Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.

acetát -a m (ȃ) kem. sol ocetne kisline ali njen ester: natrijev acetat; topnost acetatov v vodi
// trg. tkanina iz acetatnih vlaken: acetat za prevleko dežnikov
acíden -dna -o prid. (ȋ) kem. ki tvori z bazo2 sol; kisel: acidna raztopina
♦ agr. acidna tla; med. acidni želodčni sok
aluminát -a m (ȃ) kem. sol kovine z aluminijevim hidroksidom: kalcijevi aluminati; natrijev aluminat
alumínijev -a -o prid. (í) nanašajoč se na aluminij: aluminijeva spojina, zlitina
♦ kem. aluminijev silikat; aluminijev sulfat brezbarvna sol za čiščenje vode in za strojenje usnja
// aluminijast: aluminijevi trakovi; aluminijeva posoda, žica
alúmosilikát -a m (ȗ-ȃ) kem. sol aluminijevega in silicijevega oksida s kovino: kalcijev, natrijev, železov alumosilikat
arzenát -a m (ȃ) kem. sol arzenove kisline: z arzenati uničevati rastlinske škodljivce; natrijev arzenat
bíkarbonát -a m (ȋ-ȃ) kem. kisla sol ogljikove kisline; hidrogenkarbonat: amonijev, kalcijev bikarbonat; natrijev bikarbonat
bíkromát -a m (ȋ-ȃ) kem. iz dveh molekul kromata nastala sol; dikromat: kalijev bikromat
bísulfát -a m (ȋ-ȃ) kem. kisla sol žveplove kisline; hidrogensulfat
bísulfít -a m (ȋ-ȋ) kem. kisla sol žveplaste kisline; hidrogensulfit
bljúven -vna -o prid. (ū ȗ) redko bljuvalen: bljuvna sol
borát -a m (ȃ) kem. sol borove kisline: natrijev borat
bromát -a m (ȃ) kem. sol bromove kisline: natrijev bromat
bromíd -a m (ȋ) kem. sol bromovodikove kisline: kalijev, srebrov, vodikov bromid
cianíd -a m (ȋ) kem. sol cianovodikove kisline: raztopini dodamo razne cianide; kalijev cianid zelo strupena brezbarvna kristalna snov; vodikov cianid cianovodik
citrát -a m (ȃ) kem. sol citronove kisline ali njen ester: natrijev citrat
denaturírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. kem. z dodajanjem primesi napraviti kako živilo za človeka neužitno: denaturirati alkohol, sladkor
  2. 2. knjiž. spremeniti prvotno, naravno podobo: denaturirati pokrajino
díkromát -a m (ȋ-ȃ) kem. iz dveh molekul kromata nastala sol: kalijev, natrijev dikromat
dišáti -ím nedov. (á í) 
  1. 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
    // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
    ●     ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
    // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši
  2. 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
  3. 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
  4. 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš
dišáven -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dišavo: dišavne rastline; dišavna zelišča / dišavna sol, voda / dišavna posoda
epsomít -a m (ȋ) min. rudnina magnezijev sulfat z vodo, grenka sol
fluoríd -a m (ī) kem. sol fluorovodikove kisline: uporaba fluoridov / vodikov fluorid strupen plin, ki raztaplja kremen in silikate
flúorov in flúorjev -a -o (ȗ) pridevnik od fluor: fluorova sol; fluorove spojine
fosfát -a m (ȃ) kem. sol fosforjeve kisline: izkoriščanje fosfatov / kalcijev, natrijev fosfat
fosfít -a m (ȋ) kem. sol fosforaste kisline
frônki -ov m mn. (ō) zastar. davek: plačati fronke; gosposka nalaga fronke na sol
fulminát -a m (ȃ) kem. sol pokalne kisline: živosrebrov fulminat
galún -a m (ȗ) brezbarvna sol, ki se uporablja za razkuževanje, zaustavljanje krvavitev, strojenje: raztopiti galun / na ranico si je pritisnil kamen iz galuna
♦ kem. dvojni sulfat enovalentnih in trivalentnih kovin s kristalno vodo; min. rudnina kalijev aluminijev sulfat s kristalno vodo
Gláuberjev -a -o [glau̯b-] prid. (á) kem., v zvezi Glauberjeva sol natrijev sulfat s kristalno vodo v obliki brezbarvnih kristalov: predpisati za odvajalo Glauberjevo sol
grênek in grenák grênka -o in -ó prid., grenkéjši (é ȃ é) 
  1. 1. ki je neprijetnega okusa kot pelin, ant. sladek: grenek zeliščni sok; žolč je grenek; uživati mora grenko zdravilo; zelo grenek; grenek kot pelin / sir ima nekoliko grenek okus / pije grenko kavo brez sladkorja
    // grenek vonj
  2. 2. nav. ekspr. ki vzbuja duševno bolečino, prizadetost, zlasti zaradi doživetega razočaranja: spomin nanj je bil grenek; grenka izkušnja; obšla ga je grenka misel; zvedel je grenko resnico / grenka žalost; grenko slovo / pesn. grenka smrt / imel je grenko mladost
    // ki izraža duševno bolečino, zlasti zaradi doživetega razočaranja: grenek izraz obraza; grenek nasmeh; grenko—sladek smehljaj / grenke solze
    // neprijazen, zbadljiv: povsod je poslušal grenke očitke; ušla mu je grenka beseda
    ●     ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; ekspr. požreti grenko pilulo sprijazniti se z neprijetno stvarjo, z neprijetnim dejstvom; pesn. izpil je grenko kupo do dna doživel vse težke stvari
    ♦     bot. grenka penuša rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v socvetju, rastoča ob potokih, Cardamine amara; min. grenka sol rudnina magnezijev sulfat z vodo; epsomit
halít -a m (ȋ) min. rudnina natrijev klorid, kamena sol
hidratírati -am nedov. in dov. (ȋ) kem. vezati spojine z vodo v hidrate: hidratirati oksid v kislino
hidrogénkarbonát -a m (ẹ̑-ȃ) kem. kisla sol ogljikove kisline
hidrogénsulfát -a m (ẹ̑-ȃ) kem. kisla sol žveplove kisline
hidrogénsulfít -a m (ẹ̑-ȋ) kem. kisla sol žveplaste kisline
hipoklorít -a m (ȋ) kem. sol nižje oksidacijske stopnje: kalcijev, natrijev hipoklorit
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) 
  1. 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
  2. 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
    // izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
    // izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca
  3. 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
    // imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate
  4. 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
  5. 5. z oslabljenim pomenom izraža
    1. a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
    2. b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
    3. c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
