brezčúten -tna -o prid. (ū) - 1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje; brezčuten je in surov / brezčuten obraz
- 2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik
// ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža
brezčútno prisl.: brezčutno gledati trpljenje drugih; brezčutno strmeti v strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
bridkóst -i ž (ọ̑) trpka duševna bolečina: prizadejal ji je mnogo bridkosti;
užiti dovolj bridkosti;
z bridkostjo v srcu gleda njegovo početje;
bridkost srca;
življenje brez težav in bridkosti / smrtna bridkost tesnoba, trpljenje ob umiranju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
čeznatúren -rna -o prid. (ȗ) - 1. knjiž. nenavadno, izredno velik: ima čeznaturen vpliv na množice; čeznaturna moč; čeznaturno trpljenje
- 2. zastar. nadnaraven, nenaraven: čeznaturna prikazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
dopolníti in dopólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) - 1. dati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka: rokopis bo treba še popraviti in dopolniti; dopolnili so zaloge na ladji; dopolniti zapisnik / ti podatki so dopolnili podobo o pisatelju / diskutanti so dopolnili predavatelja njegove trditve, misli
// dodati do polne mere: dopolniti sod - 2. živeti do določene dobe: šolar je dopolnil sedem let; književnik je dopolnil šestdeset let
● vznes. dopolnil je zemeljsko pot umrl je; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je - 3. zastar. izpolniti: prepričan sem, da bo dopolnil svojo dolžnost; dopolnila se mu je vroča želja
dopólnjen -a -o: mera trpljenja je dopolnjena; dopolnjeno besedilo
● vznes. dopolnjeno je ob smrti življenje, trpljenje je končano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
dospéti -spèm dov. (ẹ́ ȅ) - 1. knjiž. priti, prispeti: vojaki so dospeli na bojišče; dospeti do gozda; ladja dospe na cilj; hitela sta in v mesto sta dospela ravno opoldne; proti jutru smo dospeli domov / iz mesta so dospele novice; pren. moje trpljenje je dospelo do vrha; stvar je dospela do kritične točke
- 2. ekon., fin., navadno v zvezi z dolg, menica priti do dneva, termina, ko je treba plačati: menice so dospele; dajatev, dolg dospe v plačilo 1. januarja
dospévši zastar.: dospevši do vrha, se je oddahnil
dospèl in dospél -éla -o: dospeli rokopisi; plačati dospele anuitete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
dotrpéti -ím dov., tudi dotŕpel; dotrpljèn (ẹ́ í) - 1. končati, preživeti trpljenje: prestal je kazen, dotrpel / srce mu je pogumno dotrpelo poraz
- 2. vznes. umreti: bolnik je dotrpel / v osmrtnicah dotrpela je naša dobra mama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
dozoríti -ím dov., dozóril (ī í) narediti, da postane kaj zrelo: vročina je dozorila žito;
pren. trpljenje jih je dozorilodozorjèn -êna -o: dozorjen sir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
dúša -e ž (ú) - 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res
// v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše - 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine
// s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka
// s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša
// ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega - 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv
// knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev
// kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur - 4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt
- 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo
- 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju
● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
dúšen -šna -o prid. (ȗ) - 1. nanašajoč se na duša 1: skrbeti za dušni in telesni blagor / dušni mir; dušno zdravje / star. dušni pastir duhovnik, župnik
- 2. zastar. duševen: dušni napor; dušno trpljenje / ima veliko dobrih dušnih lastnosti; po dušnih zmožnostih ga prekaša
- 3. zastar. duhoven: prenesti spopad na dušno področje / živi bogato dušno življenje
dúšno prisl.: uničil ga je dušno in telesno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
gólgota -e ž (ọ̑) knjiž., navadno s prilastkom veliko trpljenje, bolečina: golgota zasužnjenega naroda / to je zgodba njegove golgote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
gorjé -á s, daj., mest. ed. górju, or. ed. gorjém in górjem; im., tož. mn. gorjá, rod. mn. górij, daj. mn. gorjém, mest. mn. gorjéh, or. mn. górji; im., tož. dv. górji, daj., or. dv. gorjéma (ẹ̑) - 1. veliko trpljenje, žalost: občutiti gorje; pogumno prenaša svoje gorje; prizadejal mu je veliko gorja; zdaj bo konec gorja / v povedno-prislovni rabi, z dajalnikom: ekspr. gorje bo vsem, ki ne bodo utegnili zbežati hudo, slabo se jim bo godilo; star. gorje si ga babnici, če jo dobijo
// kar povzroča trpljenje, žalost: čakalo nas je novo gorje — vojna; potožil mu je svoje gorje; bil je gorje za celo družino / gorje brezdomstva - 2. v medmetni rabi izraža
- a) grožnjo, svarilo: gorje, če ne boš molčal; gorje mu, ki me ne bo poslušal
- b) čustveno prizadetost, strah: gorje, za to ni pomoči; gorje jim, če ne bo kmalu konec vojne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
grôzen -zna -o prid., grôznejši (ȏ) - 1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: videl je grozne prikazni; grozna zver / grozen zločin / grozne besede; grozna kletev / ekspr. pravljica ne sme biti preveč grozna
// ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: grozna bolezen; čaka ga grozna kazen; grozna novica / to so bili grozni časi - 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to je grozen človek; tvoji prijatelji so res grozni / ima grozen značaj / grozno čenčanje, vedenje / otroci so bili med vožnjo grozni zelo nemirni, nagajivi
- 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: bil je v groznem strahu zanjo; vozi z grozno hitrostjo; godi se mu grozna krivica; dela grozne napake / grozna globina, tema / grozen dež, veter
- 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: imeli smo grozno hrano; cesta je bila grozna / piše grozen jezik / tu notri je grozen zrak zelo zatohel, nečist; imamo grozno vreme zelo neugodno
- 5. pog., ekspr. zelo grd, neprikupen: ima grozne čevlje; grozna barva; v tej obleki je grozna
- 6. nar. gorenjsko lep, čeden: bila je grozno dekle
grôzno - 1. prislov od grozen: grozno poje; grozno so ga pretepali; grozno je lep; grozno dolgo so ga čakali
- 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: grozno je poslušati take neumnosti; kaj ni grozno, da noče priznati / grozno mu je bilo pri duši / pri njih je grozno imajo zelo neurejene razmere
- 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost, grozo: grozno, mučili ga bodo; sam.: marsikaj groznega je doživel; preveč groznega je v teh zgodbah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
grozôta -e ž (ó) - 1. nav. mn. kar povzroča grozo, hudo trpljenje: junaško je pretrpel vse grozote; vojne grozote; grozote okupacije / ekspr., v povedno-prislovni rabi kaj ni grozota, da so mu vse poti zaprte
- 2. značilnost groznega, hudega: opisal je grozoto prestanih muk
- 3. redko groza: čutil je grozoto pred neznanim
- 4. v medmetni rabi izraža zgražanje, ogorčenje: grozota, kakšna je današnja mladina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
hláden stil. hladán hládna -o tudi -ó prid., hladnéjši (á ȃ á) - 1. ki ima zmerno nizko temperaturo: hladen zrak; voda v reki je precej hladna / hladen dan; hladno podnebje, poletje, vreme / hladne roke
// ki vzbuja, povzroča občutek hlada: sprehajati se po hladnem gozdu; hladen veter; hladna senca; prijetno hladna soba / ekspr. hladen blesk zvezd; pesn.: hladni grob; širno hladno prostranstvo
// ki ima temperaturo okolice: vsak dan se umiva v hladni vodi; mleko pije kar hladno; obdelovati hladno železo / štedilnik je še hladen nezakurjen
// postreči s hladnimi jedmi z jedmi, ki se jedo nekuhane ali ohlajene; hladna večerja večerja iz hladnih jedi - 2. ki vsebuje, izraža nenaklonjenost, odklanjanje: hladen odnos do sodelavcev; hladen pogled, pozdrav, sprejem; bil je hladen do gostov; konferenca je potekala v hladnem vzdušju / po tem dogodku je postal do nje hladen
- 3. ki se ne da vplivati čustvom: hladen znanstvenik / hladen premislek; hladna presoja / vse je reševal s svojim hladnim razumom
// ki ne izraža čustev: hladna glasba, lepota; ima hladne oči / hladna barva neugodno delujoča
// hladna ženska; hladno občinstvo; čustveno hladen
● gledalci so ostali hladni se niso navdušili; se niso vznemirili, razburili; tuje trpljenje ga je pustilo hladnega ga ni ganilo, prizadelo; hladne barve modra, zelena, siva barva; ohraniti hladno kri obvladati se, ne razburiti se; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev
♦ fiz. hladna svetloba svetloba, ki jo oddaja hladen vir svetlobe; friz. hladna trajna ondulacija, ki se napravi s kemičnimi sredstvi; geogr. hladni pas območje s stalno hladnim podnebjem, ki leži severno od severnega tečajnika in južno od južnega tečajnika; med. (spolno) hladna ženska ženska, ki pri spolnih odnosih ne čuti vzburjenja; meteor. hladni val je zajel naše kraje v naše kraje je prodrl hladen zrak; hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; polit. hladna vojna sovražna meddržavna politika brez oboroženih spopadov; rad. hladna vaja vaja v studiu brez priključenih aparatur; teh. hladno kovanje, valjanje kovanje, valjanje brez poprejšnjega segrevanja; hladno lepilo lepilo, ki lepi brez segrevanja; voj. hladno orožje orožje, ki rani z rezilom ali s konico
hládno tudi hladnó prisl.: hladno odgovoriti, pozdraviti; hladno premišljeno dejanje; hladno vljuden je bil z njim; ekspr. sprejeli so ga ledeno hladno / v povedni rabi: danes je hladno; v sobi je prijetno hladno; nekoliko hladno mi je
hládni -a -o sam.: rad bi popil kaj hladnega; ekspr. pijanca so postavili na hladno s silo so ga spravili ven; spraviti mleko na hladno v hladen prostor; pog., ekspr. pazi se, da te ne bodo spravili na hladno aretirali, zaprli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
húd -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) - 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo
- 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka
- 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze
- 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud
- 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje
- 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko
// huda ura neurje - 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm
// hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus
// nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec
● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati
♦ čeb. huda gniloba
hudó - 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno
- 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo
- 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico
● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti
húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
hudíčev -a -o prid. (í) - 1. nanašajoč se na hudiča: prikazen v hudičevi podobi / ekspr.: ta igra je prava hudičeva iznajdba; nesreča je hudičevo delo / star.: hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; hudičevo olje žveplena kislina
// kot psovka: boš tiho, mulec hudičev; poberi se, seme hudičevo / ta človek je hudičev / njegovi hudičevi naklepi se niso uresničili - 2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: ta hudičev birt me je že spet osleparil; rad bi že prišel iz te hudičeve luknje v spodobno stanovanje / teh njegovih hudičevih navad ni mogla več prenašati
- 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: prestal je hudičeve čase; to delo je zares hudičevo; vojna je postajala vse bolj hudičeva / cesta je vsa hudičeva v zelo slabem stanju; že ves mesec imamo hudičevo vreme slabo, neugodno
- 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: hudičeva lakota; hudičeva vročina, zima; njegovo trpljenje je bilo hudičevo / ne pij preveč, to vino je hudičevo zelo močno
- 5. ekspr., v povedni rabi ki se mu posreči izpeljati tudi kaj navidez nerešljivega: bolj hudičev je od hudiča samega; ta baba je vsa hudičeva, vse doseže / pog. za denar prislužiti je ves hudičev zelo sposoben, uspešen
● ekspr. to ti je pravo hudičevo seme človek z veliko slabimi lastnostmi
hudíčevo prisl.: hudičevo se moti, kdor tako misli; hudičevo je zaslužil; hudičevo lep, močen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
interníranec -nca m (ȋ) kdor je interniran: trpljenje internirancev;
vrnitev internirancev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
izbíčati -am tudi zbíčati -am dov. (ī ȋ) - 1. pretepsti z bičem: izbičati kaznjenca / ekspr. izbičali so ga do smrti; pren. trpljenje ga je izbičalo
- 2. knjiž. s silo spraviti kaj iz česa: dež je izbičal iz rož vonjave
izbíčan tudi zbíčan -a -o: izbičan obsojenec; izbičano srce; prim. zbičati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
izgodíti -ím in zgodíti -ím dov., izgódil in zgódil (ī í) povzročiti, da postane kaj godno: izgoditi hruške, seme;
mladiči so se izgodili;
pren., ekspr. trpljenje ga je izgodilo
♦ agr. izgoditi lan obdelati ga, da se mu ličje rado loči od stebla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
izkričáti -ím dov. (á í) - 1. kriče reči, povedati: izkričal je nekaj besed; najrajši bi izkričal, da je morilec on / ekspr. kolporter je izkričal naslove novic
- 2. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izkričati navdušenje, srečo / izkričati bolečino, trpljenje / pusti ga, da se izkriči
izkričáti si ekspr. s kričanjem utruditi, pokvariti: izkričati si grlo, pljuča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
izsrébati -am tudi -ljem dov. (ẹ̄) s srebanjem izpiti, pojesti: izsrebati mleko / izsrebati mozeg iz kosti izsrkati // izsrebati školjko
● knjiž., ekspr. trpljenje mu je izsrebalo zadnjo kapljo krvi ga je popolnoma izčrpalo, oslabilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
jád -a m (ȃ) - 1. star. žalost, trpljenje, bolečina: v jadu si je ruval lase / govoril je o svojih jadih težavah
- 2. zastar. jeza, srd: od jada je zamahnil z mečem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
jó medm. (ọ̑) knjiž. izraža telesno ali duševno trpljenje; joj, jov: Moj Mate, jo, moj Mate! (O. Župančič)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
jòj tudi jój medm. (ȍ; ọ̑) - 1. izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: joj, kakšna nesreča; joj, vam je slabo? / joj, prejoj
// izraža začudenje, presenečenje: joj, kako so jagode dobre; joj, koliko si naredil - 2. izraža telesno ali duševno trpljenje: joj, kako boli
- 3. v povedno-prislovni rabi izraža neprijetnost, mučnost česa: če se ne vrneš pravi čas, bo joj / preklinjal je, da je bilo joj
// z dajalnikom izraža veliko trpljenje, žalost: joj meni, vsi so me zapustili; star. joj si ga njim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
jòv in jóv medm. (ȍ; ọ̑) izraža telesno ali duševno trpljenje: jov, jov, stoka starka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
kalvárija -e ž (á) ekspr. veliko trpljenje, bolečina: v izgnanstvu se je začela njegova kalvarija;
njeno življenje je ena sama kalvarija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
kázen -zni ž (ȃ) - 1. kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev: otrok je bil priden, zato so mu kazen odpustili, preklicali; pog. kazen odsedeti, odslužiti; zaslužila je kazen; mila, stroga kazen; groziti s kaznijo; kazen za tatvino; vzgojni učinek kazni / doma ga je doletela, zadela huda kazen / dati kazen kaznovati; dobiti kazen biti kaznovan
// disciplinska, eksemplarična kazen / v prislovni rabi: za kazen bo ostal doma; ekspr. naj bo za kazen, je rekel škodoželjno / ubogal je iz strahu pred kaznijo kaznovanjem
// dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe: moral je plačati kazen / publ. zapadel je kazni - 2. jur. ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška: določiti, odmeriti, predpisati kazen; kazen izreči, izvršiti / kazen nastopiti / obsoditi koga na denarno, zaporno kazen / pogojna kazen pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; pogojna obsodba; prostostna kazen ali kazen odvzema prostosti pri kateri mora obsojenec prebivati v kazenskem poboljševalnem zavodu; smrtna kazen pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; telesna kazen v nekaterih deželah pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; kumulativno predpisana kazen pri kateri se obsojenec kaznuje z denarno in zaporno kaznijo; kazen prepovedi opravljanja določenega poklica; kazen zaplembe premoženja
♦ ped. vzgojna kazen; rel. večna kazen večno trpljenje človeka po smrti; šol. pisati kazen zaradi nediscipline prepisovati kak tekst
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
Krístusov -a -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na Kristusa: Kristusovo trpljenje / Kristusovi apostoli
● šalj. biti v Kristusovih letih star triintrideset let
♦ rel. Kristusov namestnik papež - 2. v medmetni rabi, v zvezi z rana izraža podkrepitev, poudarek: za pet Kristusovih ran, pomagaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
kríž -a m (í) - 1. naprava iz dveh tramov, lat, položenih pravokotno drug čez drugega: narediti, postaviti križ / pribiti koga na križ; viseti na križu / obsoditi koga na smrt na križu
- 2. rel. ta naprava, s podobo Kristusa ali brez nje, kot simbol krščanstva: na steni je visel križ; pogrebni sprevod s križem na čelu; lesen, železen križ (na grobu) / križ s podobo Kristusa / na verižici okrog vratu ji je visel zlat križ / enakoramni križ; jeruzalemski križ; latinski križ; malteški križ; pren. molče je prenašal svoj križ
// gib z roko ali s predmetom v obliki te naprave: delati križe; boji se ga kot hudič križa zelo
// blagosloviti s križem / narediti znamenje križa / latinski križ pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame - 3. kar je po obliki podobno tej napravi: v oknu so bili križi / čez vso stran je naredil križ potegnil črti v obliki križa
// trama sta položena tako, da tvorita križ / cestni križ križišče, stikališče pomembnejših, navadno mednarodnih cest
// redko dati kaj na križ navzkriž, križem - 4. ekspr. trpljenje, težava, skrb: z otroki je križ; križ imam z njo / velik križ si je nakopal na glavo / križi in težave; pren., knjiž. vzeti križ na svoje rame
// ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: križ je vsem ustreči; križ je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj križ - 5. ekspr., v zvezi z izrazi količine, za določanje starosti deset let, desetletje: dopolnil je šest križev / že osem križev ima na plečih
- 6. igralna karta z enim ali več znaki v obliki križa: imel je nekaj križev in dva pika
- 7. predel ob spodnjem delu hrbtenice: križ ga je zelo bolel; trga ga v križu / bolečine v križu
- 8. nar. vzhodno snopi, ki se sušijo na njivi, položeni s klasjem drug proti drugemu v obliki križa: snope so hitro skladali v križe / križi pšenice / v križ položeni snopi
● star. če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol se bo zelo razjezil; ekspr. vsak ima svoj križ trajno večjo skrb, težavo; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. sedeti za križi biti v zaporu; ekspr. križ božji, je to mogoče izraža začudenje, presenečenje; kljukasti križ v nacistični Nemčiji enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki kot simbol nacizma; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. polmesec v boju s križem muslimanstvo v boju, nasprotju s krščanstvom
♦ alp. grebenski križ stikališče dveh ali več grebenov; arheol. kljukasti križ enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki zlasti kot simbol sonca; svastika; arhit. nitni križ; vizirni križ; astr. Južni križ; Severni križ ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; film. malteški križ vrtljiva zaslonka v kinoprojektorju ali snemalni kameri; geom. osni križ; navt. križ drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor; poševni križ; vodoravni križ
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
krôtek in kroták krôtka -o tudi -ó prid., krotkéjši (ó ȃ ó) - 1. ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav: krotek pes, vol / krotka čreda / ko so se konji izdivjali, so postali krotki / ekspr. zver je bila čisto krotka v njenih rokah
- 2. raba peša miren, poslušen, ponižen: krotek in ponižen človek; dobil je krotko ženo; krotek kot jagnje / ekspr. v trenutku je bila krotka
// ki izraža, kaže mirnost, poslušnost, ponižnost: njen pogled je bil krotek / krotke oči / krotek značaj - 3. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: nalivu je sledil krotek dež; krotka sapa
♦ čeb. krotke čebele čebele, ki ne pikajo rade
krôtko in krotkó prisl.: gleda krotko in vdano; krotko prenašati trpljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
krotíčiti -im nedov. (í ȋ) redko krotovičiti: trpljenje ga krotiči / nit se mu trga in krotiči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
krotovíčiti -im nedov. (í ȋ) ekspr. - 1. povzročati bolečine: trpljenje ga krotoviči; brezoseb. krotoviči ga v želodcu
- 2. s širokim pomenskim obsegom vznemirjati, mučiti: ne vem, kaj ga krotoviči; to dejstvo mu krotoviči možgane / dolgo so ga krotovičili
- 3. dajati čemu drugačno obliko, kot jo ima navadno: ohlapnost izraza krotoviči osnovno misel teksta / na vse načine je krotovičil dejstva
krotovíčiti se dobivati nenavadno, nepravilno obliko: listje se krotoviči in suši
// krčevito se zvijati: krotovičiti se od bolečine / med praprotjo se je krotovičila kača zvijajoče se premikala
● ekspr. nekaj časa se je krotovičil, potem je pa priznal se upiral, branil
♦ tekst. nit, preja se krotoviči zaradi premočnega, nepravilnega vitja se oblikuje v vozlom podobne tvorbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
krùh krúha m (ȕ ú) - 1. pečeno živilo iz moke, vode, kvasa: jesti kruh; postregli so s kruhom in vinom; star, suh kruh; zadišalo je po svežem kruhu; kruh s kiselkastim okusom; drobtina kruha; skorja, sredica kruha; dober je kot kruh; tega sem vajen kot (vsakdanjega) kruha / hlebec, štruca kruha; kos kruha / mesila je testo za kruh / kruh vzhaja; peči kruh / knjiž., z oslabljenim pomenom že zgodaj je okusil kruh bridkosti
// tako živilo v obliki hlebca, štruce: odlomiti kos, krajec kruha; dobro zapečen kruh / bel(i), črn(i) kruh; Grahamov kruh; koruzni, rženi kruh; mlečni, oljnati kruh; kruh iz ajdove moke / (pletena) košarica za kruh / rezati kruh na kose, rezine / pog.: četrt kruha, prosim; kupiti več kruhov
