Tiskanje

adjúnkt -a m (ȗ) nekdaj pisarniški uslužbenec po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu, pristav: gozdarski, sodni adjunkt

administratívec -vca m (ȋ) žarg. upravni uslužbenec: delavci in administrativci

administrátor -ja m (ȃ)

1. kdor upravlja; upravnik, upravitelj: administrator premoženja
♦ rel. apostolski administrator upravitelj apostolske administrature
2. nižji pisarniški uslužbenec: v pisarni sta potrebna še dva administratorja

akcesíst -a m (ȋ) nekdaj nižji pisarniški uslužbenec, pripravnik: finančni akcesist

aktuár -ja m (ā) zavarovalni ali gospodarski matematik: aktuar izračunava premije
// nekdaj nižji pisarniški uslužbenec, pisar: sodni aktuar

amanuénsis -a [-nz-] m (ẹ̑) nekdaj nižji uslužbenec, navadno v knjižnici: bil je amanuensis v dvorni knjižnici / amanuensis slavnega biologa

arhivár -ja m (á) strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
♦ biblio. arhivski uslužbenec z visoko izobrazbo

arhívski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na arhiv: arhivske omare / dokazati trditev z arhivskimi viri; arhivsko gradivo; arhivska kopija filma najboljša kopija posameznega filma, stalno shranjena v arhivu
// arhivski strokovnjak, uslužbenec / osnutek arhivskega zakona

bánčnik -a m (ȃ)

1. vodilni bančni uslužbenec: konferenca direktorjev in bančnikov / priznan bančnik strokovnjak za bančništvo
2. v kapitalistični ekonomiki bankir: pri volitvah si je zagotovil podporo bančnikov in industrijcev

bibliotekár -ja m (á) strokovni uslužbenec v knjižnici; knjižničar: bibliotekar študijske knjižnice
♦ biblio. knjižničarski uslužbenec z visoko izobrazbo

bilancíst -a m (ȋ) uslužbenec, ki dela, sestavlja bilanco: delovno mesto knjigovodje bilancista

birìč -íča m (ȉ í)

1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb sodne ali zemljiške oblasti: birič je klical, zastar. oklicaval ukaze; uiti biričem; graščak je poslal biriče po kmeta; mestni birič; gleda kakor birič mrko, neprijazno; zastar. beži, kakor bi ga devet biričev podilo
● ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal
2. ekspr. osovražen predstavnik oblasti: preklinjati gospodo in biriče / Samo milijon nas je, milijon umirajočih med mrliči, milijon, ki pijejo mu kri biriči (Kajuh)

blagájnik -a m (ȃ) uslužbenec, ki vodi blagajniške posle: blagajnik podjetja; razpisano je mesto blagajnika
// kdor vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle: poročilo tajnika in blagajnika

blokóvnik -a m (ọ̑) žel. uslužbenec pri bloku na železnici: progovni blokovnik

bóy in bôy -a [boj] m (ọ̑; ȏ) hotelski uslužbenec, ki opravlja manjše posle: boyi v livrejah

carínik -a m (ȋ) uslužbenec, ki carini: carinik pregleduje prtljago; pristaniški cariniki

cirkusánt -a m (ā á) nav. slabš. cirkuški artist ali uslužbenec: cirkusant z medvedom
// slabš. kdor vzbuja pozornost, dela hrup: to ni resen govornik, ampak cirkusant; kako so mu bili zoprni italijanski cirkusanti, ki so kar naprej korakali z godbo po mestu

časomérec -rca m (ẹ̑) redko uslužbenec, ki meri čas za izvršitev določenega dela; časomerilec: časomerci ugotavljajo zmogljivost delavcev

časomerílec -lca [lc in u̯c] m (ȋ)

1. uslužbenec, ki meri čas za izvršitev določenega dela: normirci in časomerilci
2. šport. sodnik, ki meri čas pri tekmovanju: časomerilci so tekmovalcu izmerili enak čas kot električna naprava

činóvnik -a m (ọ̑) zastar. uradnik, uslužbenec: policijski činovnik

čitálec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) bralec: pogovor pisatelja s čitalci / čitalec števcev uslužbenec, ki je zaposlen s čitanjem števcev
♦ elektr. del elektronskega računalnika za branje informacij na preluknjanih karticah ali trakovih; čitalnik

čuváj -a m (ȃ)