    4. č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
    5. d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
      // izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
      // izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
  6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
    // ima sina zdravnika
    // izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo
  7. 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
  8. 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
    1. a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
      // ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav
    2. b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
      // izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
  9. 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
    // to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev
  10. 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
    // imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti
  11. 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
    1. a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
    2. b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
      // izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
      // konj ima belo liso na čelu
  12. 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
  13. 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
  14. 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
  15. 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
  16. 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
    // moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati
  17. 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
  18. 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
    // zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
    ●     ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
    ♦     lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
izkristalíti -ím in izkristáliti -im dov., izkristálil (ī í; ȃ) min. povzročiti, da preide kaj v kristalno obliko: izkristaliti sol
izkristalizírati -am tudi skristalizírati -am dov. (ȋ) kem., min. povzročiti, da preide kaj v kristalno obliko: izkristalizirati laktozo; sol se izkristalizira; izkristalizirati se v grobih kristalih
izlóčati -am nedov. (ọ́) 
  1. 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: jetra izločajo žolč; izločati mleko; skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi; izločati hormone v kri; z dihanjem se izloča vlaga / izločati bolezenske klice / drevo izloča smolo
  2. 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem izločati mesu kosti; s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla / publ.: izločati sredstva za izobraževanje; izločati posamezne obrate v samostojne enote osamosvajati
    // delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločati blago slabše kakovosti iz prodaje; izločati tovornjake iz prometa / redko izločati škodljive vplive odpravljati, odstranjevati
    // s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa: izločati sol iz morske vode; cink se izloča na katodi
  3. 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izločati posamezne probleme
jelénov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na jelena: najti jelenovo sled / jelenovo meso / rokavice iz jelenovega usnja jelenovine, irhovine; pog. čistiti okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine
♦ bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; gastr. jelenova sol sredstvo za rahljanje medenega testa
jodát -a m (ȃ) kem. sol jodove kisline: jodati in jodidi
jodíd -a m (ȋ) kem. sol jodovodikove kisline: uporaba jodidov / kalijev, srebrov, vodikov jodid
jodírati -am nedov. in dov. (ȋ) 
  1. 1. med. mazati z jodovo tinkturo: jodirati kožo
  2. 2. kem. dodajati natrijev jodid ali natrijev jodat: jodirati sol
  3. 3. kem. uvajati jod v organske spojine
kálijev -a -o prid. (á) nanašajoč se na kalij: kalijeve spojine / kalijev cianid, karbonat; kalijeva sol; kalijevo milo mehko milo, ki se pridobiva iz maščob s kalijevim hidroksidom
karbonát -a m (ȃ) kem. sol ogljikove kisline: razkroj karbonatov / bakrov, cinkov, kalcijev, kalijev, magnezijev, natrijev, železov karbonat
karlovárski in kárlovarski -a -o prid. (ȃ; ȃ) nanašajoč se na Karlove Vare: karlovarske znamenitosti
♦ med. karlovarska sol odvajalno sredstvo iz natrijevih in kalijevih soli
kísel -sla -o [əu̯] prid. (í) 
  1. 1. ki je ostrega okusa kot limona, kis: kisla pijača; kislo jabolko; grozdje je še kislo nezrelo; zelo kisel; kisel kot vrisk zelo
    // ima nekoliko kisel okus / kisel vonj / kisla vina
    // ki je tak zaradi vrenja: repa še ni kisla / kisla smetana; kislo mleko / klobasa s kislim zeljem / ekspr.: tu je kisel zrak; ta kompot je že kisel pokvarjen, slab
    // ki mu je dodan kis: solata je preveč kisla / pog. za večerjo bo kisel krompir krompirjeva solata; kisle kumarice kumarice, vložene v kis
  2. 2. ekspr. ki izraža, kaže nerazpoloženje, nejevoljo: kisel nasmeh / naredil je kisel obraz / bila je vedno kisle volje
    // navadno v povedni rabi nerazpoložen, nejevoljen: zakaj si tako kisel; že ves popoldan je kisel
  3. 3. kem. ki tvori z bazo2 sol: kisla raztopina / kisla reakcija; kisle soli
    ●     pog. kisla voda mineralna voda, slatina; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; ekspr. kislo vreme neprijetno, pusto
    ♦     agr. kisla krma silirana krma; kisla trava trava, ki raste na kislih tleh; kisla tla tla, ki vsebujejo mnogo humoznih kislin; bot. kisla deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih; zajčja deteljica; gastr. kisla juha juha iz svinjskih parkljev ali glave in zelenjave, začinjena s kisom; metal. kisla opeka opeka, obstojna v ognju; kisla žlindra žlindra, ki vsebuje mnogo kremena
klorát -a m (ȃ) kem. sol klorove kisline: kalijev klorat
