anoréksik -a m, člov. (ẹ́) kdor ima anoreksijo; anorektik: Anoreksik je prepričan, da ne potrebuje hrane, da se mu ni treba oviti v topla oblačila, ko gre pozimi ven E ↑anoréksičen
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
bárva -e ž (ȃ) - 1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča: bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva; drap barva; kričeča, mirna, mrzla neugodno delujoča, pastelna, topla ugodno delujoča, živa barva / jesenske, mavrične barve; naravna barva lesa; harmonija barv; čut za barve / letos je modna barva oranžna; zelena barva je barva upanja; barva kriči, bode v oči neprijetno učinkuje; barve se skladajo, se ujemajo; barve se tepejo se ne ujemajo
- 2. naravna obarvanost kože, obraza: v njenih licih je že več barve; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve; ljudje vseh jezikov in barv
- 3. sredstvo za barvanje: barva zaliva; modra barva hitro zbledi; to blago dobro prime barvo; mešati, nanašati, polagati barve; barvati, slikati z oljnato barvo; preproge obstojnih barv; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva / tiskarska, zidna barva; barva za usnje
- 4. ekspr. prepričanje, mišljenje, nazor: pokazal je svojo pravo barvo; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin
- 5. knjiž. izrazite poteze, značilnosti: v romanu je precej lokalne barve; delo ima avtorjevo osebno barvo
- 6. zvočna obarvanost: pevkin glas ima prijetno barvo; barva glasu, tona, vokalov
- 7. nav. mn. razločevalno znamenje pripadnosti: belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom: ekipa bo zastopala ljubljanske barve; igral je za barve Olimpije
- 8. igr. igralne karte z istim znakom: napovedati barvo
● vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; opisovati razmere v rožnatih barvah olepševalno; ljudi opisuje s črnimi barvami negativno
♦ fiz. komplementarni ali dopolnilni barvi ki pomešani med seboj dasta belo barvo; spektralne barve ki nastanejo pri razklonu belega žarka; kem. barva anorganska snov za barvanje; lov. barva krvna sled obstreljene divjadi; rel. liturgične barve barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika; zool. varovalna barva ki se ujema z barvo okolice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
batíranka -e ž (ȋ) nekdaj z vato podložena jopica ali krilo: topla batiranka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
bližína -e ž (í) - 1. majhna krajevna oddaljenost: prilagoditi oči za gledanje na bližino ali daljavo / tu se že čuti bližina mesta
// kraj, prostor, ki je blizu: ogledati si iz bližine; nikogar ni v bližini; čakati v bližini; neposredna bližina
// navzočnost, prisotnost, družba: njegova bližina jo je spravljala v zadrego; pogrešal je njeno bližino - 2. majhna časovna oddaljenost: plaši ga bližina smrti
- 3. knjiž. kakršnokoli prijazno razmerje, duhovna sorodnost: njegova topla človeška bližina; avtorjeva bližina s filozofijo eksistencializma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
čákati -am nedov., čákajte in čakájte; čákala in čakála (á ȃ) - 1. biti, ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: mudi se mi, stranke me čakajo; čakal te ne bom, pohiti; pacienti čakajo zdravnika; dolgo je čakal na avtobus; čaka jo na postaji / čakati v vrsti za vstopnice
♦ lov. šel je čakat lisico
// živeti, računajoč, da se bo kaj zgodilo: čaka ugodne prilike, ugodno priliko; čaka na odgovor; diplomiral je in zdaj čaka na službo; čaka, da bo operiran / ne čakaj na tujo pomoč ne zanašaj se, ne računaj nanjo; vsi so čakali, da bo tudi on kaj rekel; pren. prošnje čakajo na rešitev
// navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: težko čaka pomladi; komaj čakajo, da prideš; vsa v strahu čaka, kaj bo; pren. polje čaka dežja - 2. ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: nič ne ukrene, kar čaka; udari ga, kaj čakaš; čakati s kosilom; z otvoritvijo ceste še čakajo; dolgo čaka s plačilom / gradnja vodovoda še čaka se še ni začela
- 3. biti v prihodnosti namenjen, določen za koga: čakajo jih še težke naloge; ne ve, kaj ga še čaka; nič dobrega ga ne čaka; čaka jih žalostna usoda / iti moram, delo me čaka; vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; tam ga čaka sreča tam bo srečen
// biti pripravljen, gotov za koga: kosilo vas čaka na mizi; topla soba ga čaka / vlaki čakajo na odhod - 4. pog. biti dolgo uporaben, užiten: zimska jabolka čakajo; ta jed ne čaka
● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; dekle ga je čakalo se ni poročilo z drugim; to delo ne more čakati je neodložljivo; ekspr. upniki ne čakajo zahtevajo plačilo ob dogovorjenem času; ekspr. na to boš še dolgo čakal to se verjetno ne bo zgodilo; tega najbrž ne boš dosegel; pog. pri mojem bratu čakajo bratova žena je noseča; ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; preg. kdor čaka, dočaka
čakáje: sedeli so po klopeh, čakaje, da pridejo na vrsto
čakajóč -a -e: ustavil se je, čakajoč na signal; čakajoči potniki; sam.: tudi jaz sem bil med čakajočimi; prim. čakaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
dímnica -e ž (ȋ) - 1. prostor za prekajevanje mesa; prekajevalnica: vzeti gnjat iz dimnice; obesiti meso v dimnico
- 2. nekdaj glavni stanovanjski prostor z odprtim ognjiščem v koroški kmečki hiši: spati v dimnici; prostorna dimnica je bila pozimi prijetno topla
