béstija -e ž (ẹ̄) knjiž. 1. velika divja žival; zver: sestradana bestija je planila na plen;
pren., slabš. kakšna bestija je v tej ženski 2. ekspr. surov, zloben človek: te bestije so ga umorile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
bêštija in béštija -e ž (ē; ẹ̄) pog. 1. velika divja žival; zver: požrešna beštija / ekspr. odpelji mulo, te beštije ne maram več videti 2. ekspr. surov, zloben človek: tista beštija pretepa otroke;
to so beštije, ti ljudje / kot psovka molči, beštija; ti beštija ti; kot vzklik beštija, sem jaz kriv?
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
bíftek -a in -tka tudi beefsteak -a [bíftek in bíftək] m (ȋ) 1. na hitro opečen goveji zrezek: speči biftek;
biftek z jajcem, jurčki 2. v zvezi tatarski biftek sesekljan surov goveji file z začimbami: priprava tatarskega bifteka;
kruhki s tatarskim biftekom;
govedina za tatarski biftek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
bombáž -a m (ȃ) semenska vlakna bombaževca, ki se uporabljajo kot tekstilna surovina: predelovati bombaž;
očiščen, surov bombaž;
egiptovski bombaž;
obiranje bombaža;
izdelki iz bombaža / gojenje bombaža bombaževca// pog. tkanina iz te surovine: bombaž se rad mečka
♦ kem. strelni bombaž razstrelivo z veliko rušilno močjo; tekst. dolgovlaknati bombaž
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
brahiálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. surov, grob2:
brahialna sila
♦ anat. brahialna arterija nadlahtna arterija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
brdávs -a m (ȃ) ekspr. velik, zelo močen človek: takle brdavs jih bo že ukrotil // neotesanec, omejenec: surov brdavs
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
brezčúten -tna -o prid.(ū) 1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje;
brezčuten je in surov / brezčuten obraz 2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik // ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža brezčútno prisl.:
brezčutno gledati trpljenje drugih; brezčutno strmeti v strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
brezobrázen -zna -o prid. (ā) 1. knjiž. neizrazit, medel: nedoločne in brezobrazne oblike 2. zastar. nesramen, surov, brezobziren: brezobrazni napadi na pisatelja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
brutálen -lna -o prid., brutálnejši (ȃ) surov, grob2,
nasilen: to je brutalen človek / brutalen napad; z brutalno silo je obračunal z njimi; brutalno vedenje; zasliševanje je bilo brutalno brutálno prisl.:
brutalno se vede; stavka je bila brutalno zadušena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
despót -a m (ọ̑) 1. v bizantinski državi vladar ali visok dvorni dostojanstvenik: despot in despojna
♦ zgod. srbski vladar v letih od 1402 do 14592. v starem in srednjem veku vladar z neomejeno oblastjo: orientalski despoti // ekspr. oblasten, samovoljen človek: njen mož je surov despot; birokratski despot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
drakónski -a -o prid.(ọ̑) brezobziren, surov, krut: drakonski ukrepi, zakoni;
drakonsko nasilje drakónsko prisl.:
drakonsko kaznovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
drástičen -čna -o prid., drástičnejši (á) ki močno učinkuje, izrazit: drastičen poskus, primer;
prikazati kaj v drastični obliki;
drastična podoba življenja / drastičen humor // brezobziren, surov: drastični ukrepi; drastična kritika / ekspr. naredil je drastično napako veliko, hudodrástično prisl.:
drastično kaznovati, prikazati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
gorjáčar -ja m (ȃ) 1. ekspr. surov, grob, nasilen človek: pri tem gorjačarju ni zalegla nobena lepa beseda;
pren. kritiki gorjačarji 2. star. kdor ima gorjačo, ki jo rabi kot orožje: na zapuščenih cestah so tolovaji in gorjačarji ustavljali in strahovali ljudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
govédar -ja m (ẹ̑) 1. kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem goveda: govedarji so že napojili živino // slabš. neroden, navadno surov človek: pusti tega govedarja 2. pog., ekspr. kdor izvaja, posluša narodno-zabavno glasbo: rokerji, reperji in govedarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
govédina -e ž (ẹ̑) 1. goveje meso: radi jemo govedino;
kuhana govedina;
govedina v solati 2. slabš. neroden, navadno surov človek: prava govedina je / kot psovka molči, govedina neumna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
