Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. ki ima površino brez izboklin, vdolbin: gladek les; bel, gladek papir; gladka cesta; gladka površina, stena; tla so bila gladka kakor marmor / v gladkih gubah padajoče zavese / imela je gladko, belo polt / gladka puškina cev cev, ki nima znotraj spiralastih žlebov
   // preprosto oblikovan: dala si je narediti gladko obleko / nazaj počesani, gladki lasje ki niso kodrasti, skodrani; gladko blago enobarvno; brez vzorcev
   // drsen, spolzek: spodrsniti na gladkem ledu
2. 2. slovnično, stilno zelo izoblikovan: skrben, gladek prevod; gladki verzi; jezik v romanu je lep, gladek / gladek dialog drame; govorila je z gladkimi, ubranimi besedami
3. 3. ki poteka brez težav, ovir: gladek potek dogodkov; mislili so, da bo opravek bolj gladek / publ. gladka zmaga naših košarkarjev
   ● njegov glas je bil sladek in gladek pretirano vljuden, prijazen; ima lep, gladek nastop uglajen, brezhiben
   ♦ anat. gladke mišice mišice notranjih organov, ki se krčijo neodvisno od človekove volje; bot. gladki bor bor z mehkimi iglicami in sprva gladko skorjo, po izvoru iz Severne Amerike, Pinus strobus; film. gladka stran filma stran filmskega traku, ki ni prevlečena z emulzijo; gastr. gladka omaka omaka, ki je enakomerno gosta

gládko stil. gladkó prisl.: ta učenec gladko bere; gladko obrit; lase ima gladko nazaj počesane; pesem je lepo, gladko prevedena; gladko tekoči verzi; vse je šlo gladko kot po maslu
● gladko govori več jezikov dobro, brez napak; delo jima je šlo gladko od rok hitro, uspešno; ekspr. to si je gladko izmislil popolnoma, čisto; ekspr. ponudbo je gladko odklonil odločno, brez premišljanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. delati kaj gladko, ravno: gladiti les, papir, površino / star. gladiti perilo likati; pren. spretno je gladila pot njegovim načrtom
   // slovnično, stilno izboljševati: gladiti jezik; skrbno je gladil prevod
2. 2. premikati roko po čem: v zadregi je gladila prt na mizi; gladiti se po glavi; samovšečno si je gladil dolgo brado
   // ljubkujoče premikati roko po čem; božati: gladila ga je po laseh; nežno je gladila otroka po licu
   ● ekspr. v šoli so otroka trdo prijeli, doma so ga pa gladili so z njim prizanesljivo ravnali; ekspr. gladiti spore poravnavati

gladèč -éča -e: gladeč si brado s prsti

glájen -a -o tudi glajèn -êna -o: pohištvo iz temnega glajenega lesa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. narediti kaj gladko, ravno: izgladiti les, površino; izgladiti z brusom, steklenim papirjem / izgladiti gube; trde poteze na obrazu so se mu izgladile; pren. prijatelji so mu izgladili pot v tujino
   // slovnično, stilno izboljšati: članek bo potrebno še izgladiti
2. 2. povzročiti, da prenehajo obstajati (družbene) neenakosti, različnosti: izgladiti nasprotja; izgladiti socialne razlike
   ● ekspr. izgladiti spor poravnati; redko avtomobil je izgladil, da se je kar bleščal očistil, zdrgnil

izglájen in zglájen -a -o tudi izglajèn in zglajèn -êna -o: izglajen držaj ograje; bleščeče izglajen parket; izglajen slog; zdaj je nesoglasje izglajeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. potegovati z vročim likalnikom po tkanini, da se zgladi: gospodinja pere in lika; likati hlače, perilo; likati obleko na lice, narobe / likati na oglje z likalnikom na oglje; likati z vlažno krpo da se med likalnik in tkanino polaga vlažna krpa
   // delati kaj gladko, nezmečkano: likati pod pritiskom; likati s strojem
   ♦ usnj. likati usnje
2. 2. knjiž. slovnično, stilno izboljševati: likati svojo govorico; likati jezik; likati verze
3. 3. knjiž. vzgajati, oblikovati: učiti in likati mladino; likal se je v dobrega borca; likati se pri Cankarju / likati svoj slikarski dar
4. 4. star. loščiti, svetliti: likati čevlje, nohte