♦ žel. podaljšek kotla pri parni lokomotivi, v katerega vodijo cevi za odvajanje dima iz kurišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) - 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
// knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
// kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek - 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk - 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
- 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
- 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
- 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
- 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
- b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
- c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
dôbro - 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
- 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
// ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
// star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil - 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
- 4. v povedni rabi izraža
- a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
- b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
- c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
- č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
- 5. nav. elipt. izraža
- a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
- b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
- 6. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
- b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
- c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
domáčnost -i ž (á) - 1. vzdušje, ki je značilno za dom in mirno, skladno družinsko življenje: motiti domačnost; prisrčna, tiha, topla domačnost; njihovo stanovanje je polno domačnosti in topline / v majhnem mestu ima občutek domačnosti / ni mu všeč šefova domačnost do podrejenih
- 2. knjiž. kar je značilno za ožjo domovino: pisatelj je želel premakniti našo književnost iz domačnosti; v prevod je vključil več neposrednih izrazov naše domačnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
dúnajski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na Dunaj: posedal je po dunajskih gostilnah;
dunajska katedrala;
dunajsko nočno življenje / pogosto se spominja svojih dunajskih večerov / dunajski seženj nekdaj dolžinska mera, 1,896 m; dunajski valček
♦ gastr. dunajski zajtrk topla pijača, jajce, pecivo in premaz; dunajski zrezek paniran in ocvrt zrezek; gost. dunajska strežba strežba, pri kateri se servirajo jedi gostu že na krožnikih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
frónta -e ž (ọ̑) - 1. področje, kjer se spopadata sovražni vojski: poslali so ga na fronto; zaledje in fronta / fronta se pomika proti središču države; držati, prebiti, utrditi fronto / fronta je razpadla; oskrbovati fronto / pasti na fronti
// publ., s prilastkom področje delovanja, udejstvovanja: ofenziva nasprotnikov se razvija na ideološki fronti; zboljšati stanje na naši kulturni fronti - 2. s prilastkom skupnost strank ali posameznikov, ki imajo isti cilj: vključiti se v enotno delavsko, nacionalno fronto; fronta demokratičnih sil za osvoboditev / ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941
- 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, črta: čoln drsi pred fronto ladij; za belimi ovčicami na zahodu je temna fronta oblakov
- 4. star. prednja stran (stavbe), pročelje: hiša je s fronto obrnjena na ulico; fronta palače
- 5. meteor., navadno v zvezi atmosferska fronta mejno področje med zračnima gmotama, ki se razlikujeta zlasti po temperaturi, vlagi, oblačnosti: atmosferska fronta se pomika iznad Atlantika proti Evropi / hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; topla fronta del atmosferske fronte, kjer se nariva topel zrak
● boriti se na dveh frontah biti dejaven na dveh različnih področjih; ekspr. podpreti, premagati koga na celi fronti popolnoma, v celoti; publ. znajti se na skupni fronti imeti skupen cilj; publ. lotiti se boja proti nepismenosti na široki fronti vsepovsod
♦ gled. odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji; soška fronta v prvi svetovni vojni med Avstrijo in Italijo ob Soči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
grêda -e stil. -é ž, rod. mn. grêd (é) oddeljena ploskev obdelane zemlje na vrtu: gredo opleti, prekopati;
cvetlična greda;
grede za zelenjavo / topla greda pokrita s steklom in ogrevana; zaprta greda ograjena in navadno pokrita s steklom; pren., ekspr. pisatelj je rasel v topli gredi kulturnega izročila // oddeljena ploskev na solinah: tam je solarna in na stotine gred, ločenih z nasipi in kanali
♦ alp. poševno potekajoča polica v skalovju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
hrána -e ž (á) - 1. kar sprejema organizem zaradi snovi, potrebnih za rast in obstoj, ali te snovi: dajati hrano otroku; iskati, prebavljati, uživati hrano; nasuti pticam hrane; prijemati hrano z nožicami; dolgo vzdrži brez hrane; živali se hranijo z rastlinsko, živalsko hrano; kašasta, tekoča hrana; kuhana, surova hrana / lišaj je poglavitna hrana severnih jelenov; žganci so njegova najljubša hrana jed; madeži od hrane jedi, jestvin
// kar je pripravljeno kot jed za redno dnevno uživanje: kuhati, pripravljati hrano; hoditi po hrano v menzo; gostilna je znana po dobri hrani; dietna, izdatna, kalorična hrana; lahka hrana lahko prebavljiva; težka hrana težko prebavljiva; domača, gostilniška, kmečka hrana; hrana za bolnike / dajati, nuditi stanovanje in hrano redne dnevne obroke hrane; imeti hrano pri starših; abonirati se na hrano; biti zadovoljen s hrano / ima neredno hrano prehrano