1. kdor poklicno kaj čuva: podjetje bo zaposlilo dva nočna čuvaja; gozdni, lovski, poljski čuvaj; čuvaj parka / na obzidju so stražili budni čuvaji stražarji
♦ žel. progovni čuvaj uslužbenec, ki na določenem odseku pregleduje progo, zapira in odpira zapornice
// zastar. čuvar: čuvaj reda, morale
2. pes, ki čuva stanovanjsko poslopje: na dvorišču jih je oblajal čuvaj; kupiti psa čuvaja

dácar -ja m (ā) v stari Avstriji uslužbenec, ki pobira dac: vinski dacar

dávkar -ja m (ā) nekdaj uslužbenec, ki odmerja in pobira davek: neizprosen davkar

deklaránt -a m (ā á) kdor poda, predloži deklaracijo: podpisani deklaranti / carinski deklarant uslužbenec v podjetju, ki sestavlja carinske deklaracije

delovódja -e in -a m (ọ̑) uslužbenec, ki vodi ali nadzoruje delo: gozdarski delovodja; delovodja elektrarne; delovodja v tovarni

desetár -ja m (á)

1. čin komandirja desetine v Jugoslovanski ljudski armadi ali nosilec tega čina: vsi mitraljezci so postali desetarji; četni desetar vadi rezerviste; dobiti, imeti čin desetarja
2. vodja skupine desetih ljudi sploh: vse delo so vodili desetarji / desetar pionirskega odreda
♦ žel. uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo pri vzdrževanju odseka proge

desetínar -ja m (ȋ) v fevdalizmu

1. nižji uslužbenec, ki pobira desetino: določenega dne so prihajali desetinarji
2. redko desetinec

detektív -a m (ȋ) uslužbenec organov za javno, državno varnost, ki raziskuje kazniva dejanja: proti tihotapcem mamil se bori cela armada policistov in detektivov; drzni detektivi iz ameriških filmov
// v zahodnih deželah oseba, ki jo kdo najame, da poklicno skrbi za zaščito njegovih interesov: bil je zaposlen kot detektiv v veleblagovnici; hotelski detektiv / privatni detektiv

dežúren -rna -o prid. (ȗ) ki opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: dežurni oficir, uslužbenec, zdravnik; dežurna gasilska četa; dežurna lekarna lekarna, ki je odprta ponoči ali med prazniki
// imeti, opravljati, uvesti dežurno službo / dežurna soba za tistega, ki je dežuren

dežúrni

-a -o sam.:

pog. danes ima dežurno naš oddelek dežurno službo

diéta -e ž (ẹ̑)

1. posebna, predpisana prehrana, zlasti za bolnike: držati se diete; predpisati dieto; diabetična dieta; mlečna, neslana dieta; shujševalna dieta; ima strogo dieto; žarg. jetrna dieta za bolne na jetrih
2. zastar. znesek, ki ga dobi uslužbenec za vsak dan službenega potovanja; dnevnica: plačevati diete; poslanske diete

diplomát -a m (ȃ)

1. višji uslužbenec, ki zastopa koristi svoje države v mednarodnih odnosih: na sejo so povabili vse akreditirane diplomate; diplomat pri Organizaciji združenih narodov; delo naših diplomatov / ministrski predsednik je dober diplomat
2. ekspr. kdor zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: izkazalo se je, da ni samo dober trgovec, ampak tudi odličen diplomat / pog. toliko je že diplomata, da tega ne bo storil

direkcíja -e ž (ȋ) vodstvo kakega podjetja, zavoda ali ustanove, ravnateljstvo: generalna, glavna direkcija; turistična, železniška direkcija; uslužbenec direkcije / začeli so graditi direkcijo poslopje tega vodstva

diréktor1 -ja m (ẹ́) uslužbenec, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: izvoliti direktorja; določiti, pog. postaviti koga za direktorja; gimnazijski direktor ravnatelj; direktor gostinskega podjetja upravnik; razpisati mesto direktorja; pomočnik direktorja / generalni direktor; komercialni, tehnični direktor; direktor radijskega programa
♦ film. direktor filma odgovorni organizacijski in finančni vodja pri snemanju posameznega filma; direktor fotografije filmski sodelavec, ki je odgovoren za kvaliteto posnetkov

dispéčer -ja m (ẹ̑) uslužbenec, ki z osrednjega mesta vodi vožnje, razpošiljanje: vlakovni dispečer; dispečer v letalstvu / dispečer radijskega programa

disponènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) uslužbenec, ki je pooblaščen samostojno voditi kako poslovno področje podjetja: biti vozovni disponent pri železnici

diurníst -a m (ȋ) nekdaj uslužbenec, pisar, ki je plačan na dan, dnevničar: bil je diurnist na magistratu

dnévnica -e ž (ẹ̑) znesek, ki ga dobi uslužbenec za vsak dan službenega potovanja: izplačati, obračunati dnevnice; sprejeti odlok o višini dnevnic; pravica do povračila potnih stroškov in dnevnice
♦ rel. dnevnice del brevirja, ki se opravi v enem dnevu

dnévničar -ja m (ẹ̑)

1. nekdaj uslužbenec, pisar, ki je plačan na dan: dnevničarji in nameščenci
2. knjiž. novinar, ki poroča o dnevnih novicah; vestičar

dopolnjeválec -lca [u̯n-u̯c] m (ȃ) kdor kaj dopolnjuje: bil je nadaljevalec in dopolnjevalec naše gledališke tradicije
♦ trg. uslužbenec v samopostrežni trgovini, ki prinaša blago na prodajne police

držáven -vna -o prid. (á)

1. nanašajoč se na državo:
1. a) državni aparat, organ; državna administracija, oblast, uprava, ureditev / državni praznik, proračun, zakon; državna meja, politika, tajnost; državno gospodarstvo, ozemlje; pogreb na državne stroške; publ. organizirati kaj v državnem merilu / državni akt; državni monopol
2. b) državni prvak; državna reprezentanca; državno šahovsko prvenstvo / državni pečat; državna zastava, himna in grb so simboli države; državne barve barve državne zastave
  // državni davek, jezik; državna vera
3. c) po toliko stoletjih smo postali svoboden in državen narod s svojo državo; državni uradnik, uslužbenec; državna kontrola; državna služba; nastajanje novih državnih tvorb držav; državni udar nasilna sprememba vlade brez sodelovanja ljudskih množic
2. ki je last države: državni kapital; državni dolgovi; državna lastnina; državno podjetje, posestvo, premoženje / državna blagajna / državni sektor; to, kar vidiš tu, je vse državno; državna šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država
♦ jur. državno pravo pravo, ki ga ustvarja država ali ki se ukvarja z organizacijo države; polit. državni centralizem sistem upravljanja, v katerem je reševanje vseh pomembnejših vprašanj v pristojnosti osrednjih državnih organov; državni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, na kateri država posega v gospodarsko dogajanje; državni socializem socialistična družbena ureditev, v kateri država vodi in usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje; državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah

držávno

prisl.:

takrat je bil še državno nastavljen

državno organiziran socializem

ekonóm -a m (ọ̑)

1. uslužbenec, ki skrbi za potrošne predmete in inventar: ekonom dijaškega doma / bil je za ekonoma v podjetju / po vojni je bil ekonom na tovarniškem posestvu
2. strokovnjak za ekonomijo, gospodarstvo; ekonomist: nacionalni ekonom

ekspedítor -ja m (ȋ) uslužbenec, ki opravlja delo v ekspeditu, odpravnik: razpisati delovno mesto ekspeditorja in skladiščnika; ekspeditor pošte

evidéntičar -ja m (ẹ́) uslužbenec, ki vodi evidenco: evidentičar v referatu za gozdarstvo

fakturíst -a m (ȋ) uslužbenec, ki sestavlja fakture: dobiti mesto fakturista

fináncar -ja m (ȃ)

1. nekdaj pripadnik finančne straže: ljudje so se pritoževali nad financarji; prepir s financarji
2. star. uslužbenec finančnega urada

galeríst -a m (ȋ) uslužbenec v galeriji: galeristi in muzealci
// lastnik galerije: ugleden italijanski galerist

garderobêr -ja m (ȇ) moški, ki dela v garderobi: dobil je službo garderoberja
♦ gled. uslužbenec, ki skrbi za gledališke kostume in pomaga igralcem pri oblačenju

honorárec -rca m (ȃ) pog. honorarni sodelavec ali uslužbenec: honorarci predavajo na večerni šoli; honorarec v računovodstvu

honoráren -rna -o prid. (ȃ) ki ni vezan na redno delovno razmerje: honorarni sodelavec, uslužbenec / iskati honorarno zaposlitev / honorarna ura

honorárno

prisl.:

popoldne dela honorarno

hotélski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na hotel: hotelska restavracija, soba / hotelski receptor, uslužbenec / cene hotelskih storitev; publ. vse hotelske zmogljivosti so že zasedene

iblájtar -ja m (á) nav. slabš.

