Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.

abdúkcija -e ž (ú) med. odmik, odmaknitev (uda) od navadne lege: roko so dali v mavec v abdukciji
abreviatúra -e ž (ȗ) redko kratica, okrajšava: ne uporabljajte abreviatur, ampak besede izpisujte
♦ biblio. beseda, skrajšana z grafičnim nakazovanjem izpuščenih črk; muz. ustaljen znak za skrajšan notni zapis
abrúpten -tna -o prid. (ȗ) knjiž. ki je brez zveze, odtrgan: članek dela vtis, ko da je sestavljen iz abruptnih notic
absolúcija -e ž (ú) rel. odpuščenje grehov ali cerkvenih kazni; odveza: dati, dobiti absolucijo
absolúten -tna -o prid. (ȗ) 
  1. 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična
  2. 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč
  3. 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast
    ♦     filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova
absolútnost -i ž (ȗ) knjiž. lastnost absolutnega: absolutnost in relativnost gibanja; zanikati načelo absolutnosti / absolutnost in kategoričnost tega vladarja
absolútum in absolút -a m (ȗ) knjiž. kar je absolutno: človek kot absolutum postaja gospodar narave
♦ filoz. brezpogojni, prvi in zadnji vzrok vsega, kar je
abstrúzen -zna -o prid. (ȗ) knjiž. težko razumljiv, nejasen: abstruzen predlog; abstruzna domislica; abstruzno izražanje
abstrúznost -i ž (ȗ) knjiž. lastnost abstruznega: abstruznost trditve
absúrd -a m (ȗ) kar je v nasprotju z logiko, nesmisel: to je pravi absurd; privesti do absurda; voditi v absurd; očiten absurd / drama absurda; psihoza absurda in groze
♦ filoz. absurd po Camusu dejstvo, da je vse, kar je, brez smisla in končnega cilja
absúrden -dna -o prid. (ȗ) ki je v nasprotju z logiko, nesmiseln: absurden vzrok; absurdna meja; absurdna trditev; tako misliti bi bilo absurdno / rezultat se zdi na prvi pogled absurden nemogoč, neverjeten
absúrdnost -i ž (ȗ) lastnost, značilnost absurdnega: zavedal se je absurdnosti svojega početja; prikazati absurdnost vojne
// redko absurd: privesti stvar do absurdnosti
abúzus -a m (ȗ) knjiž. zloraba: abuzus položaja
// čezmerno uživanje: abuzus alkohola, nikotina
adjúnkt -a m (ȗ) nekdaj pisarniški uslužbenec po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu, pristav: gozdarski, sodni adjunkt
adjutantúra -e ž (ȗ) v nekaterih državah adjutantski urad
adjútum -a m (ȗ) nekdaj plača za uslužbenca v začasnem službenem razmerju: adjutum v znesku 300 goldinarjev
administratúra -e ž (ȗ) rel., v zvezi apostolska administratura škofija ali škofiji podobna upravna enota, ki zaradi posebnih vzrokov nima rednega škofa
adút -a m (ȗ) 
  1. 1. igr. klicana barva pri kvartanju, ki jemlje: na mizo je vrgel adut in zmagal
  2. 2. ekspr. učinkovito sredstvo, dober pripomoček za uspeh: te besede so bile njen zadnji adut; imam v rokah še močen adut; držati, imeti vse adute v rokah / ta igralec je glavni adut moštva
advokatúra -e ž (ȗ) javna služba dajanja pravne pomoči, odvetništvo: posvetiti se advokaturi; prositi za advokaturo / odpreti advokaturo
áeroklúb in aêroklúb -a m (ȃ-ȗ; ȇ-ȗ) klub letalcev amaterjev ali ljubiteljev letalstva: biti član aerokluba
agentúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. raba peša podjetje, ki opravlja posredniške posle; agencija: imeli so agenturo in špedicijo; ladijska agentura
    // opravljanje agentskih poslov: trgovska agentura mu dobro nese; zavarovalna agentura
  2. 2. redko obveščevalni, poročevalski urad: časopisna agentura
  3. 3. slabš. tajno poizvedovalno in obveščevalno delovanje: oblast ne bo dopustila tuje agenture v državi
agrikultúra -e ž (ȗ) kmetijstvo, poljedelstvo: moderna, visoko razvita agrikultura
agrikultúren -rna -o (ȗ) pridevnik od agrikultura; kmetijski, poljedelski: agrikulturna proizvodnja
agrúmi -ov m mn. (ȗ) južno sadje kiselkastega okusa: uvažamo agrume: pomaranče, mandarine, limone
airbus -a [êrbús] m (ȇ-ȗ) veliko potniško letalo zahodnoevropskih tovarn, združenih v Airbus Industry: leteti z airbusom
à jour [ažúr] prisl. (ȗ) pog. brez zaostanka v dnevnem delu; na tekočem: v našem oddelku smo vedno à jour
akotúdi vez. (ȗ) zastar. čeprav
akupresúra -e ž (ȗ) med. zdravljenje bolezni s pritiskanjem na določene dele telesa: akupunktura in akupresura
akupunktúra -e ž (ȗ) med. ugotavljanje in zdravljenje bolezni z zabadanjem igle v telo
akústičen -čna -o prid. (ú) 
  1. 1. nanašajoč se na akustiko, zvočen: akustični pojavi; akustični signal, učinek; podjetje za toplotne, hladilne in akustične izolacije / akustičen prostor; dvorana je akustična v njej se dobro sliši
    ♦     les. akustični les les, ki duši ali krepi zvok
  2. 2. nanašajoč se na sluh, slušen: akustična prevara / akustični tip človeka tip človeka, ki si najbolje zapomni to, kar sliši
akústičnost -i ž (ú) lastnost, značilnost akustičnega: akustičnost dvorane
akústik -a m (ú) strokovnjak za akustiko
akústika -e ž (ú) 
  1. 1. fiz. nauk o zvoku: glasbena, medicinska akustika; strokovnjak za akustiko
  2. 2. lastnost, značilnost prostora, da se v njem (dobro) sliši: dvorana ima dobro akustiko
akút -a m (ȗ) lingv. grafično znamenje za dolgi naglašeni samoglasnik ali za rastočo intonacijo, ostrivec: zaznamovati z akutom
// rastoča intonacija
akúten -tna -o prid., akútnejši (ȗ) 
  1. 1. ki ga je treba rešiti, pereč: akutni problemi; akutna kriza; akutno vprašanje
  2. 2. med. ki se hitro razvija: akutni revmatizem; kronične in akutne bolezni; akutno vnetje slepiča
akútnost -i ž (ȗ) lastnost, značilnost akutnega: akutnost problema / akutnost bolezni
akvadúkt -a m (ȗ) grad. mostu podoben objekt za pretok vode, zlasti preko globeli, strug: še danes stojijo ostanki rimskih akvaduktov
akvalúnga -e ž (ȗ) priprava na stisnjen zrak, ki omogoča dihanje pod vodo in jo nosi potapljač s seboj: skupina potapljačev je bila opremljena s potapljaškimi oblekami in akvalungami; potapljati se z akvalungo
akvedúkt -a m (ȗ) grad. akvadukt: iz megle so štrleli loki akvedukta
albúmen -a m (ú) med. beljakovina: albumen v seču
alelúja -e ž (ȗ) rel. obredni enobesedni velikonočni spev: zapeti alelujo; radostna aleluja
● knjiž. voščiti veselo alelujo veliko noč
♦ etn. jed iz posušenih repnih olupkov, ki se jé na veliko noč
alelúja medm. (ȗ) rel. izraža veselje, hvalo Bogu: Gospod je vstal, aleluja; sam.: vriskajoč pojejo svoj aleluja
altokúmulus -a m, mn. altokúmuli tudi altokúmulusi (ȗ) meteor. oblak v obliki manjših kopic v višini od 2 do 7 km, ovčice
alú neskl. pril. (ȗ) teh. aluminijast: mesne jedi, zavite v alu folije / alu pekač
alúmosilikát -a m (ȗ-ȃ) kem. sol aluminijevega in silicijevega oksida s kovino: kalcijev, natrijev, železov alumosilikat
alúvij -a m (ú) geol. mlajša, sedanja doba kvartarja; holocen: dolinske ježe so iz aluvija
// naplavine iz te dobe
ampêrsekúnda in ampêre-sekúnda -e [-ers-] ž (ȇ-ȗ) fiz. enota za merjenje elektrine
amplitúda -e ž (ȗ) 
  1. 1. fiz. največja vrednost nihajoče fizikalne količine: amplituda električne napetosti; amplituda nihanja; amplituda odmika nihala
  2. 2. razpon, razlika med najvišjo in najnižjo vrednostjo, mero česa: temperaturna amplituda; amplituda bibavice; pren. čustvena amplituda; široka amplituda umetnikovih interesov
    ♦     biol. ekološka amplituda obseg, v katerem se živo bitje zmore prilagajati različnemu okolju
amplitúden -dna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na amplitudo: amplitudni kot; amplitudna modulacija modulacija, pri kateri se spreminja amplituda nihanja
ampúla -e ž (ȗ) neprodušno zaprta steklenička, navadno z zdravilom za vbrizganje: steklena ampula; odbiti vrh ampule / ampula seruma
♦ anat. razširjeni del cevastega organa
àmúzičen -čna -o prid. (ȁ-ú) ki je brez čuta, smisla za umetnost: amuzično občinstvo umetnika ne razume; estetsko amuzičen
àmúzičnost -i ž (ȁ-ú) lastnost amuzičnega človeka: kritikova amuzičnost; amuzičnost v pojmovanju filmske umetnosti
anakolút -a m (ȗ) lingv., lit. nepovezanost, neskladnost v stavčni zvezi, včasih namerna: tak stavek je primer anakoluta
anakrúza -e ž (ȗ) lit. nepoudarjeni zlog pred prvo stopico v verzu: troheji z anakruzo
andalúški -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Andaluzijce ali Andaluzijo: andaluško narečje / andaluški konj
angúrija -e ž (ú) nar. zahodno lubenica: zeleni olupki angurij / z angurijami zasajena njiva
ántikultúren -rna -o prid. (ȃ-ȗ) ki je proti kulturi: antikulturne tendence
aparatúra -e ž (ȗ) sestav več aparatov, ki tvori funkcionalno celoto: montirati, namestiti aparaturo; klinika je opremljena s sodobno aparaturo; filmska, tonska aparatura; aparatura za vremensko službo
apertúra -e ž (ȗ) fiz. velikost, premer odprtine pri optični napravi: apertura objektiva
apostolováti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. učiti, širiti krščanstvo: Ciril in Metod sta apostolovala med Slovani
apretúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. teh. dokončna obdelava materiala za lepši videz, boljšo kakovost: apretura lesa, tekstilij, usnja; obrat za apreturo / svilena apretura ki da blagu lesk, kot ga ima svila
    // sredstvo za apretiranje: pri pranju apretura rada popusti; apretura proti mečkanju; platno brez apreture
  2. 2. tovarniški obrat za apretiranje: obratovodja apreture
apretúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na apreturo: apreturna sredstva / apreturni oddelek
àrdún medm. (ȁ-ȗ) pog. izraža podkrepitev trditve: dobro smo jih, ardun; ardun! se je čudil
àrdúš medm. (ȁ-ū) pog. izraža močno podkrepitev trditve: arduš, sem se ustrašil; to je gorelo, arduš
arhitektúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. umetnost oblikovanja prostora, stavbarstvo: arhitektura, kiparstvo in slikarstvo so tesno povezane likovne discipline
    // veda o tem: predava arhitekturo / pog. vpisal se je na arhitekturo ljubljanske univerze oddelek za to vedo
  2. 2. kompleks arhitekturnih stavb, objektov z značilnostmi določene dobe: ljubljanska baročna arhitektura; antična, egipčanska arhitektura / funkcionalna arhitektura; notranja, vaška, vrtna arhitektura / arhitektura v kamnu stavba, objekt
  3. 3. umetniška in tehnična izvedba, gradnja umetniškega dela: lepa arhitektura stavbe; arhitektura dramskega dela, skladbe
arhitektúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na arhitekturo: arhitekturni prostor; arhitekturna umetnost / arhitekturni objekt; arhitekturna kompozicija, plastika / arhitekturni koncept stavbe
arkatúra -e ž (ȗ) um. slepi arkadni loki na polstebrih
arkebúza -e ž (ȗ) nekdaj puška z zelo dolgo cevjo: zadel ga je strel iz arkebuze
armatúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. teh. zunanji deli vodovodnih, plinskih, parnih, ogrevalnih naprav: zamenjati armature v stanovanju; sanitarna, vodovodna armatura; armatura parnega kotla; tovarna armatur / gasilske cevi z armaturami
    ♦     elektr. kabelska armatura zunanji zaščitni sloji kabelskega plašča
  2. 2. grad. v gradbene materiale vstavljeni vložki, ki povečujejo nosilnost: ojačiti z armaturo; jeklena, lesena, štukaturna armatura; armatura za balkonsko ploščo; prerez armature
armatúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na armaturo: izdelovati armaturne dele / armaturna plošča plošča, na kateri so pregledno vgrajeni instrumenti za nadzorovanje delovanja stroja
// računati in risati armaturni načrt; armaturna palica, zanka; armaturno železo
aromúnski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Aromune: aromunski jezik
atribúcija -e ž (ú) nav. mn., jur. pristojnost, kompetenca: odločali so v mejah svojih atribucij
atribút -a m (ȗ) 
  1. 1. značilen spremni pojav: gledališče, glasba, muzeji so atributi mesta; idejna borba z vsemi svojimi atributi, gospodarskimi, političnimi in družbenimi
    // oznaka, vzdevek: lastiti si atribut izvirnosti; prisvajati si atribute božanstva
  2. 2. za osebo ali stvar značilen predmet: pisan cekar je folklorni atribut; mučeniški, svetniški atributi; žezlo je atribut oblasti
    ♦     filoz. bistvena, neodtujljiva lastnost predmeta ali pojava; lingv. prilastek
avantúra -e ž (ȗ) nenavaden, vznemirljiv doživljaj, pustolovščina: doživeti, iskati avanture; pripovedoval je o svojih avanturah; čudovita avantura / spuščati se v erotične avanture
// nav. slabš. nevaren poskus, tvegano dejanje: izkušenj pri delu nimajo, zato naj se nikar ne spuščajo v avanture; politična avantura imperialistov
avgúr -ja tudi ávgur -a m (ū; ȃ) pri starih Rimljanih svečenik, ki iz ptičjega leta napoveduje usodo: avgur mu je napovedal srečno bodočnost; antični avgurji; pren., slabš. politični avgurji
avgúst1 -a m (ȗ) osmi mesec v letu: seja bo drugega avgusta; to delo opravljamo v (mesecu) avgustu / (meseca) avgusta je vroče
avgúst2 -a m (ȗ) zgod. naslov za rimske vladarje od cesarja Oktavijana naprej
avgústa -e ž (ȗ) zgod. naslov za ženo ali sorodnico rimskih vladarjev od cesarja Oktavijana naprej
avgústov -a -o prid. (ȗ) avgustovski: bil je vroč avgustov dan; avgustovo sonce
avgústovski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na avgust1: zrak avgustovskih noči; članek je izšel v avgustovski številki; žgoče avgustovsko sonce / tisto leto je bila že maja prava avgustovska vročina
ávtocenzúra -e ž (ȃ-ȗ) knjiž. kontrola samega sebe pri pisanju javnosti namenjenih del, samocenzura
ávtogúma -e ž (ȃ-ȗ) avtomobilska guma: izdelava avtogum
ávtokarikatúra -e ž (ȃ-ȗ) karikatura samega sebe: narisati avtokarikaturo; duhovita avtokarikatura
azúr -a m (ȗ) knjiž. nebesna, svetlo modra barva: azur je prehajal v akvamarin
// nebo take barve: samo majhen oblaček je bil na čistem, jasnem azuru
azúren -rna -o prid. (ȗ) knjiž. nebesno, svetlo moder: zrl je v azurno vodo; azurno nebo
ažúr -a m (ȗ) obrt. okras, zlasti na perilu, ki nastane, če se nekatere niti potegnejo iz tkanine, druge pa obšijejo: perilo okrasiti, zarobiti z ažurom; prt z ažurom
♦ tekst. tkanina v vezavi, ki daje luknjičav videz; neskl. pril.: ažur stroj
ažúren1 -rna -o prid. (ȗ) adm. ki je brez zaostanka v dnevnem delu, ki je na tekočem: ažurno knjigovodstvo; administrativno delo je bilo vedno ažurno / ažurni podatki / pog. v poročanju niso ažurni
ažúren2 -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na ažur: ažurni rob perila / prišiti rob z ažurnim vbodom
ažúrnost -i ž (ȗ) adm. lastnost, značilnost ažurnega1: poživiti ažurnost evidence; ažurnost v knjigovodstvu, v zbiranju statističnih podatkov / reporterska ažurnost
babúra -e ž (ȗ) slabš. grda, zoprna starejša ženska: krmežljava, skopa babura
// ženska sploh: še zmeraj lazi za tisto baburo
babúza -e ž (ū) zastar. babura: Še ne zmeni se babuza, ko pred njo obstojim in jo začnem z očmi meriti (S. Jenko)
bakúninec -nca m (ȗ) privrženec ruskega revolucionarja Bakunina
baladúr -ja m (ȗ) nar. nadstropni hodnik ob hiši: Kras je imel zadosti arhitektonskih prvin s svojimi portali, kolonami in baladurji (B. Pahor)
balúster -tra m (ú) arhit. modeliran stebriček v ograji: kamnit baluster
bandúra -e ž (ȗ) ukrajinsko ljudsko glasbilo na več strun: brenkali so na bandure in kitare
barakúda -e ž (ȗ) zool. velika roparska morska riba, Sphyraena barracuda
bardún in bardón -a m (ȗ; ọ̑) nar. vilice, s katerimi lovijo ribe; osti: V grmu, ki je visel nad vodo, so takoj staknili štirizobati bardun na močnem, dolgem drogu (F. Godina)
barúfa -e ž (ū) nar. primorsko prepir, zdraha: same barufe dela / iz barufe je odnesel bunke iz pretepa
barúsa -e ž (ȗ) redko kocina: v bradi se srebrijo sive baruse
// nav. mn. daljša dlaka nad gobcem živali; brk: zajčje baruse
barúsast -a -o prid. (ȗ) redko kocinast: barusast možakar
baržún -a m (ȗ) knjiž. tkanina s ščetkasto površino na eni strani; žamet: prevleka iz rdečega baržuna; mah je mehek kakor baržun / oblečena je v svilo in baržun
baržúnast -a -o prid. (ȗ) knjiž. žametast: baržunast telovnik; baržunasta obleka, zavesa / baržunasti stoli
// ekspr. podoben žametu: baržunast mah; njena baržunasta lica / baržunaste oči
baržúnov -a -o (ȗ) pridevnik od baržun: baržunov lesk
básso búffo bássa búffa [baso bufo] m (ȃ-ȗ) muz. basovski glas za komične vloge: partitura za basso buffo / pooseb. nastopa znameniti basso buffo
basúlja -e ž (ú) star. svinja za pitanje: tolsta basulja
bašibozúk -a m (ȗ) v fevdalni Turčiji vojak neregularne vojske: krdelo divjih bašibozukov
bazúka -e ž (ȗ) voj. ročno protioklopno orožje z izstrelki na raketni pogon: uničiti tank z bazuko
begosúmen -mna -o prid. (ú ȗ) jur. osumljen želje po begu: begosumen obdolženec
begún -a m (ȗ) star. kdor (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo; begunec: beguni pred Turki / loviti vojaške begune dezerterje
begúnček -čka m (ȗ) manjšalnica od begunec: nabiralna akcija za alžirske begunčke
begúnec -nca m (ȗ) kdor (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo: pognali so se za beguncem; goriški begunci v prvi svetovni vojni / vojaški begunec dezerter
// kdor se izseli v tujino iz političnih vzrokov; emigrant: politični begunec je zaprosil za azil
begúnka -e ž (ȗ) ženska oblika od begunec
begúnski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na begunce: begunsko taborišče / begunska vlada vlada, ki zaradi okupacije ali izgube oblasti v državi deluje v tujini
begúnstvo -a s (ȗ) begunsko življenje: skusiti bridkost begunstva / živeti v begunstvu v emigraciji
// vojaško begunstvo dezerterstvo
bélcebub in belcebúb -a m (ẹ̑; ȗ) rel. poglavar hudobnih duhov: gladiti pot belcebubu
● bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim
belogrúd -a -o prid. (ȗ ū) pesn. ki ima bele grudi: belogrudo dekle / belogrudi labodi
belorún -a -o prid. (ȗ ū) knjiž. ki ima belo runo, dlako: beloruna ovca
belorúščina -e ž (ȗ) jezik Belorusov
beloúška -e ž (ȗ) nestrupena kača z belo pego za ušesi: ubiti belouško
♦ zool. progasta belouška
belúga -e ž (ú) zool. zelo velika riba, ki živi zlasti v Črnem in Kaspijskem morju, Huso huso: kaviar iz iker beluge
belúh -a m (ū) slabš., redko kdor ima belo, svetlo polt: saj nisem kak mestni beluh / beluhi zatirajo nas črnce ljudje bele rase
belúha -e ž (ū) nar. koroško bela kokoš
belúš -a m (ú) sredozemska kulturna rastlina ali njen užitni mesnati poganjek: jesti beluše; štajerski beluš; beluši v solati; nasad belušev
♦ bot. ostrolistni beluš zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi nepravimi listi, Asparagus acutifolius; Sprengerjev beluš sobna rastlina z dolgimi visečimi stebelci in iglicam podobnimi vejicami, Asparagus sprengeri
belúšev -a -o (ú) pridevnik od beluš: beluševi vršički, dušeni na maslu
bermúda neskl. pril. (ȗ) obl., v zvezi bermuda hlače kratke, skoraj dokolenske hlače: obleči bermuda hlače
bermúdke bermúdk ž mn. (ȗ) žarg. kratke, skoraj dokolenske hlače; bermuda hlače: obleči bermudke
bermúdski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na otočje Bermudi: bermudski prebivalci
● bermudski trikotnik področje Atlantskega oceana med Bermudi, Portorikom in Florido
besedováti -újem tudi besédovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ̑) knjiž. pogovarjati se: stari so besedovali o vojni; dolgo v noč so besedovali o umetnosti / ekspr. ni da bi dosti besedoval o tem / star. sam s seboj beseduje govori
// redko govoričiti: Besedovala sta, da so se zvezde tresle, ali besede niso obrodile niti piškavega sadu (I. Cankar)
besedún -a m (ȗ) slabš. kdor dosti in vsebinsko prazno govori: ne poslušaj teh besedunov
bíbliobús -a m (ȋ-ȗ) posebej urejen avtobus s knjižnico, namenjeno izposojanju: v vas je pripeljal bibliobus
bistroúmen -mna -o prid., bistroúmnejši (ú ū) ki je bistrega uma: bil je sloveč in bistroumen mož; bistroumen učenec / prepričal ga je na najbistroumnejši način; bistroumna opomba
bistroúmiti -im nedov. (ū ȗ) knjiž., ekspr. brezuspešno si prizadevati govoriti bistroumno: bistroumil je o nekaki obči človečnosti
bistroúmje -a s (ȗ) knjiž. bistroumnost: za to ni treba posebnega bistroumja; s svojim bistroumjem je našel pravo rešitev
bistroúmnež -a m (ȗ) ekspr. bistroumen človek: nikdar ni veljal za posebnega bistroumneža
bistroúmnica -e ž (ȗ) bistroumna ženska
bistroúmnost -i ž (ú) sposobnost hitrega in pravilnega mišljenja: prirojena duhovitost in bistroumnost; znan je bil po svoji bistroumnosti / s pravo žensko bistroumnostjo je dojela, za kaj gre
bitúmen -a tudi -mna m (ú) zmes naravnih ali industrijsko pridobljenih ogljikovodikovih spojin: pri gradnji cestišč uporabljajo bitumen; obliti zid z bitumenom / naravni bitumen zemeljska smola
bitúmenski -a -o [tudi mən] prid. (ú) nanašajoč se na bitumen: bitumenska izolacija, masa; bitumenski premaz / bitumenski izdelki