// suha, topla hrana
// kar se potrebuje zlasti za prehranjevanje ljudi: preskrbeti hrano za zimo; nekatere države pridelajo dovolj hrane doma; zaloge hrane / pripraviti hrano za na pot - 2. ekspr. kar naj spodbuja, razvija: manjvrednostni občutek je lahko hrana za razne prestopke
● pog. dela ob svoji hrani delodajalec mu ne daje hrane; biti na hrani v gostilni uživati redne dnevne obroke hrane v gostilni; imeti koga na hrani dajati mu redne dnevne obroke hrane; ekspr. poskrbeti za duševno hrano ljudi za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb; ekspr. knjiga mora biti tvoja vsakdanja hrana vsak dan moraš brati, študirati
♦ biol. rastlinska hrana rudninske snovi, iz katerih rastlina gradi organske snovi; biol., kem. beljakovinska hrana; med. dietetična hrana; rib. talna hrana ki jo ribe dobijo na dnu ali v vodi; zračna hrana ki jo ribe dobijo iz zraka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
ízba -e ž (ȋ) - 1. knjiž. soba, navadno manjša: prebeliti izbo; povabil ga je v svojo izbo; gosposka, majhna, mračna, topla izba / podstrešna izba
- 2. nar. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši; hiša: vsa družina se je zbrala v izbi / prednja izba
- 3. nar. podstrešje: skriti se na izbi; stopnice na izbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
jedílo -a s (í) nav. mn., knjiž. živilo, pripravljeno za uživanje, navadno z dodatki; jed: pripravlja dobra jedila;
izbrana, okusna jedila;
vrsta jedil / hladna in topla jedila / star. Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) hrane
♦ rel. blagoslov(itev) velikonočnih jedil blagoslovitev gnjati, pirhov, hrena in potice, ki se pripravijo za veliko noč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
júg in jùg júga m (ȗ; ȕ ú) - 1. smer na nebu ali zemlji proti položaju sonca opoldne: določiti jug; veter piha od juga, z juga; letalo leti proti jugu; usmeriti ladjo na jug / Grčija leži na jugu (od) Jugoslavije / magnetna igla kaže smer sever-jug
// južna stran neba ali zemlje: jug je že jasen; na jugu in severu se dvigajo gore / označiti na zemljevidu jug - 2. publ. južni del kake geografske ali politične celote: italijanski jug; na jugu dežele raste južno sadje; razlike v porabi lesa med severom in jugom v Evropi / ekspr. jug se upira prebivalci južnega dela
// ekspr.: bratski jug južni del Jugoslavije; slovanski jug države, dežele južnih Slovanov
♦ zgod. vojna med Severom in Jugom državljanska vojna v Združenih državah Amerike od 1861 do 1865, secesijska vojna - 3. topla področja, zlasti okrog Sredozemskega morja: ptice se jeseni selijo na jug; sončni, topli jug; arhitektura mesta kaže bližino juga
- 4. topel veter, ki piha z juga: jug buči, piha, vleče, ekspr. podi oblake; jug topi sneg / videti je, da bo nastopil jug južno vreme, odjuga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kôcka tudi kócka -e ž (ȏ; ọ̑) nekdaj veliko, navadno v obliki trikotnika preganjeno ogrinjalo iz debelejšega blaga: ogrniti kocko;
pokriti se s kocko;
topla zimska kocka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kopél tudi kópel -éli [druga oblika eu̯] ž (ẹ̑; ọ́ ẹ̑) - 1. dajanje (dela) telesa v določeno tekočino, sipko snov zaradi zdravljenja, krepitve: po kopeli se dobro počuti; ozebline je pregnal z izmeničnimi kopelmi v mrzli in vroči vodi; kopeli v morju / zdravnik mu je predpisal kopeli / mrzla, topla kopel; sedeča kopel v sedežni kopalni kadi; zdravljenje z morskimi, peščenimi kopelmi
// s prilastkom izpostavljanje (dela) telesa delovanju zraka, sonca, pare zaradi zdravljenja, krepitve: pripraviti parno kopel; sončna, zračna kopel
● vznes. prišel je iz krvave kopeli hudega, težkega boja - 2. zastar. toplice, zdravilišče: ženo in otroka je poslal v kopel; zelo obiskana kopel / palače s kopelmi kopališči
♦ agr. peščena, prašna kopel v pesku, prahu, ki mu je primešan prašek proti mrčesu; fot. kopel kemična raztopina za razvijanje filma; fiksirna kopel v kateri se kemično odstrani za svetlobo občutljiva snov z neosvetljenih delov filma; razvijalna kopel v kateri se s pomočjo kemikalij razvijajo osvetljeni deli filma; kem. kopel navadno tekočina, v kateri se s potapljanjem kemično in fizikalno obdelujejo trdne snovi, ali tak postopek; med. blatna kopel; teh. elektrolitna kopel ki vsebuje elektrolit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kosílce -a s (ī) ekspr. manjšalnica od kosilo: pojesti kosilce;
privoščiti si dobro kosilce
♦ gastr. topla (dopoldanska) malica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
kŕvca -e ž (ȓ) ekspr. kri: topla krvca mu teče po obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
lúč -i in -í ž (ú; ū) - 1. vir umetne svetlobe: luč brli, gori, plapola, sveti, ugasne; luči migotajo; luči se prižigajo, ugašajo; luč me slepi, zastri jo; pogasiti vse luči; prižgi luč; ugasniti, upihniti luč; brleča luč; ekspr. morje pisanih luči / cesto razsvetljujejo električne, neonske, plinske luči; reklamne luči; signalne luči; stikalo za luč; žarg.: dolge ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej, kratke luči ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej; na semaforju se prižge, sveti rdeča, zelena luč / pog.: zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč; iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč
// v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti; pren., ekspr. v njegovi duši je gorela luč; ta ljubezen je bila edina luč, ki je svetila v njegovo življenje
// priprava, ki prižgana oddaja svetlobo; svetilka: kupiti novo luč; postaviti luč na mizo; kdo je razbil luč; luč je bila prižgana, a zastrta s papirjem / namizna, stoječa, stropna luč; luč na olje / ed., star. cepiti luč trske za razsvetljavo
// pog. električna napeljava, električna energija: hribovske vasi so dobile luč; plačati račune za luč in plin - 2. kar omogoča, da so predmeti vidni; svetloba: luč pojema; stal je tako, da mu je luč sijala na obraz; še v zadnjem oknu je ugasnila luč; knjiž., ekspr. luč lije skozi okno na cesto; bleda, močna luč; knjiž. mehka, ostra luč; slepeča, topla luč; soba je polna luči; ekspr. mesto se je kopalo v morju luči; luč in tema / pog., v povedni rabi samo v eni hiši je bila luč; v prvem nadstropju so imeli še luč, zato je pozvonil / dnevna, jutranja luč; naravna, umetna luč; neonska luč; sončna luč / ob, pri močni luči se zenica stisne; ker slabo vidi, ne sme brati pri luči pri umetni svetlobi; pogledati predmet proti luči tako, da svetloba pada nanj ali ga presvetljuje; pren., ekspr. luč je zmagala nad temo
- 3. ekspr., v povedni rabi bister, pameten človek: biti največja luč v razredu; on ni kaka posebna luč; med svojimi kolegi je veljal za luč
- 4. vznes. pozitivne vrednote: sovražil je temo in ljubil luč; prinesti ljudem luč
// duševno stanje glede na te vrednote: to je zgodba srca, ki ni moglo do luči; biti ožarjen od notranje luči - 5. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: luč upanja je ugasnila; zagorela je luč svobode; prižgati luč resnice; luč bratovske ljubezni; luč omike, razuma, spoznanja
- 6. s prilastkom izraža, da je kdo (videti) tak, kot določa prilastek: nastopajoči so se predstavili v najboljši luči; afera meče nelepo luč nanj; končno se je pokazal v pravi luči; to je vrglo slabo luč na vodstvo podjetja
// navadno v zvezi z gledati, videti izraža odnos do česa, kot ga določa prilastek: zdaj jih gledam v drugi luči; gledati kaj v lepi luči; videti vse v rožnati luči; ekspr. ljudi prikazuje v črni luči / publ.: postaviti problem v novo luč; prikazati kaj v luči marksizma
● knjiž. luč v njegovih pričakujočih očeh je ugasnila njegove oči niso več izražale pričakovanja; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo luč držali umrl bo; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; pog. na luči si mi, mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; star. sam sebi je, stoji na luči si škoduje; ekspr. hrepeneti po luči po spoznanju, jasnosti; ekspr. dvorana je bila vsa v lučih v njej je gorelo mnogo luči; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; vznes. nebeške luči zvezde; knjiž. lepo razporejena luč na sliki svetlejša mesta; star. zvoniti večno luč avemarijo; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; vznes. sin je bil luč njenih oči imela ga je zelo rada; ekspr. luč njegovih oči je ugasnila oslepel je; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; star. krogla mu je upihnila luč življenja bil je ustreljen; knjiž., ekspr. ta izjava je prinesla nekaj luči v problem jasnosti; moški plešejo okoli nje kot vešče okrog luči si vztrajno prizadevajo pridobiti si njeno ljubezensko naklonjenost; meni luč, tebi ključ v kmečkem okolju gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja
♦ avt. parkirne luči; zavorne luči; elektr. ritmična luč ki sveti v presledkih v določenem ritmu; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; fot. bliskovna luč priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju; gled. odrska luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra; navt. bočna luč zelena in rdeča navigacijska luč na ladjah; rel. večna luč ki neprestano gori pred tabernakljem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
málica -e ž (ȃ) - 1. manjši obrok hrane, ki se jé sredi dopoldneva ali popoldneva: dati delavcem malico; postreči z malico / za malico je imel, pojedel sendvič in jabolko / dopoldanska, popoldanska malica; šolska malica; topla malica / zdaj so na, pri malici malicajo
// po malici je pridno delal
● ekspr. to jaz naredim za malico zelo lahko, brez večjega truda - 2. nar. kos, košček: Jera je takoj odrezala malico kruha, ga zavila v predpasnik, zadela motiko in odšla (F. Finžgar)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
môrskiSSKJ -a -o prid. (ó) môrski sádeži -ih -ev m mn. (ó, ȃ)
užitni morski organizmi, razen rib: solata iz morskih sadežev; rižota z morskimi sadeži; Navadno pripravi štiri jedi: hladna predjed so običajno morski sadeži, topla jed je riba, vmes sorbet, s katerim jedci nevtralizirajo okus po ribi, potem še kakšna mesna jed, nazadnje pa sladica
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
nèstálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ) - 1. ki ni stalen, ni trajen: ta mir je zelo nestalen; funkcija predsednika je nestalna / njegov položaj je precej nestalen
- 2. ki se lahko, hitro menja: v takem nestalnem vremenu ni pametno hoditi v hribe / njegovo razpoloženje je zelo nestalno / nemiren in nestalen človek je neuravnovešen
nèstálno prisl.: nestalno zaposlen delavec
♦ zool. nestalno topla kri kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
