bọ̑g,* bogȃ, m. 1) der Gott; lažnjivi, krivi bogovi, die falschen Götter, Götzen; služite drugim bogom, Dalm.; — pomni: zlega boga uživa z menoj vred, es geht ihm schlecht, wie mir, BlKr.-M.; — Bog, Gott (der Christen); Boga moliti, beten; Bogu služiti, Gott dienen; Bog oče, Gott Vater; Bog človek, Bog in človek, der Gottmensch, Jan.; — tak hrup je, da ni grmečega Boga slišati (čuti), *von zu großem Lärm hört man den Donner nicht, Z., Levst. (Zb. sp.); — v rekih o pozdravljanju: (prihajajočemu ali sploh temu, s katerim smo se sešli): Bog te sprimi, (vzprimi), grüß dich Gott! Cig., Jan.; (prim. Bog vas primi! Alas.; "buge waz primi gralva Venus!" tako je pozdravil l. 1227. koroški knez s svojimi vitezi Ulrika Lichtensteinskega, ki je kot Venera oblečen potoval, Kres 1882, 177.); (pri ločitvi:) z Bogom! adieu! lebe wohl! Bog te obvaruj! behüt' dich Gott! Bog s teboj! Bog z vami! Gott befohlen! Cig.; ("Bog z vami" je odgovor na "Bog vas primi", Alas.); z Bogom ostani, Gott befohlen! (pri srečevanju:) dobro jutro Bog daj! odzdrav je: Bog ga daj! (tudi samo: Bog! Levst. [M.]); zato: Boga povedati, C.; komu Boga dati (davati), grüßen: srečal me je, ali ni mi Boga dal, Z., Npes.-Vraz; (delavcem:) Bog daj dobro srečo! Bog daj srečo! Glück zu! Glück auf! (uživajočim kako jed:) Bog blagoslovi (žegnaj)! (počivajočim:) Bog daj srečo k počivanju! Bog daj dober počitek! (o napivanju:) Bog živi! Gott erhalte! mozi ti Bog! ("masti bog") Guts.; prim. moči; (ako kdo kihne:) Bog pomagaj! zur Genesung! (v vzklikih:) Ti moj Bog! Bog pomagaj, da si tako nagle jeze! Bog mu daj zdravje, on mi je veliko dobrega storil! Bog mu daj dobro, tam kjer je! hvala Bogu! bodi ga Bog zahvaljen! Gott sei Dank dafür! Boga zahvali, da si toliko dobil! skrajšano: "Bog", za: "Bog bodi hvaljen", ali kaj takega: Bog, da je tako, gottlob (ein Glück, ich bin froh, ich bin zufrieden), dass es so ist; Bog, da si prišel! Bog, da te ni videl! sam Bog, da nisem tega izgubil! Levst. (M.); še Bog, da je toliko; gottlob, dass es so viel ist, jvzhŠt.; Kruha b' ti dala, Ajdov je. "Ljubica moja, Bog, da je!" Vod. (Pes.); še Bog, če mu bomo hoteli žlico dati, LjZv.; Bog se usmili! Bogu se smili! Gott erbarme sich! tak je bil, da se Bogu smili! er sah aus, dass es Gott erbarme! bodi Bogu potoženo! Gott sei es geklagt! Bog hotel! wollte Gott! Bog dal, da bi bilo tako, gebe Gott, dass es sich so verhalte! Bog daj! geb' es Gott! Bog pomozi! helfe Gott! ako (če) Bog da! so Gott will! naj pa bo z Bogom! so sei es denn in Gottes Namen, Levst. (M.); Bog ve! weiß Gott! Bog ve, kdo, Bog ve, kam itd.; vedi si ga Bog, kje vedno tiči! Bog sam vedi, kaj bo iz tega! nosi se, kakor bi bila Bog si jo vedi kaj, Vrt.; Bog ne daj! Bog ne zadeni! Bog obvaruj! Bog prenesi! Bog odvrni! Gott behüte! Gott bewahre! Bog tega varuj! das verhüte Gott! (Bognasvaruj, subst.; der Gottseibeiuns, Jurč.; strah imeti pred čim, kakor Bognasvaruj pred križem, SlN.); Bog in sv. božji križ! Bog bodi pri nas in sveti vtorek! (sreda itd., kakeršen dan si je tedaj, kadar se to govorí; a tako govore največ tedaj, kadar odvračajo od sebe čarodejsko moč, in to se imenuje "dan izgovoriti", Levst. [Rok.]); za Boga svetega! za Boga milega! za Boga! um Gottes Willen! (poglej vsaj, skozi Bog! Dalm.; za skozi Bog! Prim., Kras; po it. "per Dio!" napačno narejeno); (o zagotavljanju, zaklinjanju:) Bog in duša! bei meiner Treue! Cig.; Bog me! (bogme!) = so wahr mich Gott strafe! bei Gott! Bog me, da je res! Bog mi je priča! — "pod milim Bogom" se pristavlja v podkrepljanje kakega nikanja; n. pr. nima pod milim Bogom nič opraviti; er hat auf Gottes Erdboden nichts zu thun; — v Boga ime (vbogajme) dati kaj, ein Almosen geben; rad v Boga ime daje; — 2) die geweihte Hostie: župnik je nekam šel z Bogom, (gieng versehen); — 3) das Gottesbild: držiš se, kakor lipov bog! = du thust so hölzern! bogove prodajati, Kruzifixe verkaufen; — 4) bog stari, die Gottesanbeterin (mantis religiosa), Kras-Erj. (Torb.).
bránje, n. 1) das Sammeln, b. medu, die Honiglese, Cig.; pos. die Weinlese; v branje, o branju, zur Weinlesezeit, jvzhŠt.; tudi: branjè; — 2) das Lesen; b. sv. pisma; die Vorlesung, Cig., Jan.; b. imeti, eine Vorlesung halten, Cig.; — 3) die Lectüre: to je lepo b.; — na b. moliti, aus dem Gebetbuche beten, Jurč.
číslọ, n. 1) die Zahl, Dict., Guts., Jarn., Mur., Cig., Jan.; bil je od čisla (dvanajsterih), Trub.; več je naših grehov, kakor peska morskega, kateremu ni čisla, Krelj; (bila sta šteta) v čislo dvanajst(erih) apostolov, Dalm.; preobilo č. besed, Levst. (Nauk), pri čislu, der Zahl nach, Dalm.; im besondern, einzeln: kar nam je koli potreba, tega vsega pri čislu ali vsake reči po sebi pri stvareh iščemo in pobiramo, Krelj; zakaj se je (Kristus) prikazoval tako razločno, pri čislu, "so einzeln", Krelj; ausdrücklich, genau: Kristus pri čislu ne imenuje, kdo bi je imel storiti, Krelj; pri čislu vse krivo dejanje; "genau alle Missethat", Dalm.; — jedinstveno, mnoštveno č., der Singular, der Plural, Levst. (Nauk); — der Status, Cig. (T.); — die Nummer: po čislih zaporedoma tekočih, Levst. (Nauk); — das Datum (rus.), Cig. (T.); — 2) die Rechnung, V.-Cig.; čislo ("ali rajtingo") delati s kom, Abrechnung halten, Dict., Schönl.; — 3) die Rücksicht, die Beachtung: to mu ni v čislu, darum kümmert er sich nicht, Z.; Krog sestre pretekajo, Alenčike v čislu nimajo, Npes.-K.; nisem ga v čislu imel, ich habe ihn nicht bemerkt, Kr.; — v čislu a. v čislih biti geachtet werden; v čislih imeti, achten, hochschätzen; — 4) (hs.) der Rosenkranz, Habd., Cig., Jan., ogr.-C.; — 5) die Randeinfassung eines Tuches oder Tüchels, Cig., Ravn.-M.
dẹ́lọ, n. 1) die Arbeit; težko delo, schwere Arbeit; poljsko delo, die Feldarbeit; lončarsko d., die Töpferarbeit; na delo hoditi, tagwerken; = za delom hoditi, Erj. (Izb. sp.); dela se lotiti, an die Arbeit gehen; v delo vzeti, als Tagwerker aufnehmen, Šol.; kože v delo dati, zur Bearbeitung geben, C.; suknja je v delu, an dem Rock wird gearbeitet; volitev, ki je v delu, im Zuge befindlich, Levst. (Pril.); — imeti kaj v delu, etwas unter den Händen haben, Cig.; vso noč bil je v najtežjem delu, mit der schwersten Arbeit beschäftigt, LjZv.; noč in dan so bili v delu, Dalm.; s tem bo dela, das wird zu thun geben; delo imeti s kom, mit jemandem seine Noth haben; ni dela vredno, es verlohnt sich nicht der Mühe, Cig.; — die Beschäftigung, das Geschäft: to ni moje delo, das ist nicht meines Amtes, Cig.; moje delo je, es liegt mir ob, Cig., DZ.; — 2) die Handlung, die That, das Werk; dobro delo, eine gute That; slavna dela, ruhmvolle Thaten; mrzko delo, die Greuelthat, V.-Cig.; na samem delu, in flagranti, Cig.; — delo in nedelo, das Thun und Lassen, Cig., Jan.; — 3) das (verfertigte) Werk; krasno delo, ein herrliches Werk; učeno delo, ein gelehrtes Werk; božje delo, ein Werk Gottes; hudičevo delo, des Teufels Werk; — 4) za — delo, wegen: za božje delo, um Gotteswillen, Guts., C., M.; za naše delo, za moje delo, za naših pregreh delo, Guts., Mur., Fr.-C.; (menda nam. za — delj).
