Slovenski pravopis v 26. točki Raba velikih in malih črk zapoveduje, da se v slovenskem knjižnem jeziku vsa lastna imena pišejo z veliko začetnico, vendar v 39. točki pravi:

Lastna imena lahko postanejo občna: štefan (steklenica), ford (avto), morava (cigareta), jera (jokavec). (Pravopis 2001: 10)

V 131. točki se prav tako naveže na občna imena in pravi:

[Z malo začetnico pišemo] občne besede [imena] iz osebnih imen (rojstnih, krstnih) ali priimkov, kadar zaznamujejo vrsto pojavov: jurček (goba), jur (tisočak), štefan (steklenica), (bodeča) nežža, (mila) jera, judež (izdajalec), silvester (silvestrovanje, zadnji večer v letu); volt, ford, tesla, rentgen, bazedov (bolezen). (Pravopis 2001: 18)

Nekako enako pravi tudi v 147. točki:

[Z malo začetnico pišemo vrstna poimenovanja] industrijskih izdelkov ipd., nastala iz imen podjetij in trgovskih znamk, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki: Pišem z olivetijem (s pisalnim strojem Olivetti). – Fotografiram s kodakom. – Vozim se s fordom. – Zobe si umivam s kalodontom. Komarje uničujem s pipsom. (Pravopis 2001: 20)

Vsebina 39. in 131. točke se sklada s splošno rabo slovenskega jezika, vendar pa to ne velja za vsebino točke 147 oz. je z splošno rabo celo v nasprotju. Upoštevaje slednjo namreč prav tako avtomobil znamke Mercedes postane oropan svojega lastnega imena in postane občno ime, mercedes, enako kot jurček, jur, silvester, tesla, rentgen, volt ipd. Lastna imena lahko preidejo v občno rabo le takrat, ko istočasno v mentalnem besednjaku govorca jezika pridobijo značilnosti občnega. Tako imajo imena jurček, rentgen ali volt danes že značilnosti občne rabe, saj na primer z uporabo besede rentgen ne mislimo več na Wilhelma Röntgena ali specifično napravo, ki jo je izumil, temveč tehniko, ki je po njem dobila svoje ime, prav tako kakor z metafiziko mislimo na filozofsko disciplino, ne pa Aristotelovo Metafiziko. Tudi izraz adidaska danes ne pomeni več le obuvala znamke Adidas, ampak zaradi svojega novega privzetega občnega pomena preprosto pomeni športno obuvalo. Enako velja za občno ime kalodont, ki ne pomeni več imena nekdaj poznane avtrijske zobne paste Kalodont, temveč preprosto pomeni zobno pasto samo. Takšnih občnih imen je še mnogo, a vas moram razočarati, da Kodak ali Ford na žalost še nista eni izmed njih. Prav noben govorec slovenskega knjižnega jezika ne bo v zagovor svojemu fotoaparatu uporabil imena kodak, temveč bo vselej govoril o fotoaparatu, razen kadar bo šlo izključno za fotoaparat znamke Kodak, ki pa s tem takoj pridobi status lastnega imena in se mora pri tem pisati z veliko začetnico. Tudi ko bomo uporabili besedo ford, ne bomo s tem preprosto mislili na avtomobil, temveč prav specifični avtomobil znamke Ford, zaradi česar ga bomo pisali z veliko začetnico. Stavek Andreja se je odpeljala s svojim novim lexusom. je na žalost nepravilen, saj lexus nima prav nobenih značilnosti občnega, ampak vselej pomeni le avtomobil znamke Lexus. Predvidevam, da boste tukaj iz rokava potegnili argument splošnosti in specifičnosti, kjer naj bi katerikoli avto znamke Lexus lahko imenovali leksus, in ga s tem pisali z malo začetnico, medtem ko lahko z veliko začetnico ime pišemo le takrat, ko resnično mislimo le podjetje samo. A naj vam povem, da tudi ta argument ne vzdrži preizkušnje splošne rabe. Tudi če že gre za nedoločen avto znamke Lexus, je tudi ta še vedno Lexus. Velika začetnica je nujna. Pika.

Kar pa me poleg tega najbolj skrbi, pa je kategorija imenovalni prilastek, ki kaže splošno nedodelanost slovenske slovnice kot vede in predmeta. Prilastek (atribut) kot nesamostojna slovnična enota, ki kot del stavčnega člena natančneje opisuje jedro, na katerega se nanaša, lahko stojijo pred (levi) ali za (desni) jedrom. Če torej govorimo o prilastku kot skladenjski (sintaktični) slovnični enoti, potem ta kategorija nima prav nobene posebne funkcije in je nesmiselna, ker je le del pomenske enote, ki se imenuje fraza. Avto Lexus je odpeljal proti domu in V Franciji narejeni Lexus je odpeljal proti domu sta stavka, ki v skladenjski strukturi nista različna. Iz tega sklepajoč prilastek kot tak ni skladenjska enota. Če pa govorimo o prilastku kot oblikoslovni (morfološki) enoti, pa se ta vede le kot pridevnik oz. pridevniško določilo, zaradi česar prav tako ne more biti morfološka enota. Kakšna je torej potemtakem razlika med slovničnima enotama določilo in prilastek? V čem sploh potreba po rabi namišljene kategorije prilastek in še bolj absurdni kategoriji imenovalni prilastek? Tukaj vas vprašam, kako bi sploh lahko lastno ime nastopalo kot imenovalni prilastek in kaj bi v takšnem primeru opisovalo oz. določalo? Prosim, da navedete tudi ustrezne nedvoumne primere.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

Zadeve v zbirki sodnih odločb imajo take oznake: T-101/92. Če je združenih več zadev, npr. T-101/92, T-102/92 in T-104/92.