oblóga -e ž (ọ̑) - 1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: položiti, prilepiti oblogo; lesena, marmorna obloga; obloga fasade; obloga v peči / stropna, talna obloga; toplotna, zaščitna obloga
// navadno s prilastkom plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino sploh: na drevju se je naredila ledena obloga; odstraniti sluzasto oblogo z vrvi / podkožna maščobna obloga - 2. jed, s katero se okrasi glavna jed: gobe, servirane kot obloga k mesu
- 3. med. predmet ali snov, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: zdraviti z oblogami; topla, vlažna obloga / blatna obloga
- 4. redko oblaganje: končati oblogo
♦ avt. obloga del zavorne čeljusti, zavorne ploščice, ki pri zaviranju neposredno pritiska ob zavorni boben, zavorni kolut; med. obloga belkasta snov na jeziku, v grlu ob vnetjih, pri nekaterih boleznih; zobna obloga kar se nabere na zobeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
párka -e ž (ȃ) topla športna jopa s kapuco: To jesen je moda poleg rebrastega suknjiča iz svoje študentske omare potegnila še parko E ← agl. parka, rus. párka, verjetno iz samojedščine
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
píhati -am nedov., tudi pihájte; tudi pihála (í) - 1. nav. 3. os. gibati, premikati se z enega področja na drugo zaradi razlik v zračnem pritisku, temperaturi: zunaj piha; imeli smo sončno vreme, vendar je precej pihalo; pihati v sunkih / zapri vrata, pod noge mi piha čutim hlad, premikanje hladnega zraka okrog nog
// veter piha; v obraz ji je pihala topla večerna sapa - 2. iztiskati zrak skozi priprta, našobljena usta, navadno z določenim namenom: pihati v ogenj, žerjavico; močno pihati; pihati in puhati / pihati cigaretni dim v zrak; pihati si toplo sapo v premrle roke / pihati skozi nos; ekspr. to je pihal, ko je šel v hrib hitro dihal, sopihal
// s pihanjem- a) odstranjevati: pihati prah, smeti z mize
- b) hladiti, ohlajati: pihati vročo juho; pihaj, da se ne opečeš
- c) lajšati bolečine: pihala mu je krvaveči prstek
- 3. dajati, oddajati enakomeren tok zraka: kalorifer piha topel zrak
- 4. s pihanjem izražati navadno strah, občutek ogroženosti: mačka je začela pihati; jezno pihati
// ekspr. izražati jezo, nejevoljo, sovražnost: žena že ves dan piha proti njemu / pihati od jeze, togote, zavisti / jezen je, da kar piha zelo je jezen - 5. igrati (na) pihalni instrument: godci so začeli pihati in piskati / piha na orglice, redko v trobento
- 6. obrt., v zvezi pihati steklo s steklarsko pipo oblikovati kroglico steklene mase v steklarski izdelek: že več let piha steklo
● ekspr. vem, od kod veter piha kakšen je skriti namen takega govorjenja, ravnanja; ekspr. vlak je pihal proti goram peljal; ekspr. zdaj piha za nas ugoden veter razmere, okoliščine so za nas ugodne; žarg., avt. voznik je moral pihati opraviti poskus z alkotestom; ekspr. z nastopom novega šefa je začel pihati drug veter razmere so se spremenile; ekspr. ne boš (nam) kaše pihal delal težav v kaki stvari, se vmešaval; pog., ekspr. pihati dekletu na dušo, srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; pog., ekspr. dolgo mu je pihal na dušo, pa zaman mu prigovarjal, ga prepričeval; ekspr. po gadje je pihala zelo je bila jezna
pihajóč -a -e: močno pihajoč veter
píši -te: ekspr. piši me v uho, vulg. v rit izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost; nizko pišite me nekam s svojim tožarjenjem ne maram vas več poslušati; prim. vritmepiši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pihljáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. rahlo pihati: pihljala je topla večerna sapica; od juga je začelo rahlo pihljati
- 2. preh., redko pahljati: z robcem je pihljala obraz
pihljajóč -a -e: toplo pihljajoč veter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
poseljeváti -újem nedov. (á ȗ) z naseljevanjem zavzemati, zasedati: znova poseljevati opustošene predele
● knjiž., redko te živali poseljujejo topla področja Afrike živijo, so na teh področjih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
prèdkosílce -a s (ȅ-ī) knjiž. (dopoldanska) malica, navadno topla: za predkosilce je bil golaž
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
pretôpel tudi pretópel -tôpla -o stil. -ó [əu̯] prid. (ó; ọ́ ó) preveč topel: pretopel zrak;
pretopla voda;
to pivo je pretoplo / pretopel plaščpretôplo in pretopló prisl.: pretoplo se obleči / v povedni rabi pri vas je pretoplo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sápica -e ž (á) manjšalnica od sapa 2: sapica pihlja;
bilo je soparno, brez vsake sapice;
hladna, topla sapica;
rahle jesenske sapice
● ekspr. vsaka sapica ji škodi zelo je občutljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
selítev -tve ž (ȋ) glagolnik od seliti: selitev iz enega stanovanja v drugo / prisilna selitev / selitev tiskarne / proučevati selitve Slovanov / selitev delovne sile iz vasi v mesta / selitev ptic; selitev rib iz hladnih rek v topla morja
● publ. poleti se začne prava selitev narodov se začnejo množična turistična potovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
sléd -í ž, daj., mest. ed. slédi (ẹ̑) - 1. kar ostane zlasti na podlagi in kaže, da je tam kaj bilo, se premikalo: sled drži k vodi; sled se je izgubila; v rosni travi se poznajo sledi; iskati, najti sled; živina pušča sled parkljev v blatu; sneg je zabrisal vse sledi; jasna, stara, sveža sled; lisičja, zajčja sled; vijugasta sled; zavorna sled; sled koles, konjskih kopit; sled velikih nog; sled v vlažnem pesku, snegu / iti po sledi
