Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.

cùk medm. (ȕ) izraža kratek, sunkovit potegljaj: cuk, in zob je bil zunaj
gíb -a m (ȋ) premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega: delati, posnemati gibe; avtomatični gibi; mehki, mirni gibi; nagel, sunkovit gib; nagonski gib samoobrambe; plesni gib; gibi rok / proučevati ritem dela in delovnih gibov / kazati veselje nad vsem, kar je v zvezi s plesom in gibom gibanjem; pren. človekovi notranji gibi
♦ strojn. delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo; mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; gib bata pot bata od ene skrajne lege do druge
ihtljáj -a m (ȃ) knjiž. kratek, sunkovit glas: globok ihtljaj se mu je izvil iz prsi / ihtljaj ji je pretrgal besedo
jecljáj -a m (ȃ) 
  1. 1. kratek, sunkovit, navadno tišji glas: polagoma so vzdihljaji in jecljaji ponehali
  2. 2. ekspr. kar je nerodno, slabo izraženo: vsi vaši literarni poskusi so le revni jecljaji
jécniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) dati kratek, sunkovit, navadno tišji glas: ko jih je zagledala, je jecnila in jim odhitela naproti; vsi so jecnili od osuplosti / ekspr. vrata so jecnila
● ekspr. moj bog, je jecnil rekel s sunkovitim, tišjim glasom
kašljáj -a m (ȃ) sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v grlu, sapniku: z nekaj kašljaji je spravil koščico iz grla
kíh -a m (ȋ) sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v nosu: slišal se je kih za kihom
kihljáj -a m (ȃ) sunkovit, glasen izdih zraka zaradi dražljajev v nosu: kihljaj napoveduje nahod
odmík -a m (ȋ) glagolnik od odmakniti: sunkovit odmik; odmik predmeta / odmik od tradicije / odmik od norm, predpisov
● publ. boriti se proti idejnim odmikom odklonom; preveliki odmiki v debelini razlike; zastar. dati dovoljenje za odmik umik
// vmesna razdalja, razmik: zaradi morebitnega požara so med posameznimi objekti predvideni primerni odmiki / gledano z večjega časovnega odmika časovne oddaljenosti
odsúniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. z močnim sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: ko je pojedel, je odsunil krožnik / odsuniti napadalca; odsunil je njeno roko
    // z močnim sunkom spraviti z določenega mesta, položaja: odsuniti naoknice, vrata; odsuniti zapah / vrgel je knjigo na tla in jo odsunil z nogo / odsuniti kapo višje na čelo potisniti
  2. 2. knjiž. narediti sunkovit gib: udaril je s petami in odsunil z glavo navzgor / odsuniti zgornji del telesa
otrésti otrésem dov., otrésite in otresíte; nam. otrést in otrèst (ẹ́) 
  1. 1. s tresenjem odstraniti s česa: otresti prah z obleke; otresti sadje z drevja; z vej se je otresel sneg / otresti pepel s cigarete / otresti krpo; otresti plašč; otresel je zasnežene veje
  2. 2. nav. ekspr. narediti hiter, sunkovit gib, navadno zaradi neugodja: vola sta otresla z glavo; kokoš se je otresla in pila naprej / otresti z ramo zmigniti, skomigniti
    ●     ekspr. tega fanta pa niso otresli s tepke je bister, prebrisan; otresti jezo na koga, nad kom stresti; star. otrok je bilo pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko
pljúskniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. v sunku se premakniti: voda zavalovi in pljuskne; val je visoko pljusknil / blato je pljusknilo na vse strani
    // nav. ekspr. dati kratek, tleskajoč glas ob takem premiku: v steklenici je pljusknilo vino; voda je pljusknila
    // z udarcem po tekočini povzročiti kratek, tleskajoč glas: od časa do časa pljuskne veslo; riba je glasno pljusknila / ekspr. kamen je pljusknil v jezero padel
  2. 2. slišno udariti, zadeti ob kaj: val pljuskne ob breg
    // v sunku se razliti, izteči: iz vrča pljuskne mleko; val je pljusknil čez krov, na krov; pren., ekspr. v sobo pljuskne val smeha
  3. 3. preh. povzročiti sunkovit premik tekočine: pljuskniti olje v posodi
