Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

anulírati -am dov. in nedov. (ȋ) razglasiti za neveljavno; razveljaviti, uničiti: anulirati dogovor, odlok, pogodbo
bazúka -e ž (ȗ) voj. ročno protioklopno orožje z izstrelki na raketni pogon: uničiti tank z bazuko
ciklón2 -a m (ọ̑) kem. uplinjen cianovodik za uničevanje mrčesa v zaprtih prostorih: uničiti stenice s ciklonom / v nacističnih koncentracijskih taboriščih so množično morili zapornike s ciklonom
dezinficírati -am dov. in nedov. (ȋ) uničiti kužne klice, razkužiti: dezinficirati obleko, roke, vodo; vse hleve so morali dezinficirati
dočísta prisl. (ȋ) knjiž. do čistega: zdaj je dočista umit
// popolnoma, čisto: dočista izprazniti; dočista osiveti, uničiti
entropíja -e ž (ȋ) fiz. termodinamična količina, ki nastane iz nič pri ireverzibilnih spremembah in se ne da uničiti: entropija plina; sprememba entropije
êrgo prisl. (ȇ) knjiž., redko torej: hotel si pojasnilo in jaz sem ti ga dal, ergo; to je sovražnik, ergo ga je treba uničiti
féntati -am dov. (ẹ́) nižje pog., ekspr.  
  1. 1. uničiti, pokončati: kar prime v roko, vse fenta / nikar toliko ne delaj, saj se boš fental
  2. 2. ubiti, umoriti: fental ga bom, če mi pride v roke; obupala je in se fentala
fermènt2 -ênta m (ȅ é) pog., ekspr., v zvezi do fermenta popolnoma, čisto: uničiti kaj do fermenta; posestvo je bilo do fermenta zavoženo
fundamènt -ênta m (ȅ é) nosilni del kakega gradbenega objekta, navadno v zemlji; temelj: napraviti močen fundament / kopati fundament za novo zgradbo; pren. elektrifikacija je fundament industrijskega razvoja dežele
● pog., ekspr. uničiti kaj do fundamenta popolnoma, čisto
gonokók -a m (ọ̑) med. mikrob, ki povzroča gonorejo: uničiti gonokoke
íti grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) 
  1. 1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer: ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto; žival je šla vsa razdražena proti lovcu; stražar je šel pred njim; šel je mimo, ne da bi nas pogledal; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje; gosi so šle druga za drugo; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.: ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal ko smo se peljali; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista sta se peljala
    // premikati se zlasti v določeno smer sploh: ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna; letalo je šlo hitro in visoko je letelo; pog. avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel vozil s hitrostjo; žarg. koliko gre ta avto kakšno največjo hitrost ima
    // oblaki gredo čez nebo; pog. opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno se usedajo; sonce že gre za goro zahaja
    // tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu
  2. 2. opraviti kako pot: vsak dan gre na pokopališče; zjutraj je šel v mesto; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo potuje; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav si že bil na Triglavu
    // pog. ta vlak gre na Jesenice bo peljal
    // opraviti kako pot z določenim namenom: iti k sorodnikom na obisk; iti v bolnico na pregled; iti v gostilno h kosilu; iti v gozd po drva; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku; iti k izpitu, na delo, kopanje; iti po zdravnika; v službo, šolo sta šla skupaj; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev; nihče ni šel na sestanek ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
    // z oslabljenim pomenom izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo: ni še šel k izpitu; po kosilu grem pol ure na sprehod se pol ure sprehajam; pog.: si že šel na operacijo si se že dal operirati; celo popoldne se je šel z nami igrat se je z nami igral; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno zjutraj bomo kosili; z njim je šla večkrat plesat je večkrat plesala
  3. 3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: čas je, da gremo od tod; ob štirih je šel z doma; živali gredo pozimi v večjo globino; šel je v sobo in se zaprl; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza lahko greste / pog.: žebelj ne gre iz deske se ne da izvleči; meso gre rado od kosti se rado loči; jermen je šel z jermenika padel, zdrsnil; kdaj gre vlak odpelje; zamudili ste, vlak je že šel odpeljal
    // pog. šel bi k vam, če me marate priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko se je odselilo
    // pog., ekspr. bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel da bo umrl
  4. 4. pog. premikajoč se pojavljati iz česa ali kje: iz dimnika gre dim; iz rane gre kri teče, se cedi; moka gre iz vreče se raztresa, se usipa
    // mokrota mu je šla v čevlje prodirala, pronicala
    // ajda gre iz zemlje klije
    // od pečenke je šel prijeten vonj
    // premikajoč se pojavljati sploh: že tri dni gre dež dežuje; po nekaterih krajih je šla toča padala
    // širiti se: slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu; novica je šla od vasi do vasi
  5. 5. pog. potegniti, seči: iti z roko čez čelo; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje vrtati; na ovinku je šel nekoliko preveč desno zavil; pri skoku je šel s telesom preveč naprej se je nagnil; pren. v svojih raziskavah ni šel tako daleč
  6. 6. pog. teči, delovati: mlin stoji, stope pa gredo; posluša, če ura gre; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre je pokvarjen; ura gre točno; njegova ura gre naprej prehiteva, nazaj zaostaja
    // ob praznikih pošta ne gre / ekspr. gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati bi govorila, pripovedovala
  7. 7. pog. biti speljan, voditi: železnica gre mimo tistega kraja; cesta gre čez hrib; daljnovod gre po dolini; na tem mestu gre reka nekoliko na desno zavije
    // vrata gredo na dvorišče; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
    // segati, razprostirati se: tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi
  8. 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža
    1. a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo: iti v lepšo prihodnost; publ.: iti v socializem; vse je kazalo, da gre država v vojno
    2. b) brezoseb. bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto kmalu bo enajst; otrok gre v deveto leto bo star devet let
      // z glagolskim samostalnikom izraža
    3. a) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: iti na dopust; tudi najmlajši je šel že v službo; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; star. iti v zakon s kom poročiti se
      // publ.: razložili so, zakaj so šli v revolucijo so začeli revolucijo; za to stvar država ne bo šla v vojno ne bo začela vojne
      // iti v spopad s kom spopasti se
      // ekspr. za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika boš obtožen, te bodo zaprli
    4. b) publ. da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik: s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo; predlog bo šel na glasovanje o njem se bo glasovalo, v obravnavo se bo obravnaval; veliko izdelkov gre v izvoz se izvaža
      // postati član, pridružiti se: iti k partizanom, tabornikom; iti v partijo / pog.: iti k dimnikarjem postati dimnikar; šla je k filmu postala je filmska igralka; šel je med postopače postal je postopač; iti za poroka komu biti komu porok; šel bo za šoferja postal bo šofer
  9. 9. s prislovnim določilom izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo: gibanje gre v krogu; zdravljenje gre počasi; pog. vsako delo gre sprva počasi se opravlja, dela
    // pog., ekspr. tiskanje knjige nikamor ne gre zelo počasi napreduje / pog.: trgovina gre dobro dobro uspeva; ekspr. ta knjiga gre se dobro prodaja
    // tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb. tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
    // s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje
  10. 10. pog., z dajalnikom biti dostopen, razumljiv: matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre ga že obvlada
    // to delo mu ne gre ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
    // biti všeč, tekniti: meso mu gre; polenta mu ne gre
  11. 11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi: v sobo gresta le miza in kavč; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti; jabolka ne bodo šla v košaro / pog. v ta avto gre pet oseb avto je registriran za pet oseb
    // izraža, da je kaj ustrezno
    1. a) glede na velikost, obliko: ta ključ ne gre v ključavnico; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog. os ni šla v luknjo se ni dala namestiti
    2. b) glede na estetske lastnosti: k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
    3. c) glede na kvaliteto: to gre po kakovosti v tretji razred
  12. 12. pog., z dajalnikom biti določen komu, pripadati: kakšen delež gre podjetju / ekspr. tebi gre hvala; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr. slišal je, kar mu gre ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
  13. 13. pog. miniti, minevati: čas mu gre počasi; tako je šel dan za dnem; leto je šlo ko blisk
  14. 14. pog. porabiti se, potrošiti se: denar je šel za hrano in elektriko; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo pošlo; sladke stvari pri hiši hitro gredo se hitro pojedo
    // žarg. uničiti se, pokvariti se: na taki cesti bo guma šla; žarnica je šla je pregorela
  15. 15. brezoseb., v zvezi z za izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja: kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju kaj se je obravnavalo
    // gre za to, da bo vsak človek čimbolj svoboden / ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
    // pog., s smiselnim osebkom v dajalniku prizadevati se, truditi se: gre mu za čast; njemu gre za človeka; nižje pog. gre se mu za to, da bi bilo vse prav gre
    // izraža istost, opredelitev: tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti
  16. 16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom izraža nedopustnost česa: (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival; po mojem ne gre dvomiti o tem; tega ne gre podcenjevati
    // z glavnim stavkom moči, zmoči: naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate tega ne boste mogli napraviti
    // pog., z nedoločnikom poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik: vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati se nočem
    // no, ona pa gre in se poroči
    ●     pog., ekspr. opazil je, da je denarnica šla da je ukradena; ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; pog. kako že gre tista pesem se glasi; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; pog. staviti grem, da bo spet zamudil stavim; knjiž. iti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; pog. plašč mi gre do kolen sega; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; jok jim ni šel več tako do živega jih ni več motil, spravljal v nejevoljo; ekspr. molče so šli mimo dogodka niso mu posvetili nobene pozornosti; iti brez dote od hiše ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno; ekspr. delo mu gre hitro od rok hitro dela; iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; iti komu s poti umakniti se mu; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. z njim gre h koncu, kraju umrl bo; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog. šel je čez to tega ni upošteval; gre mu na bolje zdravstveno stanje se mu izboljšuje; pog. ladja je šla na dno se je potopila; pog. kozarec je šel na drobno se je zdrobil; klada je šla na dvoje se je razklala; pog., ekspr. iti na jetra, živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo zelo sem prizadet; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti (komu) na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se; žarg., rib. ribe gredo najbolj na muho ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. gre mu na otročje postaja otročji; pog. na roke jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; evfem. iti na stran nastran; evfem. šel je na drugi svet umrl je; publ. mladina je šla na ulice je javno manifestirala, demonstrirala; ekspr. iti na matični urad poročiti se; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. tat je šel pod ključ zaprli so ga v ječo; evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. iti pod nož dati se operirati; star. iti pred oltar poročiti se; pog. ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; novica mu ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje; pšenica gre v klasje poganja klasje; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; evfem. mož gre že v leta se stara; ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; šalj. pijača mu je šla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; nižje pog. v kateri razred greš kateri razred obiskuješ; ekspr. iti v Rim roditi; ekspr. stvar gre iz rok v roke hitro menja uporabnika, lastnika; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; ekspr. to gre v mojo škodo pri tem imam škodo jaz; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. gremo v zimo zima se približuje; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; zastar. njegova hči je šla za nekega generala se je poročila z nekim generalom; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. vse je šlo za med zelo lahko, zelo dobro se je prodalo; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; žarg., šol. samostalnik roka gre po tipu gora se sklanja; iti s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; iti z modo oblačiti se po najnovejši modi; evfem. šla je z njim (spat) spolno je občevala z njim; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; pog. z očmi je šel po vseh zbranih pogledal je vse zbrane; ekspr. iti za delom iskati delo; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; pog. šla je za njegovim očesom pogledala je v isto smer kot on; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. spet gre nekaj dol rosi, malo dežuje, malo sneži; pog. noht je šel dol je odpadel; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; star. po božiču gre dan gor postaja daljši; nižje pog. sladkor bo šel gor se bo podražil; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. šla bosta narazen razvezala se bosta; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim, navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; star. mrzla jesen noter gre se približuje; star. po bliskovo mu gre sablja zamahuje s sabljo; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; star. glava mu bo šla proč obglavljen bo; pog. kolo rado gre se rado vrti, teče; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo izraža opozorilo, svarilo; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen; v tretje gre rado
