Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

absolvírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. dokončati šolo: absolvirati gimnazijo
    // dokončati študij na visoki šoli: absolviral je pravo in se pripravlja na diplomo
  2. 2. končati kako delo, opraviti: svojo nalogo sem absolviral
    // predelati, preštudirati: absolvirati snov za prvi razred
absorptíven -vna -o prid. (ȋ) fiz. sposoben absorbirati, vpijajoč: absorptivna snov
adstríngens -a m (ȋ) farm. snov, ki zožuje površinske krvne žilice: galun, tanin je adstringens
aerosól -a m (ọ̑) 
  1. 1. kem. v zraku ali plinih razpršena trdna ali tekoča snov: dim je aerosol
  2. 2. med. zdravilo v razpršenem stanju, navadno za vdihavanje
aglutinín -a m (ȋ) med. snov, ki povzroča zlepljanje: aglutinini zlepljajo celice
agregáten -tna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. fiz., kem., v zvezi s stanje nanašajoč se na obliko, v kateri se snov pojavlja: trdno, plinasto agregatno stanje
  2. 2. nanašajoč se na agregat: agregatni stroji
akrilát -a m (ȃ) kem. trda, prožna in prozorna umetna snov, ki navadno nadomešča steklo
aktivátor -ja m (ȃ) kem. snov, ki poveča učinkovitost katalizatorjev, fermentov
aktivírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. spraviti v dejavnost, napraviti aktivno: padalec je aktiviral še rezervno padalo; aktivirati raketo / aktivirati denarna sredstva
    ♦     kem. aktivirati snov spraviti jo v stanje, v katerem je sposobna kemično reagirati; voj. s strelom aktivirati mino pripraviti jo do eksplozije
    // spraviti v živahnejšo dejavnost, razgibati: aktivirati mladino, množice / ti dogodki so aktivirali njegovo voljo
  2. 2. sprejeti v redno delovno razmerje: aktivirati oficirja; dal se je spet aktivirati
albumínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na albumin: albuminska snov / albuminsko lepilo
alergén -a m (ẹ̑) med. snov, ki vzbuja alergijo: za nekatere je cvetni prah alergen
alkíden -dna -o prid. (ȋ) kem., v zvezi alkidna smola umetna snov, kondenzat večvalentnih alkoholov in večbaznih kislin, za izdelavo lakov, lepil
ámbra -e ž (ȃ) dišeča snov, ki se izloča v črevesju kita glavača: vonj ambre
amigdalín -a m (ȋ) kem. snov, ki jo vsebujejo koščice nekaterih sadežev, zlasti grenkih mandeljnov
amiloíd -a m (ȋ) med. bolezenska beljakovinska snov, ki se z jodom obarva kot škrob
amórfen -fna -o prid. (ọ̑) knjiž. ki je brez določene oblike; neizoblikovan, brezobličen: iz amorfne gmote modelirati kip; amorfna struktura / amorfna podoba mesta; njegova misel o umetnosti je še povsem amorfna / ekspr. amorfna množica neosveščena, nezavedna
// min. ki je brez kristalne strukture: amorfna snov; steklo je amorfno
anizotrópen -pna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na anizotropijo: anizotropna snov
anizotropíja -e ž (ȋ) fiz. pojav, da ima snov v različnih smereh različne fizikalne lastnosti: optična anizotropija kristala
anorgáničen -čna -o prid. (á) zastar. anorganski: anorganična snov
anorgánski -a -o prid. (ȃ) kem. nanašajoč se na spojine razen karbonatov, cianidov, ki ne vsebujejo ogljika: anorganska snov; anorganske baze, kisline / anorganska kemija kemija, ki proučuje anorganske spojine
ántidetonátor -ja m (ȃ-ȃ) kem. bencinu dodana snov, ki preprečuje prehitro zgorevanje v motorju: antidetonatorji delujejo že v majhnih količinah
ántigén -a m (ȃ-ẹ̑) biol. snov, ki povzroča v organizmu nastajanje protiteles: živalski strupi so antigeni za človeka
antitoksín -a m (ȋ) biol. snov v organizmu, ki deluje proti toksinom, protistrup: napadeni organizem se brani z antitoksini
ápno -a s (á) bela snov, ki nastane iz apnenca, če se ta žge: prodajati apno; gnojiti z apnom / gasiti apno živo apno polivati z vodo; kuhati, žgati apno pridobivati apno z žganjem apnenca; gašeno apno spojina žganega apna z vodo; klorovo apno spojina klora z gašenim apnom za beljenje tkanin ali razkuževanje; žgano, živo apno negašeno
♦ agr. klajno apno dodatek k živinski krmi, vsebujoč zlasti kalcij in fosfor; grad. hidrirano apno apno, ki je industrijsko gašeno z malo vode, da ostane suho
// pog. z vodo mešano gašeno apno; belež: beliti z apnom / vložiti jajca v apno
Arhimédov -a -o prid. (ẹ̑) v zvezah: knjiž. Arhimedova točka izhodišče, opora
♦ teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej
aróma -e ž (ọ̑) prijeten, plemenit vonj: vino ima dobro aromo; izboljšati aromo cigarete; vanilijeva aroma; aroma ananasa; aroma črne kave
// snov, ki daje prijeten, plemenit vonj; aromat: sladoledu dodajajo različne arome
aromát -a m (ȃ) snov, ki daje prijeten, plemenit vonj: dodati pijači aromat
// zastar. prijeten, plemenit vonj; aroma ž
asimilát -a m (ȃ) 
  1. 1. kdor se je asimiliral: čeprav asimilacija uspe, vedno ostane nekaj, po čemer se asimilati razlikujejo / rastlinski asimilat
  2. 2. biol. organska snov, ki nastane pri asimilaciji: asimilati v klorofilnih celicah
askorbínski -a -o prid. (ȋ) kem., v zvezi askorbinska kislina brezbarvna, kristalna, v vodi lahko topna snov kislega okusa: vitamin C je askorbinska kislina
atomizírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. razprševati na najmanjše dele: atomizirati tekoče gorivo; pren. pisatelj pravzaprav atomizira snov romana; družba se je vedno bolj atomizirala
avksín -a m (ȋ) biol. snov, ki pospešuje večanje rastlinskih celic: naravni, umetni avksin
azbést -a m (ẹ̑) snov iz nezgorljivih azbestnih vlaken in nezgorljivega vezilnega materiala: obložiti z azbestom; zaščitna obleka iz azbesta
// min. vlaknati različek serpentina ali amfibola: serpentinov azbest; naravne zaloge azbesta
bakelít -a m (ȋ) umetna snov iz fenolne smole in lesne moke: skledica iz bakelita
baláden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na balado: baladna snov; baladno pesništvo
// knjiž. grozljiv, mračen: baladna grozotnost; baladno razpoloženje / baladno izražanje zgoščeno, jedrnato
bárva -e ž (ȃ) 
  1. 1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča: bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva; drap barva; kričeča, mirna, mrzla neugodno delujoča, pastelna, topla ugodno delujoča, živa barva / jesenske, mavrične barve; naravna barva lesa; harmonija barv; čut za barve / letos je modna barva oranžna; zelena barva je barva upanja; barva kriči, bode v oči neprijetno učinkuje; barve se skladajo, se ujemajo; barve se tepejo se ne ujemajo
  2. 2. naravna obarvanost kože, obraza: v njenih licih je že več barve; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve; ljudje vseh jezikov in barv
  3. 3. sredstvo za barvanje: barva zaliva; modra barva hitro zbledi; to blago dobro prime barvo; mešati, nanašati, polagati barve; barvati, slikati z oljnato barvo; preproge obstojnih barv; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva / tiskarska, zidna barva; barva za usnje
  4. 4. ekspr. prepričanje, mišljenje, nazor: pokazal je svojo pravo barvo; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin
  5. 5. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v romanu je precej lokalne barve; delo ima avtorjevo osebno barvo
  6. 6. zvočna obarvanost: pevkin glas ima prijetno barvo; barva glasu, tona, vokalov
  7. 7. nav. mn. razločevalno znamenje pripadnosti: belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom: ekipa bo zastopala ljubljanske barve; igral je za barve Olimpije
  8. 8. igr. igralne karte z istim znakom: napovedati barvo
    ●     vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; opisovati razmere v rožnatih barvah olepševalno; ljudi opisuje s črnimi barvami negativno
    ♦     fiz. komplementarni ali dopolnilni barvi ki pomešani med seboj dasta belo barvo; spektralne barve ki nastanejo pri razklonu belega žarka; kem. barva anorganska snov za barvanje; lov. barva krvna sled obstreljene divjadi; rel. liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; zool. varovalna barva ki se ujema z barvo okolice
bárven -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na barvo: barvni kontrasti, odtenki; ubranost barvnih tonov; barvna harmonija; široke barvne ploskve / barvna snov; barvno sredstvo / barvna lestvica, skala
♦ med. barvna slepota nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene; tisk. barvni valj
// ki vsebuje barvo: barvni trak za pisalni stroj; barvni svinčniki / človek barvne polti človek, ki ni bele rase
// barvne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; barvna metalurgija
// ki je v barvah, ant. črno-bel: barvni diapozitiv; cinemaskopski barvni film; barvna fotografija; barvna televizija / barvni kliše, lesorez, tisk
barvílo -a s (í) 
  1. 1. snov, ki daje organizmu in njegovim delom barvo: ljudje brez kožnega barvila; krvno, lasno barvilo
  2. 2. kem. organska snov za barvanje: bazično barvilo; naravna barvila / anilinsko barvilo
  3. 3. redko ličilo: barvilo za ustnice
barvljív -a -o prid. (ī í) ki se da barvati: lahko barvljiva snov
báza2 -e ž (ā) kem. snov, ki tvori s kislinami soli, v vodni raztopini pa hidroksilne ione
bél -í [beu̯] ž (ẹ̑) 
  1. 1. les. svetlejši les na obodu debla; beljava: bel je že preperela
  2. 2. vet. očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; siva mrena: konj ima bel
    ♦     anat. bela živčna snov v osrednjem živčevju
belína -e ž (í) 
  1. 1. lastnost belega, bela barva: perilo blešči od beline; čista, mlečna, snežna belina; belina obraza, rjuhe, stene
  2. 2. redko kar je belo: pogledal je od strani, da se je zabliskala očesna belina; čez lase je vrgla tanko belino belo tkanino; črnilo se je razlezlo po belini po belem papirju
    ♦     agr. belo grozdje; belo vino; anat. bela živčna snov v osrednjem živčevju
belják -a m (á) 
  1. 1. prozorna sluzasta snov v jajcu: ko beljak zakrkne, jed serviramo; jajčni beljak; sneg iz beljakov
  2. 2. redko beljakovina: mlečni beljak
  3. 3. nar. vzhodno belo (v očesu): pogledal me je z beljaki
bíbličen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na biblijo, svetopisemski: biblična snov, zgodba / biblični slog biblijski; biblična arheologija arheologija, ki proučuje življenje in kulturo narodov, o katerih govori biblija
bombardírati -am nedov. in dov. (ȋ) metati bombe iz letala ali z artilerijskim orožjem: jata bombnikov bombardira sovražnikovo oporišče; bombardirati hišo, mesto / pog., ekspr. začel ga je bombardirati s kamenjem obmetavati; pren., ekspr. kar bombardira jih z dopisi in pozivi
♦ fiz. obstreljevati kako snov s hitrimi elektroni, protoni
brezmásten -tna -o prid. (á) redko ki je brez masti, maščobe: brezmastna snov; brezmastno mleko
brís -a m (ȋ) 
  1. 1. med. kužna snov za bakteriološko preiskavo: jemati, vzeti bris; žrelni bris
  2. 2. alp. proga dežja, ki jo žene veter: bris se pomika proti dolini
búdra -e ž (ȗ) zool. majhen glodavec, ki se goji kot poskusna žival; morski prašiček: vcepiti budri kužno snov
cedíka -e ž (í) snov, ki se izceja iz dreves: v gozdu diši po cediki
celičnína -e ž (ī) redko celična snov
celína -e ž (í) 
  1. 1. velika, sklenjena površina kopnega sveta: ameriška, azijska celina / dežele na črni celini v Afriki
  2. 2. neobdelana zemlja: orati celino / njiva je ostala v celini / letos so znova preorali celino ledino
  3. 3. star. celota: obdelati snov v celini
    ♦     filat. celine pisma, dopisnice, zalepke z natisnjeno ali nalepljeno znamko
celón -a m (ọ̑) teh. celuloidu podobna umetna snov: zaščitne stene iz celona
celulóid -a [-ojd] m (ọ̑) lahko gorljiva umetna snov iz nitrata celuloze in kafre: celuloid za filme; ročaji, igrače iz celuloida
// pog. prozoren, prožen trak, prevlečen s snovjo, občutljivo za svetlobo; film: na celuloidu je imel že veliko posnetkov
celulóza -e ž (ọ̑) kem. organska spojina rastlinskih celičnih sten: škrob, sladkor in celuloza v rastlinah
// teh. vlaknata snov iz rastlin, ki se uporablja zlasti za proizvodnjo papirja in umetnih vlaken: bombažna, lesna celuloza; beljena celuloza
cepívo -a s (í) 
  1. 1. snov za cepljenje proti nalezljivim boleznim: vbrizgniti cepivo; zaščitno, zdravilno cepivo; cepivo proti otroški paralizi
  2. 2. agr. snov za sirjenje mleka: pri izdelovanju sira dodajajo mleku mikrobiološka cepiva
cerezín -a m (ȋ) kem. čebeljemu vosku podobna snov iz očiščenega zemeljskega voska: vosek mešati s cerezinom
cianíd -a m (ȋ) kem. sol cianovodikove kisline: raztopini dodamo razne cianide; kalijev cianid zelo strupena brezbarvna kristalna snov; vodikov cianid cianovodik
citostátik tudi citostátikum -a m (á) farm. snov, ki zavira rast celic v organizmu: tumorje zdravijo z obsevanjem in citostatiki
cúnder -dra m (ú) nekdaj lahko vnetljiva snov za netenje ognja s kresanjem, netilo
čez predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) 
  1. 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
    1. a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave
    2. b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno
    3. c) po površini: smeh se razlije čez obraz
    4. č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi
      // čez pol preklati; čez sredo prerezati
    5. d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi?
      // za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto
  2. 2. za izražanje časa
    1. a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč
    2. b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo
  3. 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag
    // star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge
  4. 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni
    ●     ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
    ♦     šport. tek čez drn in strn
čreslovína -e ž (í) organska snov trpkega okusa, ki se uporablja zlasti za strojenje: pridobivati čreslovino
čŕpati -am nedov. (r̄) 
  1. 1. s črpalko sesati, dobivati tekočino: črpati nafto; črpati vodo iz vodnjaka / črpati sok iz želodca
  2. 2. knjiž. zajemati, dobivati iz česa: črpati podatke iz statističnega gradiva; iz njihovih zgledov črpamo moč za nadaljnje delo; snov za svoja dela je črpal iz ljudstva; črpati znanje iz knjig; črpati les iz gozda
  3. 3. redko jemati moč, slabiti: vročina črpa telo
dáljen -jna -o prid. (ā) 
  1. 1. krajevno zelo oddaljen, ant. bližnji: neznani daljni kraji; daljne dežele, gore, zemlje; daljne zvezde / Daljni vzhod
    // ki prihaja od daleč: daljni romarji so prišli prvi / daljni glas, odmev
    // časovno zelo oddaljen: daljni časi; spomin na daljno mladost; daljna preteklost, prihodnost
  2. 2. ki sega, se razprostira v daljavo: pripraviti se na daljno pot; daljno obzorje / daljna prostranstva; pesn. daljne dalje
  3. 3. ki ni zelo soroden, povezan s kom: daljni sorodnik; bili so samo daljni znanci / bil je daljen in tuj taki miselnosti; slika je daljna njegovemu srcu / knjiž. nasmeh je bil ljubezniv, čeprav nekam daljen; sam.: spomin na nekaj daljnega
    ♦     ped. od bližnjega k daljnemu načelo, da se pri pouku najprej obravnava snov, ki je učencu znana
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) 
  1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
    // pog. nazaj dati vrniti
    // podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
    // narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
    // napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
    // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
    // kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal
  2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
  3. 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
    1. a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
    2. b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
      // z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
  5. 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
    // kot klic pri dražbi kdo da več?
  6. 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
    // povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
    // z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
    // zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel
  7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
    // dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
    // ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno
  8. 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
    // pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
    // pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim
  9. 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
  10. 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
  11. 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
    // pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
    // kot poziv pri pitju dajmo ga!
  12. 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
    2. b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
    3. c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
    4. č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
    5. d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
      ●       beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
      ♦       rel. dati odvezo; šah. dati mat
deljív -a -o prid. (ī í) ki se da deliti: deljiva snov
♦ ekon. deljivi dohodek skupni viri prejemkov družbenopolitičnih skupnosti, ki se delijo po določenem ključu; mat. deljivo število število, ki se da brez ostanka deliti s kakim drugim številom
dentín -a m (ȋ) anat. snov, ki sestavlja glavni del zoba, zobovina: plast dentina
désnosúčen -čna -o prid. (ẹ́-ū) fiz., kem., navadno v zvezi s snov ki suka polarizacijsko ravnino v desno
destilát -a m (ȃ) z destilacijo dobljena snov, prekapina: čisti destilat; alkoholni destilat; vinski destilat vinsko žganje; pren., knjiž. erotiko pojmuje kot destilat vsega, kar je v človeku
detergênten in detergénten -tna -o prid. (ē; ẹ̄) nanašajoč se na detergent: detergentna snov
♦ avt. detergentno olje olje z dodatki za raztapljanje zoglenelih izgorkov v valjih motorjev z notranjim zgorevanjem
diafán -a -o prid. (ȃ) knjiž., redko prosojen: ta snov je diafana
diamagnéten -tna -o prid. (ẹ̑) fiz. v katerem je gostota magnetnega polja manjša, kot bi bila v praznem prostoru: diamagnetna snov
diamagnétik -a m (ẹ́) fiz. diamagnetna snov
dieléktrik -a m (ẹ̑) elektr. izolirna snov glede na njene lastnosti v električnem polju: slab dielektrik se v visokofrekvenčnem polju močno segreva
difundírati -am nedov. in dov. (ȋ) fiz. samodejno prodirati v drugo snov, pronicati: plini difundirajo skozi opno
dimórfen -fna -o prid. (ọ̑) biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dimorfne rudnine; dimorfna snov
diskusíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na diskusijo: diskusijski krožek; diskusijski sestanki so bili zelo obiskani; diskusijski večer / diskusijska snov
dispergírati -am dov. in nedov. (ȋ) kem. razpršiti snov v drugi snovi: dispergirati glino v vodi; klej se dispergira v vodi
dispêrzen -zna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na disperzija 1: disperzno stanje / disperzni sistem disperzija; disperzna faza snov, ki je razpršena v drugi snovi
disperzíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na disperzija 1: disperzijski postopek / disperzijsko barvilo netopno barvilo, ki se v vodi razprši; disperzijsko sredstvo snov, v kateri je druga snov razpršena
dišáva -e ž (ȃ) 
  1. 1. snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: jedem dodajamo razne dišave
  2. 2. kozmetično sredstvo prijetnega vonja: uporabljati drage dišave
  3. 3. nav. mn. vonj, duh: iz kuhinje so se širile prijetne dišave; zastar. dišava planinskega cvetja
dnévnik -a m (ẹ̑) 
  1. 1. osebni zapiski o dnevnih dogodkih, doživljajih: pisati dnevnik; popotni dnevnik; objavil je nekaj odlomkov iz svojega dnevnika
    // zvezek, knjiga s temi zapiski: njen dnevnik je bil vezan v usnje
  2. 2. uradna knjiga, v katero se dnevno vpisujejo pomembni dogodki, podatki: voditi dnevnik o poteku gradbenih del; blagajniški, ladijski dnevnik; prometni dnevnik železniške postaje
    ♦     fin. temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov; šol. uradna knjiga, v katero se vpisuje obravnavana učna snov in odsotnost učencev; zvezek učencev nižje osnovne šole, v katerega se delajo zapiski in pišejo vaje pri pouku
  3. 3. časopis, ki izhaja vsak dan: naročiti se na dnevnik; objaviti v dnevniku; uredništvo dnevnika / radijski, televizijski dnevnik oddaja z dnevnimi političnimi, gospodarskimi, družbenimi vestmi
  4. 4. zool., rabi se samostojno ali kot prilastek metulj, ki leta podnevi: metulji dnevniki
dobíti -ím dov., tudi dóbil; stil. dobóm (ī í, ọ̑) 
  1. 1. postati imetnik česa neposredno danega ali poslanega: povsod kaj dobi; dobiti kos kruha, kozarec vina; si že dobil plačo za ta mesec; dobiti brzojavko, pismo / dokumente je dobil nazaj / dobiti vznemirljive novice s fronte; dosti so dobili za domačo nalogo / v kateri trgovini si to dobil kupil; pren. dobiti možnost, priložnost za kaj
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom postati bogatejši
    1. a) za kako stvar: kmetje so dobili zemljo v dar; dobiti svoj delež; za rojstni dan ni dobil ničesar; dobiti na pósodo, za doto; dobiti za denar, za gotovino, zastonj / dobiti otroka, sina / mačka je dobila mlade povrgla, skotila; po starših je dobil kmetijo podedoval
    2. b) za kako lastnost: jed je dobila zaradi dodatkov prijeten okus; njegov obraz je spet dobil barvo; stvar je dobila visoko ceno; zbiralna akcija je dobila širok obseg / dobiti veselje do dela / dobiti sive lase osiveti; dobiti pogum opogumiti se
      // postati deležen
    3. a) kakega stanja, navadno neprijetnega: dobiti bolezen, jetiko, vročino; dobiti kašelj, živčni napad; ob eksploziji je dobil hude opekline; pri padcu je dobil pretres možganov; dobiti prehlad prehladiti se
    4. b) kakega pojava, navadno vremenskega: dobili smo dež, sneg; po dolgem času smo dobili lepo vreme
  3. 3. sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega ali storjenega: koliko si dobil za avto, delo, garanje; za hišo je dobil premalo / za to nisem dobil ničesar / samo posmeh je dobil za zvestobo
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: nikjer nisem mogla dobiti solate; delo zaostaja, ker ne dobimo delavcev; dobiti delo v tovarni; še ob pravem času so dobili dokumente; dobiti kredit za zidanje šole, lokacijo za gradnjo hiše; dobiti konju par; dobiti prostor v avtobusu / v zakon je dobil zdravo kmečko dekle; dobila je bogatega moža / dobiti neodvisnost, samostojnost, svobodo / žensko so dobili otrokom za varuha najeli
    // najti koga, naleteti na koga: gospodarja ni dobil doma; dobila ga je mrtvega; dobil jih je v živahnem pogovoru / gob je bilo malo, vendar jih je nekaj le dobila / če pohitite, boste vlak še dobili
    // z uspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: dobiti bitko, igro, pravdo, stavo, vojno
  5. 5. s širokim pomenskim obsegom priti do koga, biti uspešen v iskanju koga, ki se tega izogiba: kurirja je dobila sovražnikova patrulja; če te dobijo, te bodo zaprli; vlomilca so kmalu dobili; ko te dobim, boš tepen / pog.: dež me je dobil; nevihta ga je dobila v gorah; brezoseb. dobilo jih je sredi polja bili so tam, ko je začelo deževati, snežiti
  6. 6. napraviti, da kdo kam pride: trudili so se, da bi ga dobili iz ječe; dobiti smet iz očesa; ekspr. komaj so ga dobili iz postelje / dobiti koga na svojo stran; niso ga mogli dobiti v svojo družbo
    // knjiž. napraviti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: če delimo dvajset s štiri, dobimo pet; žveplo, ki ga dobimo iz spojin; podatki, ki jih dobimo v analizi
  7. 7. izraža, da je kaj kje na razpolago: delavcev ni mogoče dobiti; vstopnice dobite pri blagajni; v trgovini se dobi tudi tobak / dobiš me lahko vsako popoldne
  8. 8. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: dobiti odgovor, odlikovanje, opomin, plačilo, pohvalo, pomoč, priznanje, soglasje; dobiti nagrado biti nagrajen; dobiti oceno biti ocenjen
    // dobiti gol; dobiti obisk / dobiti ime Peter / dobiti dobro, prijazno besedo / dobiti klofuto, udarec; dobiti jih s palico; pog. dobil je eno okrog ušes / dobiti vtis, da so otroci nedisciplinirani; dobiti vpogled v stvar
    ●     žarg., trg. prosim, že dobite? vam že strežejo; pog. med njimi se dobijo tudi pošteni ljudje med njimi je tudi nekaj poštenih ljudi; pog. dobiti košarico biti zavrnjen ob ponudbi za ples; biti zavrnjen sploh; ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; pog., ekspr. tu dobi vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; pog. dobiti pet let, mesecev (zapora) biti obsojen na pet let, mesecev (zapora); pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. prosim, bi lahko dobil tajnika bi lahko govoril z njim; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pazi se, če te dobim pred oči če prideš v bližino; pog. precej ga je dobil v glavo precej je vinjen; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; pog. dobiti koga v pest, v roke ujeti in kaznovati ga; pog. v vas smo dobili vojake v našo vas so prišli vojaki; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; ekspr. če še toliko govoriš, ga ne boš dobil za stvar ga ne boš pregovoril, pridobil; pog. dobiti koga na laži ugotoviti, da se je kdo zlagal; pog., ekspr. dobiti jih po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan; ekspr. dobiti po nosu biti deležen zbadljivega, odklonilnega ravnanja; brezoseb., pog. v rudniku ga je dobilo se je ponesrečil; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi
    ♦     navt. dobiti veter v jadra; rel. dobiti odvezo; šport. dobiti točko zmagati
dólbsti dólbem [u̯b] nedov., dólbite in dolbíte (ọ́) 
  1. 1. izrezavati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj: žagati in dolbsti; dolbsti les; dolbsti z dletom
    // z dolbenjem delati, oblikovati: dolbsti luknjo; dolbsti žlice / ekspr. v lica so se ji dolble jamice
  2. 2. spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri tiči: dolbsti kamenčke iz zidu
dozírati -am dov. in nedov. (ȋ) določiti, natančno odmeriti količino česa, navadno zdravila: dozirati zdravilo; kinin doziramo individualno / dozirati sevanje rentgenskih žarkov / dozirati živila z dozirnim strojem; pren. pravilno dozirati učno snov
dožívljanje -a s (í) glagolnik od doživljati: doživljanje vojnih grozot je zelo vplivalo nanj / približati snov otrokovemu dojemanju in doživljanju; emocionalno, estetsko, notranje, pesniško doživljanje; doživljanje umetnosti; igralec stopnjuje intenzivnost doživljanja
dragocén -a -o prid., dragocénejši (ẹ̄ ẹ́) 
  1. 1. ki ima veliko vrednost, visoko ceno: dragocen nakit; dragocena kristalna vaza; kupuje ji sama dragocena darila; dragoceno krzno, pohištvo / tako nastaja dragocena snov za rast organizma
  2. 2. ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost: dragocena žrtev; skrbno je gojil to dragoceno čustvo; dragoceno prijateljstvo / ekspr.: zapravljati dragoceni čas; tekmovalci so si priborili dve dragoceni točki / dragocen človek / z dajalnikom spomin na umrlo mater mu je dragocen drag, ljub
    // ki daje, prinaša dobro, korist: dragocen podatek; nepristranska kritika je dragocena; opravil je dragoceno delo / dragocene izkušnje; nuditi dragoceno pomoč
dražíti in drážiti -im, in drážiti -im nedov. (ī á; á ā) 
  1. 1. delovati na organizem tako, da nastane reakcija: prah draži pljuča; dražiti oči s solzivcem; dražiti živce; brezoseb. draži ga h kašljanju, na kašelj / pečenka ga prijetno draži v nos; sadje draži tek pospešuje, veča
    // razvnemati, podžigati: dražiti domišljijo; skrivnost je dražila dekličino radovednost
  2. 2. spravljati koga v razburjenost, jezo: paglavci dražijo berača; to ga draži kot rdeča ruta bika / dražiti čebele, psa / dražijo jo, da ima fanta; vsi jo dražijo z njim šalijo se, ker ga ima rada, ker jo ima rad; zelo me draži, da ga nisem spoznala
  3. 3. redko hujskati, podpihovati: dražil je ravnatelja proti meni
držáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
    // z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
    // le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga
  2. 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
  3. 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
    // ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci
  4. 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
    1. a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
    2. b) mati je držala otroke v prostem času doma
    3. c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
    4. č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
      // vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
      // pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
  5. 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
    // delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
    // pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari
  6. 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