    // na tak način politi, izliti: vina ni spil, raje ga je pljusknil pod mizo; pljuskniti v koga vedro vode
    ●     vsa kri ji je pljusknila v glavo udarila; ekspr. tako ga je pljusknil s široko dlanjo, da se je zvalil po tleh udaril
pljúsniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. v sunku se premakniti: voda v tolmunu je visoko pljusnila
    // nav. ekspr. dati kratek, tleskajoč glas ob takem premiku: vino v steklenici je pljusnilo
    // z udarcem po tekočini povzročiti kratek, tleskajoč glas: v temi pljusne veslo; pljusniti z repom
  2. 2. slišno udariti, zadeti ob kaj: val pljusne ob čoln; pren., ekspr. na ušesa mu pljusne val smeha
    // v sunku se razliti, izteči: mleko je pljusnilo čez rob; pazi, da ti voda ne pljusne za vrat
  3. 3. preh. povzročiti sunkovit premik tekočine: pljusniti olje v posodi
    // na tak način politi, izliti: pljusnil mu je kislino po rokah
    ●     v obraz ji je pljusnila rdečica udarila
potrésti -trésem dov., potrésite in potresíte; nam. potrést in potrèst (ẹ́) 
  1. 1. narediti kaj nekoliko prekrito s čim sipkim, drobnim: potresti razvaljano testo z rozinami; potresti jagode s sladkorjem / potresi še malo moke in daj meso v pečico / ptičkom potresti proso natresti
    // potresti cesto s peskom nasuti, posuti
  2. 2. narediti, da se kaj sunkovito, hitro nekajkrat premakne, navadno sem in tja: prijel je uro in jo potresel; veter je potresel veje / potresti hruško / potresel jo je za ramo stresel
    // kot psovka strela ga potresi
    // narediti hiter, sunkovit gib: potresel je z glavo / dekleta so potresla z lasmi
    ●     zastar. materina smrt jo je zelo potresla pretresla, presunila; publ. domačini so večkrat potresli mrežo dali gol; potresel jo je za lase povlekel; knjiž. prišli so pome, je potresel z glasom rekel s tresočim glasom
púhniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. v sunku dati, oddati hiter, močen tok zraka, dima: meh je samo nekajkrat puhnil / puhniti dim, vroč zrak
    // pojaviti se, nastopiti v sunku: para puhne iz lonca; iz peči je puhnila vročina / ekspr. burja je mrzlo puhnila po dolini / v obraz mu je puhnil soparen zrak
  2. 2. izdihniti zrak tako, da se zaprte ustnice hitro, sunkovito odprejo: namesto da bi puhnil, je pihnil / puhniti v koga cigaretni dim
  3. 3. s sunkovitim izdihom izraziti nezadovoljstvo, sovražnost: mačka puhne proti psu in zbeži; medvedka jezno puhne / ekspr. ženska ni nič odgovorila, samo jezno je puhnila
  4. 4. ekspr. zdrveti, skočiti, da nastane močen, sunkovit premik zraka: mimo je puhnil avtomobil / žabe so puhnile v vodo
stresljáj -a m (ȃ) hiter, sunkovit premik, navadno sem in tja: nenaden stresljaj ga je prebudil; ob vsakem stresljaju je ranjenec zaječal; močen stresljaj zemlje / jokal je v krčevitih stresljajih
strésti strésem dov., strésite in stresíte; nam. strést in strèst (ẹ́) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da se kaj sunkovito, hitro premakne, navadno sem in tja: veter strese veje; počilo je, da so se stresla okna / stresel ga je, da bi ga zbudil; stresti koga za ramo / pri pozdravu stresti komu roko / pog. elektrika ga je stresla; brezoseb. streslo ga je, ko je prijel za električno žico / jok ji je stresel telo; brezoseb. streslo ga je ob tej misli; stresti se od groze, strahu
    // narediti hiter, sunkovit gib: komaj opazno je stresel z glavo
    // ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: groza mu je stresla ude / mraz ga je stresel (po hrbtu)
  2. 2. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: grom je stresel pobočja; nenaden krik strese ozračje
  3. 3. s tresenjem spraviti kam kaj sipkega, drobnega: stresti krompir na kup; stresti zrnje v vrečo / stresti polento na krožnik; stresti steljo pod živino
    // redko raztresti: spotaknila se je in stresla jagode