gasílọ, n. 1) das Löschmittel, Mur., Cig.; Za to, kar v meni zdaj gori, Gasila, obhajila ni? Preš.; das Löschwerkzeug, der Löschapparat, Cig., Jan., C.; — 2) die Löschung, Cig.; gasilno je, kar pristoji h gasilu ali gasitvi, Levst. (Nauk).
gǫ̑slanje, n. das Geigen, Cig.; Kako mu goduje goslanje to! LjZv.
hladílọ, n. das Kühlmittel; — die Kühlung; — pren. die Linderung, Mur., Cig.; to je bilo hladilo ubogemu srcu, das war Balsam für das arme Herz, Cig.; (rana) Ki peče noč in dan me brez hladila, Preš.
izčakovȃnje, n. das langwierige Erwarten: kako sitno je to izčakovanje! jvzhŠt.
izkȗstvọ, n. die Erfahrung, die Empirie, h. t.-Cig. (T.); to je izkustvu protivno, Žnid.; narodi so bili nevedna deca, brez potrebnega izkustva, Navr. (Let.); — stsl.
jéklọ, n. der Stahl; lito jeklo, der Gussstahl, Cig., Jan.; jeklo na modro greti, višnjeliti, den Stahl blau anlaufen lassen, Cig.; — iz stvn. ecchil, bav. eckel, in to iz lat. acuale, Mik. (Et.).
ję́tra, -tər, n. pl. die Leber; zdrava jetra mora imeti, kdor bo to doživel, Met.; črna jetra, die Leber, C.; bela jetra, die Thymusdrüse, das Bröschen (die Briese), Mik., vzhŠt.-C., jvzhŠt.
k, (h pred k in g), praep. c. dat. kaže 1) kam je kaj namerjeno, obrnjeno, zu; k oknu stopiti; k ognju kaj pristaviti; k stricu iti; vsak ima prste k sebi obrnjene, Npreg.-Mik.; k sebi kreniti, (z. B. mit einem Fuhrwerk) sich links wenden, (opp. od sebe); — k večerji, k maši, k izpovedi iti; — k dežju se pripravlja, ein Regenwetter ist im Anzuge; — pridejati, prišteti k čemu kaj; — 2) namen, primernost: zu; k čemu ti bo to? wozu wird dir dies dienen? — k temu, darnach; tudi vse drugo je bilo k temu, war dem angemessen, Svet. (Rok.); — 3) čas, kateremu se kako dejanje bliža: gegen; k jutru, k večeru, k mraku; k noči pridem, jvzhŠt.; k božiču, k sv. trem kraljem; na večer k sv. Ivanu, Navr. (Let.); — k letu, übers Jahr; — h krati (h kratu), unter einem, Cig.; (k prvemu, k drugemu, erstens, zweitens, Cig., Trub., Krelj; tudi narod tako govori; k zadnjemu, Jsvkr.; menda po nem. "zum ersten" itd.); — 4) razmerje: zu: ljubezen k domovini, zvestoba k rodovini cesarski, Levst. (Nauk); — narod "k" tudi pred drugimi soglasniki (razen v, j, h, l, m, n), kakor "h" izgovarja: prim. Cv. IX. 1.
klánọ, n., nam. knalo, in to nam. tnalo, Notr.
kolobáriti, -ȃrim, vb. impf. 1) kreisen: kragulj kolobari po zraku, BlKr.; — 2) bei der Getreidesaat die Felder wechseln, Cig., C.; ako kmet na svojih njivah pridelke menjuje, tako da n. pr. prvo leto seje pšenico, drugo ječmen, tretje deteljo, četrto korun in potem znovič od kraja pšenico, ječmen itd., imenuje se to: kolobariti, Vrtov. (Km. k.).
kratkočȃsje, n. die Unterhaltung, C.; to je bila njegova skrb, njegovo kratkočasje, Cv.
lẹ́tce, n. dem. leto; Bogu posvetite to lepo zlato jutro svojih otroških letec, Ravn.
lẹ́tọ, n. 1) der Sommer; po leti (letu), im Sommer, zur Sommerszeit; babje l., der Altweibersommer; der Nachsommer, Cig. (T.); — 2) das Jahr; leto je, kar —, ein Jahr ist verstrichen, seit —; leto izpolniti, ein Jahr zurücklegen; otročja leta, die Kinderjahre; moška l., das reife Alter; koliko let imaš? wie alt bist du? ima let polno klet = star je, Podkrnci-Erj. (Torb.); deset let mu je, er ist zehn Jahre alt, Cig.; enih let biti, gleichalterig sein: on je mojih let, er ist in meinem Alter; v najlepših letih, in den besten Jahren; v letih biti, betagt sein; v leta iti, altern, Jan.; še nima let, er ist noch minderjährig; v leta priti, großjährig werden, Jan., = k letom priti, Cig., Jan.; imeti leta, großjährig sein, Cig.; on je že iz let, er ist schon volljährig, Dol.; leta si kupiti, sich großjährig erklären lassen, Št.-C.; navadno leto, das gemeine Jahr; solnčno l., das Sonnenjahr; novo l., das Neujahr; ob novem letu, zu Neujahr; staro leto; na starega leta dan, am Sylvestertage; = na staro l., Navr. (Let.); sveto l., das kirchliche Jubeljahr, das Jubiläum; milostno l., das Gnadenjahr, Jan.; upravno l., das Verwaltungsjahr; društveno l., das Vereinsjahr; šolsko l., das Schuljahr; naborno l., das Stellungsjahr, DZ.; mlado l., das Frühjahr, C.; suho l., ein trockenes Jahr; slabo l., ein Missjahr, Cig.; lačno l., das Hungerjahr, Cig.; vojno l., das Kriegsjahr, DZ.; Skrbi in huda leta, More uboz'ga kmeta, Preš.; to leto, im Laufe dieses Jahres; prejšnje leto, prejšnjega leta, im verflossenen Jahre; letošnje, lansko l., im heurigen, vorigen Jahre; na leta, Jahre lang, Cig.; leto na leto, Jahr aus, Jahr ein; od leta do leta, von Jahr zu Jahr; k letu, nächstes Jahr, aufs Jahr; ob letu, jetzt über ein Jahr, nach Jahresfrist, Cig., Mik., Kr.; ker je že ob letu, weil schon der Jahrestag da ist, Trub.; črez leto dan, über ein Jahr, C., Vrt.; v letu dni, innerhalb eines Jahres, DZ.; leta dni, in einem Jahre, vzhŠt., ogr.-C.
májiti, -im, vb. impf. schälen, abrinden, abbasten, Cig., Jan., Gor., Notr., Fr.-C.; piščali m., Schalmeien (durch Entrinden von Weidengerten) machen, M., Npes.-Schein.; koruzo m., den Mais ausziehen, den Kukuruz schälen, Polj.; krompir m. "kakor Gorenjci pravijo", Jurč.; — m. se, sich schelfen: koža (n. pr. na roki) se maji, die Haut schelft sich, Cig., Polj.; — vrbje se maji, von den Weidenruthen lässt sich die Rinde leicht abstreifen, M., Gor.; — prügeln: to so ga majili! M.; — lenobo, lenarta m., auf der faulen Haut liegen, Cig.; lačnega m., sehr hungrig sein, Cig.; tudi: majíti, Dol.; — iz nem. (dial.) maien, dem Baum die Rinde abschälen, Štrek. (Let., Arch.).
mȃri, I. adv. 1) = mar I. 1), Dict., Krelj, Dalm., Jurč., Erj. (Izb. sp.), LjZv.; kaj tebi mari za to? Krelj; v mari imeti kaj, das Augenmerk auf etwas gerichtet haben, Cig.; = na mari imeti kaj, C.; na mari mi je kaj, ich kümmere mich um etwas, ich beachte etwas, Bes.-C.; te reči mu niso bile na mari, LjZv.; — 2) = mar I. 2), vielmehr, lieber, Meg., Schönl.; sodite vi sami, ako je prav pred božjim obličjem mari vas slušati kakor Boga, Kast. (Sv. p.); mari ljubi, kakor da bi on bil ljubljen, Kast. (N. c.); — II. conj. = mar II. etwa, C.
mǫ́titi,* -im, vb. impf. 1) trüben; vodo m.; — rühren, vzhŠt., C.; smetano m., Danj. (Posv. p.); — 2) stören; ne moti me pri delu! — irre machen, beirren; to me je motilo, das hat mich beirrt; anfechten: kaj te je motilo, da si to storil? — m. se, (sich) irren; če se ne motim, wenn ich nicht irre; — moti se mu v glavi = meša se mu, Cig.; — beschäftigen, zerstreuen: m. koga s čim, Cig., n. pr. dete z igro, pripovedovanjem, da ne joka, BlKr., *Piš.; — otrok se moti (spielt), jvzhŠt.; pojdimo se motit, Vreme-Erj. (Torb.).