// kos, odrezan od hlebca, štruce: nadrobiti kruh v mleko; namazati kruh z maslom; na kruh je dal sir / pog. pojedel je tri kruhe - 2. ekspr. pridelek, navadno žitni: toča je uničila ves kruh / letos bo dosti kruha / zemlja je rodila slab kruh
- 3. ekspr. delo, zaposlitev, ki daje zlasti materialne dobrine: za vse ne bo kruha; upal je, da bo dobil kruh; imeti, izgubiti (dober, slab) kruh; dolgo je iskal kruha / tovarna daje kruh veliko ljudem / končno je prišel h kruhu / biti, priti ob kruh; šel je v tujino za kruhom
// s prilastkom delo, poklic sploh: opustil je kmečki kruh; rudarskega kruha ne zmore več; slab pisateljski kruh / pomagal mu je do gosposkega kruha - 4. ekspr. (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: truditi se za kruh; borba, skrb za (vsakdanji) kruh / kruh si je služil s kmetovanjem / pri hiši je veliko kruha / to delo je njegov kruh
● kruh se je lepo dvignil vzhajal; ekspr. iz te moke ne bo kruha prizadevanje se ne bo uresničilo, ne bo dalo pričakovanega rezultata; star. v življenju je večkrat kruha stradal živel v pomanjkanju; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; ekspr. živeti ob kruhu in vodi zelo slabo, v pomanjkanju; ekspr. vsi otroci so že pri kruhu odrasli in zaposleni; pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; ekspr. iti s trebuhom za kruhom iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine; ekspr. jesti bel(i), črn(i) kruh živeti v izobilju, pomanjkanju; ekspr. (belega) kruha je pijan, sit zaradi izobilja je objesten, predrzen; ekspr. sprl se je z (belim) kruhom zavrnil je donosen položaj, službo; vznes. trpljenje je moj vsakdanji kruh trpljenja, hudega sem navajen; ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; za lenuha ni kruha len človek ne more pričakovati materialnih dobrin; zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
♦ etn. obredni kruh pečen ob krstu, poroki in za določene praznike; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; gobasti kruh z neprožno sredico; pekovski kruh; rel. darovati (pri maši) kruh in vino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
lájšati -am nedov. (ȃ) delati kaj manj neprijetno, manj hudo: lajšati bolniku bolečine;
lajšati bremena zaposleni ženi;
lajšati trpljenje / star. upanje mu lajša in slajša življenje
● lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino // delati kaj manj naporno, težavno; olajševati: dolg rep lajša opicam gibanje po drevju; lajšati si delo z dobrim orodjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
ljúdski -a -o prid. (ȗ) - 1. nanašajoč se na ljudstvo:
- a) velike ljudske manifestacije; zdrave ljudske sile; udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za ljudsko obrambo; Jugoslovanska ljudska armada [JLA]
- b) ljudska prosveta, vzgoja / ljudski običaji; ljudska govorica; ljudska miselnost; po ljudskem verovanju / ljudska veselica; ljudsko vozilo / ljudski pesnik; ljudski pisatelj pisatelj, ki piše za preproste, manj izobražene sloje; ljudski plesi; ljudska izdaja knjige izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; belokranjska ljudska noša; ljudska pesem pesem, ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; zbirati ljudsko blago dokumente ljudske kulture; ljudska glasbila / Ljudska pravica, glasilo Zveze komunistov Slovenije
- c) ljudsko trpljenje / ljudska revolucija revolucija ljudskih množic
- č) čutil je ljudsko zavist zavist ljudi
- 2. nanašajoč se na oblast, nastalo med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo: ljudska oblast / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; ljudski poslanec; ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; seja ljudske skupščine / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]
- 3. navadno v povedni rabi prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: predsednik je preprost in ljudski; ta zdravnik je premalo ljudski
- 4. star. ki ni domač, tuj: domači in ljudski mlatiči; stanovati v ljudski hiši; posestvo je prišlo v ljudske roke
● ljudski umetnik v nekaterih deželah častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; ekspr. to je bila prava ljudska igra zelo razširjena, splošno priljubljena; zastar. v nesreči ni bilo ljudskih žrtev človeških; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
♦ lingv. ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; ljudska etimologija (nestrokovno) razlaganje izvora besed po slučajni podobnosti; lit. ljudska igra igra, ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; polit. ljudska demokracija demokracija, v kateri ima oblast delavski razred in druge napredne sile; rel. uvajati ljudsko petje petje vernikov v cerkvi; zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanih
ljúdsko prisl.: ljudsko drastičen humor; sam.: zdaj si mora pri ljudskih služiti kruh; pog. zapojmo kakšno ljudsko ljudsko pesem; delati škodo na ljudskem, po ljudskem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
lók -a m (ọ̑) - 1. priprava iz ukrivljene palice in tetive za proženje, metanje puščic: na plečih je imel lok in tul; napeti lok; streljati z lokom; mišice so napete kot lok; pren., knjiž. avtor je zelo napel lok zgodbe
// kar je po obliki temu podobno: lok pri žagi / past na lok - 2. priprava, s katero se poteguje po strunah: lok drsi po strunah; mazati lok s kolofonijo; vleči lok po strunah / violinski lok
- 3. usločen nosilni gradbeni element z dvema opornima mestoma: lok pri mostu se je podrl; polkrožni loki; zidanje lokov in obokov / okenski lok
- 4. delu krožnice podobna linija: narisati lok / lok mavrice, ovinka / žoga je opisala, zarisala (velik) lok je letela v (velikem) loku
// v loku reka teče v širokem loku; v loku zamahniti; kamen je v velikem loku zletel v vodo; pren., pesn. zvezde se pnejo v svetlem loku - 5. knjiž., navadno s prilastkom potek česa, prikazan navadno kot vzpon in upadanje: v predstavi ni čutiti dinamičnega loka; pretrgan lok dejanja v romanu; publ., z oslabljenim pomenom: lok igralčeve kariere se je bleščeče vzpel; razvojni lok umetnosti
- 6. knjiž., navadno s prilastkom obseg, razpon: časovni lok prve knjige zgodovine sega čez več tisočletij / pisani lok motivov; lok spoznanj
● knjiž., ekspr. nič več ni mogoče napenjati loka dolgoletnega trpljenja še naprej dopuščati, povzročati trpljenje; knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. teh tem so se vsi ogibali v velikem loku niso jih hoteli obravnavati; ekspr. ognil se ga je v velikem loku nikakor ga ni hotel srečati; pesn. sinji lok (neba) nebo, nebesni obok
♦ anat. aortni lok usločeni del aorte tik po izstopu iz srca; kostni lok nad očesom; rebrni lok spodnja, med seboj zraščena rebra; refleksni lok; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; arheol. sveder na lok preprosta vrtalna priprava, ki se vrti s pomočjo loka; arhit. košarasti lok; šilasti lok; geom. lok krivulje, krožnice del krivulje, krožnice med dvema njenima točkama; grad. nosilni lok; oporni lok; les. lok polkrožen okvir pri ročni žagi; muz. lok ukrivljena črta za označbo vezave not iste višine, za označbo legata in fraziranja; šol. lok element pisane črke v obliki (navzgor ali navzdol) odprte elipse; šport. lok element umetnostnega drsanja, pri katerem vozi drsalec po notranjem ali zunanjm robu drsalke naprej ali nazaj v obliki kroga; plužni lok lik, pri katerem smučar med poševnim smukom s pluženjem zavije od brega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
malosŕčnost -i ž (ȓ) star. malodušnost, neodločnost: obšla ga je silna malosrčnost;
trpljenje in nadloge so ga pahnile v malosrčnost / literaturo je prevzela neka apatična malosrčnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
mártra -e ž (ȃ) star. trpljenje, bolečina: je že tako, da je človek rojen za martro / njeno življenje je bilo živa martra
● star. božja ali bridka martra križ s podobo Kristusa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
meníti in méniti -im, tudi méniti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́) - 1. knjiž., z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: menijo, da je bila stavba zgrajena v desetem stoletju; menila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva bila šele na pol poti; strokovnjaki menijo, da to ni bila samo nesreča / menim, da bo deževalo zelo verjetno bo deževalo
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos; misliti: menijo, da bi bilo potrebno spremeniti predpise; za ta problem, o tem problemu so menili, da ni dobro rešen; osebno menim, da ravna prav / ekspr. časopis meni, da se bodo razmere uredile / kaj menite vi o tem človeku sodite - 2. knjiž., z nedoločnikom imeti namen, nameravati: menil sem iti tja, toda zdaj je že prepozno; menil ga je pohvaliti, posvariti / nisem te menil prizadeti, žaliti; elipt. s tem nisem menil nič hudega; še dolgo menim ostati med vami
- 3. knjiž. izraža točno, konkretno določitev predmeta; misliti: koga menite? Očeta menim, ne tebe; to je kraj, ki ga je menil brodnik; s temi besedami meni njega / ko govori o uspehu, meni sosedove / odšel boš nazaj. Kako to meniš
- 4. knjiž., v medmetni rabi, v zvezi z ali, kaj izraža začudenje, nejevoljo; misliti: kje se le mudiš, ali meniš, da čas kradem; kaj meniš, da tega nisem vedel
// v zvezi s kaj izraža podkrepitev trditve: to so res velike reči, kaj meniš / kaj menite, tega ne bo nikoli pozabil - 5. knjiž. reči, dejati: to ni lepo in prav, meni oče; lahko greste, meni zaničljivo, toda prej plačajte
meníti se in méniti se, tudi méniti se - 1. pog. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; govoriti: le kaj so se menili; meniti se o vsakdanjih stvareh; z njim se noče meniti; dolgo, prijateljsko se meniti / menili so se samo slovensko / ekspr. vsa vas se meni o tem / v mislih se meniti s kom
- 2. nar. biti s kom v normalnih odnosih; govoriti: ti dve družini se že dolgo ne menita
- 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za imeti, kazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ne meni za njegove ideje; še za kupčijo se več ne meni / za znance se ne meni, ampak živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ni nikoli dosti menil ni čutil potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
// skrbeti za kaj, ukvarjati se s čim: za te grobove se nihče ne meni; še za lastne otroke se ne meni - 4. navadno z nikalnico, v zvezi z za biti do česa v takem odnosu
- a) da vpliva na ravnanje: ni se menil za njene besede, nasvete, svarila, ampak je vztrajal pri svojem; ni se menil za nevarnosti, okoliščine / za stezo se ni več menila, ampak je tekla kar počez / ekspr. gospodarstvo se ne meni za naravne lepote
- b) da vzbudi čustven odziv: ne meni se za trpljenje ljudi; za to, da ga je pognal v smrt, se ne meni dosti
● nar. za te besede se bomo še kje drugje menili zaradi njih se boš moral še zagovarjati, braniti; nar. takrat ji je oče prepovedal meniti se z njim gojiti (medsebojna) ljubezenska čustva
mené zastar.: govoril je nemško, mene, da tujec drugače ne zna
menèč -éča -e: to je rekel, meneč njega; žalosten se je vračal, meneč, da najde hčer mrtvo; odšel je, ne meneč se za nevarnost; glasno meneča se dekleta
ménjen -a -o: knjiž. ne ve se, kaj je bilo menjeno s temi besedami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
mesijánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mesijo ali mesijanstvo: vpliv mesijanske ideje / mesijansko poslanstvo tega naroda / mesijansko trpljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
mílosten -tna -o prid. (ī) nanašajoč se na milost:- a) milostna sodba / iron. naklonil mu je milosten nasmešek
- b) bil je milosten z njim; gospa je zelo milostna
- c) milostna podoba / ob spominu na umrle Bog bodi milosten njegovi duši
♦ lov., voj. milostni strel, sunek strel, sunek, s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu
mílostno prisl.: milostno mu je dovolil oditi; milostno odzdraviti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
množíti -ím nedov. (ī í) - 1. delati kaj številnejše: s spretno igro je hitro množil frnikole; izostanki pri delu so se množili; sovražniki se množijo, prijatelji se pa umikajo; počitniške hišice so se ob reki hitro množile
// delati kaj večje: množiti bogastvo, premoženje; delo se mu je množilo / z vprašanji o bolečinah so bolnici množili trpljenje večali, povečevali - 2. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča, kolikor znaša množitelj: zna že množiti in deliti; množiti s pet
● redko svoje pesmi je množil na pisalni stroj razmnoževal
množíti se - 1. dobivati čedalje večje število primerkov, članov: njegova knjižnica se hitro množi; to ljudstvo se množi
- 2. razmnoževati se: rastline se množijo na različne načine
♦ biol. nespolno se množiti
množèč -éča -e: množeči se neuspehi; hitro množeče se bogastvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
móč -í ž (ọ̑) - 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko
// sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati
// velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč - 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč
- 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske
// značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda - 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline
// publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov - 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči
// kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj - 6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje
- 7. značilnost česa
- a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka
- b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja
- c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost
- 8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja
- 9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko
// iz vse moči prepevati zelo glasno - 10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč
● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
♦ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
mózeg -zga m (ọ̑) - 1. mehko tkivo v kosteh: vzeti mozeg iz kosti; rumen kot mozeg / kosti z mozgom / ekspr. ti ljudje so mozeg organizacije najpomembnejši, vodilni ljudje
- 2. pog., v prislovni rabi, v zvezi do mozga popolnoma, čisto: izčrpan do mozga; pokvarjen do mozga; do mozga poznati svojega bližnjega / krik ga je pretresel do mozga zelo
- 3. zastar. mezga: iz jabolk napraviti mozeg
● pog. trpljenje mu je počasi izpilo mozeg ga je izčrpalo, oslabilo; pog. žvižg mu je šel skozi mozeg neprijetno je deloval nanj
♦ anat. hrbtni mozeg osrednje živčevje, ki leži v hrbteničnem kanalu; hrbtenjača; kostni mozeg krvotvorno tkivo v kosteh; rdeči kostni mozeg z mnogo rdečih krvničk; lobanjski mozeg možgani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
múčen -čna -o prid., múčnejši (ú ū) - 1. ki zaradi neprimernosti povzroča veliko zadrego, napetost: pretrgati mučen molk; prepir je bil za nevtralnega opazovalca zelo mučen / zaiti v mučen položaj; sam ni vedel, kako bi rešil to mučno zadevo / odgovor je napravil mučen vtis zelo neprijeten
- 2. ki povzroča veliko neugodje, trpljenje: mučni spomini; vztrajal je v mučni legi, da bi vse videl; zaradi slabotnosti ne bi prenesla mučnega izpraševanja / v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / življenje je občutil kot mučno breme hudo, težko
// poln težav, trpljenja: pripravljal mu je mučne dneve; mučno življenje - 3. ki zahteva dosti napora, truda, potrpljenja: začel se je najbolj mučen del poti; od mučnega gledanja so se mu oči solzile; mučno ponavljanje; dolgo, mučno reševanje
múčno - 1. prislov od mučen: mučno ponavljati; čas se je mučno vlekel
- 2. ekspr., v povedni rabi izraža neprijetnost česa: mučno je bilo gledati, kako vse propada; mučno je govoriti o teh stvareh
// s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodje, zadrego: mučno mu je bilo, ko so ga vsi gledali in izpraševali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
mučeník -a m (í) - 1. ekspr. kdor dosti trpi, težko živi: dela se mučenika, pa mu ni nič hudega; je pravi mučenik pri taki ženi / mislil je, da je mučenik za narodno stvar
- 2. zastar. kdor je pretrpel mučeniško smrt; mučenec: trpljenje mučenikov
● star. vreme na dan štiridesetih mučenikov v krščanskem okolju 10. marca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
mučeníštvo -a s (ȋ) - 1. rel. značilnost mučenca: priznano mu je bilo mučeništvo / razglasili so ga za svetnika zaradi mučeništva mučeniške smrti
- 2. ekspr. (dolgotrajno) veliko trpljenje, težko življenje: mučeništvo slovenskega naroda med vojno; sosedom je bilo znano mučeništvo njegove žene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
múčiti -im nedov. (ú ȗ) - 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
- 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami
- 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili
// nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
● ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo
múčiti se - 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
// zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah - 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz
// ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove
// knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil
múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
múka -e ž (ú) - 1. nav. mn., raba peša trpljenje, bolečina: lajšati muke ranjencem; zvijati se od muk; duševne muke; ekspr. prestajati nečloveške, peklenske muke / vsak korak mu je v muko mu povzroča bolečino; umirali so v mukah / trpeti muke
// kar povzroča trpljenje, bolečino: vsak korak je bil zanj muka; vse muke, ki so mu jih pripravili, ga niso zlomile; pogumno pretrpeti muke / redko izpraševali so ga med mukami med mučenjem
● star. dati koga na muke mučiti ga; knjiž. grozote vojne je upodobil v muki poginjajočega konja v izrazu, položaju, ki kaže trpljenje, bolečine; knjiž., ekspr. trpeti Tantalove muke zaman želeti dobiti, doseči to, kar je na dosegu - 2. nav. ekspr. neprijetnost, težava, trud: od posestva niso imeli koristi, pač pa samo muko / rad bi se rešil te muke, da bi se moral z njim pogajati / napraviti kaj brez muke z lahkoto, lahko; dihati, vleči z muko s težavo, težko
// v povedno-prislovni rabi: muka je brisati prah z vseh teh okraskov; muka je poslušati glasbo v tej žalostni hiši; elipt. prenašati jo ves dan, prava muka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
naturopatíja -e ž (ȋ) metoda zdravljenja na osnovi predpostavljanja, da je v telesu samozdravilna moč, ki vzpostavlja, vzdržuje in vrača zdravje: osnove naturopatije; Oba sta v zadnjih nekaj letih preživela raka in zato želita razširiti ponudbo terapij, kot so naturopatija, joga in meditacija E ← agl. naturopathy iz (↑)natúra + tvor. od gr. páthos 'občutenje, trpljenje, bolezen'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
návek prisl. (á) nar. vzhodno zmeraj, zmerom: navek ne bo živel / njeno trpljenje mi je za navek ostalo v spominu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
negativitéta -e ž (ẹ̑) knjiž. kar je, obstaja kot- a) negativno, neprijetno: nezadovoljstvo, trpljenje in druge negativitete
- b) negativno, nepopolno: bil je razpet med negativiteto in idealiteto
- c) negativno, v objektivni resničnosti neobstoječe: motivi soneta so: neobstoječi cvet, praznota vaze in druge negativitete
♦ filoz. negativiteta po Heglu kar je v dialektičnem protislovju s čim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
nèizbrísen -sna -o prid. (ȅ-ȋ) ki se ne da izbrisati: neizbrisne črte / okovi so mu vtisnili neizbrisne sledove; neizbrisno znamenje časa / ekspr. tista leta so mu ostala v neizbrisnem spominu ni jih pozabil; pren. trpljenje je vtisnilo njenemu življenju neizbrisen pečat // nepozaben: neizbrisen dogodek, vtisnèizbrísno prisl.: neizbrisno si vtisniti v spomin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
neizméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ekspr. - 1. nenavadno velik, velikanski: tam se razprostira neizmerna ravnina; neizmerno morje leži pred njim / zbrala se je neizmerna množica
- 2. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: neizmerna dobrota, ljubezen; neizmerno trpljenje; obšlo ga je neizmerno veselje
neizmérno prisl.: neizmerno ljubiti koga; neizmerno lep razgled; tam je neizmerno prostora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
neizréčen -čna -o prid. (ẹ̄) star. neizmeren, nepopisen: neizrečna sreča;
njegovo trpljenje je bilo neizrečnoneizréčno prisl.: neizrečno priden otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
neskônčen -čna -o prid. (ó) - 1. ki nima konca, meje: neskončen prostor / neskončen čas
- 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji
- a) glede na prostorsko razsežnost: neskončna daljava, dolina, ravnina / neskončna cesta
- b) glede na trajanje: neskončni pohodi; neskončen razvoj / čakali so ga dve neskončni uri ki sta se jim zdeli zelo dolgi
- c) glede na druge lastnosti: neskončni udarci; neskončna vprašanja / neskončna bolečina, ljubezen, sreča, žalost; neskončno trpljenje / neskončen razloček med zimo in poletjem / neskončna vestnost pri delu
♦ mat. neskončna množica množica, ki ima zelo veliko število elementov; neskončno zaporedje zaporedje, ki nima zadnjega člena; tekst. neskončno vlakno kemično vlakno, ki se lahko izdela v neomejeni dolžini; zelo dolgo vlakno iz naravne svile
neskônčno prisl.: neskončno uživati, se začuditi; neskončno dolg; biti neskončno srečen; za hišo so porabili neskončno denarja zelo veliko
♦ geom. neskončno oddaljen bolj oddaljen od najbolj oddaljenega; mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič; sam.: zasanjati se v neskončno; pojmovanje neskončnega in končnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
nèzaslúžen -a -o prid. (ȅ-ú) - 1. ki ni zaslužen: nezaslužen dobiček; nezasluženo plačilo
- 2. ki ga kdo ne zasluži, ga ni vreden: nezaslužena pohvala, slava; nezasluženo priznanje, spoštovanje / ekspr. zadelo ga je nezasluženo trpljenje
nèzaslúženo prisl.: nezasluženo zmagati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
neznánski -a -o prid. (ȃ) - 1. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: to je resnično neznanski napor; gledal ga je z neznanskim prezirom; neznanski trušč; knjigo je bral z neznanskim užitkom; z neznansko naglico je stekel po stopnicah / mučila jo je neznanska radovednost; neznansko hrepenenje, sovraštvo, trpljenje
- 2. star. nenavaden, čuden: pogled na skalnato gmoto mu je vzbujal neznanski občutek; v temi je bil ta kraj precej neznanski / nerad je bil ponoči sam s tem neznanskim človekom