kovína -e ž (í) neprozorna, navadno trdna kovna snov s sijajem in dobro prevodnostjo: ulivati kovino; primesi v kovinah; prevleka iz kovine; industrija za predelavo kovin; les in kovine / barvaste ali neželezne kovine vse kovine razen železa in železovih zlitin; rdeča kovina baker; železne kovine železo in železove zlitine
♦ kem. kovina element, ki tvori s kisikom bazični oksid in s kislinami sol; alkalijska kovina mehek, zelo lahek element kovinskega sijaja, na zraku in v vodi neobstojen; korozija kovin; metal. gnesti kovine oblikovati kovine s stiskanjem, valjanjem, vlečenjem; obdelovati kovino spreminjati obliko kovine z odrezovanjem; taniti kovino dajati kovini obliko tankih lističev; bela kovina zlitina bakra, kositra, svinca in antimona; čiste kovine brez kakršnihkoli primesi; lahke, težke kovine; mehke kovine z majhno trdoto; plemenite ali drage ali žlahtne kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; redke kovine; lahko, težko taljive kovine; ugotavljati čistino kovine količino, odstotek čistih žlahtnih kovin v kovinah in zlitinah; min. samorodna kovina
kromát -a m (ȃ) kem. sol kromove kisline: izkoriščanje kromatov / cinkov, natrijev kromat
krvolúžen -žna -o prid. (ū) tisk., v zvezi krvolužna sol sol, ki se uporablja pri jedkanju filma
kúhinjski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na kuhinjo: ima veliko kuhinjskega dela / kuhinjski odpadki; kuhinjsko okno gleda na dvorišče / kuhinjski element kos kuhinjskega pohištva, ki se lahko uporablja sam ali se kombinira z drugimi kosi; rezati s kuhinjskim nožem; kuhinjska deska za rezanje, sekljanje hrane; kuhinjska kredenca, miza; kuhinjska krpa; pomivati (kuhinjsko) posodo; (kuhinjska) sol; kuhinjska tehtnica / slabš. kuhinjska filozofija
● ekspr. kuhinjski muc kdor (rad) pomaga v kuhinji in ima od tega koristi
lízanje in lizánje -a s (í; ȃ) 
  1. 1. glagolnik od lizati: lizanje bonbonov / sinu je samo podala roko, lizanja ni marala / težko so prenašali njegovo lizanje predstojniku
  2. 2. nar. krma, ki je živina ne grize, ampak samo liže: kadar je vol dosti vozil, so mu pokladali poleg sena tudi lizanje
    // kuhinjska sol, stisnjena v kamen, s katero se dopolnjuje krmljenje
menjávanje -a s (ȃ) glagolnik od menjavati:
  1. a) menjavanje koruze za sol
  2. b) menjavanje posteljnine enkrat na teden
  3. c) menjavanje igralcev, partnerjev; med menjavanjem straž je ušel
  4. č) menjavanje bivališča / menjavanje zaposlitve
  5. d) menjavanje učnih načrtov; menjavanje temperature
  6. e) menjavanje tople in mrzle dobe
menjávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega: menjavati koruzo za sol / menjavati lire, marke za dinarje dajati ali dobivati lire, marke za enakovredno, ustrezno vsoto dinarjev
  2. 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: medtem ko je menjaval žarnico, je zaslišal kričanje / pogosto menjavati perilo, srajce preoblačiti se; menjavati seme uporabljati za setev seme druge, drugačne sorte
    // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: trener je menjaval igralce; straže so se menjavale vsaki dve uri / gostje v tem hotelu se pogosto menjavajo določeni gostje so v njem le malo časa
  3. 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjavati skrivališče / menjavati hotele, prostore / pogosto je menjavala ljubimce
  4. 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjavati navade, stališča; menjavati vrstni red; podoba tega naselja se hitro menjava / svoje prepričanje menjava kakor srajce večkrat, pogosto ga menja
    ●     od jeze menjava barve bledi in rdi hkrati
    ♦     med. menjavati glas spreminjati glas iz deškega v moškega v dobi pubertete; mutirati
menjeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. dajati komu kaj za kaj drugega, drugačnega; menjavati: menjevati koruzo za sol / s prijateljem si menjujeta znamke
  2. 2. dajati, postavljati kaj na mesto, kjer je prej bilo drugo iste vrste: žena ravnokar menjuje zavese
    // delati, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: ta trener premalo menjuje igralce; v slabem podjetju se delavci pogosto menjujejo
  3. 3. z oslabljenim pomenom izraža, da prehaja osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: menjevati bivališče / rad menjuje hotele / kar naprej menjuje službe
  4. 4. delati, da dobi kaj drugačno obliko, stopnjo, vsebino: menjevati pravopis; položaj na bojišču se pogosto menjuje
merčún -a m (ȗ) nekdaj  
  1. 1. kdor uradno meri žito, sol: na trgu je opravljal službo merčuna
  2. 2. v zvezi vojaški merčun kdor uradno pregleduje, meri moške, če ustrezajo predpisom za opravljanje vojaške službe: ujete tlačane so odvedli k vojaškemu merčunu
méti mánem nedov., nam. mét in mèt (ẹ́ á) 
  1. 1. premikati prste, dlan sem in tja po površini kakega dela telesa in pri tem močneje pritiskati: mati je mela otroku premrle roke; od veselja si meti roke / še ves zaspan si je mel oči / mel je s palcem in kazalcem, češ dajte denar / v eni roki je mel klobuk, v drugi pa denar / s prsti je mel tkanino, ki jo je mislil kupiti ugotavljal njene lastnosti, otipaval
    // premikati prste, dlan sem in tja in pri tem pritiskati, da se kaj med njimi zmečka, stisne: meti bilko, list / meti klas v dlaneh
  2. 2. redko drobiti, treti: meti sol v možnarju
    ●     ekspr. trgovci, uradniki so si meli roke so bili zadovoljni, veseli
    ♦     agr. meti proso ločevati zrna prosa od latov s stopanjem po njih
mléti méljem nedov., mêlji meljíte (ẹ́) 
  1. 1. z napravo drobiti žito: mlinar melje; mleti ječmen, koruzo, pšenico; mleti za peko; prinesti, pripeljati mlet / mleti na kamen z mlinskim kamnom; takrat so še mleli na žrmlje / ti mlini več ne meljejo ne obratujejo
    // s pripravo, napravo drobiti kako drugo snov sploh: mleti kavo; mleti les, rudo / mleti meso / ta mlinček drobno melje
    // z napravo razkosavati sadje: jabolka pred stiskanjem meljejo
  2. 2. ekspr. drobiti, treti: voz je s svojo težo mlel nasuto kamenje; z nogami je mlel suhe vejice
  3. 3. ekspr. uničevati, rušiti: potres je mlel človeška bivališča / domača armada je čedalje bolj mlela sovražnikovo vojsko