blagočúten -tna -o prid. (ū) zastar. ki je blagih čustev: izobražen in blagočuten mož
blagočútje -a s (ȗ) zastar. ugodje, zadovoljstvo: prizor ga navdaja z blagočutjem
blagodúh -a m (ȗ) bot. prijetno dišeč okrasni grm; dišeči les
blagodúh -a -o prid. (ȗ ū) zastar. ki blago, prijetno diši: blagoduho cvetje
blagodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) zastar. ki je blage duše; plemenit, blag: blagodušna žena; tako blagodušna je, da vse žrtvuje zanj / njegov blagodušni in jasni obraz
blagodúšje -a s (ȗ) zastar. plemenitost, blagost: hvaliti slovansko blagodušje
blagodúšnost -i ž (ū) zastar. plemenitost, blagost: čislal ga je zaradi njegove blagodušnosti; v svoji blagodušnosti je rad vsakemu pomagal
blagrováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. šteti, imeti koga za srečnega: ljudje so blagrovali nevesto, da je dobila tako dobrega ženina; blagrujejo ga, ker ima prijeten dom
  2. 2. knjiž. imeti kaj za osrečujoče, slaviti: blagroval je trenutek, ko jo je srečal
blebetúlja -e ž (ú) slabš. kdor nespametno, nepremišljeno govori, zlasti ženska: stara blebetulja
bledúh -a m (ū) slabš., redko bled človek: ne maram tega bleduha
bljúšč -a m (ȗ) bot., navadno v zvezi navadni bljušč strupena ovijalka s srčastimi listi in rdečimi jagodami, Tamus communis
bljúščnica -e ž (ȗ) nav. mn., bot. ovijalke z dolgopecljatimi listi in rdečimi jagodami, Dioscoreaceae
bljúvanec -nca m (ú) nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
bljúvanje in bljuvánje -a s (ú; ȃ) glagolnik od bljuvati: na bljuvanje ga sili; bolezen se začne z bljuvanjem
bljúvati -am in bljújem tudi bljuváti bljúvam in bljújem nedov., bljúval tudi bljuvál (ú; á ú) 
  1. 1. izmetavati iz želodca; bruhati: pijanec bljuva
  2. 2. redko s silo izmetavati v velikih količinah: ognjenik bljuva lavo; pren., ekspr. strojnice bljuvajo proti letalom
bljúvek -vka m (ȗ) redko izbljuvek, izmeček: pred gostilno je polno bljuvkov
bljúven -vna -o prid. (ū ȗ) redko bljuvalen: bljuvna sol
blues -a [blúz] m (ȗ) muz. jazzovska plesna pesem melanholičnega značaja: bluesi ameriških črncev; pevka bluesov / jazz kvintet je izvajal calypse in bluese
// ples v tem ritmu
blúf -a tudi blèf blêfa m (ȗ; ȅ ē) ekspr. bleščeč, bahav videz brez vsebine, slepilo: za čisto navaden bluf gre; gledališki stil brez teatraličnega blufa / spregledal sem njegov bluf; samo naivneža lahko očara s svojim blufom
blúming neskl. pril. (ȗ) metal. nanašajoč se na grobo valjanje ploščatih kovinskih blokov: bluming stroj / bluming valjarna
blùnk medm. (ȕ) posnema zamolkel glas pri padcu težkega predmeta v vodo
blúščec -a [čəc] m (ȗ) bot., navadno v zvezi črnojagodasti bluščec ovijalka z drobnimi zelenkastimi cveti v socvetjih in s črnimi jagodami, Bryonia alba
blúza -e ž (ȗ) 
  1. 1. žensko oblačilo za h krilu, navadno iz tanjšega blaga: najraje nosi krilo in bluzo; bela, svilena bluza / srajčna bluza krojena kot moška srajca; zaprta bluza z majhnim izrezom
  2. 2. suknjič pri uniformi: zimska bluza; vojaška, železničarska bluza / modre delavske bluze
blúzen -zna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na bluzo: bluzni gumbi / bluzni kroj suknjiča
blúzica -e ž (ȗ) manjšalnica od bluza: deklice v krilcih in bluzicah / ekspr. h kostimu oblečete svetlo bluzico
bodúlja -e ž (ú) zool. muha s šilastim sesalom, ki pika; konjska muha
bogoljúb -a m (ȗ) knjiž., redko kdor ljubi boga
bogoljúben -bna -o prid. (ú ū) knjiž. ki ljubi boga, bogu vdan: bogoljubni ljudje
// ki je bogu všeč: storiti bogoljubno dejanje
bogoljúbnost -i ž (ú) knjiž. lastnost bogoljubnega človeka: znana po bogoljubnosti / navajati k bogoljubnosti
bogoskrúnec -nca m (ȗ) rel. kdor oskruni, onečasti, kar je bogu posvečeno: kaznovanje bogoskruncev
bogoskrúnski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na bogoskrunstvo: bogoskrunsko dejanje
bogoskrúnstvo -a s (ȗ) rel. oskrumba, onečaščenje česa bogu posvečenega: storiti bogoskrunstvo
bogoslúžen -žna -o prid. (ȗ; podpomen ú ū) nanašajoč se na bogoslužje: bogoslužni red; bogoslužne knjige / bogoslužno dejanje
// star. ki služi bogu, pobožen: bil je bogoslužen starček
bogoslúžje -a s (ȗ) cerkveni verski obredi: udeleževati se bogoslužja; opravljati bogoslužje; katoliško, protestantsko bogoslužje / slovansko bogoslužje v starocerkvenoslovanskem ali cerkvenoslovanskem jeziku
bogováti -újem nedov. (á ȗ) star.  
  1. 1. prerokovati, vedeževati: ne bo se zgodilo, kar boguješ
  2. 2. vladati kot bog
bojeváti se -újem se nedov. (á ȗ) 
  1. 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: bojevati se za svobodo; bojevati se s sovražnikom; pren. dvom se bojuje z upanjem; bojevati se sam s seboj; vse življenje se je bojeval z revščino
  2. 2. zelo si prizadevati za kaj: dolgo se je bojeval za dekletovo naklonjenost; bojevati se za pravico z besedo in peresom
    ●     publ. bojevati se z ramo ob rami skupaj, složno
bókoplavútarica -e ž (ọ̑-ȗ) nav. mn., zool. ploščate ribe, ki živijo na morskem dnu, Pleuronectidae
bokoplúta -e ž (ȗ) nav. mn., zool. ploščate ribe, ki živijo na morskem dnu, Pleuronectidae
bolováti -újem nedov. (á ȗ) nižje pog. biti bolan, bolehati: bolovati za revmo / že dva meseca boluje je na bolezenskem dopustu
boom tudi bum -a [búm] m (ȗ) publ. nagel, kratkotrajen dvig gospodarske aktivnosti: nemški gospodarski boom / investicijski boom
♦ rad. v vse smeri gibljivo stojalo, na katerem visi mikrofon
bordúra -e ž (ȗ) obrobni okrasni trak ali pas na predmetih, obroba: blazina z belimi čipkastimi bordurami; vezena bordura; krilo s široko borduro spodaj / pročelje ima ozko borduro iz opeke
bordúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na borduro: bordurni okras, pas
bordúrica -e ž (ȗ) manjšalnica od bordura
botrováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. publ. biti glavni vzrok česa: mnogim prometnim nesrečam botruje alkohol; neuspehu prireditve je botrovala slaba organizacija / tudi sneg je botroval porazu naše ekipe
  2. 2. knjiž. biti za botra: botrovala je skoraj vsem otrokom v vasi
božičeváti -újem nedov. (á ȗ) v krščanskem okolju praznovati božič: božičevali so doma
božúr -a m (ū) nar. potonika: močno dehteči božur
bradúcelj -clja m (ú) vet. šop dolgih dlak na kozjem podbradku
brán -a tudi -ú m (ȃ) nar. zid z nasipom, ki varuje pristanišče pred valovi; valobran: Sanjal je, da je na branu pred tržaško luko (B. Pahor)
// star. nasip, pregrada pri vodi: reka je stopila čez branove
bratoljúben -bna -o prid. (ú ū) nanašajoč se na bratoljubje: bil je plemenit in bratoljuben / bratoljubna dela
bratoljúbje -a s (ȗ) knjiž. ljubezen med ljudmi: mir in bratoljubje
bravúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. knjiž. izredno, zlasti tehnično obvladanje česa; spretnost, dovršenost: skladbo je odigrala z vrhunsko bravuro; izvedba zahteva predvsem tehnično bravuro; bravura slikanja / izvajati bravure na trapezu; brezhibno je obvladal številne bravure tehnično zahtevna in hitra mesta v skladbi; govorniške bravure
  2. 2. star. pogumnost, drznost: boriti se z bravuro / rad govori o svoji bravuri drznem, pogumnem dejanju
bravúren -rna -o prid. (ȗ) knjiž.  
  1. 1. ki izredno, zlasti tehnično obvlada kaj; spreten, dovršen: bravurni instrumentalisti / plesalka z bravurnim znanjem / bravurne akrobacije letalcev; bravurna arija tehnično zahtevna in hitra arija
  2. 2. pogumen, drzen: bravurno izzivanje filistrske miselnosti
bravúrnost -i ž (ȗ) knjiž., redko pogumnost, drznost: pisateljeva nenavadna bravurnost v kritiki
brbúnček -čka m (ȗ) manjšalnica od brbunec: brbunček pod nosom
brbúnec -nca m (ȗ) redko izpuščaj, mozolj
brbúnek -nka m (ȗ) redko mehurček, ki se vzdiguje, kadar voda izvira, vre: srebrni vodni brbunki
brbúnkati -am nedov. (ȗ) dajati glasove kot voda pri vretju; brbotati: voda brbunka
bregúlja -e ž (ú) zool. lastovka, ki živi ob bregovih rek, Riparia riparia
bregúše -gúš ž mn. (ú ȗ) nar. bregeše
brezčústven -a -o prid. (ȗ) ki je brez čustev: brezčustven in hladen človek / brezčustvena otopelost
brezčústvenost -i ž (ȗ) lastnost brezčustvenega človeka: čudili so se njegovi brezčustvenosti
brezčúten -tna -o prid. (ū) 
  1. 1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje; brezčuten je in surov / brezčuten obraz
  2. 2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik
    // ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža
brezčútje -a s (ȗ) knjiž. stanje brezčutnega človeka: zdramiti se iz brezčutja / brezčutje omrtvičenega dela telesa
brezčútnež -a m (ȗ) brezčuten, neusmiljen človek: hladen brezčutnež
brezčútnost -i ž (ū) lastnost brezčutnega človeka: neusmiljena brezčutnost ljudi / polastila se ga je brezčutnost; brezčutnost do sreče ali nesreče / histerična brezčutnost kože
brezdúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki je brez usmiljenja, sočutja: brezdušen malopridnež, trinog / boj proti brezdušnemu izkoriščanju
// slabš. ki je brez čustev sploh: bil je brezdušen birokrat / brezdušen obraz, smehljaj
brezdúšje -a s (ȗ) knjiž. stanje brez čustev: zapadel je v brezdušje
brezdúšnež -a m (ȗ) brezdušen človek: bil je na glasu kot birokratski diktator in brezdušnež
brezdúšnik -a m (ȗ) star. brezdušnež: nasilnež in brezdušnik
brezdúšnost -i ž (ū) lastnost brezdušnega človeka: žrtev gospodarjeve brezdušnosti; protest proti brezdušnosti in nehumanosti / tehnokratska brezdušnost
brezkúžen -žna -o prid. (ú ū) med. ki je brez kužnih klic: brezkužna gaza
brezkúžnost -i ž (ú) med. brezkužno stanje: skrbeti za brezkužnost pri operaciji
brezljúden -dna -o prid. (ú ū) star. ki je brez ljudi, neobljuden: pristati na brezljudnem otoku / brezljudne ulice
brezlúsk -a -o prid. (ȗ ū) redko ki je brez lusk: brezluske ribe
brezokúsen -sna -o prid. (ú ū) ki je brez (dobrega) okusa: brezokusna juha / brezokusna kravata neokusna
brezokúsnost -i ž (ú) značilnost brezokusnega: brezokusnost jedi / očitali so mu brezokusnost
brezrúden -dna -o prid. (ū) knjiž., redko ki je brez rude: brezrudna zemeljska plast
brezšúmen -mna -o prid. (ū) knjiž. ki je brez šuma: brezšumen tek motorja / brezšumni koraki / noč je bila pokojna in brezšumna
brezúh -a -o prid. (ȗ ū) knjiž., redko ki je brez uhlja, uhljev: brezuh pes
brezúm -a m (ȗ) knjiž., redko brezumno stanje: pred njim je bila praznina, brezup, brezum
brezúmen -mna -o prid. (ū) knjiž.  