govédo -a s (ẹ̑) 1. večja domača žival z veliko, široko glavo in debelejšimi stožčastimi rogovi: ima nekaj goved in konja;
na travniku se je paslo pet goved
♦ zool. moškatno govedo govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus// ed. več goved, goveda: v reki napajajo govedo; bolezen goveda; meso z glave goveda / bohinjsko govedo; pincgavsko govedo rjavo z belimi lisami; farma za pitovno govedo / divje govedo 2. slabš. neroden, navadno surov človek: ta fant je pravo govedo / kot psovka govedo neotesano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
heródež -a m (ọ̑) knjiž., ekspr. okruten, surov človek: tudi otrokom niso prizanašali, ti herodeži dvajsetega stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
hún -a m (ȗ) ekspr. surov, nasilen človek: fašistični huni so požgali domove in odpeljali ljudi v taborišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
irhovína in írhovina -e ž (í; í) 1. mehko usnje iz kož divjadi, drobnice, navadno kosmateno na obeh straneh: z irhovino si je obrisal očala;
hlače, rokavice, suknjič iz irhovine / nositi irhovino; oblečen v irhovino 2. slabš. neroden, navadno surov človek: od te irhovine ne moreš kaj drugega pričakovati / kot psovka zdaj pokaži, kaj znaš, irhovina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
káliban -a m (ȃ) knjiž. surov, grob človek: obnaša se kot kaliban
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
nadút -a -o prid. (ȗ) ki ima pretirano dobro mnenje o sebi in kaže prezir, zaničevanje do drugih: biti, postati nadut;
nadut in surov človek; prim. naduti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
nasílnež -a m (ȋ) ekspr. nasilen človek: vsi so se bali nasilneža;
brezobziren, surov nasilnež / ta otrok je velik nasilnež / nasilnežu je uspelo upor zadušiti tiranu, oblastniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
néhati1 -am dov. (ẹ̑) 1. izraža prenehanje opravljanja dela, opravilaa) z nedoločnikom: rad bi nehal delati;
nehati govoriti, peti;
nehaj že nalagati v peč;
ni hotel nehati žvižgati / detelja je nehala rasti / brezoseb. že včeraj je nehalo snežiti / v osmrtnicah nehalo je biti dobro srce naše mame b) publ., z orodnikom: nehati z delom;
nehati z izpraševanjem nehati izpraševati / ekspr.: nehaj s to neumnostjo; nehaj s tem c) elipt.: začeli bomo tam, kjer smo včeraj nehali;
tepel je konja, čeprav so mu prigovarjali, naj neha / dež je nehal; ploha je nehala; brezoseb. poglej, če je že nehalo nehalo deževati, snežiti / zastar. brezskrbno veselje je nehalo se je končalo// s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto; končati: začeli so s prijaznim pogovorom, nehali pa s prepirom 2. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: nehaj, da sta se že ločila
● ekspr. tak, nehaj že izraža zapoved; zastar. tako je ta človek nehal umrl; star. jeza ga je nehala minila; zastar. nehati od dela nehati delati; knjiž. njegove pesmi so nehale biti zanimive niso bile več zanimivenéhati se
končati se: pouk se je že nehal; vsaka stvar se kdaj neha; naše veselje se je nehalo / tam se gozd neha
● se vse neha ekspr. tu se pa res že vse neha izraža nezadovoljstvo, ogorčenje; ekspr. včasih je že tako surov, da se vse neha zelo surov; ekspr. pri denarju se vse neha kadar gre za gmotne stvari, se ljudje ne menijo za prijateljstvo, sorodstvo; z malim se začne, z velikim se neha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
nèkultúren -rna -o prid.(ȅ-ȗ) ki ni kulturen: primitivna, nekulturna plemena / surov, nekulturen človek / težko se je znašel v grobem, nekulturnem okolju / nekulturna postrežba; nekulturno izražanje, vedenje nèkultúrno prisl.:
nekulturno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
nèobtesán -a -o prid. (ȅ-á) ki ni obtesan: neobtesan les;
kup neobtesanih debel / zastar. surov, neobtesan fant neolikan, neotesan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
nèrafiníran -a -o prid. (ȅ-ȋ) teh. ki ni rafiniran, ni prečiščen: surov, nerafiniran svinec;
nerafinirano olje;
pren. izdelava slike je zelo preprosta in na prvi pogled celo nerafinirana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
nèspodóben -bna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄) ki mu manjka spodobnosti, dostojnosti: nespodoben človek / nespodobne besede; pripovedoval jim je nespodobne šale; nespodobno govorjenje, ravnanje / knjiž. to je bil surov in nespodoben čas hud, težeknèspodóbno prisl.:
nespodobno govoriti, se vesti; sam.: to pa res ni nič nespodobnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