    ♦     ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje
izbrusíti in izbrúsiti -im tudi zbrusíti in zbrúsiti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. narediti rezilo ostro: izbrusiti sekiro
  2. 2. z brusom obdelati predmet: izbrusiti kamen / zobozdravnik je izbrusil zob; pren. led in kamenje sta izbrusila pečino
  3. 3. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: izbrusiti črtico, stil / izbrusiti okus občinstva; izbrusiti si čut za literarne vrednote / vojna je izbrusila značaj ljudi
  4. 4. z brušenjem izrabiti, uničiti: izbrusiti nož; kosa se počasi izbrusi / ekspr. na dolgi poti si je izbrusil čevlje
    ●     ekspr. preden boš vse opravil, si boš vse noge izbrusil si boš moral zelo prizadevati; ekspr. do kolen si bo izbrusil noge, samo da vam bo vrnil dolg zelo si bo prizadeval
izglódati -am tudi -glójem tudi izglôdati -am tudi zglódati -am tudi zglójem tudi zglôdati -am dov., izglódaj izglódajte tudi izglóji izglójite tudi izglôdaj izglôdajte tudi izglodájte tudi zglódaj zglódajte tudi zglóji zglójite tudi zglôdaj zglôdajte tudi zglodájte; tudi izglodála tudi zglodála (ọ́; ó) 
  1. 1. glodajoč pojesti: pes je izglodal kosti; volkovi so izglodali živali do kosti / voda je izglodala breg izpodjedla, odnesla; pren., knjiž. bolezen ji je izglodala telo
    // z glodanjem narediti, izoblikovati: miši so izglodale luknjo v omaro; pren., ekspr. skrb ji je izglodala brazde na čelu
  2. 2. ekspr. z (dolgotrajno) uporabo poškodovati, uničiti: dež in veter sta izglodala napise; podplati se počasi izglodajo
izhodíti -hódim tudi shodíti shódim dov. (ī ọ̑) 
  1. 1. s hojo, hojenjem narediti: izhoditi gaz v snegu; izhoditi stezo; izhoditi si pot čez polje
    ●     pretesne čevlje moraš izhoditi s hojo, rabo razširiti
  2. 2. s hojo, hojenjem poškodovati, uničiti: izhoditi čevlje; izhoditi si podplate
izjésti -jém tudi zjésti zjém dov., 2. mn. izjéste tudi zjéste, 3. mn. izjedó tudi izjéjo tudi zjedó tudi zjéjo; izjéj in izjèj izjéjte tudi zjéj in zjèj zjéjte; izjédel izjédla tudi zjédel zjédla, stil. izjèl izjéla tudi zjèl zjéla (ẹ́) 
  1. 1. z grizenjem uničiti: črvi, žuželke izjejo les; miši so tako izjedle krompir, da so ostale samo lupine; pren., ekspr. bolezen mu je izjedla telo
  2. 2. s trajnim, navadno silovitim tokom narediti, izoblikovati: hudournik je izjedel kotanje; reka si je skozi gorovje izjedla globoko strugo; voda si sčasoma izje žleb v steno; pren. žaga je izjedla globoko zarezo v deblo
    // s trajnim, navadno silovitim tokom odstraniti: voda je izjedla skalo iz stene
izlízati tudi izlizáti -lížem in zlízati tudi zlizáti zlížem dov. (í á í) 
  1. 1. z lizanjem ozdraviti: pes (si) izliže rano
  2. 2. ekspr. z dolgotrajnim učinkovanjem poškodovati, uničiti: voda je izlizala v skalo stopnice / na južnih pobočjih je sonce že izlizalo sneg stopilo
izníčiti -im tudi zníčiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. povzročiti prenehanje materialne ali duhovne navzočnosti v stvarnosti: brezdušna tehnika izniči človekovo osebnost; skušal se je popolnoma izničiti / knjiž. izničiti človeštvo uničiti; publ. izničiti nasprotja odpraviti, odstraniti
  2. 2. vzeti pomen, veljavo, vrednost: ta umetnost izniči človeka; ekspr. izniči ga tako, da se bo sramoval sebe / izničiti smisel življenja
    // redko razveljaviti: inflacija je izničila valuto; s to karto si izničiš vse pridobljene točke
izpodglódati -am tudi -glójem tudi izpodglôdati -am tudi spodglódati -am tudi -glójem tudi spodglôdati -am dov., izpodglódaj izpodglódajte tudi izpodglóji izpodglójite tudi izpodglôdaj izpodglôdajte tudi izpodglodájte tudi spodglódaj spodglódajte tudi spodglóji spodglójite tudi spodglôdaj spodglôdajte tudi spodglodájte; tudi izpodglodála tudi spodglodála (ọ̑; ó) z glodanjem od spodaj poškodovati, uničiti: miš izpodgloda korenine; izpodglodati drevo / vlaga je izpodglodala barako
izpodgrísti -grízem tudi spodgrísti -grízem dov. (í) z grizenjem od spodaj poškodovati, uničiti: rovka izpodgrize korenine; termiti lahko izpodgrizejo stavbo
izpodjésti -jém tudi spodjésti -jém dov., 2. mn. izpodjéste tudi spodjéste, 3. mn. izpodjedó tudi izpodjéjo tudi spodjedó tudi spodjéjo; izpodjéj in izpodjèj izpodjéjte tudi spodjéj in spodjèj spodjéjte; izpodjédel izpodjédla tudi spodjédel spodjédla, stil. izpodjèl izpodjéla tudi spodjèl spodjéla (ẹ́) 
  1. 1. z jedenjem, grizenjem od spodaj poškodovati, uničiti: črv izpodje korenine
    ●     ekspr. internacija mu je izpodjedla življenjske moči pokvarila, uničila
  2. 2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstraniti zemljo: voda je izpodjedla breg
  3. 3. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo: izpodjedel ga je v službi / izpodjesti komu čast, ugled
izpodkopáti -kópljem tudi -ám in spodkopáti -kópljem tudi -ám dov., izpodkôplji izpodkopljíte tudi izpodkôpaj izpodkopájte in spodkôplji spodkopljíte tudi spodkôpaj spodkopájte; izpodkôpal in spodkôpal (á ọ́, ȃ) 
  1. 1. s kopanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodkopati drevo, hišo / hudournik je izpodkopal skalo; pren., ekspr. izpodkopati temelje družbe
    ●     ekspr. pomanjkanje mu je izpodkopalo zdravje pokvarilo, uničilo
  2. 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodkopati avtoriteto oblasti; medsebojni spori so izpodkopali organizacijo; izpodkopati zaupanje v kaj / v službi so ga izpodkopali
izpodrézati -réžem in spodrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. z rezanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodrezati korenine, steblo; padel je, kot bi mu noge izpodrezal / izpodrezati podpore pri mostu; pren., ekspr. izpodrezati korenine birokratizmu
    // z rezanjem skrajšati: izpodrezati kokošim peruti
  2. 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodrezati akcijo sovražniku; izpodrezati trgovino s sosednjo državo
    ♦     čeb. izpodrezati matičnike odstraniti jih in s tem preprečiti rojenje; izpodrezati satje z odstranitvijo dela satja povečati prostor v panju; med. izpodrezati (otroku) prirasli jezik zarezati v sluznično gubo; obrt. izpodrezati rokavni izrez z rezanjem na spodnjem delu narediti ga večjega
izpodríti -ríjem in spodríti -ríjem dov., izpodríl in izpodrìl in spodríl in spodrìl (í ȋ) 
  1. 1. z ritjem narediti odprtino, rov pod čim: divji prašiči so izpodrili pot
  2. 2. z ritjem poškodovati, uničiti: krt je izpodril sadiko
izpodsékati -am in spodsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) s sekanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodsekati deblo, korenine; padel je, kakor bi ga kdo izpodsekal / pri oranju izpodsekati osat; pren., ekspr. izpodsekati korenine birokratizma
izpodžágati -am in spodžágati -am dov. (ȃ) z žaganjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodžagati deblo, drevo
● ekspr. izpodžagali so ga povzročili so, da ni več na vodilnem mestu, položaju
izpodžréti -žrèm in spodžréti -žrèm dov., izpodžŕl in spodžŕl (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. z glodanjem od spodaj poškodovati, uničiti: črvi so izpodžrli korenine
    ●     ekspr. skrbi so mu izpodžrle živce pokvarile, uničile
  2. 2. slabš. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo: izpodžrli so ji dom
izravnáti -ám tudi zravnáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. narediti ravno: izravnati površino, tla
  2. 2. povzročiti, da kaj preneha obstajati: izravnati grob, ovinke / izravnati nasprotja, neskladnosti, razlike
  3. 3. povzročiti, da je kaj v ravnovesju: izravnati tehtnico / izravnati uvoz in izvoz
  4. 4. knjiž. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: umetnik je namenoma izravnal vse elemente na sliki / izravnati rezultate izenačiti; vzgoja se ne sme izravnati s propagando
    ●     ekspr. bombni napadi so izravnali mesto z zemljo popolnoma so ga porušili; publ. zamude ni bilo mogoče izravnati nadomestiti
    ♦     mat. izravnati izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe; tisk. izravnati kliše s podlago ga naravnati na predpisano višino
izžgáti -žgèm dov., izžgál (á ȅ) 
  1. 1. z ognjem poškodovati, uničiti: ogenj mu je izžgal oči
    // knjiž. z vročino uničiti: sonce je izžgalo travo
  2. 2. narediti, izoblikovati z žarečim predmetom: izžgati drevak; s cigareto izžgati luknjo v papir
  3. 3. med. uničiti tkivo z razžarjeno, segreto iglo: izžgati divje meso, rano
izžréti -žrèm dov., izžŕl (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. z žretjem poškodovati, uničiti: črvi so izžrli hrastovo mizo
    // poškodovati, uničiti sploh: rja izžre železo; pren., ekspr. skrbi so ga izžrle
  2. 2. z žretjem narediti: ličinka izžre odprtino in se izmota iz mešička
kál -í [kal in kau̯] ž (ȃ) 
  1. 1. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica: kali so se posušile; seme poganja, žene kal; zelene kali / v fižolih se lepo vidijo kali kalčki; pren. slovstvo ni moglo pognati kali, ker ga je dušila cenzura
  2. 2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: kal ljubezni, razdora; kali zla / z oslabljenim pomenom nositi v sebi kal smrti
  3. 3. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen; klica: uničiti kali; škodljive kali / bolezenske kali
    ●     ekspr. kaj v kali zadušiti, zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
    ♦     metal. kristalizacijska kal majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina
kompenzírati -am dov. in nedov. (ȋ) zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega; nadomestiti, nadoknaditi: otroci, ki niso bili deležni ljubezni staršev, to pozneje na različne načine kompenzirajo; kompenzirati telesne pomanjkljivosti z večjo delavnostjo / šahist kompenzira izgubo figure z dvema kmetoma
// publ. izravnati, uravnovesiti: povečan uvoz je treba kompenzirati z večjim izvozom / občutek krivde so kompenzirali z visokim standardom
♦ elektr. kompenzirati izenačiti porabo induktivne jalove energije s kapacitivno; mat. kompenzirati izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe; med. kompenzirati srčno napako zmanjšati, ublažiti jo s povečano dejavnostjo srčne mišice; navt. kompenzirati kompas čimbolj zmanjšati vpliv ladijskega magnetizma na delovanje kompasa
končáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja
    1. a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu; likanja še ni končala; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati
      // nar., z nedoločnikom: končaj že predavati nehaj; zidati so končali še pred mrakom nehali
      // elipt. ko je predsednik končal, je spregovoril še tajnik
    2. b) dejavnosti, aktivnosti: žetev smo končali; publ. končati s poizvedbami; dvoboj se je že končal; zabava se konča šele proti jutru / današnjo sejo bomo končali ob šestih / govor je moral hitro končati dokončati
      // neustalj. predstava konča ob desetih se konča
      // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame; uvod je končal z opisom glavnih pojavov / delo so končali s pesmijo
  2. 2. s širokim pomenskim obsegom izraža celotnost, polnost dejanja: jopico je hitro končala; si že končal nalogo; kdaj boš končal sliko / šahist partije ni hotel končati / končal je pomembno delo
  3. 3. ekspr., s prislovnim določilom izraža posledico delovanja, udejstvovanja: vse kaže, da bo končal v predsedstvu; aktivistka je končala pri gestapu; končal je v ječi; fant je dobro končal; če boš tako živel, boš slabo končal / prepir so končali na sodišču / ta bo še v umobolnici končal / publ. žoga je končala v mreži
    // umreti: končal je na vislicah; mnogi so končali kar ob cestah; pren. knjiga je končala na smetišču
  4. 4. star. ubiti, usmrtiti: obsojenca so kmalu končali; nobene živali ne konča brez potrebe; hotel se je končati narediti samomor
    // odpelji ju in končaj z njima
    // uničiti, ugonobiti: konje je čisto končal; pijača ga je končala do kraja / če bo tako vozil, bo avto kmalu končal
    ●     ekspr. z njo je že davno končal ni več njen prijatelj, ne ljubi je več
kóntrarevolúcija -e ž (ọ̑-ú) gibanje proti revoluciji z namenom uničiti njene dosežke in vzpostaviti prejšnje stanje, protirevolucija: bil je pristaš kontrarevolucije; revolucija in kontrarevolucija
korenína -e ž (í) 
  1. 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno
    // to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
  2. 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred
    // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti
  3. 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine
  4. 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena
    ●     ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
    ♦     anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka
kòš kôša m, mest. ed. tudi kóšu (ȍ ó) 
  1. 1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu; star. reven kot Lahov koš zelo
    // koš stelje / oprtni koš; koš za listje
    // v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola
  2. 2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti
  3. 3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal
  4. 4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem
  5. 5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem
    // dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš; tekmovalci so dosegli sto košev
  6. 6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem; izvidnik v košu
  7. 7. žarg., mont. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka: v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš
  8. 8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko
    ●     ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi
    ♦     agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev
koventrírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. z bombardiranjem uničiti, razdejati: koventrirati mesto
lêglo -a s (é) 
  1. 1. knjiž., navadno s prilastkom istočasno skoteni mladiči; gnezdo: rejec psov ni bil zadovoljen s prevelikim leglom; uničiti leglo miši; prodati vse leglo prašičkov / kupiti mladiča iz pomladanskega legla
    // redko gnezdo, ležišče: zaslediti zajčevo leglo; zbežati v svoje leglo
  2. 2. redko kotitev: skrbeti za psico v času legla
  3. 3. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavlja v veliki meri in odkoder se širi: močvirja so legla malarije; bolezensko leglo; leglo okužb / slabš.: zanemarjena predmestja so legla zločinov; uničiti leglo anarhije
  4. 4. zool. organ nekaterih žuželk za odlaganje jajčec: zelena kobilica odlaga jajčeca z leglom v zemljo
likvidírati -am dov. in nedov. (ȋ) 
  1. 1. nav. ekspr. odpraviti, uničiti, odstraniti: industrija je likvidirala staro obrt; radikalno likvidirati fevdalne odnose / likvidirati sovražno postojanko
  2. 2. jur. napraviti, da poslovanje, delovanje gospodarske organizacije za stalno preneha; ukiniti, razpustiti: likvidirati podjetje, zadrugo
  3. 3. usmrtiti po nalogu organizacije, gibanja ali posameznika: likvidirati izdajalca, političnega nasprotnika; ponoči so nekoga likvidirali / likvidirati internirance
    ♦     adm. presoditi pravilnost knjigovodske listine in jo s tem pripraviti za nadaljnjo obravnavo
ljúb -a -o stil. -ó prid., ljúbši (ȗ ū) 
  1. 1. do katerega ima kdo zelo pozitiven čustveni odnos: vsi otroci ji niso enako ljubi / na sliki je ljubi obraz njegove matere / prodati je moral najljubšega konja; slovo od ljubih krajev / v povedni rabi, z dajalnikom: vedno ljubši ji je bil; ta spomin je vsem ljub; domača hiša mu je bila ljuba; resnica nam je ljuba in draga / v nagovoru: srečno hodi, ljubi otrok, je rekla mati; ljuba mama; knjiž. ljuba duša, jaz ti ne morem pomagati; iron. ljubi fantje, tako pa ne bo šlo / v osmrtnicah zapustil me je moj ljubi mož
    // ki ugaja, je všeč: žganci so njegova najljubša jed / glas ptic mu je ljub; vedno mi je bil ljub spremljevalec; to je njegova najljubša pesem
    // ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: kdaj bo prišla ljuba pomlad; spet sije ljubo sonce / ves ljubi dan sedi; boj za ljubi kruhek; iron.: taka je naša ljuba mladina; za samo ljubo napoto si / v vzkliku ljubi bog, ali je to mogoče
  2. 2. knjiž. prijeten, prijazen: to je res ljub otrok; bila je ljuba in dobra / ljub pogled / ljubo šumenje potoka
    ●     ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; ekspr. molči, če ti je življenje ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; preg. ljubo doma, kdor ga ima
miníti mínem dov., miníl stil. mínil miníla (ī ī) 
  1. 1. časovno se odmakniti: od takrat sta minili dve leti / polnoč je že minila; ekspr. večer mu je minil, da sam ni vedel kdaj
  2. 2. izraža prenehanje obstajanja: čakali so, da bo noč minila; vojna je minila se je končala
    // ekspr. ta ljubezen je samo igra, ki mine je minljiva
    // bolečina bo kmalu minila prenehala; čakati, da nevarnost mine; to bo minilo samo od sebe prenehalo; star. privid je minil izginil
  3. 3. nav. 3. os. izraža prenehanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: jeza, slaba volja ga je minila; zaspanost jo je v hipu minila / brezoseb., ekspr. jih bo že minilo
  4. 4. nar. pokvariti se, uničiti se: skoraj ves krompir je minil; leseni pod je že precej minil; slama bo na dežju minila
  5. 5. preh., knjiž. iti mimo (in naprej): minili so mestno obzidje; srečno miniti nevarne čeri / minil ga je, ne da bi ga bil pozdravil
    ●     ekspr. minili so časi, ko si lahko delal, kar si hotel ne moreš, ne dovolimo ti več delati, kar hočeš; ekspr. ne mine dan, da ne bi prišel vsak dan pride; nar. jagode so letos že minile letos ne rodijo več; ekspr. zdelo se ji je, da ta noč ne bo nikoli minila da traja zelo dolgo časa; knjiž. pot ji je minila v pričakovanju srečanja med potjo je premišljevala o srečanju; ekspr. nobena prireditev ne mine brez nje pri vsaki prireditvi sodeluje; udeleži se vsake prireditve; nar. kmalu bi minila od lakote, strahu umrla; ekspr. vse pride, vse mine; prim. minuli
mòlj môlja m (ȍ ó) droben metulj, katerega ličinka uničuje tekstilno blago, žito: molji so poškodovali obleko v omari; s škropljenjem uničiti molje; blago je razjedeno od moljev; impregniran proti moljem
● ekspr. knjižni molj kdor zelo veliko bere, študira
♦ zool. suknarski molj; žitni molj
napàd -áda m (ȁ á) 
  1. 1. oborožena vojaška akcija z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: napad se je začel v zgodnjih jutranjih urah; izvesti, napraviti napad; odbiti sovražnikov napad; pričakujejo ponoven napad; v silovitem napadu so sodelovale tudi tankovske enote; napad na mesto; dati ukaz za napad; zaščita pred napadom / bočni, čelni napad; artilerijski, bombni napad; ofenziva se je začela z letalskim napadom / iti, preiti v napad / kot povelje prva četa, v napad
    // vdor vojaških sil ene države v drugo: nemški napad na Jugoslavijo; napad brez vojne napovedi
  2. 2. nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: preprečiti napad; zavarovati proti napadu; oborožen, roparski napad; napad na banko, vlak; časopisi so poročali o napadu / fizični napad / ekspr. vandalski napad na spomenik
  3. 3. nav. ekspr. oster, grob, žaljiv nastop proti komu: ta izjava je napad name; napade v tisku je vztrajno zavračal; ekspr. žolčen napad; napadi in polemike / napad na čast, ugled; napad na osebno svobodo
    ●     ekspr. napad je najboljša obramba s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove
  4. 4. nagel, razmeroma silovit nastop določenih bolezenskih znakov: napad nastopi, se pojavi; dobiti napad; ima hude napade glavobola, kašlja; napad z bolečinami v prsih / dobil je močen srčni napad; napad mrzlice
    // ekspr., z rodilnikom nagel, silovit pojav čustvenega stanja, kot ga določa samostalnik: napad jeze, malodušja / trpela je zaradi njegovih napadov ljubosumnosti
  5. 5. šport. faza športne igre, ko si nasprotnik prizadeva izboljšati rezultat: napadi so se kar vrstili; povezovati obrambo in napad; hitri napadi gostov / preiti v napad; ekipa je bila ves čas v napadu / napad na vrata
    // žarg. igralci za napad pri nekaterih igrah z žogo: napad je premalo streljal; že v prvi tretjini je trener zamenjal celoten napad
    ♦     med. astmatični, epileptični napadi; obrt. napad neposredno gašenje požara; psiht. napad histerije; voj. fingirati napad; izoliran napad z omejenim ciljem, ki ga napravi samo določena vojaška enota
napádati -am nedov. (ā ȃ) 
  1. 1. opravljati oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: napadati mesto, utrdbo; znova so začeli napadati / bočno, čelno napadati / napadati zavezniške države
  2. 2. opravljati nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: napadali so ljudi in jih ropali / napadati banke, trgovine / fizično napadati
  3. 3. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopati proti komu: žalili so ga in napadali; napadati koga v tisku; napadal ga je z žaljivimi izrazi / napadati čast, ugled; napadati vodstvo, zakone
  4. 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: bolezen, slabost ga napada / pogosto ga napada hud kašelj / dvomi ga napadajo / železo napada rja
  5. 5. šport. biti v fazi športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva izboljšati rezultat: v drugem polčasu so gostje ves čas napadali
napásti -pádem dov., stil. napàl napála (á ā) 
  1. 1. narediti oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: sovražnik je napadel ob peti uri; napasti z vsemi silami / letala so napadla mesto / bočno napasti; napasti iz zasede; napasti v hrbet / napasti brez vojne napovedi
  2. 2. narediti nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: nekdo ga je napadel; napadli so jih z orožjem / napasti banko / fizično napasti
  3. 3. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: s to izjavo je napadel mene; napasti koga v javnosti, tisku; uradno so ga napadli
  4. 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nagel nastop stanja, kot ga določa samostalnik: napadla ga je bolezen, slabost; zaspanost ga napade / napadel jo je hud kašelj / nemir ga napade / jabolka je napadla plesen
  5. 5. šport. začeti fazo športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva izboljšati rezultat: ko so dobili žogo, so napadli / napadel je s hitrimi udarci
  6. 6. redko zapasti: napadlo je pol metra snega
    ●     ekspr. napadel me je, naj mu posodim tisočak prosil; ekspr. z velikim tekom je napadla zrezek ga je začela jesti
nèuničljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) 
  1. 1. ki se ne da uničiti: neuničljiva energija / ekspr.: neuničljiv narod; zdelo se je, da je sovražnik neuničljiv / ekspr. to je njihova neuničljiva pravica
    ●     ekspr. vse dni dela, neuničljiv je zelo delaven; ekspr. v svojem optimizmu je neuničljiv vedno je optimističen
    // ekspr. trden, trpežen: neuničljivi čevlji; to blago je res neuničljivo
  2. 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neuničljivo voljo ima; neuničljivo upanje
obrusíti in obrúsiti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. z brusom obdelati predmet: obrusiti kamen, tlak; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob; pren. ledeniki so obrusili gorske hrbte
  2. 2. z brušenjem odstraniti: obrusiti ostrine, vzbokline
    ♦     teh. obrusiti iglo odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri brušenju
    // ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren: delo v kolektivu ga je obrusilo; vzgoja obrusi ljudi; otroci se drug ob drugem obrusijo / njegovo vedenje se je obrusilo
  3. 3. z brušenjem izrabiti, uničiti: obrusiti rezilo; nož se sčasoma obrusi; ekspr. čevlje si obrusiti
    ●     ekspr. noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel zelo bi si lahko prizadeval; nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo
očístiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. odstraniti umazanijo, prah: očistiti čevlje, obleko; očistiti s krpo, vodo; temeljito očistiti stanovanje / očistiti brano prsti / ekspr. ceste po nesreči še niso očistili niso še odstranili razbitin z nje; pren. očistiti srce hudobije
    // odstraniti sploh: zdravnik mu je očistil zobni kamen; očistiti sneg z avtomobila / očistiti madeže
  2. 2. odstraniti primesi: očistiti rudo; očistiti žito za seme; pren. očistiti jezik tujih besed
    // odstraniti odvečno iz česa; otrebiti: očistiti mladi gozd; očistiti ledino kamna, redko od kamna / očistiti ribe, solato
  3. 3. knjiž. povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano: očistiti svoje nazore
  4. 4. knjiž. povzročiti moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: nesreča ga je očistila; v trpljenju se je očistila / duševno, moralno očistiti
    ●     star. očistiti se grehov spovedati se grehov
    ♦     med. očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; voj. očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine; očistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot
ofenzíva -e ž (ȋ) 
  1. 1. delovanje oboroženih sil velikega obsega z namenom zavzeti strateško pomembno ozemlje ali uničiti veliko nasprotnikovih sil, napad: ofenziva se je začela; borci so kljubovali vsem ofenzivam; v ofenzivi so sodelovale tudi letalske enote / preiti v ofenzivo
    ♦     voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini; zgod. roška ofenziva ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. VII. do 4. XI. 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda
  2. 2. publ. silovito, načrtno prizadevanje za dosego določenega namena: ofenziva za večjo mehanizacijo kmetijstva ni popolnoma uspela; diplomatska, politična ofenziva
oglódati -am tudi oglójem, tudi oglôdati -am dov., oglódaj oglódajte tudi oglóji oglójite tudi oglôdaj oglôdajte tudi oglodájte; tudi oglodála (ọ́; ó) 
  1. 1. z glodanjem načeti, poškodovati: zajci so oglodali drevesca
    // ekspr. poškodovati, uničiti: zob časa je oglodal gradove; na melišču so se podplati zelo oglodali
  2. 2. z glodanjem odstraniti del česa: miš je oglodala desko / pes je oglodal kosti; pren., ekspr. sonce je v tem tednu precej oglodalo ledenik
okrepítev -tve ž (ȋ) 
  1. 1. glagolnik od okrepiti: pomen telovadbe za okrepitev telesa / okrepitev stene z oporniki / okrepitev organizacije / okrepitev postojanke s strojnicami / prizadevanje za okrepitev miru utrditev; okrepitev gospodarske dejavnosti povečanje
  2. 2. nav. mn. dodatna vojaška enota, dana v pomoč: uničiti cesto, po kateri so prihajale okrepitve; poslati okrepitve; čakati na okrepitev
opáriti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. poškodovati kožo, tkivo z vročo tekočino, paro: opariti otroka pri kopanju; opariti se po roki; opariti se z juho, kropom, oljem
  2. 2. poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je oparila cvetje, listje
    ●     star. opariti kruh popariti
operácija -e ž (á) 
  1. 1. zdravniško dejanje z namenom odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: operacija traja že pet ur; operacija je uspela; narediti, opraviti operacijo; pacient je operacijo dobro prestal; asistirati pri operaciji; težka operacija; operacija dvanajsternika, slepiča / lepotna operacija; plastična operacija z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa
    // pog. si že šel na operacijo si se že dal operirati
  2. 2. voj., navadno s prilastkom delovanje večjega števila oboroženih sil z namenom zavzeti večje ozemlje ali uničiti večje število nasprotnikovih sil: operacija poteka ob meji; izvesti, spremljati, voditi operacijo; ustaviti vojaške operacije / očiščevalna, padalska operacija
  3. 3. navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih del v okviru celote: združiti več delovnih operacij; novi tip pralnega stroja ima štirinajst operacij; poznati zaporedje operacij pri stroju
  4. 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža opravljanje, izvajanje dejavnosti, kot jo določa prilastek: finančne, kreditne, trgovinske operacije; takih miselnih operacij ni več zmožen / publ. prišlo je do zastoja pristaniških operacij del v zvezi z razkladanjem, nakladanjem