// nav. mn. kar ostane kje in kaže, da se je tam kaj dogajalo: prsti storilca so na koži žrtve pustili vidne sledi / na obrazu se ji pozna sled mučne nespečnosti / otroci so vrteli bakle in občudovali žareče sledi
// kar ostane kje in omogoča, da se kaj najde, razkrije: za ilegalca so izbrali priimek, ki naj bi zabrisal sled za njim / preiskave so jih pripeljale na pravo, ekspr. vročo sled; zmešati komu sled - 2. navadno s prilastkom kar ostane kot posledica kakega dejstva: te odločitve bodo zapustile globoko sled v našem družbenem življenju / v Prešernovih pesmih je mnogo sledi ljudske pesmi
- 3. navadno s prilastkom še obstoječi majhen del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: komaj še opaziš kako sled razvalin
- 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: vsaka sled čustev v njem je že ugasnila; to je v njej ubilo še zadnjo sled ljubezni; nikjer ni najmanjše sledi zelenja
● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. na njenem obrazu se pozna sled časa postarala se je; ekspr. govornik je izgubil pravo sled ni znal nadaljevati; ekspr. vse to je šlo mimo otroka brez velike sledi ni zelo vplivalo nanj; ekspr. priti zvijači na sled odkriti jo; tihotapcem so že dolgo na sledi po znakih, znamenjih sklepajo, kje so, kdo so tihotapci
♦ elektr. zvokovna sled; lov. pes izdela sled; prijeti sled; mrzla, topla sled; psih. spominska sled domnevna biokemična sprememba v živčnih celicah, ki jo zapusti dražljaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
stálen -lna -o prid., stálnejši (ȃ) - 1. ki se ne spreminja, ne spremeni: stalni izdatki; stalne cene; vzdrževati stalno temperaturo in vlažnost zraka / stalno vreme dalj časa enako; dalj časa lepo; stalen značaj uravnovešen; beseda je dobila stalno pisno podobo ustaljeno
// sestavljen iz vedno istih stvari, oseb: imeti stalen repertoar; čaj iz stalne mešanice; razstaviti stalno zbirko / stalna družba; stalno omizje - 2. ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo obdobje: stalne naloge; vzeti koga v stalno oskrbo; pravica do stalne paše; stalna zaposlitev / ustanoviti stalno komisijo; odpreti stalno avtobusno progo; dobiti stalno gledališče / stalna konferenca mest; potrdilo o stalni nesposobnosti
// ki je, obstaja, se pojavlja neomejeno dolgo na določenem mestu: postaviti stalen bivak; stalni mejni prehodi; stalne naprave; stalna vesoljska postaja / stalni prebivalci kraja / stalni gostje gostje, ki se mudijo, ostanejo kje dalj časa
// ki je, obstaja brez konca: na svetu ni nobena reč stalna / redko stalne barve obstojne - 3. ki traja brez prekinitve, prekinitev: čutiti stalno bolečino v prsih; živeti v stalni negotovosti; stalna potreba po kisiku; biti pod stalnim nadzorstvom
// ekspr. zelo pogost, pogosten: naveličati se stalnih opominov; stalni prepiri ga utrujajo; zaradi stalnega vetra ga je bolela glava; stalne pritožbe delavcev - 4. ki ga kdo ima, uporablja dalj časa, ob vsaki priložnosti: sesti na stalni prostor ob oknu; dobiti stalni sedež v gledališču / navesti stalno bivališče kraj, kjer se kdo naseli, da v njem stalno živi
// ki je s kom v kakem odnosu dalj časa, ob vsaki priložnosti: stalni naročniki revije; stalni obiskovalci razstav / dati blago najprej stalnim odjemalcem, strankam
♦ anat. stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; ekon. stalna plača nekdaj plača, ki jo prejema oseba s stalno zaposlitvijo; fiz. stalni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti; trajni magnet; stalna deformacija deformacija, pri kateri se telo ne vrne v prvotno obliko; lingv. stalni naglas naglas, ki nastopa vedno na istem mestu v besedi; stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe; stalna zveza besedna zveza s samostojnim pomenom; lit. stalna pesniška oblika pesniška oblika, ki se uporablja nespremenjena že dalj časa; lov. stalna divjad divjad, ki živi stalno v istem lovišču; mat. stalni člen člen, v katerem ne nastopa spremenljivka; stalna količina količina, ki ne spreminja svoje vrednosti; ptt stalna telefonska zveza telefonska zveza, ki se lahko uporablja ne glede na čas ali v času, ko ustrezna centrala ne dela; šol. stalni učitelj nekdaj učitelj z opravljenim strokovnim izpitom; vet. stalni zob zob, ki ne izpade več; voj. stalna vojska vojska, ki jo ima kaka država v mirnem času
stálno prisl.: ta drama je stalno na programu; stalno prebivati kje; stalno se pritoževati; stalno sodelovati
♦ zool. stalno topla kri kri, katere toplota je neodvisna od temperature okolice; sam.: v življenju ni nič stalnega; naseliti se za stalno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
têrmovelúr1 -ja m (ȇ-ū) 1. topla tkanina, narejena iz kemično obdelanih sintetičnih vlaken: Jakna je podložena s termovelurjem 2. jopa, pulover iz take tkanine: Zvečer, ko se shladi, prav prideta topel pulover ali termovelur E ← nem. Thermovelours, agl. thermovelour (fleece) iz (↑)termo… + (↑)velúrtêrmovelúr2 -- v prid. rabi
termovelur jakna; termovelur jopa; Vetrovko lahko skupaj s termovelur podlogo nosimo kot bundo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
tôpel tudi tópel tôpla -o stil. -ó [əu̯] prid., topléjši (ó; ọ́ ó) - 1. ki ima zmerno visoko temperaturo: od sonca topel zid; čaj je še topel; pomiti s toplo vodo / topel dan; toplo vreme / imeti tople roke / topli obrok obrok iz sveže kuhanih toplih jedi; postreči s toplimi jedmi z jedmi, ki se jedo kuhane in neohlajene
