Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

cigánski -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. nanašajoč se na cigane: ciganski jezik; ciganski otrok; ciganski tabor; ciganska godba / na občini so reševali cigansko vprašanje / ekspr. ima ciganske oči črne, žive
  2. 2. ekspr. nestalen, nemiren: fant je ciganske narave
    ♦     gastr. ciganski golaž golaž iz dveh vrst mesa, slanine, krompirja in paprike
dogovórnik -a m (ọ̑) star. odposlanec, posrednik: v sovražnikov tabor je prišel kot dogovornik
gozdóvniški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na gozdovnike ali gozdovništvo: gozdovniški tabor; gozdovniška organizacija / gozdovniška pravila
kozák -a m (á) 
  1. 1. v carski Rusiji pripadnik vojaškega sloja prebivalcev nekdanjih mejnih krajin države: donski, zaporoški kozaki
    // pripadnik posebnih, zlasti konjeniških enot, sestavljenih iz teh ljudi: tabor kozakov
  2. 2. v ruskem okolju prebivalec nekdanjih mejnih krajin: kozaki razpravljajo o kolhozih
    ♦     zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis
légijski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na legija 1, 2: legijski tabor / legijski komandant
ležíšče -a s (í) 
  1. 1. kar je namenjeno za ležanje, spanje: v sobi sta dve ležišči; imeti slabo ležišče; postlati ležišče; vstati z ležišča; premetavati se po ležišču; mehko, trdo, zasilno ležišče; oblazinjeno ležišče; širina ležišča / v sezoni je hotel najel tudi ležišča pri zasebnikih; počitniški dom ima petdeset ležišč / hotelska cena za ležišče za prenočevanje, prenočišče
    // otroško, pomožno ležišče; v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča
    // mesto, prostor za ležanje, spanje: ležišče je imel na senu; pripraviti komu ležišče ob peči; ležišče na goli klopi
    // mesto, prostor, kjer žival (pogosto) leži: pes se je umaknil na ležišče; mokro ležišče prašičem škoduje; zajčje ležišče
  2. 2. kraj, prostor, kjer je večja, za izkoriščanje primerna količina rudnine; nahajališče: najti, odkrivati nova ležišča; ležišče premoga / odpiranje, raziskovanje ležišč / ležišče nafte, plina
  3. 3. mesto, predmet, na katerem kaj leži, sloni: razstavljati stroje in jih trgati z ležišč / ležišče za žarnico
    // grad. mesto na podpori, na katerem leži, sloni nosilni element: izdelati ležišča; ležišče strešne konstrukcije; ležišče nosilca
  4. 4. zastar. (vojaški) tabor, (vojaško) taborišče: Turki so se umaknili v svoje ležišče
    ♦     anat. ležišče organa mesto, kjer je, se nahaja organ; jur. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; teh. ležišče del cevi pri orožju, kjer je nameščen naboj
lôgor -ja tudi -a m (ó) žarg. (koncentracijsko) taborišče: dve leti je bil v logorju
// tabor, taborišče sploh: stražiti logor; partizanski logor / delovna brigada ureja svoj logor
napráviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: napraviti cesto; čevljar je napravil čevlje; napraviti načrt, program; za to pecivo napravite krhko testo; pog.: napraviti kosilo skuhati, pripraviti; napraviti si hišo zgraditi, sezidati
    // napraviti posteljo postlati, urediti; napraviti tabor postaviti
    // iz jabolk napraviti marmelado pridobiti
    // napraviti steljo za zimo nagrabiti, pripraviti; nar. napravili bomo stroje, pa bo delo lažje kupili, priskrbeli
    // napraviti balkonu streho
    // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: napraviti globoke brazde v les; napraviti črto potegniti; napraviti si kodre / napraviti ogenj zanetiti; napraviti red v stanovanju / močna burja je napravila zamete
    // dati čemu kako lastnost, značilnost: napraviti goro dostopno; ta frizura jo napravi mlajšo; napraviti koga nesposobnega za delo; vino ga je napravilo zaspanega / napraviti komu veselje, žalost
  2. 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
    1. a) opravila, dela; narediti: to bom že sama napravila, mi boste pa kdaj drugič pomagali; oče še marsikaj napravi pri hiši, čeprav je že star; uspešno, temeljito napraviti kaj