    ♦     filoz. logična operacija postopek pri proučevanju, ki upošteva zakon logike; mat. računska operacija postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo število; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji; med. aseptična operacija; indikacija za operacijo
ósji in ôsji -a -e prid. (ọ̑; ȏ) nanašajoč se na ose: osji pik; uničiti osje gnezdo
● ekspr. dregniti v osje gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje
osmodíti -ím dov., osmódil (ī í) 
  1. 1. z ognjem, vročino povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: plamen je osmodil zidove; ob sveči si je osmodil lase / strela je osmodila vrh drevesa
    // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je osmodila travo, žito
  2. 2. ekspr. opeči: sonce ga je hudo osmodilo
    ●     ekspr. pri kupčiji ga je osmodil za precejšnjo vsoto ogoljufal, prevaral; ekspr. z vso silo ga je osmodil po glavi udaril
    ♦     agr. osmoditi prašiča s smojenjem odstraniti ščetine z njega
ožgáti ožgèm dov., ožgál (á ȅ) 
  1. 1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: plamen je ožgal ostrešje / strela je ožgala drevo
    // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: ajdo je ožgala slana; sonce je ožgalo posevke
  2. 2. ekspr. opeči: sonce ga je pošteno ožgalo
  3. 3. odžgati: ožgati barvo z vrat
    ●     ekspr. ožgal ga je z jeznim pogledom na hitro ga je jezno pogledal; ekspr. konja je z vso silo ožgal z bičem udaril
    ♦     agr. ožgati prašiča osmoditi
pepél -a [eu̯] m (ẹ̑) siva, prahu podobna snov, ki ostane pri gorenju: pobrati pepel iz peči; razgrebsti pepel; pepel cigarete; kup pepela / iztrkati pepel iz pipe / lesni pepel; vulkanski pepel / radioaktivni pepel; pren., ekspr. pepel časa je prekril spomine
● knjiž. posipati se s pepelom kesati se svojih slabih dejanj; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; ekspr. tleti pod pepelom prikrito biti dejaven
♦ teh. elektrofiltrski pepel odstranjen iz dimnih plinov z elektrofiltrom
// taka snov, ki ostane pri sežigu človeškega trupla: shranjevanje pepela; žara s pepelom
pnevmokók -a m (ọ̑) med. kok, ki povzroča zlasti pljučnico: uničiti pnevmokoke
pobráti -bêrem dov., stil. poberó; pobrál (á é) 
  1. 1. s prijemom, prijemi narediti, da kaj ni, ne leži več na tleh: sklonil se je in pobral kruh / pobrati kamenje na njivi; zjutraj so krompir izkopali, popoldne pa pobrali; pobrati sadje v sadovnjaku / pobrati ranjene in mrtve na bojišču / pobrati listke na kupček spraviti
    // postopno narediti
    1. a) zlasti s prijemi, da kaj preneha biti na določenem mestu: pobrati opeko s strehe; pobrati perilo (z vrvi); pobrati posodo z mize; pobrati repo iz jame; pobrati zavese sneti
      // s čopičem pobrati odvečno barvo odstraniti; pobrati koščice iz marelic izločiti; ekspr. hudournik je pobral prst odnesel; pobrati smetano z žlico posneti; s srpom pobrati travo med kamenjem požeti; pobrati zelenjavo z gred pospraviti
    2. b) da kje česa ni več na razpolago: drva je že nekdo pobral; blago so kupci hitro pobrali pokupili; vstati morate zgodaj, drugače bodo gobe že pobrali potrgali
  2. 2. s prijemom, prijemi narediti, da pride kaj k osebku zlasti s tal: pobral je kamen in ga zalučal; pobrala je letak in ga skrila / otrok v tej starosti že pobere igračo vzame v roko; redko pobral je palico in klobuk in šel vzel je; naučiti psa pobrati predmet vzeti ga v gobec; žarg., avt. avto je pobral žebelj zapičil se mu je v gumo
    // narediti, da pride kaj, navadno od kod, k osebku v posest, zlasti kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah pobral dosti dragocenosti; vlomil je v avto in pobral vse osebne predmete / njihove dohodke je pobral oče
    // z dajalnikom zlasti postopno narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: otroci so mu pobrali igrače; sovražniku so pobrali dosti topov / tistim, ki so prepisovali, je pobral zvezke vzel
    // pobrali so jim živino in pridelke / ekspr.: bolezen mu je pobrala lica zaradi bolezni je shujšal; neuspeh mu je pobral vso voljo do dela; agrarna reforma mu je pobrala dosti zemlje zaradi nje je izgubil
  3. 3. narediti, da kaj pride od več oseb, z več mest z namenom, da se zbere: pobrati glasovnice; pobrati jajčka; vsako jutro pobere mleko in ga odpelje v mlekarno; pobrati smeti dvakrat tedensko; učitelj ga je določil, da pobere zvezke
    // narediti, da se določen prispevek prejme, zlasti od več oseb: pobrati članarino, vstopnino
  4. 4. narediti, da kaj pride od kod v kaj, kam, zlasti s prijemi: pobrala je fižol v pehar in mizo pobrisala; pobrati jabolka v košaro / vsega sena ne moremo pobrati naenkrat naložiti
    // ekspr.: ladja je pobrala brodolomce na svoj krov sprejela; avtobus je pobral vse potnike vsi so šli lahko v avtobus
  5. 5. ekspr. vzeti, dobiti kje, od kod: v kateri knjigi si pobral te čudne ideje / to besedo je pobral pri svojih vrstnikih naučil se jo je od njih; ne vemo, kje je pobral to žensko od kod jo je pripeljal, kje se je seznanil z njo; v gostilni so ljudje premlevali, kar so pobrali tu in tam izvedeli, slišali
  6. 6. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: zahrbtna bolezen, jetika ga je pobrala / otroška doba pobere več fantov kot deklic v otroški dobi umre; jesen pobere večino os, čmrljev in metuljev v jeseni jih večina pogine; brezoseb. nahitro jo je pobralo
    // uničiti: ajdo je pobrala slana; toča je pobrala tretjino pridelka / sonce je pobralo sneg stopilo
    // kot kletvica strela, vrag naj pobere vse skupaj
  7. 7. pog. porabiti, zasesti: postelje poberejo preveč prostora / tovarne poberejo dosti toka / prevoz pobere veliko denarja veliko stane
  8. 8. žarg. dobiti, doseči: ženska ekipa je pobrala vse medalje; s svojim konjem je pobrala številne nagrade / z oslabljenim pomenom: njegov film je pobral največ priznanj; pobrati zmago zmagati
  9. 9. pog., ekspr., v zvezi z jo oditi, zbežati: okupatorji so začeli sumiti, moral jo je pobrati iz mesta; ob pretepu je najbolje, če jo pobereš; pobral jo je kot strela na cesto / pobrati jo na Triglav
  10. 10. pog. s silo odpeljati, prijeti: pobrali so jih, ker so jih ob nesrečnem dogodku dobili na cesti / pobrali so ga kar iz hleva
  11. 11. ekspr. vzeti za moža, za ženo: sinovi so pobrali mestne gospodične; le zakaj bi morala pobrati prav njega
    ●     žarg., avt. avto pobere vsako jamo se nobeni ne ogne; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič pobral bo umrl; publ. gora je spet pobrala dvoje žrtev spet sta se dva ponesrečila v gorah; pog., ekspr. noč ga je pobrala ponoči je skrivaj odšel; ekspr. vse bo pobral vrag, če ne bodo bolj pazili vse bo propadlo; pog. umakni se, drugače boš še katero pobral boš tepen; ekspr. pobrati pete oditi; pobegniti; ekspr. pobrati rokavico odgovoriti na izzivanje; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi; ekspr. besede, ki jih je pobral iz tvojih ust slišal pri tebi; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; pog. pobrali so ga k vojakom vzeli; pog. hitro je pobral melodijo si jo zapomnil; žarg. avto je lepo pobral ovinek izpeljal; pobrati stopnice priti po njih; pog. bolezen ga je zelo pobrala zelo je shujšal
    ♦     med. pobrati šive po operaciji; obrt. pobrati petljo narediti, da je spet popletena
pohodíti -hódim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: pohoditi rože, travo / pohoditi gredice / pohoditi na tleh ležeči klobuk / pohoditi z nogami
    // s hojo, stopanjem po kom povzročiti (hude) telesne poškodbe, smrt: pohoditi črva; dvigni otroka, da ga ne bodo pohodili / ekspr. med plesom jo je večkrat pohodil ji stopil na nogo; pren., ekspr. pohodil je njeno mladost; če jim boš ugovarjal, te bodo pohodili
  2. 2. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: pohodil je njeno ljubezen / pohodil je svoje poštenje in ponos
  3. 3. poteptati, steptati: pohoditi zemljo okoli sadik
  4. 4. zastar. obiskati: med počitnicami je pohodil vsako hišo, vsako veselico
    ●     pazi, da ne boš pohodil blata stopil vanj; ekspr. pohodil je svojo obljubo prelomil
pojésti -jém dov., 2. mn. pojéste, 3. mn. pojedó tudi pojéjo; pojéj in pojèj pojéjte; pojédel pojédla, stil. pojèl pojéla (ẹ́) 
  1. 1. končati jed, jedenje: pojedel je in odšel
    // spraviti hrano, jed v želodec: pojesti jabolko, juho, kosilo; pojesti skledo solate
  2. 2. uporabiti, imeti za hrano, jed: drugi narodi pojedo dosti več rib
  3. 3. z grizenjem uničiti: ličinke so pojedle vse liste
    // ekspr., redko porabiti, zmanjšati: veliko dohodka pojedo odplačila / (ves) dobiček je pojedla inflacija
    ●     pog., ekspr. saj ti ne bom avtomobila pojedel, če ga gledam ga ne bom poškodoval, vzel; ekspr. pojesti besedo, obljubo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. saj ga bodo uši pojedle zelo ušiv je; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; ekspr. že dosti očetovega imetja si pojedel si porabil, zapravil; ekspr. tako lepa je, da bi jo človek kar pojedel zelo lepa je; ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. pojesti vso modrost z veliko žlico šteti se za zelo izobraženega, pametnega; ekspr. saj te ne bo nihče pojedel ti ne bo nihče storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; ekspr. pojesti boš moral še precej žgancev, da boš to zmogel postati boš moral precej starejši, močnejši; ekspr. z očmi so jo hoteli kar pojesti poželjivo so jo ogledovali; pog. imate kaj za pojesti hrane, jedi (zame); zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje
pólje -a stil. poljé -á s (ọ̑; ẹ̑) 
  1. 1. zemljišče za gojenje kulturnih, krmnih rastlin: pod vasjo se razprostira polje; gnojiti, obdelovati polje; hoditi na polje; delati na polju; polja, travniki in gozdovi / polje je dobro obrodilo / koruzna polja na katerih raste koruza; riževa, žitna polja; požeta, zorana polja
  2. 2. obsežnejši, razmeroma raven svet: sredi polja se dviguje hrib s cerkvico; osamljena drevesa na polju, knjiž. v polju; po polju raztresene vasi / v ljudski pesmi leži, leži ravnó poljé / Gosposvetsko polje; Ljubljansko polje
  3. 3. del razdeljene, omejene manjše površine: črta razdeli površino na dve polji; črtkano polje / žarg., šport. napadalno polje napadalna polovica (igrišča); publ. nogometno polje nogometno igrišče
    // šah. vsak od kvadratnih delov, na katere je razdeljena šahovnica: potegniti figuro za dve polji; bela in črna polja / polje a 1 prvo polje v prvi navpični vrsti z leve strani
  4. 4. s prilastkom področje kake rudnine z napravami za izkoriščanje: diamantna, rudna polja / naftno polje naftno področje z vrtalnimi stolpi za črpanje nafte
    // knjiž. področje sploh: nevarna lavinska polja / polje razlite nafte se širi / uveljaviti se na gospodarskem, političnem polju / letalo je izginilo iz vidnega polja območja
  5. 5. enakobarvni del predmeta glede na motive, like drugačne barve na njem; podlaga: rdeč križ na belem polju; grb je imel na modrem polju zlate zvezde
  6. 6. fiz. del prostora, kjer ima kaka fizikalna količina v vsaki točki določeno vrednost: izmeriti jakost polja / električno polje; gravitacijsko polje; magnetno polje
    ●     publ. asociacijsko polje možganske skorje asociacijski center, središče; pesn. bojno polje bojišče; publ. on potrebuje široko polje za razmah svojih sposobnosti velike možnosti; star. pasti na polju slave na bojišču; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko
    ♦     agr. poskusno polje na katerem se preizkuša kaka kulturna, krmna rastlina, kako gnojilo; fiz. vidno ali zorno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava; fot. slikovno polje značilnost objektiva, ki določa format posnetka; geogr. kraško polje podolgovat zaprt svet na krasu z ravnim dnom in navadno s ponikalnico ter občasnimi poplavami; geom. polje premic na ravnini, v prostoru množica vseh premic ravnine, prostora; grad. pretočno polje jeza odprtina, skozi katero lahko teče voda čez jez, skozi jez; mat. polje množica vrednosti spremenljivke, spremenljivk; med. vidno polje področje, ki se vidi z enim očesom ali z obema; mont. odkopno polje odkopni prostor v rudniku; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov; teh. tolerančno polje dopustna razlika med predpisanimi in doseženimi merami česa; voj. polje izbočeni del notranje površine cevi strelnega orožja; očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine
pomendráti -ám [mən] dov. (á ȃ) 
  1. 1. s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: pomendrati sadike; konji so pomendrali travo, žito / pomendrati gredo, polje / pomendrati na tleh ležeči klobuk / pomendrati s kopiti, nogami / pomendrati klasje v zemljo / ekspr. vrgel je sliko na tla in jo pomendral
    // ekspr. s hojo, stopanjem po kom povzročiti (hude) telesne poškodbe, smrt: pomendrali so ga konji / bežeča množica je pomendrala več ljudi / tank, tovornjak jih je pomendral povozil
  2. 2. ekspr. s hojo, udarci nog pogasiti: pomendrati ogenj
  3. 3. ekspr. brezobzirno pokoriti, uničiti: sam si in če jim boš ugovarjal, te bodo pomendrali / sovražnik je hotel pomendrati našo domovino / pomendrati svobodo
  4. 4. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: pomendral je njeno ljubezen / pomendrati svoje ideale
    ●     ekspr. pomendrati komu srce brezobzirno, hudo ga (čustveno) prizadeti
pomoríti -ím dov., pomóril (ī í) 
  1. 1. drugega za drugim umoriti: sovražniki so pomorili vse vaščane / dihur jim je pomoril vse kokoši
  2. 2. povzročiti smrt
    1. a) ljudi: pomoriti ujetnike / lakota in bolezni so pomorile precej ljudi
    2. b) živali: pomoril je že veliko gozdnih živali
      // ekspr. uničiti, škoditi čemu: slana je pomorila vse nežne cvete; pren. sovraštvo mu je pomorilo vse druge čute
pomŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) zmrzniti na površini: sneg je pomrznil; ceste so pomrznile / od mraza so mu ušesa pomrznila
// zaradi mraza se poškodovati, uničiti: bali so se, da bi oljka ne pomrznila
● star. kri ji je pomrznila (v žilah) zastala, zledenela; star. pomrznilo ga je po telesu zazeblo
popalíti in popáliti -im, in popáliti -im dov. (ī á; á) 