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. kar opredeljuje kaj glede na število merskih enot ali enot sploh: meriti množino elektrike, svetlobe, toplote; množina denarja v obtoku; julijska množina padavin; množina mišičnih vlaken / publ., z oslabljenim pomenom velika množina hrane veliko hrane
   // mn., nav., ekspr. koruza je rasla v velikih množinah
2. 2. knjiž., navadno z rodilnikom razmeroma veliko število česa: množina nabranih besed je onemogočala hitro ureditev; ulico je razsvetljevala množina luči; množina primerov je delala delo nepregledno / kvaliteto hrane je skušal nadomestiti z množino
3. 3. zastar. množica: plesaje se vrti velika množina / množina ljudi
4. 4. lingv. slovnično število, ki zaznamuje več kot dve, v nekaterih jezikih pa dve ali več stvari: slovenski jezik ima ednino, dvojino in množino / postaviti samostalnik v množino; prva oseba množine / majestetična množina prva oseba množine namesto prve osebe ednine v slavnostnih izjavah vladarjev in visokih dostojanstvenikov
   ● ekspr. kje so še drugi, ker si govoril v množini ker si govoril, kot da vas je več

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. z lizanjem preiti (vso) površino česa: pes mu je oblizal roko; oblizati si ustnice; pren., ekspr. oblizati koga s pogledi
   // ližoč odstraniti s površine: oblizati s smetano namazano žlico
2. 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: dim je oblizal vso steno, preden je našel odprtino / mesec je spet oblizal tla
   ● pog., slabš. oblizati dekle večkrat na različnih mestih poljubiti; ekspr. voda je že precej oblizala kamenje zgladila, obrusila; ekspr. pete bi mu oblizali, samo da bi jim dal denar pripravljeni so se kakorkoli ponižati; ekspr. če to dobiš, si lahko vse prste obližeš si lahko zelo zadovoljen

oblízan -a -o: oblizan teliček
● star. oblizan človek človek, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; polizan; star. njegova govorica je preveč oblizana slovnično, stilno pretirano pravilna, čista; polizana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. narediti kaj gladko, ravno: ogladiti kamen, les; ogladiti si kožo s kremo; pren. ogladiti komu pot v življenje
   // knjiž. slovnično, stilno izboljšati: ogladiti svojo govorico; ogladiti jezik
2. 2. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: fanta je v kratkem času ogladil; življenje v mestu ga je ogladilo

oglájen -a -o tudi oglajèn -êna -o: oglajen jezik, slog; oglajena površina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: okoren podeželski fant; v ženski družbi je precej okoren; stal je pred njo, okoren kakor poleno / okorna zahvala; besede so se mu zdele smešne in okorne
   // neroden, nepripraven: okoren plesalec; novi delavec je še okoren / z okorno roko je prijel za pero
2. 2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
   1. a) dobro namenu: okorni čevlji; okoren voz; okorno pero
   2. b) estetskemu videzu: velik, okoren človek / okorna hoja / podpisati se z okornimi črkami
      // slovnično, stilno neizoblikovan: okoren, včasih nerazumljiv jezik; okorni verzi / okorno izražanje
3. 3. ki se s težavo giblje, premika: star človek je okoren / okorni prsti; okorne noge

okórno prisl.: okorno hoditi; okorno se obnašati; okorno se prikloniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: izobraziti in olikati mladino; med ljudmi se je kmalu olikal / zastar. mentor mu je pesem olikal slovnično, stilno izboljšal
2. 2. zastar. izobraziti: kmalu je učenca toliko olikal, da je znal brati

olíkan -a -o 
1. 1. deležnik od olikati: olikan jezik; bil je olikan v drugačnih časih
2. 2. ki se vede v skladu s pravili o lepem vedenju: olikan človek / olikano govorjenje, vedenje
   ● zastar. olikani čevlji zloščeni; zastar. to je v olikanem svetu že zdavnaj priznano kulturnem, civiliziranem; prisl.: olikano se vesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. enkrat ali večkrat premakniti jezik po čem: pes je polizal gospodarjevo roko
   // ližoč pojesti: polizati sladoled / pes je polizal kri s tal / polizati krožnik, lonec
2. 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je spet polizal kotel, poleno
   ● ekspr. ljubezen sta kmalu polizala (začetna) privlačnost, mikavnost ljubezni jima je kmalu minila; ekspr. sonce je polizalo slano posušilo, izsušilo; ekspr. odjuga je že močno polizala sneg stajala