    2. b) dejanja; storiti: kaj si pa napravil, da je vse umazano; zamudil je, to je napravil že večkrat; napraviti kaj iz lahkomiselnosti / napravi, kot misliš, da je prav; napravil je po vesti / napraviti napako, prestopek
      // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: napraviti gib, korak; napraviti izlet; napraviti dober vtis; na tem mestu je napravil preoster zavoj, zato je padel
  3. 3. redko dokončati, končati: omaro imam že v delu, vendar ne vem, kdaj jo bom napravil
  4. 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je napravil, da jokaš; kaj si si pa napravil, da si ves krvav
    // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si napravil s knjigo / tako ne smeš napraviti z njo
  5. 5. napraviti, da ima kdo na telesu obleko, obutev, dodatke; obleči: napraviti otroka; počakaj, moram se še napraviti; hitro, lepo se napraviti
  6. 6. zastar. pregovoriti, prepričati: napravil ga je, da je povedal skrivnost; napravili so ga, da je šel domov
    ●     ekspr. napraviti kariero uspeti; ekspr. napraviti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. napraviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. napraviti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; ekspr. napraviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; napraviti komu prostor umakniti se mu; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; pog. s tem avtom je napravil že sto tisoč kilometrov prevozil; ekspr. bolezen in zgaranost sta napravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; pog. vso pot je napravil peš prehodil; ekspr. ne vem, kaj se da tu napraviti izraža zelo slab, brezupen položaj
    ♦     lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival; rel. napraviti križ; voj. napraviti izpad
naspróten -tna -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg; z nasprotnega hriba so prihajali glasovi; slika visi na nasprotni steni; odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji
    // zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol
    // ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila
  2. 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja; nasprotna ideologija / nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja
  3. 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec; nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna vojska
  4. 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten; izjave prič so si nasprotne; to je nasprotno vsem našim prizadevanjem
    ●     publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer
    ♦     bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča; jur. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnika; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji
obhájati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. hoditi okrog česa: straža je celo noč obhajala tabor
    // izogibati se: ne obhajaj težav z raznimi izgovori; pren. obhajati predpise
    // star. hoditi: ob progi so obhajale straže / rad obhaja tuje države obiskuje
  2. 2. proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj; praznovati: danes obhaja svoj šestnajsti rojstni dan; novo leto bomo obhajali kar doma / zvečer so se zbrali in obhajali slovo dobrih prijateljev
  3. 3. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah me obhaja, kadarkoli ga zagledam / obhajale so ga čudne misli; večkrat ga obhajajo hude slutnje
  4. 4. dov. in nedov., rel. dati, deliti posvečene hostije: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal
obhodíti -hódim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. hodeč priti okrog česa: straža obhodi tabor v dveh urah; našega gozda ne obhodiš v enem dnevu
    // hodeč se izogniti: previdno je obhodil lužo
  2. 2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obhodil vse straže; obhodil je častno četo / koledniki so obhodili že vse hiše v vasi; star. ni še obhodil vseh sorodnikov obiskal
  3. 3. potujoč priti na več mest kakega področja: obhodil je vso okolico mesta; kot študenta sta veliko obhodila