  1. 1. star. poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin; ožgati, osmoditi: slana, suša je popalila listje
  2. 2. zastar. požgati: sovražniki so mesto popalili
    ●     star. vsak dan popali dvajset cigar pokadi
popáriti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. politi z vrelo tekočino: popariti kruh, moko, zelenjavo; popariti krmo s kropom; posodo je razkužil tako, da jo je poparil; pri kuhanju se je poparila
  2. 2. poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je poparila ajdo, cvetje, listje
  3. 3. ekspr. potreti, pobiti: te besede so ga zelo poparile; njeno vedenje me je nekoliko poparilo; to človeka popari
poteptáti -ám [tudi təp] dov. (á ȃ) 
  1. 1. s teptanjem poškodovati ali uničiti: konji so poteptali travo; s čevlji poteptati rože / poteptati črva
    // s teptanjem povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konji so poteptali človeka; na tleh ležečega človeka so poteptali brez usmiljenja
  2. 2. ekspr. s hojo, udarci nog pogasiti: poteptati ogenj
  3. 3. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: poteptal je njuno ljubezen; vse, kar je bilo med nama, je poteptala v blato / poteptal je svojo čast
    // prekršiti, prelomiti: poteptati prisego; s tem je poteptal zakon
  4. 4. s teptanjem narediti kaj trdo, sprijeto: poteptati sneg / s smučmi poteptati skakalnico
    ●     ekspr. morala je poteptati take misli, upe nehati tako misliti, upati; ekspr. sovražnika so poteptali v prah premagali
potrésanje -a s (ẹ́) glagolnik od potresati: s potresanjem insekticidov uničiti mrčes / potresanje glave
♦ gastr. mešanica živil, ki se potresa navadno med plasti testa
potŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s trganjem drugega za drugim odstraniti
    1. a) z drevesa, rastline: potrgati grozde, jabolka; potrgati stročji fižol, koruzne storže / grozdje so že potrgali
    2. b) sploh: otrok potrga vse gumbe; potrgali so mu našitke; molčali so, kot da bi jim kdo jezike potrgal
      ●       ekspr. če ne boš tiho, ti bom ušesa potrgal te bom kaznoval s potegljaji za uhelj; te bom kaznoval sploh
  2. 2. s trganjem narediti, da kaj na določenem mestu ali v celoti ne obstaja več: potrgati rože na vrtu; nekdo je že potrgal gobe
  3. 3. s trganjem drugega za drugim poškodovati, uničiti: veliko rokopisov so potrgali nevedni ljudje / veter je potrgal telefonske žice / potrgal je že precej hlač raztrgal
površína -e ž (í) 
  1. 1. zunanji, vrhnji del česa: načeti, poškodovati, razbrazdati površino; dlakava, luknjičasta površina lista; gladka, hrapava, ravna, valovita površina; tkanina z grobo, zankasto površino; obdelana površina lesa; površina kamna, kože, možganov / znoj na telesni površini izhlapeva; zemeljska površina / podmornica je naglo izginila pod površino; voda je zamrznila na vsej površini
  2. 2. razsežnost česa glede na dolžino in širino: hiša ima majhno površino; povečati površino plodne zemlje; površina ladijskega skladišča / stanovanje ima šestdeset kvadratnih metrov površine; to mesto je po površini drugo v republiki
    // skupek ploskev, ki omejujejo telo: površina kocke, valja; površina in prostornina
  3. 3. s prilastkom zunanji, vrhnji del česa glede na njegov namen: delovna, odlagalna površina; kamion ima veliko nakladalno površino; ogrevalna površina; rezalna površina orodja / dihalna površina pljuč
  4. 4. nav. mn., s prilastkom del zemeljskega površja, namenjen, določen za kaj: z izsušitvijo močvirja so pridobili velike površine; površine, ki jih je uničil požar, so zasadili z borovci / obdelovalne, orne, pašne površine; parkovne površine; setvene površine; za javni promet namenjene površine; publ. zasejati njivske površine
    // navadno večja ploskev česa sploh: s plastičnimi folijami preoblečene površine; zasteklenele površine
    ●     knjiž. kritika ostaja na površini ne obravnava bistva, ne seže do bistva stvari; ekspr. izbrisati s površine zemlje uničiti, odstraniti
    ♦     aer. nosilna površina letala na katero delujejo sile, ki držijo letalo v zraku; geom. površina mersko število površja telesa
pozébsti -zébem dov., nam. pozébst in pozèbst; pozébljen tudi pozében (ẹ́) zaradi mraza se poškodovati, uničiti: rožmarin je pozebel; žito jim je pozeblo; te rastline tudi v najhujšem mrazu ne pozebejo
● kopriva ne pozebe zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega, malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča
požgáti -žgèm dov., požgál (á ȅ) z ognjem poškodovati, uničiti: okupatorji so požgali vse hiše v vasi; požgati vejevje / cel zvezek svojih pesmi je požgal sežgal
// poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je požgala žito; vroče sonce je požgalo travo
● ekspr. to žganje pa požge po grlu je zelo močno
požrêti -žrèm dov., požŕl (ẹ́ ȅ) 
  1. 1. spraviti iz ust v požiralnik, želodec: požreti grižljaj, koščico, tableto, tekočino; tako ga boli grlo, da še sline ne more požreti; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo; gleda ga, kot bi ga hotel požreti zelo jezno, sovražno
    // nizko celo skledo solate je požrl pojedel
  2. 2. ekspr. z grizenjem uničiti: gosenice so požrle zelje
  3. 3. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal ne more več požreti vode
  4. 4. ekspr. ne izreči, zamolčati: hude besede je imel že pripravljene, pa jih je požrl
    // ne odzvati se na kaj, zlasti z besedami: požreti očitek, poraz, sramoto, žalitev; vsega človek ne more požreti / požreti je moral marsikatero grenko neprijazen, zbadljiv očitek, pripombo
    // obvladati, zadržati: požreti jezo / požreti solze
  5. 5. ekspr. pri svojem delovanju porabiti velike količine česa: ta avtomobil požre veliko bencina / ogrevanje prostorov požre dosti električne energije / ta dejavnost požre precej denarja
    // zmanjšati količino česa: bolezen mu je požrla prihranke / nenapovedan obisk mu je požrl prosti čas
    ●     pog., ekspr. noč ga je požrla ponoči je skrivaj odšel; ekspr. veliko ljudi so požrla taborišča je umrlo v taboriščih; ekspr. uši ga bodo požrle zelo ušiv je; ekspr. kar naprej, saj vas ne bomo požrli nihče vam ne bo storil nič neprijetnega, slabega; ekspr. požreti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; pog., ekspr. nocoj ga je pa veliko požrl popil veliko alkoholne pijače; slabš. si požrl jezik zakaj molčiš, ne odgovoriš; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. ob pogledu na jedi na mizi je na debelo požrl slino zelo si jih je zaželel; ekspr. zadnje zloge navadno kar požre jih ne izgovori; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. kar požrl bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl; ekspr. hoteli so jo z očmi požreti poželjivo so jo ogledovali
práh -ú in -a m (ȃ) 
  1. 1. zelo drobni suhi delci snovi v zraku, na predmetih, stvareh: prah se nabira na pohištvu; prah se poleže, useda; brisati prah z omare; vozila dvigajo prah; iztepsti prah iz odeje; debela plast prahu / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu
    // cestni prah ki nastaja na netlakovanih cestah; krpa za prah
    // kar je temu podobno: zdrobiti kamenje v prah; ekspr. oblak snežnega prahu / cvetni prah več pelodnih zrn, pelodna zrna
  2. 2. navadno s prilastkom izdelek iz določene snovi v obliki zelo drobnih suhih delcev: arzenikov, grafitni prah; predelovati premogov prah; jajca v prahu posušena in drobno zmleta; mleko v prahu
    ●     ekspr. to delo je že prekril prah je že pozabljeno; ekspr. to je dvignilo mnogo prahu povzročilo je razburjanje, govorice; ekspr. njegovi načrti so se sesuli v prah niso uspeli; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; star. strelni prah smodnik; ekspr. jezen sem nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo; bibl. otresti prah s čevljev in zapustiti kak kraj pretrgati vse zveze z njim
    ♦     agr. gnojilo v prahu; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo
prečístiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. temeljito očistiti: enkrat na mesec mu je prečistila vso hišo
    // odstraniti primesi: prečistiti olje, vodo / prečistiti zrak
  2. 2. knjiž. povzročiti, da postane kaj popolnoma jasno, izoblikovano: prečistiti besedilo, naziranje, pojme; predstavo bo treba še stilno prečistiti; njegove risbe so se z leti prečistile
  3. 3. knjiž. povzročiti popolno moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih nagnjenj, čustev: trpljenje ga je prečistilo; notranje se prečistiti
    ♦     voj. prečistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot
pregánjati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. zasledovati koga z namenom uničiti ga ali mu onemogočiti delovanje: gestapo ga je preganjal; preganjati krivoverce, sovražnike; preganjati uživalce mamil; preganjajo ga kot divjo zver
    // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: skušal mu je preganjati neprijetne misli; le s težavo ji je preganjal spanec / z žganjem preganja prehlad; s pesmijo si preganja skrbi
  2. 2. nav. ekspr. delati, povzročati neprijeten občutek, skrb: krivda ga preganja; strah pred smrtjo jo preganja / občutek nesreče jih še vedno preganja / še dolgo so ga preganjale fantove začudene oči / ta problem ga že nekaj časa preganja zelo razmišlja o njem
    // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: utrujenost ga preganja; žalost jo preganja je žalostna
    // vse življenje ga preganja nesreča
  3. 3. ekspr., v zvezi s s, z nadlegovati, vznemirjati: preganja ga s svojim pripovedovanjem; kar naprej ga preganja z vprašanji
  4. 4. ekspr. poditi (stran), odganjati: ne hodi od doma, saj te nihče ne preganja / preganjati dim, soparo
  5. 5. ekspr. loviti, goniti: pes preganja zajca / šli so preganjat srnjaka
    ●     ekspr. vedno jo čas preganja ima premalo časa za kako delo; ekspr. vest ga preganja ima neprijeten občutek zaradi krivde; knjiž., ekspr. mrak preganja dan mrači se; ekspr. preganjati dolgčas dolgočasiti se; ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas; ekspr. mačka preganjati prizadevati si za boljše počutje, razpoloženje po nezmernem uživanju alkohola
pregoréti -ím dov., pregôrel (ẹ́ í) zaradi gorenja poškodovati se, uničiti se: leseni opaž ob peči je pregorel / te žarnice rade pregorijo
pretléti -ím dov., pretlì (ẹ́ í) zaradi tlenja poškodovati se, uničiti se: plašč mu je pri ognju pretlel
pretŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s trganjem narediti dva dela: pretrgati nit, verigo; pretrgati čez pol, na dvoje, podolgem; žila se mu je pretrgala
  2. 2. s trganjem narediti, da kaj ni več celo: pretrgati mrežo, papir, vrečo; pretrgal je ovitek s svinčnikom; ob močnem poku se bobnič lahko pretrga; zavesa se je pretrgala do tal; pretrgati si žilo
    // narediti, da kaj ni več strnjeno, celo: pretrgati obroč zasledovalcev / sonce je pretrgalo goste oblake; ekspr. blisk pretrga temo; megla se je pretrgala; oblaki so se včasih pretrgali / kolona se je le redko pretrgala / ekspr. noč na obzorju se je pretrgala na obzorju se je zasvetilo; začelo se je daniti; pren. misel se mu je pretrgala
    ●     ekspr. pretrgati nit življenja povzročiti smrt
    ♦     anat. pretrgati himen
  3. 3. narediti, povzročiti, da kaj preneha
    1. a) obstajati, trajati: pretrgati dolgotrajen molk; tišino je pretrgalo brnenje letala / pretrgati pogodbo; pretrgati razmerje s kom; pretrgati diplomatske stike s tujo državo; zveza med njima se je pretrgala / pretrgale so se vse vezi, ki so jih povezovale
    2. b) za določen čas biti, potekati: zimski viharji pretrgajo plovbo po morju; njegov prihod je za nekaj časa pretrgal zabavo / vojna je pretrgala kulturni razvoj; dopisovanje med njima se ni pretrgalo
  4. 4. redko za določen čas česa ne nadaljevati; prekiniti: delo so pretrgali; pretrgati pogajanja; sejo so morali pretrgati / pretrgati študij za dve leti
  5. 5. publ. prenehati imeti zvezo s kom, s čim: z njim sem pretrgal / prvi pesnik, ki je pretrgal s socialističnim realizmom / pretrgati s tradicijo; pretrgal je s svojo preteklostjo začel živeti drugače
prežgáti -žgèm dov., prežgál (á ȅ) 
  1. 1. zaradi vročine narediti luknjo skozi kaj: žerjavica je prežgala desko; pren., ekspr. zbal se je, da ga bo njegov pogled prežgal
  2. 2. s preveliko vročino poškodovati, uničiti: pri likanju je prežgala prt / suša je prežgala zemljo / sonce mu je prežgalo obraz zelo opeklo
  3. 3. preveč speči, scvreti: prežgati čebulo, mast; meso se je prežgalo
  4. 4. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: prežgala ga je zavest dolžnosti do domovine; bolečine so mu prežgale vse telo
prótirevolúcija -e ž (ọ̑-ú) gibanje proti revoluciji z namenom uničiti njene dosežke in vzpostaviti prejšnje stanje: poraz protirevolucije
razdrápati -am in -ljem dov. (ā) 
  1. 1. ekspr. poškodovati, uničiti: močno deževje je razdrapalo cesto; pren. stiske so razdrapale njegovo dušo
  2. 2. star. razpraskati: razdrapati obraz; z nohti razdrapati
  3. 3. nar. raztrgati, razcefrati: razdrapati blago, papir
razglódati -am tudi -glójem, tudi razglôdati -am dov., razglódaj razglódajte tudi razglóji razglójite tudi razglôdaj razglôdajte tudi razglodájte; tudi razglodála (ọ́; ó) glodajoč zelo poškodovati, uničiti: črvi so razglodali pohištvo; miši so razglodale krompir / knjiž. bolezen ji je razglodala obraz
razgrêbsti -grêbem dov., razgrébel razgrêbla (é) 
  1. 1. z grebenjem narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: kokoši so razgreble gnoj; razgrebla je suho listje in našla kostanj; razgrebsti sneg / z roko je razgrebel krtine
  2. 2. z grebenjem narediti, da kaj zavzame večjo površino: pesek nasujemo na tla in ga razgrebemo; razgrebsti žerjavico po kurišču; enakomerno razgrebsti
  3. 3. z grebenjem poškodovati, uničiti: kokoši so razgreble gredo
    // ekspr. povzročiti, da je kaj poškodovano, uničeno sploh: delo ji je razgreblo roke; da ne bi razgrebli še svežega betona, položimo čezenj deske; pren. žalost je materi razgrebla obraz
  4. 4. nar. (močno) opraskati: obuj se, trnje ti bo razgreblo noge
razgrísti -grízem dov. (í) z grizenjem razdeliti na več delov: razgristi bonbon, tableto
// z grizenjem raniti, poškodovati: veverica je, braneč mladiče, razgrizla in razpraskala skobcu prsi; v zadregi si je razgrizla ustnice
// ekspr. poškodovati, uničiti: vlaga je razgrizla stare dokumente; lug razgrize roke