  4. 4. ekspr. jesti (kaj tršega): s pravo slastjo je mlel suho sadje; krave so mlele s slamo pomešano seno; učenci so jemali iz torb malico in mleli, kakor da že nekaj dni niso jedli / mleti z zobmi
    // premikati se, pregibati se (sem in tja): njegove čeljusti so mlele; ustnice so mu mlele
  5. 5. nav. ekspr. hitro delati ponavljajoče se gibe: postovka visoko v zraku melje (s perutmi); otrok je ves čas mlel z nogami brcal
  6. 6. slabš. govoriti, pripovedovati: ne melji neumnosti; kar naprej melje eno in isto; poslušam, kaj melješ / zadevo je mlela vsa vas z velikim veseljem govorila o njej
    // enolično, počasi igrati: godba je mlela koračnico; lajna otožno melje popevko / na nočni omarici je mlela budilka zvonila
  7. 7. ekspr. misliti, premišljevati: nekaj melje v sebi; ne vem, kaj se mu melje v glavi / z notranjim predmetom mlel je jezne, maščevalne misli
    ●     brezoseb. še dolgo bomo hodili, ker tako melje (pod nogami) ker se noge ugrezajo v sipek sneg, pesek; ekspr. njen jezik neprestano melje ona neprestano govori; ekspr. življenje me je takrat mlelo doletevale so me velike nesreče; ekspr. veter je mlel sneg mešal, vrtinčil; nar. mleti na bel(i), črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; ekspr., redko konja sta mlela v celo hodila, šla; ekspr. vrtalni stroj je mlel v skalo vrtal; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
môrski1 -a -o prid. (ó) nanašajoč se na morje: morski breg, zaliv; morska obala; morsko dno / morski valovi; morska voda / morski plankton; morske rastline, ribe; ekspr. morska pošast / morski promet, ribolov / morska ladja; morsko letovišče / morski veter / morska sol / morski ježek majhna morska žival z bodicami, podobna kepi
● ekspr. morski volk morski pes, ki je človeku nevaren; ekspr. morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba
♦ aer., navt. morska milja dolžinska mera, 1.852 m; bot. dvolistna morska čebulica; morska gorjuša enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima; morska solata zelena alga listaste oblike, Ulva lactuca; morske trave morske rastline s črtalastimi listi, Zostera; geogr. morski preliv ali morska vrata ozek vodni pas, ki veže dve obsežnejši morski kotlini; morski rokav ozek, podolgovat morski zaliv ali preliv; morski tok premikanje površinske morske vode v določeni smeri; morska gladina; geol. morska usedlina v morju odložena kamnina; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; morski razbojnik, ropar kdor izvršuje nasilje na odprtem morju v svojo korist; notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; med. morska bolezen; meteor. morski dim; morski veter veter, ki piha z morja na kopno; zool. morski golob; morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus; morski lev velik morski sesalec, podoben tjulnju, Otaria flavescens; morski list; morski medved sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus; morski pajek največja jadranska rakovica, Maja squinado; morski psi velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans; morski prašiček majhen glodavec, ki se goji kot poskusna žival, Cavia porcellus; morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae; morske krave; morska lastovica; morske lilije na morskem dnu pritrjeni iglokožci čašastega telesa, Crinoidea; morska lisica; morska mačka do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus; morska mačka dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka; morske vetrnice na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria; morska vidra; morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea; morsko grozdje; morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata
nitrát -a m (ȃ) kem. sol dušikove kisline ali njen ester: amonijev, natrijev nitrat; nitrat celuloze
nitrít -a m (ȋ) kem. sol solitraste kisline ali njen ester: amonijev, natrijev nitrit
oksalát -a m (ȃ) kem. sol oksalne kisline: kalcijev oksalat
oleát -a m (ȃ) kem. sol oljne kisline ali njen ester: natrijev oleat
opálta -e ž (ȃ) nekdaj prodajalna monopolnega blaga: kupiti tobak v opalti / opalta za sol
perklorát -a m (ȃ) kem. sol klorove kisline višje oksidacijske stopnje: kalijev perklorat
pôper -pra m (ó) posušeno seme ali plodovi poprovca, ki se uporabljajo kot začimba: poper peče; dodati jedi malo popra; potresti slanino s poprom; zrno popra; sol in poper; prst je suha kot poper / beli iz semen poprovca, črni poper iz plodov poprovca; celi, mleti poper; mlinček za poper za mletje popra; pren., ekspr. svojemu pripovedovanju je dodal precej popra
● ekspr. (jaz) ti bom dal popra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; suh je kot poper nima denarja
♦ bot. vodni popri močvirske in vodne rastline s črtalastimi listi in z belimi ali rožnatimi cveti, Elatinaceae
posolíti -ím dov., posólil (ī í) potresti s soljo: posoliti meso; kumarice zrežemo, posolimo in popopramo / posoliti cesto
// dodati jedi sol: posoliti in popoprati juho, omako
preménjati tudi premenjáti -am, in preménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) 
  1. 1. dati, postaviti kaj na mesto, kjer je bilo prej drugo iste vrste: premenjati ključavnico; premenjati rožam vodo / premenjati seme uporabiti za setev seme druge, drugačne sorte
    // premenjati na steni viseči sliki
    // napraviti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe: kar med plesom je premenjala plesalca / nekdaj na preprežni postaji premenjati konje
  2. 2. z oslabljenim pomenom izraža, da preide osebek s prvotnega, prejšnjega mesta, položaja na drugega: večkrat je premenjal bivališče / premenjal je že pet služb / ker ni bil zadovoljen s postrežbo, je premenjal gostilno
  3. 3. redko spremeniti: ladja je premenjala smer; od tedaj se je marsikaj premenjalo
  4. 4. zastar. dati komu kaj za kaj drugega, drugačnega; menjati: premenjati kože za sol / denar je moral že drugič premenjati
    ●     redko premenjal sem že več avtomobilov, pa se mi zdi ta najboljši imel sem; redko zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal soba se je že prezračila
primáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž.  