  4. 4. s tresenjem odstraniti: stresti drobtine s prta; stresti sadeže z drevesa
    // s tresenjem narediti, da na čem ni več določene stvari: stresti obleko, prt
    ●     ekspr. stresti jezo, nejevoljo na koga, nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. na fanta je stresel ploho kletvic s kletvicami je izrazil svojo jezo, nejevoljo; ekspr. stresel sem iz njega vse, kar me je zanimalo izvedel; ekspr. stresti kaj iz rokava povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja; stresti koga za lase, za ušesa povleči; ekspr. zaklel je, da se je zemlja stresla zelo
sunkovít -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. hiter, kratek in sorazmerno močen: sunkovit gib, premik
  2. 2. pri katerem se pojavljajo sunki: sunkovita vožnja / sunkovit veter veter v sunkih, s sunki
  3. 3. kratkotrajen, močen in v presledkih ponavljajoč se: sunkovit smeh / sunkovito dihanje
    // nenaden in močen: sunkovita bolečina / sunkovita obremenitev
tŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim: s polnim kozarcem trčiti ob steklenico / trčiti z glavo v šipo / pri pozdravu je trčil s petama
    // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega: trčili so in izpili; trčil je z vsemi pri mizi / trčiti na zdravje nevesti / kot poziv trčimo
  2. 2. premikajoč se priti v sunkovit dotik: krogli sta trčili in se odbili; ob vstopu je trčil z glavo ob podboj; pri obratu sta se trčila / pog. lokomotiva se je ustavila in vagoni so trčili skupaj / kosa je trčila ob kamen zadela, udarila
    // udariti z vozečim vozilom, navadno ob drugo vozeče vozilo: mopedist je trčil v avtobus / osebni avtomobil je trčil v tovornjak; vlaka sta trčila; čelno trčiti / preh., pog. spet je trčil avtomobil poškodoval
  3. 3. ekspr. naleteti na, srečati: ob robu gozda so trčili na srno; v gledališču je trčil na znanca / pog. po naključju sta trčila skupaj se nepričakovano srečala
    // trčiti ob nerazumevanje, na ovire, težave
    ●     ekspr. nekaj časa je potrpela z njo, potem sta pa trčili se sporekli, sprli; pog. trčiti ob paragraf ravnati v nasprotju z zakonom, določbo; ekspr. midva bova še trčila se bova spopadla, spoprijela
tresljáj -a m (ȃ) 
  1. 1. hiter, sunkovit premik, navadno sem in tja: nenaden tresljaj jo je prebudil; komaj zaznavni tresljaji letala; tresljaji strune na violini; tresljaji zemlje
  2. 2. rahla sprememba v višini, jakosti v kratkih časovnih presledkih: komaj slišni tresljaji glasu; pren., ekspr. čutili so se še tresljaji gospodarske krize
    ♦     teh. blažilec tresljajev
tŕkati -am nedov. (r̄ ȓ) 
  1. 1. navadno s skrčenim kazalcem udarjati po vratih, izražajoč prošnjo za vstop: nekdo trka; narahlo, odločno trkati / trkati na okno, vrata / ni trkal, počasi je odprl vrata in vstopil potrkal; ekspr. kaj trkaš tako pozno s trkanjem kličeš
  2. 2. narahlo udarjati po čem, navadno z določenim namenom: trkati s petami ob tla; trkati z nožem po krožniku; trkati s svinčnikom po mizi / detel s kljunom trka po deblu / ekspr. dež trka na šipe
    // delati, da kaj večkrat zapovrstjo pride v sunkovit dotik s čim: prijel ju je za lase in trkal njuni glavi
    ♦     etn. trkati pirhe s trkljanjem pirha prizadevati si zadeti druge pirhe
    // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotikati kozarcev drugih: trkali so in si nazdravljali / trkati na zdravje
  3. 3. premikajoč se večkrat zapovrstjo priti v sunkovit dotik: krogle na balinišču so trkale druga ob drugo; privezani čolni so trkali ob pomol / vešče so trkale v žarnico se zaletavale
  4. 4. z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa; strkavati: trkati prah z listov; trkati sneg s škornjev
  5. 5. napadati z glavo, rogovi: kozliček trka; ovni se trkajo / pazi, ta ovca trka