obíti -ídem dov., obšèl obšlà obšlò tudi obšló (í) 
  1. 1. hodeč priti okrog česa: obiti gozd v enem dnevu; straža obide tabor v eni uri; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj zgrešil
    // hodeč se izogniti: srečno je obšel sovražnika; zlahka je obšel zasedo; v loku obiti / ekspr. s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr. pot obide strmo skalo; pren. obiti določilo, zakon
  2. 2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi si jih je ogledal
  3. 3. potujoč priti na več mest kakega področja: obšli smo vso Evropo / obiti svet
  4. 4. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: naenkrat ga je obšel hud dvom; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja; obšla ga je slabost
    ●     publ. elektrifikacija je obšla to hribovsko vas vas ni elektrificirana; pog. novica je hitro obšla svet se je razvedela; publ. pri podelitvi nagrad so ga obšli ga niso upoštevali; ekspr. s prstom je obšel točke na zemljevidu je pokazal; pog. s pogledom je obšel vse zbrane pogledal je vse zbrane
objézditi -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z jezdenjem priti okrog česa: v diru je objezdil steber sredi arene
  2. 2. z jezdenjem se izogniti: v velikem loku je objezdil sovražni tabor
  3. 3. z jezdenjem prepotovati: objezditi deželo, posestvo / objezditi vsa delovišča v gozdu
  4. 4. star. izuriti žival za ježo: slabo objezditi konja
obsúti -sújem dov., obsúl in obsùl (ú ȗ) 
  1. 1. vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: obsuti z rižem / obsuti s kamenjem, kroglami
  2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsuti z grožnjami; obsuti z očitki in psovkami; ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji
  3. 3. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem / obsuti s častmi / obsul jo je z darili
  4. 4. knjiž., ekspr. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: bridkosti in skrbi so jo obsule
  5. 5. redko osuti: obsuti krompir / obsuti s prstjo
  6. 6. ekspr. obstopiti, obkrožiti: ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji; učenci so obsuli učitelja / star. turška vojska je obsula tabor obkolila
    ●     star. rdečica ga je obsula zardel je
ostròg in ostróg -óga m (ȍ ọ́; ọ̑) star. (vojaški) tabor, (vojaško) taborišče: turški ogledniki so se vtihotapili v ostrog; težko se je navadil na življenje v ostrogu
preskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑) 
  1. 1. s skokom priti čez kaj: preskočiti jarek, lužo, ograjo, več stopnic / konj je preskočil oje / ali boš preskočil to daljavo, višino; pren. umetnik je preskočil svoj čas
  2. 2. s skokom priti na drugo mesto: preskočiti s čolna na breg / preskočiti z noge na nogo / iskra je preskočila na zaveso; ogenj je preskočil na sosednjo streho; pren. bolezen je iz Azije preskočila v Evropo; misli so ji preskočile od moža na otroke
  3. 3. nav. ekspr., s predlogom spremeniti, menjati predmet dela, delovanja: opazil je njeno zadrego in preskočil na manj kočljiv problem; ker ni hotela govoriti o tem, je brž preskočila na druge reči / pil je vino, kasneje pa preskočil na žganje je začel piti žganje
  4. 4. nav. ekspr. ne upoštevati koga, ki bi glede na vrstni red moral biti upoštevan: omenila je vse, nikogar ni preskočila; pri branju seznama me je preskočil / pri nagrajevanju so ga preskočili / preskočil je dve strani in bral naprej; v pripovedovanju je znane stvari preskočil; uvod bralec lahko preskoči
    ●     skakalec je preskočil druge za nekaj metrov skočil nekaj metrov dalj kot drugi; ekspr. pri napredovanju ga je preskočil mlajši tovariš je napredoval prej kot on; ekspr. ta država je iz 19. stoletja preskočila v novi čas se je zelo hitro razvila; ekspr. preskočil je v nasprotni politični tabor prestopil; ekspr. preskočil je z očmi na drugega učenca pogledal je drugega učenca
    ♦     šah. skakač je preskočil figuro; šol. preskočiti razred napredovati v šoli naenkrat za dva razreda; šport. preskočiti konja, kozo
