anténa -e ž (ẹ̑) naprava za sprejemanje ali oddajanje elektromagnetnih valov: montirati anteno;
oddajna, sprejemna antena;
radarska, radijska, televizijska antena;
sobna, zunanja antena;
pren. antene človeških čutov;
umetnost se dotika vseh anten človekove zavesti
♦ biol. antena v čutni organ spremenjena sprednja končina pri členonožcih; tipalnica; rad. okvirna antena ki se rabi zlasti za določanje smeri oddajnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
asimilácija -e ž (á) vključevanje v določeno okolje s prevzemanjem njegovih značilnosti, lastnosti: problem narodnostne asimilacije;
asimilacija naseljencev v Ameriki;
odpornost manjšine proti asimilaciji / asimilacija zamejskih Slovencev raznarodovanje // zbliževanje, izenačevanje: zaradi tesnih medsebojnih zvez je prišlo do gospodarske, duhovne in politične asimilacije; močna kulturna asimilacija med doslej tujima svetovoma / končal je svojo politično asimilacijo prilagajanje
♦ biol. sprejemanje in spreminjanje hrane v organizmu lastne sestavine; usvajanje, prilikovanje; lingv. prilagoditev ene vrste glasov drugi, prilikovanje; ped. spajanje novih spoznanj s starimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
bárvnost -i ž (ȃ) - 1. lastnost barvnega: neizrazita barvnost fasad / barvnost glasu
- 2. sposobnost za sprejemanje barve: precejšnja barvnost volne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
brzojàv -áva m (ȁ á) električna naprava za prenašanje dogovorjenih znakov na daljavo: sporočiti po brzojavu;
on dela pri brzojavu / brezžični brzojav
♦ navt. strojni brzojav priprava za prenos povelj s poveljniškega mostu v strojnico // redko urad za sprejemanje in oddajanje brzojavk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
čeljúst -i ž (ȗ) nav. mn. - 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust
● pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja
// nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka - 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč
♦ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
čút -a m (ȗ) - 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje
♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju - 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo
// določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla - 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti
- 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja
● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
čutílo -a s (í) - 1. organ za sprejemanje dražljajev: čutilo za sluh, za vid; s čutili odkriti / ni mogel verjeti lastnim očem in čutilom
- 2. zastar. čustvo, občutek: fantje razodevajo dekletom svoja srčna čutila; očetovska čutila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
dihálnica -e ž (ȃ) nav. mn., zool. odprtina za sprejemanje zraka pri dihalih žuželk: skozi dihalnice prihaja zrak v zračnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
elektrónskiSSKJ -a -o prid. (ọ̑) 1. ki obstaja v digitalni obliki: elektronsko sporočilo; Z naraščanjem števila elektronskih dokumentov se hitro pojavijo podobne težave, s katerimi se srečujejo upravljavci v papirnatih skladiščih 2. ki se nanaša na prenos podatkov in informacij prek računalnikov ali drugih elektronskih naprav: elektronska komunikacija; elektronsko poslovanje; Demokratične čase so napovedovala pisma bralcev, nato pa alternativne in opozicijske publikacije, medtem ko opozicijskih elektronskih medijev v Sloveniji pravzaprav nikoli nismo imeli E (↑)elektrónelektrónska denárnica -e -e ž (ọ̑, ȃ)
1. prostor v računalniškem sistemu finančnega centra, kjer so shranjeni podatki o uporabnikih tega sistema in njihovih vloženih sredstvih: Študentje na nekaterih britanskih univerzah, v Edinburghu in Exetru, imajo dostop do elektronskih denarnic, v katerih nosijo elektronski denar
2. kartica za brezgotovinsko plačevanje, navadno manjših zneskov: Medtem ko se bankomatne kartice uporabljajo za takojšnje plačilo, kreditne pa za odloženo plačilo, so elektronske denarnice predplačniške
elektrónska konferénca -e -e ž (ọ̑, ẹ̑)
konferenca, na kateri s pomočjo informacijske tehnologije sodelujejo prostorsko oddaljeni udeleženci; e-konferenca: Pri nas še malo uveljavljene so zlasti elektronske konference, ki so se drugod že izkazale kot odlična skupinska priprava študentov na izpite
elektrónska póšta -e -e ž (ọ̑, ọ̑)
1. sistem za pošiljanje sporočil med uporabniki računalnikov ali drugih elektronskih naprav, povezanih v omrežja; e-mail1 (1), e-pošta (1), mail1 (1): odgovoriti po elektronski pošti; Hvala bogu, da smo v informacijski dobi, kjer na vsakem koraku lahko uporabljaš internet in elektronsko pošto
2. kar se pošlje, prejme po tem sistemu; e-mail1 (2), e-pošta (2), mail1 (2): poslati elektronsko pošto; nezaželena elektronska pošta; Posebno težko je, ko gredo po zlu pomembni poslovni podatki, nič lažje, ko se izgubijo družinske fotografije ali elektronska pošta
elektrónska redoválnica -e -e ž (ọ̑, ȃ)
storitev, ki staršem omogoča pregled nad šolskimi ocenami in drugimi podatki otroka prek interneta: Elektronsko redovalnico bosta podjetji osnovnim in srednjim šolam predstavili ta ali prihodnji teden
elektrónska táblica -e -e ž (ọ̑, ȃ)
majhni tablici podobna elektronska naprava za evidentiranje prehodov cestninskih postaj: Največjega stroška pri uvajanju elektronskega cestninskega sistema v prostem prometnem toku ne predstavljajo elektronske tablice, ampak sistemi za nadzor, identifikacijo in obračun
elektrónska tájnica -e -e ž (ọ̑, ȃ)
računalniški sistem, ki sprejema sporočila uporabnikov v slikovni, zvočni ali besedilni obliki: Če modem podpira tudi funkcijo elektronske tajnice, lahko na ta način poslušamo prejeta sporočila ali prek zvočne kartice posnamemo vstopna sporočila
elektrónska váruška -e -e ž (ọ̑, ȃ)
priprava za zaznavanje zvokov v prostoru z otrokom in njihovo prenašanje v drug prostor; babyphone: Večini staršem elektronske varuške ustrezajo, saj lahko ta čas porabijo za svoje obveznosti, pa še cenovno je takšno varstvo najugodnejše
elektrónski časopís -ega -a m (ọ̑, ȋ)
1. elektronska izdaja časopisa, navadno na spletu: Televizijsko podjetje že več let intenzivno razvija tudi svoj elektronski časopis
2. storitev, ki jo ponujajo časopisne hiše, da naročenim uporabnikom po elektronski pošti pošiljajo najnovejše članke: Glede na to, da sem veliko na poti, mi ne uspe sistematično spremljati elektronskih časopisov
elektrónski denár -ega -ja m (ọ̑, á)
1. denar na računih, ki je namenjen brezgotovinskemu poslovanju med različnimi računi: Centralne banke lahko neomejeno ustvarjajo papirnati oziroma elektronski denar, količine zlata pa so omejene
2. brezgotovinsko poslovanje med različnimi računi: Računalniško izmenjavanje poslovnih podatkov je prineslo tudi posodobitev plačilnega prometa, imenovano elektronski denar
elektrónski fórum -ega -a m (ọ̑, ọ̑)
spletno mesto, na katerem lahko uporabniki v obliki pisnega pogovora razpravljajo, zapisujejo svoja vprašanja, mnenja, stališča; forum: Vem, da ni nič novega, kako se ljudje, ki se ne znajo ali ne upajo niti podpisati, varno skriti repenčijo po elektronskih forumih
elektrónski naslòv -ega -ôva m (ọ̑, ȍ ó)
naslov za pošiljanje in sprejemanje elektronske pošte, sestavljen iz standardiziranega zapisa, katerega srednji del je znak @; e-naslov, e-poštni naslov: Odgovore pošljite na elektronski naslov pop@delo.si
elektrónski podpís -ega -a m (ọ̑, ȋ)
kodirana datoteka, ki omogoča preveritev istovetnosti podpisnika; digitalni podpis, e-podpis: Pri elektronski oddaji obrazcev je težava v njihovem podpisovanju, zato lahko uporabnik naroči digitalno potrdilo, elektronski podpis, ki se šteje za enakovrednega fizičnemu
elektrónski slovár -ega -ja m (ọ̑, á)
slovar v elektronski izdaji: Programsko okolje slovarja ponuja številno dodatno orodje, zaradi katerega je elektronski slovar za uporabnika prijaznejši od knjižne izdaje
elektrónski smóg -ega -a m (ọ̑, ọ̑)
elektromagnetna polja, ki nastajajo ob vključenih električnih ali elektronskih napravah; električni smog, elektrosmog: Mislili smo, da si ni treba delati skrbi zaradi sevanj mobilnikov, zaradi tega elektronskega smoga, ki bi nekoč lahko škodoval zdravju
elektrónsko črnílo -ega -a s (ọ̑, í)
tehnologija, ki omogoča grafični prikaz podatkov na posebnih zaslonih, ki niso občutljivi na sončno svetlobo: Elektronsko črnilo je podobno navadnemu, le da vsebuje milijone mikrokapsul, ki so občutljive za spremembo električnega naboja
elektrónsko pisálo -ega -a s (ọ̑, á)