polízan -a -o: polizan krožnik
● ekspr. moški s polizanimi lasmi z gladko nazaj počesanimi lasmi; ekspr. polizan moški moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; ekspr. jezik tega pisca je preveč polizan slovnično, stilno pretirano pravilen, čist; ekspr. polizano vedenje pretirano vljudno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. ki je v skladu
   1. a) z resničnostjo, dejstvi: odgovor, rezultat je pravilen; pravilna domneva, razlaga; pravilen in napačen / postavil je pravilno diagnozo
   2. b) z določenim pravilom, normo: pravilen potek obravnave; ta oblika besede ni pravilna; logično, slovnično pravilen / pravilna rešitev križanke / ekspr. pravilno šumenje dežja enakomerno
   3. c) z določenim ciljem, položajem: pravilna poteza; njegovo ravnanje ni pravilno / pravilna nastavitev aparata
      // ki je v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: zmeraj se je držal pravilne politične smeri / o zadevi ima pravilno mnenje
2. 2. ki je v skladu z normalnimi telesnimi lastnostmi: pravilen razvoj organa; pravilno zraščanje zlomljene kosti / opozarjati učence na pravilno držo, hojo / zastar. duševno in telesno pravilen otrok normalen, zdrav
3. 3. nav. ekspr. sorazmeren, skladen: človek pravilnega obraza; njegov nos je pravilen
4. 4. nav. ekspr. raven in enakomerno širok: njive so bile podolgovate in pravilne
   ● star. dva, tri vrčke piva je bila zanj pravilna mera primerna, ustrezna; star. to ni z onim v nobeni pravilni zvezi pravi, resnični
   ♦ agr. pravilna poševna palmeta palmeta s tremi pari ogrodnih vej v različnih višinah; geom. pravilni mnogokotnik mnogokotnik z enakimi stranicami in enakimi notranjimi koti; pravilni ogel ogel, ki ima enake kote med sosednjima robovoma in enake kote med sosednjima ploskvama; pravilno oglato telo oglato telo s skladnimi pravilnimi ogli, omejeno s skladnimi pravilnimi mnogokotniki; les. pravilna žagana ploskev žagana ploskev, ki je gladka, ravna in brez grč, napak

pravílno 
1. 1. prislov od pravilen: pravilno odgovoriti; zna pravilno pisati; otrok se razvija pravilno; pravilno oblikovan; formalno pravilno / elipt.: on je nekoliko boljši, ali pravilneje: manj zanikrn; kot pojasnilo to so odkrili leta 1904 (pravilno: 1905)
2. 2. v povedni rabi izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo: po mojem ni pravilno, da puščaš otroka samega / elipt. pravilno, ga je pohvalil vodja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

slóvnično prisl.: ta stavek slovnično ni pravilen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti
   // besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo
2. 2. star. sojenje, sodni proces: sodba še teče; voditi sodbo
3. 3. rezultat umske dejavnosti, ki temelji na dojemanju, upoštevanju določenih dejstev in izraža odnos do česa: njegova sodba o dogodku, filmu je krivična, ostra, ugodna, utemeljena; sodba o kakovosti, resničnosti česa; sodba, da on marsikaj ve, se je izkazala za napačno / ne želim dajati političnih sodb o tem / izreči, napisati svojo sodbo o čem, kom / imeti o stvari svojo sodbo svoje mnenje, mišljenje
   // kar posreduje, izraža tak rezultat umske dejavnosti: brati, slišati različne sodbe o kom
   // miselno dejanje, na podlagi katerega tak rezultat nastane: varuj se prehitre sodbe; izpostavlja se sodbi ljudi, ki mislijo slabo o človeku; biti hiter, mil v sodbi / po moji sodbi je roman odličen
4. 4. filoz. vsaka misel, ki je lahko ali resnična ali neresnična: ta stavek je jezikovna oblika sodbe; pojmi in sodbe
   // stavek, ki to misel izraža: ta sodba je neresnična, toda slovnično pravilna
   ● ekspr. malemu narodu je bila pisana sodba in glasila se je na smrt odločeno mu je bilo, da bo uničen, da bo izumrl; knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje; ekspr. s tem dejanjem si je sam izrekel, podpisal sodbo je sam odločil, povzročil, da ga bo doletelo kaj slabega, neprijetnega; ekspr. narod si bo pisal sodbo sam narod bo sam odločal o sebi, svoji usodi; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. poklicati koga pred sodbo pred sodišče; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu
   ♦ filoz. kategorična, konjunktivna, pogojna sodba; jur. izdati, izpodbijati, izreči sodbo; sodba se je izvršila takoj odločitev sodišča, zlasti kazen; obsodilna, oprostilna sodba; sodba je postala pravnomočna; sodba temeljnega, vrhovnega sodišča; rel. posebna sodba spoznanje in priznanje vrednosti in posledic lastnega življenja takoj po smrti; poslednja ali vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; zgod. črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

