apátičen -čna -o prid. (á) ki je duševno otopel, brez volje; brezčuten, top: apatičen bolnik;
mož je popolnoma apatičen;
biti, postati apatičen za vse / z apatičnim izrazom je gledala v strop; apatičen obrazapátično prisl.: apatično strmeti predse
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
bazilísk -a m (ȋ) - 1. v orientalski mitologiji kači podobno bitje, ki ubija s pogledom: glava z očmi baziliska; gleda kot bazilisk
- 2. zool. tropski kuščar, ki živi v Srednji Ameriki, Basiliscus: bal se je gadov, baziliskov in druge golazni
- 3. v srednjem veku velik top: za napad niso imeli niti dovolj vojaštva niti baziliskov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
bêrta -e ž (ȇ) v zvezi debela berta težek nemški top iz prve svetovne vojne: nemška debela berta je bruhala granate na mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
bombárda -e ž (ȃ) nekdaj top s kratko cevjo, sprva za kamnite krogle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
bréda -e ž (ẹ̑) težka strojnica ali lahki top italijanskega izvora: oglasila se je breda;
obstreljevati z bredo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
brezizrázen -zna -o prid. (á ā) ki ničesar ne izraža: brezizrazen in top obraz;
njegov pogled je bil brezizrazen;
brezizrazne oči;
brezizrazne poteze na obrazu // redko neizrazit, medel: brezizrazna barva; umetniško brezizrazno delo / brezizrazna sivinabrezizrázno prisl.: brezizrazno gledati, govoriti; vloga je bila podana brezizrazno in brezbarvno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
brisálo -a s (á) kar se rabi za brisanje: za brisalo je porabil košček obleke;
z brisalom čistiti top;
brisalo za peresa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
citadéla -e ž (ẹ̑) osrednji del trdnjave ali mesta, pripravljen za samostojno obrambo: s citadele je neprenehoma grmel top;
poveljnik citadele;
pren. parlament je takrat nehal biti citadela buržoazije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
daljnostrélen -lna -o prid. (ẹ̑) ki strelja na veliko daljavo: daljnostrelni top / daljnostrelne rakete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
dêsktop -a m (ȇ) navidezna delovna površina grafičnega uporabniškega vmesnika na računalniškem zaslonu z ikonami; namizje: urejati ikone na desktopu; Datoteko s sporočilom je priročno shraniti kar na namizje (desktop) E ← agl. desktop, okrajšano iz desktop computer 'namizni računalnik', iz desk 'pisalna miza' + ↑tòp
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
dolgocéven -vna -o [u̯g] prid. (ẹ̑) ki ima dolgo cev: tlačil je tobak v svojo dolgocevno pipo / dolgoceven top; dolgocevna puška
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
domèt -éta m (ȅ ẹ́) - 1. razdalja, ki se doseže pri streljanju ali metanju: rakete z dolgim dometom; domet topov je bil prekratek; top z dometom osem tisoč metrov
// razdalja, do katere kaj deluje, učinkuje: novi radijski oddajniki so občutno povečali domet radijskih postaj - 2. oddaljenost, v kateri se da kaj doseči z izstrelkom ali vrženim predmetom: ušel je iz dometa strojničnega ognja; psi so se pripodili na domet kamna; biti v dometu topov
- 3. publ. dosežek, uspeh: novi film je režiserjev najvišji domet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
falkonét -a m (ẹ̑) nekdaj lahek top z gladko cevjo: streljanje s havbicami, možnarji in falkoneti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
glúh -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) - 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro
- 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam
- 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem
// knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih
// ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha tišina - 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top
- 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino
- 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo
// gluha zemlja nerodovitna
● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati
♦ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge
glúho prisl.: gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali
glúhi -a -o sam.: zavod za gluhe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
harpúna -e ž (ȗ) - 1. suličasta priprava na vrvi za lov večjih morskih živali: zadeti kita s harpuno; top za izstrelitev harpune
♦ rib. eksplozivna harpuna ki ima v konici eksplozivni naboj - 2. kovinska palica z vrvico in ostmi za podvodni ribolov: podvodna puška s harpuno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
harpúnski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na harpuno: harpunska vrv / harpunski top top, s katerim se izstreli harpuna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
indiferénten -tna -o prid. (ẹ̑) - 1. ki do določene stvari, pojava nima, ne kaže odnosa, neopredeljen: do tega vprašanja je indiferenten; kljub prigovarjanju je ostal indiferenten; narodno, politično indiferenten / indiferentna barva neizrazita, medla
// ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj; ravnodušen, nezavzet: do vsega dogajanja je indiferenten; postal je top in indiferenten za vse - 2. knjiž. nepomemben, postranski, nebistven: prizor je sicer zanimiv, za razplet drame pa indiferenten; problem je za nas popolnoma indiferenten
♦ bot. geotropično indiferenten ki raste ne glede na smer delovanja težnosti; farm. indiferentna snov snov brez zdravilnega učinka; fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; rel. versko indiferenten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kalíber -bra m (í) - 1. navadno s prilastkom notranji premer cevi ali premer izstrelka pri strelnem orožju: kaliber puške; novi top ima večji kaliber / krogla kalibra 7,9 mm; top kalibra 75 mm / kaliber cevi
- 2. ekspr., s prilastkom stopnja glede na kvaliteto; pomen, vrednost: bil je politik velikega kalibra / v mestu delujejo vohuni največjih kalibrov / to je človek drugačnega kalibra / miličniki so prijeli dva težja kalibra huda kriminalca
- 3. strojn. natančna priprava brez gibljivih delov, s katero se preverja ustreznost mer kakega predmeta: potisniti kaliber v cev / navojni kaliber
- 4. teh. odprtina med valjema, ki daje valjanemu, vlečenemu izdelku natančno obliko, mero: kalibri za tirnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kanón -a m (ọ̑) - 1. pog. top: streljajo s kanoni; grmenje kanonov; natreskan, pijan kot kanon
- 2. nav. mn., nekdaj škornji z visokimi, trdimi golenicami, zlasti kot obuvalo duhovnikov: svetli kanoni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
kartéča -e ž (ẹ̑) nekdaj topovski naboj, napolnjen z jeklenimi kroglicami: vložiti kartečo v top
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