● ekspr. najraje bi se razgrizel od jeze zelo sem jezen
razhodíti -hódim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. s hojo, hojenjem poteptati, steptati: razhoditi sneg / razhoditi pot
    ●     redko otroci so razhodili blato po vsej hiši raznesli
  2. 2. s hojo, rabo razširiti: pretesne čevlje bo treba razhoditi
    // s hojo, hojenjem poškodovati, uničiti: razhoditi pete pri čevljih / ljudje so travo popolnoma razhodili
razjésti -jém dov., 2. mn. razjéste, 3. mn. razjedó tudi razjéjo; razjéj in razjèj razjéjte; razjédel razjédla, stil. razjèl razjéla (ẹ́) 
  1. 1. z grizenjem uničiti: pohištvo so razjedli črvi; volneno blago razjedo molji; pren. častihlepje mu bo razjedlo dušo
  2. 2. s kemičnim delovanjem povzročiti, da je kaj poškodovano: lug razje kožo; rja je razjedla kovinsko ograjo
    // s svojim delovanjem povzročiti, da je kaj poškodovano: hudournik je razjedel pobočje / vrv, žica mu je do krvi razjedla roko
razkávsati -am dov. (ȃ) nav. ekspr. s kljuvanjem zelo poškodovati, uničiti: kokoši so razkavsale solato
razklíčiti -im dov. (í ȋ) agr. uničiti bakterije, klice: razkličiti vino / razkličiti sod z žveplovim dioksidom
razkljúvati -am in -kljújem tudi razkljuváti -kljúvam in -kljújem dov., razkljúval tudi razkljuvál (ú; á ú) s kljuvanjem zelo poškodovati, uničiti: truplo poginule živali so razkljuvali jastrebi
razkopáti -kópljem tudi -ám dov., razkôplji razkopljíte tudi razkôpaj razkopájte; razkôpal (á ọ́, ȃ) 
  1. 1. s kopanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: razkopati zemljo; razkopati s krampom, prsti
    // narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu sploh: razkopal je slamo in iz nje potegnil zavitek; kokoši so razkopale gnoj razbrskale
    // razkopati kup
  2. 2. s kopanjem poškodovati, uničiti: ko so napeljevali vodovod, so razkopali ves vrt
    // ekspr. poškodovati, uničiti sploh: nalivi razkopljejo gorske ceste / otroci so razkopali ptičje gnezdo razdrli
  3. 3. ekspr. spraviti v nered: razkopati knjige, perilo / ko so bili otroci sami doma, so razkopali vso hišo
razkúžiti -im dov. (ú ȗ) uničiti kužne klice: razkužiti obleko, roke, vodo; razkužiti rano; razkužiti sobo; razkužiti z alkoholom
razmrčésiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. sistematično uničiti, zatreti mrčes: razmrčesiti perilo
razrezljáti -ám dov. (á ȃ) z rezljanjem poškodovati, uničiti: učenci so razrezljali šolske klopi
razríti -ríjem dov., razríl in razrìl (í ȋ) narediti rove, jarke, jame z rilcem, gobcem: krt je razril vrt; divji prašiči so razrili njivo
// narediti rove, jarke, jame sploh: ta plug zemljo samo razrije / pobočja so razrili hudourniki
// poškodovati, uničiti: tanki so razrili ceste / ekspr. koze so ji grdo razrile obraz
razruváti -rújem tudi razrúvati -am dov., razruvál tudi razrúval (á ú; ū) z ruvanjem poškodovati, uničiti: divji prašiči so razruvali žito
// ekspr. poškodovati, uničiti sploh: nalivi so razruvali cesto
razteptáti -ám [tudi təp] dov. (á ȃ) 
  1. 1. s teptanjem narediti, da kaj ni več skupaj, urejeno: razteptati sneg, zemljo
  2. 2. s teptanjem poškodovati ali uničiti: konji so razteptali njive
raztŕgati -am stil. -tŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s trganjem narediti, da kaj ni več celo: pes mu je raztrgal hlače; raztrgati papir; ovitek se je hitro raztrgal; popolnoma raztrgati / raztrgati na koščke, nitke / ob padcu si je raztrgal dlan ranil
    // narediti, da kaj ni več strnjeno, celo: voda je raztrgala nasip / sonce je raztrgalo oblake
    // s trganjem poškodovati, uničiti: raztrgati knjigo, pismo; komaj dokončani rokopis je raztrgal / vijaki so raztrgali les
  2. 2. z rabo, uporabo narediti, da kaj ni več celo: raztrgati jopico na komolcih; raztrgal je že drugi par čevljev; obleka se je raztrgala po šivih
  3. 3. raniti, poškodovati, navadno s čim ostrim: lev je žrtvi razparal trebuh in raztrgal boke / granata mu je raztrgala nogo
    ●     ekspr. člankar ga je raztrgal na kosce njegovo delo je ocenil zelo negativno; ekspr. kašelj mu je skoraj raztrgal pljuča zelo je kašljal; ekspr. raztrgati okove, verige osvoboditi se; ekspr. ne moremo se raztrgati delati več, kot zmoremo; ekspr. ne morem pomagati, pa če se raztrgaš sploh ne; ekspr. raztrgal se bo od jeze zelo je jezen
razušíti -ím tudi razúšiti -im dov., razúšil (ī í; ū ȗ) sistematično odpraviti, uničiti uši: razušiti s paro / obleke so razušili v posebnem kotlu
razvozíti -vózim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. z vožnjo spraviti na več mest: razvoziti blago; pred zimo razvozijo gnoj po njivah / avtobusi razvozijo delavce na vse strani
  2. 2. z vožnjo poškodovati, uničiti: razvoziti pot; razmočena tla so razvozili s tovornjaki
razžgáti -žgèm dov., razžgál (á ȅ) nav. ekspr.  
  1. 1. z vročino poškodovati, uničiti: sonce jim je razžgalo kožo / pijača mu je razžgala grlo
  2. 2. povzročiti, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: razžgati ljubosumnost, sovraštvo
    // vzbuditi močen čustveni odziv: njena lepota mu je razžgala dušo / razžgati komu kri
ruinírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. poškodovati, uničiti: pri selitvi so pohištvo precej ruinirali
// uničiti, ugonobiti: očetovo pitje je ruiniralo družino; neuspeh ga je popolnoma ruiniral
samobítnost -i ž (í) knjiž. lastnost, značilnost samobitnega: narod ima pravico, da razvija svojo samobitnost / okupatorji so hoteli uničiti njihovo jezikovno, narodno samobitnost / kmečka samobitnost / samobitnost ustvarjanja samostojnost, neodvisnost
// samobitnost umetniškega izraza izvirnost, originalnost
sámouníčiti se -im se dov. (ȃ-í ȃ-ȋ) knjiž. uničiti samega sebe: grozi nevarnost, da se bo človeštvo samouničilo
scvréti scvrèm dov., scvŕl (ẹ́ ȅ) stopiti maščobo: scvreti mast, zaseko; ocvirke je ponovno scvrla, da se ne bi pokvarili
// ocvreti: scvreti jajca; scvri mu kaj, saj veš, da je lačen
sesékati -am [səs in ses] dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. s sekanjem narediti majhne, drobne dele: sesekati drva, veje / sesekati na kose
  2. 2. ekspr. poškodovati, uničiti: molji so sesekali obleko v omari
sesúti se -sújem se [səs in ses] dov., sesúl se in sesùl se (ú ȗ) 
  1. 1. razpasti v kaj sipkega, drobnega: kamen se je sesul pod udarcem; mestno obzidje se je sesulo / ob eksploziji so se sesule vse šipe zdrobile
    // nav. ekspr. razpasti sploh: stol se je sesul pod njim / razsušeni sod se je sesul razsul
  2. 2. zaradi sipkosti, drobnosti ločiti se od nagnjene ali navpične površine: podporniki so popustili in zemlja se je sesula
  3. 3. ekspr. prenehati obstajati, opravljati svojo dejavnost zaradi nediscipline, notranje nepovezanosti; razsuti se: država, vojska se sesuje / obramba se je v nekaj dneh sesula
    ●     ekspr. sesuti se v nič razpasti, uničiti se; ekspr. vse se je sesulo v prah in pepel je popolnoma uničeno; je popolnoma propadlo; knjiž. po tem dogodku se je v njej nekaj sesulo podrlo
sežgáti -žgèm [səž in sež] dov., sežgál (á ȅ) z ognjem, plamenom uničiti: sežgati dračje, slamo; sežgati tajne listine, pisma; sežgati smeti v peči / sežgati mrliča, truplo; pren., ekspr. plamen ljubezni mu je sežgal srce
// z vročino uničiti: premočno sonce lahko sežge poganjke
● sežgati koga na grmadi v srednjem veku usmrtiti s sežigom na grmadi; zastar. sežgal je že dve sveči porabil
skljúvati -am in skljújem tudi skljuváti skljúvam in skljújem dov., skljúval tudi skljuvál (ú; á ú) s kljuvanjem poškodovati, uničiti: ptice so skljuvale grozdje
skuríti in skúriti -im dov. (ī ú) 
  1. 1. porabiti za kurjenje, ogrevanje: skuriti manj vreden les, veje; če bo huda zima, bo še pohištvo skuril / skuriti v peči
    // v ognju uničiti: skuriti dokumente, slike
  2. 2. pog. ogreti, segreti: teh prostorov ni mogoče skuriti
sónčen -čna -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na sonce: sončno jedro / sončni žarki; sončna svetloba, toplota / sončni mrk; sončni vzhod, zahod / sončna energija / sončen dan; število sončnih ur v letu; sončno vreme / ustavili so se na sončni jasi; sončno pobočje / njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu; sončno stanovanje / sončni jug / vera v sončnega boga; sončni simboli / sončna kopel; sončne opekline; sončna slepota / sončna očala očala s temno obarvanimi stekli, ki varujejo oči pred ultravijoličnimi žarki; sončna ura ura, ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico
    // sončni kolektor ali sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka; sončna peč naprava, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje snovi zlasti do visokih temperatur
    // ekspr. sončna krogla sonce; pren., ekspr. sončne višine slave
  2. 2. ekspr. za človeka zelo prijeten: sončni dnevi mladosti; to so njeni najbolj sončni doživljaji; sončne sanje / svetle, sončne barve
    // ki vsebuje, izraža kaj lepega, dobrega, ugodnega: sončna prihodnost; njegovo otroštvo je bilo sončno / ima sončen dom / sončna pesem; stvari so se jim nenadoma zazdele bolj sončne / vse ima svojo sončno in senčno stran
    // ki vsebuje, izraža veliko veselje, srečo: sončen nasmeh; sončno razpoloženje / sončen obraz / sončni toni
    // z oslabljenim pomenom ki poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: sončni optimizem; sončna sreča; poln sončnega veselja
    ●     Sončni kralj Ludvik XIV.; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; publ. sončni vlak vlak za organizirani izlet težjih invalidov; star. sončna roža sončnica; pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen; ekspr. zmeraj je vedra in sončna zelo dobro razpoložena
    ♦     astr. sončni ciklus ali sončni krog doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; sončni čas po Soncu merjeno trajanje; poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; sončni sistem Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega; sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; sončne bakle svetle tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi povečanega sevanja; sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja; sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; sončno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; fiz. sončni spekter; sončna celica silicijeva ploščica, ki deluje kot električni generator, če pada nanjo sončna svetloba; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj; meteor. sončni dvor ali sončni halo svetel kolobar okrog sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju; obl. sončni plise drobne, v obliki žarkov razporejene gube, navadno na tanjšem blagu; zool. sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus
spirohéta -e ž (ẹ̑) biol. bakterija v obliki spiralasto zasukane paličice: uničiti spirohete / bleda spiroheta ki povzroča sifilis
spodsúti se -sújem se dov., spodsúl se in spodsùl se (ú ȗ) nar. z usipanjem
  1. a) se poškodovati, uničiti: stena, strop se spodsuje
  2. b) se napolniti: rov se je spodsul
spopásti se -pádem se dov., stil. spopàl se spopála se (á ā) 
  1. 1. uporabiti silo drug proti drugemu z namenom
    1. a) obvladati, onesposobiti koga: fantje so se spopadli; užalil ga je, zato sta se spopadla; spopasti se s koli / petelina sta se spopadla
    2. b) uničiti, onesposobiti sovražnika: četa se je spopadla s sovražnikom; na meji so se spopadli / spopasti se z letali
      // s takim dejanjem poskušati doseči kaj, priti do česa: spopadla sta se za dekle / psi se spopadejo za kost
  2. 2. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopiti drug proti drugemu: stranki sta se na zborovanju spopadli; spopadla sta se v časopisu; javno se spopasti
  3. 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z začeti reševati, odpravljati kaj težavnega, neprijetnega: spopasti se s problemom, težavami; spopasti se s šovinizmom / spopasti se z debelostjo; spopasti se z obsežnim gradivom začeti ga pregledovati, proučevati; spopasti se z življenjem
spremeníti -ím tudi izpremeníti -ím dov., spremêni tudi spreméni tudi izpremêni tudi izpreméni; spreménil tudi izpreménil (ī í) 
  1. 1. narediti, da kaj ni več tako, kot je bilo: spremeniti načrt, vsebino, zaporedje; vreme se bo spremenilo / spremeniti predpis, zakon / spremeniti obliko česa; ko jo je zagledal, se mu je obraz spremenil / spremeniti ceno; spremeniti količino, obseg / spremeniti svoje mišljenje, mnenje o čem
    // povzročiti, da kdo duhovno, notranje ni več tak, kot je bil: to doživetje ga je spremenilo; v mestu se je popolnoma spremenil / do mene, proti meni se ni spremenil
  2. 2. narediti, da kaj ni več isto, kot je bilo: spremeniti mejo, smer / spremeniti ime, naslov; spremeniti predmet pogovora / spremeniti kraj bivanja preseliti se
  3. 3. v zvezi z v narediti, povzročiti, da kaj postane kaj drugega: spremeniti sladkor v alkohol; poseko so spremenili v travnik; voda se spremeni v paro / iz preprostega fanta se je spremenil v domišljavca / spremeniti misel v dejanje uresničiti jo
    // zaporno kazen so mu spremenili v denarno; ljubezen se je spremenila v sovraštvo
    ●     od jeze je spremenil barvo zardel je; prebledel je; iz zdravstvenih razlogov mora spremeniti podnebje mora živeti v drugih podnebnih razmerah; redko posteljnino spremenijo vsak dan zamenjajo; ekspr. sveta ne boš spremenil sprijazni se z ljudmi, dejstvi, kot so; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; publ. moštvo je spremenilo rezultat v svoj prid je doseglo prednost v igri
sršénji -a -e prid. (ẹ̑) nanašajoč se na sršene: sršenji pik; uničiti sršenje gnezdo / sršenji roj
● ekspr. dregniti v sršenje gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje; ekspr. priti v sršenje gnezdo med nezadovoljne, razdražene ljudi
steptáti -ám [tudi təp] dov. (á ȃ) 
  1. 1. s teptanjem narediti kaj trdo, sprijeto: steptati sneg, zemljo
    // s teptanjem narediti, urediti: steptati pot; steptati smučišče
  2. 2. s teptanjem poškodovati ali uničiti: steptati travo / steptati črva / ekspr. v jezi ga je hotel steptati
    ●     ekspr. steptati koga v prah uničiti ga, onemogočiti ga
stratégičen -čna -o prid. (ẹ́) strateški: poznati strategični položaj dežele / poraz so pojasnjevali kot strategični umik / uničiti kaj iz strategičnih razlogov; pomembna strategična točka; strategično bombardiranje