pisalo, s katerim lahko pišemo po posebnem zaslonu: Pero je zgrajeno tako, da ga uporabljamo kot elektronsko pisalo ali pa z njim pišemo po navadnem listu papirja
elektrónsko poslovánje -ega -a s (ọ̑, ȃ)
trgovanje ter komuniciranje in upravljanje odnosov s strankami prek internetnega omrežja: Elektronsko poslovanje omogoča pocenitev državne uprave, povečanje njene učinkovitosti in odzivnosti
elektrónsko trgovánje -ega -a s (ọ̑, ȃ)
nabava in prodaja prek internetnega omrežja: Raziskave so pokazale, da vedno več vodilnih poslovnežev v Evropi vendarle prepoznava prednosti elektronskega trgovanja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
é-naslòv -ôva m (ẹ̄-ȍ ẹ̄-ó) naslov za pošiljanje in sprejemanje elektronske pošte, sestavljen iz standardiziranega zapisa, katerega srednji del je znak @; elektronski naslov, e-poštni naslov: brezplačen e-naslov; Kakor koli že, če vam kaj ne bo jasno, je tam nekje tudi njegov e-naslov, pa mu pišite E ↑é- + (↑)naslòv
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
é-póštni -a -o prid. (ẹ̄-ọ̑) ki je v zvezi z e-pošto; e-mail2 e-poštni naslov; e-poštni predal; Tipičen uporabnik se vsak dan srečuje z množico gesel: za dostop do računalnika, e-poštnega strežnika za prebiranje e-pošte, zbirk podatkov, spletnih strani, različnih forumov itd. E ↑é- + (↑)póštaé-póštni naslòv -ega -ôva m (ẹ̄-ọ̑ ȍ ó)
naslov za pošiljanje in sprejemanje elektronske pošte, sestavljen iz standardiziranega zapisa, katerega srednji del je znak @; elektronski naslov, e-naslov: Sporočilo je treba poslati na posebno številko oziroma e-poštni naslov, dodati je treba podatke o naslovniku, ki nato v svoj nabiralnik z navadno pošto sprejme fotografijo s pozdravi
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
ergométer -tra m (ẹ́) 1. priprava za merjenje telesne zmogljivosti, zmogljivosti srca in dihal ter sposobnosti za sprejemanje kisika v stanju povečane telesne aktivnosti: specialni ergometer za laboratorijske meritve; Veslači so te dni opravljali teste maksimalne porabe kisika na ergometrih pri izbranem strokovnjaku na Inštitutu za šport FŠ 2. rekreacijska naprava, opremljena s tako pripravo: Po tridnevni intenzivni fizioterapiji lahko športnik nogo spet premika, zdravniki pa pričakujejo, da bo v dobrem tednu dni lahko že vrtel pedala na ergometru E ← nem. Ergometer, agl. ergometer iz gr. érgon 'delo' + (↑)méter
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
ergometríja -e ž (ȋ) testiranje telesne zmogljivosti, zmogljivosti srca in dihal ter sposobnosti za sprejemanje kisika: Priloženi so rezultati ergometrije z mnenjem zdravnika E ↑ergométer
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
fáks1 -a m (ȃ) 1. naprava za prenašanje dokumentov, informacij na daljavo v obliki posnetka izvirnika; telefaksSSKJ: Vlada je tuje novinarje obvestila, naj ji po faksu pošljejo morebitna vprašanja v zvezi z odpravo 2. s takšno napravo prenesen posnetek dokumenta, informacije; telefaksSSKJ: Kitajsko pravosodno ministrstvo je prejšnji petek poslalo faks fundaciji za varstvo človekovih pravic E ← agl. fax, skrajšano iz (↑)faksímilefáks2 -- v prid. rabi
faks sporočilo; Močnejši model telefonov podpira tudi podatkovne in faks komunikacije z vgrajenim modemom
fáks módem -- -a in fáksmódem -a m (ȃ, ọ̑)
del računalniške strojne opreme, ki omogoča pošiljanje in sprejemanje elektronskih dokumentov v obliki faksov: Strežnik lahko namestimo v kateri koli računalnik v omrežju, zadoščati mora le minimalnim zahtevam za namestitev programa in imeti mora priključen faks modem
fáks števílka -- -e ž (ȃ, ȋ)
številka za telekomunikacijsko povezavo s faksom; faksna številka: Le na drugo faks številko nam je po dolgotrajnem poskušanju uspelo nekoga priklicati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
hall -a [hôl] m (ȏ) zlasti v angleškem in ameriškem okolju avla: hotelski hall // večji predprostor v družinski hiši, namenjen tudi za sprejemanje gostov: čaj so ponudili v hallu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
hostésni -a -o prid. (ẹ̑) ki se nanaša na turistično, gostinsko sprejemanje, spremljanje gostov in dajanje informacij: hostesna služba; Že kot študentka je opravljala hostesna dela na kulturnih prireditvah E (↑)hostésa
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
imitatíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na imitacijo: imitativni izdelki / njegovo sprejemanje znanja ni samo imitativno, pač pa tudi ustvarjalno / imitativna umetnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
iniciácija -e ž (á) pri nekaterih primitivnih ljudstvih obredno sprejemanje mladine med odrasle, uvajanje: v tistih deželah je v navadi še iniciacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
iniciácijski -a -o in iniciacíjski -a -o [inicijacijski] prid. (á; ȋ) 1. pri nekaterih prvobitnih ljudstvih ki se nanaša na obredno sprejemanje mladine med odrasle: iniciacijski obred; iniciacijski ples; Če se s predporočno iniciacijo konča iniciacijska veriga, to še ne pomeni, da se s poroko zaključi napredovanje na družbeni lestvici 2. ki se nanaša na začetek kake dejavnosti, novega obdobja: Mesto je pridobilo nov segment kulture, s tem pa se je še dodatno potrdila njegova vloga iniciacijskega prostora novih gibanj E ↑iniciácija
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
izostríti -ím tudi zostríti -ím dov., izóstril tudi zóstril (ī í) - 1. narediti kaj (bolj) ostro: izostriti kopju konico
● ekspr. jedek smeh ji je izostril obraz dal ji je bolj ostre, stroge poteze - 2. narediti kaj bolj razločno: večerna svetloba izostri grebene gor; z naravnavanjem daljnogleda je izostril sliko
// knjiž. narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: izostriti kriterije za presojo literature; slovensko vprašanje se je takrat izostrilo / podoba glavnega junaka se je izostrila - 3. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: neprestana nevarnost mu je izostrila čute; izostriti sluh, voh
// knjiž. napraviti bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: študij mu je izostril duha; izostriti občutek za lepoto, pravico; izostriti si kritični čut
izostrèn tudi zostrèn -êna -o: imeti izostren čut za lepoto; izostren posluh; konflikt v drami ni dovolj izostren
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
jásen -sna -o prid., jásnejši in jasnéjši (á) - 1. ki je brez oblakov, megle: jasno nebo / jasen zimski dan; prevladovalo bo jasno vreme / jasni vrhovi gor / pesn. jasne daljave, višave; pren., ekspr. obetajo se jasnejša duhovna obzorja
// knjiž. čist, bister: jasen tolmun; jasna tekočina / jasno ozračje / jasne otroške oči
// knjiž. svetel, bleščeč: skozi umazano okno ne bi prodrl niti najjasnejši sončni žarek; soba je bila polna jasne mesečine / jasne barve / pesn. sredi polja jasen grad / kot kletvica strela jasna, vsaj molčal bi; pren. bil je jasen zgled domoljubja - 2. ki se dobro vidi ali sliši: premalo jasni znaki; glasovi so bili tako jasni, da je razumel vsako besedo; obrisi predmetov postajajo vedno jasnejši; slika na zaslonu ni dovolj jasna / jasna izgovarjava, pisava razločna
// nav. ekspr. ki ni hripav ali zamolkel; čist: jasen smeh, zven; njen glas je bil jasen, a oster / jasna pesem zvonov - 3. vsebinsko opredeljen, izdelan: imeti jasen cilj pred seboj; jasna idejna orientacija mladine; misel je počasi postajala jasnejša; nejasna slutnja mu je prešla v jasno spoznanje / njegov položaj še ni jasen; razmere v deželi bodo šele čez čas jasne / brez jasne zavesti, da moramo sodelovati, tega ne bomo dosegli
// podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: dati jasen odgovor; vsaka jasnejša beseda bi pripeljala do sporov; jasno priznanje / publ. dati možnost za jasno soočenje dveh stališč odkrito
// navedite same jasne primere, zglede - 4. nav. ekspr. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je jasen dokaz, da smo imeli prav; gre za jasen primer zanemarjenosti; njihova prednost je jasna kot beli dan / stvar je jasna, tako ne gre več naprej / kot podkrepitev jasna stvar, da gre za pomoto
// v povedni rabi ki se lahko popolnoma pričakuje, predvideva: vsi ti pomisleki so v teh okoliščinah jasni; izdaja knjige je glede na ime avtorja že zdaj jasna - 5. ki je brez elementov, ki bi oteževali dostopnost, razumevanje: jasen spis; jasna glasba; preproste in jasne pesmi; jasno izražanje; jasno predavanje / precizen in jasen mislec
// v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki se popolnoma razume, dojame, spozna: da bi jim bil poskus jasen, ga je še enkrat ponovil; njegova teorija (nam) še ni popolnoma jasna; vam je zdaj vsebina jasna / po teh dogodkih so mu nekatere stvari postale jasne - 6. priseben, razumen: jasno in zmedeno govorjenje / bolnik ima le redko jasne trenutke / knjiž. telo je bilo pijano, duh pa je ostal jasen