opókel -kla -o [opokəu̯] prid. (ọ́) zastar. 1. razpokan: opokla gorska stena 2. grob2,
surov: opokle šale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
oprésen -sna -o prid. (ẹ́) star. 1. nekvašen: jesti opresne štruklje / opresni kruh 2. surov, svež: opresno zelje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
posurovéti -ím dov. (ẹ́ í) postati surov, grob: zaradi pogostega pijančevanja je posurovel / v jezi mu je glas posurovel posurovèl in posurovél -éla -o:
posurovel človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
posurôviti -im dov. (ō ȏ) narediti, povzročiti, da postane kdo surov, grob: pijančevanje ga je posurovilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
présen -sna -o prid. (ẹ́) 1. ki ni kuhan; surov: presna krma za prašiče;
to zelenjavo jedo presno;
presno mleko, sadje / presno maslo 2. knjiž. svež: zaviti kaj v presne trtne liste;
presno zelenje;
to maslo ni več popolnoma presno / presne in konzervirane ribe; ker niso mogli pojesti vseh jabolk presnih, so jih sušili / rana je še presna
● star. presno testo nekvašeno testo; nar. presno zelje redkejša jed iz zelja in krompirja; sam.:, um. slika na presno freska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
presuròv -ôva -o prid.(ȍ ȏ) preveč surov, preveč grob: presurov človek;
biti presurov do koga / to je presurov dovtip; presurove navade presurôvo prisl.:
presurovo ravnati s kom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
suròv -ôva -o prid., surôvejši (ȍ ȏ) 1. ki je v naravnem stanju in ni obdelan, očiščen: surovi baker;
surovi diamant;
surova nafta / surovi opij v kepice strjen izcedek iz glavic vrtnega maka kot surovina za to mamilo; surova guma kavčuk; surova drva neposušena2. ki ni (popolnoma) kuhan, pečen: krompir je še surov;
surovo jajce, meso / surova hrana / surovo maslo maslo, ki se pridobi neposredno iz smetane3. ki ni dokončno izdelan, obdelan: surova tkanina;
stavba v surovem stanju / surov zid neometan / ekspr.: ti podatki so surovi; surovo gradivo 4. ki v odnosu do ljudi, živali na žaljiv, nasilen način kaže svoje negativne lastnosti: surov človek / bil je surov z njo // ki izraža, kaže lastnosti takega človeka: surove poteze obraza / surov glas; surove besede; surovo govorjenje / surovi udarci; surovo zasliševanje / ekspr.: surovi časi; svet je surov 5. ekspr. zaradi svojih naravnih lastnosti za človeka zelo neugoden, težek: surovo podnebje / surova resničnost
♦ agr. surovi sladkor neprečiščen sladkor rumenkasto rjave barve; les. surovi lesni ocet polizdelek pri suhi destilaciji lesa; metal. surovo železo železo, ki pride iz plavža; num. surova teža skupna teža jedra in primesi novca; tekst. surova preja preja, spredena iz neobdelanih vlaken; surovo bombažno platno platno, ki ni oplemeniteno; surova svila svila, ki ni degumirana; tkanina iz te svile; usnj. surova koža koža, ki še ni strojenasurôvo prisl.:
surovo ravnati; surovo obtesan ploh; sam.: pojesti kaj surovega; delo je v surovem gotovo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
surôvec -vca m (ȏ) 1. teh. kos materiala, namenjen za predelavo ali obdelavo: popiliti surovce 2. ekspr. surov človek: bala se je tega surovca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
surovéti -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž. postajati surov, grob: suroveti zaradi pijančevanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
surôvež -a m (ȏ) ekspr. surov človek: od tega suroveža ne moreš pričakovati drugačnega vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
surovína -e ž (í) 1. nav. mn. neobdelana, neočiščena snov v naravnem stanju, namenjena za proizvodnjo, predelavo: izkoriščati surovine;
zaloga surovin;
les, rude in druge surovine;
nafta kot surovina za bencin / energetske, industrijske surovine; odpadne surovine; umetne tekstilne surovine 2. ekspr. surov človek: s to surovino zlepa nič ne opraviš / kot psovka da te ni sram, surovina pijana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
surovíniti -im nedov. (í ȋ) knjiž. biti surov, grob: suroviniti znaš, delati pa ne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
surovínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na surovino: surovinska baza;
surovinske zaloge / surovinska sestava tkanin
● star. surovinski človek surov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
tatárec -rca m (ȃ) pog. sesekljan surov goveji file z začimbami; tatarski biftek: namazati kruh s tatarcem;
