključeváti se navadno s prislovnim določilom
končevati se: dvorišče se zaključuje z zidom / turistična sezona se počasi zaključuje
zaključujóč -a -e:
zaključujoče se priprave na tekmovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zakljúčiti -im dov. (ú ȗ) 1. narediti, da je kaj omejena, ločena celota: zaključiti strop z letvicami / zaključiti ovratnik s čipkami / zaključiti vrt z živo mejo omejiti, zapreti / krožno, šilasto zaključiti okrasek 2. narediti, da postane kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključiti seznam prijavljenih;
lista kandidatov se je že zdavnaj zaključila 3. s prislovnim določilom narediti, da se kaj kot celota konča s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključiti ciklus z oddajo o slikarstvu;
zaključiti kosilo s črno kavo / zaključiti govor s pozivom k miru 4. končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: dobili so dovolj denarja, da so dela zaključili;
uspešno zaključiti pismo;
zaključiti preiskavo, turnejo;
šolanje je zaključilo deset učencev / zaključiti krog iskanj; tekmovalci so zaključili sezono / ekspr. zaključil je svoje življenje umrl je// publ. končati: delegacija je zaključila obisk / elipt. ko je govornik zaključil, so ljudje zaploskali / zaključiti z delom končati, opraviti delo; zaključiti s tekmovanjem nehati tekmovati5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem priti do končne sodbe, misli: iz njegovega vedenja je zaključila, da se je nekaj zgodilo;
pravilno, zmotno zaključiti / sam pri sebi je zaključil, da ni vredno iti
● zaključiti blagajno ugotoviti stanje po blagajniškem dnevniku in njegovo enakost s stanjem preštete gotovine v blagajni; zastar. zaključiti denar v blagajno zakleniti; zastar. zaključiti pogodbo skleniti, podpisati
♦ adm. zaključiti naročilnico; fin. zaključiti poslovno knjigo ugotoviti in zapisati stanje na kontih, ki jih vsebuje poslovna knjiga; zaključiti poslovno leto z izgubo; šol. zaključiti oceno določiti zaključno ocenozakljúčiti se navadno s prislovnim določilom
končati se: ulica se slepo zaključi / šolsko leto se zaključi konec avgusta
zakljúčen -a -o
1. deležnik od zaključiti: lista je že zaključena; preiskava je zaključena
2. ki je zunanje omejena, ločena in polna celota: zaključen sestav teles; geografsko zaključeno območje; vsebinsko zaključen del pesnitve
3. ki je omejena celota, v katero se drugi ne sprejemajo: zaključen krog ljudi; mi smo zaključena družba / zaključena predstava predstava, dostopna samo omejeni, vnaprej določeni skupini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zapopádek -dka m (ȃ) 1. zastar. razumevanje, dojemanje: ceni izurjenost in nagel zapopadek 2. zastar. vsebina: povedati zapopadek igre;
spisi poučnega zapopadka / kratek zapopadek nauka povzetek3. knjiž. skupek, vsota: človek mu je zapopadek vseh nasprotij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zasévek -vka m (ẹ̑) 1. kar se kje zaseje: zasevek lanu je gost 2. med. skupek rakastih celic ali bakterij, ki se razširi iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu, kjer začne enako bolezen: v krvi so se pojavili zasevki;
obsevati zasevke / rakav zasevek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zavozlánka -e ž (á) 1. grafični lik, risba ali skupek zlogov, številk za zabavo, razvedrilo, iz katerega je treba uganiti kako besedo, stavek, ustrezno kombinacijo besed, številk: križanke, uganke in zavozlanke / številska zavozlanka 2. igrači podoben predmet, pri katerem je treba ugotoviti način, kako ga sestaviti ali preurediti: lesena zavozlanka / otroška zavozlanka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zbír -a m (ȋ) kar se zbere in tvori celoto: zbir gradiva, podatkov / zbir točk se s tem ne spremeni / zbir predpisov skupek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zbírka -e ž (ȋ) 1. kar je nabrano, zbrano: zbirka dokazov se veča;
dopolnjevati zbirko narečnih besed;
to delo je zbirka nasprotujočih si trditev;
ekspr. kupil mu je celo zbirko svinčnikov veliko2. navadno s prilastkom sistematično urejena skupina predmetov, stvari, navadno istovrstnih: imeti, urejati zbirko hroščev;
