Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

bakteriolóški -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na bakteriologijo: bakteriološki laboratorij; poslati sluz na bakteriološko preiskavo / bakteriološka vojna
hŕkati -am nedov. (r̄ ȓ)
1. s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: bolnik hrka in pljuje; kar naprej hrka / hrkati kri
● ekspr. hrkal je prostaške psovke govoril, izgovarjal
2. dajati kratke, sunkovite glasove: razkačene kune hrkajo in puhajo
3. star. smrčati: v spanju je glasno hrkal
hŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: hrknil je in pljunil / hrkniti kri
● ekspr. v jezi mu je nekaj hrknila rekla
izhŕkati -am dov. (r̄ ȓ)
s hrkanjem spraviti sluz iz grla: izhrkaj, da boš lažje dihal; težko se izhrka
● ekspr. izhrkal je nekaj nerazločnega rekel, povedal
izhŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: izhrknil je in izpljunil
izkášljati -am dov. (ȃ)
izvreči (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem: izkašljati gnoj, kri / ni se mogel izkašljati / komaj je izkašljala nitko, ki ji je prišla v grlo
● ekspr. počasi je le nekaj izkašljal rekel, povedalprim. skašljati
izkašljeváti -újem nedov. (á ȗ)
izmetavati (sluz) iz pljuč, sapnika s kašljanjem: bolnik izkašljuje gnoj, kri
izkíhati -am dov. (í ȋ)
s kihanjem spraviti iz nosa: izkihati sluz
izkréhati -am dov. (ẹ̄)
slabš. izkašljati: izkrehati gnoj, sluz / izkrehaj že, kaj misliš
izpljúvati -am in -pljújem in izpljuváti -pljúvam in -pljújem dov., izpljuvál in izpljúval (ú; á ú)
izmetati iz ust: izpljuvati kri; odkašljal se je in izpljuval slino; pren., ekspr. ljudstvo je izpljuvalo iz svoje srede izdajalce
izsmŕkati -am dov. (r̄ ȓ)
spraviti sluz, kri iz nosa: izsmrkati sluz / ko se je izsmrkal, mu je odleglo
katár -ja m (ȃ)
vnetje sluznice, pri katerem se izloča sokrvca, sluz ali gnoj: dobiti, imeti katar / črevesni, očesni, želodčni katar
♦ med. bronhialni katar bronhitis
móder1 -dra -o prid. (ọ́)
ki je take barve kot plavica, jasno nebo: moder cvet; tam prevladujejo modri toni; modro morje, nebo; oči ima modre; nebo je postalo črno modro; svetlo modra obleka; temno zelenkasto moder suknjič; moder kot nebo; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava / modre podplutbe, ustnice; otrok je bil moder od vpitja; ekspr. ves moder od zavisti / koncert za modri abonma abonma z vstopnicami modre barve
● ekspr. modri angel policist; publ. modri vlak specialni vlak za najvišjega državnega funkcionarja; publ. modre čelade vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav; modra galica vodna raztopina bakrovega sulfata s kristalno vodo, uporabljana zlasti za zatiranje rastlinskih bolezni; ekspr. v njem se pretaka modra kri je plemiškega rodu; pog. vozila z modro lučjo vozila s prednostjo; zastar. dobil je modro polo bil je upokojen, upokojili so ga
♦ agr. modra frankinja trta z velikimi, modrimi grozdi; kakovostno rdeče vino iz grozdja te trte; avt. modra cona prostor, kjer je parkiranje časovno omejeno; bot. modri glavač trajnica s trnato nazobčanimi listi in modrimi cveti, Echinops ritro; modri glavinec rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških, Centaurea cyanus; fot. modra kopija kopija, zlasti načrtov, kjer so bele črte na modrem ozadju ali modre črte na belem ozadju; gastr. modro kuhanje rib kuhanje rib v okisani vodi, pri katerem ribja sluz na koži pomodri; geol. modro blato morska usedlina iz večjih globin; kem. modra galica bakrov sulfat s kristalno vodo; les. modra pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti borovine; navt. ladja si je pridobila modri trak priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean; vet. modri dunajčan srednje velik kunec modre barve, ki se goji zaradi mesa in krzna; zool. modro sitce metulj, katerega bela krila imajo številne majhne kovinsko modre pegice, Zeuzera pyrina