1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: iblajtarji so prežali na tihotapce
// mitničar: pred mitnico mu je iblajtar pregledal voz in premetal vso kramo
2. osovražen predstavnik oblasti: preslepil je pisarje, iblajtarje in drugo gosposko drhal

inkasánt -a m (ā á) uslužbenec, ki pobira, izterjuje denar za določeno storitev, preskrbovanje s čim: hkrati s stanarino pobira inkasant tudi vodarino; inkasant radijske naročnine, za zavarovalnino / inkasant za električno energijo, plin

inventaríst -a m (ȋ) uslužbenec, ki vodi evidenco o inventarju: razpisati mesto inventarista

izména -e ž (ẹ̑)

1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu: stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen / delo v nočni izmeni; zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno; vodja izmene uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni
// delati v izmenah; pouk poteka v izmenah
// časovno sklenjen del kake celote: naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni; zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok
2. navadno s prilastkom skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa: naša izmena dela drugi teden dopoldne / čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena

jáven -vna -o prid. (á)

1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
// ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari
2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
// ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
// ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo
4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti

jávno

prisl.:

javno delovati

javno glasovati, govoriti, izjaviti

javno preklicati zmote

javno se je sprehajal z njo

kádrovik in kadrovík -a m (á; í)

1. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 politični delavec, ki skrbi zlasti za moralno—politična vprašanja na določenem področju: komisar in kadrovik
2. publ. uslužbenec, ki skrbi za pridobivanje, razvrščanje delavcev, uslužbencev: kadrovik podjetja

kanclíst -a m (ȋ) pog., nav. slabš. uradnik, uslužbenec: brezdušen, birokratski kanclist

knjigovódja -e tudi -a m (ọ̑) uslužbenec, ki opravlja knjigovodske posle: knjigovodja v velikem podjetju / razpisati delovno mesto knjigovodje / materialni knjigovodja

knjížničar -ja m (ȋ) strokovni uslužbenec v knjižnici: knjižnica bi potrebovala vsaj še enega knjižničarja
♦ biblio. knjižničarski uslužbenec s srednjo izobrazbo
// kdor dela v knjižnici: knjižničar mi je prinesel knjigo

komercialíst -a m (ȋ) uslužbenec, ki opravlja komercialne posle: podjetje ima sposobnega komercialista / po poklicu je komercialist
// strokovnjak za komercialne posle: to je stvar komercialistov / ekspr. filmsko proizvodnjo so prepustili komercialistom

komisár -ja m (á)

1. v nekaterih državah višji uslužbenec za opravljanje posebnih nalog, ki ga navadno imenuje vlada: veleposlanikov obisk pri vladnem komisarju / imenovan je za komisarja / policijski komisar šef policije
// ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; visoki komisar Organizacije združenih narodov za begunce
♦ jur. civilni ali visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja
2. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti: tujca sta zasliševala komandant in komisar / štab brigade ga je imenoval za političnega komisarja / komisar bataljona

kómornik in komórnik -a m (ọ̑; ọ̑)

1. zgod. visok uslužbenec na vladarskem dvoru, odgovoren zlasti za gospodarska ali finančna vprašanja: kralj je sklical svoje komornike / bil je imenovan za častnega komornika
2. v nekaterih deželah vladarjev, plemičev osebni služabnik: spletke komornikov

konduktêr -ja m (ȇ) raba peša uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu; sprevodnik: kondukter na avtobusu, vlaku

konservátor tudi konzervátor -ja m (ȃ) uslužbenec spomeniškega varstva z visoko izobrazbo, ki raziskuje kulturne spomenike in skrbi za njihovo vzdrževanje: posvetovanje konservatorjev in restavratorjev; prim. konzervator

kontoríst -a m (ȋ) zastar. nižji uslužbenec v kontorju: trgovski pomočniki in kontoristi

kontraktuálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. pogodben, dogovoren: kontraktualni uslužbenec / kontraktualno delo

