A 1. V slovenskem fonemu a (a) se ohranja pslovan. *a (iz ide. *ā ali *ō ali *aH, *oH pred soglasnikom ali v izglasju ali iz star. pslovan. dolgega ē za pslovan. *č, *š ali *ž), npr. máti, čȁs. (b) Lahko je nastal iz dolgega polglasnika ə̄, ki se je v sloven. končnih zlogih razvil pod cirkumflektirano, v nekončnih pa pod novoakutiranim naglasom iz pslovan. *ь (iz ide. *i) ali *ъ (iz ide. *u) v krepki poziciji, npr. vȃs, dánka, pásji. (c) V sklopih ra, la se je lahko razvil iz pslovan. *o v predsamoglasniških sklopih or, ol, npr. kráva, mlȃd. 2. V starejših ljudskih izposojenkah je nadomestil tujejezični (stvnem., srvnem. ali romanski) dolgi ā, npr. pȃpež, ki je narečno nastal tudi iz srvnem. ei, npr. ábota; v mlajših tudi kratki a, npr. papȋr, paradíž. Nadomestil je tudi srvnem. ä, æ, ou in še nekatere druge tuje glasove. 3. V imitativnih besedah velja a za najlažje izgovorljivi samoglasnik. Pojavlja se zlasti v besedah, ki se jih otroci najprej naučijo, npr. máma, áta.
ȁko vez.
ampȇr -a m
bȃkla -e ž
bȃrva -e ž
bešamẹ̑l -a m
bežáti -ím nedov.
bi pogojnik glagola bíti
bi- prvi člen tujih zloženk
bȋs medm.,
bitúmen -a in -mna m
bọ́ber1 -bra m
bohótiti se -im se nedov.,
boreliọ̑za -e ž
bọ̑žati -am nedov.,
brez predl. z rod.
C 1. V slovenskem fonemu c se ohranja pslovan. *c, ki je nastal iz star. *k (glej k) (a) po drugi palatalizaciji, tj. neposredno pred pslovan. samoglasniki *ě (če iz *ai̯ ali oi̯), npr. cẹ́sta ali (b) po tretji palatalizaciji, tj. neposredno za pslovan. nenaglašenimi samoglasniki *i, *ь ali *ę, domnevno, če naslednji zlog ne vsebuje *o, *ǫ, *u ali *ъ, npr. óvca. (c) V skupini cv je lahko nastal iz pslovan. *kv neposredno pred pslovan. *ě, *i ali *ь, npr. cvẹ̑t. 2. V ljudskih izposojenkah ustreza srvnem., nem. in it. z, madž. c, npr. cȋlj, cukẹ̑ta, cȗla. 3. V imitativnih besedah se pojavlja zlasti pri posnemanju visokih naravnih glasov, npr. cvrčáti.
cẹ́na -e ž
ceremọ́nija -e ž
cẹ̑v cevȋ ž
čákati čȃkam nedov.
čȃr -a m
čȁs čása m
čȃst častȋ ž
če vez.
čeljȗst -i ž
čẹ̑r čerȋ ž
čẹ́ta -e ž
četŕti -a štev.
čigáv -a zaim.
čȋn1 -a m
čȋn2 -a m
čȋr -a m
člẹ̑n -a m,
čȓv -a m
di- prvi člen tujih zloženk
direndāj -a m
dọ̄berman -a m
dvȃ dvẹ̑ štev.
dvọ̑j -a štev.
E 1. V slovenskih fonemih, ki jih zapisujemo s črko e, (a) se ohranja pslovan. *e (iz ide. *e), npr. česáti. Pslovan. *e je lahko nastal tudi iz ide. *o ali *a neposredno za *i̯. (b) Lahko se je razvil iz pslovan. *ě (iz ide. *ē, *eH, *oi̯, *ai̯ pred soglasnikom), npr. bẹ̑l ali (c) pslovan. *ę (ide. *n̥, *en, *m̥, *em in verjetno tudi *in, *im pred soglasnikom), npr. pẹ̑t. (č) Če sloven. zapis e predstavlja polglasnik, se je ta lahko razvil iz starejšega kratkega, tj. novoakutiranega v zadnjem zlogu ali nenaglašenega polglasnika *ə, v katerega sta sovpadla pslovan. *ь (iz ide. *i) ali *ъ (iz ide. *u) v krepki poziciji, npr. pȅs. Pslovan. *ь (iz ide. *i) in *ъ (iz ide. *u) v šibki poziciji v vseh sodobnih slovan. jezikih odpadeta, npr. rod. psȁ. 2. (a) V izposojenkah ustreza tujejezičnim e-jevskim glasovom, npr. krẹ́ša, žẹ̑mlja, brẹ̑nta, poleg tega pa še srvnem. ö (knẹ́delj), ie (krẹ̑gati) in redko æ, npr. drẹ́ta. (b) V najstarejših ljudskih izposojenkah sta se tujejezična kratka i in u nadomestila s slovan. *ь oz. *ъ, ki se obnašata enako kot ь in ъ iz ide. *i oz. *u, npr. skedȅnj. 3. V imitativnih besedah e nima izrazite vrednosti, se pa pojavlja, npr. bebljáti.
enák -a prid.