stréti strèm tudi stárem dov., strì stríte; stŕl (ẹ́ ȅ, á) 
  1. 1. s silo, pritiskom narediti, da kaj ni več celo: streti lešnik, oreh; streti lupino; streti s kleščami; zaradi nepazljivosti so se jajca strla / streti kozarec, posodo / pri mučenju so mu strli prste
    // polomiti, pokvariti: streti stol; kolo se je strlo / streti ptici peruti zlomiti
    // s silo, pritiskom uničiti, usmrtiti: streti črva / streti kači glavo
  2. 2. povzročiti, navadno s silo, da kaj preneha obstajati: streti sovražnikov odpor, stavko / nič ni moglo streti njegove samozavesti; streti komu voljo
  3. 3. nav. ekspr. povzročiti, da postane kdo zelo žalosten, brez volje do življenja: bridkost, nesreča, obup stre človeka; ta novica bo mater strla; njegove besede so me popolnoma strle / moralno streti koga
  4. 4. odstraniti olesenelo steblo od ličja: terice so strle ves lan
    ●     ekspr. bolezen in domotožje sta ga strli v nekaj tednih sta povzročili, da je umrl; ekspr. spravi se, sicer ti strem kosti te zelo pretepem; ekspr., streti okove osvoboditi se; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; ekspr. streti sovražnika premagati; ekspr. streti komu srce čustveno ga zelo prizadeti; ekspr. streti koga v prah uničiti ga, onemogočiti ga
stŕgati -am stil. stŕžem dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. s sunkovitim potegom narediti, da kaj ni več celo: strgati nit; struna, vrv se strga / konj se je strgal in oddirjal po cesti; pes se strga z verige
  2. 2. s sunkovitim potegom odstraniti: strgati lepak z zidu; strgati obleko s koga; strgati si obvezo z rane
    ●     ekspr. strgati komu masko z obraza pokazati njegovo pravo, resnično bistvo
  3. 3. s trganjem narediti, da kaj ni več celo; raztrgati: pes mu je strgal hlače; zataknila se je in si strgala krilo
    // s trganjem poškodovati, uničiti: strgati knjigo; pismo je strgal na drobne koščke
  4. 4. z rabo, uporabo narediti, da kaj ni več celo; raztrgati: otroci strgajo veliko obleke; čevlje je strgal v enem mesecu; pri takem delu se obleka hitro strga
têmelj -a m (é) 
  1. 1. nosilni del kakega gradbenega objekta, navadno v zemlji: izpodkopati, postaviti, utrditi temelje; betonski, zidani temelji; majav, trden temelj / kopati temelje za novo stavbo / kamnit temelj spomenika
  2. 2. kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: postaviti temelje za nadaljnji razvoj; materialni temelji družine; temelji države / ekspr. diktaturi se spodmika temelj / publ. to so ugotovili na temelju zbranih podatkov na osnovi, podlagi
    // kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: gospodarski, idejni temelji politike; znanstveni temelji svetovanja; značaj je temelj osebnosti
    // kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto; podlaga, osnova: pogodba je temelj njihovih zahtev
  3. 3. nav. mn. bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema: temelji pedagogike / temelji socialistične morale
  4. 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom popolnoma, čisto: uničiti kaj do temelja, temeljev; to zamisel je treba iz temelja predelati; njegovo življenje se je v temeljih spremenilo
teptáti -ám [tudi təp] nedov. (á ȃ) 
  1. 1. s hojo, udarci nog
    1. a) delati kaj trdo, sprijeto: teptati ilovico, sneg / teptati s smučmi
    2. b) delati, urejati: teptati pot, smučišče
    3. c) tlačiti, stiskati: teptati repo, zelje / teptati grozdje v kadi / teptati proso meti
  2. 2. s hojo, udarci nog
    1. a) pritiskati k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: teptati rože, travo; konji so teptali žito
    2. b) povzročati komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konji so teptali ranjene vojake / ekspr. vojaki na konjih so teptali pešce v tla
  3. 3. ekspr. delati, da je kdo v zelo neprijetnem, težavnem položaju: nikoli nas ne bodo več teptali tujci / teptati domovino
  4. 4. ekspr. povzročati, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: teptati srečo, ljubezen koga / teptati človeško dostojanstvo
    // kršiti, prelamljati: teptati obljube, zakone
    ●     evfem. ne bo več dolgo trave teptal ne bo več dolgo živel; ekspr. od jeze teptati z nogami z nogami tolči, udarjati ob tla
tôlpa -e ž (ó) 
  1. 1. slabš. organizirana skupina ljudi, ki se ukvarja z nezakonito, nedovoljeno dejavnostjo: odkriti, uničiti tolpo; oborožena tolpa; ponarejevalska, tihotapska tolpa; tolpa žeparjev; vodja tolpe / krasti v tolpah
  2. 2. slabš. skupina ničvrednih, malovrednih ljudi: okrog njih so se zbirale grozeče tolpe; prišel je s svojo tolpo
  3. 3. star. skupina ljudi: tolpa otrok, radovednežev
    // trop, krdelo: tolpa ovc / volkovi so se zbirali v tolpe
ugonobíti -ím dov., ugonóbil (ī í) knjiž. uničiti: slaba svetloba mu bo ugonobila oči / ugonobiti tekmeca / epidemija je ugonobila mestne prebivalce; človeštvo se bo samo ugonobilo / to ga bo duševno, telesno ugonobilo
● knjiž. sovražnik jih je ugonobil z zvijačo premagal; knjiž. potres je ugonobil mesto porušil
ukončáti -ám dov. (á ȃ) zastar. pokončati, uničiti: ukončati sovražnike / ogenj je ukončal hišo
uníčenje -a s (ȋ) glagolnik od uničiti: uničenje plevela / načrtno uničenje dokumentov / uničenje sovražnikovih letal / gospodarsko uničenje kmeta / obvarovati rudnik pred uničenjem / strah pred atomskim uničenjem
uníčiti -im dov. (í ȋ) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja
  2. 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase
  3. 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno
    1. a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi
    2. b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo
    3. c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili
      // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka
  4. 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila
  5. 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon
    // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo
  6. 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil
    // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino
  7. 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti
    1. a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja
    2. b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti
      ●       ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel
uničljív -a -o prid. (ī í) ki se da uničiti: uničljive stvari
upropástiti -im dov. (ā ȃ) knjiž. uničiti: manj zdravega človeka bi taki napori upropastili / dolgovi so ga upropastili / s pijančevanjem je upropastil svojo družino
● knjiž. to stališče je njegov načrt upropastilo onemogočilo njegovo izvedbo, uresničitev
vibrión -a m (ọ̑) biol. bakterija v obliki upognjene paličice: uničiti vibrione; vibrioni kolere
vkràj in v kràj prisl. (ȁ) star. proč, (v)stran: bežati, iti, umakniti se vkraj / živeti enolično in vkraj od raznih prireditev / odrezati, odsekati vkraj / to je treba dati vkraj prenehati se ukvarjati s tem; pospraviti; golazen vkraj spraviti pobiti, uničiti; vkraj vreči zavreči, odvreči
// vkraj, nepridiprav izgini, spoti
● star. zvezde gredo vkraj ugašajo; star. iti vkraj spat
vólk -a [u̯k] m, mn. volkóvi, im. mn. stil. volcjé (ọ̑) 
  1. 1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk
    // volčji samec: volk in volkulja
  2. 2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov
    // človeški volkovi
  3. 3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi
  4. 4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar
  5. 5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce
    // vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco
  6. 6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka
  7. 7. nestrok. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk
  8. 8. žarg., muz. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini
    ●     ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
    ♦     bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji som; polarni volk; prerijski volk kojot
vrát -ú in -a m, mn. vratóvi (ȃ) 
  1. 1. del telesa, ki povezuje glavo s trupom: vrat ga boli; oviti vrat s šalom; do vratu zabresti v vodo; dati, obesiti si ogrlico okrog vratu; stisniti, zgrabiti koga za vrat; na vratu ima bulo; debel, dolg, vitek vrat; vrat konja, žirafe
    // ta del živalskega telesa kot hrana: kuhati, obirati vrat; kokošji vrat
    // zadnji, zgornji del tega dela telesa: skočiti komu za vrat; na vratu speti lasje / zliti komu vodo za vrat / pri padcu si zlomiti vrat tilnik
    // sprednji, spodnji del tega dela telesa: prerezati komu vrat; do vratu zapeta bluza / star. tiščalo ga je v vratu v grlu
  2. 2. ožji del kake priprave, predmeta
    1. a) med širšim, glavnim delom in koncem z odprtino: vrat balončka, steklenice
    2. b) med širšima, glavnima deloma: vrat peščene ure
      ●       ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje; ekspr. ukloniti, upogniti vrat pred kom ukloniti se, vdati se; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. biti do vratu zadolžen zelo; ekspr. nastaviti komu nož na vrat skušati prisiliti koga k čemu; obesiti na vrat ekspr. obesiti komu svoje otroke na vrat prepustiti mu jih, da mora skrbeti zanje; ekspr. obesiti komu policijo na vrat povzročiti, da ga policija zasleduje, nadzoruje; slabš. misliš, da se bo obesila prvemu snubcu na vrat se bo poročila s prvim snubcem; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. stopiti komu na vrat zadušiti, uničiti ga; spraviti ga v popolnoma podrejen, odvisen položaj; ekspr. skočiti sovražniku za vrat napasti ga na najbolj občutljivem, najmanj branjenem mestu, navadno nepričakovano, od zadaj; ekspr. strah ga stiska za vrat zelo se boji; ekspr. imeti bolnika, otroka na vratu morati skrbeti zanj; ekspr. sedeti komu na vratu, za vratom imeti oblast nad kom, delati mu nasilje; nar. tolminsko obrniti plug na vratovih na ozarah; ekspr. čutiti srce v vratu, pod vratom biti zelo vznemirjen, prestrašen; ekspr. odločiti se (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro
      ♦       anat. vrat maternice spodnji, ožji del maternice, ki sega v nožnico; vrat stegnenice ožji del stegnenice med glavo in osrednjim delom; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; vrat pestiča del pestiča med brazdo in plodnico; muz. vrat ožji, podolgovati del godal in nekaterih brenkal med trupom in delom, na katerem se napenjajo, pritrjujejo strune; vrat note navpična črta kot del note; obrt. prišiti gumb na vrat prišiti ga tako, da je na nekoliko daljših nitih in zato odmaknjen od podlage
vréči vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 
  1. 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel; vreči poleno na ogenj; vreči kaj skozi okno; vreči z desno roko; hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči
    // dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko
    // ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti
    ♦     šport. vreči kopje
    // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili
    // vreči oporišče v zrak razstreliti ga
  2. 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj; brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej; ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel
    // vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti
    // ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku
  3. 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže
    // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo
  4. 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven
  5. 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim
  6. 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug; četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj
  7. 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov; na platno je vrgel prijateljevo podobo
  8. 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko; vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti
  9. 9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje; vrgel mu je psovko; za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel
    // v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup
  10. 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča; smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo
    // publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum
  11. 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla; prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce
    // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
    ●     ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo naredko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; nižje pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak
zadušíti -ím dov., zadúšil (ī í) 
  1. 1. z dušenjem usmrtiti: past je zadušila žrtev; manjša žival je zadušila jelena / naduha ga je zadušila; brezoseb., ekspr. odpri okno, sicer me bo zadušilo; pren. čustva so ga skoraj zadušila
  2. 2. ekspr. s silo zavreti, preprečiti: zadušiti osvobodilno gibanje, revolucijo, vstajo / kaj v kali zadušiti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti; zadušiti upor v krvi / zadušiti svobodno misel, upanje / plevel je zadušil skoraj vso setev
  3. 3. ekspr. zadržati, premagati: zadušiti bolečino, smeh, solze
  4. 4. zmanjšati jakost zvoka: ropot je zadušil govorjenje / ekspr. bojazen mu je zadušila glas
  5. 5. pogasiti z odvzemom zraka: zadušiti ogenj, požar / zadušiti plamen
zaléga -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. zaležena jajčeca ali iz njih izležene ličinke, bube, mlade živali: čebele, mravlje hranijo svojo zalego; bolezni zalege / čebelja, trotovska zalega; ribja zalega
    ♦     čeb. krmiti na zalego krmiti čebele, da bi matico bolj silile k zaleganju; gnilobna zalega obolela za hudo gnilobo; odkrita v kateri so jajčeca in mlade ličinke, pokrita zalega v kateri so bube in dozorevajoče mladice; presledkasta zalega pri kateri so med zaleženimi celicami prazne celice
  2. 2. mladiči, zlasti manjših, nezaželenih živali: samica krmi zalego; gnezdo s kačjo, mišjo, polžjo zalego
