Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

ôtok -óka (ó ọ́) 
  1. 1. del kopnega sveta, obdan z vodo: prepeljali so se na otok; izkrcati se na otoku; živeti na otoku; ladja je plula ob otoku; otok na jezeru, reki; otoki na morju; ta kraj je bil zanj kot otok miru sredi razburkanega morja / koralni otok ki so ga zgradile korale; pren., ekspr. otok obilja v morju revščine
     
    publ. Otok Velika Britanija, Anglija
     
    geogr. rečni otok; geol. vulkanski otok ki so ga zgradile predornine
  2. 2. s prilastkom navadno manjša površina, ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje od okolja: travnati otoki v puščavi / jezikovni otok; narodnostni otok
  3. 3. grad. označeni ali dvignjeni del vozišča zlasti za usmerjanje prometa: obvezna smer okoli otoka / usmerjevalni otok; otok za pešce / prometni otok
strmína -e ž (í) 
  1. 1. svet, ki se na kratki razdalji hitro vzpenja: hoditi po strmini; nevarna strmina; na travnati strmini mu je spodrsnilo / z lahkoto je premagal strmino; vzpenjati se v strmino; blaga, huda strmina / bila sta že v strmini na strmem delu poti, pobočja
     
    ekspr. mojster belih strmin (dober) smučar
  2. 2. nagnjenost določene ravnine glede na osnovno ravnino: spreminjati, zmanjšati strmino; strmina strehe
    // zelo nagnjena določena ravnina glede na osnovno ravnino: naklon, nagib strmine
     
    geom. tangens naklonskega kota premice ali ravnine
Število zadetkov: 2