ẹ̑p -a m
favorȋt -a m
flọ̑bert -a m
forsítija -e ž
frẹ́zija -e ž
fúksija -e ž
G 1. V slovenskem fonemu g se ohranja pslovan. *g (iz ide. *g, *gh, *gu̯, *gu̯h pod pogoji, ki ne zadoščajo kateri od palatalizacij), npr. grȃd. Glej tudi z, ž. 2. V izposojenkah sloven. g lahko ustreza tujejezičnemu g, npr. grȕnt, goljūf. V skupini gl je lahko nadomestil srvnem. d v skupini dl, npr. kȃngla. 3. V imitativnih besedah posnema nertikulirane grlne glasove, npr. grgráti, gāgati.
gábiti se gȃbim se nedov.
gȁd gáda m
gasīti -ím nedov.
gȃte gȃt ž mn.
gȃz gazȋ ž
gérbera -e ž
giljotīna -e ž
gīzda -e ž
glíva -e ž
gnáti žénem nedov.
gojīti -ím nedov.
gọ́ltati1 -am nedov.
gomazẹ́ti -ím nedov.
gonīti gọ́nim nedov.
góra -e ž
gorẹ́ti -ím nedov.
gotȍv -óva prid.
govẹ́do -a ž
gọ́vno -a s
gọ̄ž -a m
grȃham neskl. prid.
grȃvis -a m
gȓd gŕda prid.
grẹ́ti grẹ̑jem nedov.
grẹ́zniti grẹ̑znem nedov.
grísti -zem nedov.
gríva -e ž
gŕlo -a s
grọ̑t -a m
grȗdi -i ž mn.
gulȃg -a m
gúmno -a s
H 1. V slovenskem fonemu h se ohranja pslovan. *x (pod pogoji, ki ne zadoščajo kateri od palatalizacij), (a) ki je nastal iz ide. *s neposredno za ide. *i, *u, *r, *k, *ku̯, *g, *gu̯ ali *gu̯h. (b) Na začetku besede večkrat izgleda, da je nastal iz ide. *sk- (ali *zg-), verjetno prek vmesne premetane stopnje *ks-. Pri izvoru pslovan. *x je še precej nejasnega. Glej tudi s, š. 2. Pri izposojenkah se s sloven. h nadomeščajo germanski h-jevski glasovi, tj. srvnem., nem. ch in h, npr. cẹ̑h, hẹ̑c. Nem. h pri izposoji včasih odpade, npr. rọ̑tovž. V romanskih izposojenkah se najde v primeru hláče, kjer je nadomestil prvotno rom. *c, tj. [k]. 3. Fonem h se večkrat pojavlja v imitativnih besedah in onomatopejah, tudi v zelo starih, kar verjetno izvira iz časa, ko praslovanščina še ni imela fonema *x, tj., ko je bil njegov predhodnik še *ṣ̌, npr. hahljáti se. Glasovi, ki so v rednem sestavu nekega jezika redki, so v onomatopejah in imitativnih besedah še posebej primerni.
hkrāti prisl.
hodīti họ́dim nedov.
hrána -e ž
hrást -a m
humọ̑r -ja m
I 1. V slovenskem fonemu i (a) se ohranja pslovan. *i (iz ide. *ī, *iH, *ei̯ pred soglasnikom ali iz izglasnega *-ē̃), npr. čȋr, hčȋ. (b) Nastal je iz pslovan. *y (iz ide. *ū ali *uH pred soglasnikom ali iz izglasnega *-ō̃), npr. sȋn. (c) V vzglasju je lahko nastal tudi iz pslovan. *jь-, npr. imẹ̑, v izglasju pa iz pslovan. *-ьjь ali *-ъjь, npr. v določni obliki prid. vẹ̑liki. 2. V izposojenkah ustreza tujejezičnemu i, npr. cȋlj, čīčerka, v star. tudi rom. ẹ̄ in ọ̄, npr. míza, kríž. 3. V imitativnih besedah in onomatopejah služi za posnemanje visokih glasov, npr. hihitáti se, in za označevanje česa majhnega, npr. mȋcken.