    // držati blago na zalogi
  7. 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
  8. 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
  9. 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
  10. 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
    // navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva
  11. 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
  12. 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
  13. 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
    // držati pod kontrolo kontrolirati
  14. 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
  15. 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
    ●     ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
    ♦     lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
dušíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dušik: dušična snov; dušična gnojila / dušično gnojenje / dušične spojine dušikove
♦ bot. dušične bakterije dušikove bakterije
dvólíčen -čna -o prid. (ọ̑-ī) biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dvolične rudnine; dvolična snov; spolno dvolične živali
♦ geom. dvolična ravnina ravnina, ki se vidi v tlorisu z ene, v narisu pa z druge strani; obrt. dvolična pletenina pletenina, ki je na pravi in na narobni strani enaka
dvóósen -sna -o prid. (ọ̑-ọ̑) teh. ki ima štiri kolesa na dveh oseh: dvoosni vagon / dvoosni traktor
♦ min. optično dvoosna snov snov, ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak
ebonít -a m (ȋ) črna trda snov iz kavčuka in žvepla, ki ne prevaja električnega toka: izolatorji iz ebonita
ekskrét -a m (ẹ̑) biol. organizmu nepotrebna ali škodljiva snov, ki jo celice izločajo iz telesa
eksplozív -a m (ȋ) eksplozivna snov, ki se uporablja za orožje ali razstreljevanje, razstrelivo: napolniti rov z eksplozivom; velika rušilna moč eksploziva / eksploziv za atomsko bombo
ekstínkcija -e ž (í) fiz. oslabitev svetlobe pri prehodu skozi snov
ekstrahírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. kem. izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni, izlužiti: ekstrahirati olja iz semen; ekstrahirati z alkoholom
  2. 2. med. izpuliti, izdreti, izvleči: ekstrahirati zob
ekstrákcija -e ž (á) 
  1. 1. kem. izločitev, izločevanje snovi iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem snov kemično ne spremeni; izlužitev, izluževanje: ekstrakcija barvila, olja / ekstrakcija kosti iz kosti
  2. 2. med. izpulitev, izvlečenje, izdrtje: ekstrakcija tujka; ekstrakcija zoba
ekstrákt -a m (ȃ) trdna ali sirupu podobna snov, dobljena z ekstrakcijo, izvleček: tobakov ekstrakt; ekstrakti iz zdravilnih zelišč; tovarna za taninov ekstrakt / mesni ekstrakt; kis iz kisovega ekstrakta; limonin ekstrakt v prahu; pren. fantazija je tvoren ekstrakt osebnosti
ekstraktíven -vna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. kem. ki se da ekstrahirati: ekstraktivne sestavine lesa; ekstraktivna snov
  2. 2. knjiž. nanašajoč se na pridobivanje, črpanje naravnih surovin: ekstraktivna dejavnost, industrija
elektróda -e ž (ọ̑) teh. električni prevodnik, ki se rabi za dovajanje ali odvajanje električnega toka v snov ali iz snovi: vtakniti elektrodi v elektrolit; kovinska, oglena, platinska elektroda; konica elektrode / gola elektroda brez mineralne obloge; oplaščena elektroda z mineralno oblogo; varilna elektroda taljiva elektroda, navadno z mineralno oblogo za obločno varjenje; netaljiva elektroda, navadno za uporovno varjenje
♦ elektr. negativna elektroda katoda; pozitivna elektroda anoda
elektrolít -a m (ȋ) 
  1. 1. kem. snov, ki raztopljena ali staljena v obliki ionov prevaja električni tok: kisline, baze in soli so elektroliti; močni, šibki elektroliti; prehod električnega toka skozi elektrolit
  2. 2. žarg. elektrolitni kondenzator: zamenjati elektrolite in upore v radijskem sprejemniku
elektrolíten -tna -o prid. (ȋ) teh. nanašajoč se na elektrolit: elektrolitna kopel
♦ elektr. elektrolitni kondenzator kondenzator, pri katerem je izolirna snov nastala z elektroliznim postopkom
elemènt -ênta m (ȅ é) 
  1. 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element
    // sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi obravnavanega problema / smučarskih skokov ni mogoče trenirati po elementih / nasprotujoči si elementi njegovega značaja
    // s prilastkom po čem značilen sestavni del česa: združil je različne stilne elemente; baladni, lirski, realistični element literarnega dela; dekorativni element stavbe; vnašati folklorne elemente / luč je pomemben element Župančičeve poezije / v njegovem govoru je bilo čutiti elemente italijanščine; slovenski etnični element v Avstriji prebivalci slovenske narodnosti
  2. 2. mn. bistveni, osnovni del: spoznati elemente fizike; dobiti najvažnejše elemente znanja iz slovnice / porajajo se elementi nečesa novega
  3. 3. faktor, činitelj, dejavnik: kooperacija je zelo pomemben element v blagovni proizvodnji; elementi, ki vplivajo na razvoj odnosov med sosednima državama; vpliv gospodarskih, kulturnih elementov na oblikovanje zavesti
  4. 4. slabš., s prilastkom človek kot član družbe: razkrinkati špekulantske elemente; obvarovati kaj pred nezdravimi, tujimi elementi; asocialni, neodgovorni, nevarni, protidržavni elementi
  5. 5. kem. snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi: odkrili so nov element; halogeni, radioaktivni element; atomska masa elementa; valenca elementa
  6. 6. star. zemlja, voda, zrak ali ogenj kot naravna sila: voda je strašen element, kadar se razlije; v boju z elementi je moral prenesti nečloveške napore; divjanje naravnih elementov / riba lahko živi samo v svojem elementu v vodi
    ●     pog. biti v (svojem) elementu biti razvnet, navdušen ob opravljanju priljubljenega dela; biti zelo dobro razpoložen
    ♦     bot. florni element rastline, značilne za določeno področje; elektr. kontaktni element osnovni del stikalnega aparata; strojn. strojni elementi deli, ki se v enaki ali podobni obliki rabijo pri izdelavi različnih strojev, naprav; voj. elementi streljanja podatki, po katerih se naravna orožje pri streljanju na cilj
eliminírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. ukiniti obstoj česa; odpraviti, odstraniti: eliminirati razdiralni vpliv; iz učnih programov so eliminirali nepotrebno učno snov; eliminirati medsebojna nasprotja / revolucija je eliminirala profesionalne generale iz političnega življenja
♦ mat. eliminirati neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; izločiti, odpraviti neznanko
emájl -a m (ȃ) 
  1. 1. steklasta snov za prekrivanje zlasti kovinskih izdelkov: emajl na posodi je razpokal; nanašati emajl; bel, moten emajl / kritni, osnovni emajl
    // pog. izdelek, prekrit, prevlečen s to snovjo: kuhinjski porcelan in emajl je lepo zložila v omaro
  2. 2. anat. prosojna, zelo trda snov, ki prekriva zobne krone; sklenina: razpoka v emajlu
emanácija -e ž (á) 
  1. 1. knjiž. razširjanje, izžarevanje: neprestana emanacija naše narodne samobitnosti
    // kar je izraz, rezultat tega: vsa ta dela so emanacija mogočnega stvariteljskega duha; kultura z vsemi emanacijami
    ♦     filoz. emanacija v idealističnih filozofijah izhajanje vsega bivajočega iz najvišjega izvora, najpopolnejšega bitja
  2. 2. kem. plin, ki ga oddaja radioaktivna snov: emanacija radioaktivnih elementov / radijeva emanacija radon; torijeva emanacija toron
emulgátor -ja m (ȃ) kem. snov, ki povzroča, pospešuje nastanek emulzije: dodati emulgator; emulgator za konzerviranje sadnih sokov
enakosméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) fiz. ki ima v različnih smereh enake fizikalne lastnosti; izotropen: enakosmerna snov; optično enakosmeren
energíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. sposobnost telesa, da opravi delo: energija nastopa v različnih oblikah; pri oksidaciji snovi se v celicah sprošča energija; oddajati energijo; snov se lahko spremeni v energijo; zakon o ohranitvi energije; poraba energije; preskrba z energijo / električna energija; jedrska energija; sončna, vodna energija
    ♦     elektr. jalova energija ki je potrebna za tvorbo električnih ali magnetnih polj pri izmeničnem toku in ne opravlja nobenega dela; fiz. kinetična energija ki jo ima telo zaradi svojega gibanja; mehanska energija; notranja energija ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; potencialna energija ki jo ima telo zaradi svoje višinske lege
  2. 2. tudi mn. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega ali umskega dela; moč, sila: v navidezno krhkem telesu se je skrivala silna energija; ne smemo izgubljati časa in energij; z vsemi svojimi energijami se je vrgel na problem; ustvarjalne energije ljudstva; v delo je vložil veliko energije
enolómen -mna -o prid. (ọ̄) min. ki v vseh smereh enako lomi svetlobo; optično izotropen: enolomna snov
ênoósen -sna -o prid. (ē-ọ̑) teh. ki ima dve kolesi na eni osi: enoosni priklopniki / enoosni traktor
♦ min. optično enoosna snov snov, ki ima samo en presek, v katerem je lomni količnik v vseh smereh enak
enovít -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. ki je enakih, istovrstnih sestavin: enovita snov / ta človek ima enovit značaj; roman je enovit po svoji kompoziciji
  2. 2. ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj: enovit vojaški blok / narod kot enovita celota
  3. 3. knjiž. skladen, harmoničen: enoviti gibi telovadcev
eozín -a m (ȋ) kem. rdeča organska snov za barvanje živil in kozmetičnih sredstev
ergosteról -a m (ọ̑) kem. organska snov v kvasu in rženih rožičkih, iz katere nastaja vitamin D
erogén -a -o prid. (ẹ̑) med. ki vzbuja spolno poželenje: erogena snov / erogene cone deli telesa, ki so posebno občutljivi za spolno draženje
esénca -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. koncentrirana naravna ali umetna snov, ki ima karakterističen vonj ali okus: limonina, rumova esenca; močna esenca; tovarna esenc / kisova esenca / smrekova esenca
  2. 2. filoz. kar opredeljuje kaj, da je to, kar je; bistvo
estrogén -a m (ẹ̑) med. ženski spolni hormon ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona
éter2 étra m (ẹ́) 
  1. 1. fiz., nekdaj domnevna snov, ki napolnjuje ves prostor in telesa in po kateri se širi elektromagnetno valovanje: gibanje Zemlje po etru
    ●     publ. poslati sporočilo v eter, po etru po radiu
  2. 2. pesn. zrak, ozračje: jesenski veter nosi listje v eter; v sinjem etru kroži letalo
fáza -e ž (á) 
  1. 1. časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa z vsebinskimi značilnostmi v okviru celote, razvojna stopnja: prišlo je do kritične faze v gospodarstvu; današnja, sedanja faza družbenega razvoja; delo je v zadnji fazi; faza tehnološkega procesa; prehod iz ene faze v drugo / razvojne faze otrokove duhovne rasti stopnje; ugotoviti bolezen v njeni začetni fazi / knjiž. to je bila pomembna faza v našem kulturnem življenju čas, doba
  2. 2. fiz. količina, ki določa trenutno vrednost nihajoče količine: napetosti nihata z nasprotno fazo
  3. 3. elektr. izmenični električni tok ali napetost, katerih nihanje ni istočasno z nihanjem drugega izmeničnega električnega toka ali napetosti: faze trifaznega toka
    // poljud. fazni vodnik: dotakniti se faze
  4. 4. astr. razmerje med osvetljenim delom in celotno navidezno ploskvijo planeta, satelita ali Lune: Venerine faze
  5. 5. kem. snov v določenem agregatnem stanju kot sestavina zmesi: plinska, tekoča, trdna faza / disperzna faza snov, ki je razpršena v drugi snovi
feljtón -a m (ọ̑) živahno, duhovito pisan literarni sestavek, navadno grafično ločen od drugega gradiva, podlistek: pisati feljtone; mojster feljtona; snov za feljton
fenól -a m (ọ̑) kem.  
  1. 1. kristalna, v vodi topna snov, izvedena iz benzena z zamenjavo enega atoma vodika s hidroksilno skupino: zastrupitev rib zaradi fenola v odplakah
    // raztopina te snovi: razkužiti s fenolom; duh po fenolu
  2. 2. nav. mn. aromatska spojina, ki ima hidroksilno skupino: uporaba fenolov
fíberglas -a [bər] m (ī) kem. umetna snov iz steklenih vlaken in umetne smole: skakalna palica iz fiberglasa
fibrín -a m (ȋ) biol. vlaknata snov v strjeni krvi, nastala iz fibrinogena, vlaknina: mrežasto razpredene niti fibrina
fiksatív -a m (ȋ) um. snov za površinsko utrditev, zaščito barvne plasti: mešal se je vonj fiksativa in oljne barve
fiksátor -ja m (ȃ) kozm. snov, ki se dodaja parfumom za zaviranje izhlapevanja: izdelovanje fiksatorjev za parfumska olja
fiksírati1 -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. trdno namestiti kaj v določenem položaju ali na določenem mestu, pritrditi: fiksirati anteno; fiksirati reflektorje
    // trdno določiti: fiksirati datum ekskurzije; fiksirati pozicijo kamer / publ.: v pogodbi fiksirati minimalne mezde; fiksirati naloge inšpekcije
  2. 2. knjiž. določiti čemu dokončno podobo, zlasti v umetniški dejavnosti: portretist fiksira gib; režiser je fiksiral situacijo
  3. 3. nedov., pog. napeto, nepremično gledati koga: fiksirati sogovornika; ostro ga je fiksiral in tehtal
  4. 4. fot. kemično odstraniti za svetlobo občutljivo snov z neosvetljenih delov filma: fiksirati film / fiksirati fotografijo
  5. 5. biol., kem. kemično obdelati kaj, da se ohrani v določenem stanju: fiksirati preparat; fiksirati s formalinom
    ♦     gled. fiksirati besedilo dokončno pripraviti, obdelati ga za uprizoritev; med. fiksirati zlomljeni ud z oporami ga napraviti negibljivega; šah. fiksirati kmeta preprečiti mu napredovanje; tekst. fiksirati tkanino s toplotnim ali kemičnim postopkom doseči, da se tkanina pri nadaljnji predelavi ne krči ali razteza; um. fiksirati barvo površinsko utrditi, zaščititi barvno plast
fílmar -ja m (ȋ) pog. filmski delavec: snov je zamikala filmarje / filmarji snemajo zadnje kadre
fílter -tra m (í) naprava ali snov za odstranjevanje primesi iz tekočin ali plinov, čistilnik: tekočino precejamo skozi filtre; filter iz volnenih vlaken; filter za vodo; cigarete s filtrom / mehanski, peščeni filter; zračni filter za filtriranje zraka; pren. tudi njegove izrazito izpovedne pesmi so pronikale skozi filter čustvenega sveta
♦ avt. oljni filter naprava za čiščenje olja pri avtomobilskem motorju; fot. filter priprava iz barvnega stekla ali folije iz umetne snovi, ki prepušča v fotografsko kamero samo žarke določenih barv, sito; rumeni filter rumenica; med. bakteriološki filter ki zadržuje bakterije določene velikosti; neskl. pril.: cigarete filter in filter cigarete; filter papir
fiziolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na življenjske procese v organizmih: fiziološke lastnosti živali; fiziološke spremembe / fiziološka reakcija
// nanašajoč se na fiziologe ali fiziologijo: fiziološki laboratorij; fiziološki oddelek na fakulteti / fiziološka kemija kemija, ki raziskuje kemične procese v organizmih
♦ ekon. fiziološki minimum življenjske potrebščine, potrebne za sámo življenje; med. fiziološka raztopina vodna raztopina kuhinjske soli z enako koncentracijo, kot jo imajo telesne tekočine
fluát -a m (ȃ) grad. snov za zaščitne premaze na betonu ali lesu: magnezijev fluat
flúid tudi flúidum -a m (ȗ) 
  1. 1. knjiž. razpoloženjski vpliv, ki ga širi kaka stvar: ta življenjski nazor daje umetnini enkraten fluid; predstava izžareva svojevrsten fluid intimnosti; gledališki fluid; lirični fluid
  2. 2. nekdaj domnevna tekočina, ki prenaša energijo, elektriko: električni fluid; pren., knjiž. gore, oblite z modro sivim fluidom
    ♦     fiz. snov, ki se lahko pretaka
fluíden in flúiden -dna -o prid. (ȋ; ȗ) 
  1. 1. nanašajoč se na fluid: fluidna improvizacija, polna humorja / veže jih fluidna sila nove ideje / fluidna snov
  2. 2. publ. spremenljiv, nestalen: fluiden notranji lik človeka; fluiden mednarodni položaj
fluorescénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na fluorescenco: fluorescenčna snov / fluorescenčna svetloba
♦ elektr. fluorescenčna cev žarnica cevaste oblike, katere obloga sveti zaradi prevajanja električnega toka v razredčenem plinu; fluorescenčna žarnica; med. fluorescenčni mikroskop mikroskop, pri katerem se v fluorescenčni svetlobi pokaže poleg oblike tudi sestava opazovanega predmeta
fluorescénten -tna -o prid. (ẹ̑) fiz. fluorescenčen: fluorescentna snov
♦ elektr. fluorescentna žarnica
fluorescírati -am nedov. (ȋ) fiz. sevati za snovi značilno svetlobo zaradi zunanjih vplivov, dokler ti trajajo: nekatere snovi fluorescirajo
folikulín -a m (ȋ) med. ženski spolni hormon ali snov z biološko aktivnostjo tega hormona; estrogen
folklóra -e ž (ọ̑) 
  1. 1. ljudska duhovna kultura: snov za literarna dela črpa iz folklore; glasbena, obredna folklora; slovenska folklora; gojenje folklore; zanimanje za domačo folkloro / iron. zmerjata se z izbrano, sočno folkloro s psovkami, vzdevki
  2. 2. redko folkloristika
folklorizírati -am nedov. in dov. (ȋ) vnašati v kaj folklorne elemente: folklorizirati zgodovinsko snov
fondán in fondánt -a [-an] m (ȃ) mehka, aromatična sladkorna snov za izdelovanje bonbonov: bonboni, polnjeni s fondanom; neskl. pril.: fondan bonboni
fórma -e ž (ọ̑) 
  1. 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru; oblika: pravokotna forma stavbe; čevlji so izgubili prvotno formo / moderna forma pohištva / mokra obleka je še bolj poudarila njene oble forme / gotske forme na fasadi
    // videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: novi sistem delitve dohodka vpliva na nastajanje drugačnih organizacijskih form; umetnost je ena izmed form kulture; forme političnega življenja
    // s prilastkom način, kako se kaj dela: anketna forma poizvedovanja / vprašanja so bila podana v pisni formi
  2. 2. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost formi; predpisovati formo v umetnosti; vsebina in forma; mojster v formi / delo ima izbrušeno, izdelano formo
    // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: sprejeti nove forme; epska forma; glasbena forma; pesniške forme
  3. 3. ustaljen, predpisan način v občevanju med ljudmi: držati se forme / ekspr. njegova uglajenost je gola forma
    // formalnost: preiskali so jih samo zaradi forme
  4. 4. stanje duševne in telesne usposobljenosti za dobre dosežke, zlasti v športu: imeti, ohraniti, zgubiti formo; plavalci zopet prihajajo v formo; moštvo je v blesteči formi; olimpijska, vrhunska forma športnika / pog.: na zabavi so bili vsi v formi razpoloženi, dobre volje; danes mu delo ne gre, ni v formi ni razpoložen za delo
  5. 5. teh. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo vlita tekoča kovina, kalup: odpreti, sestaviti formo; peščena forma
    ♦     biol. forma sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od varietete; filoz. forma način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; lingv. forma sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva; oblika; muz. ciklična forma; tisk. forma stavek ali več stavkov na eni tiskovni plošči
fosforescénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na fosforescenco: fosforescenčna snov / fosforescenčni pojavi; fosforescenčna svetloba
fosforescénten -tna -o prid. (ẹ̑) fiz. fosforescenčen: fosforescentna snov / fosforescentna svetloba
fosforescírati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. fiz. sevati za snovi značilno svetlobo zaradi zunanjih vplivov, ko ti prenehajo: kazalci in številke na uri fosforescirajo; ta snov fosforescira
  2. 2. knjiž. svetlikati se: noč je bila temna in morje je fosforesciralo; pren., ekspr. resničnost pošastno fosforescira zaradi notranje gnilobe
fotografíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. kar nastane na osnovi delovanja svetlobnih žarkov na snov, občutljivo za svetlobo, slika: izdelati, povečati fotografijo; album s pokrajinskimi fotografijami / barvne in črno-bele fotografije / reklamna fotografija; razstava umetniške fotografije / spoznati koga po fotografiji
    ♦     film. direktor fotografije
  2. 2. ed. dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem takih slik: razvoj fotografije; področje barvne fotografije
galêrta -e ž (ȇ) biol. rahla, poltrda koloidna snov z mnogo vode, zdriz: jajčeca obdaja sluzasta galerta; brezbarvna galerta
galêrten -tna -o (ȇ) pridevnik od galerta: galertna snov
gél -a m (ẹ̑) kem. koloidna snov v poltrdem stanju, ki vsebuje malo vode
glazúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. steklasta snov za prevleko, zlasti keramičnih izdelkov: proizvajati glazuro; prevleči, prekriti z glazuro / glazura se je odluščila
  2. 2. zmes sladkorja in drugih primesi za oblivanje peciva: obliti kolač z glazuro / čokoladna, karamelna glazura / na pečenki se je naredila glazura
globigerína -e ž (ȋ) nav. mn., zool. praživali, katerih lupinice tvorijo blatu podobno snov na morskem dnu, Globigerinidae: skeleti školjk, diatomej in globigerin
globigerínski -a -o prid. (ȋ) geol., navadno v zvezi globigerinsko blato blatu podobna snov na morskem dnu iz lupinic odmrlih globigerin
glosíranje -a s (ȋ) glagolnik od glosirati: glosiranje teksta / za glosiranje primerna snov
gmôta -e ž (ó) 
  1. 1. kar zavzema prostor in navadno (še) nima določene oblike: oblikovati glineno gmoto; v daljavi se je videla temna gmota gozda / brezoblična gmota / ekspr. ljudstvo je postalo pasivna gmota; pren. razčleniti pripovedno gmoto
    // kar deluje s svojo izredno velikostjo, težo: tank, ta velika železna gmota, se je hrupno valil po cesti; mogočna ledena, skalna gmota
    // ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: treba je bilo prelistati vso to gmoto starega papirja / pred vhodom je stala gmota ljudi / knjiž. gmota tišine
  2. 2. redko snov, materija, masa: plastična gmota
    ♦     alp. gorska gmota celoten obseg gore ali gorovja; gozd. lesna gmota količina lesa; meteor. zračna gmota zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; muz. zvočna gmota vsi zvočni pojavi v skladbi
gnetívo -a s (í) snov za gnetenje: za gnetivo so si izbrali ilovico
gnilína -e ž (í) 
  1. 1. redko gnila snov; gniloba: odstraniti gnilino iz kleti
  2. 2. agr. nagnito grozdje: prešati gnilino
    // vino iz takega grozdja
gnilôba -e ž (ó) 
  1. 1. razkroj, razpad organskih snovi, navadno zaradi delovanja bakterij: povzročati, preprečevati gnilobo; gniloba lesa, koruze, sadja; duh po gnilobi / gniloba se prenaša z enega sadeža na drugega / zobna gniloba
    // gnila snov: izrezati gnilobo iz jabolka / pospravil je klet in odnesel vso gnilobo na smetišče
  2. 2. slabš. pokvarjenost, malovrednost: gniloba družbe / gniloba v podjetju
    // zelo len človek: ta fant je prava gniloba / kot psovka gniloba gnila
    ♦     čeb. huda gniloba nalezljiva bolezen čebelje zalege; gozd. rdeča gniloba glivična bolezen iglavcev, pri kateri se les rdečkasto obarva; lesna trohnoba
gnojílo -a s (í) snov, ki se dodaja zemlji za večanje njene rodovitnosti: kupiti, proizvajati gnojila; za gnojilo se pri povrtninah najpogosteje uporablja hlevski gnoj; dušičnato, kalijevo gnojilo; naravna, umetna gnojila
gnojívo -a s (í) snov, ki veča rodovitnost zemlje: hlevski gnoj je dobro gnojivo / kupiti gnojiva gnojila
gorívo -a s (í) gorljiva snov za pridobivanje toplote ali za pogon strojev: gorivo bo kmalu pošlo; gorivo je zgorelo do konca; nalagati gorivo na ogenj; oskrbeti se z gorivom; poraba goriva v motorjih; vnelo se je skladišče goriva; natočiti poln tank goriva / plinasto, tekoče, trdno gorivo v plinastem, tekočem, trdnem agregatnem stanju; pogonsko, raketno gorivo
♦ fiz. jedrsko ali nuklearno gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija; člen na gorivo naprava, v kateri se notranja energija goriva izkorišča neposredno za proizvajanje električne energije; geol. fosilno gorivo
gorljív -a -o prid. (ī í) ki (rad) gori: gorljiv plin; gorljiva snov, spojina / lahko gorljive tekočine
góst -a -o tudi -ó prid., gostéjši (ọ̑ ọ́) 
  1. 1. ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju: belež je premalo gost, narediti je treba gostejšega; gosta tekočina; gosto blato, testo / gosta juha; gosta snov; od soli gosta voda
  2. 2. ki sestoji iz trdno sprijete snovi: gost sprimek / gost kruh
    // nav. ekspr. skozi katerega se težko vidi: gost dim, prah; gosta megla, sopara / gosta tema
  3. 3. razvrščen v majhnih medsebojnih presledkih: gosti cveti; gosti zobje; goste veje; goste zvezde; gosto bukovje, grmovje; drevje je preveč gosto / gosti lasje; gosta črna brada; pes ima zelo gosto dlako
    // ki sestoji iz enot, razvrščenih v majhnih medsebojnih presledkih: gost glavnik; gost gozd; gost šop cvetov; gosta gruča ljudi / gost dež, sneg / gosta tkanina; gosto sito z majhnimi luknjicami
  4. 4. ki se pojavlja v kratkih časovnih presledkih: gosti streli, udarci / gosti obiski pogostni
    // dela goste korake kratke, drobne
  5. 5. ki obstaja v veliki meri: gost promet; gosta naseljenost dežele / gosta senca lipe / knjiž. gost molk popoln
    // težko je poslušal gosto pripovedovanje žensk gostobesedno
    ♦     les. gost les les z gostimi letnicami; obrt. gosta petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke
gradívo -a s (í) 
  1. 1. snov, surovina za gradnjo, graditev: cement je važno gradivo; vaščani so tudi sami prispevali gradivo za šolo / leseno, nepregorno, trdo gradivo / beljakovine so glavno gradivo živalskega organizma
  2. 2. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa: najdeni dokumenti so dragoceno gradivo; za vojni roman mu ne manjka gradiva; urejati, zbirati gradivo; anketno, učno, zgodovinsko gradivo; gradivo za zgodovino Slovencev / sodba je bila izrečena na podlagi dokaznega gradiva; obremenilno gradivo
  3. 3. s prilastkom kar je zbrano po določenih merilih, za določen namen: muzej razstavlja arhivalno gradivo o razvoju šol; urednik zbranega dela je objavil avtorjeve tekste iz še neobjavljenega gradiva; prebogato slovarsko gradivo; gradivo za prvo številko revije je že zbrano / pesniško, slikovno gradivo
granulát -a m (ȃ) teh. v zrna oblikovana snov: detergenti so izdelani kot granulati ali kot tekočine
granulírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. dajati čemu zrnasto obliko: snov še prej granulirajo, da enakomerno polzi v stroj
gravêr -ja m (ȇ) kdor vrezuje črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: bil je graver in cizeler; graver kamna, stekla
gravírati -am nedov. in dov. (ȋ) vrezovati črke, okraske v trdo snov, navadno v kovino: gravirati datum, napis; gravirati v baker, v steklo / prstan je dala gravirati
grúčav -a -o prid. (ú) gručast: gručava snov
grúda -e ž (ú) 
  1. 1. kos sprijete prsti: na njivi razbijajo, tolčejo grude; trda, velika, zdrobljena gruda
    // s prilastkom neoblikovan kos sprijete snovi: gruda suhega blata; črne grude premoga; sladkor v grudah / gruda masla kepa
  2. 2. star. zemlja, prst: rahljati grudo / pesn. revna gruda mu je le malo dajala
    ●     knjiž., ekspr. že nekaj časa je pod grudo je mrtev; vznes. domača ali rodna gruda domači kraj, domovina
    ♦     agr. gruda sprijeta snov v usirjenem mleku; alp. snežna gruda nestisnjena kepa snega; geol. gruda po prelomih razlomljen del zemeljske skorje; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži
gúljenje -a s (ú) žarg., šol. mehanično učenje, brez razumevanja: guljenje ne zadošča, snov je treba tudi razumeti / ekspr. med guljenjem za izpite ni našel časa za leposlovje
gúma -e ž (ȗ) 
  1. 1. elastična snov, dobljena z vulkanizacijo kavčuka: proizvajati gumo; prevleči z gumo; mehka guma; industrija gume; igrače, tla iz gume / sintetična, umetna guma / penasta guma zelo elastična, luknjičava sintetična snov; surova guma kavčuk
  2. 2. izdelek iz te snovi: tesnilna guma za ekonom lonec; gorski čevlji z rebrasto gumo z rebrastimi gumijastimi podplati
    // obroč iz te snovi za na kolo vozila, plašč: kupiti nove gume; zamenjati gume pri avtomobilu / avtomobilska guma; zimske gume globoko narezane; guma za motor, za kolo
  3. 3. med. bula, značilna za tretji stadij sifilisa: pojavitev gum
gúmast -a -o prid. (ȗ) ki je iz gume: na nogah so imeli visoke gumaste škornje; pri potapljanju uporablja nepremočljivo gumasto obleko; gumasto tesnilo / gumasta snov podobna gumi
gúmi -ja m (ȗ) 
  1. 1. elastična snov, dobljena z vulkanizacijo kavčuka: rokavice iz gumija; zvijal se je, kot bi bil iz gumija / žvečilni gumi oslajena raztegljiva snov za žvečenje
  2. 2. strdljiv izcedek iz nekaterih dreves, zlasti tropskih: iz narezanega debla priteka gumi / češnjev gumi smola
    // arabski gumi gumiarabikum; neskl. pril., pog.: proda nov gumi voz voz z gumijastimi kolesi; imel je že dva gumi defekta okvari na pnevmatiki
gúmiarábikum -a m (ȗ-ā) teh. krhka, v vodi topna snov iz nekaterih afriških vrst akacij, ki se rabi zlasti kot lepilo
hemoglobín -a m (ȋ) biol. snov, ki daje rdečim krvničkam barvo in prenaša kisik v tkivo, krvno barvilo: ugotoviti količino hemoglobina v krvi; pomanjkanje hemoglobina
hemolizín -a m (ȋ) med. snov, ki povzroča hemolizo: bakterijski hemolizin
heterogén -a -o prid. (ẹ̑) ki ni enakih, istovrstnih sestavin; raznovrsten, neenoten: heterogena snov / heterogena družba, kultura / roman je vsebinsko zelo heterogen