stílno prisl.: slovnično in stilno izboljševati besedilo; stilno opremiti stanovanje; stilno čista uprizoritev
♦ lingv. stilno nezaznamovana beseda beseda, ki vzbuja samo stvarne predstave, ne pa tudi čustvenih, časovnih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. kar izraža, koliko enot kaj obsega: povedati število; zapisati število z besedo, s številko; računati s števili; majhno število; število nič; poštevanka števila tri / nizko, visoko število majhna, velika vrednost števila
   // dokazati svojo trditev s števili s številkami
   // ekspr. tri tisoč petsto je okroglo število / simbolno število po ljudskem verovanju ki se mu pripisuje skrivnosten, mističen pomen
2. 2. s prilastkom količina, izražena s številkami: število njegovih prekrškov narašča; število naročnikov se je podvojilo, povečalo, zmanjšalo; ugotoviti število preživelih; majhno, precejšnje, ekspr. skromno število zaposlenih; skupno število najdenih predmetov; število stalnih zob je dvaintrideset / dobil je največje število nagrad; ekspr. nepregledno število gledalcev zelo veliko
   // priti v velikem številu; publ. zbora so se udeležili v polnem številu vsi
   // učenci, petintrideset po številu, so pripravili razstavo fotografij
   // ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez števila izraža veliko količino: bilo jih je brez števila; dala mu je brez števila nasvetov; brez števila ur je porabila za zbiranje gradiva
   ● star. vzeti v število revne in bolne upoštevati; ekspr. on je zraven samo za število je nepomemben, brezpomemben; zato, da bi jih bilo več
   ♦ fiz. kvantno število ki določa energijo atoma, molekule; Machovo število ki pove, kolikokrat je hitrost telesa v plinu večja od hitrosti zvoka v enakih okoliščinah; magično število število protonov ali nevtronov v atomskem jedru, ki ima za posledico posebno obstojnost jedra; kem. atomsko število ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu; masno število vsota protonov in nevtronov v atomskem jedru; lingv. (slovnično) število slovnična kategorija za izražanje količine vrednosti ena, dve ali več; mat. deliti, množiti, odštevati, seštevati števila; algebraično število; celo, decimalno, mešano število; dvomestno, enomestno število; dvoštevilčno število; enoimensko, istoimensko, raznoimensko število; iracionalno število ki se ne da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili; kompleksno število ki je vsota realnega in imaginarnega števila; liho, sodo število; Ludolfovo število ki izraža razmerje med obsegom in premerom kroga; pi; mersko število ki izraža, kolikokrat je merjena količina večja od merske enote; naravno število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; negativno število manjše od nič; občno število ki se piše s črko; okrajšano število pri katerem so izpuščene zadnje decimalke; periodično število v katerem se decimalke ponavljajo; posebno število ki se piše s številko; pozitivno število večje od nič; racionalno število ki se da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili; realno število celo število, ulomek ali iracionalno število; recipročni števili katerih produkt je enak ena; relativno število ki ima predznak; sestavljeno število; teorija števil teorija, ki raziskuje naravna števila in odnose med njimi; teh. oktansko število ki izraža odpornost bencina proti klenkanju; zgod. rimsko število v srednjeveških listinah ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. ki se pod pritiskom ne udere, vda (rad): trda blazina, postelja / trd živalski oklep / hoditi po trdem snegu; trda, uhojena pot / ekspr. spati na trdih tleh / trdi svinčnik ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto
   // ki se ne da (rad) raziti, obdelovati: trda kamnina; trda skala; trd kot beton