  1. 1. ki je brez uma, pameti: brezumno bitje; kričala je kakor brezumna / brezumna pijanost; blodne, brezumne sanje
    // ekspr. ki je brez razsodnosti, presoje: ne bi si mislil, da so tako zaslepljeni in brezumni; zmerom bolj živčen in brezumen / brezumno ravnanje, uničevanje
  2. 2. ekspr. ki zelo presega navadno mero: obšel ga je brezumen strah; brezumna ljubezen, radost
brezúmje -a s (ȗ) knjiž. brezumno stanje: blaznost in brezumje / nepreračunljivo, slepo brezumje / vsa stvar je nerodno, veliko brezumje brezumno ravnanje, početje
● ekspr. sestradan, predan do brezumja popolnoma, čisto
brezúmnež -a m (ȗ) knjiž. brezumen človek: brezumnež ni odgovoren za svoje ravnanje; kot brezumnež je tekal po sobi / slabš. kateri brezumnež je zasnoval ta načrt
brezúmnica -e ž (ȗ) knjiž. brezumna ženska: zadržati brezumnico / kot nagovor kaj govoriš, brezumnica
brezúmnik -a m (ȗ) star. brezumen človek: vede se kot brezumnik
brezúmnost -i ž (ū) knjiž. lastnost brezumnega človeka: očital ji je brezumnost / uganjali so mladostne brezumnosti
// redko brezumno stanje: vse, kar je storil, je storil v brezumnosti
● ekspr. vesel do brezumnosti zelo
brezúp -a m (ȗ) knjiž. stanje brez upanja: pasti v brezup; spravljati koga v brezup; črn, skrajni brezup / v njegovo srce se je zajedel brezup; z brezupom misliti na prihodnost
brezúpen -pna -o prid., brezúpnejši (ū ȗ) ki ne vzbuja upanja: brezupen položaj; brezupna ljubezen; njegova bolezen je brezupna; vse prizadevanje je bilo brezupno / brezupen in pobit je hodil okrog / njene besede so bile brezupne
● ekspr. brezupen nered v poslovanju zelo velik
brezúpje -a s (ȗ) knjiž. stanje brez upanja: povzročiti brezupje; depresija in brezupje / biti prepričan o popolnem brezupju življenja
brezúpnež -a m (ȗ) knjiž., redko človek brez upanja
brezúpnost -i ž (ū) lastnost, značilnost brezupnega: brezupnost bolezni, razmer / knjiž. pogrezniti se v brezupnost brezup
● ekspr. vse je do brezupnosti zavoženo popolnoma, čisto
brezúšec -šca m (ȗ) redko človek brez ušesa, ušes
brežúljek -jka m (ȗ) knjiž. griček, hribček: po brežuljkih in rebrih cvete vresje; nizek, sončen brežuljek
brglún -a m (ȗ) zool. morska riba, podobna sardeli, Engraulis encrasicholus: nalovili so veliko skuš in brglunov
brljúzga -e ž (ȗ) redko plundra, brozga: sneg se je stajal v brljuzgo; blato in brljuzga / v čevljih mu žvrklja lepljiva brljuzga
brljúzgast -a -o prid. (ȗ) brozgast: brljuzgasta cesta / brljuzgasta pijača
brljúzgati -am nedov. (ȗ) ekspr. brozgati: brljuzgati po blatu, po vodi
brljúzgniti -em dov. (ú ȗ) ekspr. pljuskniti, brizgniti: apno mu je brljuzgnilo v lice / brljuzgniti vodo v obraz
brošúra -e ž (ȗ) broširana knjiga, navadno tanjša: izdati, založiti brošuro; reklamna brošura
brošúrica -e ž (ȗ) manjšalnica od brošura: izdajati propagandne brošurice; drobna brošurica; brošurica žepnega formata
brúc -a m, or. ed. brúcom; rod. mn. brúcov, daj. mn. brúcom (ȗ) žarg. slušatelj prvega letnika na univerzi: letos se je vpisalo veliko brucov / ta je najbolj zelen izmed vseh zelenih brucov
brúcka -e ž (ȗ) žarg. slušateljica prvega letnika na univerzi: pri predavanju je bilo največ bruck
brúclja -e ž (ȗ) žarg., slabš. brucka
brúcmajór -ja m (ȗ-ọ̑) žarg., šol. študent višjega letnika, ki pri brucovanju spremlja, vodi bruce
brúcovski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na bruce: brucovske šale; brucovsko vedenje / prirediti brucovski večer brucovanje
brúcovstvo -a s (ȗ) žarg. lastnost, značilnost brucov: brucovstvo se mu je poznalo na vsakem koraku
brucúlja -e ž (ú) žarg., slabš. brucka: bruculje zapišejo vsako profesorjevo besedo
brúhanje -a s (ū) glagolnik od bruhati:
  1. a) zdravilo je preprečilo bruhanje / na bruhanje ji gre, jo sili / bruhanje krvi
  2. b) bruhanje ognjenikov
brúhati -am nedov. (ū ȗ) 
  1. 1. izmetavati iz želodca: ponesrečenec bruha; bruhati žolč
    // s kašljanjem izmetavati kri iz pljuč: spet je bruhal kri; pren., ekspr. bruhati kletve, psovke
  2. 2. s silo izmetavati v velikih količinah: ognjenik bruha; dimniki bruhajo saje / ob dveh bruha tovarna množice delavcev; pren., ekspr. topovi bruhajo smrt na mesto
    ●     ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami
  3. 3. nepreh. s silo udarjati na dan: voda bruha izpod skale; pren. besede ji bruhajo iz ust
brúhniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. izvreči iz želodca: bruhniti pijačo iz sebe
    // s kašljanjem izvreči kri iz pljuč: bolnik je bruhnil kri; pren., ekspr. bruhniti psovko; bruhnila je iz sebe vso prikrito mržnjo
  2. 2. s silo izvreči v velikih količinah: dimnik je bruhnil oblak dima; žaromet je bruhnil snop oranžne svetlobe
  3. 3. nepreh. s silo udariti na dan: voda bruhne iz razpok; pren. sovraštvo je bruhnilo na dan; brezoseb. nesramnež, je bruhnilo iz dekleta
  4. 4. ekspr., navadno v zvezi bruhniti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: bruhniti v jok, v solze; bruhniti v krohot, v smeh
  5. 5. nar. za kratko dobo iti, oditi kam: Če vam je všeč, pa bruhnem tja gôri in vam prinesem tisto reč (I. Tavčar)
brúmen -mna -o prid., brúmnejši (ú ū) 
  1. 1. zastar. pobožen: brumen krščanski človek; žena je brumna in poštena
  2. 2. šalj. prizadeven, vnet: brumen ljudskoprosvetni delavec; v list so pisali brumni propagandisti
brúmnost -i ž (ú) zastar. pobožnost: nikoli ni kazal kake posebne brumnosti
brúnarica -e ž (ȗ) tur. koča, hiša iz brun, zlasti za turistične namene: v alpskem slogu zgrajena brunarica
brúnast -a -o prid. (ū) ki je iz brun: ljudje so sedli na brunaste klopi; brunaste stene
brúnce -a s (ū) manjšalnica od bruno: polagati brunca na močvirna tla; hrastova brunca
brúncelj -clja in -na [cəl] m (ú) nar. panj, čok: Pri tem delu je oče redno imel nalogo, da je na primerno dolžino razžagane brunceljne klal na drobna polenca (F. Finžgar)
brúnčast -a -o prid. (ū) ki je iz brunc: brunčasta brv
brúnčevje -a s (ū) redko bruna, brunca: polagati brunčevje
brúnda -e ž (ȗ) etn. ljudsko glasbilo z jezičkom, na katerega se brenka, držeč glasbilo med zobmi; dromlja: igrati na brundo
brúnda medm. (ȗ) posnema glas medveda ali zamolkli glas strune: brunda brunda
brúndanje -a s (ȗ) glagolnik od brundati: medvedovo brundanje / dekle se boji njegovega večnega brundanja; med maršem se je začelo rahlo brundanje
brúndati -am nedov. (ȗ) 
  1. 1. oglašati se z nizkim, mrmrajočim glasom: medved zadovoljno brunda / možakar je brundal sam pri sebi / basi so brundali in violine pele
  2. 2. ekspr. z govorjenjem, mrmranjem izražati nevoljo, nesoglasje: kar naprej sitnari in brunda
  3. 3. preh. mrmraje peti: brundati (si) pesem
brúndica -e ž (ȗ) manjšalnica od brunda: zmeraj nosi brundico s seboj
brúnec -nca m (ȗ) redko (majhno) bruno: macesnov brunec
brúnik -a m (ȗ) redko preprost čoln iz enega debla; drevak: bruniki so zaplavali po nizki vodi
brúno -a s (ū) na dveh straneh obtesano deblo: tesati bruno; počrnela bruna; iz brun narejena bajta
// nar. deblo, hlod: Tesišče je bilo v jami nedaleč od plotu. Na stoleh je ležalo pet dolgih olupljenih brun (Prežihov)
● bibl. pezdir v očesu svojega bližnjega vidi, bruna v svojem pa ne vidi majhne napake drugih, svojih velikih pa ne
brúnovje -a s (ū) več brun, bruna: črvivo brunovje lesene hiše
brús -a m (ȗ) 
  1. 1. kamen ali priprava za brušenje: z nogo poganjati brus; z brusom gladiti kamen; potegniti z brusom po kosi; ročni brus / knjiž. jezikovni brus priročnik z nasveti za odpravljanje jezikovnih napak
  2. 2. redko način brušenja, stopnja izbrušenosti: dvignil je briljant proti luči, da bi ocenil brus in lesk
  3. 3. slabš. neroden, velik človek, navadno mlajši: tak brus si že, pa se še z otroki podiš; spravi se že ven, brus brusasti!