mukózen -zna -o prid. (ọ̑)
anat., navadno v zvezi mukozna žleza žleza, ki izloča sluz, sluzna žleza: slinavke in mukozne žleze
náhod -óda in -a m (á ọ́, á)
vnetje nosne sluznice, pri katerem se močneje izloča sluz ali gnoj: dobiti, imeti nahod
♦ med. seneni nahod bolezen, ki jo povzroča preobčutljivost nosne sluznice za cvetni prah; vet. nalezljivi nahod kuncev nalezljivo vnetje nosne sluznice kuncev
odhŕkati se -am se dov. (r̄ ȓ)
s kratkimi, sunkovitimi izdihi spraviti sluz iz grla: preden je začel govoriti, se je odhrkal; glasno se odhrkati
odhrkávati se -am se nedov. (ȃ)
s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: odhrkaval se je, pa se ni mogel odhrkati; starec se je kar naprej odhrkaval
odhŕkniti se -em se dov. (ŕ ȓ)
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: preden je spregovoril, se je odhrknil; močno se je odhrknil in pljunil
odkášljati -am dov. (ȃ)
s kašljanjem odgovoriti, oglasiti se: ko je vstopila, mi je pomenljivo zakašljal, jaz sem mu pa odkašljal
odkašljeváti se -újem se nedov. (á ȗ)
s kašljanjem spravljati sluz iz grla, sapnika: odkašljuje se, a se ne more odkašljati
odpljúniti -em dov. (ú ȗ)
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti z ustnic: odpljunil je cigareto in pognal motor
ogáben -bna -o prid., ogábnejši (á ā)
ki vzbuja gnus: očistiti mora to ogabno sluz / zbudil se je z ogabnim okusom v ustih / ekspr. to so le ogabna namigovanja grda, zlobna
pljúnek -nka m (ȗ)
kar se izvrže iz ust, navadno slina, sluz: na tleh je bilo polno pljunkov; gnojen, krvav pljunek
● ekspr. to je zanj nov pljunek v obraz nova huda žalitev, sramota
pljúniti -em dov. (ú ȗ)
1. izvreči iz ust, navadno slino, sluz: nabralo se mu je toliko sline, da je moral pljuniti; pljuniti kri; pljuniti na tla, v pljuvalnik; ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek
// na tak način izraziti omalovaževanje, prezir: pljuniti pred koga, za kom
2. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: nič ne more storiti zanj, če noče pljuniti nase / pljuniti na svojo čast
● pog. pljunil ji je precej denarja ukradel; ekspr. pljuniti na moralo, spodobnost ne zmeniti se zanjo, ne upoštevati jo; ekspr. pljunem na tvojo pomoč izraža veliko omalovaževanje; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati
pljúvati -am in pljújem in pljuváti pljúvam in pljújem nedov., pljuvál in pljúval (ú; á ú)
1. izmetavati iz ust, navadno slino, sluz: pljuvati kri; pljuvati v pljuvalnik; kašljati in pljuvati / kot opozorilo ne pljuvajte na tla / jedel je bučnice, luščine pa pljuval po tleh
// na tak način izražati omalovaževanje, prezir: pijanec je klel in pljuval; nazadnje so nehali pljuvati za njo
2. ekspr. jemati ugled, sramotiti: tudi on je začel pljuvati nanj / zakaj pljuvaš na njeno čast
● ekspr. on pljuva na vse to se za vse to ne zmeni, tega ne upošteva; ekspr. pljuvati v lastno skledo škodovati samemu sebi, svoji stvari
pohŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: pohrknil je in pljunil
posmŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
potegniti sluz, zrak v nos: fant je posmrknil in odšel za njimi / na roko si je dal ščepec tobaka in posmrknil / ekspr. žena je zajokala in tudi sam je malo posmrknil pojokal
slúz1 -a m (ȗ)