kruhek s tatarcem / lososov tatarec; tatarec iz brancina, šitak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
tatárski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Tatare: tatarski jezik / tatarsko naselje / tatarsko plenjenje / tatarski biftek sesekljan surov goveji file z začimbami; tatarska omaka majonezna omaka s kislimi kumaricami, kaprami, peteršiljem in čebulo
♦ bot. tatarski javor divji ali kultivirani javor z neenakomerno nazobčanimi listi in belimi cveti v pokončnih socvetjih, Acer tataricum; tatarska ajda njivski plevel med ajdo, Fagopyrum tataricum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
vkljúček -čka m (ȗ) petr. delec, košček snovi, ki ga rudnina zajame pri nastajanju: določiti vrste vključkov;
surov magnezij ima mnogo vključkov in primesi
♦ metal. nekovinski delec v kovinski osnovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
zagovéden -dna -o prid. (ẹ̄) slabš. neroden2,
surov: zagoveden človek;
ne bodi tako zagoveden / zagovedno vedenje / kot psovka govedo zagovedno zagovédno prisl.:
zagovedno se vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
zagovédnež -a m (ẹ̑) slabš. neroden, surov človek: fant je pravi zagovednež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
zvér -í ž, daj., mest. ed. zvéri (ẹ̑) 1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki za hrano lovi in ubija druge živali: zveri so ga napadle, raztrgale;
zver rjove, tuli;
krotiti zveri;
krvoločna zver;
pobili so ga kot divjo zver;
počuti se kot preganjana zver;
slabši je od zveri;
pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver // ed., star. zverjad: zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad// ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver 2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo; zver vojne vojna3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj ga tepeš, zver
● ekspr. človek je čudna zver čudno bitje; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
zverína -e ž (í) 1. velika, navadno nevarna štirinožna divja žival: zverine v zverinjaku so rjovele;
kriči kot zverina;
bil je hud kot zverina / ekspr.: kakšno lepo zverino je ustrelil; pasja zverina je grozeče renčala pes; pren., ekspr. v njem se je skrivala zverina // ed., star. zverjad: ponoči sta se bala strahov in zverine; medvedi in druga zverina / zverina se skriva v gošči divje živali, divjad2. slabš. surov, okruten človek: bali so se, da bi dobili za poveljnika kako zverino;
ni dobro imeti opravka s tako sebično zverino / kot psovka zverina, nimaš nič srca 3. pog., navadno s prilastkom zelo pomembna, ugledna oseba: bil je velika zverina;
pri njih so se zbirali advokati, politiki in druge visoke zverine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
zverínski -a -o prid. (ȋ) 1. zverski: zverinski lov / ekspr. zbral se je ves zverinski svet vse zverine2. ekspr. zelo surov, okruten: zverinski človek;
zverinski mučitelj / ubili so ga na zverinski način zverínsko prisl.:
zverinsko pretepati, tuliti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
zvérski -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na zveri: zverski gon;
zversko zobovje / zversko prebivališče 2. ekspr. zelo surov, okruten: zverski človek / zversko dejanje / zverska krutost, surovost zelo velika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
žàl5 [žau̯] prisl. (ȁ) 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal;
žal mu je, da ga je udaril;
iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je // izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen;
njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile // v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot // v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim 3. v členkovni rabi izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile;
to, kar pravite, je žal resnično / naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
živál -i [živau̯] ž (ȃ) 1. bitje, ki se hrani z organskimi snovmi, ima čutila in se navadno lahko premika: žival napade, se pase, pogine;
gojiti, pariti, udomačiti živali;
lov. žarg. položiti žival na dlako ustreliti jo;
dolgodlaka, krotka, škodljiva, velika žival;
žival z dolgim repom;
čreda živali;
trpi kot žival zelo / divje, domače živali; jamska, morska žival; male živali hišni ljubljenčki; klavna, molzna, plemenska, vprežna žival; mesojeda, rastlinojeda žival; sveta žival; ekspr. kralj živali lev / v različnih religijah daritvena žival; v muslimanskem in judovskem okolju nečista žival / mesar razkosa žival truplo zaklane živali / človek je žival, ki misli in govori