laptop -a cit. [lêptop] in lêptop -a m (ȇ) osebni računalnik, ki v enem ohišju združuje vse enote namiznega računalnika, lahko deluje na polnilne baterije in se da prenašati; prenosnik, prenosni računalnik: Laptop je postal za študente že kar obvezna oprema | V mojem naročju počiva dobri stari leptop, prenosni računalnik, ki ga uporabljam samo še za popotovanja E ← agl. laptop iz lap 'naročje' + ↑tòp
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
lombárda -e ž (ȃ) nekdaj top s kratko cevjo, sprva za kamnite krogle; bombarda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
lúnta -e ž (ȗ) voj., nekdaj vžigalna vrvica pri puški, topu: top s prižgano lunto / puška na lunto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
málokalíbrski -a -o prid. (ȃ-í) šport., voj. ki ima v svoji vrsti najmanjši kaliber: malokalibrski top;
malokalibrska puška;
malokalibrsko orožje / prvenstvo v malokalibrskem streljanju v streljanju z malokalibrskim orožjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
minometálec -lca [tudi u̯c] m (ȃ) - 1. vojak, izurjen za ravnanje z minometom: artileristi in minometalci
- 2. minomet: zaplenili so top in tri minometalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
nabásati -bášem tudi -básam dov., tudi nabasájte; tudi nabasála (á ȃ) nav. ekspr. - 1. napolniti, natlačiti: nabasati nahrbtnik; nabasal si je pipo in kadil / nabasati zvezke v torbo
- 2. napolniti orožje z naboji; nabiti: nabasati puško, top
nabásati se pog. - 1. natlačiti se: nabasali smo se v avtobus
- 2. zelo se najesti: nabasati se ajdovih žgancev
nabásan -a -o: vlak je bil zelo nabasan; nabasana aktovka; nabasana puška
● pog. pijače niso dobili, ker so bili že preveč nabasani pijani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
nabíjati -am nedov. (í) - 1. s tolčenjem, udarjanjem spravljati na kaj: čevljar nabija čevelj na kopito; nabijati obroče na sode / sodar že ves dan nabija škafe
// pritrjevati kam, na kaj, navadno z žeblji: nabijati obešalnike na zid; ves dan že nabija podkvice na čevlje / plezal je počasi, ker je sproti nabijal kline zabijal
// nabijati žeblje na steno - 2. s tolčenjem, udarjanjem polniti kaj: nabijati kalup s peskom / nabijati vrtine za streljanje
// polniti orožje z naboji: vojaki so nabijali in streljali; nabijati puško, top / možnarje zna samo on dobro nabijati - 3. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: nabijati beton, zemljo
// s tolčenjem, udarjanjem delati kaj iz česa: nabijati ilovnato steno / nabijati tla s tolkači - 4. ekspr. močno streljati: iz oklopnega vlaka so nabijali za njimi; topovi nabijajo že ves dan
- 5. ekspr. (zelo) slišno, navadno enakomerno tolči, udarjati: dež nabija na okna, po oknih; nekdo je s pestmi nabijal po vratih / bobni in činele nabijajo že vso noč / slabš. cele dneve nabija po klavirju igra
// srce mu je od razburjenja nabijalo v prsih močno tolklo, bílo
// redko tepsti, pretepati: fantje so smeli prestopnike nabijati po mili volji - 6. ekspr. dvigati, višati: nabijati cene; normo jim nabijajo, plač pa ne zvišajo / nabijajo nove in nove davke nalagajo, predpisujejo
- 7. elektr. elektriti: nabijati ebonitno palico; tam se delci negativno nabijajo / nabijati baterijo z enosmernim tokom polniti
● nar. zvonovi nabijajo k prazniku zvonijo, pritrkavajo; brezoseb., ekspr. popravljal je strelovod, ko je najbolj nabijalo treskalo; ekspr. ves dan nabijajo tarok igrajo; ekspr. otroci vsako popoldne nabijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet; nar. dolenjsko prehladil se je in zdaj nabija cele noči kašlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
nabíti -bíjem dov., nabìl (í ȋ) - 1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti na kaj: nabiti obroče na sod / nabiti kadi, škafe
// pritrditi kam, na kaj, navadno z žeblji: obešalnik je nabil na vrata; nabiti oglas na oglasno desko / nabiti kožo, usnje na lesen okvir / nabiti žeblje na steno - 2. s tolčenjem, udarjanjem napolniti kaj: nabiti kalup / jašek so nabili z gramozom
// napolniti orožje z naboji: nabiti puško, top - 3. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: nabiti beton, ilovico
// s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj iz česa: stene nabijejo iz blata / nabiti tla - 4. nav. ekspr. zelo napolniti: vse žepe si je nabil; listnico je nabil z bankovci / program so preveč nabili ima, vsebuje preveč točk, sestavin
- 5. ekspr. natepsti, pretepsti: tako te bom nabil, da si boš za vselej zapomnil; skoraj vsak dan nabije otroke
// premagati: naši so Nemce spet nabili - 6. ekspr. dvigniti, zvišati: cene so spet nabili / nabiti carino na blago; nabiti visoke davke naložiti, predpisati
- 7. elektr. naelektriti: z drgnjenjem nabiti površino stekla; plošči kondenzatorja se nabijeta, ko ju zvežemo s poloma / električno nabiti kovino
● pog., ekspr. nabili so mu petnajst dni zapora obsodili so ga; žarg., teh. nabiti računalnik (s podatki) dati, vložiti v računalnik podatke
♦ voj. nabiti puško, revolver pripraviti s strelivom napolnjeno puško, revolver za streljanje
nabíti se ekspr. zbrati se v velikem številu, v veliki množini na enem mestu, prostoru: zvečer so se gostje nabili v dvorano; na peronu se je nabilo veliko ljudi; nabiti se k vratom, na kup
nabít -a -o: avtobus je bil zelo nabit; lepak je nabit na vratih
● ekspr. ozračje na sestanku je bilo nabito z elektriko napeto; prisl.: nabito poln nahrbtnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
naravnávati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: naravnaval je gube na zavesi; naravnava si ruto / naravnavati izpahnjeno nogo
- 2. delati, da kaj pravilno, ustrezno deluje: naravnavati kosilnico / naravnavati gumb za glasnost / naravnavati širino brazde
- 3. delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer: naravnavati daljnogled proti oddaljeni skupini ljudi / redko naravnavati top namerjati
// delati, da dobi kaka dejavnost določeno vsebino: naravnavati pogovor na to vprašanje; k temu cilju je naravnavala vse svoje želje
● ekspr. ljudem so se postopoma naravnavala hrbtišča postajali so bolj samostojni, odločnejši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
nèizrazljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) - 1. ki se ne da izraziti: ob teh besedah ga je obšel čuden, neizrazljiv občutek; neizrazljivo čustvo
- 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neizrazljiva ljubezen je bila v njenih besedah; neizrazljiva očarljivost njegovega vedenja
● njen pogled je top, neizrazljiv brezizrazen
nèizrazljívo prisl.: bil je neizrazljivo lep dan; sam.: poskušal je izraziti nekaj neizrazljivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
nêsti nêsem nedov., tudi nesó; nésel nêsla (é) - 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in hoditi: nesti kovček; nesti naročje drv; nesti zastavo na čelu sprevoda; ker otrok ni mogel hoditi, ga je oče nesel; nesti na glavi, hrbtu; nesti na nosilih, v košu; daleč, hitro, težko nesti / lisica je nesla v gobcu kokoš