brúsar -ja m (ȗ) kdor izdeluje ali prodaja bruse: brusarji ponujajo bruse
brúseljski -a -o [səl] prid. (ú) nanašajoč se na Bruselj: bruseljske znamenitosti
♦ obrt. bruseljska čipka šivana ali klekljana čipka iz zelo tankega sukanca in z bogatimi, baročnimi vzorci
brúsen -sna -o prid. (ȗ) ki je za brušenje: brusni kamen, papir, stroj; brusna plošča / brusno olje
♦ les. brusni les les za pridobivanje lesovine
brusíti1 in brúsiti -im nedov. (ī ú) 
  1. 1. delati rezilo ostro: brusiti dleto, koso, nož, orodje; na suho brusiti / mačka brusi kremplje; miška si brusi zobe
  2. 2. z brusom obdelovati predmete: brusiti kamen, steklo; brusiti tlak; fino, grobo brusiti; ročno, strojno brusiti / brusiti z abrazivom / zobozdravnik brusi zob
  3. 3. drgniti ob kaj: purani brusijo s perutnicami po tleh / golob si brusi kljun ob kamen
  4. 4. knjiž. dajati čemu bolj izdelano podobo: debata brusi mnenja; brusiti okus občinstva
    ●     ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. brusiti noge, pete hitro hoditi, teči; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju, pisati
    ♦     etn. škarjice brusiti otroška igra, pri kateri se igralci lovijo od drevesa do drevesa; lov. divji petelin brusi poje zaključni del svojega speva; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino
brusíti2 in brúsiti -im nedov. (ī ú) s silo izmetavati iz ust: konj brusi vodo iz gobca; žvečil je kruh in brusil iz ust prežvečeno kašo
// pog., slabš. govoriti, pripovedovati: boli ga, da mu sin brusi take besede; brusi kletve in psovke na vse; take mu je brusil
brúsnica -e ž (ȗ) nav. mn. nizka grmičasta gorska rastlina ali njene užitne rdeče jagode: nabirati brusnice; kompot iz brusnic
brúsničen -čna -o prid. (ȗ) ki je iz brusnic: brusnični kompot; brusnična marmelada
brúsničevje -a s (ȗ) grmičje brusnic: z brusničevjem zarasel prehod
brúsničje -a s (ȗ) grmičje brusnic: tam je polno brusničja
brúsniti -em dov. (ú ȗ) redko s silo izvreči iz ust: pokusil je, a takoj brusnil iz ust; pren., ekspr. brusniti psovko
brúšenje -a s (ú) glagolnik od brusiti1:
  1. a) brušenje britve, sekire
  2. b) brušenje stekla, umetnega kamna; fino brušenje; stroj za brušenje / brušenje zoba
  3. c) brušenje stila / brušenje divjega petelina
brúto prisl. (ȗ) brez odbitkov, v celoti, kosmat: bruto izračunani dohodki; neskl. pril.: bruto in neto dohodki; bruto cena; bruto proizvodnja / bruto teža skupna teža blaga in embalaže
♦ ekon. bruto produkt in brutoprodukt vrednost celotne proizvodnje v določenem razdobju, navadno v enem letu; bruto bilanca poskusna bilanca; navt. bruto tona brutoregistrska tona; trg. bruto za neto zaračunavanje blaga po njegovi bruto teži
brútoregístrski -a -o prid. (ȗ-í) navt., v zvezi brutoregistrska tona enota za merjenje (vse) ladijske prostornine, 2,8 m3: ladja z devetdeset tisoč brutoregistrskimi tonami [BRT] / država ima čez šest milijonov brutoregistrskih ton ladjevja / brutoregistrska tonaža
brútotónski -a -o prid. (ȗ-ọ̑) žel., v zvezi brutotonski kilometer enota za obračunavanje stroškov prevoza blaga skupaj z embalažo na razdalji 1 km
brzostrúžen -žna -o prid. (ū ȗ) teh., v zvezi brzostružno jeklo jeklo za obdelovalno orodje, s katerim se da hitro rezati; hitrorezno jeklo
bú medm. (ȗ) posnema tuljenje, hud jok: burja se zaganja bu bu; otrok joče buu
bù medm. (ȕ) izraža zoprnost: bu, kako je to dolgočasno!
búba1 -e ž (ú) zool. žuželka na razvojni stopnji med ličinko in razvito žuželko: izviti se iz bube; sviloprejkina buba; buba metulja; pren., ekspr. ti pa kar molči, saj si komaj iz bube zlezel
búba2 -e ž (ū) otr. boleče mesto, rana: ti bom popihala bubo
búbati -am nedov. (ū) otr. boleti: glava me buba; brezoseb. kje te pa buba, bom popihala
búbec -bca m (ȗ) nar. primorsko doraščajoča oseba moškega spola; fant: takšen bubec, pa se še podi z otroki
búbi neskl. pril. (ȗ) v zvezah: bubi frizura frizura s kratkimi, zadaj posnetimi lasmi; bubi ovratnik majhen okrogel ovratnik; prisl.: ostriči na bubi
bùc in búc medm. (ȕ; ȗ) otr. pri nagajivem zbadanju: s prstom je podražil otroka: buc buc
búcati -am nedov. (ȗ) otr. narahlo dregati ali zbadati: s slamico bom bucal polža; bucati s prstom pod bradico
búcika -e ž (ȗ) kratka igla z glavico: nabosti žuželko na buciko; z bucikami pripet rokav; glavice bucik
búcikast -a -o prid. (ȗ) ekspr. podoben bucikini glavici: pogledala ga je s črnimi, bucikastimi očmi
búcikin -a -o (ȗ) pridevnik od bucika: bucikina glavica
búcniti -em dov. (ú ȗ) otr. narahlo dregniti ali zbosti: mama, bucnil me je; pazi, da se ne bucneš s škarjami
búča -e ž (ú) 
  1. 1. kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen debeli sad: buče jesti, saditi, sekati; votla, zrela buča; navadna buča ali tikva
  2. 2. trebušasta posoda: buča vina je romala iz roke v roko; srebniti iz buče; buča z vodo
    ♦     elektr. buča steklen senčnik v obliki krogle; fiz. Heronova buča posoda, iz katere pod pritiskom plina brizga tekočina; kem. destilacijska, merilna buča
  3. 3. pog., ekspr. glava: mahniti, usekati po buči / ima prazno, trdo bučo / ti si pa buča prebrisan, zvit človek; zvita buča; buča ribniška
    ●     pog., ekspr. ohladiti buče puntarjem ukrotiti jih; pog., ekspr. prinesti celo bučo domov nepoškodovan priti iz tepeža, boja; pog., ekspr. dobiti jo po buči biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
búčast -a -o prid. (ú) podoben buči: bučasta posoda, steklenica / ekspr. pomolil je skozi vrata svojo bučasto glavo
búček -čka m (ȗ) šalj. deček, fantek: ker imajo že dva bučka, si zdaj želijo deklico / kot nagovor o ti buček ti
búčen1 -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na bučo: bučne pečke; bučno seme / bučno olje olje iz bučnih semen
búčen2 -čna -o prid. (ú ū) 
  1. 1. zelo glasen: bučni glasovi trobent; ko je vstopil, ga je pozdravil bučen smeh; godba postaja vedno bolj bučna
    // poln hrupa: bučno slavje; mesto je precej bučno; pren. bučno življenje
  2. 2. ki mnogo, hrupno govori: kadar spije nekaj kozarcev, je vselej bučen
búčica -e ž (ú) manjšalnica od buča: z vrta je prinesel paradižnik in nekaj bučic; nadevane bučice / ploščata lovska bučica / to ti je bučica bister človek
búčka -e ž (ú) 
  1. 1. manjšalnica od buča: buče in bučke / toplomer ima stekleno bučko z živim srebrom; bučka žganja / bučka pletilke glavica
  2. 2. nav. mn. mlada, nedorasla jedilna buča: dušene, nadevane bučke
    ♦     obrt. bučke domače klekljane čipke z ornamentom, podobnim bučkam
búčman -a m (ȗ) šalj. fant: z bučmani ima učitelj več težav kot z dekleti / ponosen je na svoje tri bučmane sinove
// kot nagovor umaknite se, bučmani
// slabš. trmast ali nekoliko omejen človek: ti si pa bučman; ta bučman si ne da nič dopovedati / kot psovka bučman zabiti
búčnica -e ž (ȗ) bučno seme: luščiti bučnice; jedrca bučnic
♦ bot. bučnice rastline s poleglim ali plezajočim steblom in zvezdastimi cveti, Cucurbitaceae
búčnost -i ž (ú) lastnost bučnega2: bučnost godbe / presedala mu je njegova bučnost
búdati -am nedov. (ȗ) star. buljiti: fant buda v tla
● star. zmeraj buda v knjige veliko bere, študira
búden -dna -o prid. (ú ū) 
  1. 1. ki ne spi: vso noč je bil buden; jutro jih je našlo še budne / otroci so že budni zbujeni
  2. 2. ekspr. pazljiv, skrben: buden stražar; biti moramo budni in pripravljeni
búdnica -e ž (ȗ) 
  1. 1. zvočni znak za vstajanje: budnica je bila ob sončnem vzhodu; ob šestih so zatrobili budnico; zvoniti za budnico
    // skladba, ki jo na prazniške dni igra godba zgodaj zjutraj: na dan vstaje so igrali budnice; zjutraj je bila budnica, dopoldne pa gasilska vaja
  2. 2. lit. pesem, ki vzbuja narodno zavest: rodoljubna budnica
búdniški in budníški -a -o prid. (ȗ; ȋ) lit. ki vzbuja narodno zavest: budniška poezija
búdnost -i ž (ú) 
  1. 1. budno stanje: je na meji med budnostjo in spanjem
  2. 2. ekspr. pazljivost, skrbnost: v gospodarstvu je potrebna skrajna budnost; povečati budnost na obmejnem področju; politična budnost
búdovski -a -o prid. (ū) ekspr. tak kot pri Budi: njegov budovski obraz
búdra -e ž (ȗ) zool. majhen glodavec, ki se goji kot poskusna žival; morski prašiček: vcepiti budri kužno snov
búffo [bufo] neskl. pril. (ȗ) muz. komičen, šaljiv: buffo prizori / buffo bas basovski glas za komične vloge; buffo opera; prim. basso buffo, opera buffa
bugivugi tudi boogie-woogie -ja [búgivúgi] m (ȗ-ȗ) hiter ples s trdim ritmom, po izvoru iz Severne Amerike: plesati bugivugi
// skladba za ta ples
búh -a m (ȗ) močen, nenaden sunek zraka: silovit buh je odprl vrata / buh vetra se je uprl v jadro
// zamolkel glas ob takem sunku: zaslišal je buh vetra / buh kovaškega meha
bùh medm. (ȕ) posnema zamolkli glas udarca, izbruha: buh buh buh! tolče po vratih
búhanje -a s (ū) glagolnik od buhati: buhanje ognja iz peči; buhanje vetra / sliši se votlo buhanje eksplozij
búhati -am nedov. (ū ȗ) 
  1. 1. s silo in z zamolklim glasom udarjati na dan: iz dimnika buhajo oblaki isker; ogenj buha skozi odprtino
    // ekspr. s silo se zadevati ob kaj: veter buha v okna
  2. 2. preh., zastar. suvati, dregati: mimogrede so ga buhali v rebra
    ●     ekspr. topovi buhajo zamolklo streljajo
búhniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. s silo in z zamolklim glasom udariti na dan: snop isker buhne iz dimnika; plamen buhne skozi odprtino; pren. togota je buhnila iz njega; brezoseb. molči, je buhnilo iz nje
    // ekspr. s silo se zadeti ob kaj: veter je buhnil v okna
  2. 2. ekspr., redko zelo hitro priti, oditi: buhniti v sobo; pren. vsa kri mu je buhnila v glavo
  3. 3. preh., redko s silo vreči: buhnil ji je vodo v obraz
    ●     ekspr. buhniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se; ekspr. buhniti s kolom ob podnico močno udariti
búhta -e ž (ȗ) v češkem okolju buhtelj: zamesiti testo za buhte
búhtelj -na tudi -tlja [təl] m (ú) pecivo iz kvašenega testa z marmeladnim nadevom: speči buhteljne
búick -a [bujk] m (ȗ) velik osebni avtomobil ameriške tovarne General Motors: pripeljal se je z odprtim buickom
bújen -jna -o prid., bújnejši (ū) 
  1. 1. ki lepo in obilno raste: bujna trava; bujno cvetje, zelenje / bujni lasje; pesn. bujna pomlad
  2. 2. ekspr. močno in lepo razvit: bujna ženska; dekle bujnih oblik / bujna rast
  3. 3. ki obstaja v zelo veliki meri: naš fant ima bujno domišljijo; to izvira iz njegove bujne fantazije / bujne barve jeseni
bújnost -i ž (ū) lastnost, značilnost bujnega: bujnost rasti / občudoval je bujnost njenih las; pesn. bujnost pomladi / barvna bujnost
bújt -a -o prid. (ȗ) gastr., v zvezi bujta repa prekmurska jed iz repe, kaše in svinjskega mesa
búka1 -e ž (ȗ) zastar. hrup, trušč: iz krčme se razlega buka in vriskanje
búka2 -e ž (ú) star., v zvezi gluh kakor buka zelo gluh
búkanje -a s (ū) glagolnik od bukati se: bukanje svinj
búkati -am nedov. (ú) redko močno, zamolklo se oglašati: bobnarica buka v močvirju; živina buka
búkati se -am se nedov. (ū ȗ) navadno v zvezi s svinja kazati nagnjenje za parjenje; goniti se: svinja se buka
búkev -kve tudi búkva -e ž (ȗ) veliko gozdno listnato drevo z gladkim deblom: podreti bukev; počivati pod bukvijo; debela, košata bukev / pog. bukev pokriva večji del hriba bukov gozd
// pog. toporišče iz bukve bukovega lesa
♦ vrtn. rdečelistna bukev okrasno drevo z rdečimi listi, Fagus silvatica atripurpurea
búkniti -em dov. (ú ȗ) s silo in z zamolklim pokom udariti na dan: plamen bukne iz peči; pren. nenadoma je buknil upor
● ekspr. bukniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se
búkov -a -o prid. (ú) 
  1. 1. nanašajoč se na bukev: bukov les; bukov žir; bukovo listje / bukov gozd / bukov parket; kuriti z bukovimi drvmi; bukovo pohištvo / bukova goba kresilna goba; zabit kot bukov štor zelo
  2. 2. ekspr. neroden, okoren: fant je še ves bukov in boječ; kako si bukov!