// topli izvir, vrelec izvir, vrelec, ki ima povprečno letno temperaturo navadno višjo od povprečne letne temperature kraja
// ki vzbuja, povzroča občutek toplote: topla postelja; toplo stanovanje; toplo pomladansko sonce - 2. ki varuje, ščiti pred mrazom: topla obleka, odeja / topla greda
- 3. ki vsebuje, izraža prijaznost, naklonjenost: topel nasmeh, pozdrav, stisk roke; prirediti gostu topel sprejem; hvaležen mu je bil za tople besede / topel človek / topel dom; toplo družinsko okolje / toplo čustvo
// ekspr. ugoden, prijeten: zaznati topel vonj sveže pečenega kruha; pevka ga je očarala s toplim in mehkim glasom / tople jesenske barve
● pog. topli bratec homoseksualec; tople barve rdeča, rumena, rjava barva; ekspr. novico ji je še toplo nesla na ušesa takoj ji jo je sporočila
♦ agr. topli gnoj gnoj, ki se pri preperevanju segreje; gastr. topli sendvič nahitro opečen sendvič; geogr. zmerno topli pas območje z zmernim podnebjem, ki leži med polarnim in tropskim pasom; grad. topli pod obloga iz plastične folije, podložene z debelo tkanino, klobučevino; lov. topla sled sled, pri kateri je dah še ohranjen v zraku; med. topli obkladek; topla obloga; meteor. topla fronta; teh. toplo kovanje, valjanje kovanje, valjanje s poprejšnjim segrevanjem; zool. nestalno topla kri kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice; stalno topla kri kri, katere toplota je neodvisna od temperature okolice
topló in tôplo prisl.: toplo se obleči; toplo pozdraviti, sprejeti koga; sonce toplo sije; toplo stisniti roko; toplo rjav odtenek / v povedni rabi: v sobi je prijetno toplo; toplo mu je ob takih spominih
● ekspr. toplo vam polagam to na srce to vam zelo priporočam, za to vas zelo prosim
tôpli -a -o sam.: popiti kaj toplega; toplo mu dobro dene; obšel ga je spomin na nekaj toplega in domačega; umaknil se je na toplo; prijetno mu je na toplem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
tôpliSSKJ -a -o prid. (ó) tôpla grêda -e -e ž (ó, é)
proces otoplitve zemljine atmosfere in površja kot posledica emisij škodljivih plinov v ozračje: plini tople grede; učinek tople grede; Kitajska je druga največja porabnica energije na svetu in druga največja onesnaževalka s plini tople grede
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
toplíca -e ž (í) - 1. mn. zdravilišče z vodo toplega izvira, vrelca: iti v toplice; zdraviti se v toplicah; znane toplice
- 2. knjiž. topli izvir, vrelec: odkriti toplico
// voda toplega izvira, vrelca: kopati se v toplici; zdravilišče s toplico - 3. zastar. topla greda: gojiti rože v toplici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
toplogrêdni -a -o prid. (ē) ki je v zvezi s toplo gredo: toplogredni plini; toplogredne emisije; Povečevanje svetovnega turističnega obiska čedalje bolj vpliva na splošno naraščanje svetovnih emisij toplogrednega ogljikovega dioksida E iz tôpla grêda
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
trenírka -e ž (ȋ) športno oblačilo iz hlač in jope, navadno oprijeto ob gležnjih in zapestjih: obleči trenirko;
bombažna trenirka;
modra, topla trenirka // mn. hlače trenirke: doma nosi trenirke namesto hlač; trenirke s peto s hlačnicami, podaljšanimi čez peto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
ugájati -am nedov. (ȃ) z dajalnikom - 1. biti tak, da vzbuja občutek ugodja: goveja juha mi ugaja; premraženemu človeku ugaja topla kopel; po okusu mi jed ne ugaja; zelo mu ugaja hladna pijača
// biti tak, da ustreza okusu, željam, zahtevam koga: ugajajo ji visoki moški; njena koketnost mu ne ugaja; slike zelo ugajajo mlajšim obiskovalcem razstave / ekspr. ritem ugaja tudi razvajenemu ušesu / ekspr. doma se vedem, kakor mi ugaja kakor hočem, želim - 2. ugodno vplivati na rast, razvijanje; prijati: tem rastlinam ugaja peščena zemlja
ugajajóč -a -e: vsem ugajajoči nasadi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
vabíti in vábiti -im nedov. (ī á) - 1. izražati, sporočati komu željo
- a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: rada prireja večerje in vabi prijatelje; vabiti na svatbo; osebno vabiti / vabiti v goste, svate / vabiti na obisk, počitnice
- b) da kam pride, se udeleži česa sploh: gledališče vabi tuje igralce; vabiti strokovnjake na kongres; vabiti na predavanje, tekmovanje / vabiti na ples, v gledališče / vabijo ga na zagovor kličejo
♦ jur. vabiti na obravnavo - c) naj kaj naredi, dela: vabiti k razpravi, sodelovanju; vabiti na ogled razstave; vabil jih je, naj vstopijo / vabiti jest, pit
- 2. z glasovi, gibi izražati željo, da se kdo približa: koklja glasno vabi piščance; lovec vabi jelena s trobljenjem na rog / samci vabijo samice
- 3. ekspr. vzbujati pri kom željo, da kaj naredi, dela: dogodki vabijo pisatelja, da jih popiše; poskočna glasba jo vabi na ples / pisane stojnice so vabile; polne veje vabijo; skale vabijo v zavetje / morje, sonce vabi
- 4. v krščanskem okolju zvoniti, navadno eno uro pred začetkom verskega obreda, zlasti maše: vabiti k maši
● vabiti k mizi izražati željo, da kdo pride jest, pit, v družbo, ki je pri mizi; ekspr. črički vabijo v trgatev z značilnim oglašanjem naznanjajo, da je grozdje že dozorelo
vabèč -éča -e: mahal je z rokami, vabeč ga k sebi; vabeč glas, nasmeh; voda je bila topla in vabeča; prisl.: sonce je vabeče sijalo; vabeče svetel
vábljen -a -o: vabljeni gostje / na vabilu predstava, seja bo ob devetnajstih. Vabljeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