nàd, I. praep. A) c. acc. na vprašanje: kam? kaže 1) predmet, proti kateremu je premikanje kake reči ali osebe tako namerjeno, da ostane pod ciljem premikanja in da ne prideta v dotiko: über — hinauf; nad drevo vzleteti, über den Baum hinauf fliegen; nad se iti, bergauf gehen, Cig., Svet. (Rok.); — 2) to, kar kaka oseba ali reč presega, kar za njo zaostaja: über; on mu je nad vse, ihm setzt er alle andern nach; to mu je nad vse, das geht ihm über alles; ni meštra nad potrebo, Npreg.-Jan. (Slovn.); — nad mero, übermäßig; — mehr als: nad sto goldinarjev je zapravil; — 3) to, zoper kar je kako dejanje namerjeno: wider, gegen; Ko bo Pegam šel nad te, Npes.-K.; nad Turka iti, wider die Türken zu Felde ziehen; — nad medvede, zajce iti, auf die Bären-, Hasenjagd gehen; planiti nad koga, auf jemanden losstürzen; — B) c. instr. na vprašanje: kje? kaže 1) to, kar je pod kako rečjo, tako da med ednim in drugim ni dotike: über; nad mizo visi svetilnica; nad mlinom stanuje; Nad mano, pod mano, krog mene je Bog, Levst. (Pes.); — 2) to, črez kar je kedo postavljen, ali ima oblast: über; Ti si kralj nad vsemi kralji; gospodovati nad kom, Met.; — 3) kar provzročuje kakov duševen afekt: über; množice so se zavzele nad njegovim ukom, Met.; jeziti se nad kom; dvomiti nad čim, an etwas zweifeln; pohujšati se nad čim, sich an etwas ärgern; veseliti se nad čim, Freude haben an etwas; ostrmeli so nad tem-le prvim čudežem, Ravn.; — 4) osebo, katere se kako dejanje tiče: an; naši nastopniki bodo vsaj imeli kaj nad nami popravljati in brusiti, Vod.-Jan. (Slovn.); nad kom znositi se, sich an jemandem rächen, Z.; nad kom se pregrešiti, sich an einem versündigen; nad kom se zgledovati, sich an einem spiegeln; nad kom kaj dobrega doživeti, an jemandem etwas Gutes erleben, Cig.; nad otroki kleti, C.; — II. adv. v nekaterih sestavah novejšega knjižnega jezika po zgledu nemščine: Ober-, Erz-; nadučitelj, Oberlehrer; nadvojvoda, Erzherzog; nadškof, Erzbischof, i. t. d.; — III. praef. v nekaterih iz drugih slovanskih jezikov vzetih ali po njih zgledu napravljenih glagolih, n. pr. nadvladati, nadzirati i. t. d., v katerih se pomen vjema s predlogovim pomenom.
nadígniti, -dȋgnem, vb. pf. = nadvigniti; 1) ein wenig heben (z. B. ein Weinfass), Mur.; n. se, sich erheben: na to ljubav naj se naše srce nadigne, ogr.-Let.; sich daran machen: n. se na delo, ogr.; — 2) erregen, beginnen: punt n., C.
nadlọ̑ga, f. 1) die Plage, die Mühsal, das Kreuz, die Drangsal; občna n., die Landplage, Cig. (T.); v nadlogah biti, in Nöthen sein, Cig.; to mi nadlogo dela, das verursacht mir Noth, Cig.; nadloga ga tare, er steckt in Noth, Cig.; nadloge našega življenja, die Mühsale unseres Lebens; kdor ne uboga, tepe ga nadloga, Npreg.; — ti si mi prava nadloga! mit dir habe ich ein wahres Kreuz! — 2) der Schneepflug, (menda, ker je na nji kamenja naloženega), Savinska dol.
nadstáti, nadstojím, vb. impf. vorstehen: v svoji službi zvesto n., to je zvesto jo opravljati, Krelj; — nadstoječ = nadstojen, DZ.; — po nem. vorstehen.
nagnílọ, n. jeklo, s katerim koso nagibajo (= brusijo), Temljine (Tolm.)-Štrek. (LjZv.); (nagnjilo) jeklo, s katerim se kosa brusi, Žabče; v Laščah se to jeklo imenuje "ognjilo", a v srbščini je ognjilo isto, kar ocilo, namreč jeklo, der Stahl, der Feuerstahl, Erj. (Torb.).
nágniti, nágnem, vb. pf. 1) neigen; kupico n.; sod n., kadar že po malem iz njega teče; nagnjeno pisanje, die Cursivschrift, Cig.; n. se h komu, sich zu jemandem neigen; n. se črez zid; — dan se je nagnil; — nagnjen, geneigt (fig.), Jan.; na nobeno stran nagnjen, unparteiisch, Levst. (Nauk); — n. biti k čemu, inclinieren, Anlage haben, Cig.; natura je na to nagnjena, da, kar misli, to govori, Kast.; — 2) (den Willen) bestimmen, bewegen: n. koga k čemu, na kaj, Cig.; take misli so me nagnile, da ..., Levst. (Nauk); — tudi: nagníti, nágnem, Cv.; — 3) nagniti koso, die Sense schärfen, Temljine (Tolm.)-Štrek. (LjZv.); (nágnjiti, Žabče-Erj. [Torb.]; prim. nagnilo).
nájti, nájdem, vb. pf. 1) finden; česar si iskal, to si našel; ausfindig machen: najdi mi kupca, verschaffe mir einen Käufer; entdecken; novo deželo n.; — 2) n. se, zusammenkommen: v Jeruzalemu se je bilo ljudi že brez števila našlo, Ravn.
nakániti, -im, vb. pf. 1) einen Entschluss o. einen Plan fassen, Cig., Jan., ogr.-M.; nakanil je, preseliti se v Bosno, LjZv.; nakanil se je ustreliti, LjZv.; po dolgem premišljevanju sem bil nakanil delo sam prevzeti, Nov.; hitro nakani zvršiti, kar se mu tako lepo samo od sebe ponuja, Levst. (Zb. sp.); nakanil sem, ich bin gewillt, Cig.; nakanil sem sam ž njim govoriti, ich bin gesonnen persönlich mit ihm zu sprechen, Cig.; n. kaj, etwas auszuführen sich entschließen oder beschließen, Cig.; hudo n., Cig.; nakanjen greh, die Bosheitssünde, Cig.; nakanjen cilj, das vorgesteckte Ziel, C.; n. si, sich vornehmen, ogr.-C.; nakanjeno, geflissentlich, absichtlich, Jan., C.; — 2) n. komu, jemandem etwas anstellen, einen Streich spielen: temu jo še nakanim, Bes.; vem, da so mi ti hudirji nakanili, da ne bom nikdar več prav zdrav, Jurč.; s tožbo bi nakanil in napravil, da bi vi zaprti sedeli, Jurč.; — 3) n. se, sich anschicken, Cig.; — sich vornehmen, Cig. (T.); — nakanjen biti, gesonnen sein, Jan.; — na to je nakanjeno, es ist darauf angelegt, Cig.
nakljúčiti, -kljȗčim, vb. pf. 1) bewirken, verursachen: to mu je naključilo smrt, Cig.; — 2) n. se, zufällig geschehen, sich ereignen, Mur., Cig., Jan., Ravn., nk.; prilika se naključi, eine Gelegenheit bietet sich zufällig dar, Ravn.; sich ergeben: ako se naključijo kaki troški, Levst. (Nauk).
naklóniti, -klǫ́nim, vb. pf. 1) ein wenig beugen oder neigen, Mur., Cig., Jan.; naklonjen, geneigt, schief, Cig., Jan., Cig. (T.); naklonjena ploskev, eine schiefe Fläche, Cig. (T.); — n. se, sich verbeugen, Mur., Cig., Navr. (Let.), nk.; — sich neigen: dan se je naklonil, Trub.; — naklonjen biti, eine Anlage haben, inclinieren, Cig., Jan.; — 2) n. koga k čemu, jemanden zu etwas bewegen, bestimmen, Cig., Jan.; — n. si koga, jemanden für sich gewinnen, nk.; naklonjen komu, jemandem gewogen, Cig., Jan., nk.; — 3) n. komu kaj, zukommen lassen, verhängen; to mu je naklonilo smrt, das hat seinen Tod bewirkt, Cig.; kakor Bog nakloni, wie es Gott fügt, Cig.; — n. se, sich fügen, geschehen, Cig.; — nakloni se mi = nameri se mi, Fr.-C.
nakópati, -kǫ́pljem, (-kopáti, -pȃm), vb. pf. 1) eine gewisse Menge angraben; n. peska, zemlje za kako reč; — mit dem Karst oder der Haue aufladen, Mur.; — n. komu kaj, zuziehen; to mu je nakopalo bolezen, smrt; — n. si bolezen, nesrečo; n. si skrbi na glavo, sich Sorgen aufladen; — 2) aufgraben: n. prst ob drevesu, Cig.
nakrásti, -krádem, vb. pf. zusammenstehlen; raznega blaga n.; vse to je nakradel.
nalàšč, adv. eigens, mit Fleiß, mit Vorsatz, geflissentlich; to sem n. za njega naročil; n. najet človek; to je n. storil; — tudi: nȃlašč; — nam. navlašč; podstava: vlast.
namẹ́niti, -im, vb. pf. 1) zudenken, bestimmen: n. komu kaj; to je bilo tebi namenjeno, das war dir zugedacht; namenjena si zaročenca, Jurč.; vsak ima svojo kresnico, ki si jo izbere sam, ali mu jo namenijo mlajši, Navr. (Let.); — namenjeno mi je, es ist mir vom Schicksale bestimmt, beschieden; — 2) bestimmen: n. koga ali kaj za kaj; oče je mlajšega sina namenil za šolo, starejšega pa za dom; jutrišnji dan sem namenil za košnjo; — 3) sich vornehmen, in Aussicht nehmen; Bog je najprvo namenil človeka stvoriti v podobi žabe, Npr.-Kres; kakor namenil, tako storil, Jurč.; tudi: n. si; — 4) n. se, sich vornehmen; namenil sem se doma ostati; — n. se kam, einen Weg o. einen Gang zu machen sich vornehmen; letos sem se na Gorenjsko namenil, heuer gedenke ich nach Oberkrain zu gehen; namenjen biti kam, irgend wohin zu gehen gedenken.