preskòk -óka in -ôka m (ȍ ọ́, ó) glagolnik od preskočiti: zbrati moči za preskok jarka / preskoki razburkanih misli / za preskok v drug politični tabor je pričakoval nagrado / preskok iz stila v stil / preskok vrstice pri izpisovanju
● publ. opaziti preskok v kvaliteti storitev hitro izboljšanje; knjiž. jemati vzorce na preskok po naključnem izboru
♦ alp. preskok skok čez skalno ali ledeniško razpoko ali čez vrzel med skalnimi kladami; filoz. preskok kvantitete v kvaliteto po Heglu zakon, po katerem nastane sprememba kvalitete zaradi kopičenja kvantitativnih sprememb; lingv., lit. preskok nepovezanost, neskladnost v stavčni zvezi, včasih namerna; šport. preskok prehod čez telovadno orodje s skokom, pri katerem si telovadec med letom pomaga s hipno oporo na rokah; teh. potrebna napetost za preskok električne iskre
prestopíti in prestópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) 
  1. 1. s korakom priti čez kaj: jarka ni mogel prestopiti; prestopiti kamen, na tleh ležečo vejo; prestopil je tri stopnice
    // priti na drugo stran česa: prestopili so reko Savo / prestopiti državno mejo
  2. 2. med potovanjem iti z enega prevoznega sredstva na drugo: v Ljubljani moraš prestopiti; prestopiti z enega letala na drugo, z vlaka na avtobus; do tukaj sem dvakrat prestopil
  3. 3. s predlogom spremeniti, menjati
    1. a) okolje glede na delovanje, aktivnost: iz tega kluba je več nogometašev prestopilo k Olimpiji; prestopiti na drugo šolo / vsa skupina je prestopila k partizanom; prestopiti na stran zaveznikov
    2. b) pripadnost glede na (nazorsko) prepričanje, čustvovanje: prestopiti v protestantsko vero / prestopiti k opoziciji; prestopil je v nasprotni politični tabor
  4. 4. nav. ekspr. narediti drugače, kot zahtevajo predpisi, zakoni, načela; prekršiti: nobenega sporazuma ni prestopil; prestopiti pravilo, zakon
  5. 5. redko preseči: temperatura tam večkrat prestopi trideset stopinj Celzija / prestopiti pooblastila
    ●     reka je prestopila bregove tekoč čez rob se je pojavila na razmeroma veliki površini; prestopiti prag ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; ekspr. letos je prestopil šolski prag je šel prvič v šolo; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom šel več k tem ljudem
    ♦     šport. igralec je prestopil stopil na igrišču čez črto, do katere se sme iti, gibati
rokovnjáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na rokovnjače: rokovnjaški jezik / rokovnjaška družba / fantovo rokovnjaško vedenje
♦ tur. rokovnjaški tabor folklorna prireditev s prikazovanjem življenja rokovnjačev
skávtski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na skavte ali skavtstvo: skavtski tabor; skavtska organizacija / skavtska pravila / skavtska uniforma
stán -a in -ú m (ȃ) 
  1. 1. pastirska koča: pred nevihto so se zatekli v bližnji stan / pastirski, planinski stan
  2. 2. star. dom, stanovanje: ima vlažen in temen stan / straža se je vrnila v stan v (vojaški) tabor, (vojaško) taborišče
    ●     zastar. lovec se je potihoma približal stanu stojišču
tábor -a m (á) 
  1. 1. skupek šotorov, naprav, navadno za začasno bivanje na prostem: postaviti tabor; izbrati primeren kraj za tabor; begunski, vojaški tabor; ciganski tabor / urediti tabor za turiste kamp; redko ujetniški tabor ujetniško taborišče
    ♦     alp. bazni tabor za opremo in odpravo na mestu, kjer se začne vzpon na vrh; višinski tabor za člane odprave med vzponom; tur. rokovnjaški tabor folklorna prireditev s prikazovanjem življenja rokovnjačev
  2. 2. utrdba za obrambo kmečkega prebivalstva pred Turki od srede 15. do konca 16. stoletja, navadno ob cerkvi na vzpetini: vaščani so se zatekli v tabor; cerkev z ostanki tabora / turški tabor
  3. 3. množično zborovanje na prostem: organizirati tabor; udeležiti se tabora; govoriti na taboru
    // zgod., od 1868 do 1871 množično politično zborovanje na prostem z zahtevami po zedinjeni Sloveniji in enakopravnosti slovenskega jezika v uradih in šolah: tabori so pritegnili veliko ljudi; doba taborov; pomen taborov za utrjevanje narodne zavesti / narodni tabor; vižmarski tabor