// dov. in nedov. tako držati kaj in iti kam z določenim namenom: nesi jim malico; nesi mu podpisat; nesti otroka k zdravniku; nesti na trg; nesti aparat v popravilo; pog. nesti denar na banko v banko
// pog. knjigo moraš nesti nazaj vrniti - 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
- a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok ga je nesel v vrtinec; valovi so nesli čoln proti skalam; veter nese pesek tudi po več sto kilometrov daleč; ekspr. množica ga je kar nesla po trgu; pesn. kam te, lastovka, nesejo peruti kam letiš
// knjiž. veter je nesel glasove po gozdu - b) da kaj prihaja kam: veter jim je nesel prah v oči; brezoseb. vso pot ji je neslo dež v obraz / ekspr. letalo jih je neslo v domovino
- 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom
- a) povedati mu kaj: nesem mu veselo novico, da se je vrnil sin; nesti komu sporočilo / nesi mu pozdrave
- b) dati mu kaj: dala mu je poljub in mu rekla, naj ga nese sinu / vznes. partizani nesejo prostost še neosvobojenim bratom
- 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kam gre: sama kljubovalnost ga je nesla v takem vremenu v planine; nemir ga je nesel v svet; le kaj ga nese k sosedu / brezoseb.: že večkrat ga je neslo v tujino; kam te je pa neslo tako hitro kam si šel, hitel
- 5. dov. in nedov., s prislovnim določilom narediti, da pride kaj na določeno mesto: nesti kozarec k ustom; nesti žlico v usta; nesti si tobak pod nos / knjiž. nesla si je roke pred oči in zajokala
- 6. s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je delovanje česa tako, kot nakazuje določilo: puška, top nese daleč, previsoko / njegov daljnogled malo nese / žarg., šport. ta skakalnica dobro nese omogoča dolge, varne skoke
- 7. pog., navadno s prislovnim določilom biti boljši, sposobnejši: kot govornik nese vsakega advokata; pri delu nese vsakogar / ni več mlada, vendar nese vsako dekle je lepša, privlačnejša
// Kolumba so za pet stoletij nesli Vikingi prehiteli - 8. pog. dajati, prinašati korist: gostilna, obrt dobro nese; brezoseb. ni mu dovolj neslo, pa je pustil / to nese lepe dobičke
- 9. pri perutnini izločati jajca: jarčke so začele nesti / nesti debela jajca
● redko leseni most bo težko nesel tako težo vzdržal; ekspr. moral je popustiti, sicer bi ga nasprotniki nesli premagali; spravili v neugoden, slab položaj; noge nesejo ekspr. noge ga več ne nesejo ne more več hoditi; ekspr. naj gre, kamor ga noge nesejo kamor hoče; ekspr. šel je, kamor so ga noge nesle brez naprej določenega cilja; ekspr. teci, kolikor te noge nesejo kolikor hitro moreš; ekspr. kamor oči nesejo, so sama polja vse naokrog; star. pesmi bodo nesle tvojo lepoto po deželi razširjale, razglašale; jahali so, kot bi jih nesel veter zelo hitro; ekspr. to te bo neslo ne boš uspel; ne boš utegnil opraviti dela; pog., ekspr. spet neseš glavo, kožo naprodaj se izpostavljaš smrtnim nevarnostim; pog., ekspr. slišal je kričanje, pa je nesel nos k oknu je pogledal skozi okno; ekspr. problem sem nesel s seboj na počitnice mislil sem nanj tudi na počitnicah; žarg., šport. nesti tekmece za šest točk premagati s šestimi točkami; pog. lepo doto je nesla od hiše dobila; vznes. jutri ga bodo nesli k večnemu počitku ga bodo pokopali; ekspr. nesti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; pog. če ga bo celo noč tako neslo, nas bo do jutra zametlo če bo tako snežilo; pog., ekspr. dosti ga nese spiti more mnogo alkoholne pijače, ne da bi se upijanil; ekspr. pojdi že, bog te nesi izraža nejevoljo, nestrpnost
nêsti se s prislovnim določilom - 1. ekspr. ponosno, samozavestno iti, stopati: glej ga, kako se nese; vzravnano se je nesla mimo fantov / konja sta se mogočno nesla skozi vas
- 2. knjiž. premikati se, gibati se: balončki so se nesli čez mesto; po nebu se nese temen oblak / le kam se nese jata vran leti; ladja se nese na odprto morje plove, plava
// širiti se, razširjati se: glasovi so se nesli čez reko; vonj akacij se nese po ravnini / žalostna novica se je nesla po vsej deželi / to je njegova mati, se je neslo od ust do ust
nesóč -a -e: zadel se je v natakarico, nesočo dva vrčka piva
nesèn tudi nešèn -êna -o: odložiti neseno stvar; z vetrom neseno listje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
nètrzájen -jna -o prid. (ȅ-ȃ) voj., v zvezi netrzajni top top, ki deluje po reakcijskem principu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
obtolčenína -e [ou̯] ž (í) med. poškodba tkiva zaradi udarca ob top predmet: obtolčenina možganov;
obtolčenina na kolenu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
odgovoríti -ím dov., odgovóril; nam. odgovôrit in odgovorít (ī í) - 1. z besedami izraziti komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašala je, koliko je ura, pa ji ni odgovoril; prodajalka je odgovorila, da tega blaga nimajo; odgovoriti brzojavno, pismeno; odgovoriti glasno; hladno, jezno, mirno odgovoriti; odgovoriti brez pomisleka, po ovinkih, vesti; odgovoriti med smehom / boš prisedla, jo je vprašal. Grem raje peš, je odgovorila / kaj boste odgovorili, če vas bodo spraševali o vaši preteklosti povedali, rekli; pri izpitu je kandidat odgovoril na vsa vprašanja znal vse, kar so ga vprašali; moral bi si odgovoriti, kam vodi tako ravnanje spoznati, razmisliti
// pojasniti, razložiti: ne znajo še odgovoriti, kako je prišlo do katastrofe / odgovarjal je zelo obširno, vendar jim na vprašanje ni odgovoril
// sporočiti odločitev, stališče o predloženi stvari: ni mu še odgovoril, če bo šel lahko na dopust / prošnjo je oddal, zdaj čaka, kdaj mu bodo odgovorili; odgovoriti na pritožbo, vlogo - 2. reči komu kaj na nagovor, pozdrav: ogovoril ga je, pa mu ni odgovoril; bil je tako raztresen, da ni odgovoril na pozdrav odzdravil; odgovoriti na zdravico / lahko noč, jim je zaželel. Dobro spi, so mu odgovorili
// napisati komu pismo, razglednico po prejemu njegovega pisma, razglednice: že dolgo je, kar sem mu pisal, pa še ni odgovoril; odgovoriti na pismo; odgovoriti z razglednico / odgovoriti z obratno pošto
// povedati, zapeti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovori solistu; pevci so odgovorili nekoliko preglasno
// oglasiti se kot na pobudo koga: planinec je odgovoril z vriskom / strojnici je odgovoril top - 3. narediti kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: odgovorili so jim z mahanjem, raketo; klicali so zasute rudarje, dokler jim niso odgovorili z rahlim tok tok
♦ ptt odgovoriti na telefonski klic ob signalu na določen način vzpostaviti zvezo z osebo, ki kliče
// reagirati, odzvati se: odgovoriti na dražljaj / ekspr. na njihove stoke je odgovoril z bičem - 4. zavrniti očitke, negativno kritiko: odgovoriti nasprotnikom z obširnim člankom; odgovoriti na napade v časopisju; odgovoriti učinkovito / na njihovo zbadanje ni odgovoril
// narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: odgovoriti na pritisk z demonstracijami; odgovoriti na žalitev s klofuto; odgovoriti z nasprotnimi ukrepi - 5. zastar. odvrniti, odsvetovati: skušala je očetu odgovoriti to vožnjo; odgovoril jih je od načrta
● vznes. odgovoriti klicu domovine vrniti se v domovino; biti pripravljen delati za njene potrebe; ekspr. ljudem, ki so mu kaj očitali, je odgovoril s kroglo jih je ubil; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati
odgovoríti se zastar. odpovedati se, odreči se: odgovoriti se ljubezni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
oklòp -ópa in -ôpa m (ȍ ọ́, ó) knjiž., redko oklep: top z debelim oklopom / oklop želve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
otopéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati manj občutljiv za zunanje dražljaje: vsi čuti so mu otopeli; za bolečine je že otopel
- 2. izgubiti voljo, zanimanje za kaj: zaradi prestanega gorja je otopela; od neprestanega dela pri stroju je že skoraj otopel / duševno otopeti
// pojaviti se v manjši meri, v manj izraziti obliki: ni čudno, da so mu v takem okolju otopela čustva / čut dolžnosti, odgovornosti mu je otopel; vest jim je že čisto otopela - 3. redko postati top, manj oster: ostri robovi kamenja so hitro otopeli
otopèl in otopél -éla -o: ostali so neprizadeti, otopeli; čustveno otopel človek; otopel za lepoto; prisl.: otopelo strmeti predse
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
otopévati -am nedov. (ẹ́) - 1. postajati manj občutljiv za zunanje dražljaje: čuti mu otopevajo; otopevati za bolečine
- 2. izgubljati voljo, zanimanje za kaj: po tem dogodku je polagoma otopevala; pri enoličnem delu je začel otopevati
// pojavljati se v manjši meri, v manj izraziti obliki: občutek zadovoljstva je otopeval; zavest krivde mu otopeva / nasprotja med njimi otopevajo - 3. redko postajati top, manj oster: rezilo začenja otopevati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pártòp -ôpa m, mn. pártôpi in pártopóvi (ȃ-ȍ ȃ-ó) žarg., kratica top, izdelan med narodnoosvobodilnim bojem v Kočevskem Rogu: v napadu so uporabili partop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
póljski tudi pôljski -a -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na polje 1: poljski pridelki / poljska in hišna dela / poljska pot / poljske in gozdne rastline
● poljski čuvaj kdor ponoči varuje polja določene vasi pred škodo, tatovi in dobiva za to plačilo
♦ bot. poljski mak mak, ki raste kot plevel, Papaver rhoeas; poljska bekica bekica, ki raste po travnikih, Luzula campestris; poljsko grabljišče travniška rastlina z vijoličastimi cveti v glavicah, Knautia arvensis; fiz. električna poljska jakost količina, s katero je določeno električno polje in se dobi s silo na električni naboj; lov. poljska perjad fazani, prepelice; voj. poljski telefon telefonski aparat, ki se uporablja na terenu; poljski top top večjega kalibra, opremljen s kolesi, ki se da vleči z vojaškimi vozili; poljska artilerija artilerija, ki pomaga pehoti in tankom pri operacijah na bojišču; poljska bolnica zasilna vojaška bolnica v bližini bojišča; poljska kuhinja prevozne naprave za pripravljanje hrane v bližini bojišča; zool. poljski brzec brzec, ki ima na zelenih pokrovkah deset belih lis, Cicindela campestris; poljski škrjanec škrjanec s kratkim okroglastim čopom na glavi, Alauda arvensis; poljski vrabec vrabec s čokoladno rjavim temenom in črno liso ob belih ušesih, Passer montanus; poljski zajec; poljska miš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
polnílec -lca [u̯n-u̯c in u̯n-lc] m (ȋ) - 1. kdor se poklicno ukvarja s polnjenjem: plača polnilca / ročni, strojni polnilec; polnilec cistern, pločevink
♦ voj. polnilec topa topničar, ki polni top (z izstrelki) - 2. teh. polnilnik: ustaviti polnilec
- 3. pog. polnilo: zadelati luknjice s polnilcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
polníti in pólniti -im [u̯n] nedov. (ī ọ́) - 1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: polniti blazine s perjem, volno; polniti jeklenke s plinom; ekspr. pridno je polnil kozarce nalival
// voda je vedno bolj polnila kotanjo; spustili so zapornice in ribnik se je začel polniti / polniti cement v vreče dajati; polniti vino v steklenice natakati
// delati, da prihaja kaj kam: polniti ladjo s tovorom / polniti puško, top nabijati
// gastr. delati, pripravljati jed z nadevom; nadevati: polniti paprike / polniti klobase z rižem in drobovino - 2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so začeli polniti dvorano; trg se je začel polniti / ta film že dolgo polni naše kinematografe
- 3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je polnil dim cigaret; klici na pomoč so polnili večerni zrak / vrišč ji je polnil glavo, ušesa
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je polnila tišina / dušo mu je polnila žalost / strast ga je polnila z nestrpnostjo ga je delala nestrpnega; pogled na prizor ga je polnil z gnusom ga je navdajal - 4. ekspr., redko dajati čemu vsebino, smisel: delo mu polni življenje / otroku polnijo dneve zelo preproste stvari mu jih bogatijo, delajo kratkočasne
● ekspr. ta igralka polni blagajne kinematografov zaradi njene priljubljenosti kinematografska podjetja dobro zaslužijo; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo glave, ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. urednik je skoraj sam polnil list pisal, pripravljal članke za list; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano; ekspr. take slike so nekdaj polnile sprejemnice bogatih meščanov so pogosto ali v večjem številu visele v sprejemnicah; ekspr. ta novica že nekaj dni polni stolpce, strani časopisov veliko pišejo o njej; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; žarg., fin. tekoči račun se polni na tekočem računu se zbira vedno več denarja; ekspr. čemu bi si polnil glavo s podatki bi si jih prizadeval zapomniti
♦ elektr. polniti akumulator delati, da pride v akumulator toliko električne energije, kolikor jo lahko sprejme; metal. polniti plavž dajati vložek v plavž; polniti vrtine vlagati vanje naboje ali razstrelilno mešanico; tekst. polniti tkanino delati jo navidezno gostejšo
polnèč -éča -e: mimo je pripeljal tovornjak, polneč ulico z ropotom
pólnjen -a -o: rezervoar bo stalno polnjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
presúkati -am in -súčem dov., tudi presukájte; tudi presukála (ú) - 1. preveč sesukati: presukati nit; presukati sukanec
- 2. star. obrniti: topničarji so presukali top; presukati se na drugo stran / veter se je presukal / navadno s prislovnim določilom: presukati misli na druge stvari; presukali so pogovor na cene
- 3. ekspr. preobrniti, spremeniti: presukal je naše izjave; presukati laž v resnico / presukati položaj v državi / dramo bo treba še nekoliko presukati predelati, preoblikovati
● ekspr. pošteno so ga presukali ogoljufali