napę́riti, -im, vb. pf. 1) mit einer Spitze o. mit Spitzen versehen: n. dreto, mit einer Borste versehen, C.; n. nit, einfädeln, C.; (n. iglo, einfädeln, Luče [Št.]-Erj. [Torb.]); n. grablje, Zähne am Rechen anbringen, C.; n. kolo, das Rad mit Speichen versehen, Cig.; z britvami n. kolo, Npes.-Glas.; n. zajca s slanino, den Hasen bespicken, Cig., Jan.; n. se, die Federn aufsträuben: purman se je naperil, Kr.; — tudi: človek se naperi, (bläht sich auf), Dol.; — 2) n. nogavico: splesti nekoliko začetnih vrst, da potem drug, ki še ni tako umetalen v tem delu, lehko dalje plete, Rihenberk-Erj. (Torb.); — n. obod = pripraviti ga za nadaljnje delo, Rib.; naperiti, das Gerippe für ein Geflecht (z. B. für einen Korb) herstellen, Kras; — n. strune, die Saiten beziehen, Cig.; — 3) richten: n. kopje, die Lanze einlegen, Cig.; — n. kaj zoper koga, etwas wider jemanden richten, BlKr.; — naperjen biti, gerichtet sein, Cig. (T.); dovtip, naperjen zoper kaj, Zv.; tožbo n., LjZv.; to vse je proti tebi naperjeno, Savinska dol.
napę́ti, napnèm, vb. pf. 1) spannen; lok, struno, n.; n. petelina na puški; — n. jo kam, irgendwohin eilen, laufen, Cig., C.; — n. vse žile, vse moči, alle Kräfte aufbieten; — n. koga k čemu, jemanden mit Strenge zu etwas vermögen, Cig., Fr.-C.; n. koga k delu, zur Arbeit anhalten, Zilj.-Jarn. (Rok.); — 2) aufblähen, aufschwellen; sapa je napela jadra; trebuh je napet; napelo me je; napet biti, kakor boben; — šobo, mrdo n., eine unwillige Miene machen, zu schmollen anfangen; napeto se držati, eine unwillige, zornige Miene zeigen, schmollen; — n. se, sich aufblähen, aufschwellen; jagoda se je napela; žile se mu napno, Jurč.; vrata so napeta od mokrote; — napeta cesta, eine convexe Straße, Levst. (Cest.); napeta tla, ansteigender Boden, Cig.; napeta ulica, Glas.; napeta pot, Erj. (Izb. sp.); — napeto gledati, stieren, vzhŠt.-C.; — napeta voda, das Hochwasser, Cig. (T.); hohe See, Jes.; viharji valove napno, Jap. (Prid.); — 3) jezo, srd, sovraštvo n. na koga, einen Groll, Hass gegen jemanden fassen, (Rok.); pravdo n., einen Process beginnen, Svet. (Rok.); n. obtožbo, DZ.; — zu besprechen anfangen: napeli smo zdaj to zdaj ono reč, Zora; — 4) n. koga = nabiti, natepsti, Notr.; n. koga s kamenjem, jemanden mit Steinen bewerfen, Z.
naplésti, -plétem, vb. pf. 1) eine gewisse Menge flechten; veliko jerbasov n.; — eine gewisse Menge stricken; deset parov nogavic n.; — 2) bekränzen: oltar n. z venci; lepo napletena podoba; — 3) zuwege bringen, zustande bringen, anzetteln, anstiften, einfädeln, Cig.; ženitev n., C.; — n. komu, einem arg mitspielen, Cig.; — na to je napleteno, es ist darauf angelegt, Cig.; — 4) durchprügeln, durchpeitschen, Z., Let.; — 5) n. jo kam, irgendwohin enteilen, Kr.
napǫ́titi,* -im, vb. pf. 1) anweisen, weisen; n. koga kam, do koga; n. na pravi pot, auf den rechten Weg bringen; n. blodnega na pravi pot, ogr.-C.; n. na civilno pravdo, auf den Civilrechtsweg weisen, DZ.; — 2) veranlassen, bewegen; to me je napotilo, da ...; — 3) n. se, sich auf den Weg machen, sich begeben; kam si se napotil?
napŕtiti, -pȓtim, vb. pf. auf den Rücken oder die Schultern laden, aufbürden, Cig., Jan., C.; n. komu butaro, koš (naramnik), breme, Cig.; kar si človek naprti, to nosi do smrti, Jan. (Slovn.); — žep je naprčen (= nabasan), jvzhŠt.
napùšč, -púšča, m. der Vorsprung (arch.), Cig.; der Dachvorsprung, das Vordach, V.-Cig., Jan., Gor.; že se sme to veža imenovati, kar je prav za prav le velik napušč, Zv.; — das Gesims, Cig., Šol.; stebrni n., das Säulengesims, Cig.; — skalni n., der Felsenvorsprung, Bes.; — ein dicker Stollen am Hufeisen, Levst. (Podk.); — tudi: nápušč.
naréči, -réčem, vb. pf. 1) einen Namen geben: n. kaj, Vrt.; — ernennen: n. beležnike, DZ.; n. v poslanca, zum Gesandten ernennen, Vrt., DZ.; — 2) ansagen: za danes je narečeno za to, für heute ist eine Tagsatzung dafür bestimmt, Svet. (Rok.).
naredíti, -ím, vb. pf. machen; n. novo toporišče sekiri; n. suknjo; n. iz zlata tele; narejene cvetlice, künstliche Blumen; n. šotor, ein Zelt aufschlagen; vozel n., einen Knoten schürzen; n. postavo; kaj si zopet naredil? was hast du wieder angestellt? veliko škode komu n.; — n. koga za kaj, jemanden zu etwas machen; — hudo n. koga, jemanden arg zurichten, Zv.; to nas je naredil! der hat uns mitgespielt! Gor.; — n. za kaj s kom, mit jemandem etwas abmachen, Cig., Jan., C.; — n. komu, einem etwas anzaubern, ihn verhexen; narejeno mi je; v svoji jezi mu je slepar naredil, da ga je hodila vsako noč mora tlačit, LjZv.; — bereit machen: naredi mi konja, Zilj.-Jarn. (Rok.); — verfügen, Mur., Cig., Jan., DZ.; — n. se, sich bilden, entstehen; mehurček, krasta se mu je naredila; — sich stellen: n. se hudega, jeznega; — n. se s kom, sich mit jemandem vergleichen, Svet. (Rok.).
narǫ̑be, adv. = na robe, verkehrt, umgekehrt; n. obrniti; — n. delati, verkehrt, nicht recht machen; n. razumeti, govoriti; vse gre n.; — to je n. svet, das ist eine verkehrte Welt; n. slika, ein verkehrtes Bild, Žnid.; — auf der Kehrseite; — umgekehrt, im Gegentheil.
naslẹdováti, -ȗjem, vb. impf. 1) nach einer Sache oder einer Person in der Reihenfolge kommen, folgen: zdaj nasleduje molitev, na blisk nasleduje grmljavica, ogr.-Valj. (Rad); — n. kaj: dober žitek nasleduje srečna smrt, C.; to biblijo so nasledovale mnoge druge, ogr.-Levst. (Rok.); — Nachfolger sein, folgen: n. koga ali komu, Mur., Met., nk.; — n. domovanje, zemljišče po svojega ujca smrti, erben, (naslẹ̑dovati) Levst. (Nauk); — hervorgehen Jan. (H.); — 2) nachgehen, fröhnen: n. svoje želje, nasladnost svojega telesa, C., ogr.-Valj. (Rad); nachfolgen, sich nach jemandem oder einer Sache richten, nachahmen, befolgen. Mur., Jan., Cig. (T.); Kristusa, njegove nauke n., kajk.-Valj. (Rad); — tudi: naslẹ̑dovati in náslẹdovati, kajk.-Valj. (Rad).
nasnováti, -snújem, vb. pf. anzetteln (vom Weber); — n. pesem, ein Lied ersinnen, Npes.-Pjk. (Črt.); to se vam je v pijanosti nasnovalo, dieser Gedanke kam euch im Rausch, LjZv.; — n. dnevnik, ein Tagebuch anlegen, DZ.; nasnovano delo, das inaugurierte Werk, Levst. (Močv.); anstiften, anzetteln: n. zaroto, Cig., Jan.
našeptáti, -ȃm, vb. pf. 1) eine Menge zuflüstern: vse to mi je našeptal; — 2) n. se, sich satt flüstern.
navzọ̑či, I. adv. 1) vor den Augen, vor die Augen, ins Gesicht: Bogu n., vzhŠt.-C.; vse navzoči pride, alles kommt ans Tageslicht, C.; n. priti, erscheinen, M.; persönlich erscheinen, C.; to je navzoči, das liegt vor den Augen, das ist offenbar, ogr.-C.; povedati komu n., jemandem etwas ins Gesicht sagen, hvaliti koga n., jemanden ins Gesicht loben, C.; — 2) anwesend: n. biti, anwesend, gegenwärtig, dabei sein, Mur., Cig., Jan., vzhŠt., ogr., nk.; — II. praep. c. gen. in Gegenwart, angesichts, Cig., C., Mik.; n. Boga, C.; n. vseh vernih, C. (Vest.); — govori se na vzhodu navadno: nazoči; prim. Vest. I. 56.