  4. 4. navadno s prilastkom organizirano začasno skupno bivanje ljudi s skupno dejavnostjo pod mentorskim vodstvom: udeležiti se počitniškega delovnega tabora; potapljaški tabor; mladinski raziskovalni tabor
  5. 5. navadno s prilastkom skupina ljudi istih nazorov, zlasti političnih: razdeliti narod na dva tabora; napredni tabor; nasprotni, sovražni tabor; predstavniki sprtih taborov; tabor mladih
    // zveza držav ali strank s podobnimi interesi; blok: država ne pripada nobenemu taboru; opozicijski tabor; države socialističnega tabora / vzhodni, zahodni tabor / politični tabor
táboren -rna -o prid. (á) nanašajoč se na tabor:
  1. a) izbrati taborni prostor / taborna disciplina; taborno življenje / sedeti pri tabornem ognju
  2. b) taborna cerkev
taboríšče -a s (í) 
  1. 1. skupek navadno preprostih stavb, naprav za začasno bivanje večjega števila ljudi: postaviti, urediti taborišče; begunsko, partizansko, vojaško taborišče; zbirno taborišče
    ♦     alp. bazno taborišče bazni tabor, zlasti večji
  2. 2. skupek stavb, naprav za prisilno bivanje večjega števila ljudi: obdati taborišče z bodečo žico; pobeg iz taborišča; ekspr. pekel taborišč / koncentracijsko taborišče za množično interniranje ljudi iz političnih, vojaških, imperialističnih razlogov
táborski -a -o prid. (á) nanašajoč se na tabor:
  1. a) taborska oprema / taborski ogenj taborni ogenj
  2. b) taborsko obzidje / taborska cerkev
  3. c) taborski govornik / taborsko gibanje
višínski -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. nanašajoč se na višino: višinski razpon; višinske mere / izboljšati višinski rekord; višinska razlika med izlivom in izvirom reke
  2. 2. knjiž. gorski, hribovski: višinski svet / višinska postojanka; višinsko zdravilišče / višinski zrak; višinsko podnebje
  3. 3. poljud., v zvezi višinsko sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka: kupiti višinsko sonce / obsevati se z višinskim soncem
    ♦     aer. višinsko krmilo krmilo, s katerim se spreminja višina leta; alp. višinski tabor; bot. višinski pas področje med določenima nadmorskima višinama, kjer uspeva določeno rastlinstvo; geod. višinska točka stalna točka na zemeljskem površju z označeno nadmorsko višino; geogr. višinska kmetija kmetija v gorskem, hribovskem svetu, navadno med 600 in 1.400 m nadmorske višine; višinska razlika razlika med nadmorskima višinama dveh točk; med. višinska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; meteor. višinski ciklon; višinska karta sinoptična karta za določene nadmorske višine
zakolíčiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. postaviti, zasaditi kole, količke v zemljo
    1. a) za zaznamovanje na zemljišču: zakoličiti cesto, stavbo; vojaki so si zakoličili tabor
    2. b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: zakoličiti sadiko; zakoličiti s tremi količki
  2. 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom postaviti, zasaditi kaj kam sploh: zakoličiti zastavo blizu pristajališča; zakoličiti strašilo v proso
  3. 3. publ. določiti čemu smer, potek: zakoličiti nadaljnji razvoj
    // določiti meje česa: zakoličiti področje dejavnosti; zakoličiti življenjske cilje / zakoličiti privatno dejavnost po številu zaposlenih omejiti jo glede na število zaposlenih
    // določiti sploh: zakoličiti norme / z ločili zakoličiti, kako naj se pesem bere / zakoličiti mejnike obdobja postaviti
    ●     žarg., šol. spet je zakoličil dobil negativno oceno
zaostálec -lca m (ȃ) knjiž.  
  1. 1. kdor zaostane: v tabor so prihajali še zaostalci / zaostalec v rasti
  2. 2. nazadnjak, mračnjak: nasprotovanje zaostalca

Slovar novejšega besedja

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.

krónskiSSKJ -a -o prid. (ọ̑)
prójugoslovánski -a -o prid. (ọ̑-ȃ)
ki je, se navdušuje za Jugoslavijo: projugoslovanski tabor; projugoslovanske sile; projugoslovanske stranke; Projugoslovanska koalicija utegne zaradi manjših nepravilnosti zahtevati ponovne volitve E (↑)pró... + (↑)jugoslovánski
Število zadetkov: 30