hidrokinón -a m (ọ̑) fot. organska snov, ki se rabi za pripravo (fotografskega) razvijalca: metol in hidrokinon
higroskópen -pna -o prid. (ọ̑) fiz. ki vpija vlago iz zraka: higroskopna snov
higroskópski -a -o prid. (ọ̑) fiz. ki vpija vlago iz zraka: higroskopska snov / higroskopska vlaga vlaga, ki jo vpije snov iz zraka
hipermangán -a m (ȃ) temno vijoličasta kristalna snov, ki se, raztopljena v vodi, uporablja za razkuževanje: raztopina, zrnca hipermangana
// pog. vodna raztopina te snovi: razkužiti s hipermanganom
hitín -a m (ȋ) zool. roževini podobna snov, iz katere je zunanje ogrodje, oklep členonožcev
hlápen -pna -o prid. (ā) ki (rad) hlapi: hlapna snov, tekočina; ta sestavina je zelo hlapna
hlapljív -a -o prid. (ī í) ki (rad) hlapi: hlapljiva snov, tekočina; lahko, težko hlapljiv
holesteról -a m (ọ̑) med. bela organska snov, ki se pri obolenju spreminja v žolčne kamne ali povzroča arteriosklerozo: količina holesterola v arterijah
holín -a m (ȋ) biol. organska snov, pomembna za delovanje živčevja in za presnovo maščob: holin in vitamini
homogén -a -o prid. (ẹ̑) ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: homogena snov, zmes / homogena struktura kamnine / homogeno prebivalstvo
// ki ima sestavne dele trdno povezane med seboj: homogen vojaški blok; homogena delovna organizacija / narod kot homogena celota / homogena tekmovalna ekipa
♦ elektr. homogeno (električno, magnetno) polje polje, katerega jakost in smer sta v vseh točkah enaka; mat. homogena algebrajska enačba enačba, v kateri so vsi členi iste stopnje
homogenizírati -am nedov. in dov. (ȋ) delati homogeno: homogenizirati snov
♦ agr. homogenizirati mleko povzročati, delati, da je maščoba enakomerno porazdeljena po vsej tekočini; metal. homogenizirati jeklo s toplotno obdelavo dosegati enakomerno sestavo in kristalno strukturo
hormón -a m (ọ̑) biol. snov, ki nastaja v žlezah z notranjim izločanjem in uravnava procese v organizmu: rastni, spolni hormoni; hormon nadledvične žleze / rastlinski hormoni / sintetični hormoni
hranílo -a s (í) snov, ki je potrebna za rast in obstoj organizma: beljakovine, maščobe, sladkor so hranila
// hrana, živilo: tovarna hranil
hranívo -a s (í) snov, ki veča hranljivost: sočivje ima v sebi mnogo hraniva / kruh je zanje najvažnejše hranivo hranilo
hromílo -a s (í) med. snov, ki povzroča hromenje: odkrili so, da je v tem rastlinskem soku hromilo
hrustančevína -e ž (í) anat. prožna snov med hrustančnimi celicami: hrustančevina in kostnina
humínski -a -o prid. (ȋ) agr. ki nastane pri humifikaciji: huminska snov / huminske kisline
hvaléžen -žna -o prid., hvaléžnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki se zaveda vrednosti izkazane dobrote in to tudi pokaže: hvaležen človek; hvaležen je svojim staršem in učiteljem; biti hvaležen za pomoč, za opozorilo; globoko, iskreno hvaležen; zelo sem ti hvaležen; vznes. hvaležen ti bom do groba, do smrti; iz srca, od srca hvaležen / hvaležno srce / pes je zvesta in hvaležna žival / izkazati, pokazati se hvaležnega
  2. 2. ki vsebuje, izraža hvalo, zahvalo: hvaležen nasmeh, pogled; hvaležne besede / vznes. ohraniti koga v hvaležnem spominu
  3. 3. ki zagotavlja zadovoljstvo, uspeh, korist: to je zelo hvaležna barva za otroške obleke; hvaležno blago / hvaležna naloga; hvaležna snov za razgovor; lotil se je hvaležnega dela
idiokromátičen -čna -o prid. (á) min. ki ima za snov značilno barvo: idiokromatični kristali
igráčkast -a -o prid. (á) nav. ekspr. podoben igrački: v rokah je nosila igračkast pladenj; igračkaste hiše / igračkasti modeli tankerjev / bila je igračkasto bitje / ta snov je za učence igračkasta zelo lahka
// igračkast otrok ki se (rad) igra
ikonográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ikonografijo: ikonografski izvor Mrtvaškega plesa v Hrastovljah; ikonografske značilnosti / Kristusovo rojstvo je stara ikonografska snov
implantírati -am dov. in nedov. (ȋ) med. vnesti tujo, navadno umetno snov v telo, vsaditi: implantirati kovinski kolčni sklep, srčno zaklopko
indiferénten -tna -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. ki do določene stvari, pojava nima, ne kaže odnosa, neopredeljen: do tega vprašanja je indiferenten; kljub prigovarjanju je ostal indiferenten; narodno, politično indiferenten / indiferentna barva neizrazita, medla
    // ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj; ravnodušen, nezavzet: do vsega dogajanja je indiferenten; postal je top in indiferenten za vse
  2. 2. knjiž. nepomemben, postranski, nebistven: prizor je sicer zanimiv, za razplet drame pa indiferenten; problem je za nas popolnoma indiferenten
    ♦     bot. geotropično indiferenten ki raste ne glede na smer delovanja težnosti; farm. indiferentna snov snov brez zdravilnega učinka; fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; rel. versko indiferenten
infekciózen -zna -o prid. (ọ̑) med. ki lahko okuži, kužljiv: infekciozen bolnik / infekciozna bolezen, snov
infiltrát -a m (ȃ) med. tkivo, prepojeno s tujimi snovmi, tekočinami, celicami, prepojina: neboleč infiltrat / kožni, pljučni infiltrat
// snov, ki prepoji tkivo
inhibítor -ja m (ȋ) kem. snov, ki zmanjša učinkovitost katalizatorjev, fermentov: ti dodatki so inhibitorji, ki preprečujejo korozijo
inkrét -a m (ẹ̑) biol. snov, ki jo žleze z notranjim izločanjem izločajo neposredno v kri ali mezgo: inkret žleze ščitnice
interceluláren -rna -o prid. (ȋ-ȃ) biol. ki je med celicami; medceličen: intercelularni prostor; intercelularna snov medceličnina
interferón -a m (ọ̑) biol. beljakovinska snov, ki jo proizvajajo celice za obrambo proti virusom: spodbuditi izločanje interferona
ionizátor -ja m (ȃ) teh. snov, ki rada razpada v ione in s katero se doseže mirnejši električni oblok
ionizírati -am nedov. in dov. (ȋ) fiz. povzročati nastanek ionov iz atomov, molekul: plamen ionizira zrak; plin se ionizira
iónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ion: ionski curek / ionski izvir naprava za pridobivanje ionskega curka; ionski par elektron in pozitivni ion, ki nastaneta pri ionizaciji atoma, molekule; ionska vez vez, ki veže ione različnih elementov v molekulo ali kristal
♦ kem. ionski izmenjalec snov, ki del svojih ionov zamenja z ioni dodanega elektrolita
íti grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) 
  1. 1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer: ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto; žival je šla vsa razdražena proti lovcu; stražar je šel pred njim; šel je mimo, ne da bi nas pogledal; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje; gosi so šle druga za drugo; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.: ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal ko smo se peljali; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista sta se peljala
    // premikati se zlasti v določeno smer sploh: ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna; letalo je šlo hitro in visoko je letelo; pog. avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel vozil s hitrostjo; žarg. koliko gre ta avto kakšno največjo hitrost ima
    // oblaki gredo čez nebo; pog. opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno se usedajo; sonce že gre za goro zahaja
    // tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu
  2. 2. opraviti kako pot: vsak dan gre na pokopališče; zjutraj je šel v mesto; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo potuje; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav si že bil na Triglavu
    // pog. ta vlak gre na Jesenice bo peljal
    // opraviti kako pot z določenim namenom: iti k sorodnikom na obisk; iti v bolnico na pregled; iti v gostilno h kosilu; iti v gozd po drva; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku; iti k izpitu, na delo, kopanje; iti po zdravnika; v službo, šolo sta šla skupaj; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev; nihče ni šel na sestanek ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
    // z oslabljenim pomenom izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo: ni še šel k izpitu; po kosilu grem pol ure na sprehod se pol ure sprehajam; pog.: si že šel na operacijo si se že dal operirati; celo popoldne se je šel z nami igrat se je z nami igral; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno zjutraj bomo kosili; z njim je šla večkrat plesat je večkrat plesala
  3. 3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: čas je, da gremo od tod; ob štirih je šel z doma; živali gredo pozimi v večjo globino; šel je v sobo in se zaprl; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza lahko greste / pog.: žebelj ne gre iz deske se ne da izvleči; meso gre rado od kosti se rado loči; jermen je šel z jermenika padel, zdrsnil; kdaj gre vlak odpelje; zamudili ste, vlak je že šel odpeljal
    // pog. šel bi k vam, če me marate priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko se je odselilo
    // pog., ekspr. bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel da bo umrl
  4. 4. pog. premikajoč se pojavljati iz česa ali kje: iz dimnika gre dim; iz rane gre kri teče, se cedi; moka gre iz vreče se raztresa, se usipa
    // mokrota mu je šla v čevlje prodirala, pronicala
    // ajda gre iz zemlje klije
    // od pečenke je šel prijeten vonj
    // premikajoč se pojavljati sploh: že tri dni gre dež dežuje; po nekaterih krajih je šla toča padala
    // širiti se: slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu; novica je šla od vasi do vasi
  5. 5. pog. potegniti, seči: iti z roko čez čelo; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje vrtati; na ovinku je šel nekoliko preveč desno zavil; pri skoku je šel s telesom preveč naprej se je nagnil; pren. v svojih raziskavah ni šel tako daleč
  6. 6. pog. teči, delovati: mlin stoji, stope pa gredo; posluša, če ura gre; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre je pokvarjen; ura gre točno; njegova ura gre naprej prehiteva, nazaj zaostaja
    // ob praznikih pošta ne gre / ekspr. gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati bi govorila, pripovedovala
  7. 7. pog. biti speljan, voditi: železnica gre mimo tistega kraja; cesta gre čez hrib; daljnovod gre po dolini; na tem mestu gre reka nekoliko na desno zavije
    // vrata gredo na dvorišče; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
    // segati, razprostirati se: tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi
  8. 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža
    1. a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo: iti v lepšo prihodnost; publ.: iti v socializem; vse je kazalo, da gre država v vojno
    2. b) brezoseb. bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto kmalu bo enajst; otrok gre v deveto leto bo star devet let
      // z glagolskim samostalnikom izraža
    3. a) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: iti na dopust; tudi najmlajši je šel že v službo; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; star. iti v zakon s kom poročiti se
      // publ.: razložili so, zakaj so šli v revolucijo so začeli revolucijo; za to stvar država ne bo šla v vojno ne bo začela vojne
      // iti v spopad s kom spopasti se
      // ekspr. za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika boš obtožen, te bodo zaprli
    4. b) publ. da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik: s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo; predlog bo šel na glasovanje o njem se bo glasovalo, v obravnavo se bo obravnaval; veliko izdelkov gre v izvoz se izvaža
      // postati član, pridružiti se: iti k partizanom, tabornikom; iti v partijo / pog.: iti k dimnikarjem postati dimnikar; šla je k filmu postala je filmska igralka; šel je med postopače postal je postopač; iti za poroka komu biti komu porok; šel bo za šoferja postal bo šofer
  9. 9. s prislovnim določilom izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo: gibanje gre v krogu; zdravljenje gre počasi; pog. vsako delo gre sprva počasi se opravlja, dela
    // pog., ekspr. tiskanje knjige nikamor ne gre zelo počasi napreduje / pog.: trgovina gre dobro dobro uspeva; ekspr. ta knjiga gre se dobro prodaja
    // tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb. tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
    // s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje
  10. 10. pog., z dajalnikom biti dostopen, razumljiv: matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre ga že obvlada
    // to delo mu ne gre ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
    // biti všeč, tekniti: meso mu gre; polenta mu ne gre
  11. 11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi: v sobo gresta le miza in kavč; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti; jabolka ne bodo šla v košaro / pog. v ta avto gre pet oseb avto je registriran za pet oseb
    // izraža, da je kaj ustrezno
    1. a) glede na velikost, obliko: ta ključ ne gre v ključavnico; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog. os ni šla v luknjo se ni dala namestiti
    2. b) glede na estetske lastnosti: k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
    3. c) glede na kvaliteto: to gre po kakovosti v tretji razred
  12. 12. pog., z dajalnikom biti določen komu, pripadati: kakšen delež gre podjetju / ekspr. tebi gre hvala; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr. slišal je, kar mu gre ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
  13. 13. pog. miniti, minevati: čas mu gre počasi; tako je šel dan za dnem; leto je šlo ko blisk
  14. 14. pog. porabiti se, potrošiti se: denar je šel za hrano in elektriko; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo pošlo; sladke stvari pri hiši hitro gredo se hitro pojedo
    // žarg. uničiti se, pokvariti se: na taki cesti bo guma šla; žarnica je šla je pregorela
  15. 15. brezoseb., v zvezi z za izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja: kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju kaj se je obravnavalo
    // gre za to, da bo vsak človek čimbolj svoboden / ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
    // pog., s smiselnim osebkom v dajalniku prizadevati se, truditi se: gre mu za čast; njemu gre za človeka; nižje pog. gre se mu za to, da bi bilo vse prav gre
    // izraža istost, opredelitev: tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti
  16. 16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom izraža nedopustnost česa: (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival; po mojem ne gre dvomiti o tem; tega ne gre podcenjevati
    // z glavnim stavkom moči, zmoči: naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate tega ne boste mogli napraviti
    // pog., z nedoločnikom poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik: vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati se nočem
    // no, ona pa gre in se poroči
    ●     pog., ekspr. opazil je, da je denarnica šla da je ukradena; ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; pog. kako že gre tista pesem se glasi; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; pog. staviti grem, da bo spet zamudil stavim; knjiž. iti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; pog. plašč mi gre do kolen sega; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; jok jim ni šel več tako do živega jih ni več motil, spravljal v nejevoljo; ekspr. molče so šli mimo dogodka niso mu posvetili nobene pozornosti; iti brez dote od hiše ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno; ekspr. delo mu gre hitro od rok hitro dela; iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; iti komu s poti umakniti se mu; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. z njim gre h koncu, kraju umrl bo; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog. šel je čez to tega ni upošteval; gre mu na bolje zdravstveno stanje se mu izboljšuje; pog. ladja je šla na dno se je potopila; pog. kozarec je šel na drobno se je zdrobil; klada je šla na dvoje se je razklala; pog., ekspr. iti na jetra, živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo zelo sem prizadet; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti (komu) na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se; žarg., rib. ribe gredo najbolj na muho ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. gre mu na otročje postaja otročji; pog. na roke jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; evfem. iti na stran nastran; evfem. šel je na drugi svet umrl je; publ. mladina je šla na ulice je javno manifestirala, demonstrirala; ekspr. iti na matični urad poročiti se; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. tat je šel pod ključ zaprli so ga v ječo; evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. iti pod nož dati se operirati; star. iti pred oltar poročiti se; pog. ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; novica mu ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje; pšenica gre v klasje poganja klasje; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; evfem. mož gre že v leta se stara; ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; šalj. pijača mu je šla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; nižje pog. v kateri razred greš kateri razred obiskuješ; ekspr. iti v Rim roditi; ekspr. stvar gre iz rok v roke hitro menja uporabnika, lastnika; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; ekspr. to gre v mojo škodo pri tem imam škodo jaz; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. gremo v zimo zima se približuje; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; zastar. njegova hči je šla za nekega generala se je poročila z nekim generalom; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. vse je šlo za med zelo lahko, zelo dobro se je prodalo; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; žarg., šol. samostalnik roka gre po tipu gora se sklanja; iti s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; iti z modo oblačiti se po najnovejši modi; evfem. šla je z njim (spat) spolno je občevala z njim; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; pog. z očmi je šel po vseh zbranih pogledal je vse zbrane; ekspr. iti za delom iskati delo; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; pog. šla je za njegovim očesom pogledala je v isto smer kot on; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. spet gre nekaj dol rosi, malo dežuje, malo sneži; pog. noht je šel dol je odpadel; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; star. po božiču gre dan gor postaja daljši; nižje pog. sladkor bo šel gor se bo podražil; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. šla bosta narazen razvezala se bosta; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim, navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; star. mrzla jesen noter gre se približuje; star. po bliskovo mu gre sablja zamahuje s sabljo; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; star. glava mu bo šla proč obglavljen bo; pog. kolo rado gre se rado vrti, teče; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo izraža opozorilo, svarilo; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen; v tretje gre rado
    ♦     ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje
ivérnat in ívernat -a -o prid. (ẹ̑; ȋ) bogat z ivermi: ivernata snov / ivernate plošče iverne plošče
ívje -a s (ȋ) snegu podobna snov, ki se naredi v mrazu in megli, zlasti na drevju: po grmovju se dela ivje; veje so pokrite z ivjem; svetlikajoče se ivje
● ekspr. glavo mu je pobelilo ivje njegovi lasje so postali sivi, beli
izdólbsti -dólbem [u̯b] dov., izdólbite in izdolbíte (ọ́) izrezati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj: izdolbsti les; izdolbsti z dletom / tudi drobne kaplje počasi izdolbejo kamen
// z dolbenjem narediti, izoblikovati: izdolbsti korito iz hrastovega debla; izdolbsti luknjo v kamen; pren. solze so ji izdolble globoke črte pod očmi
izhlapljív -a -o prid. (ī í) redko hlapljiv: izhlapljiva snov, tekočina
izhóden -dna -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na izhod: izhodna odprtina; izhodna vrata / izhodna kontrola
    ♦     elektr. izhodni signal signal na izhodu naprave; izhodna informacija množica vrednosti, ki jo (elektronski) računalnik po obdelavi izda; izhodna napetost napetost na izhodu naprave ali generatorja
  2. 2. iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne: četa se je vrnila na izhodni položaj; izhodna točka / izhodna postaja / nafta je za mnoge kemične izdelke izhodna snov / izhodna oblika bivališč prvotna
izlóček -čka m (ọ̑) 
  1. 1. nav. mn., biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne: maščobni, sluzasti izločki; neprijeten vonj izločkov / kožni, telesni izločki; izloček bobrove žleze / izločki iglavcev
  2. 2. redko izmeček, izvržek: v tovarni so zmanjšali odstotek izločkov / počuti se kot izloček družbe
izločína -e ž (í) biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne; izloček: koristne, škodljive izločine; apnenčaste izločine mehkužcev / dišeča izločina iz bobrove žleze; pren., ekspr. industrijske izločine so že precej uničile rastlinstvo
izločíti in izlóčiti -im dov. (ī ọ́) 
  1. 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti; s sušenjem izločiti vodo iz sadja / naše internirance so izločili iz transporta / cenzura je izločila nekaj pesmi; iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov / publ. izločiti sredstva za izobraževanje
    ●     publ. virusa raka še niso izločili osamili, izolirali
    // napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje; izločiti tovornjake iz prometa / izločiti tuje vplive odpraviti, odstraniti
    // s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa: izločiti sladkor iz raztopine
  2. 2. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: avtor je ta problem izločil; iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času / knjiž. kritik je izločil iz dela poglavitne motive posebej imenoval, obravnaval
  3. 3. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti: zaradi tega dejanja so ga izločili; sam se je izločil iz družbe
  4. 4. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega: zdravniška komisija ga je izločila; na naboru so ga izločili; izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe
  5. 5. oddati snovi iz celic ali iz telesa: človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja
    ♦     mat. izločiti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; šport. izločiti igralca, moštvo zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanje
izločnína -e ž (ī) biol. snov, ki jo izločajo celice, navadno žlezne; izloček: izločnine nekaterih žuželk so strupene / izločnine kožnih žlez
izluževáti -újem nedov. (á ȗ) kem. izločevati snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: s toplo vodo izluževati olje iz semen; izluževati iz čresla strojilno snov
izlúžiti -im, in izlužíti in izlúžiti -im tudi zlúžiti -im, in zlužíti in zlúžiti -im dov. (ū ȗ; ī ú) 
  1. 1. kem. izločiti snov iz trdnih ali tekočih zmesi s topilom tako, da se pri tem kemično ne spremeni: izlužiti sladkor iz sladkorne pese, tanin iz lesa; izlužiti s kislino; v vodi se zelenjava izluži
  2. 2. redko izdolbsti, izprati: voda je izlužila skalo
    ♦     agr. izlužiti vinsko posodo oprati jo z lugom, sodo, vročo vodo; les. izlužiti les z namakanjem lesa v vodi mu izboljšati nekatere fizikalne lastnosti
izlužnína -e ž (ī) kem. snov, dobljena z izluževanjem: izlužnine iz zdravilnih zelišč
izmenjálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) v zvezah: kem. ionski izmenjalec snov, ki del svojih ionov zamenja z ioni dodanega elektrolita; strojn. izmenjalec toplote naprava, v kateri prehaja toplota od enega toka snovi skozi tanko kovinsko steno k drugemu toku snovi; prenosnik toplote
izolánt -a m (ā á) elektr. snov, ki ne dopušča prehajanja električnega toka: porcelan je dober izolant; uporaba izolantov v elektrotehniki
izolátor -ja m (ȃ) snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: uporabljati asfalt za izolator v gradbeništvu; toplotni, zvočni izolator / steklo in porcelan sta dobra (električna) izolatorja
// elektr. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov: izdelovati, nameščati izolatorje; jantarni, keramični, porcelanasti, stekleni izolatorji / jajčasti, kapasti, paličasti izolator; nizkonapetostni izolator
♦ agr. priprava za izoliranje rastlin
izolírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi, osamiti: izolirati bolnike z nalezljivimi boleznimi; izolirati osumljenca
    // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: izolirati otroka; nasprotne države so jih hotele izolirati; posameznike so poskušali izolirati / publ. izolirati intelektualce od množic ločiti, odtrgati; pren., publ. problema ne smemo izolirati
  2. 2. obdati, premazati s snovjo, z materialom, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka: izolirati električno napeljavo; izolirati prostore pred hrupom; izolirati stene z bitumenom; toplotno, zvočno izolirati
  3. 3. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: izolirati bakterije; izolirati element iz minerala
    ♦     šah. izolirati kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve; voj. izolirati bojišče onemogočiti oskrbovanje bojišča
izolíren -rna -o prid. (ȋ) s katerim se izolira: izolirna obloga; pred visoko temperaturo ga je varovala posebna izolirna plast v obleki; izolirna snov / izolirni postopek; izolirna lepenka tanek ploščat izdelek, navadno lepenka, prepojen, premazan z bitumenom ali katranom
♦ elektr. izolirni trak trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; izolirna cev cev za električno napeljavo; izolirne klešče klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirne rokavice rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirno olje; med. izolirna soba soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo
izoprén -a m (ẹ̑) teh. naravna ali umetna snov, ki je osnovna sestavina kavčuka: polimerizacija izoprena v kavčuk
izotrópen -pna -o prid. (ọ̑) fiz. ki ima v različnih smereh enake fizikalne lastnosti, enakosmeren: izotropna snov
♦ min. optično izotropen ki v vseh smereh enako lomi svetlobo, enolomen
izpírek -rka m (ȋ) knjiž., redko izprana snov: izpirek se nabira v jarku
♦ med. izpirek iz želodca
izpíten -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izpit: izpitna snov; izpitno vprašanje / izpitni pogoji, predpisi / izpitna komisija
♦ šol. izpitni rok rok za opravljanje izpitov; jesenski, junijski, redni (izpitni) rok
izprášati tudi izprašáti -am tudi sprášati tudi sprašáti -am dov., tudi izprášala tudi sprášala (á á á) 
  1. 1. z vpraševanjem poizvedeti: izprašal je sina, kod je hodil; natančno, temeljito so ga izprašali o vsem; star. izprašati po novicah povprašati
    ●     ekspr. izprašaj si malo vest, če nisi tega tudi sam kriv premisli
  2. 2. z vprašanji ugotoviti, preveriti kandidatovo znanje: izprašati učenca; izprašati iz matematike; izprašati pri izpitu
  3. 3. zaslišati: izprašati obdolženca, pričo / navzkrižno izprašati
izpraševálen tudi spraševálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izpraševanje: izpraševalna snov / izpraševalna komisija izpitna komisija
// zapornika so pripeljali v izpraševalno sobo
izpraševáti1 -újem tudi spraševáti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z vpraševanjem poizvedovati: oče izprašuje otroke; izpraševati za dan odhoda, za pot; izpraševal je za domače; nikar me ne izprašuj o tem; izpraševati po počutju, podrobnostih; prijazno, radovedno izpraševati / izprašuje me z očmi
  2. 2. z vprašanji ugotavljati, preverjati kandidatovo znanje: izpraševati učence vso uro / izpraševati matematiko; izpraševati pri izpitu / izpraševati vso snov, iz vse snovi; izpraševati za ocene; izpraševati pri izpitu
  3. 3. zasliševati: izpraševati priče; takrat so izpraševali med mučenjem
izrabljív -a -o prid. (ī í) ki se da izrabiti: izrabljivi prostori; izrabljiva snov
izvíren -rna -o prid., izvírnejši (ȋ) 
  1. 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge: izvirna domislica, misel, zamisel; izvirna interpretacija pesmi; poiskati izvirno rešitev problema; snov povesti je izvirna / izviren mislec, pesnik; prizadeva si, da bi bil izviren
    // ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: izviren človek / njegovo življenje je bilo precej izvirno / redko nosil je izvirno pokrivalo nenavadno
  2. 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: izviren roman; izvirna literatura; izvirna proza; izvirno besedilo pesmi / prevod je narejen po izvirni angleški izdaji / predložiti izvirno listino izvirnik
  3. 3. prvoten, osnoven: izvirni pomen besede; izvirna kakovost surovin / vsi ti plesi niso izvirni pristni, pravi
  4. 4. nanašajoč se na izvir: izvirna voda / izvirni del reke