íkra -e ž
jágnje -ta s
jágoda -e ž
jásen1 -sna prid.
jȃstreb -a m
jọ̑natan -a m
junák -a m
K 1. V slovenskem fonemu k se ohranja pslovan. *k (< ide. *k, ku̯ pod pogoji, ki ne zadoščajo kateri od palatalizacij), npr. kȍš. Glej tudi c, č. 2. V izposojenkah praviloma ustreza tujejezičnemu k (v rom. jezikih pisano c), npr. kȃjža, kríž; lahko tudi srvnem. g v bavarski izreki, npr. krompír. Skupina kl je lahko nadomestila srvnem. tl, npr. crkljáti, skupina ks pa nem. chs, npr. bíksati.
k predl. z daj.
kāj1 čẹ̄sa zaim.
-kaj poudarjalna členica,
kāk -a zaim.
kȃl1 -a m
kām prisl.
kamẹ́lija -e ž
kášelj -šlja m
katẹ̄ri -a zaim.
kazáti kážem nedov.
kdāj prisl.
kdọ̄ kọ̄ga zaim.
ki1 zaim. in vez.
kȋj -a m
kȋmati -am nedov.
-kíniti -kȋnem samo v sestavi
kȋt2 -a m
kjẹ̄ prisl.
klóbko -a s
ko vez.
kọ̄d1 prisl.
kolẹ́no -a s
kọ̑li člen.
kọ̄lik -a zaim.
kolọ̑1 -ẹ̑sa s
kórec -rca m
kȍš kóša m
koštáti1 -ȃm nedov.
kováti kújem nedov.
kozọ̑lec2 -lca m
krȁp1 krápa m
krȃs -a m
krȃsen -sna prid.
krépek -pka prid.
kresáti krẹ́šem nedov.
kríti krȋjem nedov.
krọ̑g -a m
kurīti kúrim nedov.
láhek -hka prid.
leščúr -ja m
levīti se -ím se nedov.
lȋh1 līha prid.
lȋnč -a m
lisíca -e ž
lọ̑kev -kve ž
lọ́pa -e ž
lovīti -ím nedov.
magnọ́lija -e ž
mansȃrda -e ž
mẹ̑d1 medȗ in -a m
médved medvẹ́da m
migrácija -e ž
morīti -ím nedov.
mr̄da -e ž
mrgọ̄diti -ọ̑dim nedov.
mŕtev -tva prid.
mušíca1 -e ž
mūzga -e ž
nȃg nága prid.
nȃpak prisl.
nečīmrn -a prid.
nečkẹ̑ nȅčk ž mn.
nẹ̄ki -a zaim.
netopīr -ja m
nȅugnán -a prid.
nȉč ničẹ̑sar zaim.
níkniti1 nȋknem dov.
njéga njẹ́ poudarjeni rod., tož. zaimka ȍn, óna
nọ̑č nočȋ ž
nudīti núdim nedov.
O 1. V slovenskih fonemih, ki jih zapisujemo s črko o, (a) se ohranja pslovan. *o (< ide. *o, *a, *ə, neposredno pred predsamoglasniškim u̯ tudi iz e), npr. nóga, dọ́ber, nȍv. (b) Lahko je nastal iz pslovan. *ǫ (< ide. *on, *an, *om, *am pred soglasnikom in v redkih primerih ide. *n̥, *m̥), npr. róka. 2. (a) V ljudskih izposojenkah ustreza tujejezičnim o-jevskim glasovom, npr. grȍš, rọ̑ža, kolerȃba, jọ̑ta. (b) Ustreza tudi srvnem. in nar. nem. a, ki se v bavarskih narečjih izgovarja o-jevsko, npr. rọ̑tovž. (c) V starejših izposojenkah ustreza tudi tujejezičnemu kratkemu a, npr. oltár, saj je bil pslovan. in prvotno sloven. o domnevno a-jevski glas. (č) Sloven. o se je lahko razvil iz srvnem. dvoglasnikov uo in ou, npr. cọ̑prati. (d) Sloven. dvoglasnik ov je lahko nastal iz srvnem. dolgega ū oz. njegovega mlajšega nem. naslednika, npr. rọ̑tovž.
ogọ́r1 -ja m
ọ̑grc -a m
ókno -a s
okọ̑ očẹ̑sa s
ọ́zek -zka prid.
pa vez. in člen.
pasterizȋrati -am nedov. in dov.
pẹ̑č1 pečȋ ž
péči -em nedov.
pélod pelọ́da m
pẹ̑st pestȋ ž
pẹ̑t štev.
pláti1 pọ́ljem nedov.
plẹ́va1 -e ž
pljuváti pljúvam in pljújem nedov.
počíti1 -ȋjem dov.