presúkati se ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo; obrniti se: razpoloženje se je kmalu presukalo; stvari so se presukale na bolje / vreme se je presukalo spremenilo
presúkan -a -o - 1. deležnik od presukati: presukani kažipoti; ta preja je presukana
- 2. nar. zvit, prebrisan: fant je presukan in podjeten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
pretòp -ôpa -o prid. (ȍ ó) preveč top: pretop nož;
pretopa sekira / pretop človek; pretop je, da bi to razumel / ekspr. pretopo vedenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
prótiaviónski -a -o prid. (ọ̑-ọ̑) voj. protiletalski: protiavionski top / protiavionska zaščita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
prótitánkovec -vca m (ọ̑-ȃ) žarg., voj. protitankovski top: s protitankovcem obstreljevati napadajoče tanke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
prótitánkovski -a -o prid. (ọ̑-ȃ) voj. ki je, se uporablja proti tankom: protitankovski top;
protitankovske rakete / protitankovski jarki
● knjiž. protitankovska pest bazuka, ročni minomet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
révskniti -em tudi rêvskniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) - 1. oglasiti se s kratkim, rezkim glasom: pes je revsknil; pren. top je nekajkrat revsknil
- 2. slabš. zadirčno reči: izgini, je revsknil / ženska je nekaj jezno revsknila proti nam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
rígniti -em dov. (í ȋ) - 1. oglasiti se z glasom i-a: osel je čudno rignil
// ekspr. dati riganju podoben glas: sirena, top rigne - 2. nizko spahniti se: pijanec je rignil; s smiselnim osebkom v dajalniku po jedi se mu je nekajkrat rignilo
● nizko kaj, je hripavo rignil krčevito rekel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
samohóden in samohôden -dna -o prid. (ọ̄; ó) teh. ki se v nasprotju z napravami svoje vrste premika na lastni pogon: samohodni žerjav;
samohodna razpršilna naprava za škropljenje trte
♦ voj. samohodni top
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
samohódka -e ž (ọ̑) voj. top, havbica, ki se premika na lastni pogon: napadati s tanki in samohodkami / protitankovska samohodka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
spáti spím nedov., spì spíte; spál (á í) - 1. biti v stanju telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: ne ropotaj, oče spi; otroci že spijo; pes spi; ekspr. v hiši že vse spi; vsi so spali, le on je bedel; otrok ji je spal v naročju; spal je vso noč, do jutra; obrnil se je in spal naprej; brezskrbno, dobro, mirno, trdno spati; ekspr. sladko spati; skrbi mu ne dajo spati; ne morem spati; spali so obuti; spi kot jazbec, klada, polh trdno; spi kot otrok mirno, brezskrbno; spi kot top, kot ubit zelo trdno; spijo kot Matjaževa vojska dolgo, trdno
// ekspr. mesto je že spalo / kot vljudnostna fraza: (ste) dobro spali; kako si spala / kot voščilo dobro spite / knjiž., z notranjim predmetom spati mirno spanje; brezoseb.: rekel je, da se na senu dobro spi; takrat se je spalo na skednju; ekspr. kako bi se še spalo rad(i) bi še spal(i)
// biti navadno v ležečem položaju zaradi takega počitka: vsak dan spi do osmih; rad spi pri odprtem oknu / dati otroke spat; hoditi pozno spat; iti, odpraviti se spat; elipt. otroci, spat
// s prislovnim določilom imeti kje ležišče, prostor za tak počitek: fant spi na postelji; spati na prostem, na tleh; vsi otroci spijo v eni sobi; od danes ne boš več spala tukaj / spali boste pri nas prenočevali; dali so me spat v najlepšo sobo / kokoši spijo blizu zajcev; živina v planinah spi zunaj - 2. ekspr. biti nedejaven, nedelaven: trdil je, da mladina v klubu spi; ti dve prireditvi kažeta, da vendarle ne spimo / med poukom je večinoma spal ni sodeloval
// društvo spi - 3. ekspr. biti v stanju neaktivnosti; počivati: pozimi rastline spijo; zemlja še spi / jezero spi je mirno; valovi so še spali jezero, morje je bilo mirno
- 4. knjiž., s prislovnim določilom biti navzoč, a nedejaven: v gorivu spi toplotna energija / spolnost v otroku še spi / ali tvoja vest spi
// biti kje sploh: rudno bogastvo spi pod zemljo / v srcu spita bolečina in ljubezen; to upanje je že dolgo spalo v njem - 5. ekspr., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču spijo njegovi starši; rad bi spal v domači zemlji
- 6. evfem., v zvezi s pri, z spolno občevati: spati pri dekletu, z dekletom
● ekspr. takrat so ljudske množice še spale niso še poznale, niso se še zavedale svojih pravic; ekspr. ali je kaj priden? Priden je, kadar spi ni priden; knjiž., ekspr. spati na lovorikah po uspehu, zmagi popustiti v prizadevanju; star. odkar se zavedam, nisem spal pod svojo streho nisem imel doma; ekspr. glede tega lahko mirno spiš si lahko brez skrbi; ekspr. saj stoje spiš videti si zelo zaspan; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj; ekspr. sonce gre spat zahaja; ekspr. spati smrtno, večno spanje biti mrtev; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati; kakor si si postlal, tako boš spal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; preg. nesreča nikoli ne spi nesreča nikoli ne počiva
spáti se knjiž., s smiselnim osebkom v dajalniku biti zaspan: trudna sem in spi se mi / čeprav je bilo pozno, se nobenemu od njiju še ni spalo ni dalo spati
spé: knjiž. slonel je na stolu napol spe
● ekspr. o tem sem sanjal bede in spe zmeraj
spèč -éča -e: otrok, mirno speč pod drevesom; speči potniki; buditi speče sile v ljudstvu
♦ agr. speče oko oko, ki odžene v naslednjem vegetacijskem obdobju; cepljenje na speče oko; bot. speči popek nadomestni popek, preden se odpre; polit. speči agent agent, ki namenoma šele po dolgem bivanju v kaki državi začne delovati za drugo državo; sam.: buditi speče; poslušati mirno dihanje spečega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
súpermodél -a m, člov. (ȗ-ẹ̑) vrhunski maneken, vrhunska manekenka; top model: postati supermodel Slovenije; Supermodeli so se kot čudne nedosegljive eksotične podobe z neskončno dolgimi nogami pozibavali na modnih pistah E ← agl. supermodel iz (↑)super... + (↑)modél
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
têžek in težák têžka -o tudi -ó prid., téžji (é ȃ é) - 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel
// z izrazom količine izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem: je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek koliko tehta - 2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov: težki čolni; težki tovornjaki vozijo po cesti; težke krojaške škarje; težko pohištvo / težki oblaki veliki, temni
// težki portali masivni; težke črne kite debele
// težka mehanizacija stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del - 3. ki izraža, kaže telesni napor: težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki trdi, glasni; težki udarci na vrata