  3. 3. nar. zahodno ki je iz grobega blaga: bukov jopič
búkovec -vca m (ú) redko bukov gozd: hoditi po bukovcu
búkovica -e ž (ú) bukov žir: nabirati bukovico
bukovína in búkovina -e ž (í; ú) 
  1. 1. bukov les: parjena, surova bukovina; toporišče iz bukovine
  2. 2. redko bukov gozd: hrib je porasel z bukovino
  3. 3. nar. zahodno grobo blago: hlače iz bukovine
búkovje -a s (ú) bukov gozd: iz bukovja se je oglasila kukavica; gosto, mlado bukovje; pesn. zeleno bukovje / bukovje že zeleni bukovo drevje
búkovka -e ž (ú) palica iz bukovega lesa: zavihteti bukovko
búkovnik -a m (ū) v 18. in 19. stoletju nešolan literarno delujoč človek: dejavnost bukovnikov na Koroškem
búkovniški -a -o (ū) pridevnik od bukovnik: bukovniško delovanje
búkovništvo -a s (ū) delovanje bukovnikov: bukovništvo na Koroškem
búkovski -a -o prid. (ū) star. knjižen: bukovska latinščina mu ni tekla gladko
// latinski: naučiti se bukovskega jezika
búkselj -na tudi -slja [səl] m (ú) ekspr. neumen, omejen človek: kakšen bukselj je ta človek / kot psovka tega bukseljna pa tudi ni od nikoder!
búkva -e ž (ȗ) zool. manjša morska riba z vretenastim trupom in dolgo hrbtno plavutjo, Box boops
búkve -kev ž mn. (ū ȗ) star.  
  1. 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov; knjiga: brati bukve, na bukve; tako stoji v bukvah; debele, stare bukve; latinske bukve / mašne bukve; pogledati v sanjske bukve
  2. 2. kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: pogledati v krstne bukve; voditi gruntne bukve zemljiško knjigo
    ●     star. govori, kakor bi iz bukev bral gladko; učeno; star. kar naprej je v bukvah bere, študira; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; star. njegovo ime je zapisano v zlatih bukvah zgodovine ta človek je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlate bukve nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov
    ♦     etn. šembiljske bukve knjiga ljudskih prerokovanj; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu
búkvica1 -e ž (ȗ) 
  1. 1. bukov žir: šli so nabirat bukvico / bukvica je dobro obrodila
  2. 2. manjšalnica od bukev: med smrečjem rastejo mlade bukvice
búkvica2 -e ž (ȗ) cirilska pisava, nekdaj razširjena zlasti v Bosni; bosančica
búkvice -vic ž mn. (ū ȗ) manjšalnica od bukve: drobne bukvice / mašne bukvice molitvenik
// poselske bukvice v stari Avstriji dokument z osebnimi podatki in podatki o pristojnosti in delu posla, služabnika
búla1 -e ž (ú) 
  1. 1. oblasta oteklina, nabreklina: na nogi se mu dela bula; na hrbtu se mu je zbrala bula; udaril se je, da mu je kar bula zrasla; predrl je bulo, ki je dozorela; gnojna bula / ekspr. ves je v bulah
  2. 2. med. skupek izrojenih celic kakega tkiva: operirati bulo; benigna, maligna bula
búla2 -e ž (ú) pomembna papeška ali vladarska listina s kovinskim pečatom: prejeti papeževo bulo; bula o koncilu / zlata bula Karla IV. z zlatim pečatom
// kovinski pečat na tej listini
búla3 -e ž (ȗ) v muslimanskem okolju, nekdaj poročena ženska: bula je snela feredžo
búlast -a -o prid. (ú) 
  1. 1. podoben buli: bulaste tvorbe
  2. 2. poln bul: ves obraz ima razbit in bulast
búlav -a -o prid. (ú) poln bul: bulava koža
búlavost -i ž (ú) lastnost, značilnost bulavega: bulavost kože
búldog -a m (ȗ) manjši, čokat hišni pes z nizkimi, široko razmaknjenimi nogami in širokim gobcem: čistokrven buldog; renči kot buldog / angleški buldog z belo dlako
// nizko buldogu podoben človek: tisti buldog pri sosednji mizi jo je neprestano opazoval / ekspr. to ti je buldog! neroden, neprijeten človek
búldoški -a -o prid. (ȗ) ekspr. tak kot pri buldogu: buldoški obraz / buldoški pogled
búlec -lca m (ȗ) nar. vol, ki (rad) buli, muka: gnati bulce na pašo
// ekspr. omejen, neumen človek: ti si pravi bulec
búlica -e ž (ú) manjšalnica od bula1: na koži se pokažejo rdeče bulice
búliti -im nedov., tudi bulíla (ú) nar. mukati: živina buli
búljiti -im nedov., tudi buljíla (ú ȗ) nepremično gledati: buljiti predse; buljiti v tla; buljiti s pijanimi očmi; topo buljiti / ekspr. kaj buljiš vame / preh. buljiti oči
● ekspr. zmeraj bulji v knjige veliko bere, študira
búlly -ja [buli] m (ȗ) šport. udarec pri hokeju, s katerim se igra začne ali prekinjena igra nadaljuje
bùm in búm medm. (ȕ; ȗ) posnema močen pok, zamolkel glas pri udarcu: bum! je zagrmel strel; boben, srce udarja bum bum bum; telebnil je, bum, na tla
búmerang -a m (ȗ) metalno orožje avstralskih domačinov, ki prileti nazaj, če zgreši cilj: zadeti žival z bumerangom; polemika je kakor bumerang
bùmf in búmf medm. (ȕ; ȗ) posnema močen pok, glas pri padcu, udarcu: bumf! je počilo; mladinska brigada pozdravi: horuk, horuk, bumf / sname torbo in — bumf v kot
búmfati -am nedov. (ȗ) otr. plosko padati: mamica, glej, ta punčka kar naprej bumfa
búmfniti -em dov. (ú ȗ) ekspr. plosko pasti: bumfnil je v blato
búna -e ž (ū) kem. sintetični kavčuk: pnevmatike iz bune; neskl. pril.: buna kavčuk
búnčica -e ž (ȗ) kroglasta izboklinica: usnjen pas s srebrnimi in zlatimi bunčicami; izrezljan stol z zavoji in bunčicami / bunčica bucike glavica
// ekspr. bunčice na vejah postajajo vedno večje popki, brsti
búnčičast -a -o prid. (ȗ) ki ima bunčice: bunčičast kovinski pas
búnda -e ž (ȗ) jopič, podložen s krznom: obleči bundo; smučarska, šoferska, železničarska bunda
// nekdaj težka suknja, navadno iz kožuhovine: dolga, kosmata bunda
búndra -e ž (ȗ) nar., slabš. debela ženska: Ni bila lepa, prava bundra, a on je bil ves zateleban vanjo (F. Bevk)
búngalov -a m (ȗ) nizka hiša v tropskih krajih, navadno z verando: stanujejo v bungalovu; bungalov s široko verando
// poletna hišica za turiste: ob morju gradijo hotele, bungalove in motele; neskl. pril.: bungalov naselje
búnika -e ž (ū) bot. strupena gozdna rastlina z zvončastimi cveti, Scopolia: kranjska bunika
búniti se -im se nedov. (ú ȗ) neustalj. upirati se, puntati se: delavci se bunijo / pog., ekspr. kaj se pa buniš!
bùnk in búnk medm. (ȕ; ȗ) posnema glas pri udarcu, padcu
búnka -e ž (ȗ) 
  1. 1. oteklina, navadno od udarca: iz pretepa je odnesel bunko na čelu
    // nav. mn., ekspr., raba peša močen udarec, navadno s pestjo: dobiti bunke; naložiti bunke
  2. 2. pog. glavič, betiček: palica s srebrno bunko / na vrtu imajo pisane steklene bunke krogle
  3. 3. slabš. debela, nerodna ženska: tisto bunko je prosil za ples; debela bunka / bila je prava kmečka bunka
búnkanje -a s (ȗ) glagolnik od bunkati: bunkanje na vrata; bunkanje s pestjo
búnkast -a -o prid. (ȗ) 
  1. 1. poln bunk, oteklin: ves bunkast in lisast je po obrazu
  2. 2. ekspr. debel, okrogel: dekle je majhno in bunkasto / velik bunkast nos
búnkate medm. (ȗ) posnema glasove pri kovanju: bunkate bunkate
búnkati -am nedov. (ȗ) 
  1. 1. udarjati s pestjo: bunkati po vratih
    // ekspr. tepsti, tolči: ko sem bil otrok, so me dostikrat bunkali
  2. 2. udarjati s težkim kladivom, da se sliši glas bunk: kovač bunka po nakovalu
búnker -ja m (ū) 
  1. 1. manjša vojaška obrambna utrdba: zavzeti bunker; jurišati na bunker; betonski bunker; strelna lina v bunkerju / mitralješki bunker
    // skrivališče ali zaklonišče v zemlji: izkopati si bunker; skrivati se po bunkerjih; spraviti mast v bunker; vhod v bunker
  2. 2. žarg. tesen, temen prostor za kaznovane jetnike, zapornike; temnica: vrgli so ga v bunker
  3. 3. shramba za premog, rudo, cement: v cementarni gradijo nov bunker
    ♦     žarg., film. film gre v bunker je vzet z repertoarja, shranjen
búnkerski -a -o prid. (ū) nanašajoč se na bunker: bunkerska oprema / bunkersko življenje
búnkica -e ž (ȗ) kroglasta izboklinica: sandale z bunkicami
búnkniti -em dov. (ú ȗ) udariti s pestjo: pošteno ga je bunknil v rebra
búrek -a m (ȗ) gastr. orientalsko pecivo iz listnatega testa z nadevom: burek s sirom; burek z mesom
búren1 -rna -o prid., búrnejši (ú ū) zelo glasen: buren smeh; burni klici; sprejeli so ga z burnim ploskanjem
// poln nemira: burni časi, dogodki; imela je burno preteklost; burno življenje / bil je burne krvi
// ki naglo in živahno poteka: buren polet industrije / burna debata, polemika
búren2 -rna -o prid. (ȗ) star. poln burje, vetroven: burno in mrzlo vreme
búrež -a m (ȗ) nar., ekspr. vihrav, prepirljiv človek: to so ti bureži
burgúndec -dca m (ȗ) kakovostno vino, po izvoru iz Burgundije: privoščiti si burgundca; buteljka burgundca / beli burgundec
burgúndski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Burgundijo: burgundsko vino
♦ agr. burgundska brozga škropivo iz modre galice in sode
búriti -im nedov. (ū ȗ) knjiž.  