1. brezbarvna lepljiva tekočina, ki jo izločajo sluzne žleze: izločati sluz; izkašljeval je gnoj in sluz; želodčni sluz
♦ med. nožnični sluz
// tej podobna tekočina: s sluzom pokrite alge
2. s prilastkom gostljata jed iz razkuhanega riža, ješprenja: skuhati otroku rižev sluz
slúz2 -í in -i ž (ȗ)
1. brezbarvna lepljiva tekočina, ki jo izločajo sluzne žleze: sluz vlaži stene votlih organov; izkašljati, pljuniti sluz; plast sluzi / želodčna, žrelna sluz
♦ med. vzeti bris sluzi
// tej podobna tekočina: odstraniti jegulji sluz s kože
2. s prilastkom gostljata jed iz razkuhanega riža, ješprenja: riževa sluz
slúza -e ž (ú)
zastar. sluz2: kri in sluza / kamenje je bilo pokrito s sluzo
slúzav -a -o prid. (ú)
1. ki vsebuje sluz: sluzavo bolnikovo blato
2. sluzast: sluzava koža / sluzava voda / sluzav ovoj sluznat, sluzen
slúzen -zna -o prid. (ȗ)
nanašajoč se na sluz: sluzen ovoj; sluzna prevleka / zastar. sluzna riba sluzasta
♦ anat. sluzna žleza žleza, ki izloča sluz
slúziti -im nedov. (ú ȗ)
delati sluzasto: voda sluzi kamenje
slúznat -a -o prid. (ȗ)
1. ki je iz sluza: jajčeca obdaja sluznat ovoj; opazovati sluznate kepe v vodi
// ki vsebuje sluz: bolnik ima sluznato blato
2. sluzast: sluznate gobe / sluznata juha
slúznica -e ž (ȗ)
plast na notranji strani votlih organov, v kateri so žleze, ki izločajo sluz: sluznica obdaja nosno votlino; plini dražijo sluznico dihalnih organov; bleda, nabrekla, vlažna sluznica; prekrvljenost, vnetje sluznice / črevesna, nosna, želodčna sluznica
smŕkati -am nedov. (r̄ ȓ)
glasno potegovati sluz, zrak v nos: ves čas je smrkala in požirala solze; kašljati, hrkati in smrkati
// ekspr. jokati: smrkala je od žalosti
smŕkniti -em dov. (ŕ ȓ)
glasno potegniti sluz, zrak v nos: smrknil je in hitro odgovoril
// ekspr. zajokati: solze so ji privrele v oči in polglasno je smrknila
sók -a m, mn. sokôvi tudi sóki (ọ̑)
1. tekočina v rastlinah, ki omogoča rast, razvoj: ta rastlina ima v steblu bel, strupen sok; nekatere žuželke sesajo drevesne sokove; sok korenin, plodov
// tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti: po drevju se začne že v februarju pretakati sok / drevje je v soku
2. tekoča sestavina sadeža: iztisniti sok iz limone; sok rdeče pese
// brezalkoholna pijača, narejena iz te sestavine: piti sok; sirupi in sokovi / borovničev, korenčkov, marelični sok; sadni, zelenjavni sok / elipt., pog. prosim tri soke kozarce, stekleničke soka
3. tekoč izloček nekaterih organov, žlez: matični mleček je sok, ki ga izločajo mlade čebele; dišeči, sladki sokovi cvetov / telesni, živalski sokovi
4. tekočina, ki se izloči pri dušenju, pečenju: dušiti zelenjavo v lastnem soku; sok pečenke
5. ekspr., navadno s prilastkom kar v telesu omogoča življenje, daje moč: mladostni sokovi so fante vedno bolj burili; rudnik jim je izčrpaval ves življenjski sok; rastline črpajo sokove življenja iz zemlje; pren. vstaja je črpala sokove iz podpore prebivalstva; podeželje, zaprto samo vase, brez pravih življenjskih sokov, je komaj životarilo
6. ekspr. kar dela, da je kaj živo, polno: to daje predstavi sol in sok
7. nar. gorenjsko močnik: kuhati, zabeliti sok / ajdov, koruzni sok
● nar. niti za sok ni zaslužil zelo malo je zaslužil; ekspr. dal je družbi življenjski sok svojih najlepših let življenjsko moč; pesn. sok srca kri; knjiž. upijaniti se od soka trte z vinom; ekspr. skozi osebe romana se pretaka resnični sok življenja osebe romana so življenjsko prepričljive, kot žive