// zelo grd, neprikupen: težko je bilo gledati njegov neznanski obraz; obleka neznanske barve / začel je peti s svojim neznanskim glasom - 3. star. ki prinaša veliko trpljenje, hude težave; grozen: zadela ga je neznanska bolezen / roka je postala po kačjem piku zatekla in neznanska
neznánsko - 1. prislov od neznanski: neznansko se ga boji; neznansko me boli glava; neznansko rad jo ima; neznansko lep človek; neznansko srečna je
// ekspr., z rodilnikom izraža visoko stopnjo, veliko mero česa: neznansko dela ima; ta igra mu je povzročala neznansko zabave - 2. star., v povedni rabi težko, mučno: neznansko ga je poslušati / neznansko mu je bilo pri duši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
ó1 medm. (ọ̄) - 1. izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek: o, kako je lepo; o kako se prileže
// izraža začudenje, presenečenje: o, in dva dni kasneje ga res najdeva; o glej, glej, gnezdo je prazno - 2. izraža telesno ali duševno trpljenje: kako trpim - o
- 3. izraža podkrepitev trditve: o, še kako nas zanima; o, ta je imela fantov; saj jem, o, veliko jem; pog. o ja, rad grem
- 4. nar., klic vprežni živini stoj: o, oha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
očíščati -am nedov. (í) knjiž. povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: trpljenje človeka očišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
očiščeválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kar očiščuje: trpljenje je očiščevalec človeške duše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
očiščeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: trpljenje človeka očiščuje / umetnost človeka notranje očiščujeočiščujóč -a -e: očiščujoče trpljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
odpečátiti -im dov. (á ȃ) narediti, da kaj preneha biti zapečateno: odpečatiti oporoko, pismo;
pren., ekspr. hudo trpljenje mu je odpečatilo ustnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
odškodováti -újem tudi odškódovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̄) knjiž. (delno) povrniti škodo, izgubo: odškodovati koga za izgubljene dohodke;
prizadetega so odškodovali z nekaj stotaki / odškodoval vas bom za zamudo, ki ste jo imeli zaradi mene; ekspr. v gostilni se je odškodoval za domače težave; veseljačil je, kot bi se hotel odškodovati za trpljenje med vojno / lep razgled nas je odškodoval za težko pot poplačal
● knjiž. čutil je dolžnost, da ga s svojo pridnostjo odškoduje se mu oddolžiodškodován tudi odškódovan -a -o: biti odškodovan za trud
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
òh medm. (ȍ) - 1. izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: oh, kaj bo, če nam zboliš; oh, kako čudno se je vse obrnilo; oh, mati, ne smeš toliko jokati
// izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek: oh, kako je bilo lepo; oh, kako se to prileže; oh, saj res
// izraža začudenje, presenečenje; o: oh, koga vidim - 2. izraža telesno ali duševno trpljenje: oh, vse me boli
- 3. izraža podkrepitev trditve: oh, nič, nič; oh, saj znaš sam domov
- 4. izraža zavrnitev, nejevoljo: oh, pojdi, pojdi, niso te videli; oh, tebi kaj dopovedati; sam.: ti večni ahi in ohi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
okamníti -ím in okameníti -ím dov., okámnil in okaménil (ī í) ekspr. povzročiti negibnost, togost: strah ga je okamnil / trpljenje je te ljudi okamnilookamnjèn in okamenjèn -êna -o: okamnjena postava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
okrájšati -am dov. (ȃ) skrajšati: okrajšati besedilo / okrajšati trpljenje komu / okrajšati besedo ne zapisati je z vsemi črkami
♦ mat. okrajšati ulomek opraviti deljenje števca in imenovalca z istim številomokrájšan -a -o - 1. deležnik od okrajšati: okrajšano besedilo
♦ zal. okrajšana izdaja izdaja, pri kateri ni podano celotno besedilo kakega dela; skrajšana izdaja - 2. mat. ki upošteva le zaokrožene vrednosti: okrajšano računanje / okrajšano deljenje hitrejše deljenje, pri katerem se deli samo s približno vrednostjo delitelja; okrajšano seštevanje; okrajšano število število, pri katerem so izpuščene zadnje decimalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
olájšati -am dov. (ȃ) - 1. narediti kaj manj neprijetno, manj hudo: olajšati komu bolečine, trpljenje; olajšati položaj brezdomcev po potresu; olajšati si bridko usodo / to bo njegovo stališče olajšalo
// narediti kaj manj naporno, težavno: olajšati prehod čez reko; udobni avtobusi so olajšali vožnjo; olajšati si delo s stroji
// narediti kaj manj zapleteno: olajšati razvoj medsebojnih odnosov; zamrzniti viruse in s tem olajšati njihovo proučevanje; z novimi predpisi olajšati uvoz sadja - 2. narediti manj težko: z izločitvijo nepotrebnih predmetov so zelo olajšali nahrbtnike; olajšati si tovor
● ekspr. avto mu je kar precej olajšal denarnico zanj je potrošil precej denarja; ekspr. v temni ulici so ga olajšali za denar so mu ga vzeli, so ga oropali; ekspr. znanci so ga olajšali za nekaj steklenic vina so mu jih popili; ekspr. olajšati si dušo, srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si zmanjšati duševno bolečino
olájšati se ekspr. - 1. rešiti se občutka krivde: s tem da je povedal resnico, se je zelo olajšal / olajšati si vest
- 2. pog. opraviti potrebo: šel je za plot, da bi se olajšal / olajšati si mehur opraviti malo potrebo
olájšan -a -o: olajšan velike teže; obdelava zemlje je s stroji olajšana; prisl.: olajšano vzdihniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
olajševáti -újem nedov. (á ȗ) delati kaj manj neprijetno, manj hudo: olajševati komu težave, trpljenje;
olajševati življenje sirotam // delati kaj manj naporno, težavno: stroji olajšujejo delo; olajševati učenje jezikov z novimi metodami // delati kaj manj zapleteno: olajševati položajolajševáti se pog., ekspr. opravljati potrebo: olajševali so se med grobimi šalami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
omíliti -im dov. (ī) - 1. narediti kaj milo, blago: nasmeh je omilil njen obraz; pogled se mu je omilil / trpljenje ga je omililo / omiliti kazen, predpis
// narediti kaj manj boleče, manj neprijetno: sneg je omilil padec / omiliti posledice potresa
// narediti kaj manj ostro, negativno: omiliti izjavo, kritiko, mnenje - 2. narediti, da se kaj pojavlja
- a) v manj visoki stopnji: omiliti carine / omiliti zahteve
- b) v manj izraziti obliki: omiliti stanovanjsko stisko; vihar se je omilil; knjiž. strmina se je nekoliko omilila zmanjšala
- 3. star. priljubiti, prikupiti: s svojim pripovedovanjem mi je kraj zelo omilil; knjiga se je mnogim omilila
omíljen -a -o: omiljena oblika romantike; to je omiljena snov njihovih pogovorov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
omračeváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. - 1. delati nejasno, zmedeno: lažne trditve omračujejo resnico
● knjiž. um se ji omračuje postaja duševno bolna - 2. redko delati mračno, temno: meglice so omračevale luno; pren. trpljenje mu je omračevalo zadnja leta življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
opévati -am nedov. (ẹ́) - 1. slaviti v pesmi: pesnik opeva žrtve za svobodo; opevati pomlad; opevati ljubljeno ženo / pesem opeva njegovo junaštvo
// izražati, prikazovati v pesmi: opevati dogodke iz vojne; opevati ljubezen, žalost / v filmu opevati trpljenje svoje domovine - 2. ekspr. zelo hvaliti, slaviti: vse življenje ga opeva; toliko ga ni treba opevati, saj so drugi še boljši
opévan -a -o: opevana ljubezen; opevana ženska; toliko opevano blago se je izkazalo za slabo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
osében -bna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe
- 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba
// ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah - 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo
// usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano - 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost:
- a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo
- b) osebna morala; osebno in javno mnenje
- 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev
- 6. namenjen uporabi za posameznike:
- a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena
- b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet
- 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos
// ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost - 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben
- 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom
♦ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca
osébno - 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno
- 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno
// izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo
osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
osteopatíja -e ž (ȋ) 1. med. obolenje kosti: imeti osteopatijo 2. v alternativni medicini zdravljenje različnih bolezni z ročnim mehaničnim delovanjem na okostje, mišičevje: homeopatija in osteopatija; Osteopatija se ukvarja predvsem z boleznimi mišično-skeletnega sistema, pri čemer verjamejo, da bolezni enega sistema porušijo ravnotežje v drugih sistemih E ← nlat. osteopathia iz gr. ostéon 'kost' + tvor. od páthos 'občutenje, trpljenje, bolezen'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
òv in óv medm. (ȍ; ọ̑) izraža telesno ali duševno trpljenje: ov, je zastokal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pandemónij -a m (ọ́) knjiž. veliko trpljenje, bolečina, grozota; pekel: v srcu nositi pandemonij / pandemonij strasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pekèl -klà tudi pèkel -kla [pəkəu̯] m (ə̏ ȁ; ə̀) - 1. v krščanstvu kraj, kjer trpijo pogubljeni: pekel, vice in nebesa / priti v pekel; goreti v peklu
- 2. ekspr. veliko trpljenje, bolečina, grozota: njeno življenje se je spremenilo v pekel; knjiga o taboriščnem peklu / v povedni rabi: doma je bil pekel; med bombardiranjem je nastal pravi pekel / z oslabljenim pomenom: pekel dvomov, ljubosumnosti; pekel vojne
● ekspr. delati komu pekel povzročati mu veliko trpljenje, bolečine; knjiž., ekspr. v ognjenem peklu je izgubilo življenje deset ljudi v ognju, požaru; bilo je kot v peklu zelo vroče; zelo hudo
♦ rel. posmrtno trpljenje pogubljenih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
peklíti -ím [tudi pək] nedov., pêkli tudi peklì in pèkli (ī í) ekspr. povzročati zelo veliko duševno neugodje, trpljenje: njegova brezbrižnost jo pekli;
peklila ga je misel, da ni izpolnil obljube;
pekli ga, da ga nihče ne ceni;
pekli se zaradi sinove neubogljivosti
● ekspr. še zmeraj ga pekli žeja še zmeraj je žejen; ekspr. po tej hrani ga pekli v želodcu peče, žgepeklíti se zelo se truditi, si prizadevati: sam se pekli in ubija, da bi preživel družino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
podoživéti -ím dov., podožível (ẹ́ í) narediti, da postane doživljaj ponovno navzoč v mislih, zavesti: podoživel je grozo tistega trenutka;
skušala je podoživeti srečo / v mislih je vse podoživela // čustveno dojeti: ob poslušanju je podoživela njihovo trpljenjepodožívljen -a -o: podoživljeni dogodki
podoživét -a -o: podoživeta zgodba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
podožívljati -am nedov. (í) delati, da postane doživljaj ponovno navzoč v mislih, zavesti: podoživljala je dogodke tistih let / v mislih je podoživljala svojo mladost // čustveno dojemati: podoživljala je njihovo trpljenje / podoživljati umetniško delopodoživljajóč -a -e: sedela je v sobi, podoživljajoč to, kar se je pravkar zgodilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
poduhóviti -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti, povzročiti, da postanejo duhovne lastnosti, značilnosti pri kom prevladujoče: tako življenje jo je poduhovilo;
njegov obraz se je z leti poduhovil / trpljenje je njuno ljubezen poduhovilopoduhóvljen -a -o: poduhovljen obraz; postal je mirnejši in bolj poduhovljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pogubíti -ím dov., pogúbil (ī í) - 1. drugega za drugim izgubiti: otroci so ji pogubili vse pletilke; že več rokavic je pogubil; pri selitvi se je več stvari pogubilo / pogubil je že skoraj vse zobe
● ekspr. hotel se je neopazno pogubiti oditi - 2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane kdo deležen velike moralne ali materialne izgube, škode: ljubezen ga je pogubila; s svojim dejanjem ga je pogubil; zaradi pijače se bo pogubil
♦ rel. pogubiti človeka povzročiti, da je človek obsojen na večno trpljenje po smrti - 3. star. ubiti, usmrtiti: pogubili so ga; dati koga pogubiti
pogubljèn -êna -o: pogubljeni dežniki; bil je pogubljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pogubljênje -a s (é) poguba: bil mu je v pogubljenje;
pahniti koga v pogubljenje
♦ rel. večno pogubljenje večno trpljenje človeka po smrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pogúmen -mna -o prid., pogúmnejši (ú ū) - 1. ki si upa storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: pogumen človek se tega ne bo bal; to je pogumna deklica; biti, postati pogumen / pogumni vojaki hrabri
// ki izraža, kaže pogum: pogumen korak, pogled; pogumne besede; pogumno dejanje - 2. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti; drzen: pogumna metafora, misel
pogúmno prisl.: pogumno iti, korakati; pogumno odgovoriti; pogumno prenašati trpljenje; pogumno stopiti pred koga / le pogumno; sam.: le najpogumnejši so nadaljevali pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
posušíti -ím dov., posúšil (ī í) - 1. narediti suho: posušiti kruh za drobtine; posušiti meso, sadje, zelenjavo; na soncu je perilo hitro posušila / sonce posuši meglo
- 2. ekspr. izčrpati, oslabiti: težko delo jo je posušilo; skrbi so ga čisto posušile
- 3. ekspr. povzročiti, da kdo česa nima več: njene besede so mu posušile upanje
● ekspr. rad bi ji posušil solze, če bi mogel odvzel trpljenje, žalost; jo potolažil; ekspr. celo steklenico vina je posušil popil
posušíti se - 1. postati suh: kopalna obleka se je kar na njej posušila; seno se je v vetru hitro posušilo / od žeje se mu je posušilo grlo; drevo se je posušilo prenehalo rasti
// kot podkrepitev naj se mi jezik posuši, če sem to rekel - 2. ekspr. zelo shujšati: v taborišču je osivel in se posušil
- 3. knjiž., ekspr. miniti, prenehati: ljubezen se je hitro posušila
● ekspr. od žalosti so se ji posušile solze ne more več jokati; ekspr. nobene fantazije nima, čisto se je posušil postal dolgočasen, pust; ekspr. tiskarsko črnilo se po zadnji aferi še ni posušilo, pa je že nova na vrsti komaj so nehali pisati o njej
posušèn -êna -o: posušen kruh; posušene mladike; na soncu posušena opeka; komaj posušene solze; posušena zelenjava; posušeno meso, sadje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pošásten -tna -o prid., pošástnejši (á ā) - 1. ki ima veliko grozo vzbujajočih lastnosti: pošasten videz človeka; pošastna podoba sveta; pošastne sence so se premikale po dvorišču
// ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: zanj je bila to pošastna kazen; krvava in pošastna vojna / ni se mogla otresti teh pošastnih misli; tam so res pošastne razmere - 2. ekspr. hudoben, zloben: pošasten človek je / njegovi nameni so prav pošastni
// zelo slab, nekvaliteten: imeli smo naravnost pošastno hrano; ta cesta je pošastna - 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: obšel ga je pošasten strah; čutila je pošastno utrujenost / pošasten promet; cene blaga so pošastne
pošástno prisl.: streli pošastno odmevajo v skalovju; pošastno bleda koža; pošastno velika žival
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
povelíčanje -a s (ȋ) glagolnik od poveličati: poveličanje žrtvujoče se žene v romanu / recitirati v poveličanje junaka / trpljenje in poveličanje // rel. stanje poveličanega človeka: poteze upodobljenih svetnikov izražajo poveličanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
povelíčati -am dov. (ȋ) - 1. narediti, da kaj dobi velik ugled, veljavo: poveličati delo; njeno ime je poveličal v veliko pesmih; poveličati in ponižati
- 2. knjiž. poplemenititi, očistiti: trpljenje človeka poveliča
// rel. narediti deležnega božjih lastnosti: Bog bo mučence poveličal
● zastar. poveličati vesti napihniti
povelíčan -a -o: dolgo je strmel v poveličani obraz mrtvega prijatelja; v povesti je poveličana njihova junaška preteklost; sam.: sreča poveličanih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
požlahtníti -ím in požláhtniti -im dov., požláhtnil (ī í; ā ȃ) - 1. agr. izboljšati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom: požlahtniti vinsko trto, vrtnice
- 2. knjiž. oplemenititi, poplemenititi: trpljenje ga je požlahtnilo / požlahtniti jezik / požlahtniti les
požlahtnjèn -êna -o in požláhtnjen -a -o: požlahtnjene rastline; z umetnostjo požlahtnjeno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prebíti2 -bíjem dov., stil. prebóm (í ȋ, ọ̄) - 1. biti, ostati kje določen čas: ni se odločil, kje naj prebije počitnice; vsak večer je prebil na sestankih; noč je prebil pri prijatelju; mladost je prebil v domači vasi preživel
// s prislovnim določilom biti določen čas v stanju, kot ga določa samostalnik: noč je prebil v velikem strahu; večji del življenja je prebila v revščini
// biti deležen tega, kar določa sobesedilo: v taborišču so prebili težke dni; prebil je hudo preizkušnjo - 2. nav. ekspr. prenesti, zdržati: težko je prebil ločitev od staršev; mislil je, da ne more prebiti brez nje; človek prebije več, kakor misli / te sramote ne prebijem / brez prtičkov bomo že prebili shajali
// prestati, pretrpeti: pod njegovo oblastjo so ljudje mnogo prebili
● star. bolnica je prebila je umrla; knjiž. z njo se ne da prebiti se je ne da prenašati, trpeti
prebít -a -o: vstati po prebiti pljučnici; na Dunaju prebita leta; na obrazu se ji pozna prebito trpljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prečístiti -im dov. (í ȋ) - 1. temeljito očistiti: enkrat na mesec mu je prečistila vso hišo
// odstraniti primesi: prečistiti olje, vodo / prečistiti zrak - 2. knjiž. povzročiti, da postane kaj popolnoma jasno, izoblikovano: prečistiti besedilo, naziranje, pojme; predstavo bo treba še stilno prečistiti; njegove risbe so se z leti prečistile
- 3. knjiž. povzročiti popolno moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih nagnjenj, čustev: trpljenje ga je prečistilo; notranje se prečistiti
♦ voj. prečistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot
prečíščen -a -o: v trpljenju prečiščen človek; prečiščeni pojmi; prečiščeno seme
♦ jur. prečiščeno besedilo zakona dokončna oblika prej večkrat spremenjenega ali dopolnjenega besedila zakona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prečiščeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. odstranjevati primesi: prečiščevati porabljeno vodo, zrak
- 2. knjiž. povzročati, da postane kaj popolnoma jasno, izoblikovano: prečiščevati načela, pojme
- 3. knjiž. povzročati popolno moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih nagnjenj, čustev: trpljenje ga prečiščuje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pregánjanost -i ž (ȃ) stanje preganjanega človeka: preganjanost je njegova usoda / preživljati preganjanost in trpljenje / ima občutek preganjanosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
preíti -ídem stil. préjdem dov., preídite stil. préjdite; prešèl prešlà prešlò tudi prešló, stil. prêšel prêšla (í, ẹ́) - 1. priti čez kaj: preiti potok; čete so prešle travnik in se ustavile na robu gozda / čez most, po mostu so prešli na drugo stran reke / vojaki so v največji tišini prešli cesto prečkali
// s težavo smo prešli ostri rob grebena / ekspr. prešel je že pol sveta, pa še ni videl tako lepega kraja / hladna fronta je ponoči prešla naše kraje / publ. hkrati z gledališčem je prešel v novo stavbo tudi lutkovni oder / strup je prešel v živce in mišice
// priti mimo česa: prešla sta planšarske koče in se začela vzpenjati v hrib; bali so se, da preidejo dogovorjeno zborno mesto / stopil je hitreje, da bi jo prešel prehitel; pren., ekspr. preiti strogo, trdo preizkušnjo - 2. s predlogom spremeniti, menjati
- a) okolje: vsi potniki so prešli iz prvega v zadnji vagon / cela četa je prešla k partizanom
- b) način dela, delovanja: preiti na gverilsko taktiko vojskovanja; podjetje je prešlo na nov način računanja stroškov / iz teorije preiti v prakso / od vina je prešel na žganje začel je piti žganje
// od pisanja komedij je prešel na pisanje dram / takoj so prešli na dnevni red (sestanka) - c) način obstajanja: pri delu mišic je prešel sladkor v mlečno kislino / tu preide hrib v ravnino; cesta nenadoma preide v stepo / bela barva je prešla v sive odtenke / preiti od besed k dejanjem / ekspr. smeh velikokrat preide v jok
- č) nav. ekspr. lastništvo, pripadnost: po očetovi smrti bo imetje prešlo na sina; hiša je prešla v last občine / mesto je po nekajurnem boju prešlo v roke napadalcev so ga zavzeli napadalci
// precej materinih lastnosti je prešlo na hčer
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: prešli so v napad, v obrambo; zabava je prešla v bučno razgrajanje / učiteljica je prešla od razlage k spraševanju / konj je prešel v lahen dir / dan je prešel v noč znočilo se je
- 3. publ. pojaviti se nad določeno stopnjo, mero; preseči: poročilo je prešlo okvire bežnega poročanja / trpljenje je prešlo meje človeške vzdržljivosti / njena kriza je že prešla svoj vrh
- 4. knjiž. miniti, končati se: čas, primeren za sajenje, je že davno prešel; ko so mu rano previli, mu je prešla vsa bolečina; nevarnost je kmalu prešla / prešla so leta, preden sta se znova srečala / nevihta je prešla brez hujših posledic / za vselej jih je prešla volja do razgrajanja / kam je prešlo njegovo bogastvo izginilo
- 5. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: njen obraz je prešel nasmeh / v hipu ga je prešla jeza, slabost; spoznanje jo je prešlo kot blisk
● ekspr. kljub mrazu rože niso prešle niso zmrznile; ekspr. tako so se ustrašili, da jim je beseda prešla da niso mogli govoriti; pog. novi znanci so kmalu prešli na ti so se začeli tikati; ekspr. strah mu je prešel v kosti vedno se je bal; meso in kri ekspr. ta ideja mu je prešla v meso in kri popolnoma jo je sprejel; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; preiti v navado navaditi se; stavek je že prešel v pregovor postal; publ. domačini so prešli v vodstvo že v prvem polčasu so dosegli prednost v igri; knjiž. njegovo ime je prešlo v zgodovino postal je znan zaradi svojih dejanj; preiti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; knjiž. kmalu ji je prešlo ji je odleglo, stanje se ji je izboljšalo
prêšel -šla -o star.: prešli dnevi, dogodki; spomin na prešlo srečo; prešlo sadje