  1. 1. delati razgibano, valovito: veter buri morsko gladino; morje se je začelo buriti
    // vznemirjati, razvnemati: odločitev komisije ga je burila / ti dogodki so burili ljudem kri; buriti domišljijo, duha
  2. 2. nepreh., redko razburjeno se premikati, divjati: buril je po sobi z nožem; pren. po žilah mu buri uporna kri; strast buri po človeku; življenje je še burilo v njem
búrja -e ž (ú) 
  1. 1. močen severovzhodni veter: burja brije, piha, vleče, se zaganja; burja piska, žvižga; burja prepiha do kosti, razpiha oblake; mrzla, ostra burja; planil je v sobo kot burja / okno je obrnjeno proti burji / kraška burja; pren. burja življenja
  2. 2. ekspr. razburjenje, vznemirjenje: kaj mu je, da je s tako burjo odšel; izjava je povzročila dosti burje
  3. 3. ekspr. vihrav človek: ne bodi burja; burja burjasta
  4. 4. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
búrjast -a -o prid. (ú) 
  1. 1. nagel, vihrav v ravnanju: ne bodi tako burjast! burjasta ženska; ekspr. burja burjasta
  2. 2. poln burje, vetroven: burjasta zima
búrjav -a -o prid. (ú) poln burje, vetroven: burjavo vreme
búrjevka -e ž (ú) zool. burnica: nad ladjo krožijo burjevke
búrjica -e ž (ú) ekspr. manjšalnica od burja: lahna burjica piha
búrk -a m (ȗ) nar. burka, šala, norčija: Res smo bili vsi nekoliko uporni in iznajdljivi, kadar je bilo treba napraviti kak burk (F. Finžgar)
búrka -e ž (ȗ) 
  1. 1. nav. mn. norčavo vedenje ali govorjenje: izmišljati si burke; predpustne, razposajene burke / pustimo burke! začnimo (govoriti, ravnati) resno; uganjati, zbijati, zganjati burke
    ●     burke briti iz vsega, z revežem norčevati se, šaliti se
  2. 2. lit. dramsko delo s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko: gledati, igrati burko; burka v enem dejanju
búrkanje -a s (ȗ) glagolnik od burkati: burkanje valov
búrkast -a -o prid. (ȗ) ki (rad) uganja burke: burkast godec
// poln burk, šal: burkasti prizori; njegovo življenje je bilo burkasto
búrkati -am nedov. (ȗ) knjiž.  
  1. 1. delati razgibano, valovito: burja burka morje
    // vznemirjati, razvnemati: viharna čustva ga burkajo / ne burkaj ji srca
  2. 2. nepreh., redko nemirno se zaganjati, pljuskati: vino burka iz steklenice; pren. strast burka v njem; žalost je burkala v srcu
búrkav -a -o prid. (ȗ) burkast: burkav človek
búrkavost -i ž (ȗ) lastnost burkastega človeka: niso mu zamerili njegove burkavosti / v tej komediji se komika sprevrača v ceneno burkavost
búrkež -a m (ȗ) kdor (rad) uganja burke: bil je nabrit burkež; ekspr. ti si mi burkež
// kdor poklicno zabava gledalce z burkami: nastopati kot burkež
búrkla -e ž (ȗ) ekspr. neroden človek, zlasti ženska: burkla burklasta
búrklast -a -o prid. (ȗ) ekspr. neroden, nepripraven: bil je dolg in burklast človek
búrkle -kel ž mn. (ȗ) orodje za premikanje loncev v kmečki peči: z burklami popravljati ogenj v peči; ropotala je po peči z burklami in lonci
♦ metal. priprava za prenos in nagibanje livarskih loncev
búrklež -a m (ȗ) ekspr. neroden, nepripraven človek: ti si pravi burklež; burklež burklasti / kot psovka burklež jezični
burklíšče in búrklišče -a s (í; ȗ) držaj pri burklah: nasloniti se na burklišče
búrkniti -em dov. (ú ȗ) knjiž., redko nemirno se zagnati, pljuskniti: voda burkne v posodi; pren. kri je burknila v njem
búrnat -a -o prid. (ȗ) poln burje, vetroven: vreme je bilo mrzlo in burnato
búrnica -e ž (ȗ) zool. morska ptica z dolgim škarjastim repom in velikimi krili, Fregata aquila: jate burnic in albatrosov
búrnik -a m (ȗ) nar. zapah, tramič čez notranjo stran vrat: zapahniti vrata s hrastovim burnikom
// vdolbina, v katero se ta zapah porine
búrnost -i ž (ú) lastnost, značilnost burnega1: burnost takratnih časov / burnost debate
// naglost, vihravost: v svoji burnosti ga je prezrl
búrnus -a m (ȗ) 
  1. 1. v arabskem okolju volneno ogrinjalo z oglavnico: beduini v volnenih burnusih
    ♦     obl. po burnusu posneto oblačilo
  2. 2. nekdaj težek vozniški, pastirski plašč: zaviti se v burnus
búrov -a -o prid. (ȗ) med., v zvezi burova tableta, voda tableta, voda, ki se uporablja zlasti za odpravljanje otekline: kupiti burove tablete / burovi obkladki
búrovž -a m (ú) 
  1. 1. star. zvonec, ki ga nosi žival vodnica: krava pozvanja z burovžem
  2. 2. nar. dolenjsko, ekspr. neroden, vihrav človek: takih burovžev še nisem videl
  3. 3. zastar. ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; veliki voz
búrš -a m (ȗ) 
  1. 1. nekdaj član nemškega visokošolskega društva: demonstracije dunajskih buršev; dvoboj z burši
  2. 2. v stari Avstriji vojak, dodeljen oficirju za pomoč na domu: poročnikov burš
búrševski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na burše: burševsko gibanje / burševske pesmi / burševska čepica
búrševstvo -a s (ȗ) burševsko gibanje: takrat je zaživelo nemško burševstvo
búrza -e ž (ȗ) rel.  
  1. 1. vrečka za prenašanje hostij in svetega olja bolnikom: župnik je držal v roki z zlatom vezeno burzo
  2. 2. platnice, zaprte na treh straneh, v isti barvi kot mašni plašč, za hranjenje mašnega prtička
buržúj -a m (ȗ) pripadnik buržoazije: nasprotja med delavci in buržuji; živijo kot buržuji
// nav. slabš. premožen, brezskrbno živeč človek: mercedes imajo, buržuji / kot psovka prekleti buržuj
buržújka -e ž (ȗ) ženska oblika od buržuj
buržújski -a -o prid. (ȗ) 
  1. 1. nanašajoč se na buržuje: buržujski sinovi; buržujske navade / svojat buržujska!
  2. 2. buržoazen: buržujski nacionalizem; buržujske države
buržújstvo -a s (ȗ) redko  
  1. 1. buržoazija: ameriško buržujstvo
  2. 2. nav. slabš. miselnost, lastnosti buržujev: moti ga njeno buržujstvo
bús -a m (ȗ) v angleškem in ameriškem okolju avtobus: peljati se z busom
búsola tudi busóla -e ž (ȗ; ọ̑) priprava z magnetno iglo za določanje strani neba; kompas: določiti smer poti z busolo
♦ elektr. instrument za nakazovanje smeri magnetnega polja
búsolen tudi busólen -lna -o (ȗ; ọ̑) pridevnik od busola: busolna igla
búša -e ž (ú) majhno, trebušasto govedo s kratkimi rogovi: v Bosni redijo buše; hrvaške buše
// slabš. slabo raščena krava: v hlevu ima le tri buše; mršava buša
búšast -a -o prid. (ú) podoben buši: bušasta krava
búšel -šla m (ú) angleška, ameriška votla mera za žito, približno 35 l: izvoziti milijon bušlov pšenice
búšiti -im dov. (ú ȗ) 
  1. 1. s silo in z zamolklim šumom udariti na dan: voda buši iz votline; pren. smeh buši iz njega; jeza buši na dan
  2. 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: bušiti iz hiše; bušil je izza vogala; bušiti v sobo / bušiti pokonci; pren. kri buši v glavo
    // s silo se zadeti ob kaj: val buši ob skalo; veter je bušil v nas / smrad buši v obraz
  3. 3. preh., ekspr. s silo vreči: bušil je vanj prgišče peska / bušiti vase kozarec vina; pren. bušil je vanjo psovko; razjezil se je in bušil vanje: Tepci
    ●     ekspr. bušiti na obraz s silo pasti; ekspr. bušiti v smeh nenadoma glasno zasmejati se
búška -e ž (ȗ) oteklina, navadno od udarca: na čelu se mu je naredila buška; padla je in dobila buško na glavi; ves je v buškah; črna, krvava buška / začne se s šalami, neha se z buškami s pretepom
búškast -a -o prid. (ȗ) poln bušk: ves buškast je po obrazu
búškati -am nedov. (ȗ) ekspr., redko udarjati s pestjo: buškal ga je po hrbtu
búškniti -em dov. (ú ȗ) raba peša  
  1. 1. ekspr. s silo se zadeti ob kaj: val buškne ob skalo
  2. 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: buškniti skozi vrata; pren. kri mu buškne v glavo
  3. 3. preh., ekspr. s silo vreči: zgrabil je škaf in bušknil vodo po tleh
  4. 4. preh., redko suniti, dregniti: bušknil ga je v hrbet
    ●     ekspr. buškniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se
búšniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. s silo in z zamolklim šumom udariti na dan: plamen je bušnil iz strehe
  2. 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: bušniti v sobo; pren. kri mu je bušnila v glavo
    // s silo se zadeti ob kaj: veter mu je bušnil v obraz
    ●     ekspr. bušniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se
bútanje -a s (ū) glagolnik od butati: butanje in sopihanje parnih kladiv; butanje valov; butanje na vrata / butanje topov
bútara -e ž (ú) 
  1. 1. več kratko nasekanih in povezanih vej za kurjavo: delati butare; kuriti z butarami; skladovnica butar
    // več skupaj povezanih istovrstnih predmetov: zvezati v butaro; butara prekel, dračja / zastar. butara usnja sveženj; pren. težka butara let
  2. 2. v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo: nesti butaro v cerkev
  3. 3. slabš. nerodna, okorna ženska: ni je maral, ker je bila taka butara; kmečka butara
bútarica -e ž (ú) manjšalnica od butara: povezati suhljad v butarico / butarica zobotrebcev / spletati butarico za cvetno nedeljo
bútarnik -a m (ú) nar. vrvica ali uvita šiba za povezovanje butar: povezati butaro z butarnikom
bútast -a -o prid. (ú) slabš. omejen, neumen, nespameten: fant je čisto butast; ne bodi butast; delati se butastega; butec butasti / ima tako butast obraz
bútati -am nedov. (ū ȗ) 
  1. 1. s silo se zadevati ob kaj: valovi butajo ob skale; vpila je in butala z glavo ob zid; veter buta v okna
    // ekspr. močno udarjati: butati po vratih
  2. 2. ekspr. dajati močne, zamolkle glasove: topovi butajo; brezoseb.: slišali smo, kako je na fronti butalo; v fužini noč in dan sopiha in buta
  3. 3. preh., pog. suvati, dregati: kaj me pa butaš
    ●     ekspr. srce buta močno bije; brezoseb., ekspr. v glavi mi buta čutim topo, ritmično se ponavljajočo bolečino; pog. ne butaj z vrati ne loputaj
bútec -tca m (ȗ) slabš. omejen, neumen človek: butec si bil in butec boš ostal / kot psovka: butec, ali me ne razumeš; ti butec ti
bútelj -na tudi -tlja [təl] m (ú) slabš. omejen, neumen človek: z njim se ni mogoče pogovarjati, ker je butelj / kot psovka prekleti buteljni
bútiti -im dov. (ú ȗ) raba peša butniti: ladja buti ob skalovje / butiti v sobo / butil ga je ob tla
bútniti -em dov. (ú ȗ) 
  1. 1. s silo se zadeti ob kaj: čoln butne ob breg; val butne v skalo; zravnal se je in butnil z glavo v strop
  2. 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: butniti v sobo; pren. kri butne v glavo
  3. 3. s silo udariti na dan: para butne iz kotla; pren. jeza butne iz njega
  4. 4. preh., ekspr. s silo vreči: val butne ladjo ob greben; pog. ko pride iz šole, butne aktovko v kot
  5. 5. preh., pog. suniti, dregniti: butnila ga je s komolcem
    ●     pog., ekspr. nič ne pomisli, kar butne hitro reče; ekspr. planil je v hišo in butnil: Požigajo naglo rekel; ekspr. butniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se; ekspr. spotaknil se je in butnil po tleh padel; ekspr. ker mu niso brž odprli, je butnil po vratih močno udaril
buzakljún -a m (ȗ) star. neumen, neroden človek: kakšen buzakljun pa si, da še premišljuješ / kot psovka molči, buzakljun
buzakljúnski -a -o prid. (ȗ) star. ki vzbuja jezo, nevoljo, odpor: spat se spravi, sova buzakljunska / buzakljunska trditev
búzdovan -a m (ȗ) zlasti v turškem okolju, nekdaj kiju podobno leseno ali kovinsko orožje: vihteti buzdovan
cafúta -e ž (ú) slabš., redko vlačuga, prostitutka: nič ne verjamem tej cafuti; imajo jo za cafuto / kot psovka boš tiho, cafuta
cagováti -újem nedov. (á ȗ) star. obupavati: zakaj naenkrat toliko cagujete
cámera obscúra cámere obscúre [kamera obskura] ž (ȃ-ȗ) fiz. zaprt prostor, v katerega prihajajo žarki skozi majhno odprtino in napravijo sliko na nasprotni steni: napraviti poskus s camero obscuro
carjeváti -újem nedov. (á ȗ) redko biti car, vladati kot car
carováti -újem nedov. (á ȗ) redko biti car, vladati kot car: takrat je v Rusiji caroval Aleksander I.