- 7. knjiž. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu; čist: jasen značaj / jasna sreča; jasno veselje / hoditi jasna pota
// veder, iskren: jasni obrazi mladine; jasen pogled, smeh / jasna pomladna lepota
// srečen, vesel: spomini na jasno mladost; imel je malo jasnih ur - 8. star. spoštovan, cenjen, plemenit: bil je v službi jasnega kralja / v vljudnostnem nagovoru poslušajte me, jasni knez
- 9. nar. dolenjsko bled, shujšan: po bolezni je bila nekam jasna
● o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; ko se je nehal opravičevati, mi je bil položaj precej jasen sem vedel, kaj pravzaprav hoče; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; videti kaj v jasni luči čisto tako, kot je v resnici; imeti jasno podobo, sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati; sčasoma bo postala stvar bolj jasna se bo ugotovilo, kakšna je v resnici, kakšna je njena prava vsebina
jásno - 1. prislov od jasen: jasno določiti cilj; njene oči so jasno in živo gledale v svet; jasno se izražati; zaradi razburjenja ni mogel jasno misliti; na površini so se jasno razločevale bele in črne pike; jasno sliši vsako besedo; jasno se zaveda svojih dolžnosti popolnoma
// piše se narazen ali skupaj: jasno modre ali jasnomodre oči; jasno zeleni gozdovi svetlo
// v povedni rabi: včeraj je bilo jasno in toplo; bilo je popolnoma jasno, da so vse že prej pripravili; jasno je kot enkrat ena, da se ji je zmešalo / kot podkrepitev kri ni voda, to je jasno - 2. v povedni rabi, navadno z dajalnikom izraža stanje razumevanja, dojemanja, spoznanja: vsem poklicanim mora biti jasno, da taka politika ne vodi k uspehu; počasi (jim) bo jasno, da je delovanje v takih razmerah res težko / ni mi jasno, kako si to dosegel
- 3. v povedi rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: jasno je, da mu je to moralo vzeti veselje; jasno je, da ne bo šel, saj mu tudi ni potrebno; to je popolnoma jasno, da ga ne more ubogati / elipt.: jasno, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; iz vas ne bo nič, jasno, saj drugega tudi nisem pričakoval; jasno, tajnica je kriva, vsega ne more biti kriv šef
// v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: hočeš požirek vina? Jasno, kar natoči mi ga; ga poznaš? Jasno, se je zlagal; naredili boste dobro kupčijo. Pa jasno
● ta slika mi je še vedno jasno pred očmi dobro se je spominjam; jasno mi je pred očmi, kako sem jim storil krivico popolnoma se zavedam, spoznavam; ekspr. sčasoma bo še vse jasno se bo še vse razkrilo, ugotovilo; ekspr. to je treba povedati jasno in glasno brez olepšavanja in prikrivanja, odločno
jásni -a -o sam.: menjavalo se je jasno in oblačno; novica je prišla kot (strela) z jasnega popolnoma nepričakovano; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; hotel si je priti na jasno, kaj namerava z njim ugotoviti, izvedeti; glede njega, o njem, z njim si še zmeraj ni na jasnem ne ve, kakšen je; glede tega, o tem, s tem si nisem na jasnem tega ne razumem popolnoma; ni si na jasnem, kako naj se stvari loti ne ve; bil si je na jasnem, da bo moral oditi spoznal je, ugotovil je; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; zastar. ni jih pričakoval, pa se ti na jasnem prikažejo na lepem; od doma sem šel v jasnem; kos jasnega med oblaki; v tej zmedi je kaj malo jasnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
knjíga -e ž (í) - 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov: knjiga ima tristo strani; odpreti, zapreti knjigo; listati po knjigi; debela, drobna, tanka knjiga; velik format knjige; hrbet, platnice knjige; obsežna zbirka knjig / broširana, kartonirana, v usnje vezana knjiga; žepna knjiga manjša, cenena broširana knjiga
// omara za knjige
// delo, stvaritev v taki obliki: brati, napisati zanimivo knjigo; dobra knjiga; leposlovna, strokovna, znanstvena knjiga; poučna, zabavna knjiga; knjiga nabožne vsebine; knjiga o umetnosti / knjiga obravnava aktualne politične dogodke / podaril mu je knjigo pravljic / kuharska knjiga z navodili za kuhanje, serviranje jedi; šolske knjige učbeniki; pren., knjiž. učiti se iz knjige narave, življenja - 2. navadno s prilastkom kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: ta knjiga je že popisana / voditi knjige / blagajniška knjiga knjiga ali kartoteka, v katero se vpisujejo vplačila in izplačila; blagovna knjiga v katero se vpisuje sprejemanje in izdajanje blaga; dolgovna knjiga dolžnikov; dopisna knjiga zvezek, knjiga za interna obvestila, sporočila; inventarna knjiga s seznamom inventariziranih predmetov; matična knjiga
// tako sešiti listi za zapisovanje, vpisovanje: vpisati se v knjigo / pritožna knjiga; spominska knjiga; žalna knjiga v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti najvišjih državnikov tujih držav - 3. večja enota obsežnejšega literarnega besedila: tretje poglavje druge knjige / roman v treh knjigah
● ekspr. te knjige so vogelni kamen v naši kulturi so zelo pomembne; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. zmeraj bulji v knjige veliko bere, študira; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; on ji je neprebrana knjiga ne pozna njegovih lastnosti; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; ekspr. to je knjiga vseh knjig zelo dobra
♦ adm. dostavna knjiga v kateri naslovnik s podpisom potrdi prejem pošiljke; film. snemalna knjiga dramsko besedilo, opremljeno z umetniškimi in tehničnimi napotki za snemanje na filmski, magnetoskopski trak; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov; temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov; jur. zemljiška knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; navt. mednarodna signalna knjiga s šiframi za sporazumevanje z ladjami in pristanišči vseh narodov, držav; mednarodni signalni kodeks; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
konformízem -zma m (ī) nav. slabš. sprejemanje in upoštevanje družbenih ali skupinskih norm zaradi osebnega udobja, koristi, prilagodljivost: avtor kritizira konformizem in karierizem / očitajo mu konformizem / utaplja se v topem konformizmu duha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
korúpcija -e ž (ú) dajanje ali sprejemanje nagrad zaradi hitrejšega, ugodnejšega, navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev; podkupovanje, podkupljivost: razširila se je korupcija;
to je bil čas splošne korupcije;
korupcija v javnem življenju // nav. slabš. (moralna) izprijenost, pokvarjenost, navadno zaradi takega dajanja ali sprejemanja nagrad: korupcija dvora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
lógičen -čna -o prid., lógičnejši (ọ́) - 1. nanašajoč se na logika 1: logični pojmi, principi, zakoni; logične teorije
- 2. ki upošteva zakone logike: priti do logičnega zaključka; biti sposoben logične analize; sposobnost logičnega izražanja, mišljenja; logično sklepanje / govoriti brez logične zveze; logično branje smiselno
- 3. ki se glede na stanje, položaj pričakuje: logičen razvoj; tak čustven izbruh je v tem primeru logičen; to je logična posledica njegovega ravnanja
● ekspr. vzgajal je z logično doslednostjo zelo veliko, popolno
♦ elektr. logični element osnovni sestavni del naprav, konstruiranih na osnovi matematične logike; logični operator; filoz. logični sklep sklep, ki upošteva zakon logike; logični pozitivizem filozofska smer, ki iz znanosti izključuje vse, česar ni mogoče preveriti; gled. pri podajanju teksta paziti na logični akcent na to, da je poudarjena beseda, stavek, ki predstavlja miselno jedro; jur. logična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po pravilih logike
lógično - 1. prislov od logičen: logično misliti, sklepati; zadnji cikel v zbirki se logično navezuje na prejšnje; logično izpeljana misel
- 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: kaj se čudiš, to je vendar logično; logično je, da je on postal šef / elipt. logično, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; sam.: dajati prednost logičnemu pred iracionalnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
naráven -vna -o prid., narávnejši (á) - 1. nanašajoč se na naravo:
- a) naravni pojavi, zakoni; delovanje naravnih sil / naravne lepote dežele; naravne zanimivosti / naravni park večji del narave z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; naravni rezervat manjši del narave, namenjen zlasti znanstvenemu raziskovanju; naravni spomenik primerek žive ali nežive narave, ki ima zaradi značilne oblike ali redkosti poseben kulturni, znanstveni pomen