dragocena zbirka starih knjig, listin;
zbirka matematičnih nalog;
velika zbirka plošč, znamk / muzejska zbirka; stalna razstavna zbirka 3. skupek, izbor tiskanih del, sistematično urejenih po določenih merilih: zbirka obsega petnajst enot;
prvo delo v novi zbirki je roman znanega pisatelja / redna zbirka Mohorjeve družbe / delo bo izšlo v zbirki Znameniti Slovenci / knjižna zbirka 4. delo, ki vsebuje sistematično urejena krajša literarna dela: zbirka je izšla v samozaložbi;
ponatisniti, urediti zbirko aforizmov;
te pesmi avtor ni hotel uvrstiti v zbirko;
samostojna pesniška zbirka / Župančičeva zbirka Samogovori
● star. organizirala je zbirko v prid revnih otrok zbiranje denarja, (rabljenih) stvari
♦ filat. študijska zbirka znamke, pisma, dopisnice določenega področja, z določenim motivom in dokumentacija o njih; tematska zbirka zbirka znamk z določeno tematiko; rač. podatkovna zbirka urejena skupina podatkov pri računalniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
značáj -a m (ȃ) 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja: govorjenje, vedenje kaže njegov značaj;
spoznavati značaj koga;
po značaju je dobrodušen, popustljiv človek;
črte, poteze značaja;
razlike v značaju učencev / ni v njegovem značaju, da bi se tepel / z oslabljenim pomenom imeti odkrit, trden, knjiž. blag značaj; pren. slovenski narodni značaj // kar označuje žival kot osebek v odnosu do drugih istovrstnih živali, do okolja, ljudi: izločiti iz črede živali z napadalnim, neprilagodljivim značajem 2. nav. ekspr. oseba kot nosileca) s prilastkom določenih lastnosti: tudi najbolj viharni značaji se z leti umirijo;
odkrit značaj je povsod dobrodošel;
so značaji, ki so zelo nedostopni / pisatelj opisuje kmečke značaje / ženski značaji v drami so dobro zaigrani b) pozitivnih lastnosti: med njimi je malo značajev;
tam je spoznal resnične značaje / ekspr. boj za obstanek je lomil značaje / mož je značaj // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez značaja / on ima značaj 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste; narava, značilnost: analizirati značaj pesmi;
grad je zaradi prezidav izgubil svoj značaj / z oslabljenim pomenom: obisk ima delovni značaj; lirični značaj skladbe; kriza prehodnega značaja / to je zanj drugotnega značaja manj pomembno
♦ agr. značaj vina skupek glavnih lastnosti vina, ki so posledica sorte grozdja, naravnih rastnih razmer in biokemičnih reakcij med vrenjem in zorenjem vina; lov. pes z mehkim značajem pes, ki je občutljiv, neodločen in se težko prilagaja spremembam; pes s trdnim značajem pes, ki je neobčutljiv, vztrajen, vzdržljiv in se težje podreja; psih. asocialni značaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zráščenec -nca m (ȃ) min. skupek najmanj dveh kristalov, ki sta pravilno zraščena:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zvézda -e ž (ẹ́) 1. na videz majhno svetlo nebesno telo, vidno na jasnem nočnem nebu: zvezde se bleščijo, svetijo, žarijo;
zasijale so prve zvezde;
ekspr. nebo je posuto z zvezdami na nebu je veliko zvezd;
ekspr. oblak, roj zvezd;
soj zvezd;
pesn. srebrnina zvezd / prerokovati iz zvezd; orientirati se po zvezdah / zvezda danica planet Venera na jutranjem nebu; zvezda repatica; zvezda severnica najsvetlejša zvezda v ozvezdju Malega medveda blizu severnega nebesnega tečaja / vznes., v krščanskem okolju, ob smrti nasvidenje nad zvezdami // astron. Soncu podobno nebesno telo, ki seva lastno svetlobo: proučevati zvezde; zvezde Rimske ceste; zvezde v ozvezdju Lire; gibanje, oddaljenost zvezd; svetloba zvezde / dvojna zvezda skupina dveh zvezd; medičejske zvezde štirje najsvetlejši Jupitrovi sateliti; pulzirajoča zvezda ki se periodično širi in krči / planeti in zvezde stalnice 2. lik z več koničastimi podaljški, kraki, enakomerno izhajajočimi iz središča: narisati, pobarvati zvezdo;
krak zvezde / peterokraka, šesterokraka zvezda // kar je po obliki podobno takemu liku: obesiti srebrne in zlate zvezde na novoletno jelko / kolesna zvezda skupek žarkasto razvrščenih špic kolesa / ulice se stekajo v zvezdo 3. navadno s prilastkom simbol, znak v obliki peterokrake zvezde: zastava z zvezdo na sredi;