- 4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težek poklic, študij, vzpon; odgovor na to vprašanje je težek; pred njim je bila težka bitka; težka naloga / piše v težkem jeziku zapletenem, nejasnem; težek nasprotnik težko premagljiv; težek učni načrt zelo zahteven; vinograd ima na težkem zemljišču zelo neugodnem za obdelavo; težka knjiga težko razumljiva
// za težko delo ni sposoben fizično naporno; pred seboj ima težek dan zelo naporen - 5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti: težka bolezen; težka kazen, novica; zadela ga je težka nesreča zelo huda
// izvedeti težko resnico zelo neprijetno
// težek poraz zelo velik, s hudimi posledicami; težka napaka, zabloda, zmota; težka obtožba / težka preteklost polna težav, trpljenja; težko umiranje; težko življenje / težka operacija zelo nevarna; težka poškodba
// ki zelo otežuje življenje, delo: postaviti komu težke pogoje; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju
// ki povzroča pomisleke, omahovanje: težka izbira, odločitev / težka odpoved; to je bila zanj težka žrtev - 6. ki prizadeva žalost, bolečino: težek spomin; smrt staršev je bila zanj težka izguba; težke misli; težka slutnja; težko slovo
// ki izraža, kaže žalost, bolečino: težek vzdih / težek pogled žalosten; strog
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: težka bolečina; težka bridkost srca; težka žalost - 7. ki povzroča neprijetno telesno počutje: težek vonj, zadah; težek zrak
// nav. ekspr. zelo neprijeten, mučen: v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor; to je težka zadeva - 8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud: biti pod težkim pritiskom; težka skrb, žalitev / težki notranji boji; težki davki visoki; težek naliv močen, hud; pasti v težko krizo; težka megla, tema gosta
- 9. ki ima določeno značilnost v visoki meri: težek bolnik, ranjenec / ekspr.: težek tat velik; težek kmet bogat, velik; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom vreči stran težke milijone
- 10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: težek parfum; težke cigarete; težka pijača
// težko prebavljiv: težka hrana / težka večerja - 11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se telesno ali duševno slabo počuti: bil je težek od skrbi; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek zelo zaspan
// od vina je imel težko glavo neprijeten občutek v glavi - 12. pog. siten, nadležen: kadar je pil, je postal težek; težka ženska
// ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven: težek otrok / težek značaj
● pog. pri kupčiji je zaslužil težek denar dosti denarja; ekspr. govoril je s težkim glasom z nizkim, globokim; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; ekspr. težek križ si je naložil na rame sprejel je veliko skrb, odgovornost; ekspr. jé težki kruh rudarjev preživlja se s težkim rudarskim poklicem; pog. ta človek je težek milijone ima veliko milijonov; evfem. težek odgovor boš dajal pred Bogom v krščanskem okolju pred Bogom si zelo kriv; ekspr. za vse je plačal težek račun je moral dosti pretrpeti; ekspr. to je zadalo trgovini težek udarec jo je zelo prizadelo; narediti se težkega s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig; težka atletika atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks; težka industrija industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn; ekspr. biti težke krvi miren, nerazburljiv, vztrajen; imeti težke noge težko hoditi; ekspr. varuj se ga, ima težko pest, roko močno udari; ekspr. s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano ga je zelo prizadel; ekspr. v roke so dobili težko ribo pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine; pri pisanju ima težko roko močno pritiska, okorno piše; ekspr. imeti težko sapo oteženo, težko dihati; pog. ima težke zveze zelo pomembne; veke so mu postale težke postal je zaspan; ekspr. dom je zapustil s težkim srcem nerad, z obžalovanjem; poln skrbi; ekspr. otroci mu delajo težko srce ga žalostijo; mu povzročajo skrbi; vsak začetek je težek
♦ agr. konj težke pasme pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov; kokoš težke pasme pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa; težka prst, zemlja prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. težki beton beton, v katerem je barit; jur., do 1930 težka ječa; kem. težki vodik stabilni težki izotop vodika; težka voda voda, v kateri je težki vodik; les. težki les les z veliko gostoto; metal. težke kovine kovine z veliko gostoto; težka valjalna proga valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov; obrt. težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči; težka obutev; strojn. težko olje olje z vreliščem med 230° in 350° C; šah. težka figura trdnjava ali dama; šport. težka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg; teh. težki bencin bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100° in 150° C; voj. težki top top s kalibrom cevi nad 155 mm; težka artilerija artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm; težka strojnica na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez; težko orožje orožje večjega kalibra ali večje teže
težkó - 1. prislov od težek: kdor težko dela, mora imeti močno hrano; težko naložen voz / težko se je odločil, odpovedal
♦ metal. težko taljive kovine kovine, ki imajo tališče nad 1.500° C - 2. izraža, da se kaj opravlja s trudom, naporom: bolnik težko diha, govori; zaradi utrujenosti težko hodi / težko sledi njegovim mislim; težko razumljiva knjiga / težko se je prebijal skozi življenje
// izraža, da je kaj povezano z velikim prizadevanjem: težko ga je našel; težko ga je prepričal; težko je razločil, kaj piše / težko premaguje radovednost; težko skriva čustva / težko popravljiva škoda; težko prehodni kraji
// izraža, da je za kaj potrebno dosti energije, kakega sredstva: težko gorljiva, topljiva snov / težko prebavljiva hrana - 3. izraža, da kdo za kaj nima ugodnih okoliščin, možnosti: težko so mu dali, ker sami nimajo; zaradi otrok gre težko od doma
// izraža, da je malo možnosti, verjetnosti za uresničitev česa: s to krmo bo težko preredil toliko živine; to bo težko uganil / težko če ga bo našel; težko da bi kdo ostal živ
// v medmetni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bo avtomobil vzdržal? Težko (da) / ali ne bi bilo bolje molčati? Težko če ne - 4. izraža neprijetnost česa: težko vas prosim, vendar vas moram / v povedni rabi: težko je govoriti o tej kočljivi stvari; težko mi je sprejemati darila
// izraža, da se kaj dela z odporom: težko ga poslušam, ko govori neumnosti; težko prenašam njegove žalitve - 5. v povedni rabi izraža neugodnost razmer, stanja: pri njih je težko, odkar je umrla mati; po vojni je bilo nekaj časa težko / težko je, ker noče več delati
// izraža težavnost česa: težko je, če vsak dela po svoje; težko bo, če ga ne bodo pustili pri miru - 6. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža stanje bolečine, prizadetosti: ob slovesu mu je bilo težko; bilo mu je tako težko, da je jokal