nìč, gen. ničę̑sar, 1) pron. nichts (v zanikanem stavku stoji nikalnica "ne" pred glagolom); nič večno ne trpi; ničesar ne pogrešam; nič ne pomaga; toda: iz ničesar ustvariti, Dalm.; k ničemur ni človek, er ist ein Taugenichts, C.; brez ničesar, ohne irgend etwas (ohne nichts); na nič spraviti (deti, dejati), zugrunde richten; na nič priti, zugrunde gerichtet werden; = v nič priti, Cig.; v nič iti, zugrunde gehen, Cig., Dol.; ali čemo biti, kar smo bili, ali bomo v nič, Vod. (Pes.); = pod nič iti: vse gre narobe, vse gre pod nič! Zv.; — v nič devati, herabwürdigen; — pod nič prodati, um einen Spottpreis verkaufen; = v nič prodati, BlKr.-M., Ravn.; to ni za nič, das taugt zu nichts; ta človek ni za nič; — za nič, um keinen Preis: za nič ne grem od doma; — (gen. ničę̑sa, Jan. (Slovn.), Levst. (Sl. Spr.); nȋčesa, vzhŠt.); — nič, indecl. nič ne pogrešam; iz nič ni nič; k nič spraviti, priti, BlKr.-M.; k nič biti, k nič deti, Levst. (Zb. sp.); pa mi kaj dajte, da ne bom brez nič, Jurč.; — 2) rabi v okrepčavanje nikalnice: gar nicht; nič nisem zadovoljen ž njim, ich bin mit ihm gar nicht zufrieden; nič se ne boj! habe gar keine Furcht! — (z izpuščenim glagolom) nič napačen mož! ein gar nicht übler Mann! — 3) nič, m. indecl. der Niemand, das Nichts: ta nič! Notr.; — prepotoval sem križem svet, a vendar sem ostal nič, Levst. (Zb. sp.); vražji nič, BlKr.-M.; za prazen nič se prepirati, Tolm.-Štrek. (Let.); (včasi se sklanja: nìč, gen. níča, Notr.; z ničem in hudičem vse pustiti, Jurč.); — (n. po vzgledu nem. "das Nichts": prazno nič, Bas.; nič je dobro za oči, das Nichts ist für die Augen gut, Cig.).
obračílọ, n. 1) die Wendung, Mur.; — der Wendeplatz: na obračilih, Z.; — 2) ein Feldmaß von unbestimmter Größe, V.-Cig.; — 3) die Anwendung, C.; — 4) die Fügung: božja obračila, Ravn.; hvaležni bodite Bogu za to ljubeznivo obračilo, Ravn.
obredíti 1., -ím, vb. pf. 1) in Ordnung bringen, fertig machen, C.; — 2) o. koga, communicieren, abspeisen, vzhŠt.-C., Mik., Npes.-Vraz; — 3) o. se, an die Reihe kommen: to se ponavlja več kot tridesetkrat, predno se obredijo vsi uradniki, Erj. (Izb. sp.); — 4) = obravnati, das Getreide durch Reitern reinigen, Savinska dol.
òd, I. praep. c. gen. kaže 1) pri besedah, ki pomenjajo kako ločenje, to, od česar se kdo (kaj) loči: von; duša se loči od telesa; od doma iti; šel je od nas; od sebe iti z voli, nach rechts die Ochsen lenken, jvzhŠt.; od strehe kaplja; delo gre od rok (geht vonstatten); odvrni vse hudo od nas; pritrgati si od ust, an seinem Munde ersparen, Cig.; od sebe dati glas, pismo, einen Laut von sich geben, eine Urkunde ausstellen; — rešiti od zlega, Met.-Mik.; očistiti od pregrehe, Ravn.-Mik.; nehati od dela, Ravn.-Mik.; n. od tožbe, Meg.-Mik.; n. od greha, Levst. (Rok.); od bolezni okrevati, Levst. (Rok.); — prostost od poštarine, Levst. (Nauk); — od kod (odkod)? woher? od tod, von hier; od tamtod, dort her, Cig., Jan.; od onod (ondod), von dorther; od daleč, von ferne her; vstane od kjer je sedel (= od tam, kjer), Levst.-M.; — 2) od česar je kaj oddaljeno: von; tri milje od Ljubljane; od šuma in napak sveta živeti, ferne vom Lärm und den Verkehrtheiten der Welt leben, Ravn.-Mik.; od rok, abwegs; unbequem gestellt oder gelegen; — 3) osebo, od katere kaj zahtevamo, dobimo, zvemo i. t. d.; von; izprositi od koga kaj; to imam od očeta; — 4) v prostoru, kje se začenja kaj: von; od prvega do zadnjega; od konca do kraja; od enega kraja do druzega; od kraja začeti, von neuem anfangen; — od hiše do hiše; od besede do besede; — 5) v času, kje se kaj začenja: von; od začetka, anfänglich; od mladih nog, von Jugend an; od petih do šestih, von fünf bis sechs Uhr; od zdaj, od sih dob (odsihdob), von nun an; od nekdaj, von jeher; od kar (odkar) svet stoji, seitdem die Welt besteht; — 6) primerjano osebo ali reč za komparativom: als; solnce je večje od zemlje; eden od druzega lepši, Cig.; večkrat od enok (= enkrat), ogr.-C.; letos smo bolj zdravi od lani, Z.; — 7) izvor kake reči: von; otroci od prve žene; ne jẹ́ se meso od vsake živali; duh od sena; izvirati od hudodelstva, DZ.; privolitve od deželnega zbora je treba, Levst. (Nauk); troški od občinskega užitka, Ausgaben, welche für das Gemeindegut zu bestreiten sind, Levst. (Nauk); — 8) tvarino, iz katere je kaj narejeno: von, aus, nk.; venec od trnja, Levst. (Rok.); od železa se jeklo izdeluje, Erj. (Min.); premog je nastal od organskih tvarin, Erj. (Min.); — 9) predmet govorjenju (v narodnem govoru): von; govoriti, pripovedovati od česa (v književnem jeziku: o čem); — 10) pri trpni obliki osebo, katera provzročuje dejanje: von; bil je od očeta tepen; — 11) posredni ali neposredni vzrok: von, vor; od lakote konec jemati; od ognja voda vre; drevo se šibi od sadja; od veselja, od strahu; od dolzega časa se mu zdeha; od starosti ne vidi, od žalosti ne spi, Levst. (Rok.): od toče, od paleža je sad tako slab, Levst. (Rok.); — sam od sebe, aus eigenem Antriebe, von selbst; — 12) način: von; od srca želeti kaj; von Herzen, herzlich wünschen; od škode biti komu; zum Schaden gereichen, Cig.; to je od sile, das ist zu arg; — 13) celoto, h kateri kak del spada: von; od nas nihče ni padel; pet od sto, fünf Procente; — pos. pri stvareh, ki so deli kake celote, takrat, kadar so ločeni od celote: ključ od vrat, kamba od jarma, osnik od kolesa, brada od sekire, Levst. (Zb. sp. IV. 132.); — 14) kraj, kjer se kaj godi; pojem oddaljevanja in oddaljenosti se je izgubil: od spodaj, od zgoraj, unterhalb, oberhalb (— nav. odspodaj, odzgoraj); meč od obeju platu oster, Trub.-Mik.; pišejo imena sv. treh kraljev na velika vrata od zunaj in od znotraj, Navr. (Let.); — II. praef. znači 1) oddaljanje, ločenje: oditi, weggehen, odvezati, losbinden, odgristi, abbeißen, odzebsti, abfrieren, odpreti, aufmachen, odkriti, aufdecken, odvaditi se, sich entwöhnen; — odžvižgati, odpiskati, = žvižgaje, piskaje oditi; — 2) nehanje, končanje: odkositi, odvečerjati, das Mittagsmahl, das Nachtmahl beenden; odcvesti, verblühen; zvon je odpel, die Glocke hat aufgehört zu tönen; — 3) vračanje dejanja z enakim dejanjem: odgovoriti, antworten; odpevati, respondieren; odpisati, schriftlich antworten; — postavljanje v prejšnji stan: odvihniti hlače, die aufgestreifte Hose wieder zurückstreifen; odviti, aufwickeln.