  6. 6. ekspr., v zvezi z na prizadevati si vzbuditi kaj: trkati na čustva, poštenost ljudi; trkati na slovensko narodno zavest / trkati na srce, vest koga
    ●     knjiž. dan trka na okno, okna dani se; pog., ekspr. ali te luna trka zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno; nar. fantje so hodili trkat vasovat k dekletom; trkati na vrata ekspr. lakota, zima trka na vrata se začenja; ekspr. divja ljudstva so trkala na vrata države so ogrožala njene meje; ekspr. to vprašanje trka na vrata naših učiteljev to vprašanje bodo morali rešiti učitelji; publ. vi trkate na odprta vrata zahtevate to, prosite za to, kar je že dano; ekspr. njemu ni treba trkati na nobena vrata vse mu uredijo drugi; ekspr. zaman je trkal pri sosedih prosil; bibl. trkajte in se vam bo odprlo vztrajna prošnja je uslišana
tŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. navadno s skrčenim kazalcem udariti po vratih, izražajoč prošnjo za vstop: samo enkrat je trknil in pritisnil na kljuko; brezoseb. nekajkrat je trknilo / tiho trkniti na okno
  2. 2. narahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom: trkniti s prstom po tobačnici / trknil ga je s komolcem narahlo sunil
    // narediti, da kaj pride v sunkovit dotik s čim: prijel je svoj kozarec in trknil ob njenega / trknila je jajce ob mizo, da se je ubilo
    // pri pitju vina s kozarcem se z rahlim sunkom dotakniti kozarca drugega: trknili so in izpili; trknil je z nevesto / trkniti na zdravje
  3. 3. premikajoč se priti v sunkovit dotik: krogla je trknila ob kegelj; pri obratu sta se trknila / trknil je z glavo ob šipo / vešča je trknila v žarnico se je zaletela
  4. 4. napasti z glavo, rogovi: oven ga je hotel trkniti
tŕz -a m (ȓ) redko kratek, sunkovit poteg; trzaj: s trzom uzde ustaviti konja
trzáj -a m (ȃ) 
  1. 1. sunkovit premik, gib zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: trzaji vek / trzaji telesa pri jecljanju; trzaji umirajočega; trzaji in krči
    // nehoteno sunkovito skrčenje mišice, mišic: trzaji na obrazu / trzaji mišice
  2. 2. kratek, sunkovit poteg: trzaj uzde, vrvice
    ♦     voj. trzaj orožja sunkovit premik orožja ob strelu v nasprotni smeri od izstrelka
trzljáj -a m (ȃ) sunkovit premik, gib zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: trzljaj glave, ustnic / trzljaji poginjajoče živali
// nehoteno sunkovito skrčenje mišice, mišic: ustnice spreleti trzljaj; trzljaj na obrazu; pren. duševni trzljaji
tŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. sunkovito se premakniti zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: obrvi, ustnice mu trznejo; bolestno, nervozno trzniti / krak žabe je ob dotiku trznil / nekaj je trznilo v njej
    // nehoteno sunkovito se skrčiti: nobena mišica na obrazu mu ni trznila / brezoseb. na licih, obrazu mu je trznilo
    // v zvezi s s, z narediti sunkovit premik, gib s kakim delom telesa: trzniti z glavo, rameni / konj trzne s kožo
  2. 2. preh. sunkovito, na kratko potegniti: trzniti vajeti / trzniti ribiško palico kvišku
    ●     ekspr. avtomobil je trznil in odpeljal se sunkovito premaknil; žarg., šport. vratar ob golu ni niti trznil se ni niti premaknil
udárec -rca m (ȃ) 
  1. 1. sunkovit dotik, navadno z namenom prizadeti bolečino: udarec ga je zadel v tilnik; ekspr. udarci so padali z vseh strani; odbijati, prestrezati udarce; stisniti pest za udarec; umikati se pred udarci; z enim udarcem ga je pobil na tla; boleč udarec; močen, rahel, silovit udarec; udarec po glavi je bil smrten; udarec pri boksu / dajati, dobivati udarce
    // sunkovit dotik predmeta z drugim predmetom: udarec kose ob kamen; poškodba tkiva zaradi udarca
    // glas ob takem dotiku: slišati udarce; enakomerni udarci ure; kratek, zamolkel udarec / prisluškovati udarcem srca bitju, utripom
    // ob napovedi časa ob udarcu na gong bo ura pet