  1. 1. ki je po pomembnosti na prvem mestu; glaven: primarni namen vzgoje; ekonomski uspeh filma ne sme biti primaren; primarna naloga določenega učnega predmeta / to je zanj primarnega pomena najpomembnejše
  2. 2. ki se najprej pojavi; prvi, začeten: primarni učinki eksplozije atomske bombe; primarne motnje; primarno sevanje / primarno nahajališče zlata prvotno
  3. 3. osnoven, temeljen: opravljati primarne raziskave / primarni viri za zgodovino besedila, predmeti, dejstva, ki dokumentirajo preteklost
    ♦     arhit. primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; biol. primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; ekon. primarni proizvod proizvod primarne dejavnosti; primarne dejavnosti kmetijstvo, gozdarstvo, rudarstvo; primarna proizvodnja proizvodnja v primarnih dejavnostih; elektr. primarno navitje navitje na vhodni strani transformatorja; fiz. primarne barve osnovne barve; geol. primarna kamnina kamnina, nastala ob strjevanju raztaljene zemeljske skorje; kem. primarni alkohol alkohol, ki z oksidacijo lahko preide v aldehid; primarna sol sol, ki nastane z zamenjavo enega izmed vodikovih atomov večbazne kisline z atomom kovine; med. primarni afekt prva bolezenska sprememba; psih. primarne potrebe potrebe, ki jih je treba zadovoljevati za ohranitev življenja; primarna čustva čustva, ki se pojavijo pri razvoju človekovega čustvovanja prva; soc. primarna skupina skupina, za katero je značilen intimen odnos med njenimi člani; primarna socializacija socializacija v družini; teh. primarna energija energija, ki jo dajejo naravni viri
prisípati -am tudi -ljem nedov. (ī ȋ) s sipanjem dodajati: prisipati sol v posodo; prisipati zemljo k sadiki
razjédati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. z grizenjem uničevati: molji razjedajo volnene tkanine; nekatere mravlje razjedajo les / ekspr. težko delo mu razjeda zdravje uničuje; pren. sovraštvo mu razjeda srce
  2. 2. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: rja, sol razjeda železo / ta plin razjeda kožo, sluznico
    // s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: ledeniki razjedajo zemeljsko površje; valovi razjedajo obalo
  3. 3. ekspr. vznemirjati, mučiti: domotožje, ljubosumje, obup ga razjeda; zakaj bi se razjedal s takimi dvomi; ne razjedaj si duše
razsolíti -ím dov., razsólil (ī í) 
  1. 1. odstraniti sol iz česa: razsoliti preslano meso, zelenjavo
    // spremeniti morsko vodo v sladko: naprava ne razsoli dovolj morske vode
  2. 2. agr. prepojiti meso z zmesjo (kuhinjske) soli, začimb in drugih dodatkov zlasti pred prekajevanjem: razsoliti in prekaditi meso; razsoliti ribe
razsoljeváti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. odstranjevati sol iz česa: preslano zelenjavo razsoljujejo v vodi
    // spreminjati morsko vodo v sladko: ta naprava razsoljuje morsko vodo
  2. 2. agr. prepajati meso z zmesjo (kuhinjske) soli, začimb in drugih dodatkov zlasti pred prekajevanjem: razsoljevati in prekajevati meso
raztopíti -ím dov., raztópil (ī í) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce: raztopiti sladkor, sol v vodi / bencin je raztopil barvo; voda raztopi različne soli
  2. 2. narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: raztopiti mast, vosek; smola se na vročini raztopi / snežinke so se sproti raztopile raztajale
  3. 3. ekspr. narediti, da česa ni več: sonce je raztopilo meglo; tema je raztopila podobe predmetov; sence so se raztopile v mraku / materina bližina je otroku raztopila strah
    ●     ekspr. to meso se vam bo kar raztopilo v ustih je zelo mehko in okusno
razžarévati -am nedov. (ẹ́) s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti: razžarevati kose kovine / sol razžarevajo tako dolgo, da se popolnoma prečisti
razžírati -am nedov. (ī ȋ) 
  1. 1. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano; razjedati: rja, sol je začela razžirati kovinske dele
    // ekspr. povzročati, da je kaj poškodovano sploh: rak razžira tkivo; vlaga razžira pohištvo
  2. 2. ekspr. zelo vznemirjati, mučiti: brezup, dvom ga razžira; iskal je odgovor na vprašanje, ki ga je razžiralo
razžréti -žrèm dov., razžŕl (ẹ́ ȅ) s kemičnim delovanjem povzročiti, da je kaj poškodovano; razjesti: kislina ji je razžrla kožo; rja, sol razžre kovine
// ekspr. povzročiti, da je kaj poškodovano sploh: rak mu je razžrl pljuča; vlaga je razžrla les
● ekspr. zavist ga bo razžrla zelo je zavisten
robàt -áta -o prid. (ȁ ā) 
  1. 1. ki ima rob, robove: robati in okrogli klini; robato kamenje / robata sol
  2. 2. ki ni lepo, nežno oblikovan: robat obraz; robate roke / robat stol
    ●     ekspr. robat glas hripav
    // ekspr. neroden, okoren: robate kretnje / robati verzi
  3. 3. ki v odnosu do ljudi ne kaže rahločutnosti, obzirnosti, zlasti v govorjenju: robat, a dober človek; nekoliko robata ženska / robate besede; robate šale; robato govorjenje / robat humor / pripovedoval jim je robate zgodbe nespodobne, nedostojne
roženíca1 -e ž (í) 
  1. 1. anat. sprednja, prozorna, nekoliko izbočena plast zrkla: vnetje roženice; roženica in beločnica / očesna roženica
  2. 2. nekdaj posoda iz roga, navadno za sol ali tekočino: napolniti roženice s pijačo
silikát -a m (ȃ) kem. sol silicijeve kisline: izkoriščanje silikatov / aluminijev, magnezijev, železov silikat
♦ min. kubični silikat ki se pojavlja v kristalih kubičnega sistema