    ♦     ekon. izvirni dohodek dohodek, ki se ustvarja v proizvodnji; jur. izvirni dokaz dokaz iz neposrednega vira; izvirna pravica pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika; rel. izvirni greh greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo
izvléček -čka m (ẹ̑) 
  1. 1. trdna ali sirupu podobna snov, dobljena z ekstrakcijo: izvleček vina; izvleček iz zdravilnih zelišč, živalskih žlez / alkoholni dobljen z alkoholom, vodni izvleček dobljen z vodo; mesni izvleček; rastlinski, tobačni izvleček
  2. 2. kratka vsebina, povzetek: prebrati izvleček iz predsednikovega poročila / navesti nekaj izvlečkov iz kritike / predavanje ni bilo objavljeno v celoti, ampak v izvlečkih
  3. 3. redko, navadno s prilastkom dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa; izpisek: izvleček iz matične knjige
    ♦     muz. klavirski izvleček priredba instrumentalne ali vokalno-instrumentalne skladbe za klavir; tisk. barvni izvleček filmski posnetek ene barve iz določene barvne slike
izvŕtek -tka m (ȓ) nav. mn. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: iz lukenj, ki jih delajo črvi, se usipajo izvrtki
♦ gozd. izvrtek iz debla, drevesa izvrtan čep lesa za določanje drevesne starosti in prirasta
izvrtína -e ž (í) 
  1. 1. luknja, ki nastane z vrtanjem: narediti, obdelati izvrtino; vtakniti razstrelivo v izvrtino; koničasta, stožčasta izvrtina; globina, premer izvrtine / žarg., avt. izvrtina valja premer
  2. 2. zdrobljena snov, ki nastane pri vrtanju: odstranjevanje izvrtine
izžarévati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. oddajati toploto: ogrete skale izžarevajo / peč izžareva vročino
    // publ. oddajati valove, delce, sevati: radioaktivna snov izžareva / antena izžareva v tej smeri zelo malo moči
  2. 2. ekspr. kazati, izražati: njen nastop izžareva veselje do življenja
    // kazati se, širiti se: iz dela izžareva velika umetniška moč
  3. 3. med. širiti se z obolelega dela telesa na bližnje dele: pri žolčnem napadu izžareva bolečina pod levo lopatico
japónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Japonce ali Japonsko: japonski jezik; japonska industrija / japonska moda / poljud. japonska goba rumenkasta zdrizasta snov, ki jo sestavljajo bakterije in glive kvasovke, strok. kombuša
♦ papir. japonski (svileni) papir tanek papir, izdelan iz dolgih vlaken eksotičnih rastlin; tekst. japonska svila zelo tanka enobarvna ali potiskana tkanina iz prave svile, tkana v platneni vezavi; vrtn. japonski hmelj okrasna rastlina z ovijajočim se steblom in razdeljenimi svetlo zelenimi listi, Humulus japonicus; japonski macesen macesen z rumenkasto zelenimi storžki, Larix leptolepis; japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; japonska kutina okrasni grm, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Chaenomeles japonica; japonska nešplja grmičasta lončna rastlina z velikimi, spodaj močno dlakavimi listi, Eriobotrya japonica
jédek -dka -o prid., jédkejši (ẹ́) 
  1. 1. ki najeda, razjeda snov ali tkivo: jedki plini, strupi; jedka snov, tekočina
    ♦     kem. jedke kemikalije
  2. 2. ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: jedek človek; z njim je bil jedek; postati jedek in hud
    // ki izraža nenaklonjenost, nedobrohotnost: zatekajo se k jedkemu humorju in ironiji; jedki prepiri; jedek smehljaj / jedke karikature
  3. 3. knjiž. ščemeč, oster, rezek: jedek dim, mraz; jedki vbodljaji / jedka bolečina
jedkovína -e ž (í) sredstvo za jedkanje: jedkati z jedkovino; jedkovina za jedkanje litografskega kamna
// redko jedka snov: poškodba, zastrupitev z jedkovinami
jêdrn -a -o prid. (ē) 
  1. 1. nanašajoč se na (celično) jedro: jedrna snov / jedrni sok tekoča sestavina celičnega jedra; jedrna mrenica mrenica, ki obdaja jedro
  2. 2. nanašajoč se na jedro sploh: jedrna vsebina / redko jedrna energija jedrska
  3. 3. redko čvrst, krepek: jedrn mož
jedrnàt -áta -o prid. (ȁ ā) 
  1. 1. ki z malo besedami pove bistveno: jedrnat članek, govor / jedrnat stil; jedrnato izražanje / nav., ekspr. on je kratek in jedrnat
    // vsebinsko bogat, tehten: kratki in jedrnati stavki / jedrnate misli
  2. 2. star. čvrst, krepek: jedrnati prebivalci / nabirati mlade, jedrnate gobe
  3. 3. min. ki ima zelo drobna zrna: jedrnata snov / jedrnata sadra
jêdro -a s (é) 
  1. 1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo; jedro in lupina / redko tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez jedra (T. Svetina)
    // notranji, središčni del česa sploh: betonsko jedro stebra; jedro vrvi je iz žice / razpoke vodijo v jedro ognjenika
  2. 2. navadno s prilastkom največji ali najpomembnejši del česa: našteti proizvodi so jedro naše kovinske industrije; jedro prebivalstva so v mestih predstavljali obrtniki; jedro reprezentance, sporeda, sprevoda / jedro naselja
    // kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: ugotoviti, v čem je jedro problema, spora; približati se jedru stvari; najti pot do jedra pojavov; prodreti v jedro narodnosti / ekspr. k jedru, nič besedičenja k bistvu
    // oče in sin sta v jedru enakega značaja
    // najdejavnejša, vodilna skupina kakega kolektiva, skupnosti: vodstvena jedra komisij; najeli so nekaj ljudi, ki bodo jedro bodočega konservatorija; proletarske brigade so postale udarno jedro narodnoosvobodilne vojske / v boju med obema odklonoma se je izoblikovalo vodilno jedro gibanja
  3. 3. publ., navadno s prilastkom določena vsebina v kaki stvari, zlasti njene glavne značilnosti: izluščiti idejno jedro revije; miselno jedro individualizma; problemsko jedro novele ni bilo opaženo / bajke so tvorba žive fantazije brez stvarnega jedra vsebine
    // knjiž. tehtna vsebina: njegova misel ima jedro; ni brez jedra, kar je povedal
    // knjiž. osnovna nravstvena, nazorska načela koga: poglobiti se v duha in jedro dobrega pisatelja; v jedru je še nepokvarjen; zdravo jedro človeka, naroda / Prešernov svet je v svojem jedru globoko človeški / pretiran, a v jedru zdrav idealizem
  4. 4. kar je osnova, izhodišče kakega dogajanja, česa sploh: zrnca prahu so lahko jedra najrazličnejših procesov v atmosferi / tedaj so nastala prva naselitvena jedra središča
    // omenjeno delo vsebuje tri dramska jedra
  5. 5. fiz., kem., navadno v zvezi atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma: helijevo, uranovo jedro; radioaktivna atomska jedra; raziskovati zgradbo atomskega jedra
  6. 6. biol., navadno v zvezi celično jedro z mrenico oddeljeni del celice, navadno kroglaste oblike, ki je za obstoj celice nujno potreben: jedro se razpolovi; sestava celičnega jedra; spojitev celičnih jeder
  7. 7. teh. kar se namesti v formo, da nastane v ulitku votlina: namestiti, oblikovati jedra
  8. 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do jedra popolnoma, čisto: spoznali so ga do jedra; do jedra pokvarjen človek
    ●     knjiž. iti, priti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; publ. spoznali so, da gre v jedru za povečanje človekovih sposobnosti pravzaprav, dejansko; redko v vsaki stvari je jedro resnice zrno
    ♦     arheol. jedro ostanek prodnika ali gomolja, od katerega so bili odbiti večji kosi kamnine; astr. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi; elektr. (magnetno) jedro feromagnetni del magnetnega kroga; del magnetnega kroga, ki ga navadno obdaja navitje; geol. jedro vzorec kamnin, ki se dobi iz vrtin pri vrtanju; kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; zemljino jedro središčni del zemeljske oble; les. jedro trdnejši, gostejši les v sredini debla; lit. jedro osrednji, najpomembnejši del kakega dela, v katerem je podana njegova glavna vsebina; metal. kristalizacijsko jedro majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina; kristalizacijska kal; meteor. jedro nizkega zračnega pritiska območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; jedro hladnega zraka območje z najhladnejšim zrakom v območju hladnega zraka; num. jedro novca žlahtna kovina v novcu; teh. jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; um. jedro kapitela kompaktni del kapitela brez okrasja; urb. mestno jedro del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami; jedro mesta prvotni, stari del mesta; usnj. jedro koža s hrbta živali ali usnje iz te kože; srednja plast kože
jêdrski -a -o prid. (ē) 
  1. 1. nanašajoč se na pozitivno naelektren središčni del atoma: jedrske raziskave / jedrska energija / jedrski inštitut / jedrska fizika fizika, ki raziskuje atomsko jedro
    ♦     fiz. jedrska reakcija reakcija med atomskimi jedri ali med atomskim jedrom in osnovnimi delci; jedrske sile sile, ki delujejo med protoni in nevtroni; jedrsko gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija
  2. 2. nanašajoč se na izkoriščanje atomske energije: ladja na jedrski pogon; jedrska bomba; jedrska elektrarna / raketno oporišče z jedrskim orožjem / prepoved podzemeljskih jedrskih eksplozij eksplozij jedrskih bomb
    // nanašajoč se na jedrsko orožje: jedrsko oboroževanje / jedrska vojna / publ. spopad med jedrskimi silami
jemáti jêmljem nedov., jemljíte; jemál (á é) 
  1. 1. delati, da prehaja kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: delavci so jemali orodje in odhajali; jemali so ji jabolka iz rok in jedli; pazljivo je jemala denar od kupca; garderoberka je z eno roko jemala obleko, z drugo pa dajala listke / jemati kri z brizgalko; jemati vzorce kamnin / jemati zrnje v dlani prijemati, zajemati; jemati otroka v naročje, pribor v roke / jemati denar na posodo; jemati zemljo v zakup
    // delati, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: na pot jemlje le najnujnejše; otrok ne smete jemati v gostilno / na potovanja jemlje s seboj tudi družino / ne jemlji dežnika, saj bo sonce
    // prevzemati, dvigati: kupci so jemali blago pri posebnem okencu; med njegovo odsotnostjo je jemala plačo zanj / dopust navadno jemlje za mesec avgust
  2. 2. delati, da prehaja kaj k osebku navadno v posest
    1. a) kar se mu da, ponudi: dajati je bolje kot jemati; jemati darila, podkupnino; nerad je jemal podporo od staršev
    2. b) kar je na razpolago: jemal je le dobro blago; za tako nalogo je jemal le najpogumnejše / pog. spet jemljejo borovnice odkupujejo
      // turisti jemljejo najraje sobe ob morju najemajo; jemati na vlaku drugi razred
    3. c) kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah jemal dragocenosti; mlinarji so jemali preveliko merico; če jim niso dajali, so jemali s silo; jemati si vedno več pravic, svobode / kot grožnja otrokom poredne otroke jemljejo cigani / jemati davke, obresti zahtevati
      // evfem. še kot otrok se je naučil jemati krasti
      // star. jemali so trdnjavo za trdnjavo zavzemali, osvajali
    4. č) zaradi pravil igre: pri kvartanju je zmeraj jemal / jemati s kraljico kmete izločati jih iz igre
  3. 3. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: pred poukom je jemala otrokom igrače, da bi pazili; s silo so jim jemali orožje iz rok / jemati staršem otroke / jemali so jim čine, naslove, pravice / jemati ljudem delo, zaslužek
    // povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: jemali so bogatim in dajali revnim; kri so mu jemali, ne pa dajali / družabno življenje jim jemlje dosti časa; jemati komu pogum, ugled, voljo / sosednja hiša nam jemlje svetlobo; plevel jemlje zemlji hranilne snovi / ekspr. povodnji so jim jemale pridelke
  4. 4. povzročati, delati, da je česa manj ali ni več: jemati od celote; jemal je in dodajal, dolker ni bila mera točna / na enem koncu vrta je prst jemal in jo nosil na drugega; pomladansko sonce jemlje sneg tali; na tem bregu voda material jemlje odnaša
    // ekspr. pomladi in jeseni so jemale bolne ljudi spomladi in jeseni so navadno umirali
    // ekspr. delati, povzročati, da kdo postaja bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vidno jemala; brezoseb. nisem mu mogel pomagati, čeprav sem videl, kako ga jemlje
  5. 5. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejemati
    1. a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju spet jemljejo nove delavce; na tej šoli bodo jemali le odlične učence / takih fantov ne jemljejo v svojo družbo / jemati abonente na hrano in stanovanje; jemati absolvente v službo
    2. b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: po prvem bodo spet jemali v čiščenje; jemati čevlje v popravilo / jemati kaj v obravnavo, pretres obravnavati kaj; jemati okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
      // delati, da pride kdo z osebkom v kak odnos: pogostoma so jo jemali za botro; bajtarske sinove so takrat jemali za hlapce / knjiž. jemati koga v zakon poročati se s kom; jemali so jih za žene se poročali z njimi
  6. 6. s prislovnim določilom delati, da pride kaj z določenega mesta: jemati z loparjem kruh iz peči; jemati opeko s strehe, verižico z vratu / spomladi jemljejo repo iz jame
    // delati, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: zaradi revščine so morali jemati otroke iz šol / jemati obleko iz čiščenja, prtljago iz garderobe / jemati denar iz obtoka; zaradi poostrene cenzure so začeli jemati s programa najboljša dela
  7. 7. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: denar za plače so jemali iz dotacij; jemati izraze iz živega govora; rastlina jemlje hranilne snovi iz zemlje črpa, dobiva; ekspr. le kje bo jemal, da bo vse vrnil; odkod jemlje dobro voljo, da se zmeraj smeje / celo leto je jemal zelenjavo pri nas, pa je še ni plačal; pog.: knjige jemlje v knjižnici si izposoja; kavo jemlje zmeraj v isti trgovini kupuje, nabavlja
  8. 8. pog., z oslabljenim pomenom delati kaj za predmet dela: pri čiščenju je jemala preveč tal, da bi delo temeljito opravila; kosci so jemali vsakič po četrt travnika / tekla je po stopnicah in jemala po dve hkrati preskakovala
    // v zvezi z za uporabljati, imeti: za osnovo jemlje grob material; za svoje slike jemlje vedno le motive iz narave
    // predelovati (pri pouku), obravnavati: pri zgodovini jemljejo preseljevanje narodov; tega še niso jemali / žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov
  9. 9. s prislovnim določilom načina imeti določen odnos do česa: tega opozorila ne smete jemati za šalo; ekspr. njegove besede jemljejo za čisto resnico; jemati kaj resno, tragično; jemati njegovo odločitev kot nespremenljivo dejstvo / jemati pravo kot skupek predpisov / jemati koga za zgled
  10. 10. delati, da pride kaj v telo: jemlje tablete proti glavobolu; zdravilo jemljite v predpisani količini; jemati kapljice uživati jih
    // jemati kapljice za oči kapati si jih v oči
  11. 11. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: jemati mero za zavese; star. jemati slovo (od koga, česa) poslavljati se
    ●     pog., ekspr. vse jemlje hudič, vrag vse propada; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; pog., ekspr. stroji so jemali konec na dežju se kvarili, uničevali; pog., ekspr. čisto sam konec jemlje umira; pog. avtobus jemlje potnike na vseh postajah se ustavlja, da potniki vstopijo; to drevo jemlje preveč prostora zavzema; žarg. jemal je ure iz angleščine privatno se je je učil; pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; besede mi je jemal z jezika, iz ust govoril je prav to, kar sem hotel govoriti jaz; ekspr. njenega imena ne smeš jemati na jezik omenjati, izgovarjati; ekspr. jemati koga na muho, na piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. jemati krivdo, odgovornost nase biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; ekspr. jemljem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; star. delal se je, kakor da ga ne jemlje v mar se ne meni zanj; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; to knjigo je večkrat jemal v roke jo prebiral, bral; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; jemati koga v varstvo, zaščito (pred kom, čim) braniti ga, varovati ga; ekspr. jemlje resnico v zakup misli, da jo samo on pozna; jemati rezultate ankete s pridržkom ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; nižje pog. jaz bom pel naprej, ti boš pa jemal čez z višjim glasom spremljal melodijo; žarg. jemati (zanke) dol snemati; pog. jemati besedo nazaj preklicevati obljubo, sklep, izjavo; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjavajo, ne sprejemajo; žarg. previsoko jemlješ poješ, igraš previsoke tone; zastar. sod je jemal dobrih petdeset litrov meril, držal; knjiž. jemati si ženske imeti z njimi spolne odnose; pog. to si preveč jemlje k srcu zaradi tega se preveč žalosti, vznemirja
kadívo -a s (í) snov, ki (pri tlenju) dela, razširja dim: za dimljenje čebel uporabljajo drevesne gobe in druga kadiva / ekspr. kadilci so ostali brez kadiva cigaret, tobaka
káfra -e ž (ȃ) zelo dišeča, hlapljiva, mastna kristalna snov: mazilo iz kafre; vonj po kafri; izginiti kot kafra / pog. mazati se s kafro kafrnim oljem
kakávov -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kakav ali kakavovec: kakavovo seme; kakavova zrna / kakavov prah kakav; kakavovo maslo belo rumena snov, ki se uporablja v slaščičarstvu, kozmetiki in zdravilstvu
// kakavova potica
kalcinírati -am nedov. in dov. (ȋ) kem. segrevati, žgati trdno snov do kemijskega razkroja: kalcinirati rudo
kalúp -a m (ȗ) 
  1. 1. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: izdelovati kalupe; leseni, mavčni kalupi; kalup v tleh / vlivati v kalup / kalup za zidake
    ♦     teh. peščeni kalup
  2. 2. nav. ekspr. ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec: umetnost je zavrgla vse kalupe / verze je hotel preliti v neki metrični kalup / hotel jo je oblikovati po svojem kalupu
kamén -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki je iz kamna; kamnit: kameni most; kamena miza; kameno orodje
● zastar. kameno olje nafta
♦ arheol. kamena doba predzgodovinska in prazgodovinska doba ob začetku kvartarja; mlajša kamena doba; geol. kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; min. kamena strela; zool. kamene korale
kámen -mna m (á) 
  1. 1. trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja: kamen se drobi, se kruši, razpoka; dež izpira kamen; oster, trd kamen; kamen in pesek; gluh kakor kamen popolnoma gluh; molči kot kamen; mrtev kot kamen / izklesati (kip) iz kamna; vklesati, vrezati v kamen / ekspr. kamor se ozreš, povsod sam kamen kamnit, skalnat svet; kamenje
    // drobljeni, lomljeni kamen; lahki kamen lehnjak; sekira iz kamna kamnita sekira
    // kos te snovi: metati kamne v vodo; vreči, zagnati kamen; zvaliti kamen s poti; debel, okrogel, težek kamen; pregraja iz kamnov / brusiti, obdelovati kamne / zidal je v glavnem s kamnom uporabljal kamen kot gradbeni material
  2. 2. ekspr. kar povzroča veliko skrb, nadlogo: ko je to izvedel, se mu je kamen odvalil od srca; kamen mu leži na duši
  3. 3. s prilastkom kos te snovi, pripravljen za določen namen: postaviti brusni kamen; mejni kamen; mlinski kamen za mletje žita, narejen v obliki kolobarja
    // kilometrski, obcestni kamen; kresilni kamen kremen; nagrobni kamen nagrobnik; okrasni kamen / napisni kamen z vklesanim napisom
    // kamen modrosti, modrijanov po verovanju alkimistov s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro
  4. 4. v zvezi drag(i) kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit: razstava dragih kamnov; biseri in dragi kamni / dragi in poldragi kamni / pog. prstan z rdečim kamnom z dragim ali poldragim kamnom rdeče barve
    ●     ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; ekspr. joka, da bi se je kamen usmilil zelo; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; pog. na grob so mu postavili kamen nagrobnik; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; nar. mleti na bel(i), na črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; star. hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; ekspr. preizkusni kamen česa, za kaj kar služi za presojanje uspešnosti, pravilnosti, resničnosti česa; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. kamen spotike s čimer ljudje niso zadovoljni, kar kritizirajo; žarg., um. razstava kamna umetniških izdelkov iz kamna; ekspr. imeti srce iz kamna biti neusmiljen, nesočuten; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
    ♦     agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; arheol. votivni kamen s posvetilnim napisom; med. ledvični kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki je v seču; zobni kamen; obrt. preizkusni kamen kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; rel. kropilni kamen kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu; krstni kamen kamnita posoda s krstno vodo za krščevanje; strojn. kotelni kamen kotlovec; zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju
kanálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kanal: kanalski smrad / kanalski odtok / kanalske cevi; kanalska mreža kanalsko omrežje
♦ teh. kanalska sušilnica sušilnica, pri kateri se snov, ki se suši, pomika skozi sušilno komoro
kapljevína -e ž (í) knjiž. kar se nakaplja: v posodi se zbira kapljevina
♦ fiz. snov, ki nima sama svoje oblike, ima pa gladino
kápsula -e ž (ȃ) 
  1. 1. zdravilo v želatinastem ali škrobnem ovoju: pogoltniti kapsulo; kapsule in tablete / prodajati zdravilo v obliki kapsul / ricinusovo olje v kapsulah
  2. 2. teh. del vesoljske ladje brez osnovnih potisnih raket: kapsula z dvema članoma posadke / kapsula vesoljske ladje / kapsula pristane na luni lunarni modul
  3. 3. anat., navadno s prilastkom tkivo, ki ovija kak organ; ovojnica: ledvična, sklepna kapsula
    ♦     biol. bakterijska kapsula trdna ali sluzasta snov, s katero se obdajo nekatere bakterije, bakterijska ovojnica
karamél -a m (ẹ̑) gastr. rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; praženi sladkor, žgani sladkor: raztopiti karamel; obarvati, prevleči s karamelom
karamelizírati -am nedov. in dov. (ȋ) spreminjati v karamel: karamelizirati sladkor / snov (se) karamelizira
karbamíd -a m (ȋ) kem. brezbarvna kristalna snov, ki je v seču; sečnina: umetno pridobivati karbamid; uporabljati karbamid za umetna gnojila
karból -a m (ọ̑) poljud. kristalna, v vodi topna snov, izvedena iz benzena z zamenjavo enega atoma vodika s hidroksilno skupino, strok. fenol: razkužiti s karbolom; vonj po karbolu
// raztopina te snovi: umiti si roke s karbolom
karcinogén -a m (ẹ̑) med. karcinogena snov: ugotavljanje karcinogenov v tobaku
karcinogén -a -o prid. (ẹ̑) med. ki povzroča raka, rakotvoren: karcinogena snov
kášast -a -o prid. (á) ki je po sestavi, obliki podoben kaši: uživati kašasto hrano / kašasta snov
♦ agr. kašasti sok sadni sok iz zdrobljenih, zmletih sadežev
katalizátor -ja m (ȃ) 
  1. 1. kem. snov, ki spremeni hitrost kemične reakcije, ne da bi se pri tem spremenila ali postala sestavni del produkta reakcije: uporabljati za sintezo katalizator; pospešiti reakcijo s katalizatorjem / prisotnost katalizatorja
    ♦     teh. platinski katalizator porozna ploščica, ki je prevlečena s platino za popolno oksidacijo ogljikovega monoksida
  2. 2. publ. pobudnik, usmerjevalec: omenjena ideja je bila katalizator, ob katerem so se združile različne skupine; čustveni katalizator / po revoluciji je bil delavski razred katalizator nove družbe
kávčuk -a m (ȃ) elastična snov, iz katere se z vulkanizacijo izdeluje guma: vulkanizirati kavčuk; duh po kavčuku / naravni kavčuk; sintetični kavčuk / pog.: plantaža kavčuka kavčukovcev; cevi iz kavčuka gumija, gume
kávstičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na kavstiko: kavstična tekočina / kavstična operacija
// knjiž. ki najeda, razjeda snov ali tkivo; jedek: kavstična tekočina
♦ kem. kavstična soda natrijev hidroksid
kazeín -a m (ȋ) biol., kem. sestavljena, v vodi netopna beljakovina: kazein koagulira
// agr. snov, ki se izloča pri kisanju mleka, sirnina: proizvodnja kazeina
♦ teh. močno, netopno lepilo, zlasti za les
kémičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na lastnosti in spremembe snovi: kemičen pojav; kemična sestava tal, vode; kemična zgradba; fizikalne in kemične spremembe / kemične lastnosti snovi / kemična energija / kemično gnojilo; kemična sredstva / kemična industrija, tovarna / kemični svinčnik svinčnik s kroglico in cevko, napolnjeno s posebnim barvilom; kemično črnilo / kemična čistilnica
♦ kem. (kemična) analiza ugotavljanje elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh; kemični element snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; element; kemični proces proces, pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; kemična prvina snov, ki se ne da kemično razstaviti na enostavnejše snovi; prvina; (kemična) reakcija reakcija, pri kateri se snov bistveno spremeni
// kemijski: kemični inštitut; kemični laboratorij; varuh kemične zbirke / pog. kemični inženir inženir kemije
keratín -a m (ȋ) biol., kem. beljakovinska snov, glavni sestavni del las, nohtov, rogov
kislína -e ž (í) 
  1. 1. kar dela kaj kislo: tekočina vsebuje preveč kisline / ugotoviti količino kisline v snovi kislost snovi
    // kislina ji škoduje
    // nav. ekspr. kisla tekočina, zlasti pijača: ne bom pil te kisline
  2. 2. kem. snov, ki tvori z bazami soli in reagira kislo: biti obstojen, odporen proti kislinam; jedka kislina; močna, razredčena kislina; vodne raztopine kislin; kisline in lugi / anorganske, organske kisline; askorbinska kislina brezbarvna, kristalna, v vodi lahko topna snov kislega okusa; citronova kislina organska kislina, ki jo vsebuje sok limone; čreslova kislina organska kislina, ki se tvori med strojenjem; dvobazna kislina; mlečna kislina organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja; ogljikova kislina; solna kislina vodna raztopina vodikovega klorida
    ♦     agr. jabolčna, vinska kislina; med. želodčna kislina solna kislina, ki jo izločajo posebne želodčne celice
klejíti -ím tudi kléjiti -im nedov. (ī í; ẹ̑) premazovati s klejem: klejiti deske
♦ papir. klejiti papir obdelovati papir, papirno snov s klejnimi sredstvi; tekst. klejiti nit, platno prepajati nit, platno s klejem
klìk medm. (ȉ) posnema glas pri udarcu, trku ob trdo snov: klik, klik, so se zadevale kroglice / pritisne na žepno uro, klik, in pokrovček se odpre
klóramín -a m (ọ̑-ȋ) kem. organska snov, ki se uporablja zlasti za razkuževanje in razbarvanje
koagulírati -am nedov. in dov. (ȋ) kem., med. prehajati iz koloidne raztopine v želatinasto snov; skrknjevati, strjevati se: albumin pri pasteriziranju koagulira / mleko koagulira; preh. formaldehid koagulira beljakovine
kolíčnik -a m (ȋ) 
  1. 1. število, ki izraža razmerje med dvema količinama, vrednostma: ugotoviti količnik; povprečni količnik prirastka prebivalstva
  2. 2. mat. število, ki se dobi pri deljenju: izračunati količnik
    ♦     fiz. lomni količnik količina, ki pove, kako se lomi svetloba pri prehodu iz zraka v določeno snov; šport. količnik razmerje med številom danih in prejetih golov
koloíd -a m (ȋ) kem., min. naravna ali umetna snov v amorfni obliki, ki v raztopini ne prehaja skozi membrano: koagulacija koloidov / hidrofilni koloidi
kombúša -e ž (ú) bot. rumenkasta, zdrizasta snov, ki jo sestavljajo bakterije in glive kvasovke
kompákten -tna -o prid., kompáktnejši (ȃ) 
  1. 1. ki sestoji iz trdno sprijete snovi, gost: razmočena snov je manj kompaktna / kompaktna zgradba zemlje / kompaktno tekstilno blago trdno, močno
  2. 2. ki je enakih, istovrstnih sestavin; enovit, enoten: dežela je nacionalno popolnoma kompaktna / kompaktna poseljenost s kmečkim prebivalstvom / gradijo kompaktna naselja strnjena, zaključena
  3. 3. publ. nerazcepljen, enoten: impresionisti so nastopili kot kompaktna skupina / razbiti kompaktno večino stranke
  4. 4. knjiž. zgoščen, jedrnat: kompakten tekst; kompaktna epska pripoved
    ♦     anat. kompaktno kostno tkivo; les. kompaktni les les, ki ni bil poprej razčlenjen in potem umetno sestavljen; masivni les
koncentrát -a m (ȃ) snov, navadno trdna, dobljena z odstranitvijo (večjega dela) tekočine in odvečnih sestavin: mesni, paradižnikov koncentrat; koncentrat iz zelenjave / povečana poraba jušnih koncentratov
// metal. ruda, iz katere je odstranjen večji del nekakovostnih sestavin, obogatena ruda: predelava surovin v koncentrate / cinkov, svinčev koncentrat
♦ agr. umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi
koncéntričen tudi koncêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) 
  1. 1. ki ima isto, skupno središče, istosrediščen: satelita se gibljeta v koncentričnih krogih; koncentrične razpoke v steklu / mesto je zasnovano po koncentričnem načrtu
  2. 2. ki je z več strani usmerjen k istemu cilju, na isto mesto: sovražnik se je odločil za koncentričen napad / koncentričen pritisk z vseh strani
    ♦     šol. koncentrična razvrstitev učne snovi razvrstitev učne snovi, pri kateri se ista snov obravnava na več stopnjah šolanja, vsakikrat bolj poglobljeno in razširjeno
kondenzírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh.  