-pognīti -pọ́gnem samo v sestavi
pókoj pokọ́ja m
poli- prvi člen tujih zloženk
pọ̑lt poltȋ ž
pọ̑t2 -a in potȗ m
púkati1 pȗkam nedov.
pȗnč -a m
-r obrazilo za izpeljavo oziralnih zaimkov iz vprašalnih,
raglán -a m
rȁk1 ráka m
raz1 predl. s tož. in rod.
rẹ̑ntgen -a m
robọ̑t -a m
rulȃndec -dca m
S 1. V slovenskem fonemu s (a) se ohranja pslovan. *s (< ide. *s /razen neposredno za *i, *u, *r, *k, *ku̯, *g, *gu̯, *gu̯h/ ali *k'), npr. svọ́j, desẹ̑t. (b) Lahko je nastal iz starejšega *x (glej H) po drugi palatalizaciji, tj. neposredno pred pslovan. samoglasniki *ě (če iz *ai̯ ali oi̯) ali po tretji palatalizaciji, tj. neposredno za pslovan. nenaglašenimi samoglasniki *i, *ь ali *ę, domnevno le, če naslednji zlog ne vsebuje *o, *ǫ, *u ali *ъ, npr. vȅs. (c) V skupini *st je lahko nastal tudi iz *t pred ide. *t, *d ali *dh, npr. plésti. 2. V ljudskih izposojenkah je nadomestil srvnem. ʒʒ, npr. básati, in ss, npr. pȃsati, mnogokrat romanski s, npr. soldȁt, in madž. sz, npr. sȗrka, sẹ̑gedin.
sȁj člen.
salmonẹ̑la -e ž
scáti ščíjem in ščím nedov.
se1 rod., tož. zaim.
sẹ̑č -a m in sečȋ ž
séstra -e ž
sẹ́ver -a m
sȋamski -a prid.
sifọ̑n -a m
silhuẹ̑ta -e ž
síven sīvna prid.
sléme slemẹ́na s,
slovọ̑1 -ẹ̄sa s
snẹ̑g snegȃ m
sočȋvje -a s
sọ̑k -a m
sọ̑nce -a s
sóva -e ž
sȓh -a m
sŕšen sršẹ́na m
stáviti stȃvim nedov.
stégno -a s
strúna -e ž
svẹ̑čan1 -ána m
ščȋp1 -a m
ščípati -am in -ljem nedov.
šȅ člen.
šȋbati -am nedov.
šovinīzem -zma m
šrapnẹ̑l -a m
štẹ́ti štẹ̑jem nedov.
štírje štíri štev.
ták -a zaim.
téči -em nedov.
tedȁj prisl.
tegóba -e ž
tȋh tíha prid.
točīti tọ́čim nedov.
tọ̑k1 -a m
tọ̑lik -a zaim.
trȃjati -am nedov.
trenȗtek -tka m
U 1. V slovenskem fonemu u se ohranja pslovan. *u (iz ide. *eu̯ /v tem primeru navadno pslovan. *'u/, *ou̯ ali *au̯ pred soglasnikom), npr. rúda. 2. (a) V izposojenkah ustreza tujejezičnim u-jevskim glasovom, npr. cúker, múla. (b) Nadomestil je srvnem. dvoglasnika uo ter ou, npr. lūg. (c) V starejših izposojenkah je nadomestil rom. refleks za lat. dolgi ō, npr. mȗrva. 3. V imitativnih besedah se pojavlja predvsem (a) v besedah, ki posnemajo nizke, globoke, zamolkle glasove, npr. hȗkati, mūkati, in (b) v besedah, ki posnemajo glasove, nastale pri pretakanju tekočin, npr. lȗlati, pȗpati, curljáti.
u- predpona
ubežáti – glej bežáti, u-
ubíti ubȋjem dov.
ubọ̑g -ọ̄ga prid.
ubȍj -ója m
ucvrẹ́ti ucvrȅm dov.
ȗd ūda m
udáriti -ȃrim dov.
udọ́ben -bna prid.
udȍr -óra m
ugȃjati -am nedov.
uganīti1 ugánem dov.
ugȃnjati -am nedov.
uhȃjati -am nedov.
ujẹ̄da1 -e ž
ujẹ́ti ujámem dov.