slán -a -o stil. -ó prid. (ȃ á) 
  1. 1. ki ima okus po soli: izpljuniti slano morsko vodo; kri je slana / slan okus
    // ki mu je dodana sol: zaradi bolezni ne sme jesti slanih jedi; kuhati zelenjavo v slani vodi / pokusi, če je juha dovolj slana / jedi so bile slane, zato jih je žejalo zelo slane; omaka še ni slana osoljena
    // slani krompir v slani vodi kuhan olupljen krompir; postreči z vinom in slanimi palčkami; slane preste preste, pred pečenjem posute s soljo; slano pecivo nesladkano drobno pecivo za k pijačam
    ●     ekspr. še za slan krop ne bo zaslužil zelo malo
  2. 2. ki vsebuje sol: slani izviri; slano jezero / slana puščava / ekspr. ni mu do te slane luže do morja
  3. 3. ekspr. nespodoben, neprimeren: slani dovtipi; precej slane šale; pripovedovali so si slane zgodbice
  4. 4. ekspr. zelo visok: po slabem kosilu je dobil slan račun; slane cene v obmorskih krajih / hoteli so zelo slani dragi
slaníca -e ž (í) vodna raztopina (kuhinjske) soli: slanica razjeda posodo; vliti slanico na meso; kadi za slanico
// voda, v kateri je (kuhinjska) sol: pridobivati sol iz slanice
● knjiž., ekspr. slanica udarja ob bok čolna morje
♦ kem. nasičena slanica
só m neskl., tudi só sója (ọ̑) muz. solmizacijski zlog, ki označuje ton g ali peto stopnjo v lestvici; sol
sók -a m, mn. sokóvi tudi sóki (ọ̑) 
  1. 1. tekočina v rastlinah, ki omogoča rast, razvoj: ta rastlina ima v steblu bel, strupen sok; nekatere žuželke sesajo drevesne sokove; sok korenin, plodov
    // tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti: po drevju se začne že v februarju pretakati sok / drevje je v soku
  2. 2. tekoča sestavina sadeža: iztisniti sok iz limone; sok rdeče pese
    // brezalkoholna pijača, narejena iz te sestavine: piti sok; sirupi in sokovi / borovničev, korenčkov, marelični sok; sadni, zelenjavni sok / elipt., pog. prosim tri soke kozarce, stekleničke soka
  3. 3. tekoč izloček nekaterih organov, žlez: matični mleček je sok, ki ga izločajo mlade čebele; dišeči, sladki sokovi cvetov / telesni, živalski sokovi
  4. 4. tekočina, ki se izloči pri dušenju, pečenju: dušiti zelenjavo v lastnem soku; sok pečenke
  5. 5. ekspr., navadno s prilastkom kar v telesu omogoča življenje, daje moč: mladostni sokovi so fante vedno bolj burili; rudnik jim je izčrpaval ves življenjski sok; rastline črpajo sokove življenja iz zemlje; pren. vstaja je črpala sokove iz podpore prebivalstva; podeželje, zaprto samo vase, brez pravih življenjskih sokov, je komaj životarilo
  6. 6. ekspr. kar dela, da je kaj živo, polno: to daje predstavi sol in sok
  7. 7. nar. gorenjsko močnik: kuhati, zabeliti sok / ajdov, koruzni sok
    ●     nar. niti za sok ni zaslužil zelo malo je zaslužil; ekspr. dal je družbi življenjski sok svojih najlepših let življenjsko moč; pesn. sok srca kri; knjiž. upijaniti se od soka trte z vinom; ekspr. skozi osebe romana se pretaka resnični sok življenja osebe romana so življenjsko prepričljive, kot žive
    ♦     agr. bistri sok sadni sok iz filtriranega iztisnjenega soka; kašasti sok sadni sok iz zdrobljenih, zmletih sadežev; matični sok iz rastlin pridobljen naravni sok kot surovina za izdelavo sadnih sokov, sirupov; naravni sok; sladkorni sok pridobljen iz sladkorne pese ali sladkornega trsta; biol. celični sok raztopina organskih in anorganskih snovi v rastlinski celici; prebavni sokovi izločki prebavnih žlez z encimi, ki razkrajajo hrano pri prebavljanju; želodčni sok prebavni sok, ki ga izloča želodčna sluznica; med. telesni sokovi po Galenu arterijska in venozna kri, sluz in žolč
sól -a m (ọ̑) kem. koloidna snov v tekočem stanju, ki vsebuje mnogo vode: sol in gel
sól m neskl., tudi sól sóla (ọ̑) muz. solmizacijski zlog, ki označuje ton g ali peto stopnjo v lestvici
sól -í [sou̯] ž (ọ̑) 
  1. 1. bela kristalna snov, ki se uporablja za izboljšanje okusa, konzerviranje hrane: dodati juhi sol; kupiti, pridobivati sol; posuti, potresti s soljo; rudnik soli; ščepec soli; okus po soli; konzerviranje v soli; sol in poper / kamena ki se pridobiva v rudniku, solarni, morska sol ki se pridobiva v solinah; kuhinjska sol; živinska sol s katero se dopolnjuje krmljenje; sol za posipanje cest / pri klicanju drobnice bac, soli, soli
  2. 2. kem. snov, ki nastane pri reakciji med kislino in bazo: baze, kisline in soli / bazične, kisle soli; Glauberjeva sol natrijev sulfat s kristalno vodo v obliki brezbarvnih kristalov; kalijeve, natrijeve, živosrebrne soli; rudninske soli; soli ogljikove, solne, vinske kisline
    ●     ekspr. ta človek nima dosti soli (v glavi) ni bistroumen, pameten; nar. fant, boš že videl, kako bo, ko boš svojo sol zobal ko boš samostojen, neodvisen; ekspr. njegovo govorjenje je brez soli je neumno, vsebinsko prazno; ni duhovito; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo; slabo dela; dišeča sol nekdaj jelenova sol z eteričnimi olji kot sredstvo za poživitev, dodatek kopeli; ekspr. reki so sol jezika jeziku dajejo živost, polnost, učinkovitost; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. razumeti kako izjavo, kak izraz s ščepcem soli ne dobesedno; razsodno; star. dekleta gredo za njim kot koze na sol, za soljo si vztrajno prizadevajo pridobiti njegovo ljubezen, naklonjenost