okọ̑, očę̑sa, n. 1) das Auge; pl. očę̑sa (oka, ogr., kajk.); očȋ, f. pl. das Augenpaar lebender Wesen, die Augen; več vidijo oči od očesa, Jan. (Slovn.); medlo oko, ein müdes Auge, Cig.; debelo o., das Glotzauge, Cig.; bistro o., ein lebhaftes Auge; vdrte oči, hohle Augen; krvavo oko, das Blutauge, Cig., C.; solzne oči, thränenfeuchte Augen; z vprtimi očmi, mit unverwandten Augen, Cig.; z golim očesom, z golimi očmi, mit bloßen, unbewaffneten Augen; = s praznimi očmi, jvzhŠt.; na oči, dem Augenscheine nach, Vrt.; na oči je kakor novo, LjZv.; = na oko, C.; na ọ̑kọ, Valj. (Rad); = po očeh, Cig.; na oko, nach dem Augenmaße: na o. preceniti, DZ.; = na oči, Cig.; = kakor oči kažejo, Cig.; na prve oči, auf den ersten Anblick, C.; na oko vzeti (dejati) koga, einen aufs Korn fassen, Cig.; na očesu imeti, auf dem Korne haben, Cig.; pod oči dobiti koga, jemanden zu Gesichte bekommen, Danj. (Posv. p.); pred očmi biti komu, jemandem vorschweben; izpred oči izginiti, aus den Augen schwinden; oko se je prijelo česa, das Auge haftet an etwas, Cig.; povsod oči imeti, auf alles achtgeben; oko (oči) imeti na kaj, ein Augenmerk auf etwas haben, Cig. (T.), DZ.; oči obračati v koga, jemandem Blicke zuwerfen, Cig.; o. vpreti v koga, jemanden mit den Augen fixieren, Cig. (T.); očesa ne zgeniti, mit unverwandtem Auge hinblicken; oči pasti, die Augen weiden; oči pobesiti, den Blick senken; = oči po sebi vreči, Ravn.; oči kam vreči, einen Blick irgendwohin werfen, jvzhŠt.; A mladenič na devico, Ona meče nanj oči, Levst. (Zb. sp.); z očmi streljati, feurige Blicke werfen, C.; vse se godi pod njegovim očesom (unter seiner Controle), Levst. (Močv.); oči komu obrniti na kaj, jemanden auf etwas aufmerksam machen, DZ.; oko imeti obrnjeno na kaj, einer Sache Aufmerksamkeit schenken, Levst. (Nauk); v oči biti, hervortreten, Cig. (T.); zelene rože preveč v oči mahajo, Jurč.; to je preveč na očeh, das ist zu auffallend, Svet. (Rok.); blisk oči vzame (jemlje), der Blitz blendet, C., Vrt.; svetloba oči jemljoča, Ravn.; iz oči v oči, von Angesicht zu Angesicht, Cig., Jan., C.; niti iz ọ̑či v ọ̑či nikogar ne pogleda, Jurč.; v oči povedati komu kaj, jemandem etwas offen, ins Gesicht sagen, C.; iz oči v oči povedati, offen sagen, V.-Cig., Jan.; iz oči (z oči) v oči psovati koga, Mik.; povedimo si resnico iz oči v oči, Levst. (Zb. sp.); dokoder oči neso, so weit das Auge reicht, LjZv.; za oči se zgrabiti, = zu weinen anfangen, C.; oči tiščati = weinen, Bas.; na oči komu kaj reči = v obraz povedati, Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.); imeti večje oči kakor želodec = mehr verzehren wollen, als der Magen verträgt, Cig.; dal bi mu oko iz glave = er gäbe ihm das Herz aus dem Leibe, Cig.; ne da mu več lepega očesa, er gönnt ihm keinen freundlichen Blick mehr, Ravn., LjZv.; ne dado jim dobrega očesa, Jap. (Prid.); imeti malo očesa za koga, jemanden ziemlich gerne sehen, Jurč.; — 2) slepa oka, die Schläfe, Mur.; — 3) kurje oko, das Hühnerauge (am Fuße); kurja očesa imeti na nogi; = žabje oko, Mur.; — 4) das Auge (auf der Karte, dem Würfel), Cig.; — 5) der Fingerringstein, C.; — rakova oka, die Krebssteine, C. (Vest.); — 6) das Auge (an den Reben, Bäumen u. dgl.), die Blatt- o. Blütenknospe; pl. očesa: vinska trta je pognala očesa, Ravn.-Mik.; (tudi: oka, trsova, drevesna oka, C. [Vest.]); — 7) die Narbe (im Ei), der Hahnentritt, Cig. (T.); — die Narbe (bei Hülsenfrüchten), der schwarze Keim (an den Bohnen), Cig.; — der Spiegel (zool.), Cig. (T.); — 8) die Masche (in Netzen, im Strickwerk), die Schlinge am Seil, V.-Cig.; oka v mreži, Zv.; — 9) rastline: volovsko o., die weiße Wucherblume o. Orakelblume (chrysanthemum leucanthemum), Cig., Jan., Tuš. (R.); — pasje o., das Flohkraut (pulicaria), Dict.; tudi: das Mückenkraut (inula conyza), C.; — hudičevo o., die Einbeere (paris quadrifolia), Z., C.; — kurje o., das Gauchheil (anagallis), Pjk. (Črt.); — ptičja očesa, die Becherblume (poterium polygamum), Josch; — mačje oči, das Sumpf-Vergissmeinnicht (myosotis palustris), Cig., Jan., Tuš. (R.).
òn 1., óna, onọ̑ (ónọ), pron. er, sie, es; on, der Mann, ona, das Eheweib (tako med prostim narodom drug o drugem govorita mož in žena); on, das Männchen, ona, das Weibchen bei Thieren (bes. Vögeln); acc. n. sing. "je": storite je tretjič, Dalm.; vzemi le-to dete in je doji, Dalm.; brzdam svoje telo in je v hlapčevanje silim, Schönl.-Met.; tako tudi nk. (sicer nav. "ga"); — v nikalnih stavkih more genitiv tega zaimena spremljati samostalnik, katerega se tiče zanikavanje: ni ga jezika, ni je besede, Ravn.-Mik.; Ni ga lasu na glavi več, Preš.; nimam ga človeka, ki bi me v jezero dejal, Ravn.-Mik.; tako tudi pri akuzativu v vzklikih: da jo nevoščljivost! da ga napuh! Ravn.-Mik.; (gen.: da je sestre! Met.-Mik.); — acc. f. sing. "jo" izraža nekak nedoločen objekt pri mnogih glagolih; potegniti jo kam, uganiti jo; Štirje jo godejo, Eden jo trobi, Npes.-K.; (menda po vplivu italijanščine; prim. capirla, Mik. (V. Gr. IV. 30.)); — stari acc. m. sing. "i(jъ)" se združuje z nekaterimi predlogi: predenj, nadenj, (= pred njega, nad njega) in: vanj, zanj, nanj, ponj (= v njega, za njega, na njega, po njega); (pomni: gre nad i, pade pred-i, Met.).
opravílọ, n. 1) das Geschäft oder die Beschäftigung, die einem obliegt; to ni mojega opravila, Met.-Mik.; to ne spada v moje o. (in mein Fach), Cig.; to je tvoje opravilo, das ist deines Amtes, Cig.; ves je v opravilih, er lebt dem Geschäfte, Cig.; o. imeti s kom (čim), mit jemandem (etwas) zu thun haben, Cig.; opravila komu da(ja)ti, jemandem Beschäftigung geben, Cig.; die Function, Cig., Jan., DZ.; cerkveno o., die kirchliche Function, der Gottesdienst; pravno o., ein Rechtsgeschäft, DZ.; kupčijsko o., ein Handelsgeschäft, DZ.; — 2) = oprava, der Anzug, Dol.-Cig., Dalm.
pà, conj. 1) veže stavke ali stavčne dele, ki so si v nekakem večjem ali manjšem nasprotju; aber; jaz delam, ti pa križem roke držiš; lovili so ga, pa ga niso ujeli; ubogi smo, pa pošteni; grda je, pa bogata; — vsi obmolknejo: tedaj pa vstane župan in začne govoriti; nato reče gospod otrokom: zdaj pa le idite! — ne pa, nicht aber, und nicht; čedno oblečen pridi, ne pa umazan in raztrgan! — doch! (v odgovoru na kako nikalno trditev); n. pr. ti nisi bil v cerkvi! — pa sem bil! doch! ich war in der Kirche! v poreku (im Nachsatze), nun so: če vina ne bo, bomo pa vodo pili; če si vedel, pa bi bil povedal; če nisem za te, pa me pusti! — druži se z vezniki: in, ali; in pa, und; dober prijatelj in pa star denar sta veliko vredna, Slom.-Jan. (Slovn.); ta kraj in pa raj! diese Gegend und das Paradies (sind gleich schön), Ravn.-Mik.; to in pa nič, das ist soviel wie nichts; ali pa, oder; ostani ali pa pojdi, kakor se ti ljubi; ena kupica vina ali pa dve, to človeku ne škoduje; — pa vendar, und doch; nima denarjev, pa vendar dobro živi; — 2) und; oče pa mati; jaz pa ti pa on; odide v hosto pa tam naseka drv; ne grem pa ne grem, ich gehe auf keinen Fall; ni ga pa ga ni, er kommt nun einmal nicht; — 3) v vprašanju: denn? kaj pa delaš? was machst du denn? — ali pa? wirklich? in der That? — kaj pa! kako pa! wie denn sonst! natürlich! freilich! (prim. kajpada); — 4) = zopet, wieder, na vzhodu; Bog pa reče Petru, Gott aber sprach wieder zu Petrus, Npr. (vzhŠt.)-Valj. (Vest.); neki večer je kralj Matjaž pa prišel k vili, Npr.-Kres; oni so Boga pa i pa izkušavali, ogr.-Valj. (Rad); (v tem pomenu je "pa" poudarjen v stavku); pa le (pà-le), wieder, Cig., jvzhŠt.; = pa li, Mik., Zora.
polǫ̑žje, n. die Lage, die Position, die Situation, Cig. (T.), C., SlN.; imenitnost temu mestu daje njegovo položje ob veliki reki, Erj. (Izb. sp.); udajte se v to položje, ki je! Jurč.
postrȃjati, -am, vb. impf. ad postrojiti; nachdienen: posel postraja, to je služi nekaj dni črez svoje leto, da nadomesti, kar je med letom zamudil (n. pr. z boleznijo), GBrda.