- b) naravni energetski viri; naravne dobrine; naravna bogastva / naravni asfalt, cement, plin; naravni magnet; naravna svetloba svetloba, ki jo dajejo nebesna telesa; naravna svila svila iz kokonov sviloprejke; naravno gnojilo; naravna in umetna jezera; blago iz naravnih vlaken
- c) naravni nauki
- 2. tak, kot je sam po sebi, ne da bi ga človek spremenil: pustiti soku naraven okus; naravna barva lesa; okolica jezera je še popolnoma naravna / naravno vino vino brez dodatkov
- 3. tak kot v resnici, v naravi: ohraniti naravni videz predmeta; kip pesnika v naravni velikosti / pripovedovati v naravnem časovnem zaporedju
// ki je glede na ustroj organizma najbolj primeren: glava naj bo v naravnem položaju; naravna drža telesa / način življenja naj bo čimbolj naraven / naravne potrebe človeka po gibanju - 4. ki je v skladu z zakoni narave: naravni potek, razvoj, red; porušiti naravno ravnovesje / naravno kisanje, vrenje / umreti naravne smrti
// ki se glede na stanje, položaj pričakuje: naraven razvoj bolezni, dogodkov; to je naravna posledica njegovega ravnanja; njegova reakcija je popolnoma naravna / stvari so se mu zdele čisto naravne razumljive - 5. ki v svojem bistvu ne podleže vplivom okolja: všeč so mu taki naravni ljudje; vedno je naraven; dekle je zelo naravno in preprosto
// preprost, neprisiljen, neizumetničen: njegov govor je naraven; naravne kretnje; naravno vedenje / igralka je presenetila s svojo naravno igro - 6. dan, prirojen človeku: imeti naravni čut za pravičnost; naravni dar za glasbo; naravna inteligenca / ekspr. naravna pamet / naravni nagon
♦ biol. naravni izbor ali naravna selekcija ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; ekon. naravni prirastek prebivalstva število, ki pove, koliko več ljudi se v določenem časovnem razdobju rodi, kot umre; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; gastr. naravni zrezek ocvrt zrezek, ki ni paniran; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; gozd. naravni gozd gozd naravnega nastanka; jur. naravna domneva domneva na podlagi izkušenj iz vsakdanjega življenja; naravno pravo nauk o pravicah, ki izhajajo iz človeške narave in so zato nedotakljive, neodvzemljive; kem. naravna barvila; lingv. naravni jezik jezik, ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; naravni spol; mat. naravni logaritem logaritem z osnovo e; naravno število število iz zaporedja 1, 2, 3 itd.; med. naravna imunost imunost, nastala zaradi prilagoditve organizma na določen bolezenski mikrob; petr. (naravni) katran oksidirana nafta, ki vsebuje trdne ogljikovodike
narávno - 1. prislov od naraven: govoriti, živeti naravno; stvar poteka naravno; naravno skodrani lasje
- 2. knjiž., v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov; razumljivo: naravno je, da je to storil; to je tako naravno, da bolj ne more biti; elipt. čisto naravno, da so hišo prodali; sam.: njegova odločitev je nekaj popolnoma naravnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
narojêniSSKJ -a -o prid. (é) izvorni, podedovani: narojeni pesniški dar; Pokončno sprejemanje lastne (narojene) dediščine je trdno izhodišče za uveljavljanje odprtosti in strpnosti do posebnosti in dediščin drugih posameznikov in narodov E (↑)narodíti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
normálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen: normalen razvoj bolezni, organizma; utrip srca in telesna temperatura sta normalna / normalna oblika glave
// ki je v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami: tekmovalne, vremenske razmere niso bile normalne, zato rezultatov ne bodo priznali / zdi se, da imam kolikor toliko normalen okus / normalni delovni čas traja sedem ur / tako naglašanje je v knjižnem jeziku najbolj normalno
// ki ravna, se vede v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, navadami: trudil se je, da bi bil normalen kot drugi; kot vsako normalno dekle je rada plesala; spolno normalen - 2. ki se največkrat, najpogosteje pojavlja: članek presega normalno dolžino; pri normalni porabi goriva bi zaloge zadoščale za tri mesece; vodno stanje je normalno / normalni zračni pritisk / to je na cesti normalen prizor navaden; do tja je tri ure normalne hoje zmerne, srednje hitre; tam je prepir normalna stvar vsakdanja
- 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti: to je normalna, ne pa starinska beseda; zanj je to normalna hrana, zame pa je preslana / normalni ljudje in geniji
- 4. miren, urejen: v normalnih časih se kaj takega ne bi moglo zgoditi; po štirih letih skrivanja so spet zaživeli normalno življenje; stanje v državi je normalno / državi sta vzpostavili normalne odnose
● ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno - 5. duševno zdrav, uravnovešen: normalen človek je odgovoren za svoja dejanja; ekspr. saj ni normalen, ko tako kriči / duševno normalen
♦ film. normalni film film, širok 35 mm; fiz. normalni kubični meter (plina) enota za maso plina, ki pri temperaturi 0° C in normalnem zračnem tlaku zavzame en kubični meter prostornine; normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; fot. normalni objektiv objektiv, pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; kem. normalni heptan heptan, ki ima oktansko število nič; šol. normalna šola normalka; žel. normalni tir tir s 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic
normálno - 1. prislov od normalen: srce mu bije normalno; normalno se gibati, vesti; normalno osoljen
- 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: normalno je, da so ga zaradi takega prestopka zaprli; malo strokovnjakov pozna to glasbo, a povprečna publika - kar je popolnoma normalno - ne ve nič o njej; sam.: to je nekaj normalnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
očésen -sna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na oko: ob očesnih kotičkih je že imela gubice / očesne mišice / daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake / očesni bolniki / očesni oddelek; očesni zdravnik; očesna klinika
♦ anat. očesni gibalni živec; (očesna) leča; (očesna) mrežnica notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla; vnetje očesne veznice očesne sluznice; očesni votlini parni votlini pod čelom, v katerih so oči; biol. (rdeča) očesna pega organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev; med. egiptovska očesna bolezen virusno vnetje očesne veznice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
okorélost -i ž (ẹ́) knjiž. - 1. otrplost, odrevenelost: okorelost od mraza
♦ med. okorelost zmanjšana in počasnejša gibljivost zaradi organskih sprememb; mrliška okorelost začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic - 2. nesposobnost za sprejemanje novosti: poznali so njegovo okorelost; okorelost v glasbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
okoréti -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. - 1. otrpniti, odreveneti: prsti so mu od mraza okoreli
♦ med. postati zaradi organskih sprememb manj in počasneje gibljiv - 2. postati nesposoben za sprejemanje novosti: duševno okoreti / vsaka organizacijska oblika počasi okori
okorèl in okorél -éla -o: okorel organizacijski aparat; okoreli sklepi
● publ. okorel zločinec nepoboljšljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
okorévati -am nedov. (ẹ́) knjiž. - 1. otrdevati, dreveneti: počasi je okoreval od mraza
- 2. postajati nesposoben za sprejemanje novosti: zaostajati in okorevati v stroki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
okostenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. spremeniti se v kost: hrustanec okosteni
// med. bolezensko otrdeti zaradi zakostenitve ali poapnenja: mišica okosteni - 2. ekspr. postati nesposoben za sprejemanje novosti: bil je eden redkih filologov, ki ni okostenel; okostenel je v svoji stroki / navade lahko okostenijo / publ. tradicionalna logika je okostenela v shemo je postala shema
okostenèl in okostenél -éla -o deležnik od okosteneti: okostenel hrustanec; okosteneli predpisi; to je okostenel človek; okostenela vojna taktika zastarela
// ekspr. zelo suh: okosteneli otroci; okostenele roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
osnóva -e ž (ọ̑) navadno s prilastkom - 1. kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: navodila so osnova za izpolnjevanje načrta; to odkritje je bilo osnova za razvoj vede podlaga; duhovne, idejne osnove gibanja; moralne osnove socialistične družbe; dokumenti bodo služili kot osnova za pogajanja / gimnazija da dobro osnovo za študij na univerzi podlago