    ♦     agr. kalijeva sol umetno gnojilo, ki vsebuje kalij in klor; etn. sol vagati otroška igra, pri kateri se udeleženca s hrbtoma drug ob drugem primeta z rokami in se pregibata naprej in nazaj; gastr. jelenova sol sredstvo za rahljanje medenega testa; med. karlovarska sol odvajalno sredstvo iz natrijevih in kalijevih soli; min. grenka sol rudnina magnezijev sulfat z vodo; epsomit
solár -ja m (á) 
  1. 1. kdor se poklicno ukvarja s pridobivanjem soli: postati solar / sečoveljski solarji solinarji
  2. 2. nekdaj trgovec s soljo: kupiti sol pri solarju
sólen -lna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na sol:
  1. a) solni skladi; solna zrna / solni rudnik; solna polja ob morju / solne poti poti, po katerih so nekoč prenašali sol z evropskih sredozemskih obal in iz rudnikov soli
  2. b) rastline sprejemajo solne raztopine s koreninami / solna kislina vodna raztopina vodikovega klorida
solínar -ja m (ȋ) kdor dela na solinah: solinarji so pospravili sol; solinarji in ribiči / sečoveljski solinarji
solíšče -a s (í) nahajališče soli: kopati sol v solišču; solišča v Tuzli
solíter -tra m (í) 
  1. 1. bela snov, ki se nabira na vlažnem zidu: stene hleva so bile na več mestih pokrite s solitrom / zidni soliter
  2. 2. poljud. umetno gnojilo, ki vsebuje dušik, strok. nitratno gnojilo: gnojiti s solitrom
    ♦     agr. čilski soliter dušičnato umetno gnojilo; norveški soliter umetno gnojilo, ki vsebuje dušik in kalcij; kem. soliter sol dušikove kisline; nitrat; kalijev soliter spojina kalija, dušika in kisika, ki se uporablja pri izdelavi smodnika
solíti -ím nedov. (ī í) 
  1. 1. delati slano: soliti krompir, juho, omako; jedi preveč solite; to pecivo se ne soli; pren. svoje pripovedovanje je solil z dovtipi
  2. 2. posipati, natirati s soljo, navadno zaradi konzerviranja: soliti čreva, kože; soliti meso, ribe
    ●     pog. pozimi ceste pogosto solijo posipajo s soljo; ekspr. hoče mi soliti pamet vsiljevati svoje védenje, znanje; nar. šel je solit ovce pokladat jim sol; ekspr. pojdi se solit izraža nejevoljno, nestrpno odklanjanje, zavračanje; pog. hude jim je solil ostro, brez prizanašnja je govoril z njimi; ošteval jih je
    ♦     agr. soliti sir na suho, v slanici
solmizácija -e ž (á) muz. poimenovanje tonov z zlogi, navadno z do, re, mi, fa, sol, la, si (ti)
sólnat -a -o prid. (ọ̑) ki vsebuje sol; slan: solnat vrelec / solnato močvirje / solnati skladi solni
● knjiž. od presenečenja se je spremenila v solnat steber je otrpnila, odrevenela
solníca -e [u̯n tudi ln] ž (í) 
  1. 1. manjša posoda za sol: napolniti, podati solnico; lesena solnica; solnica in košarica za kruh
    ♦     lov. priprava v lovišču, v katero se daje sol za divjad
  2. 2. slanica: namakati v solnici / solnica iz solin
solník -a [u̯n tudi ln] m (í) redko solnica: izdelovala je solnike in žlice
♦ lov. priprava v lovišču, v katero se daje sol za divjad
spráti spêrem dov., sprál (á é) z vodo ali drugo tekočino odstraniti kaj s česa: dež spere prah z rastlin; sprati morsko sol s telesa; pren., ekspr. solze so sprale smeh z obraza; prim. izprati
stopíti -ím dov., stópil (ī í) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce: stopiti sol v vodi; sladkor se je v kavi hitro stopil
  2. 2. narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: stopiti mast; stopiti se kot vosek / stopiti rudo staliti
    // navadno v zvezi z led, sneg narediti, da preide v vodo: odjuga je stopila sneg; led se še ni stopil
  3. 3. ekspr. narediti, da česa ni več: sonce je stopilo meglo; oblaki so se stopili / njegov prihranek se je hitro stopil
    ●     ekspr. to meso se v ustih kar stopi je zelo mehko in okusno; ekspr. ne bom se stopil, saj nisem iz cukra občutljiv, pomehkužen
sulfát -a m (ȃ) kem. sol žveplove kisline: uporaba sulfatov za belila, gnojila, škropiva / amonijev, bakrov, kalcijev sulfat
sulfít -a m (ȋ) kem. sol žveplaste kisline: kalcijev sulfit; vodna raztopina natrijevega sulfita
tartrát -a m (ȃ) kem. sol vinske kisline ali njen ester: kalijev tartrat
titanát -a m (ȃ) kem. sol titanove kisline: železov titanat
tovóriti -im tudi tovoríti -ím nedov. (ọ̄ ọ̑; ī í) 
  1. 1. spravljati kaj kam na hrbtih živali: zaradi slabe poti tu drva le tovorijo; tovoriti les v dolino; tovoriti na oslu
    // ekspr. nositi zlasti kaj težkega: tovoril je velik kovček, nahrbtnik; na hrbtu je tovoril vrečo moke; s seboj je tovoril pisalni stroj
  2. 2. nekdaj ukvarjati se s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino: tovoriti sol, vino; tovoriti po vsej deželi / vse življenje je tovoril
    ●     redko tovoriti volno na ladjo natovarjati
tovórnik -a m (ọ̑) 
  1. 1. nekdaj kdor se ukvarja s prenašanjem, prevažanjem blaga s tovorno živaljo, tovorno živino: tovorniki so prišli po vino; prodati sol tovornikom; napasti tovornike; vipavski tovorniki; tovorniki olja
  2. 2. redko tovornjak, tovorni avtomobil: po cesti je pripeljal tovornik; naložiti na tovornik / tovornik peska
tréti trèm tudi tárem nedov., trì tríte; tŕl (ẹ́ ȅ, á) 
  1. 1. s silo, pritiskom delati, da kaj ni več celo: treti jajca, lešnike, orehe; treti s kleščami, z zobmi / mučili so ga, mu trli kosti; lončena posoda se rada tre / treti sol v možnarju drobiti
    // ekspr. trli so mu prste močno stiskali
    // s silo, pritiskom uničevati, usmrčevati: z nohti je trl stenice; treti uši
  2. 2. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: treti kamen ob kamen; trla sta ga z brisačo; treti otrple mišice drgniti z dlanmi, rokami; treti si otekla zapestja masirati; od zadovoljstva si je trl roke mel; trla je rob predpasnika med prsti mečkala