kontrolór -ja m (ọ̑) kdor poklicno kontrolira; nadzornik, pregledovalec: pokazati račune kontrolorju; kontrolor in revizor / bil je imenovan za kontrolorja / prometni, tržni kontrolor; kontrolor proizvodnje
♦ aer. kontrolor letenja uslužbenec pri kontroli letenja

kopalíščen -čna -o prid. (ȋ) kopališki: biti kopališčni gost / kopališčna terasa
♦ tur. kopališčni mojster uslužbenec, ki skrbi za red in varnost gostov v kopališču

kriminalíst -a m (ȋ) uslužbenec, ki odkriva, raziskuje in preprečuje kazniva dejanja: primer so proučevali kriminalisti in psihiatri
// jur. strokovnjak za kriminalistiko ali kazensko pravo: kriminalisti in civilisti

krupje -ja in croupier -a [krupjé -ja] m (ẹ̑) igr. uslužbenec v igralnici, ki vodi igro, navadno pri ruleti: krupje je zavrtel ruleto

kústos -a m (ȗ) muzejski uslužbenec z visoko izobrazbo, ki zbira, vzdržuje in proučuje muzejske predmete: razstavo je pripravil kustos / biti imenovan za kustosa / galerijski, muzejski kustos

laboránt -a m (ā á) kdor opravlja (pomožna) strokovna dela v laboratoriju: razpisati mesto laboranta / kemijski laborant uslužbenec, ki opravlja preprosta, standardna dela s področja kemije

lansêr -ja m (ȇ) uslužbenec, ki ureja zaporedje delovnih operacij v serijski proizvodnji: razpisati delovno mesto lanserja

leblájtar -ja [tudi ləb] m (á) nav. slabš., nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: leblajtarji so prežali na tihotapce
// mitničar: preden je zapeljal v mesto, je moral plačati leblajtarju

líftbóy in líftbôy -a [-boj] m (ȋ-ọ̑; ȋ-ȏ) uslužbenec pri dvigalu, zlasti v hotelu: livriran liftboy

líktor -ja m (ī) pri starih Rimljanih uslužbenec, ki nosi pred visoko uradno osebo liktorski sveženj: pred konzulom so stopali liktorji

likvidátor -ja m (ȃ)

1. nav. ekspr. kdor kaj odpravi, uniči, odstrani: likvidatorji narodnih manjšin
2. jur. kdor izvaja postopek redne likvidacije: opravljati posle likvidatorja
3. kdor koga usmrti po nalogu organizacije, gibanja ali posameznika: določiti likvidatorja
4. uslužbenec v likvidaturi: likvidator osebnih dohodkov, računov
♦ polit. pristaš likvidatorstva

logár -ja m (á) nižji gozdarski uslužbenec: prišli so sekači v spremstvu logarja

majordóm -a m (ọ̑)

1. zgod., v frankovski državi upravitelj dvora, kraljevih posestev: dolžnosti majordoma; politični vpliv majordomov
2. v nekaterih deželah, v dvorskem, plemiškem okolju višji uslužbenec, ki vodi gospodinjstvo in nadzoruje služabništvo: knezov majordom

manager in menedžer -ja [ménedžer] m (ẹ̑)

1. v kapitalistični ekonomiki vodilni uslužbenec podjetja; direktor, ravnatelj: družbo upravljajo managerji; odločilna vloga managerjev
2. publ. voditelj, organizator zlasti v gospodarstvu: biti manager turistične agencije; dober, nesposoben manager / turistični manager
// poslovni vodja moštva, skupine, posameznika v poklicnem športu, popevkarstvu: pevko je spremljal manager; manager boksarja; moštvo z managerjem in trenerjem

mátičar -ja m (ā)

1. uslužbenec, pooblaščen za vodstvo matičnih knjig: razpisati mesto matičarja; podpis matičarja
● publ. stopiti pred matičarja poročiti se
2. član ali naročnik društvene založniške organizacije: letos se je število matičarjev povečalo
♦ čeb. panj, iz katerega se jemljejo matice ali ličinke za vzrejo matic

mehanográf -a m (ȃ) uslužbenec, ki dela z mehanskimi stroji, napravami za obdelavo podatkov: v knjigovodstvu potrebujejo še enega mehanografa; knjigovodja mehanograf

mejáč -a m (á)

1. redko lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo; mejaš: mejača sta se sprla zaradi poti
2. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: tihotapec je mejačem ušel

meroizkúsen -sna -o prid. (ȗ) zastar., navadno v zvezi meroizkusni urad urad za kontrolo meril: uslužbenec meroizkusnega urada

mêtla -e ž (é)