// publ.: delovati na osnovi pravilnika; določiti cene na osnovi ponudbe in povpraševanja; ocenjevati delo na osnovi objektivnih meril z objektivnimi merili
// kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: materialna osnova družbe, družine / domača surovinska osnova ne zadošča za potrebe industrije
// kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto: ta zakonski člen je osnova naših zahtev; konferenca nima pravne osnove za sprejemanje takih sklepov / ta trditev nima osnove je neupravičena, neutemeljena; za tako ravnanje ni nobene osnove razloga, vzroka
// kar služi za presojanje, vrednotenje česa: osnova za nagrajevanje naj bo delo / davčna osnova količina vrednosti ali dobrin, od katerih se odmeri davek; pokojninska osnova povprečje osebnega dohodka v določenem obdobju pred upokojitvijo, od katerega se odmeri pokojnina - 2. bistvena sestavina: osnova teh hribov je apnenec / osnova njenih pesmi so čustvene prvine / krema je narejena na osnovi lanolina
- 3. nav. mn. bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema: osnove ekonomike, matematike, psihologije / osnove socialistične morale
- 4. lingv. s pripono razširjeni koren besede: naglas je na osnovi / ajevska, ijevska osnova; nadomestna osnova ki z drugo, glede na izvor različno osnovo, sestavlja enotno sklanjatev, spregatev; nedoločniška, sedanjiška osnova
- 5. tekst. sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete: nategniti osnovo
// osnovne niti: osnova je bombažna, votek pa volnen / vezna, zankasta osnova
● knjiž. družina je osnova človeške družbe osnovna celica; knjiž. hiša ima trdno osnovo temelje; pog. po zvišanju ima 6.500 din osnove osebnega dohodka, brez kakih dodatkov; ekspr. njene besede so brez vsake osnove so izmišljene, neresnične; zastar. sodeloval je pri osnovi društva ustanovitvi; zastar. osnova romana osnutek, načrt; publ. akcija je bila že v osnovi napačna v začetku, od začetka; publ. to pomeni v osnovi isto pravzaprav, dejansko
♦ agr. krmna osnova vsa razpoložljiva krma; biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; gastr. kostna osnova kuhane ali pražene kosti z dodatki za pripravljanje juh, omak; mat. korenska osnova število, iz katerega se računa koren; logaritemska osnova število, na katerem temelji logaritemski sistem; osnova potence število, ki se potencira; osnova številskega sistema število, ki izraža, koliko enot nižjega reda ima enota višjega reda; obrt. vezilna osnova blago, na katerem se veze; petr. osnova glavni del predornine, navadno steklast ali drobnozrnat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
óster -tra tudi ôstra -o stil. -ó prid., ostréjši (ọ́, ó) - 1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož; ostri zobje; ostra kosa; ostro rezilo; oster kot britev
// ki bode, zbada: oster trn; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek; na ostri skali se je opraskal - 2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos
// ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi; ostre sence - 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho
- 4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati; oster odgovor; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda; ostre besede; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek; ne bodi tako oster
- 5. nav. ekspr. ki se pojavlja
- a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg; oster okus, vonj; ostra bolečina; ostra svetloba / oster mraz hud; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino
- b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu; med obema področjema ni ostre meje
- 6. ekspr. bister, prodoren: oster opazovalec / oster duh, razum, um; ostro mišljenje
● ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva; žarg., šport. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra; ostra paprika pekoča paprika
♦ bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; ostra slika; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev; geom. ostri kot kot, manjši od 90°; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo
óstro in ostró tudi ôstro prisl.: ostro dišati; ostro kaznovati, obsoditi, odgovoriti; ostro pogledati; pot zavije ostro na levo; ostro začrtane meje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
ostríti -ím nedov., ostrèn (ī í) - 1. delati kaj (bolj) ostro: ostriti konico, nož, rezilo; ostriti z brušenjem, klepanjem / pes si ob kosti ostri zobe
// dajati čemu koničasto obliko: ostriti hmeljevke, kolje / redko ostriti svinčnik šiliti - 2. knjiž. delati kaj bolj razločno: zarja ostri vrhove gor; v mraku se ostrijo grebeni
// delati kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: ostriti kriterije, naziranja; merila za ocenjevanje se ostrijo - 3. knjiž. delati bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: ostriti čute, sluh, vid / ostriti si uho
// delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: ostriti duha, razum / ostriti gledalčev okus - 4. knjiž. večati, stopnjevati: ostriti napetost, nasprotja / ostriti narodno zavest
● knjiž., ekspr. v tej reviji so ostrili pero zlasti mladi pisatelji so pisali vanjo; konji so začeli prhati in ostriti ušesa postavljati jih v pokončen položaj; knjiž. odnosi med njimi se vedno bolj ostrijo postajajo vedno bolj napeti
ostrèč -éča -e: konj z ostrečimi ušesi; ostreča se nasprotja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
péga -e ž (ẹ́) - 1. mesto na koži, ki ima temnejšo barvo kot ostala površina: pege na obrazu, po rokah / imeti pege / sončne pege / svetle pege na steni lise; redko modre pege neba deli, kosi
- 2. nav. ekspr. kar dela kaj moralno, nravno slabše: biti brez peg; pege v njenem značaju
// napaka: očistiti jezik peg
♦ anat. rumena pega za svetlobo najbolj občutljivo mesto mrežnice; slepa pega za svetlobo neobčutljivo mesto mrežnice; astr. sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; biol. (rdeča) očesna pega organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev; med. mrtvaška pega mrliška lisa; nosečnostne pege
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
pisárniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pisarno: pisarniški prostori / pisarniški posli sprejemanje, odpravljanje, urejevanje dopisov, listin v zvezi s poslovanjem; pisarniško poslovanje / pisarniško osebje / pisarniški papir papir za pisanje v obliki listov; pisarniško pohištvo // značilen za pisarniško poslovanje: pisarniški jezik; pisarniško izražanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
poostríti -ím dov., poóstril (ī í) - 1. narediti kaj (bolj) ostro: poostriti konico / zastar. poostriti koso nabrusiti
- 2. nav. ekspr. narediti kaj (bolj) strogo: poostriti kazen, kontrolo, predpise; ukrepi so se poostrili / nenadoma je poostrila glas; skrbi so ji poostrile obraz; poteze na obrazu so se mu poostrile
- 3. knjiž. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev; izostriti: divjina jim je poostrila čute; takrat sta se mu poostrila sluh in vid
- 4. knjiž. narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: poostriti kriterije za kaj / poostriti probleme, vprašanja
- 5. nav. ekspr. povečati, okrepiti: poostrili so budnost, previdnost / poostriti boj, napad / nesreča je težave še poostrila; hudi časi so se še poostrili / nesoglasja so se po tem dogodku še poostrila zaostrila
● knjiž. zarja je poostrila vrhove gor izostrila
poostrèn -êna -o: poostren boj, napad; poostreni odnosi; poostreni varnostni ukrepi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
prenôsniSSKJ -a -o prid. (ó) prenôsna telefoníja -e -e ž (ó, ȋ)
prenašanje govora, sporočil s prenosnim telefonom; mobilna telefonija: signal prenosne telefonije; Prenosna telefonija prinaša očitne prednosti: takojšnjo povezavo s svetom, stalno dosegljivost, sprejemanje in pošiljanje sporočil kjer koli
prenôsni računálnik -ega -a m (ó, ȃ)
osebni računalnik, ki v enem ohišju združuje vse enote namiznega računalnika, lahko deluje na polnilne baterije in se da prenašati; laptop, prenosnik: model prenosnega računalnika; Čez čas ugotovi, da je v taksiju pozabil prenosni računalnik, v katerem si je domov nosil delo
prenôsni telefón -ega -a m (ó, ọ̑)
manjši brezžični prenosni telefon, s katerim lahko v mobilnem omrežju vzpostavimo telefonsko zvezo s katerim koli telefonskim naročnikom; GSM (1), mobi1, mobilec, mobilnik, mobilni telefon, mobitel: uporabljati prenosni telefon; številka prenosnega telefona; Tat je torbico vrgel v smetnjak, prenosni telefon in denar pa odnesel s seboj
prenôsno straníšče -ega -a s (ó, í)