  1. 1. povzročati prehajanje iz plinastega stanja v tekoče, utekočinjati: kondenzirati paro; zračna vlaga se je kondenzirala
  2. 2. z odstranjevanjem vode delati kako snov, navadno tekočo, (bolj) gosto; zgoščevati, gostiti: kondenzirati tekoče gorivo; kondenzirati seč / kondenzirati mleko evaporirati ga in mu dodajati sladkor; pren., publ. kratki prizori so kondenzirali dogodke
kontrást -a m (ȃ) kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega, nasprotje: v delu so izraženi močni kontrasti; scena je polna kontrastov; omiliti kontraste / kontrast med lažjo in resnico / v njegovi poeziji nastopa tema kot kontrast (k) luči / biti v kontrastu s čim / črno-beli kontrasti na portretu; močni kontrasti svetlobe in sence / barvni kontrasti
// ekspr., navadno s prilastkom kdor je (bistveno) drugačen: sin je pravi kontrast svojega očeta
♦ fot. kontrast izrazita razlika med črnim in belim, med svetlim in temnim na negativu, pozitivu; med. kontrast snov, ki ne prepušča rentgenskih žarkov; muz. učinek agogičnih kontrastov
kontrásten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kontrast, nasproten: kontrastna tipa; izrazita kontrastna figura / kontrastne barve
♦ med. kontrastna snov snov, ki ne prepušča rentgenskih žarkov
kópati tudi kopáti -am in -ljem nedov. (ọ́ á ọ́) v vodi odstranjevati umazanijo s telesa: mati kopa otroka; kopati bolnika; pogosto se umivati in kopati / ob reki kopajo konje
// dajati telo ali del telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: roko mora kopati dvakrat na dan; ozebline kopa izmenoma v topli in hladni vodi
♦ fot. kopati film imeti film v vodi, da se z njega odstranijo ostanki kemikalij; izpirati film
kopél tudi kópel -éli [druga oblika eu̯] ž (ẹ̑; ọ́ ẹ̑) 
  1. 1. dajanje (dela) telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: po kopeli se dobro počuti; ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi; kopeli v morju / zdravnik mu je predpisal kopeli / mrzla, topla kopel; sedeča kopel v sedežni kopalni kadi; zdravljenje z morskimi, peščenimi kopelmi
    // s prilastkom izpostavljanje (dela) telesa delovanju zraka, sonca, pare zaradi zdravljenja, krepitve: pripraviti parno kopel; sončna, zračna kopel
    ●     vznes. prišel je iz krvave kopeli hudega, težkega boja
  2. 2. zastar. toplice, zdravilišče: ženo in otroka je poslal v kopel; zelo obiskana kopel / palače s kopelmi kopališči
    ♦     agr. peščena, prašna kopel v pesku, prahu, ki mu je primešan prašek proti mrčesu; fot. kopel kemična raztopina za razvijanje filma; fiksirna kopel v kateri se kemično odstrani za svetlobo občutljiva snov z neosvetljenih delov filma; razvijalna kopel v kateri se s pomočjo kemikalij razvijajo osvetljeni deli filma; kem. kopel navadno tekočina, v kateri se s potapljanjem kemično in fizikalno obdelujejo trdne snovi, ali tak postopek; med. blatna kopel; teh. elektrolitna kopel ki vsebuje elektrolit
korepetírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. muz. vaditi, pripravljati za nastop soliste, zbor, orkester: korepetira v operi / korepetirati balet
  2. 2. nekdaj ponavljati s kom učno snov: zasluži s tem, da korepetira
korepetítor -ja m (ȋ) 
  1. 1. muz. kdor vadi, pripravlja za nastop soliste, zbor, orkester: dolgo je bil korepetitor pri baletu; zaposlen je kot korepetitor v operi
  2. 2. nekdaj kdor ponavlja s kom učno snov: preživljal se je kot inštruktor in korepetitor
kostnína -e ž (ī) anat. snov med kostnimi celicami: kostne celice izločajo kostnino / kompaktna, luknjičava kostnina; zobna kostnina kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; zobni cement
kovína -e ž (í) neprozorna, navadno trdna kovna snov s sijajem in dobro prevodnostjo: ulivati kovino; primesi v kovinah; prevleka iz kovine; industrija za predelavo kovin; les in kovine / barvaste ali neželezne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; rdeča kovina baker; železne kovine železo in železove zlitine
♦ kem. kovina element, ki tvori s kisikom bazični oksid in s kislinami sol; alkalijska kovina mehek, zelo lahek element kovinskega sijaja, na zraku in v vodi neobstojen; korozija kovin; metal. gnesti kovine oblikovati kovine s stiskanjem, valjanjem, vlečenjem; obdelovati kovino spreminjati obliko kovine z odrezovanjem; taniti kovino dajati kovini obliko tankih lističev; bela kovina zlitina bakra, kositra, svinca in antimona; čiste kovine brez kakršnihkoli primesi; lahke, težke kovine; mehke kovine z majhno trdoto; plemenite ali drage ali žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; redke kovine; lahko, težko taljive kovine; ugotavljati čistino kovine količino, odstotek čistih žlahtnih kovin v kovinah in zlitinah; min. samorodna kovina
kréda -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. snov za pisanje po večjih površinah, navadno v obliki podolgovatega predmeta: kupiti kredo; pisati s kredo na tablo; barvasta kreda; košček krede; škatlica kred; bled kot kreda / krojaška kreda; šolska kreda
    // petr. rahla usedlina iz hišic odmrlih luknjičark: kopati kredo / jezerska kreda usedlina iz drobcev apnenca in dolomita
  2. 2. um. mehek, navadno črn ali rjav risarski material: riše s kredo in ogljem / risba v kredi
    // risarska tehnika s takšnim materialom: kredo je opustil in začel z oljem
  3. 3. geol. obdobje mezozoika, v katerem so se razvili listavci in žužkojedi: jura in kreda
    ●     star. dobiti kaj na kredo na kredit, upanje
    ♦     obrt. snov za beljenje iz kaolina
kreménka -e ž (ẹ̄) 
  1. 1. petr. prsti podobna snov, ki vsebuje lupinice diatomej: plasti kremenke
  2. 2. knjiž. kremenjača: vojaki z bajoneti in kremenkami
kŕhek -a -o tudi -ó prid. (ŕ) 
  1. 1. ki se (rad) lomi, drobi: krhki tobakovi listi; krhka kamnina, rudnina; krhka kost; krhke veje drevesa; snov je porozna in krhka
    ♦     bot. krhka vrba vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis; gastr. krhko testo gneteno testo, ki vsebuje precej maščobe; gozd. krhek les; vet. krhko kopito
    // ekspr. ki nima več popolnosti svojih značilnosti: njegovo zdravje je zelo krhko / krhki upi; krhka sreča / krhki poslovni odnosi / krhek glas
  2. 2. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: krhka je in nežna / krhko otroško telo / ekspr. krhka lepota
kŕhkost -i ž (ŕ) lastnost, značilnost krhkega: krhkost listov; snov je značilna po krhkosti / krhkost sanj / pri vsej svoji krhkosti je še krepka
kristálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na kristal:
    1. a) veliki kristalni skupki; kristalna snov / kristalna oblika, ploskev / kristalna struktura / kristalni sladkor
    2. b) kristalna gora / čudovita kristalna palača
    3. c) v omari so se svetili kristalni kozarci; kristalno ogledalo
  2. 2. knjiž., ekspr. izredno čist, prozoren: kristalni vir; med gorami leži kristalno jezero / kristalne solze; pren. kristalen značaj
    // ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: kristalna čistost, prozornost vode / kristalni hlad
    ♦     fiz. kristalni mikrofon mikrofon, ki izkorišča električno napetost, povzročeno z deformacijo kristala; kem. kristalna voda voda, ki je v kristalu vezana na molekule; min. kristalna mreža shematični prikaz notranje zgradbe kristala; kristalno zrno kristal s pravilno notranjo zgradbo in nepravilno zunanjo obliko; teh. kristalno steklo svinčevo steklo, brušeno tako, da močno lomi svetlobne žarke
kristalíničen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kristal; kristalen: brezbarvna kristalinična snov / kristalinična zgradba
kristalíti -ím in kristáliti -im nedov. (ī í; ȃ) min. prehajati v kristalno obliko: ta snov rada kristali
kristalizátor -ja m (ȃ) 
  1. 1. kem. naprava, v kateri kaj kristalizira: prodati kristalizator; dati v kristalizator
  2. 2. kem. snov, ki pospešuje kristalizacijo drugih snovi: ta snov je dober kristalizator
  3. 3. publ., ekspr. kdor daje čemu dokončno, jasno obliko, podobo: idejni kristalizator / knežji dvori so postali kristalizatorji kulturnih prizadevanj
kristalizírati -am nedov. in dov. (ȋ) prehajati v kristalno obliko: ta snov kristalizira pri zelo nizki temperaturi / jod kristalizira v sivo črnih kristalih
kristaloíd -a m (ȋ) min. umetna snov v kristalni obliki, ki v raztopini prehaja skozi membrano: ločitev koloidov od kristaloidov
krmílo1 -a s (í) snov, ki je potrebna za rast in obstoj živalskega organizma: za krmilo so uporabljali moko / tovarna krmil
♦ agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi
krmívo -a s (í) redko snov, ki veča krmilnost1: ta snov ima v sebi mnogo krmiva
króna -e ž (ọ̑) 
  1. 1. okrogel okrasni predmet za na glavo kot znamenje vladarske oblasti: nositi krono; položiti krono na glavo; zlata krona; krona, obložena z dragimi kamni / cesarska, kraljevska krona / žezlo in krona / na ščitu je bila upodobljena krona
    // navadno s prilastkom kar je po obliki podobno temu predmetu: na glavi je imela krono iz cvetja; plesti kostanjevo krono / ekspr. krona bogatih las zelo veliko las, počesanih navzgor
  2. 2. ekspr. vladar, dvor: v državi so izvedli vojaški udar ob pomoči krone; moč cesarske krone; svetovalci krone
    // vladarski naslov: senat mu hoče podeliti krono; prevzeti krono
  3. 3. ekspr. monarhija, kraljevina: ozemlje angleške krone / zavladala jim je krona
  4. 4. ekspr., v povedni rabi, navadno s prilastkom izraža najvišjo stopnjo česa: to je krona njegovih prizadevanj; dogodek je bil krona vsega
  5. 5. krošnja: košata krona; krona cvetoče lipe
  6. 6. denarna enota nekaterih držav: šteti krone; preračunati vrednost blaga v krone / češka, danska, švedska krona
    ●     pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; vznes. krona stvarstva človek
    ♦     lov. krona najmanj trije parožki na vrhu jelenjega rogovja; med. krona del zoba nad dlesnijo; snov v obliki kapice za zavarovanje poškodovanega vidnega dela zoba; num. krona denarna enota v stari Avstriji z vrednostjo pol goldinarja; rel. trnova krona
kŕven -vna -o prid. (r̄) nanašajoč se na kri: krvni madež; pes teče po krvni sledi / narediti krvno preiskavo / krvno barvilo snov, ki daje rdečim krvničkam barvo in prenaša kisik v tkivo
// zelo vidne krvne žile / krvni sorodnik; krvno maščevanje
● Turki so pobirali krvni davek jemali s seboj dečke iz osvojenih dežel; publ. krvni davek izgubljena življenja v vojni, v prometnih nesrečah
♦ anat. jetrni krvni obtok; krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; biol. krvna ploščica; belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; jur. krvno sodstvo; med. krvni pritisk pritisk krvi na stene žil in srca; krvni serum tekočina, ki se izloči pri strjevanju krvi; izmeriti krvni sladkor količino sladkorja v krvi; krvni strdek poltrdna masa iz strjene krvi; krvna plazma; krvna skupina dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk; krvna slika rezultat preiskave belih in rdečih krvničk
kumarín -a m (ȋ) farm. bela, močno dišeča snov, katere spojine se uporabljajo proti strjevanju krvi: diši po kumarinu
kurívo -a s (í) gorljiva snov, s katero se kuri: kot glavno kurivo so uporabljali les / velika poraba kuriva
kužnína -e ž (ī) med. kužna snov: laboratorijska preiskava kužnine / odstraniti kužnino in drugo nesnago
kvás -a m (ȃ) 
  1. 1. snov iz kvasovk, navadno za vzhajanje testa: razdrobiti kvas; star, svež kvas; zamesiti testo brez kvasa, s kvasom / kupiti kos kvasa / tovarna kvasa / pivski kvas
    // ekspr. kar daje spodbudo, moč: te nove ideje so postale kvas socialistične preobrazbe / mladina je kvas revolucionarnega gibanja
    ●     ekspr. dežela je sedaj v kvasu ima vse možnosti za uspeh, uveljavitev
  2. 2. navadno v ruskem okolju osvežilna pijača iz rži, kvasa in slada: poln vrč kvasa
kvásija -e ž (á) bot. tropsko drevo, katerega les vsebuje posebno grenko snov, Quassia amara: uporabljati izvleček iz kvasije proti listnim ušem
laboratórijski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na laboratorij: laboratorijska oprema / laboratorijski izvidi, poskusi; laboratorijska analiza, preiskava / obvezne laboratorijske vaje študentov / pretežno laboratorijske znanosti / laboratorijski tehnik
♦ elektr. laboratorijski ampermeter; kem. laboratorijsko steklo steklo, odporno proti kemikalijam in temperaturnim spremembam; med. laboratorijska žival žival, ki se uporablja v laboratorijih za poskuse; poskusna žival
lanolín -a m (ȋ) kem. voskasta snov za izdelavo mazil, mil, dobljena pri pranju ovčje volne: ta krema vsebuje petnajst odstotkov lanolina; neskl. pril.: lanolin milo
lastníja -e ž (ȋ) 
  1. 1. star. premoženje, posestvo: njegova lepa lastnija je prišla v tuje roke / brat je bil gospodar graščine in nekaj drugih lastnij
  2. 2. zastar. lastnost, značilnost: ta snov ima dve lastniji
láva1 -e ž (ā) 
  1. 1. žareča tekoča snov iz zemeljske notranjosti, ki predre zemeljsko skorjo in se razlije po površju: lava teče po pobočju; ognjenik bruha lavo; ljubosumnost je bruhnila na dan kakor lava; divja množica se vali kakor lava / strjena lava / žareča lava
  2. 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa premikajočega se: nezadržna lava demonstrantov; lava sovražne vojske je dosegla mejo
lávast -a -o prid. (ā) ki vsebuje lavo: lavasta tla / lavasta snov podobna lavi
lékcija -e ž (ẹ́) 
  1. 1. vsebinska in grafična enota v učbeniku, zlasti za tuji jezik: beri tretjo lekcijo; druga lekcija v angleški vadnici / naučil se je samo prvo lekcijo, druge pa ne
    // redko (učna) snov ene šolske ure: dijak se zadnje lekcije ni naučil; profesor je lekcijo dobro razložil; sprašuje samo zadnjo lekcijo
  2. 2. nav. mn., zastar. poučevanje izven šole; inštrukcija: preživljati se z lekcijami / dajati lekcije inštruirati; pren., ekspr. potrebno se mu zdi dajati nam lekcije o demokraciji
  3. 3. ekspr. oster opomin, ukor, kazen: dati komu pošteno lekcijo; deliti lekcije; podjetje bi zaslužilo lekcijo za slabo vzdrževano cesto / poraz na tekmi je bil za moštvo krepka lekcija; ker nisi ubogal, si se prehladil — to naj ti bo lekcija za drugič (koristen) nauk
lepílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na lepljenje: snov je obdržala lepilno moč, sposobnost / lepilna ploskev / lepilni stroj; zlepiti raztrgan list z lepilnim trakom s trakom, ki je na eni strani prevlečen z lepilom; lepilne sličice
lepílo -a s (í) snov, sredstvo za lepljenje: namazati z lepilom; lepilo iz škroba; lepilo za les; proizvodnja lepil; steklenička lepila / lepilo dobro drži, popusti / čevljarsko, mizarsko lepilo; naravna, sintetična lepila; rastlinsko, živalsko lepilo
// tanka plast, prevleka iz tega: odluščiti lepilo
♦ filat. brazdasto lepilo plast lepila z brazdami na hrbtni strani znamke; kem. dekstrinsko, kazeinsko lepilo; petr. lepilo rudninska zrnca, ki vežejo med seboj večja zrna starejših rudnin; teh. hladno lepilo ki lepi brez segrevanja; toplo lepilo
lepívo -a s (í) snov, ki povzroča lepljivost: lepivo v lepilu
// redko lepilo: namazati lepivo na papir
lepljív -a -o prid. (ī í) 
  1. 1. ki ima lepilno lastnost, moč: lepljiv premaz; lepljiva snov, tekočina; lepivo ni več lepljivo; premalo lepljiv; lepljiv kot smola
    // ki ob dotiku s kako stvarjo ostane na njej: kruh je slabo pečen in ima lepljivo sredico; lepljivo blato / ekspr. lepljiva vlaga; pren., ekspr. gledati koga z lepljivim pogledom
  2. 2. tak, kot bi bil namazan z lepilom: lepljivi bonboni, sadeži; ta žival ima lepljiv jezik; lepljivi listi rastline; od medu, sadja lepljive dlani / biti lepljiv po prstih
    ●     ekspr. zrak je bil vroč in lepljiv težek za dihanje
    ♦     agr. lepljivi pas z lepilom namazan pas, trak, ki se ovije okoli debla, da se žuželkam prepreči dostop v krošnjo; bot. lepljiva kadulja lepljiva rastlina z rumenimi cveti, ki raste na posekah, Salvia glutinosa
lés -á stil. -a m (ẹ̑) 
  1. 1. snov, iz katere so deblo, veje, korenine dreves in grmov: pridelek, prirastek lesa / les gori, se napne, vpija vlago; les poka, strohni, se suši; impregnirati les; sekati, skobljati, žagati les; škodljivci uničujejo les; uporabljati les za izdelavo orodja; vrezati črke v les; črviv, preperel, suh, trhel, žilav les; les je grčav, mehek, trd; kos lesa; lastnosti, struktura lesa; obdelava, predelava lesa; vrste lesa; kip je iz lesa; palice iz različnega lesa iz različnih vrst lesa; grče, razpoke v lesu; ne stoj, kakor bi bil iz lesa / bukov, hrastov, lipov, smrekov les / les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom; rezbariti v lesu iz lesa
    // mn.: eksotični lesovi vrste eksotičnega lesa; lesovi svetle barve
  2. 2. kosi iz te snovi, navadno za določeno uporabo: izvažati les; spravljati les iz gozda; spuščati les po drči; delavci zlagajo les; kubični meter lesa; skladovnice lesa na žagi; trgovina z lesom / gradbeni les za gradnje ali za pomožne konstrukcije; stavbni les za lesene konstrukcije v stavbi; tesani, žagani les; les za kurjavo
  3. 3. redko gozdna drevesa, gozdno drevje: posekati les in ga pripraviti za žago; pridelovanje drobnega lesa; sečnja lesa / tak les raste povsod tako drevo, tak grm; goji topolov les topolovo drevje
  4. 4. nav. mn., knjiž. gozd: les šumi; veter je bučal skozi lesove; iti po drva v les; mračni lesi / les zarašča pašnike
    ●     žarg., um. umetnik tokrat razstavlja samo les umetniške izdelke iz lesa; on je iz drugačnega lesa kot jaz (po naravi) drugačen; pog., ekspr. biti (malo) čez les čudaški, neumen; vznes. Kristus visi razpet na lesu v krščanskem okolju na križu; gostinska soba je vsa v lesu stene so obložene z lesenimi deskami, ploščami; dati na ogenj nekaj blagoslovljenega lesa v krščanskem okolju vejic iz snopa šibja in zelenja za cvetno nedeljo; nar. gadov les grm s celorobimi listi in črnimi plodovi; krhlika; nar. kačji les grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami; brogovita; nar. pasji ali volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; star. popotni les popotna palica
    ♦     agr. rastni, rodni les; bot. božji les zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; gozd. črni les les iglastega drevja; okrogli les ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene namene; pozni les gostejša plast lesa v letnici; prodati stoječi les ali les na panju gozdna drevesa, ki še niso posekana; kem. suha destilacija lesa; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; jamski les okrogli les, ki se uporablja za utrjevanje rovov v rudnikih; mehki, trdi les; tehnični les ves les razen drv; pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; vezani les vezane in panelne plošče; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino; teh. celulozni les za pridobivanje celuloze
lesnína -e ž (ī) 
  1. 1. lesna snov, les: ličinke uničujejo lesnino
  2. 2. izdelki iz lesa: trgovina z lesnino
lesovína -e ž (í) 
  1. 1. papir. lesna vlakna, pridobljena iz lesa z brušenjem: uporabljati lesovino za izdelavo kartona; tovarna lesovine; les za lesovino / bela lesovina iz lesa, ki ni bil prej obdelan s paro ali kemikalijami
  2. 2. redko lesna snov, les: trhla lesovina v vratih se je zdrobila
lévosúčen -čna -o prid. (ẹ́-ū) fiz., kem., navadno v zvezi s snov ki suka polarizacijsko ravnino v levo
lípid -a m (ȋ) biol., kem. v vodi netopna, biološko navadno pomembna organska snov: motnje v metabolizmu lipidov
literáren -rna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na literatura 1, 2:
    1. a) romantika, realizem in drugi literarni tokovi; pisatelj goji različne literarne oblike; filmski ustvarjalec se je držal literarne predloge; lirika, epika in dramatika so literarne vrste / literarni umetniki, ustvarjalci / literarna umetnost / publ. v literarno areno prihajajo mladi pesniki; knjiž. svojo literarno pot je začel kot pesnik / literarni jezik knjižni jezik; leposlovni jezik; literarni krožek; literarni salon; organizirati literarni večer prireditev, na kateri se posredujejo poslušalcem literarna dela, navadno z branjem; literarna čitanka pomožni učbenik z izbranimi literarnimi sestavki in kratkimi življenjepisi avtorjev; literarna priloga časopisa; izdajati literarno revijo; njegovo literarno delo obsega deset knjig; ustvariti velika literarna dela
    2. b) imeti široko literarno obzorje / literarni zgodovinar; literarna kritika, veda; študirati literarno zgodovino
    3. c) velika literarna vrednost dela
  2. 2. značilen za literaturo: na tej sliki so literarne prvine močnejše kot likovne / literarni klišeji; publ. v njegovih delih prevladuje literarna manira
    // knjiž. neživ, neživljenjski, nenaraven: jezik v njegovih delih je preveč literaren; njen slog je nekoliko literaren
    // publ. v katerem so bistveni, osnovni izrazni elementi podrejeni drugotnim, značilnim za leposlovje: kritika očita filmu, da je literaren
    ●     knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; gibati se v literarnih krogih med književniki, pisatelji
    ♦     gled. literarno gledališče; lit. literarna teorija
lizín -a m (ȋ) med. snov, ki povzroča razpadanje, raztapljanje organskih snovi
lójen -jna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na loj: lojna snov
♦ anat. lojna žleza lojnica
lòm lôma m, mest. ed. tudi lómu (ȍ ó) 
  1. 1. lomljenje, zlom: telo se upira lomu; lom vzmeti
  2. 2. fiz. pojav, da se spremeni smer valovanja pri prehodu v drugo snov: lom svetlobe; lom zvoka
  3. 3. min. videz prelomne ploskve; prelom: vrste loma / iverasti lom značilen za drobnozrnate snovi; školjkasti lom
  4. 4. star. kamnolom: delati v lomu / skladi granita v lomu
  5. 5. star. hrup, trušč: drevo se je podrlo s strahotnim lomom; lom, kot bi se podirali hrasti
    ♦     geogr. lom kraj, prostor, kjer svet hitro prehaja v večjo strmino; gost. nevidni lom razbitje posode, za katero se ne ve, kdo ga je povzročil; teh. krhki lom zaradi krhkega materiala
lómen -mna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na lom 2, 3:
  1. a) lomna zmogljivost leč / lomni količnik količina, ki pove, kako se lomi svetloba pri prehodu iz zraka v določeno snov; lomni kot kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; lomni zakon; lomni žarek žarek po lomu
  2. b) lomna ploskev prelomna ploskev
lomíti lómim nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. s silo, pritiskom delati iz česa trdega nepravilne dele: lomiti dračje; rezati in lomiti kruh; spomladi se led na reki lomi; suhljad se lomi pod nogami / vihar lomi drevje ga podira, ruje; mu lomi veje; dal je palico čez koleno in jo lomil jo poskušal zlomiti; v jezi je divjal in lomil pohištvo grdo ravnal z njim, ga razbijal; pod težo se je deska začela lomiti je začela kazati znake, da se bo prelomila
    // ekspr.: pomol je lomil valove; morje se lomi ob pečinah; pren., knjiž. val ekspresionizma se je že lomil
    // s silo, pritiskom delati, da kaj trdega ni več s čim zraščeno, skupaj: otroci lomijo mladike v grmu; burja lomi ledene sveče; veter je lomil veje; veje se lomijo pod težkim snegom; lomiti koruzo lomiti koruzne storže s stebla
    // lomiti granit, kamen, marmor pridobivati uporabne kose iz žive skale
  2. 2. nav. 3. os. povzročati zvijanje telesa, udov: spet ga lomi božjast; krč jo lomi; vse telo mu lomijo krči / brezoseb.: včeraj ga je spet lomilo imel je napad božjasti; ekspr. gledalce je kar lomilo od smeha zvijali, pripogibali so se
    // z oslabljenim pomenom otrok ni zdrav, božjast ga lomi ima božjast, je božjasten
  3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza ga lomi; krčevit jok jo je lomil; togota ga lomi / jeza ga lomi, ker ni bil izvoljen jezi se; taka radovednost me lomi, da moram pogledati
    // polaščati se, lotevati se: komaj gleda, tako ga lomi spanec / kašelj ga je začel lomiti; že prej ga je lomil smeh, zdaj pa se je zakrohotal
  4. 4. publ. odpravljati, premagovati, uničevati: lomiti preživele nazore; lomiti stare družbene odnose, tradicijo; doslej ustaljena praksa se je začela lomiti; predsodki se lomijo
  5. 5. slabš. slabo znati, obvladovati kak jezik, zlasti v govorjeni obliki: za silo je lomil angleščino; lomil je celo nekoliko po slovensko
  6. 6. pog., v zvezi z ga počenjati neumnosti, lahkomiselnosti: če ga bo še naprej lomil, bo izključen; mladina ga lomi / to smo ga lomili / njegova žena ga lomi z drugimi; lomi ga, kot da ne bi bil poročen se družabno, erotično izživlja
    // delati napake: igralec ga je pri premieri lomil; pri šolski nalogi sem ga strašno lomil / godba je dobro igrala, le boben ga je malo lomil / trdil je, da ga trgovina lomi
  7. 7. publ., v zvezi lomiti kopja zelo si prizadevati za kaj; bojevati se: lomiti kopja za pravico / zaradi tega se z njim ne splača lomiti kopja prepirati se
  8. 8. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: menda se bosta ločila. Ne lomi ga; ali si zdaj jezna name? Nikar ga ne lomi; tega izpita ne bom nikoli naredil. Kaj ga pa lomiš
    ●     ekspr., redko težko delo človeka lomi zelo utruja; pog., ekspr. letos ga vreme lomi je slabo, nestalno vreme; zastar. tega vprašanja ne bom rešil, naj si še tako lomim glavo belim; knjiž. pili sta kavo in lomili bel kruh jedli; čakal je in nestrpno lomil prste z roko krčevito pregibal prste druge roke; jokala je in (si) lomila roke, lomila z rokami delala krčevite gibe, izražajoč žalost, obup; ekspr. pri tej nalogi si bo lomil zobe jo bo težko reševal; ekspr. medved je lomil skozi goščavo lomastil; knjiž. razbojniki lomijo v hišo vdirajo, vlamljajo
    ♦     agr. lomiti lan s posebno pripravo lomiti laneno slamo pri pridobivanju prediva; fiz. prozorno telo lomi svetlobo povzroča spremembo smeri valovanja pri vstopu vase; tisk. lomiti urejati, razvrščati stolpce stavka (v strani); usnj. lomiti usnje obdelovati ga tako, da postane lice nekoliko hrapavo
lóšč -a m (ọ̑) 
  1. 1. steklasta snov za prevleko zlasti keramičnih izdelkov: prevleči skledo z loščem / lošč je poškodovan; lesk lošča
  2. 2. steklasta snov za prekrivanje zlasti kovinskih izdelkov; emajl: nanašati lošč / lonec s celim loščem
    ●     publ. pod loščem poštenosti se skriva laž pod videzom, krinko
luciferín -a m (ȋ) biol., kem. snov, ki pri kresnicah ob oksidaciji povzroča svetlikanje: izmeriti količino luciferina
lúg -a m (ū) 
  1. 1. prevreta tekočina s pralnim sredstvom: zliti lug iz čebra; poribati tla z lugom; perice so imele od luga razjedene roke / pralni lug
  2. 2. kem. snov, ki tvori s kislinami soli, v vodni raztopini pa hidroksilne ione; baza: kisline in lugi / kalijev, natrijev lug kalijev, natrijev hidroksid
    ♦     usnj. raztopina apna in natrijevega sulfida za odstranjevanje dlake s kož
lúknja -e ž (ȗ) 
  1. 1. kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre: izvrtati luknjo; ogorek je naredil luknjo v preprogi; prebiti luknjo v led; zamašiti luknjo v čolnu; luknja v deski; luknja v rokavu; zakrpati luknjo v nogavici; premer luknje / ključavnična luknja / pog. tako se je zredil, da je moral razširiti pas za dve luknji da ga zapenja dve luknji bolj proti koncu
    // ekspr. prazno mesto, vrzel: na policah je dosti lukenj, ki kažejo izgubljene knjige / žarg. napadalec je izkoristil luknjo v obrambi in dal gol; pren. v njegovem znanju je bilo dosti lukenj
  2. 2. v kako snov narejena vdolbina, zlasti globlja, ožja: delati, dolbsti luknjo v led, les, skalo; globina, širina luknje / blodil je po gozdu in padel v luknjo; podzemeljske luknje / luknje v siru, zobu / ekspr. na cesti je veliko lukenj
  3. 3. bivališče živali, zlasti pod zemljo: muren prileze iz luknje; miš je zbežala v luknjo / lisičja, mišja luknja
  4. 4. ekspr. slabo, neprimerno stanovanje: rad bi se preselil iz te luknje; stanovati v kletni, podstrešni luknji; temačna luknja / v mestu ni mogel dobiti nobene luknje, zato se je v službo vozil sobe, stanovanja
  5. 5. ekspr. zapor, ječa: bati se luknje / iti za teden dni v luknjo; spraviti, vtakniti koga v luknjo; že večkrat je bil, sedel v luknji