partizan z rdečo zvezdo na kapi / red zaslug za narod z zlato zvezdo v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge// tak simbol, znak na našitku uniforme kot oznaka za določen častniški, generalski čin: našitek s tremi zvezdami / ekspr.: s svojim junaštvom si je pridobil še eno zvezdo je napredoval za eno stopnjo; čakajo ga oficirske, generalske zvezde postal bo oficir, general4. vet. belo znamenje različnih oblik na čelu živali: konj ima veliko zvezdo;
klinasta, polmesečna, srčasta zvezda 5. navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka: postala je filmska zvezda;
nastop priljubljene gledališke zvezde;
publ. nove zvezde in zvezdice na popevkarskem nebu // publ. zelo slavna, znana oseba, ki deluje v kaki skupini, na kakem področju: postal je nogometna zvezda; on je zvezda košarkarskega moštva; bil je zvezda med raketnimi strokovnjaki / mladi pesnik je zvezda na nebu evropskega pesništva 6. nebesno telo kot poosebitev tega, kar bistveno določa, usodno vpliva na potek človekovega življenja: slediti svoji zvezdi;
vsak ima svojo zvezdo / verjeti v zvezde 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zvezda njegove sreče je utonila;
utrnila se je zlata zvezda srečnih dni
● elektr. žarg. zvezda zvezdna vezava; vznes. svetijo naj ti prijazne zvezde v življenju naj ti bo lepo, dobro; ekspr. zanjo bi sklatil zvezdo z neba zanjo bi storil vse; ekspr. udaril se je, da je videl vse zvezde zelo se je udaril; ekspr. kovati koga v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. tako je bilo zapisano v zvezdah usojeno; ekspr. rodil se je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; ekspr. segati za zvezdami želeti doseči nemogoče, težko uresničljivo; judovska zvezda šesterokraka zvezda iz dveh enakostraničnih trikotnikov kot simbol judovstva
♦ obrt. zvezda zvezdi podobna prvina zlasti pri kvačkanju; vrtn. božična zvezda zvezdnica; vitezova zvezda lončna rastlina s trobentastimi, navadno rdečimi cveti, Hippeastrum; zool. morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
zvézek -zka m (ẹ̑) 1. skupek trdno sešitih, spetih nepotiskanih listov v platnicah iz papirja ali kartona: zvezek ima štirideset listov;
iztrgati list iz zvezka;
pisati v zvezek;
debel, tanek, velik zvezek / črtani ki ima črte, karirasti zvezek ki ima pravokotno se križajoče črte / fizikalni, matematični zvezek; notni zvezek
● šol. žarg. učitelj je popravil zvezke izdelke v njih
♦ šol. delovni zvezek knjiga, večji zvezek z nalogami, vprašanji in praznim prostorom za vpisovanje rešitev, odgovorov2. vsak od posameznih delov knjige, tiskanega dela: roman izhaja v zvezkih;
pet zvezkov slovarja;
končal je drugi zvezek spominov / pri navajanju vira Zbrano delo, 2. zvezek [zv.] / knjižna zbirka ima petdeset zvezkov knjig3. star. sveženj: zvezek listin, pisem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žálen -lna -o prid. (ȃ) 1. ki izraža, kaže žalovanje zaradi smrti koga: žalna glasba, koračnica;
žalna seja, slovesnost / žalni rob časopisa, pisma črn rob kot znamenje žalovanja; knjiž. žalni sprevod pogrebni sprevod; žalni trak trak, ki se nosi na rokavu, reverju kot znamenje žalovanja; žalna knjiga knjiga, v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti znane osebnosti; žalna mapa mapa, v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti koga; žalna obleka črna obleka, ki jo nosijo najbližji sorodniki umrlega; žalna zastava kos črne tkanine na drogu kot znamenje žalovanja
♦ filat. žalna znamka znamka v temnih barvah z žalnim robom, izdana ob smrti uglednega državnika; obrt. žalni aranžma skupek cvetlic, pokončno zataknjenih v mah, gobo, za na grob, h krsti// ki izraža, kaže žalovanje zaradi česa sploh: žalni psalmi 2. zastar. sočuten: biti žalnega srca / žalen pogled
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žívčen -čna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na živec, živce: živčna debelina, dolžina / živčni sistem / živčna bolezen, okvara; živčna izčrpanost, preobčutljivost / živčni napad; živčna napetost / živčno-mišični sistem; živčno-mišična bolezen, koordinacija; živčno-mišično obolenje 2. ki je v stanju velike napetosti, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki: živčen človek;
