enakostráničen -čna -o prid. (á) geom. ki ima enako dolge stranice: enakostranični mnogokotnik, trikotnik;
enakostranični valj valj, katerega osni presek je kvadrat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
kakó prisl. (ọ̄) 1. izraža vprašanje po načinu dejanja, dogajanja, stanja: kako je z njegovo boleznijo? kako si to dosegel? kako naj ti pomagam? / kako ti je ime? kako se pišeš? / kot nagovor, zlasti pri srečanju: kako je, fantje? kako (je) kaj (z vami)? pog. kako se imaš? kako (ti) gre? kako se počutite? pog. kako ste kaj? elipt. kako pa kaj družina? / elipt. kako (to), da še niste odpotovali? / kot vprašanje po nerazumljeni trditvi kako? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: nič se ne spominja, kdaj in kako je prišel domov; elipt. človek zabrede, da sam ne ve kako // izraža vprašanje po meri ali stopnji povedanega: kako dolgo si že tukaj? kako velik je tvoj brat? kako si zadovoljen z uspehom? / povej, kako ti ugaja film 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v členkovni zvezi kako da izraža vprašanje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje: kako da sosedovih ni več k nam? kako da si to naredil? zakaj3. v vezniški rabi, z oslabljenim pomenom, v pripovednih odvisnih stavkih, z glagoli zaznavanja za dopolnjevanje nadrednega stavka glede na predmet: začutil je, kako mu nekaj leze po roki;
videl sem, kako je padel pod avto / ali slišiš kosa, kako poje? / ne zaveda se, kako je žena hudo bolna da4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo povedanega: kako čudovita dolina;
kako živo si ga predstavljam;
publ. veliko za našo zgodovino še kako dragocenih dokumentov pa je za vedno izgubljenih / kako se mi smili; kako ga je škoda; kako vesel sem, da si prišel; elipt. prav ima, pa še kako prav // v retoričnem vprašanju izraža močno začudenje, zavrnitev: kako si še upaš priti sem; kako, ali naj čakam do sodnega dne / če se njemu ni posrečilo, kako se bo tebi 5. izraža nedoločen, poljuben način: uredi stvar kako drugače;
pot boš že kako našel / elipt. bomo že kako tudi brez tebe delali, shajali, uredili
● ekspr. vse bi še bilo kako, če bi le otrok ne zbolel izraža zadovoljivo, znosno stanje; pog. kako so si stranice v trikotniku? v kakšnem razmerju; pog. kako je zunaj, ali še dežuje? kakšno vreme je; ekspr. popotniku je nič kako odleglo zelo; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog., ekspr. da bi ti pomagal? Saj veš kako izraža močno zanikanje, zavrnitev; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
oglíšče -a s (í) geom. točka, v kateri se stikajo stranice lika ali robovi ploskev telesa: oglišče piramide, trikotnika;
pren. na oglišču različnih kultur
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
oznáčiti -im dov. (á ȃ) 1. opremiti s čim, da se opazi, prepozna: hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili;
bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo;
označiti rob cestišča;
označiti z barvo, črtami, zastavicami / označiti drevesa za posek / poti in steze so označili z markacijami / označiti novo cesto na zemljevidu vrisati// tako sporočiti, izraziti kaj: s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti; s številkami označiti velikost izdelkov 2. navesti karakteristične lastnosti, značilnosti: kritik je pisatelja izčrpno označil;
na kratko označiti položaj / s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni poimenovati; to dejanje je težko označiti ovrednotiti// z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga: besedo je označil kot narečno; nauk so označili kot heretičen; rezultate so označili kot pozitivne; označili so ga za poštenjaka 3. knjiž. opisati, orisati: označiti kraj nesreče;
hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili / avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil navedla; označil jim je vse morebitne posledice nakazal
♦ filoz. označiti vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim; geom. označiti kote, stranice napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številkeoznáčen -a -o:
dobro označene osebe; slabo označena smučišča
♦ jezikosl. stilno označena beseda stilno zaznamovana beseda; sam.: vse označeno je bilo dobro vidno
♦ filoz. označeno pomen, vsebina znaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
pokônčen -čna -o prid. (ó) 1. nameščen, stoječ pravokotno na gladino mirujoče vode: pokončne letve v ograji;
pokončne in prečne stranice police / pokončne in poševne črte navpične// usmerjen (navpično) navzgor: pokončen plamen; rastlina s pokončnim steblom rastočim navzgor; psi s pokončnimi ušesi pokonci stoječimi / pokončna drža drža, pri kateri je hrbtenica v pokončnem položaju, zlasti pri hoji, stoji; pokončna hoja pokončna drža pri hoji2. knjiž. načelen, značajen: bil je pokončen mož;
pokončna osebnost / pokončen značaj; pokončna izjava
♦ fiz. pokončna slika slika, usmerjena enako kot predmet; fot. pokončna slika slika, pri kateri je poudarjena razsežnost motiva v navpični smeri; geom. pokončni stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; pokončna piramida piramida, pri kateri so vsi stranski robovi enako dolgi; pokončna prizma prizma, katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; strojn. pokončni stroj stroj, pri katerem je os (valja) navpična; tisk. pokončni format format, pri katerem je razdalja med spodnjim in zgornjim robom večja od razdalje med levim in desnim; pokončna črka črka, oblikovana pokoncipokônčno prisl.:
pokončno hoditi; pokončno nameščen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
raznostráničen -čna -o prid. (á) geom. ki ima različno dolge stranice: raznostranični četverokotnik, trikotnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
srédnjica -e ž (ẹ̑) geom., v zvezah: srednjica trapeza spojnica razpolovišč obeh krakov;
srednjica trikotnika spojnica oglišča in razpolovišča nasprotne stranice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
straníca -e ž (í) 1. vsaka od stranskih ploskev oglatega predmeta, stvari: odpreti stranice tovornega avtomobila;
predal z nižjo sprednjo stranico;
stranica panja 2. stranska deska navadno postelje: ležal je na postelji in roka mu je visela čez stranico;
sedeti na stranici;
stranica in končnica / posteljna stranica / stranica čolna bok3. geom. vsaka od daljic, premic, ki omejujejo, tvorijo mnogokotnik: stranici oklepata kot 90°;
stranica kvadrata, trikotnika / nasprotni, priležni stranici
● zastar. podatek je na deseti stranici knjige strani
♦ usnj. stranice odrezani trebušni del kože s prednje in zadnje noge ali usnje iz take kože; okrajci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
testón -a m (ọ̑) les. zelo tanka bukova ali jelova deska za čelne stranice zabojev zlasti za južno sadje: izdelovati tavolete in testone
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
tetíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na tetivo: tetivna napetost
♦ geom. tetivni mnogokotnik mnogokotnik, katerega stranice so tetive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
tetragonálen -lna -o prid. (ȃ) geom. ki ima štiri kote, stranice ali stranske ploskve; štiristran, štirikoten: tetragonalna prizma
♦ min. kristali v tetragonalnem sistemu v sistemu s tremi med seboj pravokotnimi osmi, od katerih je ena navpična in različno dolga od drugih dveh, ki sta enako dolgi in vodoravni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
težíšče -a s (í) 1. fiz. točka, v kateri se mora telo podpreti, da se teža uravnoteži: izračunati, ugotoviti težišče;
vozilo ima težišče blizu tal / premakniti, prenesti težišče telesa naprej 2. s prilastkom območje, kjer je kako dogajanje najintenzivnejše: težišče delovanja se je premaknilo na Dolenjsko // osrednji, najpomembnejši del: težišče leksikona je posvečeno besedni umetnosti; težišče festivala je na zabavni glasbi / publ. težišče gospodarjenja je na vzreji plemenske živine največji poudarek
♦ geom. težišče trikotnika presečišče treh premic, od katerih gre vsaka skozi oglišče trikotnika in razpolovišče nasprotne stranice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
težíščnica -e ž (ȋ) fiz. premica, ki poteka skozi težišče: pri ukrivljenem predmetu je težiščnica lahko zunaj njega / narisati težiščnico
♦ geom. premica, ki gre skozi oglišče trikotnika in razpolovišče nasprotne stranice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
triangulácija -e ž (á) geod. postopek, pri katerem se v mreži trikotnikov na zemeljskem površju izmerijo vsi koti in dolžina vsaj ene stranice: sodelovati pri triangulaciji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
višína -e ž (í) 1. razsežnost v navpični smeri navzgor: določati, meriti višino česa;
hišo so dozidali v višino / telesna višina; višina stebra, strehe; razmerje med višino in težo / koliko meriš v višino; v kateri višini naj obesim sliko; stena je po vsej višini obložena z lesom // oddaljenost od površine, tal v navpični smeri navzgor: letalo je doseglo zaželeno višino; gledati z višine četrtega nadstropja; koča je na višini tisoč petsto metrov / v višini strehe v enaki oddaljenosti od tal kot streha2. velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: določiti višino davka;
temperatura je dosegla določeno višino;
predvideti višino pridelka / posojilo v višini enega mesečnega dohodka / višina kazni 3. prostor, ki je visoko nad zemeljsko površino: pasti z velike višine;
škrjanec je zletel v višino;
v višini, ekspr. višinah je krožila kanja / dimniki se dvigajo v višino / pesn. sinje višine nebo; pren., ekspr. sončne višine slave 4. knjiž. vrh1,
vzpetina: vojska je zasedla višine okoli mesta;
strme višine;
kresovi na višinah / gorske višine 5. publ., navadno s prilastkom stopnja, raven2:
gledališče je doseglo evropsko višino;
obdržati kondicijo na ustrezni višini;
umetniška višina drame 6. lastnost zvoka glede na število nihajev glasilk, strune na sekundo: višino glasu uravnavata glasilki;
višina tona 7. lastnost visokega: občudovati višino nebotičnikov / sobe se zaradi višine stropov težko ogrejejo; strah pred višino
● pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko do dva tisoč metrov; pog. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; publ. nevihta jih je zajela v višini Rta dobrega upanja na geografski širini Rta dobrega upanja
♦ astron. geocentrična višina zvezde; geogr. absolutna ali nadmorska višina višina kakega kraja nad morsko gladino; relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke; mat. višina razdalja točke od izbrane osnove; višina trikotnika razdalja oglišča od nasprotne stranice trikotnika; šport. skok v višino atletska disciplina, pri kateri se skače v navpični smeri; teh. sesalna višina višinska razlika med gladino tekočine, ki se črpa, in črpalko; vet. plečna višina psa višina, merjena od tal do vrha plečnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.