● star. to stvar so ugotovili že v prešlem stoletju minulem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prejòj tudi prejój medm. (ȍ; ọ̑) - 1. navadno v zvezi z joj izraža močno čustveno prizadetost, zaskrbljenost: joj, prejoj, izgubili smo se; joj in prejoj, ob vse sem
// izraža telesno ali duševno trpljenje: joj, prejoj, kako je hudo - 2. v povedno-prislovni rabi izraža neprijetnost, mučnost česa; joj: tolkli so po nas, da je bilo prejoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prelíti -líjem dov. (í) - 1. z vlivanjem spraviti kaj tekočega v drugo posodo: preliti mleko iz lonca v kozico
// narediti, da pride tekočina na (vso) površino kake jedi: preliti makarone z omako
// prekriti površino česa s tekočo snovjo: preliti cestišče z asfaltom; pren., ekspr. sobo, ulico je prelila tišina - 2. knjiž., ekspr., v zvezi z v izraziti, izpovedati kaj tako, da nastane to, kar določa samostalnik: preliti svoja čustva, doživetja v pesmi, skladbe, verze
// dati čemu, zlasti umetniškemu delu, drugo, drugačno obliko: preliti opero v balet; preliti roman v odrsko delo / preliti pesnitev v drug jezik prevesti - 3. ekspr., s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride denar na drugo področje, da menja lastništvo: preliti del dohodka v drugo organizacijo, drug sklad
- 4. pretopiti: preliti zvonove v topove
- 5. redko obliti, politi: od strahu ga je prelil mrzel pot; od napora ga je prelil znoj
- 6. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: prelil ga je strah, da je zašel; prelil ga je občutek sreče
● ekspr. za njim ni nihče prelil solze se ni jokal, ni žaloval; ekspr. o tej stvari se je prelilo že dosti črnila se je dosti pisalo; knjiž., ekspr. ta narod je prelil veliko tuje in svoje krvi se je veliko bojeval; ekspr. prelili so veliko znoja, da so to naredili zelo so se trudili; ekspr. zavzeli so vas, ne da bi prelili kapljo krvi ne da bi bil kdo ranjen, ubit; vznes. preliti kri za domovino pasti, umreti v boju za domovino; publ. preliti načela v stvarnost uresničiti jih
prelíti se - 1. tekoč priti z enega konca na drugega: voda se je zaradi sunka prelila po posodi / knjiž. solzi sta se prelili čez njegove oči sta stekli, zdrsnili
// ekspr. preiti na drugo mesto, področje: del prebivalstva se je prelil v industrijske kraje - 2. knjiž., ekspr. razširiti se, preiti: borbenost se je prelila na vse moštvo / ideje so se prelile v gibanje
- 3. ekspr. polagoma preiti v kaj drugega: na soncu se je modra barva prelila v zelenkasto / dan se prelije v noč / njena radovednost se je prelila v nemir
♦ film. slika (na zaslonu, platnu) se prelije se spremeni tako, da se med izginjanjem slike že pokaže naslednja
prelít -a -o: z asfaltom prelita cesta; za domovino prelita kri; pozabiti na trpljenje in prelite solze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
premôški -a -o prid. (ó) preveč moški: zdel se ji je premočen, prevelik, premoški / ekspr.: premoški je, da bi popustil; bila je premoška, da bi pokazala svoje trpljenjepremôško prisl.: je premoško vzgojena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prenášati -am nedov. (ȃ) - 1. z nošenjem delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenašati tovor, vreče; stole prenašajo iz sobe v sobo; prenašati na hrbtu, v rokah, za vratom; kose železa so prenašali z velikimi kleščami / ekspr.: ves dan že prenaša vedro okrog; zmeraj prenaša otroka s seboj nosi
// delati, da pride kaj drugam, na drugo mesto: da jih ne bi odkrili, so prenašali sestanke iz ulice v ulico
// delati, da kaj deluje, učinkuje drugje, na drug predmet: prenašati težo z ene noge na drugo / publ., z oslabljenim pomenom poudarek so začeli prenašati na ideološki boj - 2. delati, povzročati, da kaj kam pride: živci prenašajo dražljaje, vzburjenje; prenašati električno energijo, gibanje, vrtenje / prenašati po žicah, z električnim tokom
- 3. navadno v zvezi z na imeti kaj na sebi, v sebi in povzročati, da to lahko dobi (še) kdo drug: prenašati dedne lastnosti na potomstvo; njegov nemir se prenaša tudi na druge; njena plemenitost se prenaša tudi na otroke / prenašati izkušnje na mlajše / prenašati bolezen; povzročitelja te bolezni prenaša mrčes; te klice se prenašajo z dotikom
- 4. delati, da kaj nastopa kje drugje, v drugačni obliki: prenašati kroje s krojnih pol na blago; prenašati pripombe v rokopis; prenašati sistem znakov v drug sistem / ta prevajalec uspešno prenaša tuje posebnosti v domači jezik / prenašati ideje v prakso, življenje
// omogočati, da zunaj studia posneta slika, zvok telekomunikacijsko prihaja vanj: televizija bo prenašala vse zborovanje; prenašati govor, prireditev iz dvorane / neposredno prenašati tekmo s tekmovališča istočasno s tekmo - 5. navadno v zvezi z na delati, da postane kdo drug deležen česa: prenašati odgovornost na druge / država je postopno prenašala svoje funkcije na družbene organizacije; te naloge se prenašajo na krajevne skupnosti
- 6. ekspr. prestajati, trpeti: po operaciji je prenašal hude bolečine; dolgo je prenašal krivico, žalitve; takrat je moral prenašati velike napore / že dvajset let prenašam zakonski jarem sem poročen
- 7. biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic
- a) zaradi sprejemanja hrane, snovi v telo: teh snovi njegov organizem ne prenaša; ali prenašaš kavo, alkoholne pijače; lahko hrano še prenaša
- b) ob zaznavanju čutnih dražljajev: hrupa, vpitja ne prenaša; njene bolne oči sončne svetlobe niso prenašale; lahko prenašati hud mraz, vročino / ekspr. njihovih pogledov ni mogel prenašati
- c) ob sprejemanju kakega stanja: prenašati bolečine, trpljenje; ali lahko prenašaš negotovost / ekspr. samega sebe več ne prenaša
- č) zaradi delovanja, vplivanja česa: moči prenašati napor; vožnjo z avtomobilom težko prenaša
// ne kazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: očitkov, podtikanj ne prenaša; znal je prenašati žalost; potrpežljivo, ravnodušno, vdano prenašati; ekspr. njene muhe mirno prenaša / misli na smrt ne more prenašati
- 8. ekspr., navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: takih ljudi ne prenašam / ne prenašam njegove domišljavosti
● ekspr. pošte prenašati pripovedovati zaupane, zaupne stvari o kom; leta dobro prenaša je še krepek, zdrav za svoja leta
♦ mat. prenašati člene enačbe; strojn. pritisk se prenaša hidravlično
prenašajóč -a -e: prenašajoč opeko na gradbišču, se je poškodoval
prenášan -a -o: knjiž. potrpežljivo prenašane bolečine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prenávljati -am nedov. (á) delati, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: prenavljati dvorano, hišo / prenavljati vinograde; pren. trpljenje prenavlja človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prenêsti -nêsem dov., prenésel prenêsla (é) - 1. z nošenjem narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenesti bolnika v drugo sobo; prenesti stole na balkon; prenesti čez vodo, na varno; na rokah, v košu prenesti; hitro, varno prenesti / progo so v celoti podrli in prenesli drugam
// narediti, da pride kaj drugam, na drugo mesto: prenesti sedež organizacije v drug kraj / prenesti sestanek v dvorano / prenesti začetek predstave na poznejšo uro preložiti, prestaviti
// narediti, da kaj deluje, učinkuje drugje, na drug predmet: prenesti težo na roke, z ene noge na drugo; teža se s tem prenese na opornik / ekspr. prenesel je pogled z enega na drugega; prenesti pozornost na koga / svoja materinska čustva je prenesla na tega človeka; pren. prenesti težišče dela na drugo področje - 2. narediti, povzročiti, da kaj kam pride: živec prenese dražljaj do možganskega središča / prenesti sliko, zvok na daljavo
- 3. navadno v zvezi z na imeti kaj na sebi, v sebi in povzročiti, da to dobi (še) kdo drug: prenesti dedne lastnosti na potomstvo; njegov nemir se bo prenesel tudi nanje; njena plemenitost se je prenesla na otroke / prenesti bolezen; muha lahko povzročitelja te bolezni prenese na človeka; klice se prenesejo tudi z dotikom
- 4. narediti, da kaj nastopa kje drugje, v drugačni obliki: prenesti kroj s krojne pole na blago; prenesti pripombe v rokopis; prenesti en sistem znakov v drugega / prevajalec je odlike dela ustrezno prenesel v domači jezik / prenesti ideje v prakso, življenje
- 5. navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa: prenesti odgovornost na druge; njegova pooblastila so prenesli na odbor; nekatere zadeve se lahko prenesejo na krajevno skupnost
- 6. ekspr. prestati, pretrpeti: prenesti je moral veliko krivic, očitkov / v teh letih je prenesel veliko gorja
- 7. biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic
- a) zaradi sprejemanja hrane, snovi v telo: cigaretnega dima ne prenese; organizem injekcije ni prenesel; ta človek prenese veliko alkoholne pijače; tako hrano njegov želodec dobro, težko prenese; prenesti brez posledic / bolnik hrane več ne prenese ne more več jesti
- b) ob zaznavanju čutnih dražljajev: hrupa ne prenese; prenese tudi hud mraz; vročino dobro prenese / prenesel bi še bolj vročo vodo / pogleda na kri ne prenese
- c) ob sprejemanju kakega stanja: trpljenje težko prenese / ekspr. njegovo srce te žalosti ni preneslo
- č) zaradi delovanja, vplivanja česa: če je treba, prenese hud napor; srce prenese tudi redkejši zrak / aluminij kisline ne prenese; most take teže ni prenesel vzdržal
// električna napeljava je dovolj močna, da bo to prenesla
// ne pokazati na zunaj vznemirjenosti, čustvene napetosti: takih očitkov, podtikanj ne prenese; mirno je prenesel tudi to sramoto / misli na smrt ne prenese
- 8. ekspr., navadno z nikalnico imeti zelo odklonilen odnos do koga: tega človeka ne prenesem / take grobosti ne prenesem
● take besede, zveze to besedilo ne prenese taka beseda, zveza ni primerna za to besedilo; ekspr. čoln ga je prenesel čez zaliv prepeljal; jezikovna norma te besede ne prenese po jezikovni normi ta beseda ni dovoljena; ekspr. papir vse prenese napiše, natisne se lahko tudi kaj, kar ni resnično, kar je pretirano; čipkaste zavese prenesejo le enobarvne stene so primerne le za enobarvne stene; ekspr. njegov žep bo to prenesel lahko bo plačal; nikogar ni bilo, da bi nanj prenesel svojo obrt mu jo dal, izročil; ekspr. prenesi mu moje prisrčne pozdrave sporoči; publ. prenesti roman na oder dramatizirati in uprizoriti ga; pog. kar sliši, prenese naprej pove drugim; ovadi; ekspr. ptič se je trudno prenesel na drugo drevo preletel, zletel; ekspr. streljanje se je preneslo v dolino sedaj streljajo v dolini
♦ jur. prenesti lastninske pravice na drugega; mat. prenesti člene v enačbi
prenesèn tudi prenešèn -êna -o: telegram je bil prenesen po telefonu; tovor je prenesen na pravo mesto; v naš jezik prenesena povest; ta obveznost je sedaj prenesena na občine; od ust do ust preneseno povelje
♦ lingv. preneseni pomen pomen, ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
preséči -séžem dov., presézi presézite; preségel preségla; nam. preséč in presèč (ẹ́) - 1. pojaviti se nad določeno stopnjo, mero: sestavek je presegel navadno dolžino; dnevna temperatura je presegla trideset stopinj Celzija / trpljenje je preseglo meje človeške vzdržljivosti
// zvečati se, izboljšati se nad določeno stopnjo, mero: današnji obisk predstave je presegel včerajšnjega - 2. opraviti, izpolniti več, kot je določeno: preseči normo; preseči planirani izvoz za tri odstotke / preseči odobreni kredit
♦ šport. preseči rekord doseči v kaki športni disciplini boljši rezultat, kot je bil dosežen pred tem
// narediti, da se kaj pojavi nad določeno stopnjo, mero: voznik je presegel dovoljeno hitrost / preseči pooblastila - 3. postati boljši, uspešnejši od koga: kmalu je presegel vse sošolce / doseči in preseči koga v znanju; knjiž. prizadeval si je, da bi se presegel
- 4. knjiž. z napredovanjem priti do prepričanja, da kaj ni več primerno, ustrezno: to politično koncepcijo smo že presegli
● publ. kongres je presegel vsa pričakovanja uspeh kongresa je bil zelo velik; s to knjigo je avtor presegel vse prejšnje ta knjiga je boljša kot vse prejšnje
preséžen -a -o: plan je bil presežen; zastarele in že presežene metode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prikazováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z določenimi dejanji delati, da kdo lahko kaj vidi, spozna: prikazovati postavljanje šotora; nazorno prikazovati / manekenka na modnih revijah prikazuje obleke / slika prikazuje lepo plavolasko na sliki je lepa plavolaska; papir preganite, kot prikazuje skica kot je narisano na skici
// z določenimi sredstvi, na določen način delati, da kdo lahko kaj spozna, izve: pisatelj prikazuje sodobno velemestno življenje; s skicami prikazovati; grafično prikazovati; poskušala se je prikazovati dobronamerno / z oslabljenim pomenom: prikazovali so ga kot nesposobnega človeka; prikazoval se je za bolehnega / film prikazuje trpljenje v taboriščih
// biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca prikazuje izgubo / podatki najbolje prikazujejo gmotno stanje - 2. s posebnimi napravami povzročati, da postane slikovni zapis filmskega dela viden: novi slovenski film že prikazujejo v kinematografih; javno prikazovati / na televiziji pravkar prikazujejo oddajo o športu je na sporedu, jo oddajajo
- 3. dajati podatke, informacije o čem: semafor prikazuje, koliko točk ima vsako moštvo / diagram prikazuje rast proizvodnje
prikazováti se - 1. s prihajanjem na določeno mesto biti za koga viden, opazen: gams se je skrival in se spet prikazoval; utapljajoči se se je sem in tja prikazoval na površju / izza gore se je že prikazovalo sonce je vzhajalo; ekspr. iz hiše se je le redko prikazoval prihajal
// pojavljati se, začenjati obstajati kje (vidno, opazno): na svetli površini se prikazujejo temni madeži; na nebu se že prikazujejo zvezde - 2. po ljudskem verovanju večkrat se pojaviti v čutno zaznavni obliki kljub nematerialni naravi: pravi, da se ji prikazuje pokojni mož; nekdanja lastnica gradu se prikazuje na samotnih krajih; pogosto se prikazovati / v sanjah se ji je prikazovalo nenavadno bitje
♦ rel. Jezus se je prikazoval apostolom
prikazujóč -a -e: prikazujoč svoje poglede, se je zelo razvnel
prikazován -a -o: to obdobje je v književnosti pogosto prikazovano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
priostríti -ím dov., prióstril (ī í) - 1. narediti bolj ostro, koničasto: priostriti konico / priostriti nož nabrusiti
// dati čemu koničasto obliko: nasekal je kole in jih priostril; palico je na enem koncu priostril - 2. knjiž. narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: priostriti značajske poteze junakov / idejno priostriti konec pesmi poudariti
- 3. nav. ekspr. narediti kaj (bolj) strogo: nekatere besede je priostril; s tem je hotel priostriti kritiko tedanjih razmer / trpljenje mu je priostrilo poteze na obrazu
- 4. knjiž. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev; izostriti: priostriti sluh / priostriti človeku čut za sočloveka / priostril je pogled pogledal je bolj pozorno
- 5. nav. ekspr. povečati, okrepiti: priostriti razdor; boj za zemljo se je še priostril / priostriti duhovitost v satiro
● pes je priostril ušesa jih postavil v pokončen položaj
priostrèn -êna -o: priostren ton polemike; priostrene prekle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
pritajeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da kdo česa ne more izvedeti, odkriti; prikrivati: pritajuje dejansko stanje / pritajevati denar
// delati, da kdo česa ne more opaziti: pritajeval je svoja čustva; več let je pritajevala svoje trpljenje - 2. zmanjševati intenzivnost česa: ko je govoril, je pritajeval glas; pritajevati smeh / pritajevati dih zadrževati
pritajeváti se - 1. delati se manj opaznega, manj vidnega: pritajevali so se za gostim grmovjem / ekspr. nizke hišice se boječe pritajujejo med visokim drevjem
- 2. ne izražati, kazati svojih misli, nazorov: pred njim se pritajuje; dovolj smo se lagali in pritajevali
pritajujóč -a -e: čakal je, pritajujoč dihanje
pritajeván -a -o: pritajevan vzdih; pritajevana bolečina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prizadéti -dénem dov., prizadêni prizadeníte (ẹ́) - 1. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: njegove besede so jo prizadele; vsaka krivica, smrt ga zelo prizadene; brezobzirno, neprijetno prizadeti; ekspr. prizadeti v živo zelo
// branje te pesmi ga je prizadelo vznemirilo
// čustveno prizadeti
// povzročiti škodo, težave: ta kazen bo prizadela vse, ne samo krivca; povodenj je prizadela zlasti kmečko prebivalstvo; raznarodovalni pritisk je najbolj prizadel mlajšo generacijo / pomagati deželam, ki jih je vojna najbolj prizadela / duhovno, materialno prizadeti - 2. povzročiti poškodbe, okvare: potres je prizadel zlasti neustrezno zgrajene stavbe; bombni napad je mesto zelo prizadel / ta bolezen lahko prizadene oči, srce; paraliza jo je zelo prizadela / mraz rastline prizadene
- 3. povzročiti, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: prizadeti interese, koristi koga; to bo prizadelo red in mir / kazen je prizadela njegov ponos / publ. ta ukrep je prizadel osebne dohodke zaradi tega ukrepa so se osebni dohodki znižali, zmanjšali
- 4. z oslabljenim pomenom narediti, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadeti komu bolečino, žalost; prizadeti sitnosti, škodo; veliko hudega jim je prizadel
// izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: dosti hudega ga je prizadelo v življenju; človeštvo so prizadele nadloge / te kraje pogosto prizadene potres v teh krajih je potres pogosten - 5. nedov. in dov., redko tikati se, zadevati: ta predpis nas ne prizadene
● nar. otroci ji veliko prizadenejo z njimi ima veliko dela, skrbi; ekspr. ti stroški jih niso dosti prizadeli so jih lahko poravnali; star. očeta je prizadelo zadela ga je kap; ekspr. ni bilo fanta, ki mu ne bi prizadela srca ki se ne bi zaljubil vanjo
prizadéti si nedov., nar. prizadevati si: veliko si prizadene, da bi se oženil; nobeden drug si za to ni toliko prizadel
prizadét -a -o - 1. deležnik od prizadeti: zdravljenje prizadetega organa; njegov ponos je bil prizadet; on je najmanj prizadet pri tem; pri potresu prizadete hiše; prizadeta krivica; pomoč prizadetemu prebivalstvu
- 2. ki ima kako, navadno prirojeno napako, okvaro: imeti prizadetega otroka; po nesreči je ostal prizadet; duševno, telesno prizadet; slušno prizadeti otroci; prisl.: prizadeto govoriti; dogodek opisuje zelo prizadeto; sam.: prizadeti tega ni vedel; pomoč prizadetim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prizadévati -am nedov. (ẹ́) - 1. povzročati duševno bolečino, trpljenje: te besede so jo boleče prizadevale; njegova brezbrižnost jo prizadeva; ekspr. prizadevati v živo zelo
// vsebina te pesmi, romana ga je vedno znova prizadevala vznemirjala
// povzročati škodo, težave: slabe gospodarske razmere zelo prizadevajo delavce; ti ukrepi jih ne prizadevajo preveč - 2. povzročati poškodbe, okvare: potresi prizadevajo zlasti stare stavbe / neustrezne delovne razmere prizadevajo delavce
- 3. povzročati, da je kaj v slabšem položaju, v nevarnosti: reklama ne sme prizadevati koristi drugih / publ. taki ukrepi prizadevajo osebne dohodke zaradi njih se osebni dohodki znižujejo, zmanjšujejo
- 4. z oslabljenim pomenom delati, da je kdo deležen tega, kar izraža samostalnik: prizadevati komu bolečino, skrbi, žalost; nočem vam prizadevati hudega; prizadevati škodo
// izraža, da je kdo deležen tega, kar določa osebek: prebivalstvo prizadevajo naravne nesreče; prizadevale so jih vojne in druge nadloge
● ta odredba nas ne prizadeva se nas ne tiče, nas ne zadeva
prizadévati si delati, biti aktiven za dosego, uresničitev česa: učenci so si prizadevali za čim boljši uspeh; vztrajno si prizadevati za kaj / prizadevati si za dobro; prizadevati si za pravično družbeno ureditev / prizadeval si je biti duhovit, razumljiv; prizadeval si je prebiti fronto
● zelo so si prizadevali okrog njega mu stregli
prizadeváje: začel je govoriti, prizadevaje si, da bi prevpil vse druge
prizadevajóč -a -e: pozorno ga je poslušala, prizadevajoč si vse razumeti; za dobro si prizadevajoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
prizanášati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, da kdo za prestopek, negativno dejanje ni kaznovan, ni deležen negativnih posledic: nikomur ne prizanaša; dolgo so mu prizanašali; otrokom za laž ni prizanašal
- 2. delati, da kdo ni deležen česa hudega, neprijetnega: kadar je bilo dosti dela, tudi otrokom niso prizanašali; prizanašati komu s težkim delom, s prehudimi nalogami / prizanašati s kaznijo; ekspr. ni mu prizanašala z očitki veliko mu je očitala
// ekspr. prizanašaj svojemu zdravju pazi na svoje zdravje
// ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da kdo ni deležen tega, kar določa osebek: bolezni mu niso prizanašale; trpljenje tudi njemu ni prizanašalo - 3. imeti razumevajoč, strpen odnos do koga: ker je bila bolehna, so ji radi prizanašali; prizanašaj mu, saj vidiš, da ne zmore toliko / prizanašal je njeni slabosti
● ekspr. vojna jim ni prizanašala morali so veliko trpeti zaradi nje; ekspr. zima letos prizanaša je blaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
raníti in rániti -im, tudi rániti -im dov. (ī á ā; á ȃ) povzročiti rano, rane: med pretepom je ranil več ljudi;
raniti žival;
raniti do krvi;
raniti se ob oster rob;
raniti v roko;
raniti z nožem, ugrizom;
krogla ga je močno, ekspr. težko ranila / smrtno se raniti / raniti drevo // ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: ranil jo je z nepremišljenimi besedami; njen posmeh ga je ranil do živega, do dna srca zelo // raniti nečimrnost, ponos koga prizadetiránjen -a -o: biti ranjen v roko; ranjen ponos; ranjen vojak; iz ranjene smreke teče smola; od ljubezni ranjeno srce; smrtno ranjen; sam.: pomagati ranjenemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
ranljív -a -o prid. (ī í) ki se da (lahko) raniti: ranljiva mesta na telesu;
oko je zelo ranljivo // ekspr. ki se mu hitro povzroči duševna bolečina, trpljenje: ne draži ga, saj veš, kako ranljiv je / ranljivo srce
● ekspr. dobro pozna njegove ranljive točke, ranljiva mesta ve, kaj ga najbolj boli, prizadene; ekspr. ranljiva mesta obrambe, utrdbe mesta, na katerih se more obramba, utrdba najbolj prizadeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
razbíčati -am dov. (ī ȋ) - 1. z bičanjem (zelo) raniti: razbičati upornikom hrbte; pren., ekspr. trpljenje mu je razbičalo srce
- 2. knjiž., ekspr. razburkati, razpeniti: veter je razbičal morje
// vznemiriti, razvneti: knjiga mu je razbičala domišljijo; razbičati strasti
razbíčan -a -o: razbičan človek; od bolečine razbičan obraz; razbičana domišljija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
