terása -e ž (ȃ) - 1. tlakovan prostor na delu zgradbe ali ob njej: sedeti na terasi; kavarniška, letališka terasa; velika terasa; terasa v prvem nadstropju; gostilna s teraso; terase in balkoni / pokrita, zaprta terasa
// ravna, tlakovana streha: nad garažo imajo teraso; ograja terase - 2. stopnici podobna tvorba na zemeljski površini, ki jo je izoblikovala voda: terase kažejo, kje je tekla reka / hiša stoji na terasi / jezerska, rečna terasa / breg se je spuščal v širokih terasah
// vodoravna ali rahlo nagnjena ploskev in strmina, ki jo loči od druge take ploskve na pobočju, narejena zlasti za obdelovanje: narediti, utrditi teraso / terase so zasajene s trtami
♦ alp. ravna ali malo nagnjena ploščad v skalovju; gredina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.