ne bodi živčen / živčen obraz; živčne roke / ekspr.: živčen gib, korak; živčen glas, smeh
● živčni zlom stanje nenadne popolne duševne izčrpanosti zaradi duševnih naporov, čustvenega pretresa; publ. živčna vojna prizadevanje, pri katerem skušata nasprotni strani z grožnjami, dezinformacijami doseči, da katera od obeh popusti, se ni sposobna več obvladati
♦ anat. živčni center ali živčno središče del možganske skorje ali hrbtenjače, ki ima določeno funkcijo; živčni končič razcepljeni konec živčnega vlakna; živčni pleksus skupek prepletajočih se živcev; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača; periferni živčni sistem živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; živčna celica celica, ki prevaja dražljaje; živčna proga skupek živčnih vlaken v osrednjem živčevju; bela, siva živčna snov; živčno tkivo; živčno vlakno daljši izrastek živčne celice; biol. (živčni) impulz vzburjenje, ki se širi iz osrednjega živčevja; farm. živčni strup bojni strup, ki že v zelo majhni količini ohromi živčni sistem; med. živčni prenašalec kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami; nevrotransmiter; živčni šok šok, katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja; živčna slabost bolezen, ki nastane zaradi izčrpanosti živčevja; nevrastenijažívčno prisl.:
živčno govoriti, hoditi, mežikati; živčno bolan, oslabel; živčno napet, občutljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
žívec -vca m (ȋ) 1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje;
živec trzne;
vzdražiti živec;
bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec // nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih 2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.: dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame 3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec 4. knjiž. živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki
● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo
♦ anat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.
življênje -a s (é) 1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: začetek življenja na zemlji;
zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju // kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju;
znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje; ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl / pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja // s prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje 3. s prilastkom bivanje, obstajanje človekaa) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje / družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje;
začeti novo življenje / ekspr. sladko življenje prijetno, zlasti spolno / ekspr. ženska dvomljivega življenja c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje / družabno, privatno življenje č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka e) glede na vrednost, ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje;
ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno// bivanje, obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti 4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje;
bolezen mu je skrajšala življenje;
v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / star. od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja / ekspr.: pomlad življenja mladost; jesen življenja starost5. ekspr., v povedni rabi kar daje bivanju, obstajanju človeka smisel, vrednost: delo, kariera, otroci so njegovo življenje / brez tebe ni življenja; ti si življenje mojega življenja 6. ekspr. moč1,
živahnost, zdravje: življenje je kar kipelo iz nje;
mladi so polni življenja / roke so ji brez življenja visele ob telesu brez sposobnosti gibanja, čutenja7. publ. človek, oseba, zlasti kot udeleženec nesreče, vojnega spopada: življenja padajo v vsaki vojni / rešili so pet otroških življenj otrok8. s prilastkom način obstajanja živega, stvarnega in duhovnega sveta določenega območja kot celota: navade mestnega življenja;