♦ agr. dobro izkrvavela žival ki ji je ob zakolu odtekla vsa kri; pitovna žival; biol. določiti žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; dvospolna, enospolna žival; enocelične, mnogocelične živali; nižje živali nevretenčarji; lov. odstreliti bolne, stare živali; lovna žival; med. poskusna žival; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; nadgrajena žival ki ima zadnji del hrbta višji od sprednjega; zool. žival bitje, ki se hrani s snovmi, nastalimi v drugih organizmih, iz celic brez trdne stene, sposobno čutenja, premikanja; hladnokrvna, mrzlokrvna, toplokrvna žival; lihoprsta žival // ed., ekspr. več živali, živali: vsa žival v hlevu je bila mirna / gozdna žival je prilezla iz skrivališč 2. igrača, ki predstavlja žival: v trgovini z igračami kupiti kakšno žival;
gumijasta, plišasta žival;
žival iz plastike 3. ekspr. bitje, ki ne čustvuje, misli: takega trpljenja še žival ne bi prenesla;
za nekatere ljudi so bili delavci samo živali;
ravnati s kom kot z živaljo // bitje, katerega življenje in ravnanje določajo telesne potrebe, nagoni: človek je včasih žival / v ljudeh je veliko živali imajo veliko lastnosti, značilnih za živali / moški so včasih pohotne živali / kot psovka ti žival nesramna 4. ekspr. surov, hudoben človek, zlasti moški: užalili so ga in ta žival jih je hotela kar postreliti / kot psovka o ti žival, kar na cesti si jih pustil 5. ekspr. zelo delaven, potrpežljiv človek, zlasti ženska: ta žival se bo še pretegnila / uboga žival, kako se trudiš 6. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je mlada in prijazna žival / on je pomembna žival ima pomemben položaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
živína -e ž (í) 1. navadno večje domače živali, ki se redijo, vzrejajo zaradi gospodarskih koristi, zlasti govedo: živina muka, se pase;
skidati živini;
gojiti, rediti živino;
krmiti, napajati živino;
lepa, suha živina;
čreda živine;
imeti dvajset glav živine;
trgovina z živino;
živina in ovce;
dela, gara, trudi se kot (črna) živina zelo, hudo;
pije kot živina zelo, veliko;
ravnati s kom kot z živino zelo surovo / klavna, mlečna, plemenska živina; pašna, vprežna živina; rogata živina govedo; tovorna živina konji, mule, osli / goveja živina / ekspr. te rastlinske uši so domača živina mravelj
● šalj. ščetinasta živina prašiči2. nizko nasilen, surov človek: ta živina jo je pretepel / kot psovka ti prekleta živina, pusti ga 3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: spoznal je vse živine te ustanove;
biti pomembna, velika, vplivna živina / ministrska, politična živina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
živínče -ta s (í) 1. nav. ekspr. navadno večja domača žival, ki se redi, vzreja zaradi gospodarskih koristi, zlasti manjše govedo: živinče se pase;
pomolsti, vpreči živinče;
bolehno, preplašeno živinče;
dela kot živinče, pa še ni dovolj zelo, hudo / vprežno živinče // ed., zastar. manjšalnica od živina: skrbi za konje in drugo živinče 2. ekspr. kdor opravlja zelo težka, naporna dela: otrok ni živinče / ali misliš, da sem tovorno živinče 3. slabš. kdor dela, kar se naroči, zahteva: neumno živinče mu seveda ni ugovarjalo 4. ekspr. nasilen, surov človek: to živinče jo bo uničilo / kot psovka pusti me, živinče 5. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima pomembnejši družbeni položaj: na lov je prišlo nekaj imenitnejših živinčet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
živínski -a -o prid. (ī) nanašajoč se na živino: živinski iztrebki;
živinske bolezni / živinski sejem / živinska krma; živinsko napajališče / živinski vagon / živinska sol sol, s katero se dopolnjuje krmljenje
● star. živinski zdravnik veterinar
♦ vet. živinski potni list nekdaj dokument s podatki o izvoru, lastništvu in zdravju domače živali, s katerim se dovoljuje promet z živalmi// ekspr. zelo velik, močen: živinska potrpežljivost / živinsko trpljenje zelo veliko, hudo// ekspr. zelo nasilen, surov: živinsko ravnanje živínsko prisl.:
živinsko razgrajati; živinsko pijan človek; po živinsko delati s kom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
živodêr in živodér -a m (ȇ; ẹ̑) zastar. 1. kdor se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel; konjač: psa je odpeljal živoder 2. brezobziren, surov človek: ne bodi tak živoder
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.