// iron. gospodovati, vladati: v hiši je carovala žena / v politiki je carovala demagogija
celokúpen -pna -o prid. (ū) publ. celoten, ves: celokupni dohodki; boril se je celokupen narod; celokupno gibanje je imelo agrarni značaj
celokúpnost -i ž (ū) publ. celota, celotnost, skupnost: širiti zavest narodne celokupnosti; odgovornost pred celokupnostjo; celokupnost odnosov; prikazati celokupnost problematike
cemún -a m (ȗ) nar. notranjsko jama, ki bruha ali požira vodo
centrifúga -e ž (ȗ) 
  1. 1. teh. priprava za ločevanje snovi različne gostote: mleko posneti s centrifugo; sadna centrifuga; centrifuga za izločanje medu iz satja
  2. 2. priprava za ožemanje in sušenje: dati perilo v centrifugo
centúrija -e ž (ú) pri starih Rimljanih vojaška enota, približno sto mož, stotnija: poveljevati centuriji
centúrion -a m (ū) pri starih Rimljanih poveljnik centurije, stotnik
cenzúra -e ž (ȗ) uradno pregledovanje javnosti namenjenih del: opravljati cenzuro; dati, poslati članek, rokopis v cenzuro; pog. ne vem, če bo šel spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; filmska cenzura; preventivna cenzura časopisov; uvedba cenzure nad radiom in televizijo / pisemska cenzura
// urad za tako pregledovanje: biti v službi pri cenzuri / cenzura je članek zavrnila
♦ rel. cerkvena poboljševalna kazen
cenzúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na cenzuro: cenzurni predpisi; cenzurni urad / cenzurni rokopis
cenzúrka -e ž (ȗ) žarg., film. filmska predstava za izbran krog ljudi, da se oceni primernost filma
cepetúljka -e ž (ū) bot. nizka alpska kukavica z drobnim rumenkasto belim grozdastim socvetjem, Chamaeorchis alpina
cestováti -újem nedov. (á ȗ) star. potovati: cestuje po daljnih deželah
cezúra -e ž (ȗ) 
  1. 1. lit. odmor v verzu sredi stopice, zareza: cezura v heksametru; moška ali krepka cezura za poudarjenim zlogom; ženska ali šibka cezura za nepoudarjenim zlogom; pren. ta pojav predstavlja v razvoju globoko cezuro
  2. 2. muz. kratka pavza ali vdih med izvajanjem skladbe
cicifúj medm. (ȗ) posnema petje sinice: cicifuj, cicifuj, poje z drevesa; sam.: danes se nisem umil še, fej, fuj, danes sem res Cicifuj! (O. Župančič) umazanček, pacek
cirokúmulus -a m, mn. cirokúmuli tudi cirokúmulusi (ȗ) meteor. oblak v obliki majhnih belkastih kopic v velikih višinah, ovčice
cmúdje -a s (ȗ) nar. ločje, loček: Na hribih raste praprot, na močvirju pa šerje in cmudje (M. Kranjec)
computer -ja [kompjúter] m (ȗ) elektr. (elektronski) računalnik: zmogljivost computerja
cool -a [kúl] m (ȗ) muz. stil v jazzu po drugi svetovni vojni, za katerega je značilna umirjenost melodije in harmonska bogatost: intonacijska hladnost coola; neskl. pril.: cool jazz
crkováti -újem nedov. (á ȗ) pog. poginjati: prašiči crkujejo kakor muhe
cúc -a m (ȗ) nar. dulec: Razjarjeni sin je zgrabil za vrč .. si potisnil cuc v razgreta usta in vlekel, dokler ni moral spet po sapo (Prežihov)
cúcati -am nedov. (ȗ) otr. sesati: otrok se cmeri, ker bi rad cucal / cucal je bonbončke
cúcek -cka m (ȗ) 
  1. 1. slabš. majhen, zanikrn pes: cucek bevska; garjav, pocesten cucek; moker kakor cucek zelo; stoji pred njim kakor polit cucek boječe, preplašeno; trese se kot cucek zelo
    // kot kletvica da bi te cucek!
    // pes sploh: nekega cucka je lovil
  2. 2. nizko pohleven, bojazljiv človek: dela z vami, kar hoče, ker ste taki cucki / kot psovka z besedo na dan, ti cucek
cúcelj -clja m (ú) gumijast tulec za pitje iz stekleničke ali za sesanje: navaditi se na cucelj; otrok pije iz stekleničke s cucljem / pog. vleči cucelj sesati cucelj ali piti po njem; ovčko so vzredili po cuclju vzredili so jo tako, da so ji dajali piti iz stekleničke s cucljem
cúceljček -čka [cəl] m (ȗ) manjšalnica od cucelj
cúckovec -vca m (ȗ) nar., slabš. zelo kislo, slabo vino: To sami veste, da je prva kranjska novina z večine cuckovec, ki človeka strese (J. Trdina)
cúfati -am nedov. (ȗ) pog. trgati v kosme, nitke; cefrati, rahljati: cufati perje, žimo / v zadregi je cufala rob predpasnika
cùk medm. (ȕ) izraža kratek, sunkovit potegljaj: cuk, in zob je bil zunaj
cúkanje -a s (ú) glagolnik od cukati: začutiti cukanje vrvi / cukanje v nogi
cúkati -am nedov. (ú ȗ) pog.  
  1. 1. sunkoma potegovati: cuka ga za lase, rokav; cukati za vajeti / ona me pri česanju tako cuka / cukati nitke iz blaga puliti, vleči
  2. 2. brezoseb. imeti sunkovite bolečine; kljuvati, trgati: cuka me v rami
  3. 3. ekspr. piti (alkoholne pijače): kupil je sod vina in zdaj ga cuka / rad ga cuka
    ●     pog. motor cuka ne teče gladko, se zaustavlja; žarg. riba cuka prijema; pog. otroci se cukajo za bonbone pulijo, prerivajo; pog. rad se cuka z otroki za šalo ruje
cúker -kra m (ú) ed., pog. sladkor: s cukrom potresena potica; te hruške so sladke kakor cuker; taka je kakor iz cukra nežne, bele kože
● ekspr. sam med in cuker ga je je pretirano vljuden, ljubezniv; ekspr. kaj bo ta dež, saj nisem iz cukra občutljiv, pomehkužen
// tudi mn. bonbon: punčka, hočeš cukra? dal mu je pest cukrov
cúkniti -em dov. (ú ȗ) pog.  
  1. 1. sunkoma potegniti: konj je cuknil, toda voz se ni premaknil; cukniti koga za rokav
  2. 2. ekspr. popiti (malo alkoholne pijače): cukni malo žganja, ker si vroč
cúkrast -a -o prid. (ú) pog. ki je iz sladkorja: kupil ji je cukrasto srce
cúkrček -čka m (ȗ) nav. ekspr. manjšalnica od cuker:
  1. a) le priden bodi, dobiš cukrčka; mentolni cukrčki; kot cukrček je ljubka, mikavna
    // ljubk. ti moj cukrček
  2. b) s cukrčkom potresena potička
cúkrov -a -o prid. (ú) pog. sladkoren: piti cukrovo raztopino
cúkrovka -e ž (ú) pog. sladkorna bolezen: napadla ga je cukrovka
cúla -e ž (ú) kos blaga ali ruta z zavozlanimi ogli, ki se rabi za prenašanje: v culi je nosil kos kruha in sir / povezati obleko v culo; popotna cula; cula perila
● ekspr. če nočeš ubogati, kar poveži culo pojdi, odidi
cúlica -e ž (ú) manjšalnica od cula: v culici nositi; povezal je culico in šel v svet
cúmati -am in -ljem nedov. (ȗ) nar. dremati, kinkati: Mlin je klopotal, on pa je sedel na deskah in cumal (I. Potrč)
cúnder -dra m (ú) nekdaj lahko vnetljiva snov za netenje ognja s kresanjem, netilo
cúndra -e ž (ȗ) slabš., redko vlačuga, prostitutka: hodi k neki cundri / kot psovka ti cundra nemarna
cúnja -e ž (ú) 
  1. 1. kos izrabljenega blaga: stare cunje in papir pobira; mokra, umazana cunja; tak sem kot cunja utrujen, brez volje
    // punčka iz cunj iz ostankov blaga
    // ekspr. sneg naletava v cunjah v velikih kosmih
    // kos blaga za brisanje ali čiščenje; krpa: strepati cunjo; kuhinjska cunja; cunja za prah
  2. 2. nav. mn., slabš. raztrgana, ponošena obleka: v takih cunjah hodi okrog
    // ekspr. obleka sploh: zadnjo cunjo je prodal; ves denar porabi za cunje
  3. 3. ekspr. neodločen, omahljiv človek: cunja si, ne pa gospodar! tako cunjo ima za moža
    ●     ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj
cúnjar -ja m (ȗ) kdor zbira in (pre)prodaja cunje in druge odpadne predmete: cunjar je prišel k hiši / ekspr. suknja že čaka na cunjarja je že ponošena, obrabljena
cúnjarica -e ž (ȗ) ženska, ki zbira in (pre)prodaja cunje in druge odpadne predmete: otroci so bili cunjarice zmeraj veseli
cúnjarstvo -a s (ȗ) zbiranje in (pre)prodaja cunj in drugih odpadnih predmetov: cunjarstvo pri nas izginja
cúnjast -a -o prid. (ú) 
  1. 1. ki se hitro razvleče in mečka: cunjasto blago; ta obleka ni za svečanost, je preveč cunjasta
  2. 2. podoben cunji: cunjasti oblaki; snežinke so bile velike in cunjaste
  3. 3. ki je iz cunj: v proso je postavil cunjaste možice
cúnjati se -am se nedov. (ū ȗ) trgati se (na kose): obleka se mu že cunja / ekspr. nad jezerom so se cunjale megle
cúnjav -a -o prid. (ú) cunjast: cunjav papir; cunjava suknja / ves blaten in cunjav človek
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 7289 zadetkov.