ūjma -e ž
ūkati -am nedov.
ukȍr -óra m
ukrásti – glej krásti, u-
ulọ̑mek -mka m
umaknīti -áknem dov.
umīkati -ȋkam nedov.
umíti -ȋjem dov.
umrẹ́ti umrȅm in umŕjem dov.
ȗp -a m
upokojénec -nca m
uprȃva -e ž
uprẹ́ti -ȅm dov.
urȁd -áda m
urȃn -a m
urȍk -ọ́ka m
usáhel -hla prid.
usẹ́kniti usẹ̑knem dov.
usẹ́sti se – glej sẹ́sti, u-
usọ̑da -e ž
uspẹ́ti -ȅm dov.
ustanovīti -ím dov.
ustȃva -e ž
utegnīti utẹ́gnem dov.
utẹ̑ž utežȋ ž
utȋrati1 -am nedov.
utrnīti utŕnem dov.
ȗvala -e ž
uvozīti -ọ́zim dov.
užíti -ȋjem dov.
V 1. V slovenskem fonemu v (a) se ohranja pslovan. *v (iz ide. *u̯ pred samoglasnikom), npr. vọ̑z. (b) Pslovan. *v- je lahko nastal tudi pred zadnjimi samoglasniki v vzglasju, npr. vīdra < *ūdrah2. V nekaterih primerih se je takšen v domnevno razvil šele v popraslovanskem obdobju, npr. vọ́tel. (c) Pslovan. vzglasni *v- je pred nekaterimi soglasniki v sloven. odpadel, npr. lȃst, tórek. 2. V izposojenkah ustreza tujejezičnim v-jevskim glasovom, npr. vȋža, vijọ̑lica.
v predl. s tož. in mest.
vȃt -a m
vāvčer -ja m
večẹ̑r -a m
vẹ́per -pra m
vīkati2 -am in -čem nedov.
víti2 víjem nedov.
vnȋc prisl.
vȍl vóla m
vọ̑lk -a m
vọ̑lt -a m
vrẹ́či vȓžem dov.
vštrȋc prisl. in predl. z rod.
vznȃk prisl.
Z 1. V slovenskem fonemu z (a) se ohranja pslovan. *z (iz ide. *g' ali *g'h v vseh legah, pa tudi iz ide. *s pred zvenečimi zaporniki), npr. vọ̑z, mȅzda. Pslovan. *z je pod posebnimi pogoji lahko nastal iz ide. *s tudi ob zvočnikih, npr. dŕzen (Sn, 54 ss.). Pslovan. skupina -zd- se je lahko razvila iz ide. -d(h)d(h) ali -td(h). (b) Lahko je prek dz nastal iz star. *g (glej G) po drugi palatalizaciji, tj. neposredno pred pslovan. samoglasniki *ě (če iz *ai̯ ali oi̯) ali po tretji palatalizaciji, tj. neposredno za pslovan. nenaglašenimi samoglasniki *i, *ь ali *ę, domnevno če naslednji zlog ne vsebuje *o, *ǫ, *u ali *ъ, npr. zelọ̑, stezȁ. 2. V ljudskih izposojenkah se skoraj ne pojavlja, ker se nem., srvnem. in večkrat tudi rom. s praviloma nadomešča z ž. Izjema so zelo mlade izposojenke tipa závber, zọ̑fa in one, ki so bile stalno pod vplivom clat., npr. zakramȅnt. 3. V imitativnih besedah in onomatopejah se pojavlja pri posnemanju brenčanja insektov, npr. bzīkati.
zasāčiti -ȃčim dov.
zúbelj -blja m
zvẹ́zda -e ž
žába -e ž
žȁl1 prisl. in neskl. prid.
žȃr -a in žarȗ m
žẹ̑1 člen.,
žẹ́ja -e ž
želẹ́ti -ím nedov.
žélo -a s
žélod želọ́da m
želọ̑dec -dca m
žéna -e ž
žerjȁv -áva m
žerjȃvica -e ž
žẹ́ti1 žánjem nedov.
žézlo -a s
žgáti žgȅm nedov.
žíca -e ž
žídek -dka prid.
žíla -e ž
žíma -e ž
žíti žȋjem in žívem nedov.
žíto -a s
žȋv žíva prid.
živȍt -óta m
žrebȅ -ẹ́ta s
žrẹ̑c -a m
žrẹ́ti žrȅm nedov.
žȓmlje -melj ž mn.