  6. 6. ekspr. samoten, odmaknjen kraj, zlasti v kaki ozki dolini: ta vas je luknja; pet let je služboval v neki zakotni luknji
    ●     ekspr. poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; žarg., šol. po drugi uri imam luknjo prosto uro sredi pouka; ekspr. imeti luknjo v žepu biti brez denarja; ekspr. našel, poiskal je luknjo v predpisu izkoristil je premalo natančno formuliran predpis, da se je izognil izpolnjevanju tega; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; pog. s tem denarjem bom zdaj zamašil vsaj nekaj lukenj poravnal nekaj dolgov; ekspr. ta avto je zvrtal luknjo v mojo denarnico zanj sem potrošil precej denarja; ekspr. vsako (mišjo) luknjo sva pregledala, pa ga nisva našla vse kraje sva natančno pregledala; star. prosil ga je luknjo tobaka tobaka, kolikor se ga da enkrat v pipo
    ♦     gozd. sečnja na luknje da nastanejo vrzeli brez drevja
lúknjičav -a -o prid. (ȗ) poln luknjic: trhel, luknjičav les; luknjičava streha / kruh, sir je luknjičav
// ki je iz snovi z veliko majhnih luknjic: luknjičav kamen; luknjičava tla / luknjičava snov
luminiscénčen tudi luminescénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na luminiscenco: luminiscenčni pojavi; luminiscenčna svetloba / luminiscenčna snov
luminiscénten tudi luminescénten -tna -o prid. (ẹ̑) fiz. luminiscenčen: luminiscentna svetloba / luminiscentna snov
lúžiti -im, in lužíti in lúžiti -im nedov. (ū ȗ; ī ú) 
  1. 1. les. z lužilom povzročati v lesu spremembo naravnega barvnega tona in bolj vidno strukturo: lužiti les
  2. 2. metal. s tekočino izločati iz kamnine ali rude topljivo snov: lužiti bakrovo rudo
  3. 3. star. prati z lugom: lužiti perilo, platno
    ●     star. to ga je lužil ostro opominjal, ostro ošteval
    ♦     usnj. namakati kože v raztopini apna in natrijevega sulfida
macerírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. namakati organsko snov zaradi izluževanja, razvlaknjenja: macerirati les, pelin
// med. s tekočino povzročati, da postane kaj mehko: macerirati kost, tkivo
mágma -e ž (ȃ) geol. žareča tekoča snov v zemeljski notranjosti: premiki magme
magnézija -e ž (ẹ́) krhka snov bele barve, ki se uporablja za preprečevanje drsenja pri vajah na orodju: pridobivati magnezijo; tekmovalec si je namazal dlani z magnezijo
♦ kem. magnezijev oksid
mákromolékula -e ž (ȃ-ẹ̑) kem. molekula, katere masa je večja kot deset tisoč: snov iz makromolekul
mána -e ž (ā) 
  1. 1. sladek sok nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice: čebele nabirajo mano; hojeva mana; listna mana
  2. 2. po bibliji snov, ki jo je Bog pošiljal Izraelcem za hrano v puščavi na poti v Palestino: nabirati mano; kakor sladko mano so sprejeli vsako njegovo besedo; pren., ekspr. to je bila prava mana za njegov želodec
maniheízem -zma m (ī) rel. nauk Manija v 3. stoletju, da je snov počelo zla in duh počelo dobrega: nastanek maniheizma
margarína -e ž (ȋ) maslu podobna snov, izdelana iz rastlinskih in živalskih maščob: z margarino nadomeščati maslo; pecivo z dodatkom margarine; zavitek margarine
mása -e ž (ȃ) 
  1. 1. snov, surovina, navadno mehka, za izdelke: zmleto rudo segrevajo, da nastane gobasta masa; mleti maso za karton; gnetljiva, homogena, mehka masa / mesna, papirna, steklena masa / obliti z bitumensko maso z bitumenom; izravnalna masa / z oslabljenim pomenom razvažati vročo asfaltno maso vroči asfalt
    // v zvezi umetna, plastična, sintetična masa umetno dobljena organska snov iz makromolekul: predmeti, tla iz umetne mase; predelava umetnih mas
  2. 2. knjiž., s prilastkom velika strnjena količina kake snovi ali kakih stvari: mišična, vodna masa / na obzorju se vidi temna masa mestnih hiš gmota
    // publ., z oslabljenim pomenom kopičenje zvočnih mas zvokov
    // publ. bataljon se premika v sklenjeni masi sklenjeno
  3. 3. slabš. velika, strnjena skupina ljudi; množica: demonstrirajoča masa; tuleča in ploskajoča masa
  4. 4. nav. mn., publ. ljudje, ki predstavljajo največji del družbe, zlasti nižji sloji; množica: dvignile so se zatirane mase; delavske, ljudske mase; ideja je zajela najširše mase; gibanje, razširjeno med masami / dvigniti se nad maso; psihologija mase
  5. 5. publ., s prilastkom količina: v raztopini se odvečna masa topljenca izloči; del določene mase zlata / povečati maso osebnih dohodkov vsoto, znesek za osebne dohodke
    // z rodilnikom velika količina, množina: delo je bilo obremenjeno z maso nepredelanega gradiva; velikanska masa danosti, težav, nasprotij
  6. 6. fiz. količina, ki pove, kako se telo upira pri pospeševanju: meriti maso; lunina masa; masa atoma
    ♦     biol. dedna masa skupek vseh genov organizma; genotip; fiz. mirovna masa masa telesa v mirovanju; gastr. masa mešanica živil, iz katere se pripravljajo razne jedi; gozd. lesna masa količina stoječega ali posekanega lesa; sečna masa količina lesa, določena za sečnjo; jur. likvidacijska ali stečajna masa premoženje dolžnika, ki je v likvidaciji; kem. atomska masa število, ki pove, kolikokrat je masa atoma kakega elementa večja od mase vodikovega atoma; molekulska masa število, ki pove, kolikokrat je masa kake molekule večja od mase vodikovega atoma; meteor. zračna masa zrak nad večjim področjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti
máslo -a s (á) 
  1. 1. maščoba, pridobljena iz smetane: maslo je sveže; maslo je postalo žarko; delati, gnesti, mesti maslo; namazati kruh z maslom; zabeliti z maslom; mehek, rumen kot maslo / čajno maslo boljše surovo maslo; kuhano maslo ki se mu s kuhanjem izloči voda; surovo maslo ki se pridobi neposredno iz smetane
  2. 2. navadno s prilastkom tej podobna snov, pridobljena iz sadežev nekaterih rastlin: kakavovo, kokosovo maslo
    ●     pog. te čenče so njegovo maslo on jih je povzročil, zakrivil; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; bil je kot maslo tako razpoložen, da se je nanj dalo lahko vplivati; vse je šlo kakor po maslu uspešno, brez zapletljajev
    ♦     biol. ušesno maslo rjavkast izloček žlez lojnic zunanjega sluhovoda; gastr. sardelno maslo zmes za namaz iz surovega masla in sardelnih filejev
mást -í ž (ȃ) 
  1. 1. trdna, mazava, v vodi netopna organska snov, pridobljena iz maščobnega tkiva: jazbečeva, kitova, polšja, zajčja mast
    // taka snov, pridobljena iz svinjskega maščobnega tkiva: hraniti mast v hladnem prostoru; razbeliti, raztopiti mast; zabeliti z mastjo; ponev masti; posoda za mast / domača mast; ocvirkova mast / ekspr. žganci so kar plavali v masti so bili zelo zabeljeni
    // ocvreti na masti / svinjska mast
    // nav. ekspr. maščobno tkivo: očistiti zaklano kokoš in ji odstraniti mast; mož z napeto blazinico masti pod brado
  2. 2. trdna, mazava snov za
    1. a) zmanjševanje trenja: napolniti ležaje z mastjo; masti in olja / tlačilka za mast
    2. b) zaščito površine: namazati čevlje z mastjo
  3. 3. star. mazilo: namazati razbolelo mesto s posebno mastjo
    ●     slabš. mast ga zaliva zelo je debel; ekspr. nekoliko masti so ji dale počitnice zredila se je; ekspr. ne more se bahati z mastjo je razmeroma zelo suh; ekspr. namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže potrpežljiv človek doživlja pogosto neprijetnosti, škodo
    ♦     gastr. čista mast brez ocvirkov; teh. briketna mast za mazanje drsnih ležajev, stisnjena v različne oblike; grafitna mast z dodatkom grafita za mazanje ležajev; konsistentna mast iz mila in mineralnega olja
maščôba -e ž (ó) trdna ali tekoča, v vodi netopna organska snov, ki se uporablja za človeško prehrano in v tehniki: v tkivu se nabira maščoba; iz maščob izdelovati milo; bogat z maščobami / pražiti na maščobi masti, olju, maslu
// plast podkožne maščobe / rastlinska, živalska maščoba / maščoba plava po juhi
● ekspr. sama maščoba ga je zelo je debel
♦ kem. razgradnja maščob
mašíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. dajati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre: mašiti luknje, špranje; mašiti žrela požiralnikov z odpadki; mašiti s krpami / mašiti steklenice / ekspr. mašiti rano, iz katere teče kri / mašiti luknje v obleki krpati
    // ekspr. da ne bi slišal, sem mašil ušesa
    ●     ekspr. ušesa in oči si maši pred resnico noče spoznati resnice
    ♦     obrt. z delanjem goste nitne mreže nadomeščati raztrgani, izrabljeni del pletenine, tkanine; mašiti nogavice
  2. 2. ekspr. s silo spravljati v kaj: mašiti dračje v peč; mašiti seno v koš; mašiti snope v mlatilnico; mašiti si orehe v žepe
  3. 3. ekspr., navadno v zvezi z luknja, vrzel delati, da prihaja kaj v majhnih količinah tja, kjer tega kljub potrebi, nujnosti ni dovolj: mašiti luknje na delovnih mestih; mašiti vrzeli v izobrazbi, znanju / luknje v svojem proračunu je mašil s honorarji
  4. 4. pog., ekspr. delati, sestavljati: celo popoldne sem mašil nalogo
materiál -a m (ȃ) 
  1. 1. kar se uporablja za izdelavo česa; snov, tvarina: gorljiv, kvaliteten material; stvar iz lahkega materiala; laboratorij za preizkušanje materiala; raziskava materiala / umetni material / uporabljati umetne materiale vrste umetnega materiala
    // navadno v zvezi gradbeni material snov, surovina za gradnjo, graditev: cement je važen gradbeni material; vaščani so tudi sami prispevali gradbeni material za šolo
    // s širokim pomenskim obsegom snov, tvarina ne glede na uporabnost, namen: kamioni odvažajo material; bager je izkopal že veliko materiala
  2. 2. navadno s prilastkom predmeti, izdelki
    1. a) glede na nadaljnje uporabljanje pri izdelavi česa: zmanjkalo je materiala; material nabavljamo na različnih mestih; poraba materiala / inštalacijski, vodovodni material; material za električno napeljavo / odpadni material
      ♦       ekon. reprodukcijski material
    2. b) glede na uporabljanje pri kakem procesu, delu: osnovni, pomožni material / sanitetni, vojaški material / z oslabljenim pomenom: publ. človeški material ljudje; žarg. ta zbor ima dober pevski material pevce; police za notni material note
  3. 3. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa; gradivo: urejati, zbirati material; sodba je bila izrečena na podlagi obsežnega dokaznega materiala; knjiga vsebuje bogat fotografski material; ilustrativni, statistični material; material za razpravo, sejo / publ. skupščinski materiali
matêrija -e ž (é) 
  1. 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa; snov, tvar: spreminjati materijo; mrtva, živa materija; gibanje materije; množina materije; zakon o stalnosti energije in materije
    ●     ekspr. pri ljudeh, ki so ga obkrožali, je videl samo materijo da cenijo samo gmotne koristi in materialne dobrine
  2. 2. redko snov, material: lahko gorljiva materija; nekatere materije se, če so dolgo na soncu, v temi svetijo
  3. 3. knjiž., navadno s prilastkom (učna) snov, vsebina: ponavljati vso materijo; spraševati staro in novo materijo / slikarska materija je lepo zaživela / materija zakona
    ♦     filoz. materija od človeka neodvisno obstoječa objektivna stvarnost; fiz. osnovni delci materije
mázast -a -o prid. (á) tako mehek, da se maže: mazasta snov
mazàv -áva -o tudi mázav -a -o prid. (ȁ á; á) ki se da mazati, razmazati: nadevu primešamo malo goste omake, da postane mazav; mehka in mazava snov / izdelovati mazavi sir; mazavo testo testo, ki se prijema rok in orodja
♦ kem. mazavo milo kalijevo milo
mazílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mazilo: mazilna snov / mazilni pribor
máža -e ž (á) 
  1. 1. pog. mazilo, krema: napraviti mažo; pozdraviti rano z mažo / lepotilna maža; maža za lase
    ●     ekspr. tu ne pomaga več nobena maža izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; ekspr. biti z vsemi mažami namazan zvit, prebrisan
    ♦     agr. rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira; šport. maža za smuči snov za mazanje smuči, da bolje drsijo ali da navkreber ne spodrsavajo
  2. 2. redko mazanje: zdravnik mu bo predpisal kaj za mažo; maža kože pred sončenjem
méd -ú in -a m (ẹ̑) 
  1. 1. sladka snov, ki jo delajo čebele iz nektarja ali mane: jesti med; namazati med na kruh; strjen, tekoč med; barva medu; lonec medu; natočiti veliko medu; kadica za med; hruške so sladke kot med / ajdov, cvetlični, hojev, kostanjev med / čebelji, umetni med
    // nektar, mana: čebele nabirajo med; ajda diši po medu
  2. 2. ekspr. kar je prijetno, ugodno: ta stvar ni bila noben med; medu pri tej ženski ni imel / med njenih ust / z oslabljenim pomenom: med hvale; opajati se z medom sanj
  3. 3. star. medica: že drugi bokal medu je izpil
    ●     ekspr. tam se cedi med in mleko je vsega dovolj; je zelo dobro; ekspr. sam med ga je je zelo, pretirano prijazen; ekspr. vse je šlo za med zelo dobro se je prodalo; ekspr. mazati koga z medom prikupovati se mu; na to gredo ljudje kot muhe na med to jih privlači, to je zanje zanimivo; ta človek je sladek kot med zelo, pretirano prijazen; ekspr. sekira mu je padla v med življenjske razmere so se mu nenadoma zelo izboljšale; preg. brez potu ni medu brez dela ni uspehov; preg. (imeti) na jeziku med, v srcu led delati se prijaznega, v resnici pa biti hladen, nenaklonjen
    ♦     čeb. med zori; točiti med; čebelariti na med preprečevati rojenje čebel, da naberejo več medu; letni donos medu količina medu, ki jo dobi čebelar od čebelje družine v enem letu; gastr. turški med slaščica iz sladkorja, beljakov, orehov ali lešnikov
mèdcéličen -čna -o prid. (ȅ-ẹ̑) biol. ki je med celicami: medcelični prostor; medcelična snov medceličnina
♦ čeb. medcelična stena srednja stena sata
mèdceličnína -e ž (ȅ-ī) biol. snov, ki napolnjuje medcelični prostor: celice izločajo medceličnino / kostna medceličnina
medičína -e ž (í) čeb. sladka tekočina, snov, ki jo čebele nabirajo in predelujejo: čebele nabirajo, srkajo medičino; odlagati, predelovati medičino
médij -a m (ẹ́) 
  1. 1. kdor je, bo hipnotiziran: izbrati medija iz občinstva; uspavati medija
    // v okultizmu kdor je v transu primeren za posredovanje med resničnostjo in svetom duhov: medij v transu / biti dober medij
  2. 2. knjiž. snov, sredstvo, zlasti kot nosilec fizikalnih ali kemičnih procesov: zrak je medij za zvočne valove; ladja se giblje hkrati v dveh medijih: v vodi in v zraku; kemična reakcija v alkoholnem mediju; trenje v tekočem mediju / medij zelo hitro odteka iz reakcijskega motorja
  3. 3. knjiž. sredstvo, pripomoček: televizija je važen medij za informiranje ljudi; dramatika je njegov glavni izpovedni medij; propagandni medij; medij sporazumevanja teh ljudi je angleščina / publ. množični mediji časopisje, radio, televizija
    // z oslabljenim pomenom izražati čustva z medijem poezije / poglavitni medij pripovedi v romanu je nevrotičen mladostnik posredovalec
    ♦     lingv. glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja
medíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. povzročati, da postane kaj medno, mehko: mediti sadje; jabolka so dali medit; te hruške se hitro medijo; pren., ekspr. prosila ga je in medila, a ni se dal pregovoriti
    ♦     agr. mediti lan goditi
  2. 2. izločati snov, iz katere delajo čebele med: ajda, akacija, cvetje medi; hoja medi; dobro, slabo mediti
medvôjen -jna -o prid. (ō) nanašajoč se na čas med vojno: v novelah je obravnavana snov iz predvojne in medvojne dobe; pomanjkanje v medvojnih letih / medvojne naloge; medvojno in povojno družbeno dogajanje
// nanašajoč se na čas med prvo in drugo svetovno vojno: raziskovati medvojno literarno ustvarjanje
mèdzvézden -dna -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki je, obstaja med zvezdami: medzvezdni prostor
♦ astr. medzvezdna snov plinasta in trdna snov v medzvezdnem prostoru
meháničen -čna -o prid. (á) 
  1. 1. ki poteka brez sodelovanja volje, zavesti: kmalu se je delu tako privadil, da so postali njegovi gibi čisto mehanični; mehanično ponavljanje
    // ki ne temelji na vsebini: mehanično prenašanje zakonov biologije na področje umetnosti / samostalnikom, ki poimenujejo stvari, določamo spol po mehaničnem načelu po končnici; mehanično razumevanje partijskih navodil je škodljivo in nemarksistično
  2. 2. povzročen, nastal s pritiskom, gibanjem: mehanični dražljaji / mehanično čiščenje obleke z drgnjenjem, krtačenjem, praskanjem
    // mehanične poškodbe poškodbe zaradi udarca, vboda, padca; mehanična zaščita zaščita pred udarci, vbodi, padci
  3. 3. teh. ki deluje samo ob uporabi sile mišic ali stroja: dleto, klešče, nož in druge mehanične priprave / mehanični globinomer
    // ki deluje na osnovi prenašanja gibalne, zaviralne sile z vzvodi, drogovi, vzmetmi: mehanične priprave / mehanični brzinomer; mehanična lopata priprava z žico, ki jo v eno smer vleče elektromotor, za premeščanje, spravljanje sipkega materiala na kup; mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka; mehanične statve strojne statve; mehanična stiskalnica; mehanična tehnologija mehanska tehnologija; mehanična zavora
  4. 4. v zvezi mehanični servis, mehanična delavnica servis, delavnica, v kateri se popravljajo ali izdelujejo stroji, tehnične priprave: poleg nove bencinske črpalke so odprli tudi mehanični servis; vajenec v mehanični delavnici
  5. 5. raba peša nanašajoč se na gibanje in mirovanje teles ter na sile, ki to povzročajo; mehanski: trdnost, prožnost in druge mehanične lastnosti
    ♦     filoz. mehanični materializem filozofska smer v 19. stoletju, ki razlaga svet z zakoni mehanike; med. mehanična kontracepcija kontracepcija, pri kateri se uporabljajo sredstva, ki zadržujejo spermije; muz. mehanični instrument instrument, pri katerem nadomešča izvajalca poseben mehanizem; ped. mehanično učenje učenje brez razumevanja snovi; učenje, pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja
melamín -a m (ȋ) kem. brezbarvna kristalna snov za izdelovanje umetnih smol, ki pri višji temperaturi ne postanejo mehke: tovarna melamina
melanín -a m (ȋ) biol. snov, ki daje koži, lasem rjavo, temno barvo: v koži črncev je veliko melanina
memorírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. knjiž., redko spominjati se: natančno memorira doživljaje; memorira ga še, sreča pa nikoli
  2. 2. ped. učiti se na pamet: učenci so memorirali zlasti v prvem in drugem razredu
    // pripovedovati na pamet: teksta niso smeli pripovedovati po svoje, ampak memorirati / na začetku ure je memoriral učitelju že obravnavano snov
    ♦     gled. v mislih obnavljati ali govoriti tekst za boljše obvladanje, ponavljati
mentól -a m (ọ̑) kem. brezbarvna kristalna snov, glavna sestavina olja poprove mete: mentol hladi; mazilo, ki vsebuje mentol; neskl. pril.: mentol bonboni
mesíti in mésiti -im nedov., méšen tudi mésen (ī ẹ́) 
  1. 1. povzročati, delati, da iz moke, vode in dodatkov nastane zelo gosta enotna (nova) snov: mesiti testo; mesiti z rokami, strojem / mesiti kruh, potico; ekspr. otroci so iz blata mesili potice; pren., ekspr. sami si hočemo mesiti bodočnost
    // ekspr. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov; mešati: mesiti barve
  2. 2. ekspr. gaziti: mesil je brozgo proti pokopališču / privezan konj je nemirno mesil blato
    ●     ekspr. mesiti glino gnesti; slabš. kaj vse mesijo o njem govorijo, pripovedujejo
mesnína -e ž (ī) 
  1. 1. izdelki iz mesa: postregli so mu z mesnino in vinom; klobase, gnjat in druga mesnina / kos mesnine / prekajena, suha mesnina
  2. 2. redko mesna snov: kosti dajejo oporo mehki mesnini / ta žival žre vsakršno mesnino
méšati tudi mešáti -am nedov. (ẹ́ á ẹ́) 
  1. 1. premikati delce kake snovi, da se ta združi, enakomerno porazdeli: mešati polento; mešati s kuhalnico, žlico; hitro, počasi mešati; strojno mešati
    // premikati prste, roke v čem gostem: mešati z roko po kupu fižola, po laseh
  2. 2. dajati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: ta slikar barve vedno meša; dobro zna mešati pijače / mešati vino z vodo; olje se ne meša z vodo / mešati koruzo s pšenico / cel dan je mešal beton, malto; mešati cocktaile
    // dajati, postavljati skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: ne mešaj čistega perila z umazanim / mešati karte delati, povzročati, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
    // otroci mu v knjižnici mešajo knjige; nikar ne mešajte listkov
  3. 3. miselno združevati, povezovati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: mešati formule, končnice; mešati pojma konkaven in konveksen / mešati imena učencev / mešati sanje z resničnostjo
    // uporabljati v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: izseljenci so mešali angleščino in slovenščino; v poljščino je mešal ruske besede
  4. 4. ekspr. povzročati, da postane kdo udeležen pri čem: zdaj meša še brata v spor; kar naprej se mešajo v njegove pristojnosti
  5. 5. ekspr. povzročati, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: samo meša ga s svojimi nazori; mešati ljudstvo / taki filmi mešajo mladim glavo
    ●     dve uri je mešal blato po hribih hodil po blatu; pog. mešati glavo dekletu vzbujati ljubezen; pog. avto mu meša glavo veliko premišljuje, govori o avtu; ekspr. ne mešaj te godlje ne povzročaj, da bo neprijeten, zapleten položaj še bolj neprijeten, zapleten; ekspr. meša mu načrte, pog. štrene preprečuje, ovira njegove načrte; nar. mešati redi razmetavati redi, trositi; pog. tega ne bom pil, ker sem že vino, pa nočem mešati piti različne pijače drugo za drugo; pog. ne mešaj se med njiju pusti ju, naj svoje zadeve sama urejujeta; ekspr. njihova kri se ne bo mešala z našo ne bomo v (krvnem) sorodstvu z njimi
    ♦     rad. združevati, sestavljati posnete zvoke, govorjenje ali slike v skladno, smiselno celoto
metálec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) 
  1. 1. kdor kaj meče: dober metalec kamna zadene cilj / v cirkusu nastopa tudi metalec nožev
  2. 2. šport. športnik, ki goji mete: metalec diska, kladiva
  3. 3. voj., v zvezi metalec min orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na cilj v zaklonu; minometalec: obstreljevali so jih z metalci min in topovi
    // v zvezi metalec plamenov, ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov: pri napadu so uporabili tudi metalce plamenov
  4. 4. v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metalce so postavili nedaleč od obzidja / metalec kamnov, smole
  5. 5. zastar., v zvezi metalec luči, svetlobe žaromet: v svetilniku se je prižgal metalec luči
metódičen -čna -o prid. (ọ́) 
  1. 1. nanašajoč se na metodiko: metodični principi / metodična pomagala
  2. 2. načrten, premišljen: metodična razporeditev dela; metodično spoznavanje samega sebe
    ♦     filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane
míkroelemènt -ênta m (ȋ-ȅ ȋ-é) kem. element, ki v snovi nastopa v zelo majhni količini: snov vsebuje kot mikroelement baker
minerál -a m (ȃ) min. plinasta, tekoča ali trdna snov, nastala v naravi, rudnina: raziskovati minerale; nahajališča mineralov / naravni, umetni minerali
mirákel -kla m (á) 
  1. 1. lit. srednjeveško dramsko delo, ki obravnava snov iz legend: mirakel v šestih slikah; zbirka miraklov in misterijev / ekspr. drama je navaden mirakel o cirkuški artistki
  2. 2. knjiž., redko čudežna stvar, čudež: prepričan je, da je bil to mirakel
mistêrij -a m (é) 
  1. 1. lit. srednjeveško dramsko delo, ki obravnava snov iz biblije: igrati, uprizoriti misterij; božični, velikonočni misteriji; misteriji, mirakli in moralitete
  2. 2. v nekaterih orientalskih in antičnih religijah tajni verski obred, dostopen samo nekaterim: udeleževati se misterijev / elevzinski misteriji pri starih Grkih slavje s skrivnostnimi verskimi obredi v mestu Elevsina v čast boginjama Demetri in Persefoni
  3. 3. knjiž., navadno s prilastkom skrivnost, nedoumljivost: verjeti v misterij umetnosti; življenje je velik, globok misterij; misterij narave, smrti / ekspr. razkrili so misterij letalske nesreče; misteriji mesta
mistêrijski -a -o prid. (é) nanašajoč se na misterij: snov misterijske drame / misterijski kult
mišičnína -e ž (ī) anat. mišična snov, ki se krči in razteza: človeška mišičnina
● ekspr. kupiti kilogram puste mišičnine mesa
mít -a m (ȋ) 
  1. 1. izročilo, pripoved o nastanku sveta, (nenavadnih) naravnih pojavih, bogovih in drugih bajeslovnih bitjih: miti odražajo starodavne doživljaje naroda; pisatelj je rad črpal snov iz mnogih mitov; antični, slovanski miti
  2. 2. knjiž. zelo pozitivna, a nerealna predstava o določenih dogodkih, pojavih, ljudeh: ohranjati, podirati, ustvarjati mite o čem; okrog njega se je spletel cel mit / germanski mit o čistosti rase
mitologíja -e ž (ȋ) bajke v celoti, bajeslovje: pisatelj je zajemal snov iz mitologije / antična, germanska mitologija
// veda o tem: razvoj mitologije
mléti méljem nedov., mêlji meljíte (ẹ́) 
  1. 1. z napravo drobiti žito: mlinar melje; mleti ječmen, koruzo, pšenico; mleti za peko; prinesti, pripeljati mlet / mleti na kamen z mlinskim kamnom; takrat so še mleli na žrmlje / ti mlini več ne meljejo ne obratujejo
    // s pripravo, napravo drobiti kako drugo snov sploh: mleti kavo; mleti les, rudo / mleti meso / ta mlinček drobno melje
    // z napravo razkosavati sadje: jabolka pred stiskanjem meljejo
  2. 2. ekspr. drobiti, treti: voz je s svojo težo mlel nasuto kamenje; z nogami je mlel suhe vejice
  3. 3. ekspr. uničevati, rušiti: potres je mlel človeška bivališča / domača armada je čedalje bolj mlela sovražnikovo vojsko
  4. 4. ekspr. jesti (kaj tršega): s pravo slastjo je mlel suho sadje; krave so mlele s slamo pomešano seno; učenci so jemali iz torb malico in mleli, kakor da že nekaj dni niso jedli / mleti z zobmi
    // premikati se, pregibati se (sem in tja): njegove čeljusti so mlele; ustnice so mu mlele
  5. 5. nav. ekspr. hitro delati ponavljajoče se gibe: postovka visoko v zraku melje (s perutmi); otrok je ves čas mlel z nogami brcal
  6. 6. slabš. govoriti, pripovedovati: ne melji neumnosti; kar naprej melje eno in isto; poslušam, kaj melješ / zadevo je mlela vsa vas z velikim veseljem govorila o njej
    // enolično, počasi igrati: godba je mlela koračnico; lajna otožno melje popevko / na nočni omarici je mlela budilka zvonila
  7. 7. ekspr. misliti, premišljevati: nekaj melje v sebi; ne vem, kaj se mu melje v glavi / z notranjim predmetom mlel je jezne, maščevalne misli
    ●     brezoseb. še dolgo bomo hodili, ker tako melje (pod nogami) ker se noge ugrezajo v sipek sneg, pesek; ekspr. njen jezik neprestano melje ona neprestano govori; ekspr. življenje me je takrat mlelo doletevale so me velike nesreče; ekspr. veter je mlel sneg mešal, vrtinčil; nar. mleti na bel(i), črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; ekspr., redko konja sta mlela v celo hodila, šla; ekspr. vrtalni stroj je mlel v skalo vrtal; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
mnogolíčen -čna -o prid. (ī) 
  1. 1. knjiž. mnogovrsten, raznovrsten: opazovati mnogolične pojave družbenega razvoja / mnogolična osebnost, pokrajina; mnogolična tematika njegovih pesmi
  2. 2. mat. ki ima več vrednosti, pomenov: mnogolična funkcija; mnogolična rešitev naloge
    ♦     min. mnogolična snov snov, ki nastopa v več kristalnih oblikah; polimorfna snov
mnogolíčnost -i ž (ī) knjiž. mnogovrstnost, raznovrstnost: mnogoličnost pojavov / njegov značaj je v svoji mnogoličnosti zelo enoten; obravnavati svet v vsej njegovi mnogoličnosti
♦ biol. pojav, da ima živo bitje iste vrste razne oblike; min. pojav, da nastopa ista snov v več kristalnih oblikah
močílo -a s (í) 
  1. 1. knjiž. tekočina za močenje: škatla z močilom za pečatnike
  2. 2. nar. razmočen kraj, kjer voda izvira iz tal: pod pobočjem je veliko močil in studencev
    // nar. primorsko mlaka, luža: poglobil je močilo, ki je ležalo ob gozdu; ob močilu so rastle vrbe / vaško močilo
    ♦     agr. jama z vodo za godenje lanu in konoplje; prostor, kjer se godi lan; kem. snov, s katero se zmanjša površinska napetost vode, da ta laže omoči trdne snovi
modél -a m (ẹ̑) 