navadno premično stranišče, zlasti na gradbiščih in javnih prireditvah, ki namesto vode učinkuje z dezinfekcijsko tekočino za razkuževanje in nevtralizacijo vonjav; kemično stranišče, mobilno stranišče: prenosno kemično stranišče na rok koncertu; Podjetje je konec lanskega leta dalo v promet prenosno stranišče, posebej prilagojeno za uporabo v avtomobilu
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
prilagodljívost -i ž (í) - 1. sposobnost za prilagajanje: priporočati prilagodljivost proizvodnje tržišču / prilagodljivost žuželk okolju; zmanjšana prilagodljivost na vremenske razmere / zaradi svoje prilagodljivosti je bil v družbi zelo priljubljen; prilagodljivost otrok
- 2. nav. slabš. sprejemanje in upoštevanje družbenih ali skupinskih norm zaradi osebnega udobja, koristi: očitali so jim prilagodljivost; politična prilagodljivost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
prilikovánje -a s (ȃ) - 1. knjiž. prilagajanje: prilikovanje nazorov razmeram / problem narodnostnega prilikovanja asimilacije
♦ biol. sprejemanje in spreminjanje hrane v organizmu lastne sestavine; asimilacija; lingv. prilagajanje ene vrste glasov drugi - 2. star. primerjava: prilikovanje človeka mravlji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
priostríti -ím dov., prióstril (ī í) - 1. narediti bolj ostro, koničasto: priostriti konico / priostriti nož nabrusiti
// dati čemu koničasto obliko: nasekal je kole in jih priostril; palico je na enem koncu priostril - 2. knjiž. narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: priostriti značajske poteze junakov / idejno priostriti konec pesmi poudariti
- 3. nav. ekspr. narediti kaj (bolj) strogo: nekatere besede je priostril; s tem je hotel priostriti kritiko tedanjih razmer / trpljenje mu je priostrilo poteze na obrazu
- 4. knjiž. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev; izostriti: priostriti sluh / priostriti človeku čut za sočloveka / priostril je pogled pogledal je bolj pozorno
- 5. nav. ekspr. povečati, okrepiti: priostriti razdor; boj za zemljo se je še priostril / priostriti duhovitost v satiro
● pes je priostril ušesa jih postavil v pokončen položaj
priostrèn -êna -o: priostren ton polemike; priostrene prekle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
privzémanje -a s (ẹ̑) knjiž. sprejemanje, prevzemanje: privzemanje novih kulturnih prvin / razmere so ga prisilile k privzemanju drugačnega načina življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
racionalízem -zma m (ī) - 1. sprejemanje razuma kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju: zanj je značilen racionalizem / z racionalizmom se ne da vsega urediti
- 2. filoz. filozofska smer, po kateri je najvišji ali edini vir spoznanja razum, neodvisen od čustev in čutnih zaznav: doba, ideje racionalizma
- 3. razumskost: racionalizem pesmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
rádijski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na radio:- a) radijska navigacija; radijsko usmerjanje izstrelka / razvoj radijske tehnike
- b) imeti radijsko zvezo z ladjo, letalom / motnje pri radijskem sprejemu / radijski aparat; radijski oddajnik, sprejemnik; radijska postaja / radijski naročniki
- c) radijski prenos tekme / radijske novice, oddaje / radijska igra / radijski poslušalci
- č) radijski napovedovalec, novinar / radijski orkester; radijski studio
♦ astr. radijski teleskop elektronska naprava z anteno za sprejemanje radijskega sevanja iz vesolja; radijska astronomija astronomija, ki raziskuje radijsko sevanje nebesnih teles; fiz. radijski valovi elektromagnetni valovi z valovno dolžino od 1 mm do 10 km; radijsko sevanje; teh. radijski lokator radar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
rádio -a m (ā) - 1. naprava za oddajanje in sprejemanje električnih impulzov, signalov po radijskih valovih: opremiti balon, raketo z radiom / usmerjati izstrelek po radiu, z radiom
- 2. radijski oddajnik, radijska postaja: biti po radiu povezan s pilotom / v mestu deluje ilegalni radio / radio predvaja zabavno glasbo; poiskati radio Maribor valovno dolžino radijskega oddajnika
- 3. radijski sprejemnik: izključiti, pog. ugasniti, zapreti radio / v sobi igra radio / naročnina za radio / prenosni, tranzistorski radio
♦ elektr. radio na baterije - 4. ed. sredstvo za javnosti namenjeno oddajanje zvočnih sporočil po radijskih valovih: radio, televizija in tisk so poročali o dogodku / prirediti igro za radio; nastopati na radiu, v radiu; govoriti po radiu
// dejavnost, vezana na tako sredstvo: skupščina je zagotovila denar za radio - 5. ustanova, ki se ukvarja s tako dejavnostjo: v mestu deluje radio in več gledališč; direktor, novinarji radia / delati na radiu / radio Ljubljana / trg pred radiom poslopjem te ustanove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
rádioteleskóp tudi rádioteleskòp -ópa m (ā-ọ̑; ā-ȍ ā-ọ́) astr. elektronska naprava z anteno za sprejemanje radijskega sevanja iz vesolja: namestiti, usmeriti radioteleskop;
proučevanje Sonca z radioteleskopom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
recépcija -e ž (ẹ́) - 1. oddelek za sprejemanje gostov, strank, zlasti v hotelu, bolnici: voditi recepcijo; delati v recepciji; hotelska, zdraviliška recepcija; vodja recepcije / recepcija za udeležence pohoda je na stadionu
// prostor ali del prostora, kjer je tak oddelek: zakleniti recepcijo; okence, pult recepcije - 2. knjiž. prevzem, sprejem: recepcija tujih pravnih norm / recepcija modernih tokov v umetnosti / recepcija knjige pri bralcih je bila ugodna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
receptíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. - 1. nanašajoč se na sprejemanje gostov, strank; sprejemen: receptivni oddelek / receptivna hotelska služba
- 2. nanašajoč se na sprejemanje, prevzemanje; sprejemljiv, dovzeten: ta človek je precej receptiven / receptivne in ustvarjalne sposobnosti
♦ tur. receptivni turizem turizem, usmerjen zlasti v privabljanje, pridobivanje gostov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
reléjen -jna -o prid. (ẹ̑) - 1. elektr. ki za delovanje uporablja rele: relejna telefonska centrala
// ki deluje kot rele: relejna ura - 2. elektr. ki ojači in prenese sprejeti radijski signal dalje: relejni satelit; postavljati po vrhovih hribov relejne postaje / radio Koper je tudi relejna postaja radia Ljubljane
- 3. voj. nanašajoč se na sprejemanje in posredovanje sporočil: relejna kurirska postaja / relejna mreža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
sàj in saj vez. (ȁ) - 1. v vzročnem priredju za utemeljevanje, pojasnjevanje prej povedanega: takoj bom vse uredil, saj je to moja dolžnost; poznaš jo, saj je hodila s teboj v šolo / z velelnikom: jej, saj si gotovo zelo lačen; ne hodite ven, saj lije kot iz škafa / ne bom je predstavljal, saj jo tako in tako poznate / nihče te ne bo podil od doma. Saj sem jaz gospodar; ne obupavaj! Saj si bila vedno pogumna
// za izražanje dejstva, da je vsebina vezniškega stavka vzrok dogajanja v predhodnem stavku: izgubila sva se, saj ni bilo nobene prave poti; bil je utrujen, saj je imel za seboj naporen dan; njeni prošnji so ugodili, saj se jim je smilil otrok - 2. za izražanje nasprotja s prej povedanim: daj mu kozarec vina. Saj je že pil; pokliči očeta! Saj ga ni doma / elipt. pravite, da so užaljeni. Saj nimajo biti za kaj / nejevoljen boš, pa saj si hotel vedeti resnico
- 3. nav. ekspr. za izražanje vzročno-posledičnega razmerja: brez plašča hodiš, saj se boš prehladil; prehitro voziš. Saj se boš še kam zaletel
- 4. v prislovni rabi, navadno okrepljen izraža podkrepitev trditve: zakaj se zdaj razburjate? Saj sem rekel, da ne bo šlo; prizadeva si vpeljati red. Saj ne ve, česa se je lotil; privoščimo ji srečo. Saj kdo bi jo bolj zaslužil kot ona / elipt.: boš ostal pri nas? Saj kaj bi brez tebe; kako naj zdaj odidem? Saj zato pa / ni naredil izpita? Saj če bi povedal le polovico, bi bilo dovolj
- 5. v prislovni rabi izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: torej je priznal. Saj mu ni preostalo nič drugega; v redu, saj rajši vidim, da ostaneš doma / obleko si boš zmočila. Saj je vseeno
// ekspr., v prislovni rabi, včasih okrepljen izraža samoumevnost: saj si slep, da ne vidiš, kaj delaš; ne smej se, saj veš, kakšne so stvari v resnici / saj menda ne boš huda, če prisedem; tega mu nikar ne povej. Pa saj bo zvedel od drugih; vsi trije so prišli k meni pa ... saj ste jih videli / to je pravil tisti burkež, saj vem, da ga poznate - 6. v medmetni rabi izraža soglasje, (zadržano) pritrjevanje: niso več daleč. Saj, vsak hip lahko pridejo mimo; ne bi ga smeli pustiti. Saj, a takrat se nam je mudilo; inženir hoče postati. Saj, če se bo pridno učil / pozabili so na obljube. Saj, saj, nikoli jih ne izpolnijo; prikimal je, češ, saj, saj, kako ne bi razumel