  3. 3. navadno v zvezi s konoplja, lan odstranjevati olesenelo steblo od ličja: pozno jeseni so trli; treti konopljo, lan
    ●     ekspr. vse življenje so trli revščino živeli v revščini; ekspr. zaradi tega si ne bo trl glave delal skrbi; ekspr. treti si glavo s težkimi vprašanji veliko razmišljati o njih; pog. zna več kot hruške peči in orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj
vágati -am nedov. (ȃ) pog. tehtati: vagati krompir, živino / koliko vagaš / vagal je puško v roki težkal
♦ etn. sol vagati otroška igra, pri kateri se udeleženca s hrbtoma drug ob drugem primeta z rokami in se pregibata naprej in nazaj
vakuumírati -am nedov. in dov. (ȋ) žarg. vakuumsko pakirati: vakuumirati živila
♦ grad. vakuumirati beton izsesavati zrak iznad površine svežega betona, prekritega z neprepustno folijo
volframít -a m (ȋ) min. rudnina železova in manganova sol volframove kisline: pridobivati volfram iz volframita
vtovárjati -am nedov. (á) spravljati tovor, blago v prevozno sredstvo: vtovarjati zaboje v vagon / vtovarjati sol na ladjo natovarjati
vulfenít tudi wulfenít -a [vulf-] m (ȋ) min. rudnina svinčeva sol molibdenove kisline
začímba -e ž (ȋ) snov, ki daje hrani prijeten, navadno ostrejši okus: dodajati hrani začimbe; močna začimba; sol, poper in druge začimbe; pren., ekspr. članek je poln senzacionalističnih začimb
zaslužíti in zaslúžiti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. navadno s prislovnim določilom dobiti kaj, navadno denar, za opravljeno delo, službo: ti ljudje dobro, slabo zaslužijo; koliko zaslužiš na mesec, uro; zasluži komaj za stanovanje in hrano; ekspr. veliko zasluži postrani; zaslužiti si za življenje / na lahek način zaslužiti denar; ekspr. tu in tam zasluži kak dinar
  2. 2. pog. imeti stalen vir dohodkov: starejši sin že zasluži; oba zakonca zaslužita
  3. 3. imeti dobiček pri dejavnosti, kot jo izraža določilo: zaslužiti pri prodaji, s prodajo / zasluži tri odstotke od sklenjene kupčije; s tem blagom se ne da zaslužiti
  4. 4. nedov. in dov. zaradi določenih dejanj, lastnosti biti upravičen dobiti kaj, biti deležen česa: zaslužil je prvo mesto na tekmovanju, a ga ni dobil; zaslužiti nagrado, pohvalo; menili so, da zasluži boljšo oceno / zaradi te nerodnosti zaslužiš grajo, kazen / ekspr. takega konca si ni zaslužil / povedal mu je, kar zasluži; imamo tako okolje, kakršno zaslužimo / ne zasluži pozornosti, usmiljenja; zaslužil je, da je član reprezentance; zaslužil si je napredovanje / v bitki si je zaslužil odlikovanje prislužil; vsak človek zasluži spoštovanje
  5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža primernost, upravičenost česa: njihovo delovanje zasluži temeljito analizo; ta odločitev zasluži kritiko; cerkev zasluži ogled
    ●     ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd; ekspr. še neslanega kropa ne zasluži zelo malo, slabo dela; ekspr. zaslužil bi medaljo pri kakem delu, dejanju je bil zelo požrtvovalen; ekspr. ta človek še za sol ne zasluži zelo malo zasluži; slabo dela
zêmlja -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) 
  1. 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star
    // vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca
  2. 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
    // površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje
  3. 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
  4. 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje
    // ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
    // vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo
  5. 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
  6. 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
  7. 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti
  8. 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
    ●     ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
    ♦     agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
zobáti zóbljem tudi zóbati -am in zóbljem nedov. (á ọ́; ọ̄) 
  1. 1. jesti zrnato hrano tako, da se s kljunom, z gobcem pobira posamezna zrna: kokoši zobljejo koruzo; konji zobljejo oves; golobi so mu zobali zrnje kar z roke
  2. 2. ekspr. jesti kaj drobnega tako, da se daje v usta posamezne sadeže, kose: rad zoblje češnje, grozdje; zobati jagode, maline
    ●     ekspr. z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka; nar. fant, boš že videl, kako bo, ko boš svojo sol zobal ko boš samostojen, neodvisen; ekspr. tak je, da bi z roke zobal zelo je krotek, ubogljiv
želézov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na železo: železovi drobci; železov prah / železove rude, spojine
♦ kem. železov oksid; železov silikat; železov sulfat; železova sol; min. železov kršec pirit; železova sljuda hematit
živínski -a -o prid. (ī) nanašajoč se na živino: živinski iztrebki; živinske bolezni / živinski sejem / živinska krma; živinsko napajališče / živinski vagon / živinska sol sol, s katero se dopolnjuje krmljenje
● star. živinski zdravnik veterinar
♦ vet. živinski potni list nekdaj dokument s podatki o izvoru, lastništvu in zdravju domače živali, s katerim se dovoljuje promet z živalmi
// ekspr. zelo velik, močen: živinska potrpežljivost / živinsko trpljenje zelo veliko, hudo
// ekspr. zelo nasilen, surov: živinsko ravnanje
Število zadetkov: 119