  2. 2. glagolnik od udariti: udarec kemblja, kladiva, sekire; udarec ptičjih peruti; povratni udarec napete vrvi; udarci kopit ob tla; udarci po kovini, lesu; udarec s palico, z roko / udarec strele
  3. 3. hiter, silovit vojaški napad: vzdržati sovražnikove udarce; udarec v bok je nasprotnika presenetil
  4. 4. navadno s prilastkom nenadno močno povečanje pritiska na kakem mestu zaradi pojavitve velike količine česa; udar: vodni, zračni udarec
    // nenaden silovit nastop tega, kar izraža določilo: udarec mraza, vročine
  5. 5. ekspr., navadno s prilastkom kar koga nenadoma zelo prizadene: doživeti hud, težek udarec; moralni, politični udarec; vdano nositi udarce usode, življenja / duševni udarec / pretil jim je finančni udarec; zadati dogmatizmu odločilni udarec
    ●     očetova smrt je bila zanj hud udarec ga je zelo prizadela; publ. za dosego cilja se je posluževal tudi nizkih udarcev nepoštenih sredstev; ekspr. to je udarec s kolom po glavi brezobzirna zavrnitev; ekspr. ves njegov napor je bil udarec v prazno zaman; publ. pasti, priti pod udarec zakona morati podrediti svoje delovanje zakonu
    ♦     šport. delfinski udarec sočasni udarec z nogami pri plavanju delfina; direktni pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprej, nizki udarec prepovedani udarec nižje od pasu; začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis
udáriti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom
    // sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti
    // dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč
  2. 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
  3. 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
  4. 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
  5. 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
  6. 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
    // pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
    // postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva
  7. 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila
  8. 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica
  9. 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
  10. 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih
    // začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči
  11. 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati
    // udariti po sadjevcu začeti ga piti
  12. 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se
  13. 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega
  14. 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom
    ●     ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko
zadéti -dénem dov., zadêni zadeníte (ẹ́) 
  1. 1. premikajoč se priti v sunkovit dotik s čim: v temi je zadel stol; ladja je s kljunom zadela ob čer; zadeti ob podboj; zadela se je vanj, ko je hotela iti mimo / zadeti z glavo ob zid, v strop / trda pest ga je zadela v prsi udarila; pren. razum prej ali slej zadene ob mejo
    // ekspr. priti v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: pri delu zadeti na težave, ob nerazumevanje
    // ekspr. naleteti na, srečati: ko je stopil iz hiše, je zadel na soseda / na potovanju sta zadela skupaj
  2. 2. narediti, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: pomeril je in zadel; zadeti tarčo; zadeti v sredino; zadeti s puščico
    // prileteti na določeno mesto, v določeno stvar: kamen je zadel cestno svetilko / strela je zadela zvonik udarila v zvonik; pren. zadel ga je prezirljiv pogled
  3. 3. navadno v zvezi z na narediti, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: zadeti koš na hrbet; zadeti puško na ramo; zadeti škaf na glavo / zadeti nahrbtnik
  4. 4. z izbiro določene številke postati imetnik dobitka pri žrebanju: izbral je srečko in verjel, da bo zadel; zadeti glavni dobitek na loteriji, tomboli; spet ni nič zadel / njegova srečka je zadela