// v zvezi z res opozarja na trditev v dostavku: kaj pa ona? Saj res, nje ne smemo pozabiti; sinoči nisem mogel priti. Saj res, povej mi vendar, kako je bilo / jo boš pustil sámo doma? Saj res, z menoj pojde
● ekspr. se ga je končno le odkrižala? Saj to je (tisto), sploh se ga ni poudarja zanikanje prej povedanega; ekspr. saj ni, da bi človek pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. bi še kos potice? Saj ni treba izraža zadržano sprejemanje česa; pog. pridi no brž! Saj že grem izraža zadržano, nejevoljno izpolnjevanje dejanja; pog. saj nič ne rečem, odgovoril bi ji pa že lahko poudarja omilitev povedanega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
sprejemalíšče -a s (í) prostor za sprejemanje: urediti sprejemališče;
sprejemališče za ranjence
♦ ped. mladinsko sprejemališče ustanova za začasno bivanje pobeglih otrok, mladostnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
sprejémanje -a s (ẹ̑) glagolnik od sprejemati: sprejemanje daril, podkupnine / sprejemanje predpisov, zakonov / sprejemanje gostov, strank / sprejemanje novih delavcev v delovno organizacijo / kritično sprejemanje umetniških del / sprejemanje energije, toplote / sprejemanje dražljajev / sprejemanje televizijskega programa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
sprejémen -mna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na sprejem ali sprejemanje: sprejemni dnevi;
sprejemni pogoji;
sprejemni postopek / sprejemni oddelek; sprejemna antena antena, ki sprejema elektromagnetne valove; sprejemne naprave; sprejemna postaja naprave, ki omogočajo sprejemanje sporočil z elektromagnetnimi valovi
♦ ptt sprejemni aparat telefonski ali telegrafski aparat za sprejemanje sporočil; sprejemna knjiga knjiga, v katero se vpisujejo vrednostne pošiljke; sprejemna pošta pošta, ki prevzame pošiljko; šol. sprejemni izpit izpit za sprejem na določeno šolo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
sprejémnica -e ž (ẹ̑) prostor, urejen za sprejemanje gostov: stopiti v sprejemnico;
lepo opremljena sprejemnica
♦ ptt listina, s katero pošta potrdi prevzem pošiljke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
stígma -e ž (ȋ) - 1. med., psiht. krvav madež, lisa na določenih delih telesa zlasti pri histerikih: dobiti, imeti stigme
- 2. pri starih Grkih in Rimljanih znamenje, narejeno pobeglim sužnjem in hudodelcem: vžgati stigmo na čelo; pren., knjiž. socialne stigme nedružabnih otrok
♦ biol. stigma organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev, (rdeča) očesna pega; med. stigma viden znak bolezni; rel. stigme Kristusovim ranam podobna znamenja na določenih delih telesa; zool. stigma dihalnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
tánek -nka -o tudi tènek tudi tenák tènka -o in -ó [druga oblika tən] prid., tánjši (á; ə̀ ȃ ə̀) - 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost, ant. debel: tanek kos kruha; tanek list, papir; tanka knjiga, pločevina, stena; tanka plast ledu; tanka tkanina / proti robovom tanjše leče / tanka bluza iz tanke tkanine; tanke nogavice
// ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: tanka nit, palica, veja, žica; plesti s pol številke tanjšimi pletilkami; tanko deblo; tanek kot las / tanki prsti; tanek vrat / tanek curek krvi; tanek steber dima / tanka črta; tanke obrvi, ustnice - 2. ekspr. vitek, suh: visok tanek človek; tanko dekle; tanek kot prekla / bila je tanka čez pas
- 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev; oster: tanek sluh, vid, voh / tanko uho
- 4. knjiž. izostren, prefinjen: imeti tanek čut za lepoto, pravičnost; s tankim posluhom predstaviti literarno delo / tanek humor
- 5. ekspr. (tonsko) visok: govoriti, peti s tankim glasom; tanek jok, smeh; tanko cingljanje
- 6. ekspr. prosojen, rahel: tanka megla; tanka večerna zarja / skozi okno je prihajala tanka svetloba
- 7. knjiž. natančen, podroben: ta stvar je vredna tankega premisleka; tanjša raziskava je pokazala, da to ni res
● ekspr. rezati komu tanek kruh dajati mu malo sredstev za življenje; pog. ima tanek nos zelo bistro, pravilno predvideva; knjiž. tanek smehljaj komaj opazen, zaznaven; ekspr. zunaj brije tanek veter oster, zelo mrzel; ekspr. ta človek ima tanke živce je zelo občutljiv, razdražljiv; ekspr. imeti tanko denarnico malo denarja; nar. tanka kava ne močna; knjiž. človek tankih misli pronicljiv, prodoren; ekspr. tanka plast izobražencev majhno število; knjiž. človek tanke vesti tankovesten; knjiž., ekspr. bil je tankega zdravja slabega, rahlega
♦ anat. tanka povrhnjica; tanko črevo začetni, ožji del črevesa; biol. tanka kutikula; kozm. tanka koža koža s tanko povrhnjico in občutljiva na zunanje dražljaje
tánko tudi tenkó prisl.: tanko govoriti, peti; tanko zapiskati; tanko narezane rezine / knjiž.: tanko je premislil vsako besedo, preden je spregovoril temeljito; tanko prisluhniti komu zelo pazljivo
● ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah
tánki tudi tènki -a -o sam.: knjiž. tanka brije okrog oglov oster, zelo mrzel veter; ekspr. tanka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. na tankem je z denarjem ima malo denarja; na tanko tudi na tenko ekspr. gre mu na tanko slabo; razvaljati testo na tanko tanko; na tanko se zasmejati; prim. natanko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
telegráf -a m (ȃ) električna naprava za prenašanje dogovorjenih znakov na daljavo, brzojav: telegraf dela, ropota / sporočiti po telegrafu / brezžični telegraf
♦ elektr. Morsov telegraf in Morzejev telegraf pri katerem piše pisalnik, ki ga proži elektromagnet, na papirni trak dolge in kratke črte v ustreznih kombinacijah; navt. ladijski telegraf priprava za prenos povelj s poveljniškega mostu v strojnico // urad za sprejemanje in oddajanje telegramov: vložiti zahtevo pri telegrafu, v telegrafu / pošta, telegraf, telefon [ptt]
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
teleskóp tudi teleskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) fiz. daljnogled za opazovanje zvezd, ki da obrnjeno sliko: s teleskopom odkriti nov planet;
opazovanje sonca s teleskopom
● zastar. s teleskopom gledati plezalce z daljnogledom
♦ astr. radijski teleskop elektronska naprava z anteno za sprejemanje radijskega sevanja iz vesolja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
terminál -a m (ȃ) - 1. kraj, prostor z objekti, napravami za sprejem, odpravo ali pretovor blaga, potnikov na začetku, koncu prometne poti: urediti terminal; napeljati naftovod do terminala / kontejnerski terminal za skladiščenje in pretovarjanje kontejnerjev; letališki, železniški terminal
♦ teh. terminal za razsute tovore - 2. elektr. naprava, ki omogoča sprejemanje ali oddajanje informacij na daljavo: obdelovati podatke preko terminala; prenašati podatke s terminali; glavni terminal / računalniški terminal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
transplantacíjski -a -o in transplantácijski -a -o prid. (ȋ; á) ki se ukvarja s presaditvami človeških organov in tkiv: transplantacijski center; transplantacijske dejavnosti; Za organizacijo in promocijo transplantacijskega programa je nujno potrebna zakonska podlaga za financiranje E (↑)transplantácijatransplantacíjska medicína -e -e in transplantácijska -e ž (ȋ, ȋ; á)
medicinska disciplina, ki se ukvarja s presaditvami človeških organov in tkiv; transplantologija: Pri izbiri primernosti darovalca dajemo v transplantacijski medicini, ki se vse bolj razvija, zadnje čase velik poudarek pogovoru s svojci, da jih vprašamo o darovalčevem načinu življenja
transplantacíjska mréža -e -e in transplantácijska -e ž (ȋ, ẹ́; á)
organizirano oddajanje in sprejemanje človeških organov in tkiv za presaditev: Zadnje čase ima država težave z organizacijo transplantacijske mreže, ponudba je manjša od povpraševanja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
trézen -zna -o prid., tréznejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki ni pod vplivom alkoholne pijače: strežejo le treznim gostom; trezen voznik vidi prometni znak prej kot pijan; malokdaj je trezen; trezna družba
// ki izraža tako stanje: njegov pogled ni bil več trezen - 2. nav. ekspr. ki ravna razsodno, preudarno: trezen človek bi ravnal drugače; na tako treznega fanta se lahko zaneseš; to so bili poslovni, trezni ljudje / biti razumska, trezna narava