   // ki se ne da (rad) gnesti, oblikovati: trda snov; trdo testo / ta zemlja je še trda se še ne da (rada) obdelovati
   // trdi in mehki klobuki
   // ki se ne da (rad) rezati, gristi: trd kruh, sir; trda lupina jabolka; trda skorja; trdo meso starih živali / sadje je še trdo še ni sočno, zrelo
2. 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek neugodja: trd ovratnik; trdo poškrobljeno platno; trdo sukno; trdo usnje / trda dlaka / trda, raskava koža na dlaneh
3. 3. ekspr. manj gibljiv, težko gibljiv: ima trde prste; trdo koleno / trd volan / biti ves trd od mraza, strahu / biti trd kakor mrlič negiben, tog
   // ki ne izraža, kaže lahkotnosti: trdi gibi; trda hoja / trd izgovor tujih besed / trd ritem
4. 4. nav. ekspr. ki prinaša trpljenje, težave: to so bili trdi časi; trda stvarnost / trdo življenje / trd boj; do tja je še več ur trde hoje naporne; trdo delo težko, težaško
   // trda preizkušnja huda, težka
5. 5. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trd stisk roke; trd udarec po mizi / star. trd spanec trden
   // knjiž. trda revščina huda, velika
   // zunaj je trda tema popolna; ekspr. delati do trde noči; knjiž. letos je trda zima huda, zelo mrzla
   // knjiž.: trde barve močne, izrazite; trda svetloba
6. 6. ekspr. strog, neprizanesljiv: trd, a pravičen mož; biti trd do otrok, z otroki / trd značaj / trda očetova roka / trda pravica / trda kazen
   // neuklonljiv, nepopustljiv: trd, neprijazen človek / kljub mučenju je ostal trd in ni ničesar izdal / trd kmet
7. 7. nav. ekspr. ki ne vsebuje, izraža prijaznosti, naklonjenosti: reči kaj s trdim glasom; trd pogled; trde besede / na obrazu so se mu prikazale trde poteze; njegove oči so ostale trde in mrzle
8. 8. nav. ekspr. neobčutljiv, brezčuten: sčasoma je postal trd, nič več ga ni prizadelo
   ● ekspr. to besedilo bo za prevajalca trd oreh je težko prevedljivo; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; trdi pristanek letala pristanek, pri katerem se letalo lahko razbije, poškoduje; pog., ekspr. gostje so že trdi pijani, vinjeni; ta jezik je trd ima sorazmerno malo samoglasnikov; jezik pripovedi je okoren, trd slovnično, stilno neizoblikovan; nizko ranjenec je že trd mrtev; ekspr. učenec je trde glave, ima trdo glavo se težko uči; žarg., šport. trda igra neobzirna, zelo borbena igra; ekspr. ima trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. on potrebuje trdo roko odločno, dosledno vodstvo; ekspr. vladati s trdo roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; pog. štedilnik na trdo gorivo trdno gorivo; on je trdega srca, ima trdo srce je neusmiljen, neprizanesljiv
   ♦ agr. trdi sir zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi; trdo vino vino, ki vsebuje veliko kisline, čreslovine, navadno tudi več alkohola; anat. trda mrena zunanja ovojnica centralnega živčevja; trdo nebo sprednji, koščeni del neba; elektr. trdi disk naprava z elektronsko opremo in vrtečo se magnetno ploščo za shranjevanje informacij; fot. trdi negativ negativ, ki nastane pri predolgo časa trajajoči osvetlitvi ali predolgo časa trajajočem razvijanju; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; jur. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; kem. trda voda voda, ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kor. trdi copatki za ples na prstih prilagojeno obuvalo s trdo kapico in podplatom; les. trdi les les z razmeroma veliko gostoto; lingv. trdi l [ł] l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. trdi čankar razjeda s trdimi robovi, značilna za prvi stadij sifilisa; metal. trdi svinec svinec, ki mu je dodan antimon; trde kovine kovine z veliko trdoto; muz. trdi zastavek zastavek, pri katerem sta glasilki tesno skupaj; teh. trdi lot ali trda spajka lot ali spajka z visokim tališčem; tisk. knjiga s trdimi platnicami s platnicami iz debelejše lepenke