  5. 5. prizadeti: očetova smrt ga je zadela; zadelo ga je, ker ga niso več povabili k sebi; ekspr. zadeti v živo zelo
    // podražitve so zadele zlasti delavce / zadeti komu kaj hudega
  6. 6. nav. 3. os. izraža, da postane kdo deležen tega, kar določa osebek: za to dejanje lahko tudi mene zadene odgovornost / povečanje pokojnin zadene vse upokojence
  7. 7. nav. 3. os. izraža nastop bolezenskega stanja, kot ga določa osebek: kap ga je zadela
  8. 8. navadno s prislovnim določilom izraziti, prikazati kaj táko, kot je v resnici: slikar je dobro zadel barvo jesenske svetlobe; portretist obraza ni zadel; pisatelj je tuje okolje mojstrsko zadel
    // narediti, opraviti kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: baletka poze ni zadela / v čustvovanju je težko zadeti pravo ravnotežje
  9. 9. star. uganiti, predvideti: tvojih misli ne zadenem, če se še tako trudim; v napovedi je vreme dobro zadel
    ●     ekspr. bog ne zadeni, da bi nas pozabil izraža željo, da se ne bi uresničilo to, kar izraža odvisni stavek; zadeti bistvo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; ekspr. kadar je koga opozarjal na napake, je težko zadel pravo struno našel pravi način; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; ekspr. zadeti v črno narediti kaj, kar v največji meri ustreza, zadovoljuje določene potrebe; pravilno nakazati problem, povedati bistvo stvari; ekspr. njene besede so ga zadele v sredo srca zelo prizadele; ekspr. zadeti v živo učinkovito kaj povedati, narediti; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. novica ga je zadela kot strela z jasnega je prišla popolnoma nepričakovano
zadévati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. premikajoč se prihajati v sunkovit dotik s čim: valovi so zibali čoln, da je zadeval pomol; sedé na peči se zadevati ob strop / razmišljen se je zadeval v mimoidoče; pren. nepošteno ravnanje je zadevalo ob njegov moralni čut
    // ekspr. prihajati v položaj, da kaj deluje, vpliva zaviralno: novo zadeva na odpor starega / zadevati na težave
  2. 2. delati, da kak predmet prileti na določeno mesto, v določeno stvar: s papirnatimi kroglicami zadeva predmete okoli sebe / sodobna orožja natančneje zadevajo
    // leteč prihajati na določeno mesto, v določeno stvar: kamenčki zadevajo zadaj vozeči avtomobil
    ♦     šport. žoge zadevajo koš
  3. 3. navadno v zvezi z na delati, da kaj pride kam z namenom, da se prenese: pomagal ji je zadevati škafe na glavo
  4. 4. prizadevati: ostrina njenega glasu ga je zelo zadevala / ti ukrepi jih ne zadevajo / nesreča za nesrečo ga zadeva
  5. 5. navadno s prislovnim določilom izražati, prikazovati kaj táko, kot je v resnici: pisatelj mojstrsko zadeva slovenski značaj
    // delati, opravljati kaj ustrezno zahtevam, pričakovanju: izvajalka je zadevala pravo glasnost
  6. 6. publ. biti v zvezi, povezanosti s čim: ti problemi zadevajo različna področja človekovega življenja
    // v zvezi kar zadeva izraža omejitev trditve na predmet: kar zadeva mene, so stvari urejene; kar zadeva stroške, jih bomo že poravnali
    ●     ekspr. zadevati v črno učinkovito kaj pripovedovati, delati; pravilno nakazovati problem, pripovedovati bistvo stvari; nar. besede so se ji zadevale zatikale
zagrábek -bka m (ȃ) 
  1. 1. z rodilnikom količina česa, ki se naenkrat zagrabi: zagrabek moke, peska / zagrabek sena z vilami
  2. 2. nar. pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino; zgrabek: znašati zagrabke na kupe / seno v zagrabkih / delati zagrabke
  3. 3. redko močen, sunkovit prijem: zagrabek za vrat; zagrabek s šapo
zaletàv -áva -o prid. (ȁ á) 
  1. 1. ki ravna zelo hitro in premalo premišljeno: zaletav človek; ne bodi tako zaletav
    // ki izraža, kaže ravnanje takega človeka: zaletave besede; zaletava dejanja
  2. 2. ekspr. neenakomerno hiter, sunkovit: zaletavi koraki