• Ali lahko uporabimo zapis: T-101--103/92 (prvo ločilo je vezaj, drugo pa pomišljaj)?

• Ali pri »neskrajšanem« zapisu uporabimo stični ali nestični pomišljaj (ker sta sestavini, ki sta v neposredni soseščini, raznorodni), T-101/92 -- T-103/92?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

Zanima me, če obstajajo neprevedljive slovenske besede. Bi bile lahko takšne besede vedriti, rogovila ali rabutati ali obstajajo besede z istim pomenom v drugih jezikih? Je katera slovenska beseda neprevedljiva?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

V (a)socialnih medijih sem opazila domiselno uporabo besede droniranje / dronirati. Iz konteksta domnevam, da pomeni približno tako: ciljni napad na tarčo/osebo, kar je jasno, da je v zvezi z droni.

Beseda droniranje / dronirati se mi zdi domiselna, ustrezna času, prostoru, alforitmom in domnevno umetni inteligenci [AI].

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

S kolegom imava že nekaj časa debato o tej temi. Bolj specifično se ne strinjava glede vprašanja: Ali je glagol operirati podpomenka besede zdraviti ali ne?

Jaz trdim, da operirati ne pomeni nujno zdraviti, saj obstajajo primeri, ko z operacijo človeka ne pozdraviš. Na primer: lepotna operacija, ali pa eksperimentalna operacija na živih primerkih živali (kruto, vem, ampak obstajajo). Jaz pravim, da mora nadpomenka VEDNO veljati za podpomenko. Da mora vedno pokriti celotno množico, ki jo podpomenka vsebuje. Primer: Marelica bo vedno sadje. Vrtalnik bo vedno orodje. V jezikovnem smislu torej beseda operirati nikoli ne more biti podpomenka besede zdraviti, saj ta druga, ne pokrije celotne množice, ki jo vsebuje beseda operirati.

Medtem pa moj kolega (sicer študent medicine) trdi, da operirati vedno pomeni tudi zdraviti. To pa utemeljuje z razlago, da so bile tudi plastične operacije prvotne namenjene zdravljenju in ne lepotnim popravkom.

Prosil bi vas, če mi lahko enkrat za vselej poveste, kdo izmed naju ima prav.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

Zanima me razlika med besedama analiza in analitika. V SSKJ in pravopisu je govora o analizi kot o "razčlenjevanju, ugotavljanju sestavnih delov nečesa, temeljitem pregledu, presoji, oceni". Analitika pa je razložena zgolj kot "nauk o analizi". To razlikovanje me ne zadovolji povsem, ker izpade, kot da gre za nejasno razločena sinonima. Ugotavljam, da se je v angleščini, vsaj v poslovni terminologiji, razvilo razlikovanje med Analysis in Analytics, kjer se prva (Analysis oz Analiza) nanaša na splošno razčlenjevanje problemov, druga (Analytics oz. Analitika) pa bolj specifično nakazuje na razčlenjevanje podatkov. Npr. Business Analytics je področje proučevanja poslovnih podatkov, Business Analysis pa je področje proučevanja poslovnih potreb. Zanima me, če lahko razumemo razliko v slovenščini na enak način kot v angleščini, oz. zanima me vaš pogled na razlikovanje obeh omenjenih besed, še zlasti s poudarkom na poslovni rabi.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

Prevajam neko besedilo iz angleščine v slovenščino in sem se pri nekem stavku znašel v dilemi, zato potrebujem vaš strokoven nasvet.

Ali je pravilnejše, da stavek People you may know prevedem v Ljudje, ki jih mogoče poznaš ali pa v Ljudje, katere mogoče poznaš? Moje vprašanje se torej nanaša na razmerje med ki jih in katere.

O razmerju med ki in kateri ste že pisali, pa tam nekako ne najdem odgovora na moje specifično vprašanje. Ne vem, kaj je ustreznejše v mojem primeru.

Ko sem sam pri sebi ter brez strokovne literature razmišljal o razmerju med ki in kateri, se mi je zdela smiselna hipoteza ta, da podredni stavek uvedemo s ki, kadar glavni stavek izraža neki predmet oziroma stvar; podredni stavek s kateri pa uvedemo, kadar glavni stavek izraža živo bitje (torej človeka ali pa žival).

Imam denarnico, ki sem jo dobil za rojstni dan. (Denarnica je predmet oziroma stvar.) inImam prijatelja, kateri me zmeraj razume. (Prijatelj je živo bitje oziroma človek.)

Poleg odprave moje prevajalske dileme bi rad prejel tudi vaše strokovno mnenje glede mojega razmišljanja o razmerju med ki in kateri. Ali se vam zdi ta moja hipoteza vsaj malo smiselna z vidika vaše strokovnosti?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

Ali je za liter sprejemljiv tudi simbol z veliko tiskano črko L? In če je, v katerih besedilih?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.