razbolélost -i ž (ẹ́) stanje razbolelega: razbolelost zapestja / v razbolelosti je pozabil na trpljenje drugih / duševna, notranja razbolelost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
razdejáti -déjem dov., tudi razdém; 2. mn. razdéjete tudi razdéste, 3. mn. tudi razdejó; razdéj in razdèj; razdejál (á ẹ̑) navadno kot nedoločnik in deležnik na -l nasilno zelo poškodovati: neznanci so razdejali spomenik;
potres je razdejal mesto / deželo je razdejala vojna // ekspr. spraviti v nered; razmetati: otroci vse razdenejo
● knjiž. bolezen in trpljenje sta ji razdejala obraz povzročila, da je zguban, upadel; nar. razdejati slamoreznico razstaviti, razdreti; nar. razdejati zaklano žival razkosati; knjiž. ne more ga pozabiti, čeprav ji je razdejal življenje uničilrazdeján -a -o: razdejan grad; razdejana cesta; po hiši je bilo vse razdejano; duševno razdejan človek; prim. razdeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
razgrébati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. z grebenjem delati, da kaj ni več skupaj, na kupu: razgrebati žerjavico; razgrebati s prsti / večkrat je razgrebal ogenj in nalagal drva
- 2. z grebenjem delati, da kaj zavzame večjo površino: razgrebati žerjavico po peči
- 3. z grebenjem povzročati, da je kaj poškodovano, uničeno: pazil je, da kokoši ne razgrebajo gred
// ekspr. povzročati, da je kaj poškodovano, uničeno sploh: ljudje s čevlji razgrebajo parket; pren. trpljenje ji je razgrebalo obraz - 4. nar. (močno) praskati: rane ne smemo razgrebati; razgrebati z nohti
● knjiž. zakaj razgrebaš stare rane znova povzročaš bolečine; knjiž. razgrebati po pesku grebsti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
razgúbati -am dov. (ū) knjiž. - 1. narediti, da kaj ni več nagubano, zgubano: razgubati krilo / oddahnil se je in razgubal čelo
- 2. nagubati, zgubati: trpljenje mu je razgubalo obraz
razgúban -a -o: razgubana koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
razodévati -am nedov. (ẹ́) - 1. odstranjevati zlasti odejo z ležeče osebe: razodevati otroka; nemiren bolnik se je vso noč razodeval
- 2. ekspr. delati, da kaj izve kdo drug: razodevati komu svoje misli, načrte; ne razodeva rad svojih skrivnosti / v pesmih je razodeval svoja čustva izpovedoval
- 3. ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: glas je razodeval, da je razburjena; njegov obraz je razodeval grozo, žalost; v njenem pogledu se razodeva milina / njegove besede so razodevale, da je bister človek
razodévati se nav. ekspr. biti viden, kazati se: v vsem njegovem delu se razodeva globok humanizem
// postajati jasen, očiten: v tem obdobju se vse bolj razodeva, da je otrok socialno bitje
razodevajóč -a -e: stopal je ob njem, razodevajoč mu svojo skrivnost; obraz, razodevajoč trpljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
réva -e ž (ẹ̑) - 1. ekspr. sočutja, pomilovanja vredna ženska: reva je v življenju veliko pretrpela; pomislil je na mater, kako mora reva delati / pogovarjale so se, kakšne reve so gospodinje
- 2. ekspr. slaboten, bolehen, šibek človek: ta reva vreče še premakniti ne more; bila je taka reva, da se niti obleči ni mogla sama
- 3. slabš. neodločen, bojazljiv človek: na odru je junak, v življenju pa reva; dokazati moraš, da nisi reva; prava reva je, nič si ne upa / kot psovka ali se bojiš, reva
- 4. knjiž. revež: borili so se, da delavec ne bi bil več izkoriščana reva / brez upanja je človek velika reva
- 5. star. trpljenje, težava, skrb: s pitjem je skušal pozabiti svoje reve; pripovedoval mu je o svoji revi in težavi
// revščina, beda: reva jih je prisilila, da so se odselili; v mestu je vladala velika reva; ni poznal reve in pomanjkanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
sformírati -am dov. (ȋ) - 1. sestaviti skupino za določene naloge: sformirati vojaško enoto
- 2. z vzgojo povzročiti pozitiven razvoj osebnosti; izoblikovati: šola sformira mlade ljudi / trpljenje v mladih letih ga je sformiralo v močno umetniško osebnost
sformíran -a -o: sformiran človek; odprava je že sformirana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
siromákov -a -o (á) pridevnik od siromak: siromakovo trpljenje
● marčev sneg je siromakov gnoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
skljúčiti -im dov. (ú ȗ) povzročiti, da dobi hrbet ukrivljeno obliko: bolezen ga je sključila / trpljenje ga je sključilo
● zastar. sključiti noge skrčitiskljúčiti se dobiti ukrivljen hrbet: vsa se je sključila od dela / hrbet se sključi; sključiti se v ramenih / zaradi strmine se je moral sključiti / sključil se je nad mizo
skljúčen -a -o: sključen hrbet; sključen starec; biti ves sključen; sedeti sključen; sključen od dela, starosti; sključen v dve gubé; prisl.: sključeno hoditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
skózi tudi skóz predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka skóz- (ọ̑) - 1. za izražanje premikanja ali usmerjenosti z ene strani na drugo
- a) glede na širino, globino česa: izvrtati predor skozi led, steno; ličinka se pregrize skozi ovoj / preriniti se skozi gnečo, množico; skozi meglo so videli obrise stolpnic; skozi zavese je prihajalo dovolj svetlobe / čistiti tekočino skozi filter; gledati skozi ključavnico; skočiti, vreči skozi okno; presejati skozi sito; oditi skozi zadnja vrata; šipe so bile umazane, da se je komaj videlo skoznje / ostanki hrane se izločajo skozi črevo; dihati skozi nos / skozi obleko je začutila hlad; skozi stene se vse sliši; pren. misel mu je šinila skozi možgane; prebiti se skozi težave
♦ geom. premica gre skozi točko P - b) glede na omejeno, zoženo površino: iti po bližnjici skozi gozd; voziti skozi mesto; potovati skozi Slovenijo; ekspr. reka se pregrize skozi sotesko; peljati se v Zagreb skozi Zidani most / iti skozi vse sobe
- 2. za izražanje časa, v katerem se
- a) kaj godi; čez: skozi poletje živi ob morju, pozimi doma; opravil je vse, kar se mu je nabralo skozi teden; tako konzervirana hrana se skozi (vso) zimo ne pokvari / ekspr. skozi vse življenje je imel srečo
- b) z oslabljenim pomenom kaj godi nepretrgano: skozi tri stoletja so se upirali turškim napadom tri stoletja; varčevati skozi ves mesec
// za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: odgovoriti skozi kašelj, smeh; ekspr. tu me boli, je izdavila skozi jok
- 3. za izražanje načina, kako dejanje poteka: govori razločno in ne skozi nos; žvižgati skozi zobe
// publ. za izražanje merila, vodila: gledati napredek skozi proizvodnjo in večjo produktivnost dela / naši gostinci gledajo goste samo skozi dinar mislijo samo na denar, zaslužek; ocenjevati kaj skozi prizmo današnjega okusa po današnjem okusu
// za izražanje sredstva, posrednika: opazovati okolico skozi daljnogled; ekspr. življenje gleda skozi rožnata očala / publ.: čuti dolžnost, da širi to zavest skozi svojo umetniško izpoved z umetniško izpovedjo; ustvariti moreče vzdušje skozi groteskne podobe / publ. govoriti, izpovedovati se skozi značaje svojih junakov - 4. neustalj. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja; zaradi: ta organizacija je postala pomembnejša skozi kritike nasprotnikov; dobiti večje dohodke tudi skozi slabe delovne pogoje
- 5. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, navadno v zvezi z iti za izražanje, da je kdo omejen čas deležen tega, kar določa sobesedilo: ti ljudje so šli skozi narodnoosvobodilni boj; pred vojno je šel skozi številne ječe je bil pogosto zaprt; elipt. kdor hoče uspeti, mora skozi šolo truda in znoja; šel je skozi veliko trpljenje / skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev
// publ.: ta predlog mora iti še skozi samoupravne organe morajo ga obravnavati samoupravni organi; zazidalni načrt mora skozi zbore občanov - 6. za izražanje natančnejše določitve, razvrstitve v okviru celote: stanuje v Rožni dolini, Cesta dve skozi dvaindvajset; poštni predal pet skozi ena [5/1]
● pog. ne vem, če bo šel spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. prebiti se skozi knjigo, podatke s težavo prebrati, preštudirati; pog. peljati skozi rdečo luč skozi križišče, ko je na semaforju prižgana rdeča luč; ekspr. lačen je bil, da se je skozenj videlo zelo lačen, sestradan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
skrátiti -im dov., tudi skratíte; tudi skratíla (á ā) - 1. z dajalnikom povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: skratiti komu pravico; svobode mu ne more nihče skratiti
- 2. zastar. skrajšati: skratiti plašč / smrt mu je skratila trpljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
smŕten -tna -o prid. (ȓ) - 1. nanašajoč se na smrt: iz bolnikovih ust je prihajalo smrtno hropenje / smrtni pot pot pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu; smrtna bridkost tesnoba, trpljenje ob umiranju
// smrtni boj umiranje, agonija
// kačji pik je lahko smrten; smrtna doza strupa; smrtna rana; opekline so bile smrtne / povečalo se je število nesreč s smrtnim izidom; ob novih zdravilih so smrtni primeri zelo redki; vojna je zahtevala veliko smrtnih žrtev / zgodila se je smrtna nesreča; rešiti človeka iz smrtne nevarnosti; pren., ekspr. zadati kolonializmu smrtni udarec
// knjiž. umrljiv: vsi smo smrtni - 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: povsod je bila smrtna tišina; smrtna utrujenost; oči so se mu zabliskale v smrtnem sovraštvu
● žarg., avt. smrtni sedež sedež poleg šoferja v osebnem avtomobilu; ležati na smrtni postelji umirati; ekspr. prišla je njegova smrtna ura umrl je; ekspr. spati smrtno spanje biti mrtev
♦ biol. smrtni gen gen, ki povzroči smrt organizma, še preden je ta zrel za razmnoževanje; letalni gen; jur. smrtna kazen kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; smrtna obsodba; rel. smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem; šport. smrtni skok premet prosto, zlasti z višine; smrtni zavoj lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko
smŕtno prisl.: pri delu se je smrtno ponesrečil; smrtno se prestrašiti; smrtno užaliti koga; biti smrtno bled; rana je bila smrtno nevarna; smrtno resen obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
spočéti -čnèm dov., spočél; nam. spočét in spočèt (ẹ́ ȅ) - 1. priti v stanje, da začne v telesu nastajati nov organizem: spočela je in rada bi rodila; spočeti iz ljubezni, v pijanosti / spočeti otroka; ni spočela s svojim možem
// povzročiti nastanek novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: spočela sta tretjega otroka / hčer je spočel s svojo drugo ženo - 2. knjiž. povzročiti nastanek česa: sam je spočel ta načrt; take predstave je spočel v svoji domišljiji / trpljenje lahko spočne zlobnost
spočéti se - 1. začeti biti, obstajati: v njej se je spočelo novo življenje
- 2. knjiž. nastati, pojaviti se: na ulici so se spočeli čudni glasovi / med njima se je spočela ljubezen; v pesnikovi duši se je spočela nova pesem
spočét -a -o: nekatera zdravila kvarno učinkujejo na spočeti plod; v žalosti spočete misli
♦ rel. brez madeža, od svetega Duha spočet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
spoznáti -znám dov. (á ȃ) - 1. na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti priti do
- a) poznavanja česa: spoznati delovanje organa, telesa; spoznati lastnosti snovi
- b) védenja: spoznati resnico, zmoto; spoznal je, kaj pomeni njeno molčanje / ob tem delu je spoznal otrokovo nadarjenost / napenjal je oči, pa ni mogel spoznati, kaj je v jami ugotoviti
- 2. priti do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj: spoznati človeka po dejanjih / spoznati v kom iskrenega prijatelja
// priti do poznavanja koga ali česa- a) na osnovi neposrednega stika, srečanja: na potovanju spoznati nove kraje, ljudi
- b) na osnovi doživljanja: spoznati lakoto, trpljenje, udobje
- 3. ugotoviti, da je kdo isti, kot se misli: spoznati koga že od daleč; spoznati koga po glasu, hoji; ni se jim dal spoznati / spoznati obleko, pisavo koga
- 4. publ. seznaniti: spoznati koga s kom; osebno se spoznati s kom / spoznati delavce z njihovimi pravicami in dolžnostmi / spoznati se z novim delom
● zastar. spoznali so mu premajhno plačo priznali, določili; publ. sodišče ga je spoznalo za krivega je odločilo, da je kriv; prijatelja spoznaš v nesreči; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona
spoznáti se - 1. nedov., v zvezi z na imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: spoznati se na delo, glasbo, modo
- 2. dov. in nedov. znajti se, orientirati se: v gosti megli se ni mogel spoznati; ker se v mestu slabo spozna, se je izgubil
spoznávši star.: spoznavši gospodarja, je pes nehal lajati
spoznán -a -o: spoznani in nespoznani naravni zakoni; biti spoznan za krivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
spoznávati -am nedov. (ȃ) - 1. na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti prihajati do
- a) poznavanja česa: človek vse bolj spoznava naravo; spoznavati, kako deluje celica / v šoli spoznavati prve črke; spoznavati računalništvo
- b) védenja: spoznavati lastne zmote; vse bolj je spoznaval, da tako ne more več živeti / spoznavati otrokovo nadarjenost
- 2. prihajati do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj: spoznavati lastnosti tkanin po otipu; spoznavati ljudi po dejanjih; po njeni smrti je spoznaval, kaj mu je pomenila / v sosedu spoznavati plemenitega človeka
// prihajati do poznavanja koga ali česa- a) na osnovi neposrednega stika, srečanja: na potovanju spoznavati nove kraje, ljudi; spoznavati se med seboj
- b) na osnovi doživljanja: spoznavati lakoto, samoto, trpljenje
- 3. ugotavljati, da je kdo isti, kot se misli: spoznavati ponesrečence
- 4. publ. seznanjati: spoznavati koga s svojimi sodelavci / spoznavati ljudi s problemi proizvodnje / spoznavati se z novimi kraji
spoznavajóč -a -e: spoznavajoč svoje napake, je znal odpuščati drugim; spoznavajoč razum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
spremínjati -am tudi izpremínjati -am nedov. (í) - 1. delati, da kaj ni več tako, kot je bilo: spreminjati besedilo, načrt, vsebino; življenje se spreminja / listje že spreminja barve rumeni; spreminjati glas; spreminjati obliko česa; fizikalno, kemično se spreminjati; spreminjati se na bolje / spreminjati držo / spreminjati cene; spreminjati hitrost, količino, prostornino; število zaposlenih se spreminja
// povzročati, da kdo duhovno, notranje ni več tak, kot je bil: taka srečanja človeka spreminjajo; življenje v samoti nas spreminja / otrok se je začel v novem okolju kmalu spreminjati - 2. delati, da kaj ni več isto, kot je bilo: spreminjati meje; spreminjati smer / spreminjati imena, priimke / pogosto spreminja kraj bivanja se seli
- 3. v zvezi z v delati, povzročati, da kaj postane kaj drugega: spreminjati mehansko energijo v električno; spreminjati močvirja v rodovitno zemljo; voda se spreminja v paro / spreminjati se iz sovražnika v prijatelja / negodovanje se spreminja v jezo; ekspr. glina se pod njegovimi rokami spreminja v umetnino
● od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; pavovo perje se lepo spreminja se kaže v različnih barvah, barvnih odtenkih; časi se spreminjajo in mi z njimi
♦ lingv. zveneči soglasniki se pred nezvenečimi spreminjajo v nezveneče
spreminjajóč tudi izpreminjajóč -a -e: človek, spreminjajoč naravo, spreminja tudi sebe; spreminjajoče se barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
strádati -am nedov., tudi stradála (á) - 1. živeti v pomanjkanju hrane: po očetovi smrti je številna družina stradala; prebivalci nekaterih dežel stradajo; ekspr. stradal je, da se je skozenj videlo / žival strada / ekspr. pustil je otroke stradati ni jim dal jesti
// ekspr. ne uživati (dovolj) hrane: če hočeš shujšati, moraš nekaj časa stradati - 2. preh., nav. ekspr. z odtegovanjem hrane povzročati, da se kdo izčrpa, oslabi: zaprli so ga, tepli in stradali; stradati družino; stradati psa
- 3. ekspr., z rodilnikom ne imeti česa (dovolj) na razpolago: tam vina ni stradal / stradati ljubezni, nežnosti, veselja
● star. v življenju je večkrat kruha stradal živel v pomanjkanju
stradajóč -a -e: preskrbeti hrano stradajočim ljudem; sam.: trpljenje stradajočih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
strádež -a m (ȃ) ekspr. - 1. stradanje: bili so izčrpani od stradeža; trpljenje in stradež / s stradežem prisiliti koga k priznanju
- 2. lakota: stradež ga muči
- 3. redko revež, siromak: vse življenje je bil stradež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
strahôta -e ž (ó) - 1. kar povzroča strah, hudo trpljenje: preživeti vojne strahote; videl je strahote koncentracijskega taborišča / ekspr. narediti konec strahotam
- 2. značilnost strašnega, hudega: pozabiti strahoto dneva; opisal je strahoto prestanih muk
- 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: bil je tak, da ga je bilo strahota pogledati; strahota je pomisliti, da bi se to res zgodilo; strahota je, da ga ni mogoče pregovoriti
- 4. v medmetni rabi izraža zgražanje, ogorčenje: strahota, takega ravnanja pa nisem pričakoval
● redko obšla jo je strahota pred samo seboj strah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
stràšen in strášen -šna -o prid., strašnéjši in stràšnejši in strášnejši (ȁ; ā) - 1. ki ima strah vzbujajoče lastnosti: v sanjah je videl strašno prikazen / zgodil se je strašen zločin; strašno rjovenje je preplašilo čredo / izrekel je strašne besede; obšla ga je strašna misel; izvedeti za strašno skrivnost
// ki prinaša veliko trpljenje, hude težave: minil je strašen dan; znašel se je v strašnem položaju / čaka jo strašna kazen; strašna novica še ni prišla do njega; umreti strašne smrti - 2. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča odpor, nenaklonjenost: to so strašni ljudje; ta tvoj znanec je strašen / njeno vedenje je bilo res strašno
- 3. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastopil je strašen mraz; strašen požar; strašna lakota, utrujenost; živi v strašni revščini / trpeti strašne bolečine; strašna nesreča / zgodila se je strašna krivica, napaka; strašna žalitev
// zelo vnet, navdušen: strašen kvartopirec, pravdar / bil je strašen pijanec - 4. ekspr. zelo slab, nekvaliteten: tam smo imeli strašno hrano; cesta je strašna, polna lukenj / vreme je bilo strašno zelo neugodno
// pog. zelo grd, neprikupen: kar naprej hodi v tistih strašnih čevljih; ne nôsi več te strašne obleke
stràšno in strášno stil. strašnó - 1. prislov od strašen: strašno se bliska, dežuje, grmi; strašno se jeziti, rjoveti; strašno se mu je mudilo; strašno je drag, lep; strašno hudo ji je za njim; strašno rad dela na vrtu / elipt. imajo strašno snovi za klepet zelo veliko
- 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: strašno bi bilo umreti tako mlad; najstrašnejše zanj je bilo, da je moral ležati / pri njih doma je strašno imajo zelo neurejene razmere
// s smiselnim osebkom v dajalniku izraža hudo prizadetost, strah: strašno mi je ob misli, da bo ves trud zaman; ob pogledu nanj ji je bilo strašno pri srcu - 3. v medmetni rabi izraža veliko čustveno prizadetost: kaj so naredili z njim, strašno
● žarg. uspela si že prvič. Strašna si izraža pohvalo, priznanje; pog. strašno ga je imelo, da bi to storil komaj se je premagal, da tega ni storil; sam.: zgodilo se je nekaj strašnega; dežuje, zato ni nič strašnega, če kdo zamudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
strdíti -ím, in strdíti in stŕditi -im dov., stŕdil (ī í; ī ŕ) narediti, da postane kaj trdo, trše: strditi glino z žganjem v peči / mraz strdi vodo v led
● ekspr. hudo trpljenje ga je strdilo utrdilo; naredilo trdega, brezčutnegastrdíti se, in strdíti se in stŕditi se preiti iz tekočega stanja v trdno: beton se je že strdil; med se sčasoma strdi; ta snov se na zraku hitro strdi / kri se strdi / izcedek iz rane se strdi v krasto
stŕjen -a -o tudi strjèn -êna -o: strjena kri; strjena plast na površini tekočine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
strél -a m (ẹ̑) - 1. sprožitev strelnega orožja, ki jo spremlja močen pok: strel ga je prestrašil; dati znak s strelom; zaustavili so jih s streli; strel iz bližine; strel iz puške, topa; strel s šibrami / stopil je proti njemu s puško na strel držeč (nabito) puško, usmerjeno naravnost predse
// strel odjekne, poči / odšli so brez strela ne da bi ustrelili, streljali; oddati nekaj strelov nekajkrat ustreliti
// častni strel - 2. izstrelitev krogle, naboja: strel v hrbet, nogo; strel mimo / opozorilni, svarilni strel / težko je hodil zaradi strela v ramo zadetka
// izstreljena krogla, naboj: strel ga je oplazil, zadel, zgrešil; padali so pod streli bili ubiti
// do sem strel ne seže domet krogle, naboja
// nizki ki zadene cilj v spodnjem, visoki strel ki zadene cilj v zgornjem delu; oplazni strel - 3. šport. močen sunek, udarec žoge proti vratom: neubranljiv strel; igra je bila polna dobrih strelov / prosti strel strel z žogo v korist nasprotnika zaradi kršenja pravil igre; strel iz kota
● ekspr. to je pa strel v prazno zgrešena, ponesrečena, neuspela stvar; ekspr. s strelom so ga poslali na oni svet ustrelili so ga
♦ lov. žival mu je prišla na strel v ugoden položaj za streljanje nanjo; lov., voj. milostni strel s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu; šport. startni strel kot znak za začetek plavanja, teka (na tekmovanju)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
súnek -nka m (ȗ) - 1. hiter, kratek in sorazmerno močen gib: ob sunku si izpahniti roko; sunek proti obrazu; sunek s kolenom, z roko; sunek z nožem / telo se mu je treslo v sunkih; s sunkom odpreti vrata
// hiter, kratek in sorazmerno močen premik česa sploh: sunek puške, ročice / sunek vetra; burja je pihala v sunkih do sto kilometrov na uro / ob prvem potresnem sunku so ljudje zbežali na prosto
// sila, ki nastane kot posledica takega giba, premika: sunek ga je podrl na tla; ublažiti sunek; močen, rahel sunek / sunki voza so ga premetavali sem in tja / dobiti sunek v trebuh - 2. ekspr. oborožena vojaška akcija s hitrim premikom v določeno smer: odbiti sovražnikov sunek
- 3. ekspr. nenadna, močna pobuda, spodbuda: njegove besede so bile sunek, ki je sprožil to odločitev
- 4. knjiž. nenadna, močna in kratkotrajna pojavitev česa: sunek strahu / kričanje je prihajalo v sunkih do njih
♦ elektr. (električni) sunek kratkotrajen električni tok, nastal z zelo hitrim povečanjem na določeno vrednost; impulz; fiz. sunek produkt nespremenljive količine in časa; impulz; pojav, ki nenadoma nastopi in v kratkem času poneha; pulz; lov., voj. milostni sunek s katerim se skrajša trpljenje umirajočemu; šport. sunek dviganje uteži, pri katerem mora dvigalec utež najprej naložiti na prsi, nato pa jo dvigniti nad glavo; dvigniti v sunku sto kilogramov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