pǫ́t 1., f. et m. der Weg; po strmi poti hoditi, einen steilen Weg wandeln; na poti biti komu, jemandem im Wege, hinderlich sein; na pot priti, in den Weg treten; s poti (s pota) iti, dejati, aus dem Wege gehen, räumen; s poti (pota) mi je, es ist mir abwegs, es ist mir ein Umweg; s prave poti biti, irre sein, Cig.; svoj pot, in einem fort, Gor.; po bližnjem potu, auf dem nähern Wege; pot zgrešiti (grešiti), irre gehen, fehl gehen; p. pokazati, den Weg weisen; iti svojo pot, seines Weges gehen; hiteti kam z gladkim potom (direct), Levst. (Močv.); pot posoditi komu, jemanden begleiten (preprosto), Mur.-Cig., C.; pot pod noge vzeti, ubrati, sich auf den Weg machen (šaljivo); ta pot je na potok, na Savo, dieser Weg geht nach dem Bache, nach der Save, Cig.; vozna pot, der Fahrweg; stranska p., der Nebenweg; — po krivih potih, auf krummen Wegen (fig.); — druzega nema kakor pot, po kateri hodi, pa še tista ni njegova (največje siromaštvo), Kras-Erj. (Torb.); — poti, die Communicationsmittel, Cig. (T.); — die Bahn; solnčna p., die Sonnenbahn, Cig., Jan., Cig. (T.); — die Route, Cig.; prisilno odkazani p., die gebundene Marschroute, DZ.; — der Weg, den man macht, die Reise, der Marsch; na pot iti, verreisen: na poti biti, auf der Reise oder dem Marsche sein; srečen pot! glückliche Reise! vso pot, während der ganzen Reise, Ravn.; zmeraj je na potu, kakor sv. Jurij na konju, Dol.; po poti, mej potjo, s potjo, unterwegs; — božja (božji) pot, die Wallfahrt, die Kirchfahrt; iti na božjo (božji) pot, eine Wallfahrt unternehmen; tudi: der Wallfahrtsort: slavna božja pot; — križev pot, der Kreuzweg (eine kirchl. Andacht); — rakovo pot iti (hoditi), den Krebsgang gehen; — das Mal; ta (to) pot, diesmal; pet potov, fünfmal; — der Weg, der Ausweg, das Mittel; pot bom že našel, Cig.; upravni pot, der administrative Weg, DZ.; po tem potu, auf diese Art; po nobenem potu, auf keine Weise; po vsak pot, jedenfalls, C.; z gladkim potom odgovoriti, unumwunden antworten, Levst. (Zb. sp.); (pomni: krivim potem peljati = po krivem potu p., gre svojim potem, tem istim potem, Krelj-Mik.; z ravnim potem, Trub.-Mik.; pustil je ovce krivičnimi poti hoditi, Krelj; — pl. n. pǫ̑ta; pota grešiti, Dalm.; — pl. f. potȋ, ogr.-Valj. [Rad]).
pravíca, f. 1) das Recht; po pravici, mit Recht; po vsej pravici, mit vollem Recht; to ni po pravici, das ist ungerecht; (tudi: das geht nicht mit rechten Dingen zu); da po pravici rečem, um es beim rechten Namen zu nennen, richtig gesagt, eigentlich; — die Gerechtigkeit; kje je tu pravica? p. se trga, Unrecht reißt ein, Z.; pravica zahteva, die Gerechtigkeit erfordert es, pravico storiti komu, jemandem Gerechtigkeit widerfahren lassen; — die Befugnis; brez pravice, unbefugt, Cig.; pravico imam, ich habe das Recht; pravice iskati, sein Recht verfolgen, Cig.; kdo ti je dal pravico otroka tepsti? imeti kaj na pravici (n. pr. vodo), das Recht auf etwas (z. B. das Wafferrecht) haben, Jan.; ima vino na pravici, kolikor ga more piti, Levst. (Rok.); v mojo pravico se zaletuje, er geht mir ins Gehege, Mur.; v pravico hoditi komu, jemandem ins Gehege gehen, Jan.; dobiti pravico in veljavo, zur Rechtskraft gelangen, Levst. (Nauk); posilna p., das Zwangsrecht, DZ.; lastninska p., das Eigentumsrecht, Nov., nk.; vračilna p., das Wiedervergeltungsrecht, Cig.; volilna p., das active Wahlrecht, Cig.; oddajna p., das Veräußerungsrecht, Cig.; rešilna p., das Wiederkaufsrecht, Cig.; zastavna p., das Pfandrecht, DZ.; založna p., das Verlagsrecht, Cig.; domovinska p., das Heimatsrecht, Cig., nk.; skladiščna p., das Stapelrecht, Cig. (T.), DZ.; p. prvokupna, predkupna, das Vorkaufsrecht, DZ.; stovorna p., das Umschlagsrecht, DZ.; rodovinsko-utezna p., das Familieneinstandsrecht, DZ., i. t. d.; — pravica (= pravdanje) jẹ́ (= mnogo stane): poravnajva se, da ne bo pravica jedla, Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.); — das Certificat, die Licenz, Cerkljansko (Goriš.)-Štrek. (Let.);— 2) die Obrigkeit, das Gericht: pravica nam ni dala, Polžane (Ist.)-Erj. (Torb.); hajdi, pojdimo k pravici (na pravico)! BlKr.; pojdem k pravici = pojdem tožit, Levst. (Rok.); pritožbo vložiti do višje pravice, k višji pravici se pritožiti na kak ukaz, Levst. (Nauk); na božji pravici, vor Gottes Richterstuhl, Levst. (Zb. sp.); — na pravici ležati, auf der Bahre liegen, Poh., vzhŠt.; na pravico položiti, SlGosp.; — 3) prȃvica, die Erzählung, Rez.-Baud.; prim. pravca.
prẹ̑d, I. adv. 1) zuvor, vorher, früher; kdor pred pride, pred melje, Mur.; pred ali poslej, früher oder später, Cig.; Pred neznane Srčne rane Meni spati ne puste, Preš.; pred premisli, potlej stori! Z.; pred ta dan, pred to noč, pred ta večer, den Tag, die Nacht, den Abend zuvor, C., jvzhŠt.; — 2) = naprej: pred in pred grešiti, in einem fort fündigen, Krelj; — II. prèd, praep. A) c. acc. vor — hin; p. koga stopiti, postaviti kaj; pred sebe pustiti koga, jemanden vorlassen; — B) c. instr. vor; 1) v krajnem pomenu: pred kom stati; pred hišo sedeti; — 2) v pomenu prednosti: pred vsem, pred vsem drugim, vor allem, vor allem andern; — pred kom biti, dem Range nach vor jemandem sein; — 3) v časnem pomenu: pred smrtjo; p. nočjo, vor Nacht; pred solncem, vor Sonnenaufgang; pred tremi leti; pred malim, vor kurzer Zeit, Levst. (Rok.); = pred kratkim, Cig., Jan.; — III. praef. (po zgledu drugih jezikov, zlasti nemškega, proti svojstvu slov. jezika) vor-: predložiti, predstaviti; (z večine le v knjižnem jeziku); tako je soditi tudi iz takih glagolov izvedene samostalnike (n. pr. predčut, predpis), ali po njih zgledu napravljene (n. pr. predgovor).
pregrinjálọ, n. 1) = to, s čimer se kaj pregrinja: die Überdecke, Cig.; mrtvaško p., das Bahrtuch, Cig.; — 2) = zagrinjalo, der Vorhang, V.-Cig.; das Bettgehänge, Cig.; pl. pregrinjala, Draperien, Cig.
prevzę́tje, n. 1) die Übernahme; — 2) der Hochmuth, Cig., C., Dalm.; kaj se vam zdi ob takovem prevzetju? Krelj; tudi: prevzetjè: Kupico žvepla 'no smole: Pij, duša, to ti je zdaj prevzetje! Npes.-Vraz.
pripǫ̑na, f. 1) = to, s čimer se kaj pripenja: die Heftel, Cig.; die Schnur, das Band, C.; der Schuhriemen, C.; — = pripon, der Spannstrick, um die Vorderfüße der Pferde auf der Weide zu fesseln, Cig.; — 2) to, kar se pripne: to, kar se za vozom pripne, da se za njim vleče, n. pr. drevo, da ni treba zavirati, C.; — das Suffix (gramm.), Jan., C.
pripravílọ, n. = to, kar si kdo pripravi, das Erworbene; — das Erzeugnis: oblačilo iz domačega pripravila, C.
pristȃva, f. 1) der Meierhof, das Landgut, Meg., Dict., Mur., Cig., Jan., Schönl., Jap.-Valj. (Rad), nk.; jaz sem pristavo kupil, Krelj; v predmestjih so vrti, pristave, Hip. (Orb.); "to je grad in pristava!" (to je vse!): tako se reče, kadar je česa (n. pr. pridelka) malo Notr.-Let.; tudi: prístava: Na polju stoji pristava, Prelepa nova pristava, Npes.-Vraz; — 2) = sinus (math.), Jan., Cig. (T.); (po češ.).
réči, réčem, vb. pf. 1) sagen; ne bodi grdo reči, mit Verlaub zu sagen, Str.; = ne bodi grdo rečeno, jvzhŠt.; pa ne bom rekel, doch ich will nicht sagen; recimo, sagen wir, nehmen wir an; — heißen (befehlen): rekel mi je vode prinesti; kdo ti je rekel to storiti? kako se temu reče? wie heißt dies? — rečeni, der genannte, der erwähnte; po rečenega strokovnjaka oceni, Navr. (Let.); — rekǫ́č, sagend: indem er (sie) sagte(n), mit folgenden Worten; zahvalil se jim je rekoč: —; to je rekoč, das ist, als wollte er sagen, Krelj; kratko rekoč, kurz gesagt, Krelj; tako rekoč, so zu sagen, gleichsam; — rekši, in der Meinung, Mik.; — rekše, das ist, nämlich, nk.; — 2) einen Schall von sich geben: kako je reklo v oblakih? Z.; "resk" je reklo, in hlače so bile raztrgane, jvzhŠt.