spremembe življenja na vasi;
življenje v zaporih;
ekspr. čutiti utrip sodobnega življenja / nomadsko, poljedelsko življenje nekaterih narodov / ekspr.: pomensko življenje jezika; življenje besed 9. celota dogajanjaa) zlasti družbenega, medčloveških odnosov, stikov: izhajati iz življenja;
biti sredi, publ. v areni življenja;
tako je v vsakdanjem življenju;
ekspr.: polnost življenja;
viharji, vrvež življenja / gojenci so v zavodu izolirani od življenja / zdaj šele vstopaš v življenje; publ. utirati si pot v življenje / ekspr. film želi prikazati živo življenje; pesnik je bil zvest življenju / povezanost šole z življenjem; ekspr. stati z obema nogama v življenju / življenje teče dalje / v povedni rabi: nazadnje pa ostaneš sam, tako je (pač) življenje izraža sprijaznjenost, vdanost; pog., ekspr. to ni življenje, to je hudič; jaz vem, kaj je življenje imam veliko raznovrstnih, zlasti neprijetnih življenjskih izkušenjb) ekspr. glede na nemir, gibanje, (hitro) se spreminjajoče življenjske okoliščine: opazovati življenje glavne ulice / v hišah ni bilo opaziti življenja / mesta so polna življenja / jate lastovk dajejo ruševinam nekaj življenja c) ekspr. glede na različne možnosti zabave, preživljanja prostega časa: naužiti se življenja;
privoščiti si življenje;
lakota po življenju / nočno življenje mesta / kjer je on v družbi, tam je življenje je veselo, zabavno10. življenjske razmere, življenjsko okolje: po končanem šolanju se vračajo v prejšnje življenje;
privajati se na življenje v kolektivu / življenje se normalizira, ker vode upadajo; ekspr. življenje ga tepe; urediti si življenje po svoje; čutiti težo življenja / ekspr.: življenje ga je skovalo v moža; življenje jo je uničilo 11. ekspr., s prilastkom dejavnost, delovanje: poživiti društveno, kulturno, versko življenje;
razgibano družbeno življenje 12. skupek pomembnih podatkov o obstajanju, delovanju koga: odlomek iz življenja pisatelja 13. ekspr. prepričljivost, verjetnost: šele oder da besedilu življenje;
pisatelj je gradivu vdihnil življenje 14. ekspr. izražanje izrazitih potez, čustev, razpoloženj, podobnih kot v resničnosti: podobe na stenah so brez življenja / v prej tope oči je šinilo nekaj življenja 15. ekspr. kar se rabi za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb: življenje je drago;
zasluži komaj za življenje;
sredstva za življenje
● ekspr. molči, če ti je življenje drago, ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je; ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; knjiž., ekspr. v mladi ženi vzkali življenje mlada žena zanosi; ekspr. veseliti se življenja rad živeti; publ. ta avtomobilska guma nima dolgega življenja dolge dobe trajanja; knjiž. dala je otroku življenje rodila ga je; ekspr. dali so življenje za domovino umrli zanjo, zlasti v boju; knjiž. podariti obsojencu življenje ne usmrtiti ga; ekspr. postavljati življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. skleniti svoje življenje umreti; ekspr. sam si je skrajšal, vzel življenje naredil je samomor; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; ekspr. vzeti komu življenje usmrtiti ga; ekspr. biti ob življenje umreti; priklicati v življenje ekspr. ponesrečenca niso mogli priklicati v življenje oživiti; ekspr. to leto je priklicalo v življenje številne reforme v tem letu so nastale; ekspr. priklicati v življenje novo revijo začeti jo izdajati; ekspr. spremeniti sklepe v življenje uresničiti jih; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z življenjem zaradi svoje neprevidnosti je umrl; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi, če bi umrl; vznes. biti v cvetu življenja mlad; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. to ti naj bo šola za življenje zaradi tega boš postal zrelejši, pametnejši; ekspr. bojevati se na življenje in smrt zelo, močno; teči kot za življenje zelo hitro; kakršno življenje, taka smrt
♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. latentno ali prikrito življenje organizmov v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno; pravn. nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.