zaletávati se -am se nedov. (ȃ) 
  1. 1. hitro se premikajoč prihajati v sunkovit dotik s čim: iz objestnosti se zaletavati v mimoidoče; v temi so se zaletavali v stole, zaboje; vešče se zaletavajo v svetilko
    // udarjati s hitro vozečim vozilom ob kaj: opiti vozniki avtomobilov se pogosto zaletavajo v ograjo; zaletavati se z avtomobili
  2. 2. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotevati česa, delati kaj: ne zaletavajte se, ampak dobro premislite, ker bo veliko stroškov / zaletavati se iz neumnosti v neumnost
  3. 3. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izražati pomisleke o čem: javno se zaletavati v program / članek se zaletava v odločitev oblasti / ta fant se zaletava v vsako dekle jo nadleguje
zaletéti se -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í) 
  1. 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo
    // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak
  2. 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata
    // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu
    // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino
  3. 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom
  4. 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program
  5. 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel
    ●     zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje
zamàh tudi zamáh -áha m (ȁ á; ȃ) 
  1. 1. sunkovit gib, premik s čim po zraku: zamahu je sledil udarec; roka mu je sredi zamaha obstala; delati dolge zamahe; ptič je poletel z močnimi zamahi; plavalni zamahi; zamah peruti, roke; zamah s koso, z veslom; zamah naprej, nazaj; knjiž. slikar je oblikoval podobo z drznimi, širokimi zamahi potezami; z enim zamahom se je zavihtel v čoln / zaplaval je dva zamaha daleč / slišati je bilo samo zamah peruti zvok, ki nastane pri tem
  2. 2. knjiž. polet, zanos: manjka mu zamaha, da bi naredil več; ustvarjalni zamah slikarja / delo so začeli z velikim zamahom
    // razmah: zamah množičnega ljudskega gibanja v času taborov
    ●     ekspr. recital je bil izveden v enem zamahu brez prekinitev; publ. delo v tovarni se ni moglo razviti s polnim zamahom s polno intenzivnostjo; v polnem obsegu
zdrzljáj -a m (ȃ) hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu: opazil je njen zdrzljaj, ko ga je zagledala / močen zdrzljaj telesa
// hiter, sunkovit premik sploh: z enim zdrzljajem je vrgel ogrinjalo s sebe
zdŕzniti se -em se dov. (ŕ ȓ) narediti hiter, sunkovit gib, premik, zlasti od neugodja, strahu: ko je zavpil, sta se živali zdrznili; ob tem imenu se zdrzne; rahlo, za trenutek se zdrzniti / zdrzniti se od groze, strahu / zdrzniti se iz sanj, zamišljenosti s takim gibom, premikom se zbuditi
// njena dlan se je zdrznila
zgíb -a m (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od zgibati2: prestrašiti se ob zgibu zavese; rahel zgib listja / pozdravil ga je z zgibom glave; z odločnim zgibom ramen je ponudbo odklonil
  2. 2. premik (dela) telesa iz enega položaja v drugega, zlasti kratkotrajen: narediti zgib z roko; rahel, sunkovit zgib; bolečine se ob vsakem zgibu povečajo / zgib mišic
    // tak premik, s katerim se kaj izraža: pazil je na najmanjši zgib na njenem obrazu
  3. 3. vzgib: pesniku manjka čustvenih zgibov / zgib razuma, srca
  4. 4. del telesa ob sklepu; pregib: namazati kožo ob zgibu; v zgibu ga boli / kolenski, komolčni zgib
  5. 5. mesto, kjer je kaj zganjeno, upognjeno: zravnati zgib; oster zgib; cev je na zgibu počila
    // knjiž. guba: poravnati zgibe na prtu / globoki zgibi na obrazu
  6. 6. strojn. naprava, ki prenaša vrtenje ene gredi na drugo, pri čemer se lahko nagib med gredema spreminja: mazati zgib z oljem / kardanski zgib priprava za prenos vrtilnega gibanja med gredema, ki tvorita topi kot
Število zadetkov: 38