// nav. ekspr. ki vsebuje, izraža razsodnost, preudarnost: imeti trezne nazore; trezen pogled na svet; biti sposoben trezne presoje; trezno sprejemanje vsega novega / ekspr.: narediti trezen načrt uresničljiv; voditi trezno politiko skladno z razmerami
// odločiti se po treznem premisleku
● ekspr. imeti, ohraniti trezno glavo biti, ostati razsoden, preudaren; zastar. trezna enonadstropna hiša preprosta; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje
trézno prisl.: trezno kaj oceniti, premisliti; trezno ravnati; bil je trezno misleč človek; članek je pisan trezno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
tŕpen -pna -o prid. (r̄) - 1. knjiž. ki prenaša, prestaja kako dejanje, stanje brez dejavnega nasprotovanja, upiranja: trpni ljudje / trpna vdanost v usodo; trpno sprejemanje vplivov okolja
- 2. lingv. nanašajoč se na osebek kot cilj dejanja: trpni način / trpni stavek / trpni deležnik
tŕpno prisl.: trpno doživljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
ústa úst s mn. (ú ū) - 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust
// odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe - 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj
// ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih - 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta
- 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on
- 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust
- 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih
// usta podzemne železnice vhod, izhod
// okrogla usta kitare zvočnica
● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
♦ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
uvájanje -a s (ā) glagolnik od uvajati: uvajanje delavcev, novincev;
uvajanje v delo / uvajanje cenejših materialov; uvajanje sodobne tehnologije v proizvodnjo / uvajanje oseb v zgodbo / uvajanje plinov v vodo
● obred uvajanja pri nekaterih primitivnih ljudstvih obredno sprejemanje mladih med odrasle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
verjéti -jámem nedov. in dov., verjêmi verjemíte; verjél; nam. verjét in verjèt (ẹ́ á) - 1. biti prepričan, da je povedano, navedeno v skladu z resnico: opravičil se je, da je bolan, pa tega niso verjeli; teh govoric ne verjamejo; ne verjame zgodbi o njegovi rešitvi; vse verjame; sam verjame, kar govori
- 2. biti prepričan o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: tega ni mogoče dokazati, to lahko le verjameš; verjamem to, kar vidim; verjeli so, da je v globini voda / ne verjame v njegovo nedolžnost; sam pri sebi verjame, da so krivi; težko verjamem, da bo še kdaj hodil
// biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verjeti v mir, rešitev; verjeli so, da bodo zmagali - 3. biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega: verjeli so v čarovnice, duhove / verjeli so, da so nekatera števila nesrečna; verjeti v vraže
- 4. z dajalnikom biti prepričan o kom, da govori resnico: verjeti pričam; otroku je težko verjeti / tega vam ne verjamem; ničesar, ekspr. niti besedice mu ne verjame; verjamemo vam, da niste mogli / ekspr. verjeti časopisom, poročilu
// biti prepričan o kom, da je njegovo mnenje pravilno: oče jih je opozarjal, pa mu niso verjeli; imel je dosti izkušenj, zato so mu verjeli; verjeti zdravniku / verjeli so njegovi oceni položaja; verjeti teoriji
// biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: dekle fantu ne verjame več; nič mu ne verjame, vsega je zmožen; ekspr. slepo so verjeli svojim voditeljem / verjeli so njegovim obljubam / ekspr. verjeti komu na besedo - 5. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verjame v svoje otroke; verjeti v umetnika / verjeti v idejo, načrt
- 6. ekspr., v prislovni rabi izraža podkrepitev trditve: če verjameš ali ne, morja še nisem videl; žal nam je, lahko nam verjamete / verjemite ali ne, odkrili so zaklad
// z odvisnim stavkom izraža presenetljivost povedanega, videnega: človek ne bi verjel, da je kaj takega mogoče; ne more verjeti, da je res; komaj verjamem, da ste to res vi - 7. v medmetni rabi izraža sprejemanje česa za resnično: oprostite, nisem nalašč. Verjamem; hujskal je delavce. Ne verjamem
● ekspr. svojim lastnim očem, ušesom ni mogel verjeti zelo se je čudil temu, kar je videl, slišal; ekspr. laže, da sam sebi verjame zelo; ekspr. ne verjame ne v boga ne v hudiča je popolnoma brez vere; verjame v svoj prav zelo je prepričan o pravilnosti svojega mnenja, ravnanja; siti lačnemu ne verjame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
vnánji -a -e prid. (ȃ) - 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje; zunanji: vnanji listi popka se odpirajo; vnanji zidovi; na vnanji strani kosmat kožuh
// ki je na površini česa: vnanji žepi; vnanje poškodbe / vnanji organi - 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: vnanji kolobar svetlobe
// ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: vnanji gleženj / nogi sta ukrivljeni na vnanjo stran - 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: urediti vnanji prostor za hišo; hladen vnanji zrak
// ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: sprejemanje vnanjih vtisov; vpliv vnanjih razmer na človeka - 4. ki je zunaj mej določene države, ozemlja: domači in vnanji sovražniki; državi preti vnanja nevarnost
// ki je v zvezi z drugimi državami: vnanja trgovina - 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: vnanjim obiskovalcem vstop ni dovoljen
// ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: vnanji sodelavci - 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: vnanji izraz pomiritve; vnanji znak bolezni / njegova pobožnost je le vnanja navidezna, nepristna
- 7. ki ne zajema človekove duševnosti: vnanje lastnosti človeka; prikazuje junakovo vnanje življenje / vnanji svet materialni, tvarni; ne meni se za vnanje reči
// ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: kratek vnanji obseg zgodbe - 8. nanašajoč se na zunanjost: mladosten vnanji videz; sprememba vnanje podobe kmečkih hiš
- 9. nar. dolenjsko tuj, nedomač: bal se je vnanjih ljudi / prodaja vnanje vino
● vnanji konj pri vpreženi živini desni konj
vnánje prisl.: le vnanje posnema tuje modele; star. sramuje se čustva vnanje pokazati nazunaj, navzven
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
zakostenéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. spremeniti se v kost: hrustanec zakosteni / lobanjski šivi zakostenijo
- 2. postati nesposoben za sprejemanje novosti; okosteneti: organizacija je popolnoma zakostenela
zakostenèl in zakostenél -éla -o: zakostenel hrustanec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
zaostríti -ím dov., zaóstril (ī í) - 1. knjiž. narediti kaj ostrejše, bolj koničasto; priostriti: zaostriti konico
- 2. ekspr. narediti kaj strožje: zaostriti kazni, predpise; zaostriti nadzor nad čim / zaostriti merila / zaostriti glas
- 3. knjiž. narediti kaj bolj sposobno za sprejemanje dražljajev: življenje v naravi mu je zaostrilo čute / delo z mladimi mu je zaostrilo posluh za njihove probleme
- 4. ekspr. narediti kaj večje, intenzivnejše: zaostriti disciplino / zaostriti spor / zaostriti boj proti preprodajalcem mamil
- 5. ekspr. narediti kaj bolj napeto, težavno: to je še bolj zaostrilo odnose med njimi; pomanjkanje denarja je zaostrilo razmere v družini
zaostríti se - 1. ekspr. postati ožji, bolj koničast: brada se mu je zaostrila / zaradi bolezni se mu je obraz zaostril
- 2. ekspr. postati strožji: z leti so se mu poteze zaostrile
- 3. knjiž. postati bolj sposoben za sprejemanje dražljajev: vid se mu je zaostril
- 4. ekspr. postati hujši, večji: gospodarska kriza se je zaostrila; nesoglasja so se zaostrila; spor se je zaostril
- 5. ekspr. postati bolj napet, težaven: mednarodni položaj se je zaostril
zaostrèn -êna -o: zaostreni odnosi med narodi; zaostrene razmere v deželi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.
zaostrováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. ekspr. delati kaj strožje: cenzuro so vedno bolj zaostrovali
- 2. ekspr. delati kaj večje, intenzivnejše: zaostrovati disciplino / zaostrovati boj
- 3. ekspr. delati kaj bolj napeto, težavno: zaostrovati odnose s kom
zaostrováti se - 1. ekspr. postajati ožji, bolj koničast: brada se mu zaostruje
- 2. ekspr. postajati strožji: poteze na obrazu se ji z leti zaostrujejo
- 3. knjiž. postajati bolj sposoben za sprejemanje dražljajev: vid se mu zaostruje
- 4. ekspr. postajati hujši, večji: nesoglasja se zaostrujejo
- 5. ekspr. postajati bolj napet, težaven: politični položaj se zaostruje; razmere se zaostrujejo
zaostrujóč -a -e: zaostrujoča se nasprotja med velesilami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.