trdó tudi tŕdo prisl.: trdo se bojevati za kaj; trdo delati; trdo odgovoriti; trdo ravnati s kom; trdo stopati po sobi; trdo udariti po mizi; trdo zapreti vrata / trdo kuhano jajce jajce z zakrknjenim rumenjakom; trdo vezana knjiga knjiga, vezana v trde platnice
● oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; star. hoditi trdo za kom tik, tesno

tŕdi -a -o sam.: ekspr. trda bo za kmete težko bodo živeli; ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; ekspr. trda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; spati na trdem; v trdo kuhano jajce jajce z zakrknjenim rumenjakom; udaril ga je z nečim trdim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. narediti kaj gladko, ravno: ugladiti hrapavo površino; pren., ekspr. otrokom bi rad ugladil pot v življenje
   // slovnično, stilno izboljšati: ugladiti članek / ugladiti slog
2. 2. nav. ekspr. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da prenehajo medsebojna nesoglasja, zahtevki: ugladil je prepir med njima
   ● ekspr. ugladiti komu pot v kako družbo omogočiti komu, da lažje pride, se vključi

ugláditi se 
1. 1. postati gladek, raven: čelo se mu je ugladilo / gube na obrazu so se ugladile postale manj izrazite
2. 2. knjiž. postati boljši, brez zapletov, napetosti: odnosi so se ugladili

uglájen -a -o tudi uglajèn -êna -o 
1. 1. deležnik od ugladiti: uporabljati uglajen jezik; s tem mu je bila pot uglajena
2. 2. ki se vede, ravna v skladu z družabnimi pravili in ne povzroča zapletov, napetosti: uglajen človek / uglajen nastop; uglajeno vedenje; prisl.: uglajeno se vesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatakniti fotografijo za okvir slike; zatakniti listek, pismo za vrata; zatakniti si pero za klobuk za trak na klobuku
   // zatakniti pištolo za pas; zatakniti si svinčnik za uho
   // s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: nagelj mu je zataknila v gumbnico; zatakniti vesla v vilice
2. 2. s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatakniti zastavice v sneg; k vsaki sadiki je zataknil kol

zatakníti se in zatákniti se 
1. 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: ribi se je trnek zataknil v ustih / koščica se mu je zataknila v grlu
2. 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: hlod se je zataknil za korenino; film v fotografskem aparatu se je zataknil / pri odklepanju se je ključ zataknil
3. 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati: preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila; igra se tu lahko zatakne; brezoseb. pri gradnji se je zataknilo / kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje; brezoseb.: pri denarju se je zataknilo; zataknilo se mu je pri izpitih ni jih dobro, v redu opravil
4. 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev: govorniku se je sredi govora zataknilo; pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo
   ● ekspr. beseda se mu je zataknila ni je mogel izreči; nar. kam se je zataknil ta otrok kam je šel, kje je; ekspr. verz se mu včasih zatakne je slovnično, stilno slabo izoblikovan

zatáknjen -a -o: v lase zataknjen cvet; za kljuko zataknjen časopis
● star. trdno zataknjeno okno zaprto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. s potegovanjem vročega likalnika po tkanini zgladiti: zlikati hlače, obleko; oprati in zlikati perilo
   // narediti kaj gladko, nezmečkano: pred obdelavo je treba pločevino zlikati / ekspr. ležišče, posteljo si vsako jutro skrbno zlika
2. 2. knjiž. slovnično, stilno izboljšati: članek bo treba še zlikati; Prešeren je slovenski jezik poplemenitil in zlikal
3. 3. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: v zavodu so ga dobro zlikali; izobraziti in zlikati človeka
4. 4. star. zloščiti, osvetliti: zlikati čevlje, parket; zdrgniti in zlikati komate, bakren kotliček

zlíkan tudi izlíkan -a -o 
1. 1. deležnik od zlikati: bleščeče zlikan avtomobil; skrbno zlikani robovi na hlačah; zlikana obleka, srajca; pospraviti zlikano perilo
   ● ekspr. bil je ves zlikan, kakor iz škatlice zelo skrbno oblečen, urejen
2. 2. ekspr. ki je zelo skrbno oblečen, urejen: zlikan moški; vedno je vsa zlikana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.