1. priprava za pometanje iz zvezanega svežnja vejic, šib, ščetin z držajem: izdelovati, prodajati metle; slika čarovnice na metli; metla in smetišnica; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo
// brezova metla / ta metla je že obrabljena
2. ekspr. rep kometa: repatice so vlačile svoje metle po nebu
● ekspr. on je prava metla ni samostojen, odločen; ni ugleden, cenjen; ekspr. za žensko nista le metla in kuhalnica pometanje, pospravljanje in kuhanje; ekspr. pomesti nasprotnike z železno metlo odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦ bot. navadna metla grmičasta rastlina z rumenimi metuljastimi cveti, Sarothamnus scoparius

mítničar -ja m (ȋ) nekdaj uslužbenec, ki pobira mitnino: na mostu so ga prestregli mitničarji

míznik -a m (ȋ)

1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi; stolnik: v mladosti je bil carjev miznik
// naslov za plemiča: postali so dedni mizniki / imenovan je za deželnega miznika
2. nar. rženi kruh: Najprej je gospodinja dala na mizo skoraj cel hleb miznika (Prežihov)

móč -í ž (ọ̑)

1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko
// sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati
// velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč
2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč
3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske
// značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda
4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline
// publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov
5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči
// kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj
6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje
7. značilnost česa
1. a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka
2. b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja
3. c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost
8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja
9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko
// iz vse moči prepevati zelo glasno
10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč
● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
♦ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti

móž -á m, mn. možjé (ọ̑)

1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim
2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las
// nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave miličnik, policist
3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož
4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža
5. žarg., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož
6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža
● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno
♦ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki

municipálen -lna -o prid. (ȃ)

1. nanašajoč se na municipij: značilnosti municipalnih oblik / mesto kaže značilnosti municipalne ureditve srednjeveške mestne skupnosti
2. knjiž., redko mesten: ustroj južne Evrope je izrazito municipalen / municipalni uslužbenec

muzeálec -lca m (ȃ) strokovni uslužbenec v muzeju: muzealci krajevnih muzejev; društvo muzealcev

načêlnik -a m (ȇ)

1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika; načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje
// kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva
2. nekdaj predstojnik kake upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja
3. nekdaj vodja, poveljnik: rodovni načelnik / načelnik financarjev
♦ voj. načelnik štaba oficir, ki vodi, usklajuje delo štaba; zgod. načelnik Narodne straže

nàddávkar -ja m (ȁ-ā) nekdaj uslužbenec davčnega urada, za stopnjo višji od davkarja: njegov oče je bil naddavkar

nàdgozdár -ja m (ȁ-á) nekdaj višji gozdarski uslužbenec: postavljen je za nadgozdarja

nàdlogár -ja m (ȁ-á) nekdaj višji gozdarski uslužbenec: sekanje je nadziral grajski nadlogar

nadzórnik -a m (ọ̑) kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzornik je pregledal poslovanje v trgovini / cestni, pristaniški nadzornik; policijski, sodni, tržni nadzornik; nadzornik gozdov
♦ šol. šolski nadzornik kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; žel. nadzornik proge uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo desetarjev pri vzdrževanju proge

natánčen -čna -o prid., natánčnejši (ȃ)

1. ki opravlja svoje delo, naloge v največji mogoči popolnosti: natančen delavec, uslužbenec; učitelj je zelo natančen, pretirano natančen; ekspr. ne bodi tako prekleto natančen; ta človek je natančen kot stroj / pri delu je natančen
// narejen tako, da opravlja svojo nalogo v največji mogoči popolnosti: natančen merilni instrument; natančna tehtnica; za tako delo je potrebno natančno orodje
2. ki upošteva, zajema vse, tudi podrobnosti: natančna analiza, preiskava; potrebna je natančnejša kontrola vseh naprav; natančno merjenje / natančno navodilo / natančnejša obrazložitev sodbe
3. ki z največjo mogočo popolnostjo kaže, podaja resnično stanje: natančnega časa, datuma se ne spominjam; napisati natančen naslov; natančen opis dogodka; imeti natančne podatke / natančen načrt; natančna risba / račun ni natančen
// ki se ujema z originalom: natančen prepis pogodbe

natánčno

1. prislov od natančen: natančno analizirati snov; natančno določiti, predpisati; predstava se prične natančno ob petih točno ob petih
// meriti čas na sekunde natančno; škodo so ocenili precej natančno
2. nav. ekspr. poudarja, da se trditev v največji mogoči meri sklada z resničnostjo: natančno tako sem povedal; zgodilo se je natančno desetega maja / dela potekajo natančno po načrtu / ponovil je vse do pike natančno; do minute natančno prihaja v službo
● ekspr. stvari ni treba jemati tako natančno čisto tako, kot je rečeno ali zapisano

nòv nôva -o stil. -ó prid., novéjši (ȍ ó)