  3. 3. nezaželene, škodljive živali, navadno v večjem številu: v okolici smetišča se je kmalu pojavila zalega; uničiti, zatreti zalego; gosenice, podgane, voluharji in druga zalega
  4. 4. slabš., navadno s prilastkom nezaželeni, škodljivi ljudje: ta zalega se hoče polastiti oblasti; izkoriščevalska, tatinska zalega / bibl. gadja zalega / kot psovka ustrelim te, zalega pasja
zapíti -píjem dov. (í) s pitjem alkoholne pijače zapraviti: zapil je ves denar, vse premoženje; nekaj dni dela, potem pa vse zapije / ekspr.: pamet zapiti; zdravje zapiti s pitjem alkoholne pijače si ga uničiti
// ekspr. s pogostitvijo s pijačo proslaviti: zapiti izpit; zapiti rojstvo otroka
zapráviti -im dov. (á ȃ) 
  1. 1. z nepremišljenim ravnanjem narediti, da ni več razpoložljive materialne dobrine: zapraviti denar, premoženje; s pijančevanjem, tožbami zapraviti posestvo
    // ekspr. porabiti, potrošiti: vso plačo zapravi zase; zapraviti za zdravljenje veliko vsoto; za hrano se dosti zapravi
  2. 2. zaradi kakega negativnega, nepremišljenega ravnanja izgubiti: zapraviti čast, ugled; zapraviti duševni mir; zapraviti prijateljstvo koga; zapraviti zdravje
    // ekspr. ne izrabiti, ne izkoristiti: zapraviti možnosti za dobro uvrstitev, priložnost za gol / s čakanjem zapraviti veliko časa nekoristno porabiti
    ●     pog. zapraviti klobuk izgubiti; evfem. zapravila je otroka imela je splav; ekspr. zapraviti zmago ne doseči je zaradi svoje krivde; ekspr. zapraviti življenje lahkomiselno, nedejavno ga preživeti
zatólči -tólčem [ou̯] dov., zatólci zatólcite in zatolcíte; zatólkel zatólkla (ọ́) 
  1. 1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti v kaj tako, da ni višje od površine česa: zatolči zapognjeni žebelj v les / zatolči kol v zemljo zabiti
    // s tolčenjem, udarjanjem trdno namestiti: zatolči toporišče v sekiro; zatolči veho v sod
  2. 2. nekajkrat slišno udariti: v gozdu je zatolkel detel; zatolči po mizi
  3. 3. ekspr. začeti močno biti, utripati: ob tem prizoru mu je zatolklo srce; brezoseb. v prsih mu je zatolklo
  4. 4. ekspr. z udarci ubiti: zatolči miš; zatolči s palico / zajeli so jih in jih zatolkli
  5. 5. pog. narediti, povzročiti, da kdo ne more (uspešno) delovati: zatolči mladega ustvarjalca / prevelika samokritičnost ga je zatolkla
    ●     ekspr. zatolči koga v zemljo uničiti ga, onemogočiti ga
zatréti -trèm tudi -tárem dov., zatrì zatríte; zatŕl (ẹ́ ȅ, á) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da kaj škodljivega na določenem mestu ali v celoti preneha obstajati: zatreti mrčes; zatreti plesen, plevel / zatreti nekatere otroške bolezni
  2. 2. narediti, povzročiti, da kdo ne more normalno, svobodno živeti, delovati: zatreti narod; gospodarsko, politično zatreti koga
  3. 3. z nenehnim oviranjem kakega dela, dejavnosti povzročiti, da kaj ne more več obstajati: zatreti osvobodilno gibanje, stavko; zatreti upor / kriminala ne morejo zatreti
    // narediti, povzročiti, da se kaj ne more uveljaviti: osvobodilnih teženj naroda niso mogli zatreti; zatreti otrokovo ustvarjalnost
  4. 4. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj ne more izraziti, pokazati: zatreti hrepenenje, ljubezen / zatrl je smehljaj
    ●     krošnje visokih dreves so zatrle manjša drevesa jim onemogočile normalno rast; ekspr. kaj v kali, korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
zavíti -víjem dov. (í) 
  1. 1. spremeniti smer svojega
    1. a) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije; zaviti na križišču / zaviti okrog vogala
    2. b) poteka: cesta, reka večkrat zavije
      // s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota
      // s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet
  3. 3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev; pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi
  4. 4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek; zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč
    // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom
  5. 5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo; kolona se je zavila v oblak prahu
  6. 6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake
    // ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak
  7. 7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu
  8. 8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
    ●     ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačila
zažgáti -žgèm dov., zažgál (á ȅ) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da kaj zagori: strela je zažgala hišo; zažgati trske; z baklo, s cigareto zažgati skedenj / zažgati ogenj / zažgati kopo / star. zažgati si pipo prižgati si; pren., ekspr. zažgati v srcu ljubosumje
    // dati kaj na ogenj, žerjavico, da tli in oddaja dim, vonj: zažgati brinove jagode, kadilo / v krščanskem okolju zažgati oljkove vejice, da ne bi udarila strela v hišo
  2. 2. z ognjem, plamenom uničiti: zažgati hišo, kozolec; namenoma zažgati / pri peči si je zažgala obleko
    // poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: sonce je zažgalo travo / premočno gnojilo zažge rastline
  3. 3. pri pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi prevelike vročine kaj poškoduje, uniči: zažgati kruh, meso; potica se je zažgala
    ●     ekspr. to žganje je tako močno, da kar zažge po grlu povzroči pekoč, žgoč občutek
zbombardírati -am dov. (ȋ) z bombardiranjem poškodovati, uničiti: letala so zbombardirala sovražnikove položaje; zbombardirati letališče, železniško postajo
zdélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. ekspr. izčrpati, oslabiti: bolezen, vročina človeka zdela; lakota ga je zdelala / pot na vrh ga je zelo zdelala utrudila; brezoseb. zdelalo jo je, da se je kar sesedla / taki napori zdelajo živce
  2. 2. ekspr. natepsti, pretepsti: napadli so ga in ga hudo zdelali; tako so ga zdelali, da še glasu ni dal od sebe
  3. 3. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritiki so ga zdelali in občinstvo odklonilo; zdelali so ga v časopisu
  4. 4. ekspr. poškodovati, uničiti: nalivi so zdelali cesto; suša, toča zdela žito; knjigo je grdo zdelal
    // zdrgniti, zguliti: hlače je tako zdelal, da niso več za rabo
  5. 5. uspešno končati šolanje, študij: peti razred je zdelal z odličnim uspehom; komaj je zdelal
    ●     pog., ekspr. liter ga bova še zdelala popila; ekspr. zdelati nasprotnika pri šahu premagati ga z veliko premočjo; ekspr. dolgo pot sva zdelala v enem dnevu opravila, prehodila; star. poti v hrib ne zdelam več ne zmorem; ekspr. zlahka je zdelal zadnje metre previsa preplezal
zdrápati -am in -ljem dov. (ā) 
  1. 1. ekspr. poškodovati, uničiti: deževje je zdrapalo cesto
  2. 2. nar. raztrgati, scefrati: zdrapati čevlje; zdrapati si obleko
zdréti zdêrem tudi zdrèm dov., stil. zderó; zderíte tudi zdríte; zdŕl (ẹ́ é, ȅ) deroč
  1. a) odstraniti, odnesti: nalivi so zdrli rodovitno zemljo
  2. b) poškodovati, uničiti: voda je zdrla cesto / zdreti steno
zdrobíti -ím dov., zdróbil (ī í) narediti iz česa majhne, drobne dele: zdrobiti kamen, kos premoga; s pestjo, z udarcem je zdrobil steklo; posušeno listje se je zdrobilo; zdrobiti si kost / zdrobiti hrano z zobmi / medved mu je zdrobil ramo; tako jo je stisnil, da jo je skoraj zdrobil zelo, močno
// zdrobiti na koščke; zdrobiti v prah
● ekspr. zdrobiti spone osvoboditi se; ekspr. zdrobiti sovražno vojsko uničiti; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga
zêmlja -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) 
  1. 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star
    // vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca
  2. 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
    // površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje
  3. 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
  4. 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje
    // ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
    // vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo
  5. 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
  6. 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
  7. 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti
  8. 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
    ●     ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
    ♦     agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
zemljevíd -a m (ȋ) papir, platno z upodobitvijo zemeljskega površja, objektov na njem v pomanjšanem merilu: brati zemljevid; obesiti, razgrniti zemljevid; poiskati kraj na zemljevidu; ravnati se po zemljevidu / zemljevid Slovenije
● publ. ta narod so hoteli izbrisati z zemljevida uničiti
// s prilastkom tak papir, platno s podatki o pojavih, stanjih: astronomski, geološki, meteorološki zemljevid; pren. zemljevid evropskih literatur
♦ geogr. politični zemljevid ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; navt. pomorski zemljevid ki prikazuje morske površine z označenimi globinami in obalni pas z orientacijsko pomembnimi objekti
zgáziti -im tudi izgáziti -im dov., zgazíla in zgázila tudi izgazíla in izgázila (á ȃ) 
  1. 1. z gaženjem narediti kaj sprijeto, trdo: težko je bilo zgaziti visoki sneg / težki tovornjaki so zgazili zemljo
    // z gaženjem narediti: zgaziti pot do planinske koče
  2. 2. z gaženjem poškodovati ali uničiti: živina je zgazila travo; pren. življenje jih je zgazilo
zgoréti -ím dov., zgôrel (ẹ́ í) 
  1. 1. izginiti, uničiti se v ognju, plamenu: les, papir zgori; te snovi ne zgorijo; zgoreti na grmadi, v peči; do konca, nekoliko, popolnoma zgoreti; hitro zgoreti; zgoreti kot bakla, slama / zgoreti v ognju / satelit je zgorel v atmosferi
    // biti v požaru, ognju uničen: domačija je zgorela; nihče se ni rešil iz goreče hiše, vsi so zgoreli; vse jim je zgorelo; ekspr. skedenj je zgorel do tal popolnoma
  2. 2. s tem izginjenjem, uničenjem dati energijo: gorivo, plin zgori; taka zmes zgori eksplozivno / hrana zgori v telesu
    ●     knjiž. spomin na ta dogodek je že zgorel nihče se ga več ne spominja; ekspr. če ne bo dežja, bo na polju vse zgorelo bo uničeno zaradi vročine, suše; ekspr. zgoreti od napora izčrpati se, oslabeti; ekspr. od sramu bi najraje zgorel zelo me je sram; tako je vroče, da bom zgorel zelo mi je vroče
zgrísti zgrízem dov. (í) 
  1. 1. zdrobiti z zobmi: zgristi meso, orehe; dobro, slabo zgristi / zgristi z zobmi
    // z grizenjem poškodovati, raniti: miši so zgrizle obleko / od živčnosti si je zgrizla nohte; zgristi si ustnice
  2. 2. ekspr. izčrpati, uničiti: bolezen ga je zgrizla; ljubosumje zgrize človeka
    ●     ekspr. kritiki so ga zgrizli njegovo delo so ocenili zelo negativno; ekspr. na smrt sta se zgrizla zelo sta se sprla; ekspr. če te mika jedro, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi
zmastíti2 -ím dov., zmástil (ī í) zmečkati, zmleti, zlasti grozdje: pred stiskanjem grozdje zmastijo / zmastiti posušen list med prsti
♦ agr. uničiti rastlinske škodljivce s stiskanjem
zmendráti -ám [mən] dov. (á ȃ) s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in zdrobiti, stlačiti ter pri tem poškodovati ali uničiti: konji so zmendrali travo, žito / zmendrati klobuk / ekspr. vojaki so zmendrali sled čez zasneženo dvorišče z mendranjem, hojo naredili
// ekspr. s hojo, stopanjem zmečkati, povzročiti smrt koga: razjarjena žival ga je zmendrala / zmendrati kači glavo
zmléti zméljem dov., zmêlji zmeljíte (ẹ́) 
  1. 1. z napravo zdrobiti žito: zmleti koruzo, pšenico; na debelo, na drobno zmleti / zmleti na žrmlje / zmleti v moko
    // s pripravo, napravo zdrobiti kako drugo snov sploh: zmleti kosti, orehe; zmleti meso z mesoreznico / zmleti suh kruh v drobtine
    // z napravo razkosati sadje: sadje najprej zmeljejo in nato stisnejo
  2. 2. ekspr. zdrobiti, streti: težki tovornjaki so zmleli nasuto kamenje / voz ga je zmlel pod seboj
  3. 3. ekspr. uničiti, porušiti: potres je zmlel celo naselje / čas ga je zmlel
    ●     ekspr. zmleti nasprotnika, sovražnika uničiti, onemogočiti ga; ekspr. zmlel je velik kos kruha pojedel; ekspr. če ga dobim v roke, ga bom zmlel natepel, pretepel; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo
zmlínčiti -im dov. (í ȋ) povzročiti, da kaj pod pritiskom spremeni obliko, se iznakazi: zmlinčiti cigaretni ogorek; kovanec se pod kolesom zmlinči / kolo mu je zmlinčilo roko
// nav. ekspr. s silo, pritiskom povzročiti komu (hude) telesne poškodbe, smrt: konj je zmlinčil jezdeca; skala se je odkrušila in zmlinčila več ljudi
● ekspr. tako sem jezen nanj, da bi ga zmlinčil zelo; ekspr. zmlinčiti sovražnika v prah uničiti, onemogočiti ga
zmrcváriti -im dov. (á ȃ) ekspr.  
  1. 1. povzročiti komu hude rane, poškodbe: krogla mu je zmrcvarila roko; volkovi so zmrcvarili ovce; v pretepu so ga hudo zmrcvarili; pren. zasliševanje ga je duševno zmrcvarilo
  2. 2. poškodovati, uničiti: pes je zmrcvaril copate; zmrcvariti igračo
    // pokvariti, poslabšati: uredništvo mu je zmrcvarilo članek / staro ime kraja so čisto zmrcvarili popačili
zmŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) 
  1. 1. spremeniti se v led: tekočina v posodi je zmrznila; voda zmrzne pri 0° C / vlaga na pločevini je zmrznila v ledeno skorjo
    // ob spremembi vode v kaki snovi v led postati trd: meso je v shrambi zmrznilo; vezalke na čevljih so mu zmrznile; zemlja je že zmrznila
    // preh. zamrzniti: zmrzniti živila / globoko, hitro zmrzniti kaj
  2. 2. zaradi mraza se poškodovati, uničiti: korenine so zmrznile; ponoči so vse rože, sadike zmrznile
  3. 3. zaradi mraza umreti: obležal je v snegu in zmrznil; to zimo je zmrznilo mnogo ptičev
    // zaradi mraza odmreti: alpinistu sta zmrznila dva prsta
  4. 4. ekspr. postati zelo mrzel, otrpel: čisto sem zmrznil, ko sem čakal; lica so mi na vetru zmrznila
  5. 5. žarg. prenehati delovati, propasti zaradi neugodnih razmer, napak: podjetje je zmrznilo / novi časopis je po enem letu zmrznil / v zadnjem delu igre je nasprotnik zmrznil / že v drugem letniku šole je zmrznil je padel, je zaključil šolanje
  6. 6. ekspr. prenehati obstajati: njegovo nagnjenje do dekleta je zmrznilo; po tem pripetljaju je veselje na zabavi zmrznilo
zníčiti -im dov. (í ȋ) star. uničiti, opustošiti: toča je zničila polje; vojaki so zničili mesto
Število zadetkov: 160