// v zvezi z za izraža obžalovanje: težko mi je zanjo, ker je dobro dekle; za mlade ljudi mi je težko / težko mi je za brati žalujem za njimi; pogrešam jih - 7. nav. ekspr. zelo, hudo: težko ga je prizadel; težko bolan, ranjen
// silovito, močno: težko stopati; vrata so težko zaječala; ura je težko udarila glasno, zamolklo
// težko pasti na tla z močnim udarcem
● zaradi hitre hoje mu je bilo težko pri srcu je čutil tesnobo, bolečino pri srcu; ekspr. že nekaj časa me težko gleda tukaj ne vidi rad, da sem tukaj; besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; med vojno je bilo težko za živež ga ni bilo dovolj na razpolago; z bolnimi otroki je težko bolni otroci povzročajo težave
têžki -a -o sam.: ne bi rad bral kaj težkega; nekaj mračnega, težkega je v njem; nič težkega ne sme jesti težko prebavljive hrane; ekspr. težka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; prim. težji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
típtòp in típ tòp prid. neskl. (ȋ-ȍ) pog. izvrsten, odličen: ona je tiptop pevka / krpa je tiptop // prvovrsten, brezhiben: postrežba je bila tiptop; kupuje samo tiptop blago; prisl.: imeli smo se tiptop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
tòp tôpa m, mn. topóvi (ȍ ó) - 1. močno strelno orožje z dolgo cevjo za streljanje zlasti v bolj oddaljen cilj: topovi pokajo, ekspr. grmijo; top se je sprožil; nabiti top; uliti top; streljati s topovi; ladijski top
- 2. teh., navadno s prilastkom topu podobna naprava: s topom izstreliti harpuno / snežni, vodni top
● odgovoril je, kot bi ustrelil iz topa zelo hitro; ekspr. v jezi strelja nanj z vsemi topovi ga z besedami zelo napada; spi kot top zelo trdno
♦ elektr. elektronski top priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom; šah. top šahovska figura, ki se giblje po vrstah in linijah; trdnjava; voj. netrzajni top ki deluje po reakcijskem principu; poljski top top večjega kalibra, opremljen s kolesi, ki se da vleči z vojaškimi vozili; protiletalski, protitankovski top; samohodni top
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
tòp tôpa -o stil. -ó prid. (ȍ ó) - 1. ki slabo reže, seka: top meč, nož; topa kosa, sekira / topo rezilo
● topa stran noža rezilu nasprotna stran - 2. ki nima (ostre) konice: top svinčnik; topa šivanka; topo pero / riba s topim gobcem; top nos; topa brada
- 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: top zadah po trohnobi; topa bolečina
// ki povzroča nizek, nezveneč, zamolkel glas: top padec, udarec; topo pokanje z bičem
// nizek, nezveneč, zamolkel: top glas, zvok - 4. neobčutljiv za zunanje dražljaje: gledal je v knjigo, toda bil je tako top, da ni videl črk / ekspr. glušec je top za slavčevo petje
- 5. ki je brez volje, zanimanja: top je za vse, kar se dogaja okoli njega / top nasmeh, pogled / topa vdanost / ekspr. sončen dan ga je izvabil iz topega ždenja k delu
- 6. knjiž. neumen, omejen: top človek; bistri in topi učenci / tope besede
♦ geom. topi kot kot, večji od 90° in manjši od 180°; les. topi spah spah, pri katerem so ravni robovi lesenih delov, navadno v vzdolžni smeri, tesno sestavljeni
tôpo in topó prisl.: topo gledati predse; nesrečo je topo prenašal; topo udarjati; starčevsko topo mežikati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
tòp neskl. pril. (ȍ) publ., navadno v zvezi top lestvica razvrstitev v določenem časovnem obdobju najbolj priljubljenih, popularnih skladb: uvrstiti se na top lestvico;
zasesti prvo mesto na top lestvici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
tòp medm. (ȍ) posnema nizek, nezveneč, zamolkel glas pri udarjanju, navadno z nogami ob tla: slišalo se je: top, top, top;
konj je top, top, top, zdirjal iz hleva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
tòp tôpa m (ȍ ó) majica brez rokavov: Ženski topi so z leti postali že kar del oblačilne klasike E ← agl. top, prvotno 'vrh'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
tòpSSKJ -- v prid. rabi (ȍ) pog. ki je na prvem, vodilnem mestu: top program; top pozicija; top stranka; Postojna naj bi z novim programom postala top destinacija Srednje Evrope E ← agl. top 'vrh'tòp lísta -- -e ž (ȍ, ȋ)
seznam razvrstitve, navadno glede na popularnost, uspešnost: Svetovna nogometna organizacija Fifa vsak mesec objavi svežo top listo najbolj uspešnih nogometnih držav
tòp modél -- -a m, člov. (ȍ, ẹ̑)
vrhunski maneken, vrhunska manekenka; supermodel: postati svetovni top model; Ena izmed oddaj, ki preplavljajo televizijske zaslone, so prav gotovo resničnostni šovi o odkrivanju novega top modela, kjer imajo možnost le najlepše, najbolj vitke, najbolj popolne
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
tôpast2 -a -o prid. (ó) star. top, manj oster: topast nož / topast nos
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
topéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. postajati top, manj oster: rezilo topi
- 2. postajati manj občutljiv za zunanje dražljaje: čuti jim topijo
- 3. izgubljati voljo, zanimanje za kaj: zaradi enoličnega dela je začel topeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
topìč -íča m (ȉ í) - 1. ekspr. manjši top: nabiti, sprožiti topič
- 2. redko možnar: pokati s topiči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
topo... prvi del zloženk nanašajoč se na top: topočuten, topogled, toporog, topovrh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
toponós -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima top nos: toponos človek / toponos obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
toponósec -sca m (ọ̑) ekspr. kdor ima top nos: kdo je ta toponosec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
toporóben -bna -o prid. (ọ̑) ki ima top rob, tope robove: toporoben kos lesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
topóvski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na top: topovska cev / topovsko obstreljevanje / topovski izstrelek; topovska krogla granata
● publ. ljudstvo so uporabili kot topovsko hrano v boju za tuje interese ljudstvo se je moralo izpostavljati smrtni nevarnosti v vojnah za tuje koristi
♦ voj. topovski ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
trícéven -vna -o prid. (ȋ-ẹ̑) ki ima tri cevi: tricevni top;
tricevna puška
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
trípálčen -čna -o [u̯č] prid. (ȋ-ȃ) nekdaj ki meri tri palce: tripalčna plošča / tripalčni top
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
tŕzati -am nedov. (r̄) - 1. sunkovito se premikati zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: kotički ust so mu živčno trzali / noga, roka mu je trzala / telo mu je trzalo v joku se sunkovito stresalo
// nehoteno sunkovito se krčiti: mišice na nogi, obrazu mu trzajo
// v zvezi s s, z delati sunkovite premike, gibe s kakim delom telesa: trzati z obrvmi, ustnicami / konji trzajo s kožo / plesalci ritmično trzajo s telesi - 2. preh. sunkovito, na kratko potegovati: trzati vajeti; žival je trzala verigo in hropla
