majáti májem tudi májati -em stil. májam nedov., májaj májajte tudi majájte; majál tudi májal (á á; á) povzročati, delati, da se kaj z enim delom pritrjenega premika sem in tja: veter maje drevesa;
zgrabil je kol in ga majal, da bi ga izpulil / presenečeno je majal z glavo; klasje se maje; pijanec stoji pred vrati in se maje; veriga visi z voza in se maje niha; pren., ekspr. kmet je majal stavbo fevdalnega reda; uporno pleme maje vladarju prestol // povzročati, da se kaj premika sploh: potres maje zemljo; mostnice so se majale pod nogami; zemlja se zelo maje
● ekspr. pijača je ljudem majala jezike je povzročala, da so veliko in sproščeno govorili; ekspr. ljudje so nad tem majali z glavo izražali osuplost, presenečenje, ogorčenjemajáti se, tudi májati se
1. biti majav: brv je trhla in se že maje; miza se maje; zobje se mu majejo; pren., ekspr. njegov položaj v službi se maje; stebri starega družbenega reda so se majali; temelji te filozofije se že majejo
2. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: njegova samozavest se maje / nekaj se maje v njegovih načelih
3. ekspr. opotekajoče se, okorno hoditi: poglej ga, kako se maje; majati se pijan proti domu / ladja se maje proti Benetkam
// iti, hoditi: kam se pa maješ
● ekspr. njihova hiša se maje kmetija, posestvo, družina propada; šah. žarg. pozicija se maje je slaba; ekspr. tla se mu majejo pod nogami ima ogrožen (družbeni) položaj; ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. v njem se vse maje in lomi doživlja velike duševne krize
majáje :
pijanec se je majaje napotil proti domu; majaje z glavo je odšel; voz je majaje se in zibaje se zavil na glavno cesto
majajóč -a -e:
majajoč z glavo; majajoč se dom; skozi majajoče se veje gledati luno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
upokoríti -ím dov., upokóril (ī í) star. pokoriti1,
podrediti: upokoriti sosednje države;
upokoriti uporno mesto / napadalca je upokoril s pištolo ugnal, ukrotil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.
upóren -rna -o prid., upórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se (rad) upira: pokoriti uporne meščane / uporen otrok / uporen konj; uporna čreda / uporen značaj // ki izraža, kaže upornost: uporne misli, pesmi / uporen pogled / uporen izraz obraza 2. ekspr. ki se težko oblikuje: uporni lasje;
uporna snov 3. publ. nepopustljiv, vztrajen: uporna vera v lepoto;
uporno zanikanje resničnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.