rȋsa 1., f. 1) der Luchs, Meg., Mur.; (das Weibchen), Frey. (F.); pikasta risa, das fleckichte Panterthier, Hip. (Orb.); — 2) kozje ime, Erj. (Torb.); — 3) der Steinschlüpfer (lithobius sp.), (napada druge živali, n. pr. muhe, pajke itd., zaradi česar ima to ime), Trenta-Erj. (Torb.).
srcę̑, n. 1) das Herz; srce bije, tolče, utriplje, das Herz schlägt, pocht; — 2) das Innere des Menschen, sein Empfinden und Denken, das Herz; srce se mi trga, Jan.; srce me boli, srce mi poka, es blutet mir das Herz, Cig.; srce mi stiska, es wird mir enge ums Herz, Cig.; srce se mi topi od veselja; k sȓcu si gnati, sich zuherzen nehmen, Dict., Dalm.; to mu sega do srca; to ga v srce boli, bode, pekli, das wurmt ihn im Herzen, Cig.; kako ti je pri sȓcu? wie ist es dir zumuthe? iz sȓca rad, herzlich gern; iz vsega (celega) srca želeti, vom ganzen Herzen wünschen; imeti koga pri srcu, jemandem geneigt sein, C.; česar je polno srce, rado iz ust gre, wovon das Herz voll ist, geht der Mund über, Mur., Cig.; kar mu je na srcu, to mu je na jeziku, er trägt sein Herz auf der Zunge, Cig.; kar od srca pride, se srca prime, was vom Herzen kommt, geht zum Herzen, Cig.; že velja, kamor srce pelja (tako govori, kdor komu napije), Mur.; — das Gemüth, die Gemüthsart; dobro srce imeti, biti dobrega srca; ima trdo srce kakor kamen; mehko, junaško, očetovsko srce; veselo srce pol zdravja, lustiger Muth macht gutes Blut, Cig.; — der Muth; s. izgubiti, den Muth verlieren; s. mu je upadlo, s. mu kopni, der Muth ist ihm gesunken, Cig.; s. komu delati, storiti, jemandem Muth machen, Cig., Jan.; = s. dajati, Jsvkr., Bas.; s. si delati, storiti, sich Muth machen, Cig., Jan.; s. si vzeti, sich ermuthigen, Muth fassen, Cig., C.; s. vzeti, jemati komu, entmuthigen, Cig., C.; srce se komu podre, jemand wird kleinlaut, Jan.; srce komu podirati, jemanden entmuthigen, Cig.; — 3) der (die) Liebste: srce moje! mein Herzchen! — 4) der Mittelpunkt (einer Thätigkeit), Cig., nk.; — 5) das Herz im Kartenspiel; — 6) ein herzförmiges Naschwerk; — 7) der Kern der Salat- und Kohlhäupter, Cig.; — = stržen, das Baummark, C.; — das Kernholz, Cig., C., Gor.; — otlina sredi ogelne kope, kjer oglar zaneti ogenj in zapali kopo, der Quandelraum, Mune v Čičih-Erj. (Torb.); — der Eikern, die Narbe, Cig., Gor.
strẹ́či, strẹ́žem, vb. impf. 1) aufpassen, lauern; uro na uro naj bi stregla, kdaj boste prišli, Jurč.; s. koga, Cig.; smrt me streže z lokom, Kast. (Rož.); tolovaji popotne ljudi strežejo, Levst. (Zb. sp.); stregli so ga, man hat nach ihm gefahndet, Z.; s. zajca, jelena, Cig.; lovec medveda streže, Ravn.-M.; ljudi streže, da za vino dajo, Dol.; s. na koga, Dict., Cig., C., Trub., Dalm.; na škrjance streč iti, auf den Lerchenstrich ausgehen, Cig.; mačka na miš streže, Polj.; pod mizo na drobtinice s., Krelj; s. na priložnost, Cig.; s. na izkušnjave, Krelj; — 2) aufzufangen suchen, auffangen: žogo s., Cig.; spuščajo po vodi vence, ki jih strežejo mladeniči, Navr. (Let.); vodo s., Wasser auffangen, Cig.; — 3) erwarten: gremo očeta streč, Mik.; s. česa, C.; stregel je kraljestva božjega, Krelj; — 4) achthaben, beobachten, bewachen, Jan.; s. koga, C.; s. na koga: z očmi je stregel nanj, Lašče-Levst. (M.); tolpa otročajev je z lačnimi pogledi stregla po mesu, LjZv.; s. na kaj, auf etwas achtgeben, Cig., Jan.; lauschen: s. na besede, C., M.; — 5) trachten: s. komu na život, jemandem nach dem Leben trachten, Dalm.; s. po življenju, Cig., Jan., Ravn.-Mik.; s. po čem, nach etwas trachten, Cig.; — 6) bedienen: pri mizi s.; pri maši s., ministrieren; = k maši s., C., Jsvkr., LjZv.; — Handlangerdienste leisten, Cig.; s. koga: krovca s., M.; zidarja s., C.; s. komu: zidarjem s., Cig.; v roke komu s., jemandem hilfreiche Hand leisten, Cig.; — aufwarten, bedienen: s. komu, Mur., Cig., Jan.; bolniku s., den Kranken pflegen; kakor se mi streže, tako mi kosa reže, Npreg.-Jan. (Slovn.); s. si s kako rečjo, sich einer Sache bedienen, Cig.; s. si, sich gütlich thun, Jan.; dobro si s., Meg.; — nachgehen, fröhnen: s. mesu, poželenju, veselju; svoji volji s., dem Hange nachgehen, Jan.; trebuhu s., Rog.-Valj. (Rad); — s. čemu, einer Sache obliegen, Guts., Jan.; službi s., den Dienst verrichten, Kast. (N. c.); na Francoskem strežejo vinogradom (wird viel auf Wein gebaut), Cig.; richtig behandeln: anti veš, kako se taki reči streže, Levst. (Zb. sp.); — 7) frommen, wohlbekommen, Jan.; to mu dobro streže, Mur., Cig.; — günstig sein: sreča mi streže, Danj. (Posv. p.); — tebi dobro streže, du bist gut daran, Cig.; vinogradom letos streže, die Verhältnisse sind heuer für die Weingärten günstig, C.; — 8) s. se, zusammenpassen, Cig.; zusammenstimmen (von Musikinstrumenten), Cig.; njih želje se strežejo, sie begegnen sich in ihren Wünschen, Cig.
ščȃvje, n. 1) der Sauerampfer, Erj. (Torb.); der Riesenampfer (rumex hydrolapathum), Medv. (Rok.); (die Grindwurz [rumex acutus], Cig., Jan., Hlad.); — 2) das Kräuterich von Rüben, Möhren u. dgl., Cig., Št.; to ščavje bomo še danes populili, Erj. (Izb. sp.); gnati, iti v ščavje, ins Kraut wachsen, Cig.; — 3) das Spülicht, Mik.; — prim. ščav.
štẹvénje, n. 1) das Zählen, Z., M., Vod. (Izb. sp.); — die Rechnung, C.; to ni v števenju, to ne pride v števenje, Polj.; — 2) die Zahl, Z., Trub., Krelj, Rog., Jsvkr.; š. izvoljenih, Kast., Skal.-Let.; tvojih grehov je brez števenja, Bas.; dvanajst števenja, zwölf an der Zahl, Vrt.; — veliko na števenje, der Zahl nach viel, Polj.
zaslanjálọ, n. to, s čimer se kaj zaslanja: die spanische Wand, Cig.; — ein Deckwerk zum Schutze abhängiger Ufer, Cig.
zatikálọ, n. 1) to, s čimer se kaj zatika: der Riegel, Z.; — die Spindellappe der Uhrmacher, Cig.; — 2) der Lückenbüßer, Jan. (H.).
zavẹ̑tje, n. der Schutz gegen den Wind; ein windsicherer Ort; drevo stoji v zavetju; — die vom Wind abgewandte Seite des Schiffes, das Lee, Cig.; — (fig.) die Zuflucht, der Zufluchtsort; z. grešnikov; pravičen človek ima zavetje v smrti, Ravn.-Valj. (Rad); — to je zdaj v zavetju (= na varnem), Svet. (Rok.); — der Schutz; zavetja iskati pri kom; v zavetje ptičem, koristnim zemljedelstvu, imamo zakon, Levst. (Nauk); — zavẹtjè, kajk.-Valj. (Rad).
zvonílọ, n. 1) das Läutwerk: die Glockensignalvorrichtung, DZ.; — die Thurmglocken, Jan.; — das Schlagwerk in der Uhr, Cig.; — 2) das Geläute; tu imate lepo zvonilo; to je bilo zvonila, ko se je škof pripeljal! Polj.; veter z. odnaša, da se nič ne sliši, Polj.; mrliško z., das Todtengeläute, Cig.; ob jutranjem zvonilu, C.; soglasno z., C.; s petjem in zvonilom koga pokopati, Cig.
žę́nšče, -eta, n. das Weiblein: kako ženšče je to! Zv.
žúlj, m. 1) die Schwiele; žulji se mi delajo na rokah; — to so moji žulji, das habe ich mir durch Arbeit erworben, Cig.; iz svojih žuljev koga rediti, Z.; — 2) ein langsamer Mensch, vzhŠt.; — 3) vsaka ostra, bodljiva rastlina n. pr. scolymus, cirsium, carduus, eryngium, xanthium, Ist.-Erj. (Torb.); pos. die Ackerdistel (cirsium arvense), Zemon (Notr.)-Erj. (Torb.); — tudi: žȗlj.