Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.

bombardón -a (ọ̑) muz. trobilo z nizko ležečim tonskim obsegom: trobiti v bombardon; vojaški bombardon
hélikon -a (ẹ̑) muz. veliko trobilo z nizko ležečim tonskim obsegom: trobiti na helikon; godbeniki z bleščečimi helikoni čez ramena
nastávek -vka (ȃ) 
  1. 1. odstranljivi del naprave, ki omogoča navadno večnamensko uporabo: dokupiti nastavke; zamenjati nastavek; kovinski, plastični nastavek; sesalec z več nastavki / dimniški nastavek priprava, ki usmerja tok dima v zaželeno smer in preprečuje vdor vetra v dimnik
  2. 2. teh. izrastku podoben del na napravi za priključevanje drugih delov ali za oporo: odrezati, navariti nastavek; ulit nastavek / vpenjalni nastavek; nastavek s prirobnico
  3. 3. posoda za sadje ali pecivo, z (visoko) nogo, navadno steklena: naložiti sadje na nastavek / prinesla je dva nastavka peciva
  4. 4. nav. ekspr. zarodek, zasnova, navadno cveta: nastavki so pozebli; nastavek cvetnega popja / slana lahko škodi dobremu nastavku / cvetni, listni nastavek
    // kar je komaj vidno, zaznavno: nastavek brčic / nastavki zob; pren. vse to so nastavki za razvoj v močno osebnost
    ♦ 
    arhit. oltarni nastavek del nad oltarno mizo kot okras; gastr. kvasni nastavek zmes iz kvasa, vode in moke, ki se uporablja za kvašenje testa; lingv. nastavek položaj govorilnih organov, potreben za tvorbo kakega glasu; muz. nastavek položaj ustnic na ustniku pri igranju na pihalo, trobilo; (pevski) nastavek usmerjenost zračnega toka pri tvorbi tona v goltni, ustni in nosni votlini
pozávna -e ž (ȃ) muz. trobilo z nižje ležečim tonskim obsegom: igrati pozavno / pozavna na poteg; pozavna z ventili
róg -a stil. -á m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogóvi stil. rógi, tož. mn. rogóve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogóva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑) 
  1. 1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk; krava ga je sunila z rogom; gamsov, volovski rog; poln, votel rog; raven, zavit rog; konica roga; čevlji so trdi kakor rog; bila je tema kakor v rogu zelo; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
    // bik ga je nabodel, nasadil na rogove
    // ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva
    // temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga
    // bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte
    // kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco
  2. 2. muz. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov
    ● 
    ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina
    ♦ 
    anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale
sordiníran -a -o prid. (ȋ) 
  1. 1. muz. ki ima s sordino zmanjšano jakost zvoka: sordinirano trobilo / sordiniran ton
  2. 2. publ. omiljen, ublažen: imel je oster glas, nikoli sordiniran s prizanesljivostjo
     
    publ. njegova narava je sordinirana, njegovi nasveti diskretni zadržana
trobílce -a (ī) manjšalnica od trobilo: otroško trobilce
 
slabš. bil je urednik nekega strankarskega trobilca glasila, časopisa
trobílec -lca [lc in u̯c(ȋ) kdor igra na trobilo: dirigent je na novo razmestil trobilce v orkestru; trobilci in pihalci / trobilec na rog
trobílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na trobilo: trobilni ansambel
 
muz. trobilni kvintet
trobílo -a (í) 
  1. 1. nav. mn. glasbilo v obliki cevi, na katero se igra s pihanjem skozi napete, ustrezno oblikovane ustnice: igrati na trobilo; zvoki trobil / trobila v orkestru so odlična trobilci
  2. 2. lijakasta priprava za okrepitev glasu, zvoka: nastaviti trobilo na usta; trobilo iz lepenke / z dlanmi narediti trobilo pred usti
  3. 3. knjiž. zvočna signalna naprava pri motornih vozilih; hupa: vozniki so pritiskali na trobila; trobilo avtomobila
  4. 4. slabš. kdor kaj glasno, vsiljivo širi, razširja: imajo ga za svoje trobilo / junak romana je trobilo avtorjevih idej
     
    slabš. urednik strankarskega trobila glasila, časopisa
trobíti in tróbiti -im nedov. (ī ọ́) 
  1. 1. igrati na trobilo: zna peti, gosti in trobiti / trobiti na trobento
    // dajati zvočne signale s trobilom: lovec, pastir trobi; trobiti na rog / preh.: trobentač trobi zbor, umik; brezoseb. trobilo je konec alarma
     
    lov. trobiti halali dajati znak z rogom pri večjem lovu s konji in psi, da je divjad uplenjena
  2. 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročati močne, doneče glasove: naučiti se trobiti; trobiti s trobento; glasno trobiti / trobiti na rog, v rog
  3. 3. dajati močne, doneče glasove: parnik trobi / rogovi, trobente trobijo
    // oglašati se s takimi glasovi: slon trobi
  4. 4. dajati signale s hupo: nasproti vozeči vozniki so mu trobili / avtomobili so trobili vsevprek
  5. 5. preh., slabš. glasno, vsiljivo širiti, razširjati: trobiti laži; tega ni treba trobiti po mestu; ne verjemi vsemu, kar trobi propaganda
    // kar naprej govoriti, ponavljati: nehajte že trobiti eno in isto; od vseh strani nam trobijo, naj potrpimo
    ● 
    ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati
trombón -a (ọ̑) muz. trobilo z nižje ležečim tonskim obsegom; pozavna: igrati trombon
túba -e ž (ú) 
  1. 1. cevasta posoda za mazave snovi, ki se iztiskajo: zapreti tubo; iztiskati snov iz tube / barva, krema v tubi; tuba gorčice, majoneze
  2. 2. muz. veliko trobilo ovalne oblike z nizko ležečim tonskim obsegom: igrati tubo; tuba in rog
    ♦ 
    anat. maternična tuba cevast organ, po katerem gre jajčece iz jajčnika; jajcevod; Evstahijeva tuba cev, ki povezuje srednje uho z žrelom; ušesna troblja
zatrobíti in zatróbiti -im dov. (ī ọ́) 
  1. 1. zaigrati na trobilo: trobentač je zatrobil / zatrobiti na trobento
    // dati zvočne signale s trobilom: pastir, stražnik je zatrobil / preh. trobentač je zatrobil napad, umik, zbor
  2. 2. s pihanjem v ozek, cevast predmet skozi ustrezno oblikovane ustnice povzročiti močne, doneče glasove: zatrobiti s trobento; glasno zatrobiti / zatrobiti na rog, v rog
  3. 3. dati močne, doneče glasove: parnik je zatrobil / zatrobili so lovski rogovi
    // oglasiti se s takimi glasovi: slon zatrobi
  4. 4. dati signal s hupo: pred ovinkom je voznik zatrobil / avtomobil je glasno zatrobil
  5. 5. ekspr. glasno, doneče se usekniti: kihnil je, nato pa zatrobil v robec
  6. 6. preh., slabš. glasno, doneče reči, povedati: glej, da ne zatrobiš kake neumne / pridite že, je zatrobila v hišo
Število zadetkov: 14