doiti° doidem (dojti, dujti, duiti, doiti) dovršni glagol1. kdo; kogatož. s hitrejšim premikanjem priti do koga, ki gre spredaj; SODOBNA USTREZNICA: dohiteti
2. kdo; do koga/česa s premikanjem začeti biti na določenem mestu; SODOBNA USTREZNICA: priti, prispeti
3. kdo/kaj; komu/čemu, h komu/k čemu, s prisl. določilom časa izraža začetek obstajanja česa; SODOBNA USTREZNICA: nastopiti, priti
4. kdo/kaj; komu, s prisl. določilom načina postati last koga; SODOBNA USTREZNICA: pripasti
5. kdo/kaj; komu biti dodeljen, dan; SODOBNA USTREZNICA: pripasti
FREKVENCA: 110 pojavitev v 17 delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
doteči -em dovršni glagol kdo; kogatož. s hitrim premikanjem priti do koga, ki gre spredaj; SODOBNA USTREZNICA: dohiteti
FREKVENCA: 4 pojavitve v 3 delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
ej2 medmet1. v zvezi z nagovorom izraža prijazen odnos, naklonjenost; SODOBNA USTREZNICA: ej
2. navadno v zvezi ej, ej izraža zatrjevanje, podkrepitev resničnosti izjave; SODOBNA USTREZNICA: ej, ej
3. izraža zahtevo, poziv; SODOBNA USTREZNICA: no
4. izraža nestrinjanje, nasprotovanje; SODOBNA USTREZNICA: ej
FREKVENCA: 24 pojavitev v 7 delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.