taboríščnica -e ž (ȋ) ženska, ki je internirana v taborišču: trpljenje taboriščnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
telésen -sna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na telo: telesni deli; telesna višina / telesne mere; telesna napaka; telesna nega; telesna poškodba / telesna temperatura / telesni napor; telesno delo; telesno trpljenje / telesna virtuoznost igralca / telesna kultura dejavnost, ki si prizadeva zlasti za razvijanje in ohranjevanje človekovih telesnih sposobnosti in zmogljivosti; zadovoljevanje telesnih potreb potreb po hrani, pijači, spanju; telesna straža straža, ki varuje, brani koga pred napadom, nasiljem
- 2. čuten, spolen: telesna ljubezen; telesno poželenje / telesna privlačnost; izzivalno telesna ženska
● ekspr. pokojnikove telesne ostanke so položili na mrtvaški oder mrtvo telo, truplo; ekspr. bil je dolg in precej telesen močen, čokat; knjiž. telesno perilo spodnje perilo
♦ anat. telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; geom. telesna diagonala; jur. telesna kazen v nekaterih deželah kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; šol. telesna vzgoja učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev
telésno prisl.: telesno privlačna ženska; telesno prizadet otrok; sam.: razmerje med telesnim in duševnim v človeku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
težíti -ím nedov., tudi téži (ī í) - 1. s svojo težo povzročati komu težave pri gibanju, premikanju: nahrbtnik ga teži, zato hodi počasi; mokra obleka jih je težila
- 2. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: nekaj ga teži; teži ga občutek, da je odvisen od drugih; brezoseb. teži ga, da zaradi bolezni ne more nič delati / ekspr. ta spomin mu teži srce / z oslabljenim pomenom: žalost ga teži zelo je žalosten; skrbi ga težijo zelo je v skrbeh
- 3. s predlogom biti gospodarsko, prometno usmerjen k določenemu središču: okoliške vasi težijo k mestu; težiti proti pokrajinskemu središču
// biti usmerjen k čemu sploh: rastline težijo k svetlobi / težiti v različne idejne smeri - 4. s predlogom prizadevati si doseči, uresničiti kaj: država teži k obnovitvi zgodovinskih mej; človek teži po spoznanju resnice; težiti za nedosegljivim
● ekspr. vest ga teži ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; žarg. kaj pa težiš sitnariš, si nadležen
težèč -éča -e: po nedosegljivem težeč človek; k napredku težeče sile; nastala je težeča tišina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
tólikšen -šna -o zaim. (ọ̑) - 1. izraža sorazmernost količine, mere s tem, kar določa sobesedilo: desetkrat, dvakrat tolikšen obseg; plačaj tolikšen znesek, kot je potrebno; nabavili so tolikšne količine hrane, kolikor so jih rabili; petkrat tolikšna razdalja; hiša je bila tolikšna, da so imeli vsi dovolj prostora; ladje so bile tolikšne kot veliki bloki; kolikršen bo vaš trud, tolikšno bo plačilo
- 2. nav. ekspr. izraža veliko količino ali mero: tolikšne priprave niso potrebne; pretreslo ga je tolikšno trpljenje; tolikšnega zanimanja niso pričakovali; med njima so tolikšna neskladja, da ne moreta živeti skupaj / po tolikšnem času se spet vidiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
tŕd -a -o tudi -ó prid., tŕši (ȓ ŕ) - 1. ki se pod pritiskom ne udere, vda (rad): trda blazina, postelja / trd živalski oklep / hoditi po trdem snegu; trda, uhojena pot / ekspr. spati na trdih tleh / trdi svinčnik ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto
// ki se ne da (rad) raziti, obdelovati: trda kamnina; trda skala; trd kot beton
// ki se ne da (rad) gnesti, oblikovati: trda snov; trdo testo / ta zemlja je še trda se še ne da (rada) obdelovati
// trdi in mehki klobuki
// ki se ne da (rad) rezati, gristi: trd kruh, sir; trda lupina jabolka; trda skorja; trdo meso starih živali / sadje je še trdo še ni sočno, zrelo - 2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek neugodja: trd ovratnik; trdo poškrobljeno platno; trdo sukno; trdo usnje / trda dlaka / trda, raskava koža na dlaneh
- 3. ekspr. manj gibljiv, težko gibljiv: ima trde prste; trdo koleno / trd volan / biti ves trd od mraza, strahu / biti trd kakor mrlič negiben, tog
// ki ne izraža, kaže lahkotnosti: trdi gibi; trda hoja / trd izgovor tujih besed / trd ritem - 4. nav. ekspr. ki prinaša trpljenje, težave: to so bili trdi časi; trda stvarnost / trdo življenje / trd boj; do tja je še več ur trde hoje naporne; trdo delo težko, težaško
// trda preizkušnja huda, težka - 5. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trd stisk roke; trd udarec po mizi / star. trd spanec trden
// knjiž. trda revščina huda, velika
// zunaj je trda tema popolna; ekspr. delati do trde noči; knjiž. letos je trda zima huda, zelo mrzla
// knjiž.: trde barve močne, izrazite; trda svetloba - 6. ekspr. strog, neprizanesljiv: trd, a pravičen mož; biti trd do otrok, z otroki / trd značaj / trda očetova roka / trda pravica / trda kazen
// neuklonljiv, nepopustljiv: trd, neprijazen človek / kljub mučenju je ostal trd in ni ničesar izdal / trd kmet - 7. nav. ekspr. ki ne vsebuje, izraža prijaznosti, naklonjenosti: reči kaj s trdim glasom; trd pogled; trde besede / na obrazu so se mu prikazale trde poteze; njegove oči so ostale trde in mrzle
- 8. nav. ekspr. neobčutljiv, brezčuten: sčasoma je postal trd, nič več ga ni prizadelo
● ekspr. to besedilo bo za prevajalca trd oreh je težko prevedljivo; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; trdi pristanek letala pristanek, pri katerem se letalo lahko razbije, poškoduje; pog., ekspr. gostje so že trdi pijani, vinjeni; ta jezik je trd ima sorazmerno malo samoglasnikov; jezik pripovedi je okoren, trd slovnično, stilno neizoblikovan; nizko ranjenec je že trd mrtev; ekspr. učenec je trde glave, ima trdo glavo se težko uči; žarg., šport. trda igra neobzirna, zelo borbena igra; ekspr. ima trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. on potrebuje trdo roko odločno, dosledno vodstvo; ekspr. vladati s trdo roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; pog. štedilnik na trdo gorivo trdno gorivo; on je trdega srca, ima trdo srce je neusmiljen, neprizanesljiv
♦ agr. trdi sir zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi; trdo vino vino, ki vsebuje veliko kisline, čreslovine, navadno tudi več alkohola; anat. trda mrena zunanja ovojnica centralnega živčevja; trdo nebo sprednji, koščeni del neba; elektr. trdi disk naprava z elektronsko opremo in vrtečo se magnetno ploščo za shranjevanje informacij; fot. trdi negativ negativ, ki nastane pri predolgo časa trajajoči osvetlitvi ali predolgo časa trajajočem razvijanju; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; jur. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; kem. trda voda voda, ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kor. trdi copatki za ples na prstih prilagojeno obuvalo s trdo kapico in podplatom; les. trdi les les z razmeroma veliko gostoto; lingv. trdi l [ł] l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; med. trdi čankar razjeda s trdimi robovi, značilna za prvi stadij sifilisa; metal. trdi svinec svinec, ki mu je dodan antimon; trde kovine kovine z veliko trdoto; muz. trdi zastavek zastavek, pri katerem sta glasilki tesno skupaj; teh. trdi lot ali trda spajka lot ali spajka z visokim tališčem; tisk. knjiga s trdimi platnicami s platnicami iz debelejše lepenke
trdó tudi tŕdo prisl.: trdo se bojevati za kaj; trdo delati; trdo odgovoriti; trdo ravnati s kom; trdo stopati po sobi; trdo udariti po mizi; trdo zapreti vrata / trdo kuhano jajce jajce z zakrknjenim rumenjakom; trdo vezana knjiga knjiga, vezana v trde platnice
● oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; star. hoditi trdo za kom tik, tesno
tŕdi -a -o sam.: ekspr. trda bo za kmete težko bodo živeli; ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; ekspr. trda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; spati na trdem; v trdo kuhano jajce jajce z zakrknjenim rumenjakom; udaril ga je z nečim trdim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
tréti tárem tudi trèm nedov., trì tríte; tŕl (ẹ́ á, ȅ) ekspr. povzročati, da je kdo v zelo neprijetnem položaju: tarejo jih davki, dolgovi / revščina ga tare / trli so jih z lakoto; tarejo jih in jim delajo krivico zatirajo // povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: nesrečen je, nekaj ga tare; tare ga skrb za ženo in otroke / brezoseb. trlo ga je, ker ni uspel // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: dolgčas jih tare; jeza, žalost ga tare zelo je jezen, žalosten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
tŕn -a m (ŕ) - 1. koničast izrastek
- a) pri lesnatih rastlinah: odstraniti trne s stebla; deblo in veje so porasli s trni; dolgi, kratki, ostri trni; trni in bodice / trn vrtnice ga je ranil, zbodel; izdreti, izpuliti komu trn iz prsta
- b) na telesu nekaterih živali: riba s trni na plavutih
// temu podobna izboklina na čem: natakniti si boksar z velikimi trni; prstan s kovinskim trnom
- 2. teh. stožčasto orodje ali stožčasta os: vpeti trn v primež; pritrditi brusilni kolut na trn
- 3. ekspr., s prilastkom kar povzroča duševno trpljenje: trn ljubosumnosti, zavisti
● ekspr. v duši, srcu mu tiči trn nekaj mu povzroča duševno trpljenje; ekspr. tukaj raste sam trn samo trnje; ekspr. že dolgo sem jim trn v peti mi nasprotujejo, me ne marajo; ekspr. vsa je na trnih, ker ga še ni vznemirjena, nestrpna; pasna zaponka s trnom z delom, ki se vtakne v luknjico na drugem koncu pasu; zmlada se trn ostri človeka je treba začeti vzgajati že v mladosti
♦ anat. trn koničast odrastek na zadnji strani vretenca; bot. listni, stebelni trn; beli trn trnat grm ali drevo z napiljenimi listi, belimi cveti in rdečimi koščičastimi plodovi; glog; črni trn trnat grm z belimi cveti in koščičastimi plodovi, Prunus spinosa; kristusov trn trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti; bodčec; pasji trn trnat grm v živih mejah z majhnimi cveti in strupenimi plodovi; čistilna krhlika; vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
tŕpež -a tudi trpèž -éža m (ȓ; ȅ ẹ́) star. - 1. trpljenje: vrnila sta se domov po hudem trpežu; trud in trpež
● star. krpež in trpež pol sveta držita varčnost je važna za gospodarski obstoj - 2. trajanje: trpež pravde / stvari so delane za trpež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
trpínčiti -im nedov. (í ȋ) - 1. povzročati komu trpljenje: trpinčiti ljudi, živali; duševno, telesno trpinčiti; jetnike so na vse načine mučili in trpinčili / trpinčiti do smrti / trpinčiti telo s pretiranim delom; ekspr. trpinčiti živce poslušalcem
- 2. nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom s svojim pojavljanjem, obstajanjem povzročati komu trpljenje, neugodje: trpinčijo ga hude bolečine, dvomi; bolezen ga že dolgo trpinči; lakota, žeja ga trpinči
trpínčen -a -o: trpinčen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
trpljênje -a s (é) - 1. glagolnik od trpeti: njegovo trpljenje jih je pretreslo; postaral se je od trpljenja; sočustvovati ob trpljenju drugega; dolgotrajno, hudo, neznosno trpljenje / povzročiti, prizadeti komu trpljenje / duševno, telesno trpljenje
♦ rel. Kristusovo trpljenje - 2. stanje koga, ki trpi: čakalo, doletelo ga je trpljenje; lajšati trpljenje; občutiti, prenašati trpljenje; smrt je bila zanj rešitev iz trpljenja
- 3. kar povzroča, da kdo trpi: taka bolezen je trpljenje za vso družino; ekspr. pisanje je zanj veliko trpljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
trpljênjski -a -o prid. (ē) knjiž. nanašajoč se na trpljenje: trpljenjska stopnja / trpljenjski spomini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
ùf in úf medm. (ȕ; ȗ) - 1. izraža olajšanje, sprostitev po napetosti, naporu: uf, zdaj je konec; uf, uf, komaj sem prišel sem gor
- 2. izraža telesno ali duševno trpljenje: uf, kako me boli
- 3. izraža zoprnost, mraz: uf, kar tresem se od mraza
- 4. izraža nejevoljo: uf, kakšna si; kaj pa je? Že spet to, uf
- 5. izraža podkrepitev trditve: uf, kako je vroče; uf, popolnoma sem pozabil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
ùh medm. (ȕ) - 1. izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: uh, kaj bo, če nam zboliš / uh, kako se je vreme poslabšalo
- 2. izraža zoprnost, gnus: uh, kako smrdi
- 3. izraža telesno ali duševno trpljenje: uh, uh, boli
- 4. izraža nejevoljo: uh, kako je domišljav; uh, je rekla in jezna odšla
- 5. izraža podkrepitev trditve: uh, si siten; uh, kako me zebe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
ùj in új medm. (ȕ; ȗ) - 1. izraža nejevoljo: uj, ti neučakanec
- 2. izraža telesno ali duševno trpljenje: uj, uj, kako to peče
- 3. izraža podkrepitev trditve: uj, si občutljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
újma -e ž (ū) knjiž. dogodek, pojav v naravi, ki povzroči veliko škodo: pokrajino je prizadela ujma;
povodenj, suša in druge ujme / vodna, vremenska ujma // dogodek, pojav, ki povzroča veliko trpljenje: lakota, vojska in druge ujme / ekspr. snubce pobil je ošabne, ki ujma bili so za hišo (Homer — A. Sovre)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
ukléti ukólnem [u̯n] dov., ukolníte tudi ukólnite; uklél; nam. uklét in uklèt (ẹ́ ọ́) po ljudskem verovanju s kletvijo povzročiti, da kaj izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: ukleti svinje;
ukleti zemljo, da ne rodi / ukleti delo koga // s kletvijo spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: Kirka je uklela Odisejeve tovariše; ukleti kraljično v kačo
● ekspr., redko vsega je uklela, tako je bila jezna preklela; ekspr. ta prizor ga je za zmeraj uklel zelo prevzeluklét -a -o - 1. deležnik od ukleti: ukleti kraljevič; biti uklet v kačo; ukleta voda; sreča mi je ukleta s kletvijo onemogočena, preprečena; obstati kot uklet negibno, nepremično
● ekspr. ukleta tišina zelo velika, grozljiva - 2. ekspr., navadno v povedni rabi ujet v kaj, iz česar se ne da rešiti: biti uklet v molk, nasilje; biti z dušo in telesom uklet v stvarni svet / življenje je ukleto v trpljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
upésniti -im dov. (ẹ̑) izraziti, prikazati v pesmi: upesniti kako snov;
upesniti trpljenje svojega narodaupésnjen -a -o: večkrat upesnjen motiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
ustrojíti -ím tudi ustrojíti ustrójim dov., ustrójil tudi ustrôjil (ī í; ī ọ́) usnj. obdelati surovo živalsko kožo s strojili: ustrojiti kožo / ustrojiti usnje
● ekspr. trpljenje človeka ustroji ga naredi neobčutljivega, utrjenega; ekspr. temu so pošteno ustrojili hrbet, kožo ga zelo pretepli; ga naredili pohlevnega; ekspr. s tem si je precej ustrojil roke utrdilustrojèn -êna -o tudi ustrójen -a -o: ustrojena koža; ustrojeno usnje za čevlje
● ekspr. imel je ustrojen obraz obraz s trdimi potezami; ekspr. ta zgodba je ustrojena čisto po njegovi koži zgodba je taka, da ustreza njegovim sposobnostim, značaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
uščípniti -em dov. (í ȋ) - 1. s stiskom manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročiti bolečino: potresel ga je in uščipnil, da bi ga zbudil; deklica je uščipnila svojo sosedo; večkrat se je uščipnil, da ne bi zaspal / uščipnil jo je v lice
// stisniti med prilegajoča se dela: s pokrovom, z vrati uščipniti; uščipniti se s kleščami / mravlja me je uščipnila ugriznila - 2. ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: njegove besede so jo uščipnile; brezoseb. uščipnilo jo je pri srcu, ko je to videla
// s premišljeno besedo, izjavo prizadeti: kadar more, ga uščipne
● ekspr. le kaj te je uščipnilo, da že odhajaš kaj je vzrok; ekspr. ni prav, da ravnajo, kakor jih uščipne muhasto, samovoljno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
utrdíti -ím, in utrdíti in utŕditi -im dov., utŕdil (ī í; ī ŕ) - 1. z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrditi cestišče, jez; utrditi zrahljane temelje / utrditi breg s plastjo kamenja; utrditi rove v rudnikih z lesom
// z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt primeren za obrambo: utrditi grad; utrditi mesto z obzidjem / vojaki so utrdili položaje; utrditi mejo z bunkerji - 2. z določenim postopkom narediti kaj bolj trdno: utrditi smučarsko progo; utrditi plasti gramoza z valjarji / utrditi rob platnic; utrditi pas s trdo podlogo
- 3. narediti, da je kaj trdno nameščeno: z zagozdo utrditi toporišče / utrditi izpahnjen ud, da je negibljiv
- 4. narediti, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine: z veslanjem utrditi mišice; utrditi si roke; telo se mu je z vajami utrdilo
- 5. narediti, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen: življenje na kmetih ga je utrdilo; šport ga je utrdil proti boleznim; otrok se je na svežem zraku utrdil
// narediti, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore: hudo trpljenje jo je utrdilo; z leti se človek utrdi / branje mu je utrdilo duha; utrditi si voljo, značaj - 6. narediti, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: utrditi državo; gospodarsko utrditi podjetje; organizacijsko utrditi stranko
- 7. narediti, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine: utrditi oblast; utrditi svoj položaj / utrditi si ugled, priljubljenost / utrditi zdravje
- 8. narediti, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki: utrditi delovno disciplino; utrditi mir, prijateljstvo
- 9. narediti, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna: ta dogodek je utrdil njegov dvom; njena vera se je s tem še bolj utrdila / utrditi svoje prepričanje / utrditi narodno zavest
// v zvezi z v narediti koga v čem duševnem (bolj) trdnega: utrditi koga v dvomu, veri; utrdil se je v prepričanju, da ima prav - 10. knjiž. uveljaviti: utrditi nove poglede na demokracijo; ta nazor se ni nikoli utrdil med ljudmi / ti izrazi so se že utrdili
● ekspr. utrditi cene ustaliti, trdno določiti; star. utrditi dejstva ugotoviti; star. utrdila sta rok plačila določila
♦ fot. utrditi barve na sliki s fiksirjem; ped. utrditi učno snov z načrtnim ponavljanjem doseči, da ostane trajneje v zavesti; teh. utrditi narediti, da se kaj strdi
utrdíti se in utrdíti se in utŕditi se voj. namestiti se, razporediti se na kakem terenu, v kakem objektu in ga z (dodatnimi) gradbenimi deli urediti za obrambo: vojaki so se utrdili na položaju / borci so se utrdili v stolpu
utŕjen -a -o in utrjèn -êna -o: zdrav, utrjen človek; utrjen grad; biti utrjen proti boleznim; utrjena oblast; utrjeno telo; utrjeno znanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
užívanje -a s (í) glagolnik od uživati: uživanje hrane, tekočine / uživanje bogastva / uživanje hiše; dati komu zemljišče v uživanje / uživanje pokojnine / uživanje posebnih pravic / potreba, sla po uživanju; uživanje in trpljenje / uživanje ob nesreči drugih / estetsko, spolno uživanje / uživanje miru, sreče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
vdánost -i ž (á) dejstvo, da je kdo vdan: vdanost voditelju;
biti komu hvaležen za vdanost / izkazovati komu vdanost / vdanost pijači / vdanost v usodo / prenašati trpljenje z vdanostjo // kar izraža, kaže to dejstvo: opaziti vdanost v glasu, očeh
● star. že v otroštvu je čutil vdanost do tega poklica nagnjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
vdáti se vdám se dov., 2. mn. vdáste se in vdáte se; vdál se (á) - 1. zaradi pritiska, delovanja sile prenehati ohranjati trdnost: poskusil je na silo odpreti vrata, toda ključavnica se ni vdala; vrata so se hitro vdala / zaradi preobteženosti se je polica vdala upognila
- 2. prenehati ohranjati svojo voljo, stališče in začeti delati, živeti v skladu z voljo, stališčem drugega: vdati se prošnji, ukazu / ekspr. pod težo dokazov se je vdal, da je lagal je po nasprotovanju, zanikovanju priznal
// navadno v zvezi z v prenehati (notranje) nasprotovati kakemu stanju, položaju in začeti delati, živeti v skladu z razmerami: vdati se v razmere, usodo / nič več se ne pritožuje, se je že kar vdal / v krščanskem okolju vdati se v božjo voljo - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek stanja osebka, kot ga določa samostalnik: ne vdaj se nepotrebni jezi; vdati se obupu in žalosti
// izraža začetek dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: vdati se alkoholizmu, brezdelju, sanjarjenju / star. po končanem delu se je vse vdalo petju in veselju / vdati se alkoholu, mamilom - 4. prenehati se bojevati in priti pod oblast nasprotnika: po dolgem boju so se vdali / vdati se sovražniku
- 5. s predčasnim prenehanjem igranja, tekmovanja zaradi premoči nasprotnika priznati svoj poraz: igralec, šahist se je vdal
- 6. ekspr. ljubezensko se prepustiti partnerju: v ljubezni se mu je vdala; vdala se mu je in spočela
● zastar. imeli so svate, hči se je vdala se je poročila, omožila; star. konec februarja se je mraz nekoliko vdal je popustil
vdán -a -o - 1. deležnik od vdati se: biti vdan v usodo; postati vdan pijači; vdano prenašanje trpljenja
- 2. ki čuti veliko čustveno naklonjenost in spoštovanje do koga, združeno s pripravljenostjo upoštevati njegovo voljo, potrebe, želje: ljubiti koga in mu biti vdan; bila mu je zvesta in vdana žena; biti komu pretirano, ekspr. slepo vdan; ekspr. bila mu je iz srca, od srca vdana / kot vljudnostna fraza na koncu pisma Te (te) pozdravlja Tvoj (tvoj) vdani prijatelj
// ki vsebuje, izraža tako čustvo: vdan nasmeh, pogled; boječe, otroško vdan / vdana ljubezen; pesem izraža vdano občudovanje - 3. ki nesebično in zvesto dela za dobro koga: vdani pomočniki, uslužbenci
- 4. ekspr. ki se trudi za dosego tega, kar izraža določilo: biti pretirano vdan redu; bila je vdana modi in posnemanju tujega / biti vdan plemenitim, človekoljubnim idealom; prisl.: vdano prenašati trpljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
vdólbsti vdólbem [u̯b] dov., vdólbite in vdolbíte (ọ́) - 1. z dolbenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vdolbsti luknje; vdolbsti srce, znamenje; vdolbsti v les, podlago / redko: kamnosek je vdolbel črke, napis v marmor vklesal; vdolbsti datum, ime v prstan vgravirati; vdolbsti okraske v steklo vbrusiti; pren. trpljenje mu je vdolblo v obraz globoke gube
- 2. narediti, izoblikovati kaj, navadno vbočenega, z odstranitvijo materiala, snovi na delu česa: vdolbsti jamice v mivko / voda izgine v luknji, ki jo je vdolbla v kamnit svet
● ekspr. pri smehu so se ji vdolble jamice v lica naredile
vdólben -a -o: vdolbena votlina; stena je na sredini vdolbena; vdolbeno okrasje
♦ arheol. vdolbeno strgalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