● publ. letalo je trzalo se je sunkovito stresalo; publ. vse v njem je trzalo je drhtelo, se je treslo; nižje pog. kdo še trza na take ponudbe, zahteve se zmeni zanje, odgovarja nanje
♦ muz. trzati pritegovati struno s prstom, trzalico, da zazveni; voj. top trza se ob strelu sunkovito premika v nasprotni smeri od izstrelka
trzajóč -a -e: trzajoči prsti; trzajoče ribe v mreži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
túmpast -a -o prid. (ú) nižje pog. - 1. top: tumpasta britev / tumpast nos
- 2. omejen, neumen: tumpast človek; ni tako tumpast, kot se dela / tumpast obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
vèčcéven -vna -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ima več cevi: večcevni top
♦ voj. večcevni raketomet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
velíkokalíbrski -a -o prid. (í-í) šport., voj. ki ima v svoji vrsti največji kaliber: velikokalibrski top / velikokalibrsko strelivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
začutíti in začútiti -im dov. (ī ú) - 1. s čutili zaznati: pod prsti je začutil kri; začutiti potres, top udarec / pes laja, ker je začutil ljudi / star.: ko so začutili korake, so se poskrili zaslišali; začutiti parfum zaduhati
- 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: na sebi je začutil njihove poglede; takoj so začutili, da je nekaj narobe / živali začutijo nevarnost
// dojeti s čustvi: skušal je začutiti in razumeti čas, v katerem živi; začutiti glasbo, naravo - 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: v njegovih besedah so začutili užaljenost / začutiti potrebo po gibanju
- 4. doživeti čustva, občutke: začutiti jezo, veselje, žalost / začutiti z reveži občutiti sočutje
- 5. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: začutil je bolečine v hrbtu; začutiti lakoto; začutiti trenutno slabost / začutiti ljubezen, spoštovanje do koga
začutíti se in začútiti se v svoji zavesti oblikovati o svojem stanju, položaju tako mnenje, kot ga nakazuje določilo: fant se je začutil odraslega; začutila se je samo in zapuščeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zaklòn -ôna m (ȍ ó) - 1. predmet, objekt, za katerim ali pod katerim je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: zaklon se je podrl; narediti zaklon; ležati za zaklonom; nizek, skalnat zaklon
// kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: skočiti iz zaklona; ležati v zaklonu; varen zaklon; zaklon za top / stavba daje zaklon pred vetrom; poiskati zaklon za drevesom; pren., ekspr. najti zaklon pred viharji življenja - 2. šport. upogib telesa v pasu nazaj: narediti zaklon; zaklon in predklon
● knjiž., redko svetilka z zaklonom s senčnikom; zastar. sončni zaklon zahod
♦ lov. skrivališče za lovca na tleh, navadno narejeno iz vej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zakovíčiti -im dov. (í ȋ) - 1. teh. povezati s kovicami: zakovičiti kosa pločevine; ročno, strojno zakovičiti / hladno zakovičiti z nesegretimi kovicami
// zakovičiti kovček / zakovičiti stik - 2. teh. z zakovanjem kovice zadelati, zapreti: zakovičiti luknjico v žlebu
- 3. teh. zakovati: zakovičiti kovico
- 4. knjiž., v ruskem okolju z zabitjem droga, žeblja v strelno odprtino narediti orožje neuporabno: zakovičiti puško, top
zakovíčen -a -o: zakovičeni plošči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zasneževálni -a -o prid. (ȃ) ki je v zvezi s prekrivanjem z umetnim snegom: zasneževalni sistemi; zasneževalni top naprava, ki iz vode dela umetni sneg; zasneževalne naprave; Smučišča so zaradi toplega vremena bolj ali manj kopna, saj tudi najsodobnejša zasneževalna tehnika ni mogla premagati narave E ↑zasneževáti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zaspáti -spím dov., zaspì zaspíte; zaspál (á í) - 1. priti v stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: legel je in zaspal; mačka se je zvila v klobčič in zaspala; za pol ure lahko še zaspiš; zaspati na straži, med vožnjo; globoko, mirno, trdno zaspati; ekspr. sladko zaspati; skrbi mu niso dale zaspati; ne more zaspati; zaspal je kot čok, polh trdno; zaspal je kot top, kot ubit zelo trdno
// ekspr. vas je že zaspala / knjiž., z notranjim predmetom zaspati mirno spanje - 2. speč se zadržati kje predolgo: zgodaj me zbudi, da ne bom zaspal; zamudil je službo, ker je zaspal / zaspati vlak zaradi predolgega spanja zamuditi
- 3. ekspr. prenehati se v polni meri dogajati, se razvijati: delo je zaspalo; reforma je po prvih uspehih zaspala / revija je kmalu zaspala prenehala izhajati
// prenehati biti navzoč, dejaven: hrepenenje v srcu je zaspalo; sovraštvo je zaspalo - 4. evfem., navadno s prislovnim določilom umreti: za večno, za vedno zaspati / v krščanskem okolju: vznes. zaspati v Gospodu; zaspati v miru; v osmrtnicah po dolgi bolezni je zaspal naš oče
- 5. z dajalnikom, v zvezi z noga, roka postati manj občutljiv, mravljinčast zaradi dalj časa trajajočega pritiska: od dolgega sedenja so mu zaspale noge; roka ji je zaspala
zaspál -a -o: razorožiti zaspale vojake; mencati zaspalo roko; prim. zaspan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.
zasúkati -am in -súčem dov., tudi zasukájte; tudi zasukála (ú) - 1. vzdolžno zaviti kaj, da dobi obliko spirale: zasukati nit na koncu in jo vdeti / ekspr. zasukati (si) brke
- 2. premakniti kaj okoli njegove osi v manjšem, krajšem premiku: zasukati glavo; zasukati radijski gumb; zasukati ključ, volan na desno; zasukati za deset stopinj
- 3. obrniti: napadalci zasukajo konje in zbežijo; popoldne se je veter zasukal / zasukati top proti utrdbi; zasukati se v levo / zasukati oči / ekspr. zasukati pogovor drugam
- 4. ekspr. ustrezno namenu začeti uporabljati kaj, delati s čim: zasukati meč, orodje
- 5. ekspr. spremeniti, obrniti: odločitev je zasukala položaj; njuni odnosi so se zasukali / življenje se mu je zasukalo
● zasukati kolo zavrteti; ekspr. zasukati (si) rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. zasukati stavek drugače povedati, izraziti
zasúkati se - 1. v manjšem, neenakomernem zavoju se premakniti okoli svoje osi: vrtinec se je nekajkrat zasukal / dim, plamen se zasuka proti nebu
- 2. zaviti, obrniti se: pot se zasuka proti jugu, v gozd / reka se zasuka v loku
- 3. ekspr. začeti hitro opravljati delo, premikajoč se zdaj v eno, zdaj v drugo smer: zasukala se je in kosilo je bilo pripravljeno; zasukajte se, da končamo pred nočjo
- 4. ekspr. zaplesati: na plesišču so se zasukali prvi pari
● ekspr. zasukalo se mu je postal je zmeden, nerazsoden
zasúkan -a -o: zasukani brki
● star. bil je dober človek, toda malo na posebno stran zasukan čudaški, nenavaden; ekspr. z zasukanimi vprašanji jih je spravil v zadrego zapletenimi, zavitimi
♦ gozd. zasukana rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.