čúga -e ž (ū) bot., navadno v zvezi kanadska čuga parkovno iglasto drevo s kratkimi, ploščatimi iglicami in majhnimi storži, Tsuga canadensis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
izsúti -sújem dov., izsúl in izsùl (ú ȗ) - 1. s sipanjem spraviti iz česa: izsuti moko iz vreče, pesek iz zaboja / izsuti kovance na mizo / storži so že izsuli svoja semena; ekspr. oblaki so izsuli vso točo
// s sipanjem napraviti, da v čem ni več določene vsebine: izsuti vrečo, zaboj - 2. ekspr. brez obotavljanja, premišljanja reči, povedati: izsul je dolgo vrsto številk; izsul je take zabavljice nanj, da so vsi osupnili
izsúti se sipajoč se priti iz česa: moka, pšenica se je izsula iz vreče
izsút -a -o: izsuta vreča; izsuto zrnje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
korúza -e ž (ú) enoletna rastlina s kolenčastim steblom in velikimi storži ali njeno seme: saditi, okopavati koruzo;
koruzo ličkati;
popoldne so lomili, trgali koruzo;
pečena koruza;
zunaj visi kita koruze / koruza letos dobro kaže / koruza je spet poplavljena njiva s koruzo // bela koruza z belimi zrni; debelozrnata, drobnozrnata koruza; semenska koruza
● ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; pog. živita na koruzi živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
♦ agr. silažna koruza ki je za silažo; biol. heterozna, hibridna koruza; vrtn. pisana koruza enoletna okrasna rastlina z listi, ki imajo srebrne proge, Zea mays japonica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
obléči obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) - 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti
- 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli
- 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje
● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela
obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena
● koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
okrásen -sna -o prid. (ā) - 1. namenjen olepšavi: okrasni predmeti / okrasni lonec za lončnice; okrasni robec v žepu na prsih; okrasni trakovi; okrasna keramika; okrasne resice; narediti pri podpisu okrasno vijugo / okrasni namen olepševalni; okrasna vrednost predmeta / redko okrasna umetnost dekorativna umetnost
- 2. ki se goji za okras: okrasne rastline; okrasno drevo, grmičje
♦ agr. okrasna perutnina; lit. okrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo; obrt. okrasni šiv; okrasni vbod; tisk. okrasne črke; vrtn. okrasna bučka buča z drobnimi, različno oblikovanimi plodovi; okrasna koruza koruza z navadno pisanimi listi in majhnimi storži; okrasna paprika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
osmák -a m (á) star. jelen ali srnjak, ki ima na vsakem rogu po štiri odrastke; osmerak: ustreliti osmaka
♦ agr. koruza, katere storži imajo zrna samo v osmih vrstah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
pínija -e ž (í) sredozemsko iglasto drevo z dolgimi iglicami in velikimi storži: gaj cipres in pinij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
róg -a stil. -á m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogóvi stil. rógi, tož. mn. rogóve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogóva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑) - 1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk; krava ga je sunila z rogom; gamsov, volovski rog; poln, votel rog; raven, zavit rog; konica roga; čevlji so trdi kakor rog; bila je tema kakor v rogu zelo; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
// bik ga je nabodel, nasadil na rogove
// ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva
// temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga
// bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte
// kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco - 2. muz. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov
● ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina
♦ anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
sírkov -a -o prid. (í) nanašajoč se na sirek: sirkovo seme;
sirkovo steblo / sirkova slama / sirkova krtača, metla // nar. koruzen: sirkovi storži / sirkova moka / sirkov močnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
smréka -e ž (ẹ́) iglasto drevo s temno zelenimi koničastimi iglicami, visečimi storži in rdečkasto rjavo razpokano skorjo: smreka raste, se suši;
posekati smreko;
visoke smreke;
raven, vitek kot smreka
♦ gozd. pokljuška smreka; vrtn. sobna smreka smreki podobna sobna rastlina s koničastimi iglicami in v pravilnih vretencih razvrščenimi vejami, Araucaria heterophylla; srebrna smreka parkovno drevo s srebrno sivimi iglicami, Picea pungens var. glauca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
smrékov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na smreko: smrekov les;
smrekovi storži;
suhe smrekove iglice;
gredo je pokrila s smrekovimi vejami;
smrekovo lubje / smrekov gozd / smrekov med; inhalirati smrekovo olje / smrekovo pohištvo
♦ zool. smrekov kapar; smrekov lubadar; smrekov prelec prelec, katerega ličinka jé iglice smreke, Lymantria monacha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
stòrž stôrža m (ȍ ó) - 1. del rastline, zlasti iglavcev, ki vsebuje seme: nabirati storže; kuriti s storži / borovi, smrekovi storži
♦ bot. storž olesenelo ali omesenelo soplodje nekaterih iglavcev; jagodasti storž z omesenelimi plodnimi luskami, podoben jagodi - 2. del rastline, zlasti koruze, ki vsebuje zrna: koruza že dela storže; odstranjevati zrna s storža / koruzni storž
- 3. zelnato steblo, zlasti pri zelju, ohrovtu; kocen: zrezati storže zelja za krmo; glava in storž
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
stôržje -a s (ō) več storžev, storži: kuriti s smrekovim storžjem / mlado koruzno storžje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
storžnják -a m (á) nav. mn., bot. golosemenke z mesnatimi ali suhimi storži, Coniferophytina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
vlát -í ž (ȃ) nar. prekmursko lat m: odtrgati vlat / krmiti z vlatmi s (koruznimi) storži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.
žêlod -óda m (é ọ́) plod hrasta: obmetavati se z želodi;
povedati uganko o želodu
♦ bot. enosemenski zaprti plod, ki ga pri dnu obdaja skledičast ovoj // ed. več želodov, želodi: drobiti želod; nabirati želod; krmiti prašiče z želodom // kar je po obliki temu podobno: zvezde, želodi, storži in drugo novoletno okrasje / ekspr. zadeli so ga svinčeni želodi iz brzostrelke krogle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.