  1. 1. predmet, izdelan za ponazoritev, prikaz načrtovanega ali obstoječega predmeta: izdelati, napraviti model; delati poskuse na modelu; model človeškega očesa, telesa; mavčni model; modeli za geometrijski pouk / model jadrnice, stroja / model hidrocentrale maketa
    // majhna športna priprava, ki posnema določeno vozilo, zlasti letalo: fantje spuščajo modele / jadralni, motorni model; sobni, tekmovalni model
  2. 2. kdor se ukvarja s tem, da se daje na razpolago za upodabljanje: preživlja se kot model; moški, ženski model / fotografski model fotomodel; kiparski model
    // oseba ali stvar, katere značilnosti umetnik upodablja: on je bil avtorju model za glavnega junaka v drami
  3. 3. nav. ekspr. ustaljena oblika česa, po kateri se kaj dela; vzorec, oblika: razviti lasten gospodarski model; družbeni, organizacijski model / v romanu vse poteka po ustaljenem modelu; delati po vnaprej določenem modelu kalupu
  4. 4. industrijski izdelek takih značilnih oblik ali lastnosti, da se po njih razlikuje od drugih istovrstnih izdelkov: tovarna je predstavila nove modele avtomobilov / buick, model 1955; puška, model 48 [M-48]
    // modni oblačilni izdelek: manekenke prikazujejo modele jesenskih plaščev; športni modeli; modeli pomladanskih čevljev
  5. 5. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: vliti pripravljeno maso v model / dati v model za torto; model za odlivanje novcev
    ♦     filoz. model predmet, po lastnostih, značilnostih podoben raziskovanemu predmetu in narejen po določenih pravilih; metal. matični model; obl. ekskluzivni model ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu; trg. izvensezonski modeli
moderátor -ja m (ȃ) 
  1. 1. kdor na konferencah, strokovnih sestankih namesto avtorjev strnjeno podaja glavno vsebino referatov ali vodi delo: bil je eden izmed moderatorjev; moderator kongresa
    // rad. napovedovalec, ki neposredno sodeluje v oddaji kot njen soustvarjalec: spreten moderator
  2. 2. fiz. snov, ki zavira hitrost nevtronov v jedrskem reaktorju
modificírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. spremeniti, preoblikovati, prilagoditi: modificirati kak del naprave; nekoliko modificirati kaj / modificirati učne metode, nazore / zakoni tega področja ne veljajo na drugih področjih, če jih primerno ne modificiramo
mogóče prisl. (ọ́) 
  1. 1. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža možnost
    1. a) uresničitve: ni nam bilo mogoče počistiti sobe; ne vem, če bo mogoče priti pravočasno / elipt., ekspr. brž, prej, takoj ko bo mogoče, bom prišel
    2. b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: tega ni mogoče brati; to snov je mogoče predelati; stvar bi bilo mogoče bolje urediti / z njo ni mogoče živeti
  2. 2. izraža ne popolno prepričanost o čem: mogoče bi kaj dosegli, če bi bili složni; mogoče bo pa on popravil; mogoče pa on to ve; mogoče še živi v tistem kraju / mogoče pa ni on kriv; mogoče je pa res
    // izraža približnost povedanega: dosti ni popil, mogoče kozarec ali dva; do tja je mogoče tri ure / pridelal je pet hektolitrov vina, mogoče pa tudi več
  3. 3. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: mogoče bi se pomaknili nekoliko naprej; mogoče bi stvar še nekoliko popravili; mogoče bi še soseda vprašali za nasvet
  4. 4. v vprašalnem stavku izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnjo: ali bi mi mogoče lahko posodili malo denarja; ali mogoče želite še kaj drugega; elipt. bi mogoče še malo torte
  5. 5. v medmetni rabi izraža
    1. a) zadržano pritrjevanje: boš prišel jutri? Mogoče; premalo znaš. Že mogoče, tovariš
    2. b) v zvezi ni mogoče presenečenje, začudenje: nabral je celo košaro gob. Ni mogoče
  6. 6. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, mogoče ti, ki te nič ni
móknat -a -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na moko:
    1. a) moknati del zrna; moknata snov / bil je ves moknat / moknat krompir bolj suh jedilni krompir
    2. b) slive so lepo moknate
  2. 2. izsušen, krhek (zaradi prezrelosti): moknate hruške
    ♦     bot. moknati jeglič rastlina s poprhom na spodnji strani listov in rdečkastimi cveti v socvetju, Primula farinosa
mokrôta -e ž (ó) 
  1. 1. tekočina, zlasti v majhnih količinah: ta snov vpija mokroto; v čevljih je začutil mokroto; žleze izločajo neko sluzasto mokroto / v kotanji zastaja mokrota voda; biti odporen proti mokroti vlagi, vodi
    // ekspr. v očeh se ji je zasvetila mokrota solze; evfem. mali je povlekel mokroto v nos smrkelj
    // ekspr. padavine, zlasti dež: pogosta mokrota v aprilu je napravila veliko škode na drevju / orati v mokroti v deževnem vremenu
    // nar. vlaga: mokrota v stanovanju
  2. 2. ekspr. pijača, zlasti alkoholna: po jedi si je zaželel mokrote; v sodu je bilo še nekaj mokrote
  3. 3. star. vlažnost: meriti mokroto snovi
    ●     ekspr., redko bela mokrota sneg
mozgovína -e ž (í) anat. živčna snov v osrednjem živčevju; živčnina: možganska mozgovina
múlj -a m (ȗ) drobnozrnata usedlina počasi se gibajočih vod, zlasti sladkih: te živali prezimijo v mulju; morski tok napolnjuje izlive rek s peskom in muljem; rečni mulj; širok pas mulja ob obali
// zastar. zelo droben pesek, mivka: skale se pretvarjajo v prod, pesek in mulj; pokriti trto z muljem ali rahlo prstjo
♦ agr. saturacijski mulj snov, ki ostane po čiščenju sladkornega soka z apnom; saturacijsko blato; mont. separacijski mulj zelo gosta mešanica tekočine in drobnih zrnc, ki nastaja pri separaciji
múšji -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na muhe: mušji iztrebki; mušje noge / mušji pik / zavarovati se z mušjo mrežo
♦ bot. mušji les tropsko drevo, katerega les vsebuje posebno grenko snov; kvasija; šport. mušja kategorija najnižja kategorija težkoatletov
nadoméstek -tka m (ẹ̑) navadno s prilastkom izdelek, snov, ki prevzame, ima funkcijo česa pristnega, prvotnejšega, boljšega: sintetični nadomestek / nadomestek za surovine / kavni nadomestek pražena zrna ječmena, rži
♦ ekon. denarni nadomestek kar prevzame, ima funkcijo plačilnega sredstva, a ni splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti; denar, katerega dejanska snovna vrednost ne ustreza njegovi nominalni vrednosti
// nav. ekspr. nadomestilo: prevod je navadno le skromen nadomestek originala / dati kaj za nadomestek / izplačati nadomestek
nadoméščanje -a s (ẹ́) glagolnik od nadomeščati: nadomeščanje obolelega delavca / nadomeščanje starih strojev z novimi / umetna snov za nadomeščanje stekla / nadomeščanje zamud
naftalín -a m (ȋ) bela kristalna snov ostrega vonja, ki se pridobiva iz premogovega katrana: naftalin ščiti volnene izdelke, krzno pred molji; ta obleka diši po naftalinu
● ekspr. potegniti, vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti
naftól -a m (ọ̑) kem. kristalna snov, izvedena iz naftalina z zamenjavo enega ali več atomov vodika s hidroksilnimi skupinami: barvati tkanine z naftoli
napréj prisl. (ẹ̄) 
  1. 1. izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na osebek, ant. nazaj: nagniti se naprej; hoditi z naprej sklonjenim telesom; nekoliko naprej štrleče ustnice / pasti z obrazom naprej
    // izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: stopiti za korak naprej; zapelji malo naprej od križišča / vožnja naprej / zna šteti naprej in nazaj
    // v medmetni rabi izraža
    1. a) poziv za približanje, vstop, nadaljevanje poti: le naprej; kar naprej, prosim; na trkanje se oglasi iz sobe: naprej; naprej, naprej, ustavljanje (je) prepovedano
    2. b) ukaz za odhod: naprej, gremo / po dva naprej
  2. 2. izraža gibanje ali smer pred drugim: splezaj naprej, mi bomo za teboj; stopiti, svetiti naprej; pog.: spustiti žensko naprej dati ji prednost; ker je krvavel, ga je zdravnik vzel naprej preden je bil na vrsti
    // izraža položaj pred drugim: skupina je že daleč naprej / kilometer naprej je odcep; nekaj korakov naprej se je ozrl / pog. v tehniki smo bolj naprej kot oni smo bolj napredovali
  3. 3. izraža usmerjenost v prihodnost: zaupen pogled naprej / dobiti plačo, plačati najemnino (za) naprej / redko naprej bodimo drugačni v bodoče, v prihodnje
  4. 4. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: del zneska se plača naprej; naprej pripravljena resolucija / ekspr. naprej ve, kaj se bo zgodilo; za dež ve dva dni naprej; pog. že naprej se veselim počitnic zdaj
    // kot vljudnostna fraza za vašo prijaznost se vam že naprej zahvaljujemo
  5. 5. izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: države se še naprej oborožujejo; obrne se in spi naprej; nekateri so z odgovori zadovoljni, drugi sprašujejo naprej / to je samo naprej razvita oblika
  6. 6. pog., v zvezi iti, priti naprej napredovati, razvijati se: človeštvo gre naprej; znanost gre hitro naprej / kljub zdravljenju gre bolezen naprej / z zidanjem smo prišli le malo naprej
  7. 7. z oslabljenim pomenom izraža izhajanje od določenega časa, mesta: urnik velja od danes naprej; družbeni razvoj od osvoboditve naprej / pog.: dati, poslati poročilo, prošnjo naprej oddati, odposlati; ali je danes pošta že šla naprej bila odposlana; tega ni treba naprej povedati, praviti; kolesa nima več, ga je prodal naprej (pre)prodal
    ●     pog. take primere bo zdravnik dal naprej sodišču naznanil, sporočil; ekspr. zmaga je že naprej dobljena izraža prepričanost o zmagi; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. njegova ura gre naprej prehiteva; ekspr. zaradi blata ni šel voz ne naprej ne nazaj ga ni bilo mogoče premakniti; žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov; ekspr. treba je misliti tudi naprej ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. kar naprej in naprej me nadleguje neprenehoma; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; peti naprej pri dvoglasnem ali večglasnem petju peti vodilno melodijo; pog. vsak si poskuša pomagati naprej doseči boljši materialni položaj; pog. zmeraj se rine naprej hoče biti prvi, upoštevan; evfem. ženska je spravila naprej imela je hoteni splav; žarg., šol. ni znal dosti, a profesor ga je le spustil naprej v naslednji letnik; ekspr. ne ve ne naprej ne nazaj kaj bi napravil; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. iz hiše bo šel samo z nogami naprej mrtev; in tako naprej [itn.] izraža dodajanje
    ♦     šah. dati naprej figuro od začetka igrati brez nje; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; šport. premet naprej; voj. četa, naprej, marš izraža povelje za začetek korakanja; prim. vnaprej, zanaprej
narkótičen -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na narkotike ali narkozo: narkotično sredstvo / rastlina ima narkotično moč / narkotično delovanje / biti v narkotičnem stanju
nasítiti -im dov. (í ȋ) zadovoljiti komu potrebo, željo po hrani, jedi: nasititi otroka; nasititi se sira; nasititi se s krompirjem, ribami; ekspr. nasititi si želodec / ekspr. besede nikogar ne nasitijo; pren. vse je storil, da bi nasitil svojo častihlepnost; nasititi si radovednost
nasladílo -a s (í) knjiž.  
  1. 1. sredstvo, navadno brez hranilne vrednosti, ki vzbuja zelo prijeten, ugoden občutek, zlasti telesni; mamilo, poživilo: odpovedati se uživanju nasladil; alkohol, kava, tobak in druga nasladila
  2. 2. snov, ki daje hrani sladek okus; sladilo: jedem dodajamo dišave, začimbe ali nasladila
natánčen -čna -o prid., natánčnejši (ȃ) 
  1. 1. ki opravlja svoje delo, naloge v največji mogoči popolnosti: natančen delavec, uslužbenec; učitelj je zelo natančen, pretirano natančen; ekspr. ne bodi tako prekleto natančen; ta človek je natančen kot stroj / pri delu je natančen
    // narejen tako, da opravlja svojo nalogo v največji mogoči popolnosti: natančen merilni instrument; natančna tehtnica; za tako delo je potrebno natančno orodje
  2. 2. ki upošteva, zajema vse, tudi podrobnosti: natančna analiza, preiskava; potrebna je natančnejša kontrola vseh naprav; natančno merjenje / natančno navodilo / natančnejša obrazložitev sodbe
  3. 3. ki z največjo mogočo popolnostjo kaže, podaja resnično stanje: natančnega časa, datuma se ne spominjam; napisati natančen naslov; natančen opis dogodka; imeti natančne podatke / natančen načrt; natančna risba / račun ni natančen
    // ki se ujema z originalom: natančen prepis pogodbe
nazáj prisl. (á) 
  1. 1. izraža gibanje ali usmerjenost proti hrbtni, zadnji strani glede na osebek, ant. naprej: nagniti se, omahniti nazaj; pokazati z roko nazaj / nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ženska z nazaj zavezano ruto z vozlom na tilniku
    // nazaj zaviti rogovi
    ♦     šport. premet nazaj
    // izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: umaknite se za korak nazaj; vožnja nazaj / zna šteti naprej in nazaj
    // v medmetni rabi izraža
    1. a) poziv za oddaljevanje v tej smeri: vsi nazaj; dva koraka nazaj
    2. b) star. začudenje: presneto nazaj; šment nazaj, kdaj si tako zrasla
  2. 2. izraža gibanje ali smer proti izhodišču: nazaj grede so nekaj popili; nesti, prignati nazaj; ekspr.: kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj; vreči sovražne čete nazaj / elipt.: klicati koga nazaj; želeti si nazaj / dobiti ukradeno kolo nazaj / pot nazaj je zaprta; vožnja tja in nazaj; vlak za nazaj / pog.: vsak čas bo nazaj se bo vrnil; brzojaviti nazaj brzojavno odgovoriti; udaril ga je nazaj vrnil mu je udarec
    // brati nazaj od desne proti levi; vrteti film nazaj
    // pog. izraža položaj za drugim; zadaj: skupina je še daleč nazaj / ta plemena so še zelo nazaj v razvoju zaostala
  3. 3. izraža usmerjenost v preteklost: spomin sega nazaj do prvih let; umirjen pogled nazaj; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pog.: sram me je pomisliti nazaj; nekaj let nazaj je še delal pred nekaj leti
  4. 4. pog., v zvezi iti nazaj nazadovati: v tistih krajih gre kmetijstvo nazaj / fant gre pri učenju nazaj / po teh zdravilih je šla bolezen nazaj
  5. 5. nar. spet, znova: zdaj bo nazaj vse dobro; kmalu je nazaj zaspal
    ●     nižje pog. nazaj se držati pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi; nižje pog. pri prepiru se drži nazaj se zadržuje; umrli hodi nazaj po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjujejo, ne sprejemajo; ekspr. povedal mu je nekaj krepkih nazaj ostro odgovoril; pog. nikoli mu ni rekla besede nazaj mu ni odgovarjala, ugovarjala; žarg., šol. profesor sprašuje nazaj prejšnjo, staro snov; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje
nèaktuálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni aktualen: obravnavana snov je neaktualna / dramska dela te vrste so bila takrat neaktualna
nèčíst -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-ī) 
  1. 1. ki ni (popolnoma) čist: jesti z nečistimi rokami; nečista skodelica; nečiste ulice / nečist mestni zrak / zelo nečisto kožo ima z izpuščaji in pegami
    // nečista rudnina s primesmi
    // nečista pasma
    // ekspr. umazan, zanemarjen: otroci so lačni in nečisti; živi v majhni, nečisti sobi
  2. 2. nav. ekspr. slab, nepošten: nečist značaj / ukvarja se z nečistimi posli
    ●     žarg., šport. nečisti boks boksarski dvoboj, ki ni v skladu s pravili tekmovanja; imata še nečiste račune nista še poravnala medsebojnih navzkrižij; imata še medsebojne obveznosti; star. nečista teža bruto teža
    ♦     kem. kemično nečista snov; lit. nečista rima rima, pri kateri se vokali ne ujemajo glede dolžine in širine
nègorljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki ne gori: negorljiv material, plin; negorljiva snov / negorljivi ostanki
nèhomogén -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni homogen: nehomogena snov / nehomogena struktura zemljišča / dežela z nehomogenim prebivalstvom
♦ mat. nehomogena algebrajska enačba enačba, v kateri so členi različnih stopenj
nènasíčen -a -o prid. (ȅ-ȋ) knjiž., redko lačen: neprespani in nenasičeni vojaki
♦ kem. nenasičeni ogljikovodik spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z dvema ali tremi vezmi; nenasičena raztopina raztopina, v kateri se določena snov lahko raztaplja; teh. nenasičena barva
neoprén -a m (ẹ̑) kem. umetna, pri zvišani temperaturi in v olju obstojna, težko vnetljiva elastična snov: zaščititi kabel z neoprenom; potapljaška obleka iz neoprena
nèprebáven -vna -o prid. (ȅ-á) neprebavljiv: neprebavna hrana, snov / neprebavno čtivo
nèprebavljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da prebaviti: neprebavljiva hrana, jed, snov
// ekspr. slab, nekvaliteten: nahitro je skuhala neko neprebavljivo juho / sentimentalna, neprebavljiva povest
nèpredélan -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni predelan: predelana in nepredelana zelenjava / nepredelana učna snov / nepredelane surovine
nèpremenljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) star. nespremenljiv: nepremenljiva snov / nepremenljivi zakoni
nèpresójen -jna -o prid. (ȅ-ọ̄) knjiž. neprosojen: nepresojna snov / nepresojna megla
nèprevódnik -a m (ȅ-ọ̑) elektr. snov, ki ne dopušča prehajanja električnega toka: ogljikov dioksid je neprevodnik
nèprodúšen -šna -o prid. (ȅ-ū ȅ-ȗ) ki je tako zaprt, da ne prepušča plina ali tekočine: neprodušna posoda
// ki ne prepušča plina, tekočine, svetlobe; neprepusten: neprodušna plast, snov; neprodušen za zrak
nèpropústen -tna -o prid. (ȅ-ú) ki ne prepušča plina, tekočine, svetlobe; neprepusten: nepropustna plast, snov; nepropustna tla; nepropusten za vodo, zrak / nepropustni čevlji nepremočljivi
nèprosójen -jna -o prid. (ȅ-ọ̄) ki ni prosojen: neprosojna snov; zavesa iz neprosojnega blaga / gosta, neprosojna megla
nèprozóren -rna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni prozoren: neprozoren zaslon; neprozorna snov, tkanina; posoda iz neprozornega stekla / knjiž. neprozorni načrti nenazorni, nejasni
nèpróžen -žna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni prožen: neprožna snov / neprožen človek / neprožna politika
♦ fiz. neprožna deformacija sprememba oblike, ki ostane tudi potem, ko sila ne deluje več
nèrazlóčen -čna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki ni razločen, ni jasen: govori z nerazločnim glasom; zaslišal je nerazločen šum; mrmral je nerazločne besede / nerazločna izgovarjava; nerazločna pisava / nerazločne slutnje
● zastar. nerazločna snov nedeljiva, neločljiva
nèstisljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da stisniti: nestisljiva snov
♦ fiz. nestisljiva tekočina tekočina, ki pri stiskanju ne spremeni prostornine
nèstŕjen -a -o tudi nèstrjèn -êna -o prid. (ȅ-ŕ; ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni strjen: nestrjena snov
nèstrupén -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni strupen: nestrupena snov / strupene in nestrupene gobe, rastline; nestrupene kače
nètežáven -vna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) ki ni težaven: netežavna učna snov / ekspr. tekma je bila bolj težavna kot netežavna
netílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na netenje: netilna snov / netilna sila upora / star. netilna vrvica vžigalna vrvica
netívo -a s (í) 
  1. 1. lahko vnetljiva snov za netenje ognja: pripraviti netivo / nacepil je trsk za netivo
  2. 2. knjiž. kar razvnema, vzpodbuja: bogastvo je netivo zla; človekovi domišljiji je treba vedno dodajati netiva
netljív -a -o prid. (ī í) knjiž. vnetljiv: netljiva snov / nabrali so lahko netljivega dračja
nèugonobljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) knjiž. neuničljiv: neugonobljiva snov; neugonobljivo pohištvo trdno, trpežno
// to je izredno delaven, neugonobljiv človek / neugonobljivo hrepenenje zelo veliko
nevtrálen -lna -o prid., nevtrálnejši (ȃ) 
  1. 1. ki ne pripada nobeni od navadno nasprotujočih si strani: med vojno je bil nevtralen / nevtralni bralci, opazovalci; časopis je ob dogodku nevtralen / ostati nevtralen pri razsojanju spora nepristranski
    // zavzeti nevtralno stališče
    // ki ne pripada nobeni strani, udeleženi v športnem tekmovanju: vodstvi obeh klubov sta zahtevali nevtralnega sodnika / tekma bo na nevtralnem igrišču
  2. 2. ki se v mednarodnih odnosih ne vključuje v vojaške, politične, gospodarske zveze: nevtralna država; biti, postati nevtralen / pogajanja bodo na nevtralnem ozemlju
    // ki se v mednarodnih sporih, vojnah ne odloči za nobeno stran: v napetem mednarodnem položaju, med vojno je država ostala nevtralna / nevtralna politika
  3. 3. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa: blago z nevtralnim vzorcem / nevtralna barva
  4. 4. kem. ki ni bazičen niti kisel: nevtralna snov / nevtralna reakcija
    ●     ekspr. ob njeni lepoti ni ostal nihče nevtralen ravnodušen; nevtralne barve črna, siva, bela barva
    ♦     agr. nevtralna tla tla, v katerih je ravnotežje vodikovih in hidroksilnih ionov; elektr. nevtralni vodnik vodnik, ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko; nevtralna točka točka v simetričnem večfaznem sistemu, ki ima potencial nič; jur. nevtralni zračni prostor; nevtralne vode; lingv. stilno nevtralna beseda beseda, ki vzbuja samo stvarne predstave, ne pa tudi čustvenih, časovnih, stilno nezaznamovana beseda; teh. nevtralni plamen plamen, v katerem se kovine in njihove zlitine talijo brez kemičnih sprememb
nèzgorljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki ne zgori: nezgorljiva snov
// teh. v ognju obstojen: nezgorljivi material; nezgorljiva opeka / nezgorljive omare ognjevzdržne omare
nèzlômen -mna -o prid. (ȅ-ó) zastar. nezlomljiv: nezlomna snov / človek z nezlomno voljo
nosílen -lna -o prid. (ȋ) 
  1. 1. namenjen za nošenje, prenašanje bremen, tovora: prišel je z nosilnim drogom na rami; nosilna mreža / nosilni mehanizem
  2. 2. teh. ki prenaša obtežbo na podpore: nosilni element, steber; nosilna konstrukcija; nosilen in nošen / nosilni strop, zid / nosilni del pluga
  3. 3. publ. glavni, najpomembnejši: nosilni izraz, prizor drame; nosilne barve, linije
    ●     nar. gorenjsko (nosilna) rjuha večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje
    ♦     aer. nosilna ploskev, površina letala ploskev, površina letala, na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; elektr. nosilni val elektromagnetni val visoke frekvence za prenašanje signalov nizke frekvence; fot., tisk. nosilna folija folija, na katero je nanesena določena snov; geol. nosilna sila reke sila reke, ki povzroča, da se kaj premika po vodi; grad. nosilni lok; nosilna plast vozišča trajna plast vozišča, ki se pri popravilu cest navadno ne menja; nosilna plast, tla plast, tla, ki morejo ohranjati kak objekt v določenem položaju; ptt kabelska (nosilna) vrv na oporišča obešena jeklena vrv, na katero se pritrdi nadzemni kabel; teh. nosilna raketa raketa, ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto; nosilna vrv vrv pri žičnici, po kateri se premika gondola
novelístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na novelistiko: novelistična proza / novelistična snov
nukleínski -a -o prid. (ȋ) biol., kem., v zvezi nukleinska kislina organska snov, ki jo sestavljajo organska baza, sladkor in fosforjeva kislina: odkritje nukleinske kisline v virusih; nukleinska kislina in beljakovine
občutljív -a -o prid., občutljívejši (ī í) 
  1. 1. sposoben občutiti, zaznavati: občutljivi in neobčutljivi deli organizma; ugotoviti, če so prsti še občutljivi; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž. estetsko, likovno občutljiv človek dovzeten
    // sposoben zelo občutiti, zaznavati: nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr. njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi; pren. je občutljiv za resnico
  2. 2. sposoben čustvovati, doživljati: razumen in občutljiv igralec; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce
    // ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno: bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljiv
  3. 3. v zvezi z za pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija: vitamini so občutljivi za kemične vplive; za svetlobo občutljiva snov; pren. naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah
  4. 4. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega: meriti z občutljivimi aparati, instrumenti; občutljiv sprejemnik; pren., ekspr. pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip
  5. 5. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov: čiščenje občutljivih tkanin; skladiščenje občutljivega blaga
    ●     paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih dovzetnih za bolezen; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; publ. ideološko občutljiva tema neprijetna, težavna; bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode
obdélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati: obdelati ledino; obdelati nove površine zemlje; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji
  2. 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost: obdelati kamniti blok, deblo; obdelati z dletom; površinsko obdelati; ročno, strojno obdelati
    // žarg., s širokim pomenskim obsegom narediti s čim to, kar določa sobesedilo: obdelati testo z rokami; tovarniško obdelati mleko pripraviti; obdelati žival s krtačo okrtačiti; jezikovno obdelati besedilo pregledati, popraviti
    // na določen način urediti, pripraviti za uporabo: obdelati podatke; statistično obdelati gradivo
  3. 3. načrtno podati določeno vsebino: v knjigi je obdelal kmečke upore; tega vprašanja ni še nihče obdelal; dramsko, filmsko obdelati motiv; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije
    // načrtno se seznaniti s čim: obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr. dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala se nista o vsem pogovorila
    // publ. raziskati, proučiti: obdelati postopke za pridobivanje izotopov; znanstveno obdelati najdene predmete
  4. 4. žarg. pregovoriti, pridobiti: rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti
  5. 5. ekspr. natepsti, pretepsti: obdelati koga s pestmi; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci obmetali
  6. 6. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritik ga je neusmiljeno obdelal; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala
    ♦     biblio. obdelati knjigo vpisati knjigo v katalog; les. obdelati les iz lesne surovine izdelati polizdelke
obdelováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati: obdelovati njivo; velike površine obdelujejo s stroji; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo kmetoval
  2. 2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost: obdelovati železno gmoto, kristale, les; obdelovati z rezilom; obdelovati z udarci; kemično in mehanično obdelovati
    // žarg., s širokim pomenskim obsegom delati s čim to, kar določa sobesedilo: obdelovati madeže z vodo; smučarske steze obdelujejo ponoči pripravljajo, teptajo; obdelovati testo gnesti
    // na določen način urejati, pripravljati za uporabo: računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit; obdelovati ankete; obdelovati rezultate raziskav
  3. 3. načrtno podajati določeno vsebino: v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja; v knjigi obdeluje kraški svet; filmsko, likovno obdelovati
    // načrtno se seznanjati s čim: obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih
    // publ. raziskovati, proučevati: obdelovati kmečko vprašanje; obdelovati zgodovino delavskega gibanja
  4. 4. žarg. pregovarjati, pridobivati: toliko časa so ga obdelovali, da je privolil; obdelovali so ga za vstop v stranko
  5. 5. ekspr. tepsti, pretepati: pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati; obdeloval ga je s pestmi po glavi; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem suval, z nohti praskal, z zobmi grizel; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji
  6. 6. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi zmerjal
    ♦     šport. obdelovati mišice z vajami in masažo utrjevati
objektivizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž.  