♦ agr. bistri sok sadni sok iz filtriranega iztisnjenega soka; kašasti sok sadni sok iz zdrobljenih, zmletih sadežev; matični sok iz rastlin pridobljen naravni sok kot surovina za izdelavo sadnih sokov, sirupov; naravni sok; sladkorni sok pridobljen iz sladkorne pese ali sladkornega trsta; biol. celični sok raztopina organskih in anorganskih snovi v rastlinski celici; prebavni sokovi izločki prebavnih žlez z encimi, ki razkrajajo hrano pri prebavljanju; želodčni sok prebavni sok, ki ga izloča želodčna sluznica; med. telesni sokovi po Galenu arterijska in venozna kri, sluz in žolč
svéča -e ž (ẹ́)
svetilo iz voska ali vosku podobne snovi s stenjem v sredi: sveča gori, ugasne; delati sveče; prižgati, upihniti svečo; debela, dolga, tanka sveča; lojena, parafinska, voščena sveča; plamen, soj sveče; biti raven kot sveča / delati pri sveči
// kar je po obliki temu podobno: s streh so visele ledene sveče; ekspr. na kostanjih so cvetele sveče / ekspr. sveče pod nosom sta si brisala kar z rokavom sluz, smrkelj
● evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; pog. narediti svečo stojo na lopaticah
♦ bot. papeževa sveča zdravilna rastlina z nazobčanimi listi in rumenimi cveti v grozdih; velecvetni lučnik; fiz. sveča enota za merjenje svetilnosti; kandela; rel. velikonočna sveča slovesno blagoslovljena okrašena sveča kot simbol vstalega Kristusa
usékniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑)
1. odstraniti sluz iz nosu: usekniti otroka; useknila in obrisala ga je / usekniti si nos
2. star. odstraniti ogorek; otrniti: usekniti baklo / usekniti svečo
usekováti -újem nedov. (á ȗ)
1. odstranjevati sluz iz nosu: usekovati otroka / usekovati si nos
2. star. odstranjevati ogorek; otrinjati: usekovati trsko / usekovati svečo
vlečljív -a -o prid. (ī í)
ki se zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikuje v nitasto, trakasto plast: vlečljiva sluz; testo mora biti vlečljivo
♦ agr. vlečljivo vino vino, ki je zaradi bolezni gosto tekoče in navadno vsebuje malo kisline
zahŕkati -am dov. (r̄ ȓ)
1. kratko, sunkovito izdihniti z namenom spraviti sluz iz grla: zakašljal je in zahrkal; od časa do časa je zahrkal
● ekspr. tako je, je zahrkal hrkajoče rekel
2. dati kratke, sunkovite glasove: razkačena kuna je zahrkala
3. star. zasmrčati: v spanju se je obrnil in zahrkal
zaslúziti -im dov. (ú ȗ)
1. obdati, pokriti s sluzjo: alge zasluzijo kamenje
2. izločiti sluz, tekočino: plodovi nekaterih rastlin na vlažnem zasluzijo / rana zasluzi
zasmŕkati -am dov. (r̄ ŕ)
večkrat glasno potegniti sluz, zrak v nos: zasmrkala je in potem so se ji ulile solze
// ekspr. zajokati: ko je zaslišala žalostno novico, je zasmrkala
žléza -e ž (ẹ́)
1. organ, skupina celic, ki proizvaja in izloča posebne snovi, pomembne za delovanje organizma: žleze izločajo slino, sluz, znoj; motnje v delovanju žlez; izloček žleze / kožne žleze; parna žleza
♦ anat. endokrina žleza ali žleza z notranjim izločanjem ki izloča neposredno v kri ali mezgo; lojna žleza lojnica; mlečna žleza kožna žleza pri samicah sesalcev, ki določen čas po rojstvu mladiča izloča mleko; moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; nadledvična žleza; prebavne žleze ki izločajo prebavne sokove; semenska žleza parna žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v semenovod; sluzna žleza; ščitna žleza ščitnica; biol. spolna žleza del spolnega organa, ki proizvaja spolne celice; bot. nektarne, smolne žleze; zool. črnilna žleza ki proizvaja temno rjavo obrambno tekočino; podjezična žleza pri nekaterih pticah, ki izloča slino za lepljenje gnezda; smradna žleza smradnica; trtična žleza kožna žleza ob trtici ptic, zlasti vodnih, ki izloča maščobo za mazanje perja
2. zastar. sluz2: iz kože se izloča žleza
Število zadetkov: 46