vôda -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi vódo (ó) - 1. naravna prozorna tekočina brez barve, vonja in okusa: voda hlapi, kaplja, teče, zmrzne; snov, ki vpija vodo; bistra, čista, kalna, motna voda; mrzla, topla voda; gladina vode; za vodo neprepustna plast; v vodi topna snov / jezerska, morska, rečna voda; ob izlivu reke v morje se mešata sladka in slana voda
// ta tekočina, ki se uporablja v industriji, gospodinjstvu: voda vre; čistiti, črpati, greti, natakati vodo; piti vodo; sladkati, soliti vodo; zajemati vodo iz vodnjaka; kuhati na vodi, v vodi; potešiti žejo z vodo; razredčiti mleko z vodo; postana, sveža voda; voda za hlajenje motorja; voda za kuhanje, napajanje, pranje; kozarec, vedro vode; poraba vode; zbiralnik vode / odpadna voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi; pitna voda; sanitarna, tehnološka voda / hruškova voda v kateri so se kuhale (suhe) hruške - 2. tudi mn. ta tekočina kot reka, jezero, morje: voda dere, klokota, šumlja; voda izvira pod hribom; vode naraščajo, upadajo; vode s tega ozemlja odtekajo v isto morje; regulirati vode v nižini; zajeziti vodo; iti v vodo; bresti po vodi; globoka, plitva voda; žuborenje vode; mlin na vodo; ob vodi živeča ptica; prevoz, promet po vodi / podzemeljske, površinske vode; ribolovna voda v kateri je dovoljen ribolov; stoječe vode naravne vode v kotanjah, vdolbinah, zlasti velikih; tekoče vode naravne vode, ki tečejo zaradi višinske razlike; zdravilne vode / smučanje na vodi drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo vleče motorni čoln
- 3. ta tekočina kot osnovna sestavina sadežev, plodov: iztisniti vodo iz kumar; nekateri sadeži imajo veliko vode
- 4. poljud. tekočina, ki jo izločajo ledvice; seč: otrok ni mogel zadržati vode; pregledati vodo / bolniku se voda zapira ima težave z odvajanjem seča
// vodi podobna telesna tekočina sploh: voda mu je zalila pljuča; v kolenu ima vodo - 5. navadno s prilastkom vodna ali vodi podobna raztopina, ki se uporablja kot sredstvo za nego, razkuževanje zlasti kože: dišeča, lasna voda; kolonjska voda raztopina eteričnih olj v razredčenem alkoholu za odišavljanje; ustna voda; voda za britje
● pog. voda ima danes majhen pritisk zaradi nizkega tlaka vode v vodovodni cevi slabo teče iz pipe, cevi; ekspr. s svojimi nauki jim kali vodo povzroča zmedo, nejasnost; ekspr. napeljevati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; evfem. tišči ga na vodo opraviti mora malo potrebo; ekspr. načrt je padel v vodo se ni uresničil; ekspr. mnogo vasi je pod vodo je poplavljenih; ekspr. živeti ob kruhu in vodi zelo slabo, v pomanjkanju; publ. stranka plava v desničarskih vodah je desničarsko usmerjena; ekspr. pa smo spet prijadrali v mirnejše vode položaj, pogovor se je spet pomiril; publ. teritorialne vode teritorialno morje; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje; iti čez devet gorá in devet vodá v pravljicah zelo daleč; ekspr. še dosti vode bo preteklo, preden boš ti zrastel še veliko časa bo minilo; knjiž. sta olje in voda se ne razumeta dobro; se sovražita; počutiti se kot riba v vodi ugodno, prijetno; te besede so bile, kot bi ga kdo polil z mrzlo vodo zelo so ga prizadele, razočarale; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. voda se učisti, ko tri kamne preteče tekoča voda se zelo hitro učisti; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. ta človek ni ne krop ne voda nima izrazitih lastnosti, značilnosti; knjiž. vrč hodi toliko časa po vodo, dokler se ne razbije človek toliko časa počne kaj slabega, nevarnega, dokler mu kaka nezgoda tega ne prepreči; star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
♦ fiz. destilirana voda; anomalija vode lastnost vode, da ima pri štirih stopinjah največjo gostoto; gastr. sladkorna voda prekuhana sladkana voda z dodatkom začimb; geogr. arteška voda ki se nabira pod neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem; danja, izdanja voda; mrtva voda stoječa voda v strugi ali rokavu; podtalna ali talna voda ki se nabira nad neprepustnimi plastmi pod zemeljskim površjem; geol. juvenilna voda ki nastane iz magme in pride prvič v obtok; gozd. kapaciteta tal za vodo sposobnost tal, da sprejmejo in zadržijo vodo; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; nevtralne vode; kem. voda spojina vodika in kisika; klorirana voda; kristalna voda ki je v kristalu vezana na molekule; mehka voda ki ne vsebuje kalcijevih in magnezijevih soli; težka voda v kateri je težki vodik; trda voda ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kozm. brezova, koprivna voda; med. bolnika žene na vodo prepogosto si mora izpraznjevati mehur; burova voda ki se uporablja zlasti za odpravljanje otekline; med., vet. plodova voda ki obdaja plod v maternici; meteor. meteorna voda; min. mineralna voda ki vsebuje večjo količino raztopljenih mineralnih snovi; petr. termalna voda naravna topla ali vroča voda; strojn. napajalna voda ki jo črpalka potiska v parni kotel; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.
zadékati -am dov. (ẹ̑) pog. 1. obleči v topla oblačila ali tesno oviti v debelejše blago zaradi zaščite pred mrazom: zadekati dojenčka v odejo; Zadekajte se, kapa in rokavice niso odveč 2. prekriti z blagom: Nekateri zadekajo svoja okna z debelimi zavesami in roletami, da jim ne bi slučajno kdo gledal, kaj imajo na krožniku E iz *dékati iz (↑)déka2
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.