  1. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih
  2. 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira
  3. 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti
oblíka -e ž (ȋ) 
  1. 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja
  2. 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi
    // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja
  3. 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko
  4. 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko
    // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike
  5. 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov
  6. 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj
  7. 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način
    // oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec
    ●     publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje
    ♦     adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala
oblikováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko
    // arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe
  2. 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej
    // ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno
  3. 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo
  4. 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati
    // oblikovati koga v harmonično osebnost
  5. 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge
  6. 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto
oblóga -e ž (ọ̑) 
  1. 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: položiti, prilepiti oblogo; lesena, marmorna obloga; obloga fasade; obloga v peči / stropna, talna obloga; toplotna, zaščitna obloga
    // navadno s prilastkom plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino sploh: na drevju se je naredila ledena obloga; odstraniti sluzasto oblogo z vrvi / podkožna maščobna obloga
  2. 2. jed, s katero se okrasi glavna jed: gobe, servirane kot obloga k mesu
  3. 3. med. predmet ali snov, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: zdraviti z oblogami; topla, vlažna obloga / blatna obloga
  4. 4. redko oblaganje: končati oblogo
    ♦     avt. obloga del zavorne čeljusti, zavorne ploščice, ki pri zaviranju neposredno pritiska ob zavorni boben, zavorni kolut; med. obloga belkasta snov na jeziku, v grlu ob vnetjih, pri nekaterih boleznih; zobna obloga kar se nabere na zobeh
oblóžek -žka m (ọ̑) predmet ali snov, s katero se kaj obloži: palica z gumijastim obložkom / knjiž., redko: stena je bila prekrita s hrastovimi obložki s hrastovim opažem; bakrena zapestnica s srebrnim obložkom s srebrno prevleko
obnávljati -am nedov. (á) 
  1. 1. delati, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnavljati hišo; obnavljati in opremljati stanovanje / obnavljati nasade, vinograde / obnavljati ladjevje
  2. 2. delati, povzročati, da se kaj znova pojavi, začne: obnavljati prijateljstvo / obnavljati ljudske običaje / obnavljati klasicizem
  3. 3. delati, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnavljati doživetja, spomine / v mislih je obnavljal potovanje v mesto
    ♦     šol. obnavljati učno snov
obnovíti -ím dov., obnóvil (ī í) 
  1. 1. narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnoviti hišo; obnoviti napis, sliko; obnoviti in opremiti stanovanje / obnoviti gozd, vinograd / obnoviti gospodarstvo
  2. 2. narediti, povzročiti, da se kaj znova pojavi, začne: obnoviti pogajanja; obnoviti prijateljstvo; diplomatski stiki med državama so se obnovili / obnoviti pogodbo / obnoviti stari sistem
  3. 3. narediti, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnoviti dogodke, doživljaje / obnoviti znanje grščine / v mislih je skušal vse obnoviti
    ●     članarino je treba vsako leto obnoviti plačati in s tem ostati član; obnoviti garderobo kupiti novo garderobo; obnoviti zalogo nadomestiti porabljeno, prodano z novim
    ♦     jur. obnoviti postopek, proces; šol. obnoviti učno snov
obòd -óda m (ȍ ọ́) 
  1. 1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku; obložiti obod tople grede; popraviti obod škafa; dno in obod posode / obod kolesa
    // temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod
  2. 2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode; prišiti dno (sita) na obod; prodajati obode in drugo suho robo
  3. 3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom; živeti na obodu mesta; na obodu Panonske nižine obrobju; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije
  4. 4. redko obseg: prsni obod; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj
    ●     nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci
    ♦     geom. obod kroga krivulja, ki omejuje krog; točka na obodu kroga
oborína -e ž (í) 
  1. 1. kem. snov, ki se pri obarjanju izloči iz raztopine: pri mešanju raztopine aluminijevega nitrata in natrijevega hidroksida se izloči bela oborina aluminijev hidroksid
  2. 2. knjiž. usedlina, gošča: pri kuhanju oborina masla porumeni
obravnávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda
    // reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike
  2. 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja
    // načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol
  3. 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki
    // publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico
    ●     zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih
obrízg -a m (ȋ) snov, s katero se kaj obrizga: obrizgi blata na suknjiču
♦ grad. cementni obrizg
obstòj -ôja m (ȍ ó) 
  1. 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti: s poskusom dokazati obstoj kake snovi; biološki, telesni obstoj; obstoj države / snov, ki je potrebna za obstoj organizma / društvo je opravičilo svoj obstoj; mesto praznuje obletnico obstoja nastanka, ustanovitve; pravica do obstoja; publ. dileme človekovega obstoja
  2. 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: boriti se za svoj, ekspr. za goli obstoj / gospodarska kriza je ogrozila njegov obstoj
    ●     vse življenje se je moral boriti za svoj obstoj težko je živel
obstójen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. ki kljub neugodnim okoliščinam dalj časa ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti: blago obstojnih barv / pri visokih temperaturah obstojen lak; proti vlagi obstojna snov odporna; tako jeklo je na zraku dobro obstojno
    ♦     teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti
    // ki ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti sploh: kemično obstojna spojina
  2. 2. ki se dalj časa ne pokvari, ne uniči: shranjevanje manj obstojnih pridelkov; pivo je obstojno nekaj mesecev; industrijsko pripravljena živila so bolj obstojna / preproge iz sintetičnih vlaken so zelo obstojne trpežne
    ●     zastar. alkohol je obstojni del vina sestavni
obtežílo -a s (í) predmet, snov za obtežitev: podstavek je napolnjen z obtežilom; obtežila na ladijskem dnu / obtežilo za pisma obtežilnik
obvládati -am dov. (ā) 
  1. 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali
    // konja je z lahkoto obvladal
  2. 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj
  3. 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna
  4. 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti
  5. 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala
    // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo
    ●     publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna
    ♦     ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro
odišáviti -im dov. (ā ȃ) 
  1. 1. narediti dišeče: odišaviti perilo; skrbno se je počesala in odišavila
  2. 2. dodati snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: meso osolimo, popopramo in odišavimo; odišaviti jed s cimetom
odišávljati -am nedov. (á) 
  1. 1. delati dišeče: odišavljati perilo; rada se je odišavljala
  2. 2. dodajati snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: odišavljati sladice z različnimi aromati
odpoljúbljati -am nedov. (ú) knjiž. s poljubljanjem odstranjevati: odpoljubljal ji je solze / ekspr. odpoljubljati komu žalost z obraza
● knjiž., ekspr. dleto je odpoljubljalo snov s kamna narahlo odstranjevalo
odprtína -e ž (í) 
  1. 1. nezapolnjen prostor v čem: cevna odprtina; zazidati okensko odprtino; odprtina zanke
    // tak prostor za prehajanje česa: izletna odprtina v panju; odtočna odprtina; odprtina za zrak / nosna, ustna, zadnjična odprtina
    ♦     bot. prezračevalna odprtina prepustno mesto na lubju, kjer prihaja zrak v notranjost rastline; fot. odprtina zaslonke
  2. 2. kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre: izrezati odprtino; bomba je naredila odprtino v steni / rokavna odprtina telovnika
odstótek -tka m (ọ̑) del na sto enakih delov razdeljene celote: snov ima enajst odstotkov primesi; proizvodnja je za sedem odstotkov [7%] večja kot lani / izraziti v odstotkih
● ekspr. negotovost z odstotkom upanja z malo upanja
// ed. količina, izražena s tem delom: odstotek smrtnosti pada; ugotavljati odstotek alkohola v krvi; povprečni odstotek tolšče v mleku; gnojila z majhnim odstotkom dušika
odtalíti -ím dov., odtálil (ī í) otajati: odtaliti živila; zemlja se še ni odtalila
♦ teh. odstraniti trdno snov s prehajanjem v tekoče stanje zaradi toplote
odtaljeváti -újem nedov. (á ȗ) odtajevati: odtaljevati meso
♦ teh. odstranjevati trdno snov s prehajanjem v tekoče stanje zaradi toplote
odtísoček -čka m (ȋ) knjiž. del na tisoč enakih delov razdeljene celote; promile: ta snov ima približno dva odtisočka [2‰] kuhinjske soli
// ed. količina, izražena s tem delom: južni del dežele ima največji odtisoček rojstev
ôgenj ôgnja m (ó) 
  1. 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj
    // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj
  2. 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
  3. 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
    // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
    // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate
  4. 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
  5. 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede
    // kot ukaz ogenj
  6. 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
    ●     ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
    ♦     elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
óglje -a s (ọ̑) 
  1. 1. črna snov, ki nastane z žganjem lesa: oglje tli; lasje kot oglje zelo črni; ima kot oglje črne lase / bukovo oglje; likalnik na oglje / kuhati, žgati oglje
    ♦     farm. pri črevesnih infekcijah je koristno živalsko oglje iz živalskih snovi; kem. aktivno oglje ki močno adsorbira
    // nedogoreli kosi lesa: žareče, živo oglje; pepel in oglje
  2. 2. um. zelo mehek črn risarski material: risati z ogljem / skica z ogljem
    // risarska tehnika s takšnim materialom: ukvarjati se z ogljem
okamnéti -ím in okamenéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. postati tak kot kamen: snov se je zgostila in okamnela; pren., ekspr. v hipu so mu pesti okamnele in udaril ga je z vso silo
  2. 2. ekspr. postati negiben, tog: okamnel je od groze, začudenja / obraz mu je počasi okamnel
omíliti -im dov. (ī) 
  1. 1. narediti kaj milo, blago: nasmeh je omilil njen obraz; pogled se mu je omilil / trpljenje ga je omililo / omiliti kazen, predpis
    // narediti kaj manj boleče, manj neprijetno: sneg je omilil padec / omiliti posledice potresa
    // narediti kaj manj ostro, negativno: omiliti izjavo, kritiko, mnenje
  2. 2. narediti, da se kaj pojavlja
    1. a) v manj visoki stopnji: omiliti carine / omiliti zahteve
    2. b) v manj izraziti obliki: omiliti stanovanjsko stisko; vihar se je omilil; knjiž. strmina se je nekoliko omilila zmanjšala
  3. 3. star. priljubiti, prikupiti: s svojim pripovedovanjem mi je kraj zelo omilil; knjiga se je mnogim omilila
omočljív -a -o prid. (ī í) kem. ki se veže z vodo: omočljiva snov
omótica -e ž (ọ̑) 
  1. 1. stanje nejasnega, nepopolnega zavedanja, zlasti z občutkom telesne slabosti: obšla ga je omotica; zdramiti se iz omotice; hoditi kakor v omotici / ekspr. vinska omotica se mu je že izkadila / star. prebuditi se iz globoke, trdne omotice nezavesti, omedlevice
  2. 2. zastar. omotična snov, sredstvo: primešati pijači omotice
omótičen -čna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na omotico: omotičen človek; glavo je imel težko in omotično / omotično spanje
// ki povzroča omotico: omotična globina, višina; omotična snov / omotičen vonj
opáž tudi opàž -áža m (ȃ; ȁ á) 
  1. 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje: popraviti opaž pri svinjaku; zavarovati cevi z opažem; lesen opaž; opaž iz slame; knjižnica z opažem iz orehovine / stenski, stropni opaž
  2. 2. grad. priprava, navadno iz desk, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: narediti, odstraniti, tesati opaž; za betoniranje loka pri mostu so postavili jeklen opaž / drsni opaž; izgubljeni opaž navadno iz izolacijskega materiala, ki po betoniranju ostane kot del objekta; premični opaž
opíjati -am nedov. (í) 
  1. 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan: sam ni pil, druge je pa rad opijal; opijati s slivovko
    // redko povzročati pijanost, omotico: pijače, ki opijajo / ta snov v večjih količinah opija
  2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: ljubezen ga je vse bolj opijala / oblast, ki jo ima, ga opija
opikljáti -ám dov. (á ȃ) narediti, da je na čem kaka snov v obliki pik, pikic: z lepilom namazano brado opikljati s kosmiči preje
óptičen -čna -o prid. (ọ́) 
  1. 1. nanašajoč se na optiko, svetloben: optični pojavi; optični signal / optične lastnosti kristalov / optični teleskop; mikroskopi in druge optične priprave / optična os kamere; optično steklo steklo, ki se uporablja pri izdelavi optičnih priprav
    ♦     astr. optično dvozvezdje dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega težnostnega vpliva; fot. optično iskalo iskalo pri enostavnih fotografskih aparatih
  2. 2. nanašajoč se na vid, viden: zmožnost optične predstave; optično in akustično zaznavanje / optične prevare / optična dekoracija prostora
organizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da
    1. a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš
    2. b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati
  2. 2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili
  3. 3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti
  4. 4. pog. dobiti, priskrbeti: organiziral jim je prenočišče; organiziral si je družbo za v hribe
orgánski -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na organ 1: organske bolezni, poškodbe; organske motnje; delovanje organskih sistemov / organski občutki
  2. 2. ki je del žive narave, ki izhaja iz žive narave: organski odpadki; organsko gnojilo / organski procesi v rastlinah / organska narava
  3. 3. kem. nanašajoč se na spojine razen karbonatov, cianidov, ki vsebujejo ogljik: organske baze, kisline; organska snov, spojina / organsko barvilo / organska kemija kemija, ki proučuje organske spojine
  4. 4. knjiž. skladen, utemeljen: organska povezanost med besedilom in melodijo; organska rast literature iz življenja; razbiti organsko zvezo med vodstvom in člani društva / vrt tvori s hišo organsko celoto / do prijateljev je čutil neko organsko sorodnost
    ♦     ekon. organska sestava kapitala razmerje med proizvajalnimi sredstvi in delovno silo, izraženo količinsko ali vrednostno
osamílen -lna -o prid. (ȋ) knjiž. izoliren: osamilna snov
osamílo -a s (í) knjiž.  
  1. 1. snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolator: toplotno osamilo / zrak je dobro osamilo
  2. 2. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov; izolator: drogovi s porcelanastimi osamili
    // kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolacija: surovine za izdelavo osamil za stene
osámiti -im tudi osamíti -ím dov., osámil (ā ȃ; ī í) 
  1. 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi: osamiti bolnike z nalezljivo boleznijo; osamiti obsojenca v celici
    // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: otroka je preveč osamila; nasprotne države so jih hotele osamiti / načrtno osamiti žival / osamiti stranko od mednarodnega delavskega gibanja ločiti, odtrgati; pren. problema ne smemo osamiti
  2. 2. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: osamiti bistvene sestavine droge; osamiti virus / osamiti snov iz alg
    ●     knjiž. literarni zgodovinar je pesnika preveč osamil ga prikazal ločeno od družbenega dogajanja
    ♦     šah. osamiti kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve
osteklenéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. postati podoben steklu: riž zalijemo, ko ostekleni
    ♦     metal. pesek ostekleni se spremeni v steklasto snov
  2. 2. ekspr. postati negiben, tog: ostekleneli so od groze / ko je to videl, mu je obraz osteklenel
    // v zvezi z oči na široko odpreti veke in ne premakniti zrkla: bolniku oči osteklenijo / ob pogledu na ta prizor so jim osteklenele oči
osvájati -am nedov. (á) 
  1. 1. z bojem spravljati tuje ozemlje pod svojo oblast: osvajati dežele
  2. 2. ekspr. prihajati v težko dostopne kraje, zlasti prvi: osvajati globine morja, vrhove
    // prihajati na posamezna mesta težko dostopnega kraja, prostora: osvajati ocean, vesolje
  3. 3. ekspr. pridobivati si naklonjenost, ljubezen koga: pevka je osvajala poslušalce / njegov nasmeh osvaja / zna osvajati ženske; že dalj časa jo osvaja si prizadeva pridobiti njeno ljubezen
    // vzbujati pozitiven odnos do česa: gibanje ga je začelo osvajati; glasba ga osvaja
  4. 4. publ. dobivati, dosegati: osvajati medalje / naši tekmovalci osvajajo prva mesta
  5. 5. publ. učiti se, priučevati se: spominsko osvajati snov / tovarna osvaja nove tehnološke postopke
    ●     publ. ideja je bila privlačna in množice so jo hitro osvajale sprejemale; ekspr. ta šport osvaja svet pridobiva vedno več privržencev; publ. tovarna že osvaja tuje tržišče začenja prodajati svoje izdelke na tujem tržišču; publ. osvajati znanje pridobivati; publ. kapital si je osvajal države gospodoval nad njimi, imel nad njimi oblast
osveževáti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. povzročati, da postane kaj bolj sveže, čisto: rosa osvežuje rastline; osveževati zrak
    // povzročati, da se kdo duševno in telesno bolje počuti: gibanje na zraku osvežuje telo; osveževati se v hladni vodi / ekspr. s svojim pripovedovanjem ga je naravnost osveževala poživljala
  2. 2. nav. ekspr. povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti: predavanja so nam samo osveževala že znano snov; osveževati si znanje
osvojíti -ím dov., osvójil (ī í) 
  1. 1. z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast: osvojiti sosednje dežele; Napoleon si je hotel osvojiti Evropo / osvojiti trdnjavo zavzeti
    // v naskoku, z naskokom osvojiti; pren. ti ljudje bodo z znanjem osvojili svet
    ♦     šah. osvojiti nasprotnikovega kmeta
  2. 2. ekspr. priti v težko dostopen kraj, zlasti prvi: osvojiti južni tečaj, vrh / pragozda niso mogli osvojiti
  3. 3. ekspr. pridobiti si naklonjenost, ljubezen koga: z ljubeznivim sprejemom nas je predsednik popolnoma osvojil; pevka je osvojila poslušalce; s takim ravnanjem je osvojil naša srca / osvojiti dekle; osvojil si je njeno srce
    // vzbuditi pozitiven odnos do česa: novo gibanje ga je popolnoma osvojilo
  4. 4. publ. dobiti, doseči: osvojiti nagrado, pokal / osvojiti prvo mesto; osvojiti naslov državnega prvaka
  5. 5. publ. naučiti se, priučiti se: osvojiti nove besede; pes osvoji vajo; osvojiti si novo snov / naša industrija je že osvojila izdelavo teh strojev
  6. 6. publ. sprejeti: kongres je osvojil poročilo o delu; osvojiti predlog; osvojiti si načelo narodne samoodločbe
    ●     zastar. osvojili so ga spomini na tista leta prevzeli; publ. drama je osvojila vse evropske odre je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih; ekspr. po enourni hoji smo osvojili Šmarno goro prišli na vrh; ekspr. na zabavi si ga je kar osvojila dosegla, da je bil samo v njeni družbi; publ. osvojiti (si) evropsko tržišče začeti prodajati svoje izdelke na evropskem tržišču; publ. osvojil si je veliko znanje pridobil
otrdéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. postati trd, trši: po gnetenju je snov otrdela / nekaterim žuželkam so krila popolnoma otrdela
  2. 2. postati manj gibljiv, manj prožen: prsti, udje so mu z leti otrdeli / otrdeti od mraza, od dolge vožnje
    // ekspr. postati negiben, tog: od strahu smo otrdeli / obraz mu je v trenutku otrdel
  3. 3. ekspr. postati trd, brezčuten: v tem poklicu je čisto otrdel / srce ji je otrdelo
    ♦     lingv. otrdeti izgubiti palatalni element; med. mišica otrdi postane napeta in manj prožna
otrdévati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. postajati trd, trši: snov je le počasi otrdevala
  2. 2. ekspr. postajati trd, brezčuten: pri tem delu je začel otrdevati / čuti, da ji srce otrdeva
ovójnica -e ž (ọ̑) 
  1. 1. papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma: odpreti, zalepiti ovojnico / bankovce je zložil v pisemsko ovojnico
    ●     ekspr. njegova mesečna ovojnica je tanka ima majhne osebne dohodke; ekspr. brez modre ovojnice ni šlo podkupnine
  2. 2. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: ovojnice toaletnega mila / ovojnica revije je strgana
  3. 3. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mišice in sklepe ovijajo ovojnice
    // anat., navadno s prilastkom tkivo, ki ovija kak organ: ledvična, vranična ovojnica
    ●     knjiž. semena te rastline imajo močno ovojnico močen ovoj
    ♦     anat. kitna, mišična, možganska, sklepna ovojnica; biol. bakterijska ovojnica trdna ali sluzasta snov, s katero se obdajo nekatere bakterije; celična ovojnica zunanji, mrtvi del celice; mat. ovojnica črta, ki obdaja družino krivulj; med., vet. plodova ovojnica; zool. ovojnica pasja trakulja
ozádje -a s (ȃ) 
  1. 1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi; oglasil se je iz ozadja; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj
    // kraj, prostor za čim: odrsko ozadje; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše
  2. 2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo; barvno, temno ozadje; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga
  3. 3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki
  4. 4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje
    // navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje
    ●     ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali
    ♦     anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom
ožigálen -lna -o prid. (ȃ) zool. ki izloča strupeno, vnetja povzročujočo snov: ožigalni organi ožigalkarjev
pájek -jka m (ȃ) 
  1. 1. žival s štirimi pari dolgih, tankih nog in bradavicami, ki izločajo lepljivo snov za pajčevino: pajek prede, ekspr. razpenja mrežo; po kotih je bilo precej pajkov; suh kot pajek; pren., ekspr. med vojno so krvoločni pajki lovili žrtve v svoje mreže
    // nav. ekspr. kar je po obliki podobno pajku: okrog vratu je imela šal z zlatim pajkom pod brado
  2. 2. žarg., avt. vozilo z žerjavom za odvažanje nepravilno parkiranih avtomobilov: njegov avtomobil je odpeljal pajek
  3. 3. teh. lunarni modul: pajek pri vesoljski ladji Apolo
    ●     ekspr. tako sem lačen, da mi pajki predejo po želodcu zelo
    ♦     agr. rdeči pajek zajedavec, ki sesa sok na spodnji strani listov; pršica; zool. dolgonogi pajek z dolgimi nogami, ki živi v hišah, Pholcus phalangoides; hišni pajek ki prede lijakaste mreže po kotih, Tegenaria domestica; morski pajek največja jadranska rakovica, Maja squinado; osasti pajek z rumenim, črno progastim zadkom, Argiope bruennichi; vodni pajek pajek, ki živi v zvonasti mreži pod vodo, Argyroneta aquatica
pákristál -a m (ȃ-ȃ) min. kristal določene snovi s kristalno obliko snovi, iz katere je nastala: za snov značilni kristali in pakristali
papírmašé -ja m (ȋ-ẹ̑) papir. vlakninska papirna snov navadno za izdelovanje reliefnih stiskancev: predelovati papirmaše / izdelki iz papirmašeja
pára1 -e ž (ȃ) 
  1. 1. v plinasto stanje spremenjena tekočina pri vrelišču: para se nabira v prostoru; poškodovati se s paro; utekočinjanje pare / vodna para / ogrevanje s paro / likalnik na paro z vgrajeno pripravo za vlaženje tkanine
    // vlak na paro
  2. 2. v plinasto stanje spremenjena tekočina kot pogonsko sredstvo: para potiska bat v valju; dodati, odvzeti paro
    // kem. v plinasto stanje spremenjena snov: jodove, kovinske, živosrebrne pare
  3. 3. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi s polno paro, z vso paro zelo hitro: delati s polno paro; z vso paro uresničujejo načrt o ureditvi mesta / avtomobil je na vso paro vozil proti bolnici
    ●     redko vola sta izdihavala toplo paro v meglico spremenjen dih; pog. biti pod paro pijan
    ♦     fiz. nasičena, pregreta para; strojn. odjemna para ki se jemlje iz parnega stroja za gretje; odpadna para ki se po uporabi v stroju, napravi še izkoristi; teh. nizkotlačna para
parafín -a m (ȋ) vosku podobna bela snov: sveča iz parafina
páramagnéten -tna -o prid. (ȃ-ẹ̑) fiz. v katerem je gostota magnetnega polja malo večja, kot bi bila v praznem prostoru: paramagnetna snov
pasijón -a m (ọ̑) 
  1. 1. rel. opis Kristusovega trpljenja, smrti: brati pasijon
  2. 2. lit., zlasti v srednjem veku dramsko delo, ki predstavlja snov iz Kristusovega trpljenja, smrti: igrati, uprizoriti pasijon; moralitete in pasijoni / škofjeloški pasijon
    // muz. večja skladba nabožne vsebine za soliste, zbor in orkester: poslušati pasijon; Matevžev pasijon J. S. Bacha
pásta -e ž (ȃ) mehka, mazava snov za
  1. a) čiščenje, loščenje: namazati tla s parketno pasto; pasta za čevlje / pog. zobna pasta krema za zobe
  2. b) mazanje, zaščito: kontracepcijska pasta
    ♦     teh. brusilna, polirna pasta
pážiti -im nedov. (á ȃ) 
  1. 1. nameščati, pritrjevati na določeno površino za zaščito, olepšanje: pažiti stene; pažiti hlev s slamo
  2. 2. redko dajati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre; mašiti: pažiti luknje, razpoke
pečáten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pečat: pečatna ploskev je poškodovana / pečatni prstan prstan z monogramom, grbom; pečatni vosek snov, ki se da oblikovati s pečatnikom in odtisnjeno obliko ohrani; pečatna barva, blazinica
pektín -a m (ȋ) kem. lepljiva organska snov, ki jo vsebujejo mehki in mesnati deli rastlin: pektin v jabolkih; vloga pektina pri izdelovanju marmelade
péna -e ž (ẹ́) 
  1. 1. mehurčkasta zmes tekočine in plina, navadno zraka: na mleku se delajo pene; pri kuhanju nastajajo pene; pobirati pene s tekočine; morske pene / kozarec piva z debelo peno
    // taka zmes, narejena iz mila: razmazati (milno) peno po obrazu / pena za britje
  2. 2. slina na ustih, nastala zlasti zaradi jeze, bolezni: na ustih so se mu pokazale pene; ekspr. razjezil se je do pen / volu so iz gobca visele pene
  3. 3. gastr. jed, navadno sladka, pripravljena s stepanjem: preliv s čokoladno peno; vanilijeva, vinska pena
  4. 4. teh. strjena snov s številnimi plinskimi mehurčki: izdelek iz pene / plastična pena
  5. 5. teh. zmes vode in penilnega sredstva, ki razpršena prekrije goreč predmet, prepreči dostop zraka in povzroči ohlajanje: gasiti s peno / kemična, vodna pena / pena za gašenje
    ●     ekspr. ti si zanj le pena nepomemben; ekspr. vse to je dim in pena nepomembna stvar, nič; star. pene tiščati imeti pene na ustih, zlasti ob bolezni; knjiž. morska pena rudnina magnezijev silikat s hidroksilno skupino; stiva; star. zlata pena zelo tanek list zlata za zlatenje nekovinskih predmetov
    ♦     kozm. pena trdna ali tekoča snov, ki so ji primešani drobni plinasti, navadno zračni mehurčki; mont. flotiranje s peno bogatenje, ki izkorišča površinske napetosti na meji med trdnimi delci, tekočino in plinom
pénast -a -o prid. (ẹ́) 
  1. 1. poln pen: penasta voda; penasto mleko; kozarec penastega piva / ves penast je okoli ust; penast od jeze / penaste ustnice / penast konj
  2. 2. podoben peni: penasta masa, snov / penasto tesnilo iz penaste snovi
    // navadno v zvezi penasta guma zelo elastična, luknjičava sintetična snov: izdelek iz penaste gume
    ♦     grad. penasti beton penjeni beton
penetrácija -e ž (á) 
  1. 1. knjiž. postopno širjenje različnih vplivov na druga področja: izvajati ekonomsko penetracijo v kako državo; kulturna, politična penetracija
  2. 2. teh. pojav, da kaka snov prodira v drugo snov: penetracija premaza v beton; penetracija kemičnih sredstev v les
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 1050 zadetkov.