véčen -čna -o prid. (ẹ̄) - 1. ki obstaja brez začetka in brez konca: materija, njena oblika je tudi energija, je večna; večno vesolje / v krščanstvu večna ljubezen, modrost ljubezen, modrost kot božja lastnost, ki nima ne začetka ne konca
- 2. ki obstaja brez konca: nobena stvar na svetu ni večna / v krščanstvu: posmrtno večno trpljenje, veselje; duša ima večno življenje / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; večna luč naj mu sveti
- 3. katerega obstajanje traja časovno neomejeno in brez prekinitve: večno spreminjanje vsega, kar je / v pravljicah tam je večna pomlad / večni led, sneg led, sneg, ki stalno pokriva površje zemlje
// ekspr.: živeti v večnem strahu; biti v večnih denarnih težavah - 4. veljaven in isti v vseh časih: večni zakoni narave; večna resnica; večna načela
- 5. nav. ekspr. ki traja do konca življenja, obstajanja koga: spominjati se koga z večno hvaležnostjo; obljubiti si večno ljubezen, zvestobo / sporazum o večnem prijateljstvu med državama / v osmrtnicah ohranili ga bomo v večnem spominu / ostati komu večni dolžnik
- 6. ekspr. ki se večkrat pojavlja in je neprijeten, zoprn: večni opomini, prepiri; večno čakanje
- 7. ekspr. ki dolgo, trajno ohranja svojo lastnost, dejavnost: on je večni nemirnež, nezadovoljnež; postal je njen večni spremljevalec / večni mladenič moški, ki je videti mlajši, kot je v resnici; večni popotnik kdor pogosto potuje; človek, ki ga nemir žene po svetu; večni študent kdor dolgo časa študira; večni ženin fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil; knjiž. večni žid človek, ki ga nemir žene po svetu
// v povedni rabi: ti čevlji so večni nepričakovano dolgo ohranjajo svoje lastnosti, uporabnost; gore so večne
● ekspr. za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; vznes. leči k večnemu počitku umreti; vznes. položiti koga k večnemu počitku pokopati ga; vznes. spati večni sen biti mrtev; star. zvoniti večno luč avemarijo; šalj. lovec se je preselil v večna lovišča umrl; ekspr. večno mesto Rim; vznes. oditi po večno plačilo v krščanskem okolju umreti
♦ geogr. ločnica večnega snega; rel. večni ogenj pekel; večni sodnik Bog kot sodnik; Bog je večen Bog obstaja izven časa in je v vseh časih isti; večna kazen ali večno pogubljenje večno trpljenje človeka po smrti; večna luč luč, ki neprestano gori pred tabernakljem; narediti večne zaobljube zaobljube za vse življenje; šah. večni šah šah, ki ga igralec povzroča pri vsaki naslednji potezi
véčno prisl.: večno dela, se jezi; biti večno nezadovoljen; večno zelena dolina; sam.: v življenju ni nič večnega; na večno se ne bo mogel skrivati večno; za večno oditi v tujino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
více víc ž mn. (ī ȋ) - 1. v krščanstvu kraj, kjer omejen čas trpijo duše še ne zveličanih: trpljenje duš v vicah; pekel, vice in nebesa / priti v vice; trpi kakor duša v vicah zelo
● star. jemati duše iz vic v krščanskem okolju z molitvami, dobrimi deli jih reševati posmrtnega trpljenja
♦ rel. časovno omejeno posmrtno trpljenje tistih, ki še niso zveličani - 2. ekspr. neprijetno, neugodno stanje: mislila je, da bo pri njem našla nebesa, pa ima vice / vsakdo mora skozi te vice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
vrážji -a -e prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na vraga: čarovnice v vražji družbi / praprot je vražje zelišče / kot kletvica vražja strela; kot psovka izgini, seme vražje
- 2. ekspr. do katerega ima osebek negativen odnos: vsega tega je kriv ta vražji voz; ta vražja krava kar naprej sili v deteljo / kot psovka čakaj, vrag vražji, ti že pokažem
- 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: to so bili vražji časi; to delo je res vražje / vražje vreme zelo slabo, neugodno
- 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: vražji pogum / imeti vražjo srečo
- 5. ekspr. zelo iznajdljiv, spreten: vražji fant, vse zna; ima vražjo ženo
// živahen, nagajiv: vražje dekle se ni pustilo ujeti; pusti ga, preveč je vražji
● zastar. vražje podobice igralne karte; nar. vražja trava rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti; drobnocvetni rogovilček
♦ bot. vražji goban strupena goba z rdečo trosovnico in rdečim betom, Boletus satanas; vražji grmič grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; bela omela; zool. vražji cvet cvetu podobna afriška bogomolka, Idolum diabolicum
vrážje prisl.: vražje se mudi; bilo mu je vražje mraz; vražje hudoben; vražje težko je bilo; sam.: v tem človeku je nekaj vražjega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
vrezováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z rezanjem delati, oblikovati kaj v kaj: vrezovati napis, okraske; vrezovati v kamen, kovino, les / vrezovati žige / jarem mu je vrezoval krvave proge v kožo; ekspr. trpljenje mu je vrezovalo gube v obraz
♦ teh. vrezovati navoje - 2. z rezanjem prodirati v tkivo, snov: vrezovati v organ; vrezovati s skalpelom
vrezováti se - 1. delati se v površino česa v obliki, kot jo določa samostalnik: v čelo se mu že vrezujejo gube
- 2. ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: veriga se mu je vrezovala v zapestje
- 3. ekspr. z globokim duševnim delovanjem, učinkom prihajati trajno v kaj: besede so se mu vrezovale v zavest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
vsakdánji -a -e prid. (ā) - 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: gneča na cesti je vsakdanji pojav; poslovila sva se z nekaj vsakdanjimi besedami; pogovarjala sva se o vsakdanjih stvareh / ekspr. skrb za vsakdanji kruh; predmeti za vsakdanjo uporabo / vsakdanja obleka / bil je vsakdanji človek ki se po svojih lastnostih, značilnostih bistveno ne razlikuje od drugih ljudi svoje vrste
- 2. ki se navadno ponavlja, poteka vsak dan: vsakdanji boji z naravo; ne, dovolj imamo vsakdanjih skrbi; hoditi na vsakdanji sprehod / bil je vsakdanji gost v njihovi hiši; ekspr. popiti svojo vsakdanjo skodelico kave; skrbeti za vsakdanji zaslužek
● vznes. trpljenje je moj vsakdanji kruh trpljenja, hudega sem navajen; ekspr. knjiga mora biti tvoja vsakdanja hrana vsak dan moraš brati, študirati; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek
vsakdánje prisl.: vsakdanje se vesti; bil je vsakdanje preprost; sam.: to je nekaj vsakdanjega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
vzbudíti -ím dov., vzbúdil (ī í) - 1. povzročiti, da kaj nastane: vzbuditi jezo, slabo voljo; vzbuditi v kom sočutje; vzbuditi otroku veselje do risanja; vzbuditi zanimanje za študij; vzbuditi pri bolniku zaupanje v zdravila / rešitev je vzbudila različne pomisleke; s svojim vedenjem je vzbudila pozornost / ekspr.: hudo trpljenje mu je vzbudilo misel na smrt zaradi hudega trpljenja je začel misliti na smrt; v srcu se ji vzbudi kesanje začne se kesati
// povzročiti, da kaj začne delovati: vzbuditi čute, domišljijo; vzbuditi spomin na nekdanje dni - 2. zastar. zbuditi: treba bo vzbuditi ljudi / vzbuditi iz spanja / vzbuditi iz razmišljanja
♦ elektr. vzbuditi električni generator povzročiti v njem magnetni pretok z električnim tokom; vzbuditi električno napetost; fiz. vzbuditi atom z dovajanjem energije spraviti ga v vzbujeno stanje; vzbuditi fluorescenco
vzbudívši zastar.: vzbudivši celo družino, je odšel
vzbujèn -êna -o: vzbujen iz spanja; vzbujena čustva
♦ fiz. atom v vzbujenem stanju atom s prebitkom energije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
vzdržljívost -i ž (í) - 1. lastnost, značilnost vzdržljivega: tekmovalci so pokazali veliko vzdržljivost; trpljenje je doseglo meje človeške vzdržljivosti / duševna, telesna vzdržljivost / preizkusiti vzdržljivost kovine / vzdržljivost ropota
- 2. star. vzdržnost: prostovoljna vzdržljivost / spolna vzdržljivost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
vzéti vzámem dov., vzêmi vzemíte; vzél; nam. vzét in vzèt (ẹ́ á) - 1. narediti, da pride kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: vzel je košaro in odšel po sadje; vzemi (si) žlico in jej; vzeti komu prtljago iz rok; vzela je denar od kupca in ga preštela / vzeti bolniku kri z brizgalko; vzeti vzorce kamnin / vzeti kamen v roko; vzeti otroka v naročje / kot povabilo vzemite, prosim, še kakšen piškot
// narediti, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: vzeti na pot najnujnejše stvari / vzemite s seboj dovolj denarja; vzeti koga s seboj na potovanje / vzel je starše k sebi naredil, da živijo pri njem
// prevzeti, dvigniti: plačano blago lahko vzamete pri prodajalcu; ker je bil bolan, je njegovo plačo vzela žena / vzeti dopust poleti - 2. narediti, da pride kaj k osebku navadno v posest
- a) kar se mu da, ponudi: vzeti darilo, podkupnino; nerad je vzel denar od staršev; vzemi, če ti je kaj všeč; z veseljem, hvaležno vzeti kaj
- b) kar je na razpolago: vzel je obleko, ki je bila pripravljena / pog.: vzeti kruh pri peku kupiti; za tako ceno bo avtomobil vzel; vzeti kuhinjo na kredit / ekspr. kje naj vzamem toliko denarja dobim
- c) kar se ne da: vlomilec je vzel samo denar; s silo vzeti / kot grožnja otrokom če ne boš priden, te bo vzel bavbav / evfem. v gneči je vzel denarnico ukradel
// star. vzeti mesto, trdnjavo z obleganjem zavzeti, osvojiti - č) zaradi pravil igre: vzeti z višjo karto
// najeti: če bo že pozno, vzemi taksi; vzeti sobo za en mesec / vzeti posojilo / vzeti odvetnika, zagovornika; morala bo vzeti koga za pomoč
- 3. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: vse so mu vzeli, kar je imel; ker je prepisoval, mu je učiteljica vzela zvezek / vzeti komu vozniško dovoljenje / vzeti komu čin, naslov / vzeti komu pravico do uporabe česa / vzeti komu delo, prostost, svobodo / vzeti komu čast, ugled / neuspeh mu je vzel veselje do risanja; vzeti komu voljo do dela; ekspr. vzeti dekletu nedolžnost / ekspr.: priprave so jim vzele dosti časa za priprave so porabili; prehlad mu je vzel glas zaradi prehlada ni mogel glasno govoriti; vzeti komu življenje ubiti ga
- 4. povzročiti, narediti, da je česa manj ali ni več: vzel je še eno pest in mera je bila točna; vzeti od celote / vzeti gnilo sadje proč odstraniti
// narasla voda je vzela most odnesla; otr. ni, ni, muca je vzela / suša je vzela ves pridelek uničila; sonce je vzelo sneg stalilo; ekspr. griža je vzela dosti otrok zaradi griže je umrlo
// kot kletvica: vrag te vzemi; hudič naj vzame vse skupaj
// ekspr. narediti, povzročiti, da kdo postane bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vzela; brezoseb. od lani jo je precej vzelo - 5. s prislovnim določilom narediti, da kdo, kaj kam pride z določenim namenom: vzeti jed na krožnik / vzeti koga v avtomobil / koklja je vzela piščanca pod perut / spomladi so vzeli šiviljo na dom / vzel je pesem v revijo jo v njej objavil
- 6. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejeti
- a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju so vzeli več novih delavcev; v šolo so vzeli le učence z odličnim uspehom / zaradi bolezni ga niso vzeli k vojakom; vzeli so jo med redovnice / vzeti koga v svojo družbo / vzeti koga na stanovanje; vzeti začetnika v službo / elipt. glede na vaše izkušnje vas bomo vzeli sprejeli v službo
- b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: vzeti bolnika v oskrbo; vzeti obleko v popravilo; vzeti otroka v rejo / vzeti v obravnavo začeti obravnavati; vzeti okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
// v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: vzeti za botro; vzeti koga za družabnika, hlapca / vzeti koga za svojega posvojiti ga; vzeti za moža omožiti se, poročiti se s kom
// poročiti se s kom: vzel je lepo vdovo; vzela ga je, čeprav je precej starejši od nje; pred pustom se bosta vzela / knjiž. vzeti v zakon
- 7. s prislovnim določilom narediti, da pride kaj z določenega mesta: vzeti denar iz denarnice, knjigo s police / vzeti roke iz žepa / vzeti dol, ven; pog. vzeti potico ven iz pečice
// narediti, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: vzeti repo iz zasipnice; vzeti denar iz banke / vzeti avtomobil iz popravila; vzeti obleko iz čiščenja / vzeti film s programa prenehati ga predvajati; vzeti revijo iz prodaje prenehati jo prodajati
// narediti, da kdo ni več kje vključen: zaradi slabega uspeha so ga vzeli iz šole; zaradi bolezni vzeti otroka iz vrtca - 8. s prislovnim določilom oskrbeti se s čim iz kakega vira: obleke so vzeli iz vojaških skladišč / pog. v knjižnici bom vzel nove knjige si jih izposodil
// pisatelj je vzel izraze iz kmečkega govora; vzeti primere iz vsakdanjega življenja / ekspr. le od kod vzame toliko moči za življenje dobi - 9. pog. narediti kaj za predmet dela: pri čiščenju je vzela dve stopnici naenkrat
// v zvezi z za uporabiti: za pripravo jedi vzeti uležano meso / za merilo je zmeraj vzel ceno kruha
// predelati (pri pouku): pri zgodovini so vzeli preseljevanje narodov; v šoli tega še nismo vzeli / žarg., šol. vzeti naprej seznaniti učence z novo snovjo - 10. narediti, da pride kaj v telo: vzeti sirup proti kašlju; zjutraj in zvečer vzeti tableto / vzeti kapljice za oči nakapati si jih v oči
- 11. s prislovnim določilom načina pokazati, občutiti določen odnos do česa: vse vzame s smešne strani; ne vzemi navodila preveč dobesedno; vzeti ponudbo resno / če vzamemo v celoti, se je stanje izboljšalo / če tako vzamem, mi je kar dobro izraža pridržek, omejitev trditve; življenje je, če se tako vzame, podobno loteriji; ga dobro poznate? Kakor se vzame
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: vzeti kaj za resnico; vzeti trditev za sporno; vzeti stvari take, kot so; to ravnanje je vzel kot nehvaležnost - 12. sprejeti mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče neglede na resničnost: če vzamemo, da je hitrost avtomobila sto kilometrov na uro, je potrebna tolikšna zavorna razdalja / vzemimo, da bodo prišli vsi / no, vzemimo, da imaš prav izraža omejitev prepričanosti o čem
// v velelniku izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom neposredno pokazati, ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: vse panoge so v težkem položaju, vzemite gradbeništvo / zakaj se ne ukvarja s športom, vzemimo na primer s kolesarjenjem - 13. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vzel je zalet in skočil; star. vzeti slovo (od koga, česa) posloviti se
- 14. v zvezi z nase narediti kaj za svoje z vsemi posledicami: vzeti nase krivdo, sramoto
// narediti, da je osebek deležen česa: vzeti nase tudi bridkost in trpljenje / vzeti nase odgovornost za dober potek del - 15. ekspr., v zvezi vzeti v roke izraža nastop dejanja, kot ga določa sobesedilo: pri tej hiši bi bilo dobro, da bi kdaj vzeli metlo v roke; rada vzame pletenje v roke / čevlje je takoj vzel v roke jih začel popravljati; šele zvečer je lahko vzel knjige v roke začel brati, se učiti
// preden ga je vzel v roke inštruktor, ni znal voziti ga je začel učiti
// izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: predsednik je zadevo sam vzel v roke / vzeti usodo v svoje roke
● nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; pog., ekspr. podjetje je vzel hudič podjetje je propadlo; ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. vzeti koga iz naftalina narediti, da kdo spet nastopa, se omenja v javnosti; pokvarjeno blago so vzeli iz prometa so nehali prodajati; on je tak, kot bi ga vzel iz škatlice brezhibno, lepo oblečen, urejen; besedo mi je vzel iz ust, z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; vznes. Bog ga je vzel k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. vzeti otroka k prsim podojiti ga; ekspr. strah mu je vzel besedo od strahu ni mogel govoriti; ekspr. nenavadna lepota jim je vzela dih, sapo zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; vzeti komu glavo obglaviti ga; pog., ekspr. vzeti konec umreti, poginiti, ubiti se; pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. močna svetloba mu je vzela oči, vid ga je oslepila; evfem. vzel jo je imel je z njo spolne odnose (brez njene privolitve); ekspr. vzeti koga na muho, piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; pog. vzeti petsto dinarjev na račun vzeti del plačila vnaprej; pog. v trgovini vzeti na račun tako, da se dolžni znesek zapiše ter plača pozneje; ekspr. vzeti na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. vzeti problem pod drobnogled natančno in vsestransko ga proučiti; ekspr. vzeti pot pod noge začeti iti, hoditi; vzeti koga pod roko in se sprehajati dati svojo roko pod njegovo, navadno v višini komolca; vzeti koga pod streho dati mu prenočišče, hrano; publ. pri tej stvari je treba vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati; ekspr. vzeti koga v precep spraviti ga v položaj, ko samostojno ukrepanje, odločanje ni mogoče; pog. vzeti staro pohištvo v račun upoštevati ga kot del plačila; vzeti v roke ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. ne ve, kako naj se stvari loti, ker nima česa vzeti v roke nima na razpolago ustreznih pripomočkov, sredstev; ekspr. vzeti pamet v roke začeti premišljeno ravnati; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; ekspr. včasih besed ne more vzeti za (čisto, suho) zlato ne verjame jim popolnoma; pog. tega mi ne smete vzeti za zlo zameriti; knjiž. te podatke je treba vzeti z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; vzeti naposodo izposoditi si; pog. vzeti obleko noter zožiti; Bog je dal, Bog je tudi vzel v krščanskem okolju izraža sprijaznjenje z izgubo; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ ekon. vzeti bankovec iz obtoka; igr. vzeti z mondom; jur. vzeti prstni odtis; mat. vzeti popravo zvišati zadnjo pridržano decimalko za eno; med. vzeti bris; šah. vzeti figuro izločiti jo iz igre
vzéti se pog., s prislovnim določilom pojaviti se, priti: od nekod se je vzel zdravnik in pomagal ponesrečencu; od kod ste se pa vzeli tako nenadoma / od kod se je vzela tvoja pridnost izvira
● star. barve se ne vzamejo skupaj ne gredo skupaj, se ne ujemajo; pog. morali bi se skup vzeti se dogovoriti, potruditi za kaj; star. dobro se vzameta skupaj dobro se razumeta; dobro sodelujeta; pog. le kje se je vzel, da je tak od koga, od kod ima take (slabe) lastnosti
vzéti si narediti, da je osebku kaj na razpolago, navadno brez privolitve drugega: vzeti si oblast, pravico / pog.: ni si vzel niti toliko časa, da bi v miru pojedel; popoldne si je vzel čas za branje je bral; vzeti si dve uri časa za ogled mesta porabiti
● nižje pog. naprej si je vzel, da tega ne bo storil sklenil je
vzémši zastar.: vzemši otroka v naročje, je sedla
vzét -a -o: vrniti po vojni vzeto zemljo; beseda, vzeta iz nemščine; na silo vzeta stvar; v najem vzeta hiša; statistično vzeto se izvoz izboljšuje
● nar. zahodno to pojasnilo je izpod pazduhe vzeto izmišljeno, zlagano; zastar. ona je pri njih zelo gor vzeta zelo jo cenijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zagrabíti in zagrábiti -im, in zagrábiti -im dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. močno, sunkovito prijeti kaj: zagrabiti kamen, palico; zagrabiti za kljuko, vrv; zagrabiti z obema rokama; hitro, nepričakovano zagrabiti / zagrabil ga je in stresel; zagrabiti koga za lase, roko / lisica zagrabi kokoš; zagrabiti s kljunom, kremplji, z zobmi / zagrabiti s kleščami / stroj mu je zagrabil roko / tok je zagrabil čoln
// nav. ekspr. z nenadnim, sunkovitim gibom vzeti: zagrabil je plašč in stekel; zagrabil je pest zlatnikov in jih spravil v žep - 2. ekspr. prijeti, zgrabiti: zagrabiti begunca, tatu
- 3. ekspr. začeti intenzivno delati: dozdaj smo počivali, zdaj pa bo treba zagrabiti; delavci so pošteno zagrabili
// z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za izraža nastop intenzivnega opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik: vsi so zagrabili za delo - 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop intenzivnega telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: zagrabila ga je bolezen; zagrabi ga jeza, strah; zagrabil ga je kašelj, krč
// izraža nastop intenzivnega razpoloženja, kot ga določa sobesedilo: kaj te je spet zagrabilo; brezoseb. zagrabilo jo je, da bi zajokala / brezoseb. zagrabilo ga je, da bi se vrnil zelo rad bi se vrnil - 5. ekspr. intenzivno prevzeti in ohraniti pod vplivom, v oblasti: njihovo trpljenje ga je zagrabilo / pesem, roman človeka zagrabi; njegova zgodba je poslušalce zagrabila
- 6. z grabljenjem (z grabljami) zakriti: zagrabiti seme / zagrabiti jame
● ekspr. res je, je zagrabil hitro, odločno rekel; ekspr. nalogo bo treba drugače zagrabiti se je drugače lotiti; ekspr. zagrabil je prvo priložnost, ki se mu je ponudila sprejel, izrabil; ekspr. zagrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj; ekspr. zagrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. zagrabiti za trnek podleči zvijači; če mu prst ponudiš, pa roko zagrabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko
zagrabíti se in zagrábiti se, in zagrábiti se močno, sunkovito se oprijeti česa: v zadnjem trenutku se je zagrabil za ograjo in se obdržal
zagrábljen -a -o: zagrabljeno seme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zakopáti -kópljem tudi -ám dov., zakôplji zakopljíte tudi zakôpaj zakopájte; zakôpal (á ọ́, ȃ) - 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali
// dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine - 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase
// dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe - 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu
- 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške
● žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah
zakopáti se - 1. z gibi, podobnimi kopanju, priti v položaj, v katerem je kdo zakrit: zakopal se je v seno in zaspal / ekspr. zakopati se med pernice, pod odejo
- 2. ekspr. zaradi padca, teže prodreti v tla in se (delno) zakriti: vrženo sidro se je zakopalo v peščeno dno
- 3. izkopati zemljanko, zemljanke in se naseliti v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: vojska je prodrla do deroče reke, kjer se je ustavila in zakopala
- 4. ekspr., s prislovnim določilom naseliti se kje, kjer so zveze z ostalim svetom slabe in ni možnosti razvoja: zakopati se v oddaljen kraj, v odročni vasi; tam se je zakopal za celo življenje
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop
- a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zakopati se v delo, študij / zakopati se v knjige
- b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zakopati se v molk, žalost
zakopán -a -o: zakopan zaklad; do grla, čez glavo zakopan v delo, dolgove; padli, zakopani v tuji zemlji
● ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ zakopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zamajáti -májem tudi zamájati -em tudi -am dov., tudi zamájaj zamájajte tudi zamajájte; zamajál tudi zamájal (á á; á ā) - 1. povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega premakne sem in tja: veter je zamajal vrhove dreves; močno, rahlo zamajati / zamaje z glavo in zapre oči
// povzročiti, da se kaj premakne sploh: valovi zamajejo čoln - 2. ekspr. povzročiti, da kaj ni več trdno: tako poslovanje lahko zamaje še tako dobro podjetje / v temeljih zamajati ustaljeni red / trpljenje ni zamajalo njihovega zaupanja
- 3. knjiž. povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več tako odločen, trden: ta dogodek jo je zamajal / zamajati koga v njegovem navdušenju
● publ. zvečer je mesto zamajal potres je bil v mestu potres
zamajáti se, tudi zamájati se - 1. z enim delom pritrjen premakniti se sem in tja: travne bilke so se zamajale / zamajal se je in padel; ekspr.: brada se mu je zamajala zatresla; zvon se je zamajal in oglasilo se je zvonjenje zazibal
// premakniti se sploh: stopnice so se ob vsakem koraku zamajale; udaril je po mizi, da se je vse zamajalo zelo močno - 2. postati majav: če se zamaje en steber, stavba ne bo več trdna
- 3. ekspr. postati netrden: zamajal se je celotni vrednostni sistem / njegovo upanje se je zamajalo
● knjiž. skoraj bi se bilo zgodilo, da bi se mi zamajalo moje delo da ne bi bil več prepričan o njegovi potrebnosti, smiselnosti; ekspr. zamajal se mu je stolček njegov (družbeni) položaj je postal ogrožen; ekspr. tla so se nam zamajala pod nogami naš (družbeni) položaj je postal ogrožen; ekspr. če pogledaš kvišku, se ti zamaje v glavi imaš občutek, kot da se ti nekaj premakne v glavi sem in tja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zasenčeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. povzročati, delati, da je kaj v senci: s slamo zasenčevati gredice / balkon so poleti zasenčevali
- 2. dajati, delati senco: košat hrast zasenčuje hišo; zgornje veje preveč zasenčujejo spodnje dele krošnje / slamnik ji je zasenčeval obraz / temne trepalnice so zasenčevale njene oči
- 3. ekspr. delati, povzročati, da kaže kaj neprijetno, neugodno čustvo, duševno stanje: skrbi mu zasenčujejo obraz
// delati, povzročati, da dobi kaj neprijetne, nezaželene sestavine: veliko trpljenje zasenčuje njegovo življenje / žalost zaradi te smrti mu je dolgo zasenčevala duha - 4. ekspr. povzročati, da je kaj deležno manjše pozornosti: ta napaka zasenčuje prejšnje uspehe / s svojo dobro igro zasenčuje druge igralke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zatežíti -ím dov., tudi zatéži; zatéžil (ī í) povzročiti komu duševno neugodje, trpljenje: to občutje ga je tako zatežilo, da bi najraje zavpil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zbádati -am nedov. (ȃ) - 1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino: njegova brada jo je zbadala; strnišče zbada v bose noge / trnje zbada bode
// ekspr.: burja zbada v obraz; mraz je zbadal do kosti
// brezoseb. čutiti ostro bolečino: pri srcu, v prsih, pod lopatico ga zbada - 2. s koničastim predmetom povzročati komu bolečino: nehaj me zbadati; zbadati z buciko, iglo, s šivanko; zbadati koga z nožem
// s koničastim predmetom preizkušati kaj: zdravnik ga je zbadal na različnih mestih - 3. ekspr. povzročati duševno bolečino, trpljenje: njeni očitki ga zbadajo
// s premišljenimi, posmehljivimi besedami prizadevati, žaliti: rad zbada; žena ga zbada, kadar more; hudomušno zbadati; kar naprej se zbadata / zbadati s pikrimi besedami
● redko jezdec je zbadal konja z ostrogami spodbadal
zbadajóč -a -e: zbadajoč konja se je pognal v dir; zbadajoče besede; zbadajoče bolečine; prisl.: zbadajoče odgovoriti, reči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zbôsti zbôdem dov., zbôdel in zbódel zbôdla, stil. zbòl zbôla (ó) - 1. zaradi ostrosti povzročiti komu pekočo bolečino: ježeve bodice so ga zbodle; nekaj ga je zbodlo v prst; zbosti se na kaktusu; njegove oči so ga zbodle kot dva trna začutil je njegov ostri pogled
// brezoseb. začutiti ostro bolečino: zbodlo ga je pri srcu, v prsih, pod lopatico - 2. s koničastim predmetom povzročiti komu bolečino: pazi, da me ne boš zbodel; zbosti z iglo, nožem / zbosti do krvi
// s koničastim predmetom preizkusiti kaj: zdravnik ga je zbodel v prst, pa ni ničesar čutil - 3. ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: ta beseda ga je zbodla; kar se mu je pripetilo, ga je zbodlo; zbodlo ga je, ker ni bilo otrok domov / očitek ga je zbodel v srce / resnica je zbodla njeno nečimrnost
// s premišljeno, posmehljivo besedo prizadeti, užaliti: zbodel me je, kadar me je mogel; zaradi pijače ga večkrat zbode
● ekspr. ta slika vsakogar zbode v oči vsakomur vzbudi pozornost; redko z ostrogo zbosti konja spodbosti; ekspr. kaj se bahaš s tem pihalnikom, ga je zbodel mu je zbadljivo rekel
zbodèn -êna -o: zboden prst; zboden z iglo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
združeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. delati, da pride kaj skupaj na eno mesto: združevati knjige po avtorjih in strokah / združevati na enem mestu
// delati, da pride kaj skupaj sploh: pri šivanju združujemo kose blaga; stroj, ki združuje vlakna / združevati v snope; združevati konce vrvi z vozli
// delati, povzročati, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združevati samce in samice / spolno združevati - 2. delati, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združevati občine / združevati njive in travnike / združevati besede v stavke / združevati ovce v trope
// delati, da kaj postane sestavni del večje enote: združevati samostojne delavnice z osrednjim obratom / dogovor združuje države v gospodarsko skupnost - 3. delati iz več delov, enot novo enoto, celoto: združevati člene pravilnika, ki se preveč ponavljajo
- 4. biti, nahajati se med čim in to povezovati: stavbi združuje pokrit hodnik; ceste in proge združujejo pokrajine in naselja
- 5. biti skupen vsem delom kake celote: združuje jih jezik; pesmi združuje ista tematika
// notranje, čustveno povezovati: ta ideja ljudi združuje; skupno trpljenje najbolj združuje / skrb za otroke združuje starše in učitelje - 6. imeti kaj kot svoj sestavni del: društvo je združevalo napredne dijake / ta del motorja združuje najvažnejše dele
- 7. delati, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občne zbore združujejo z zabavami / združevati prijetno s koristnim
- 8. imeti, vsebovati obenem: kritika mora združevati pravičnost in ostrino / združeval je lepoto in duhovitost; v svojem značaju združuje plemenite lastnosti
● država v svojih mejah združuje različne narode v državi so, živijo; publ. sindikat združuje nekaj tisoč članov ima; ekspr. kako združuje poklic igralca s tako brezčutnostjo kako je kot igralec lahko tako brezčuten
♦ čeb. združevati čebelje družine; jur. združevati delo vzpostavljati razmerja v delovnem procesu
združeváti se - 1. postajati sestavni del večje enote: predmestna naselja se združujejo z mestom
// prihajati prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se kabla združujeta / v daljavi se nebo združuje z morjem - 2. iz dveh ali več samostojnih enot nastajati nova, večja enota: podjetji se združujeta / glasovi so se združevali v melodijo
- 3. začenjati delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: kmetje se združujejo z delavci; gospodarsko, poslovno, strokovno se združevati / politično se združevati v stranke
- 4. imeti spolni odnos: ti dve pasmi se ne združujeta / spolno, telesno se združevati
združujóč -a -e: združujoč se v društva, gojiti ljudske običaje; v jate združujoči se ptiči; združujoče lastnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zèl zlà zlò [zəu̯] prid., zléjši (ə̏ ȁ ȍ) knjiž. - 1. ki drugim želi in povzroča zlo, slabo: zel človek; ni vedel, da je kdo lahko tako zel / zla oblast / v različnih mitologijah in religijah dobri in zli duhovi / zla usoda / zlo dejanje
// ki izraža, kaže tako željo: zel pogled; imeti zle namene - 2. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: zli časi; zla novica / zle posledice; zla slutnja huda
// redko hud, težek: zla bolezen; zla rana; zla zima
● knjiž. zli jeziki opravljivci, obrekljivci; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; knjiž. z zlo besedo pri njem malo opraviš z neprijazno izraženo željo, zahtevo; knjiž. razšli so se brez zle misli prijazno, prijateljsko; knjiž. biti zle volje slabe volje; sam.: nič zlega ni nameraval; spopad med dobrim in zlim; prim. zali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zêmlja -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) - 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star
// vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca - 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
// površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje - 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
- 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje
// ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
// vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo - 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
- 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
- 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti
- 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
♦ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zgrdíti -ím tudi izgrdíti -ím dov., zgŕdil tudi izgŕdil (ī í) knjiž. - 1. opomniti, ošteti: oče ga je zgrdil in poslal iz sobe
- 2. skaziti, iznakaziti: zgrditi komu obraz / trpljenje jo je zgrdilo
zgrdíti se tudi izgrdíti se nar. vzhodno iztrebiti se: krave so se zgrdile na dvorišču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zlájšati -am dov. (ȃ) star. olajšati: zlajšati komu bolečine, trpljenje;
zlajšati si usodo / zlajšati pot; zlajšati si delo / zlajšati voz z odstranitvijo tovora
● star. odkrit pogovor mu je zlajšal srce zmanjšal duševno bolečino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zlajševáti -újem nedov. (á ȗ) star. olajševati: zlajševati komu bolečine, trpljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zlò zlà s (ȍ ȁ) - 1. kar je v nasprotju z dobrim, zlasti z moralnega stališča: v njem je prevladovalo zlo; delati, hoteti zlo; kaznovati, odpraviti, preprečiti zlo; ekspr. sejati zlo; ločevati med dobrim in zlom; hudo, majhno, veliko zlo / družbeno zlo; potres je naravno zlo
- 2. kar prinaša veliko trpljenje, velike težave: to še ni največje zlo; izbrati manjše zlo; prizadejati komu zlo / zlo nepismenosti; kar je enim v zlo, je drugim v dobro
● šteti komu kaj v zlo upoštevati, da je kdo kaj zlega naredil; pog. tega mu ne smete vzeti za zlo zameriti; ekspr. kupčija je šla po zlu pozlu; ekspr. ti pojavi so nujno zlo se jih ne da odpraviti; se jim ne da izogniti; prim. pozlu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zlôba -e ž (ó) želja, da se komu namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave: zloba ga je minila;
šalo mu je vrnil brez najmanjše zlobe;
to mu je prizadejal iz zlobe;
z zlobo v duši mu je razkrival napake otrok // zlobnost: spoznati zlobo ljudi; velika zloba paznikov
● ekspr. človek z zlobo v očeh z zlobnim izrazom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zlôben -bna -o prid., zlôbnejši (ó ō) ki drugim želi, namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave: zlobni ljudje so se smejali njegovi nesreči;
bil je čemeren in zloben;
zloben kot hudič / biti zloben do koga; ne bodi (tako) zloben // ki izraža, kaže zlobo: zloben izraz okrog ustnic; njegove oči so dobile zloben lesk; reči kaj z zlobnim nasmeškom; zloben pogled // ki vsebuje zlobo: zloben namen; zlobna misel, pripomba
● on se tega ni spomnil ali, če sem malo zloben, ni vedel izraža neprimernost trditve; ekspr. ima zloben jezik rad zelo slabo govori o ljudeh, opravlja; ekspr. varovati se zlobnih jezikov opravljivcevzlôbno prisl.: zlobno namigovati na kaj; zlobno se posmihati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
zmeníti se in zméniti se -im se, tudi zméniti se -im se dov. (ī ẹ́; ẹ́) - 1. dogovoriti se: končno so se le zmenili; zmenil se je za dobro plačilo / zmenimo se za prihodnji teden; s prijatelji se je zmenil za v hribe
● ekspr. na hitro, na tihem sta se zmenila dogovorila za poroko; ekspr. tako se pa nismo zmenili izraža nestrinjanje s čim, nasprotovanje čemu - 2. navadno z nikalnico, v zvezi z za pokazati željo, pripravljenost spoznati kaj, ukvarjati se s čim: nihče se ni zmenil za njegove ideje / ptič se še zmenil ni za meso ga ni hotel jesti
// ne zmeni se za znance, živi sam zase ne želi imeti stikov z njimi; ekspr. za ženske se ne zmeni ne čuti potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi
// poskrbeti za kaj: za te grobove se nihče ne zmeni / tudi za lastne otroke se ni dosti zmenil; bila je edina, ki se je zmenila zanj med boleznijo - 3. navadno z nikalnico, v zvezi z za vzpostaviti do česa tak odnos
- a) da vpliva na ravnanje: ni se zmenil za nevarnost, svarila
- b) da vzbudi čustven odziv: za njene solze se ni zmenil; niso se zmenili za trpljenje ljudi; toliko se zmeni zanj kot za lanski sneg nič
zménjen -a -o: dati zmenjeno znamenje; bilo je zatrdno zmenjeno
● pog. zvečer sem zmenjena s fantom dogovorjena sem s fantom, da se zvečer sestaneva; torej prideva ob petih. Zmenjeno izraža konec pogovora s sprejetjem sklepa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
žalostíti -ím nedov. (ī í) delati, povzročati, da je kdo žalosten: lahkomiselni otroci žalostijo starše;
žalostiti koga z očitki / pogled na uničene gozdove človeka žalosti; ekspr. trpljenje nedolžnih me žalosti / žalostiti komu življenje grenitižalostíti se biti v stanju žalosti: žalostiti se zaradi neuspeha / žalostiti se nad čim / knjiž. žalostiti se z žalostnimi sočustvovati
// knjiž. z žalostjo pričakovati: žalostiti se zime
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
žerjávica -e ž (ȃ) - 1. tleči, dogorevajoči kosi lesa, premoga: žerjavica tli, ugaša; pogasiti žerjavico; razgrebati, razpihovati žerjavico; speči meso nad žerjavico; drezati z grebljico v žerjavico; žareča žerjavica; žerjavica pod pepelom; lopatica za žerjavico; rana ga peče kot žerjavica; vroč, živ kot žerjavica; prestopa se kot na žerjavici zelo nemirno
// prenesti s kleščami nekaj žerjavic kosov žerjavice
// ekspr. njegove oči so žerjavica živahne, preiskujoče - 2. knjiž., s prilastkom bolečina, trpljenje: čutila je žerjavico hrepenenja, ljubosumnosti
● ekspr. ona je sama žerjavica je zelo živahna, temperamentna; ekspr. roko dam v žerjavico, da se bo to zgodilo trdno sem prepričan; ekspr. za druge hoditi po kostanj v žerjavico opravljati nevarna dela, od katerih imajo drugi koristi; zaničevanje ga je žgalo kot žerjavica mu je povzročalo hude duševne bolečine; bil je kot na žerjavici zelo nemiren
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
živínski -a -o prid. (ī) nanašajoč se na živino: živinski iztrebki;
živinske bolezni / živinski sejem / živinska krma; živinsko napajališče / živinski vagon / živinska sol sol, s katero se dopolnjuje krmljenje
● star. živinski zdravnik veterinar
♦ vet. živinski potni list nekdaj dokument s podatki o izvoru, lastništvu in zdravju domače živali, s katerim se dovoljuje promet z živalmi // ekspr. zelo velik, močen: živinska potrpežljivost / živinsko trpljenje zelo veliko, hudo // ekspr. zelo nasilen, surov: živinsko ravnanježivínsko prisl.: živinsko razgrajati; živinsko pijan človek; po živinsko delati s kom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
življênje -a s (é) - 1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju
// kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij - 2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje; ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl
// pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja
// s prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje - 3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka
- a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje / družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske
- b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr. sladko življenje prijetno, zlasti spolno
// ekspr. ženska dvomljivega življenja - c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje / družabno, privatno življenje
- č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje
- d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka
- e) glede na vrednost, ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno
// bivanje, obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti
- 4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja
// ekspr.: pomlad življenja mladost; jesen življenja starost - 5. ekspr., v povedni rabi kar daje bivanju, obstajanju človeka smisel, vrednost: delo, kariera, otroci so njegovo življenje / brez tebe ni življenja; ti si življenje mojega življenja
- 6. ekspr. moč, živahnost, zdravje: življenje je kar kipelo iz nje; mladi so polni življenja / roke so ji brez življenja visele ob telesu brez sposobnosti gibanja, čutenja
- 7. publ. človek, oseba, zlasti kot udeleženec nesreče, vojnega spopada: življenja padajo v vsaki vojni / rešili so pet otroških življenj otrok
- 8. s prilastkom način obstajanja živega, stvarnega in duhovnega sveta določenega področja kot celota: navade mestnega življenja; spremembe življenja na vasi; življenje v zaporih; ekspr. čutiti utrip sodobnega življenja / nomadsko, poljedelsko življenje nekaterih narodov / ekspr.: pomensko življenje jezika; življenje besed
- 9. celota dogajanja
- a) zlasti družbenega, medčloveških odnosov, stikov: izhajati iz življenja; biti sredi, publ. v areni življenja; tako je v vsakdanjem življenju; ekspr.: polnost življenja; viharji, vrvež življenja / gojenci so v zavodu izolirani od življenja / zdaj šele vstopaš v življenje; publ. utirati si pot v življenje / ekspr. film želi prikazati živo življenje; pesnik je bil zvest življenju / povezanost šole z življenjem; ekspr. stati z obema nogama v življenju / življenje teče dalje / v povedni rabi: nazadnje pa ostaneš sam, tako je (pač) življenje izraža sprijaznjenost, vdanost; pog., ekspr. to ni življenje, to je hudič; jaz vem, kaj je življenje imam veliko raznovrstnih, zlasti neprijetnih življenjskih izkušenj
- b) ekspr. glede na nemir, gibanje, (hitro) se spreminjajoče življenjske okoliščine: opazovati življenje glavne ulice / v hišah ni bilo opaziti življenja / mesta so polna življenja / jate lastovk dajejo ruševinam nekaj življenja
- c) ekspr. glede na različne možnosti zabave, preživljanja prostega časa: naužiti se življenja; privoščiti si življenje; lakota po življenju / nočno življenje mesta / kjer je on v družbi, tam je življenje je veselo, zabavno
- 10. življenjske razmere, življenjsko okolje: po končanem šolanju se vračajo v prejšnje življenje; privajati se na življenje v kolektivu / življenje se normalizira, ker vode upadajo; ekspr. življenje ga tepe; urediti si življenje po svoje; čutiti težo življenja / ekspr.: življenje ga je skovalo v moža; življenje jo je uničilo
- 11. ekspr., s prilastkom dejavnost, delovanje: poživiti društveno, kulturno, versko življenje; razgibano družbeno življenje
- 12. skupek pomembnih podatkov o obstajanju, delovanju koga: odlomek iz življenja pisatelja
- 13. ekspr. prepričljivost, verjetnost: šele oder da besedilu življenje; pisatelj je gradivu vdihnil življenje
- 14. ekspr. izražanje izrazitih potez, čustev, razpoloženj, podobnih kot v resničnosti: podobe na stenah so brez življenja / v prej tope oči je šinilo nekaj življenja
- 15. ekspr. kar se rabi za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb: življenje je drago; zasluži komaj za življenje; sredstva za življenje
● ekspr. molči, če ti je življenje drago, ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je; ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; ekspr. njegovo življenje visi na lasu, na niti je zelo ogroženo; je zelo bolan; knjiž., ekspr. v mladi ženi vzkali življenje mlada žena zanosi; ekspr. veseliti se življenja rad živeti; publ. ta avtomobilska guma nima dolgega življenja dolge dobe trajanja; knjiž. dala je otroku življenje rodila ga je; ekspr. dali so življenje za domovino umrli zanjo, zlasti v boju; knjiž. podariti obsojencu življenje ne usmrtiti ga; ekspr. postavljati življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. skleniti svoje življenje umreti; ekspr. sam si je skrajšal, vzel življenje naredil je samomor; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; ekspr. vzeti komu življenje usmrtiti ga; ekspr. biti ob življenje umreti; priklicati v življenje ekspr. ponesrečenca niso mogli priklicati v življenje oživiti; ekspr. to leto je priklicalo v življenje številne reforme v tem letu so nastale; ekspr. priklicati v življenje novo revijo začeti jo izdajati; ekspr. spremeniti sklepe v življenje uresničiti jih; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z življenjem zaradi svoje neprevidnosti je umrl; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi, če bi umrl; vznes. biti v cvetu življenja mlad; ekspr. prestriči, pretrgati nit življenja povzročiti smrt; ekspr. to ti naj bo šola za življenje zaradi tega boš postal zrelejši, pametnejši; ekspr. bojevati se na življenje in smrt zelo, močno; teči kot za življenje zelo hitro; kakršno življenje, taka smrt
♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. latentno ali prikrito življenje organizmov v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno; jur. nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
žŕtvin -a -o (ȓ) pridevnik od žrtev: žrtvino trpljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.
žulíti in žúliti -im nedov. (ī ú) - 1. delati, povzročati žulj, žulje: novi čevlji ga žulijo; kamenček na peti me žuli; zelo žuliti
// s tiščanjem, pritiskanjem povzročati komu poškodbo, poškodbe: ovratnik ga žuli; konja sedlo žuli - 2. ekspr. držati kaj, preprijemajoč, predevajoč iz roke v roko: moški so žulili svoje klobuke v rokah; med rokami je žulila prazno skodelico
- 3. ekspr. imeti dolgo v ustih in grizljati: med zobmi žuli travno bilko; kar naprej žuli svojo cigaro, pipo / otrok je žulil prst sesal
- 4. ekspr. počasi jesti ali piti: žulil je skorjo kruha; ves večer je žulil pivo / žuli svoj kozarček
- 5. ekspr. povzročati komu duševno neugodje, trpljenje: negotovost me najbolj žuli / z oslabljenim pomenom skrbi me žulijo zelo sem v skrbeh
- 6. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: žulijo jih davki, izdatki; ljudje pač govorijo o tem, kar jih najbolj žuli
● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; žarg. žuli se za izpit uči se, študira
žulèč -éča -e: žuleči čevlji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 30. 6. 2024.