1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen, ant. star: nova cesta, hiša; zgraditi novo tovarno; odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto
// ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom
2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje; pero je še novo; tovarniško nov avtomobil; njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona
3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi; nov vir energije; odkrili so nov virus; nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze
// doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje
4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek; razlagati novo lekcijo
// ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno
// ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta
5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane; novi učenci, vojaki
// ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti
6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja; uveljavili so se novi odnosi; novi tokovi v umetnosti; nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 1945
7. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času; jezikovni elementi v novejšem jeziku; najnovejša slovenska literatura; obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju
8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar
● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; žarg., šol. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; lingv. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; nova zaveza drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje kapitalizma in nastajajočega socializma; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921

nôvi

-a -o sam.:

njihov novi je zelo strog novi šef

zapeli so tudi več novih

novo v značaju ljudske oblasti

nič novega jim ni povedal

boj med starim in novim

na nóvo izvoljeni odbor nanovo

po nóvem bo drugače

/ v nagovoru kaj bo novega; prim. nôvo...

občínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na občino: občinske meje; občinsko središče / občinski forumi, organi; občinski proračun, statut; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; občinske ceste ceste, ki omogočajo promet na področju občine; občinska skupščina; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal
♦ jur. občinsko sodišče prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve

obračunoválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) uslužbenec, ki opravlja obračunske posle: obračunovalec prodaje; razpisati delovno mesto obračunovalca

odprávnik -a m (ȃ)

1. uslužbenec, ki opravlja delo v ekspeditu: skladiščnik in odpravnik
2. polit., v zvezi odpravnik poslov diplomatski predstavnik kake države v tuji državi, za stopnjo nižji od poslanika: vlada ne bo poslala tja poslanika, ampak le odpravnika poslov
// uslužbenec diplomatskega predstavništva, ki začasno nadomešča poslanika ali veleposlanika: jugoslovansko veleposlaništvo je zastopal odpravnik poslov
♦ žel. vlakovni odpravnik ali odpravnik vlakov delavec, ki po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer da znak za odhod vlaka

ôkence -a [kən] s, mn. tudi ókenca (ō)

1. manjšalnica od okno: hiša ima majhna okenca; okroglo, štirioglato okence; zamreženo kletno okence / odpreti, zapreti okence / potrkati na okence / okence kamere
2. odprtina v pregradi, (večjem) oknu zaradi poslovanja s strankami: pririnil se je do okenca; stati v vrsti pred okencem; uslužbenec pri okencu / bančno, blagajniško, poštno okence
3. kvadrat (v razpredelnici): vpisati številke v ustrezna okenca / razpredelnica ima veliko okenc / okenca mreže
♦ anat. okroglo okence odprtina med srednjim in notranjim ušesom, zaprta z membrano; lov. okence znamenje bele barve na zadku srnjadi in na začetku peruti divjega petelina

pisáč -a m (á)

1. nekdaj nižji pisarniški uslužbenec; pisar: ponudili so mu mesto pisača; sodnik in pisači
// slabš. uradnik, uslužbenec sploh: mislil je, da sem kak advokatski pisač; birokratski pisači
2. slabš. pisatelj, pisec: naši pisači / navaden pisač je, ne pa pisatelj

pisár -ja m (á)

1. nekdaj kdor se poklicno ukvarja s pisanjem, prepisovanjem: listine so pisarji skrbno prepisovali; grajski, samostanski pisar
// nižji pisarniški uslužbenec: sina je dal za pisarja / mestni, sodni pisar
2. slabš. pisatelj, pisec: ti naši pisarji ne vedo, kako nam kvarijo jezik / to ni noben pisatelj, je navaden pisar
♦ zool. smrekov lubadar

pláča -e ž (á)

1. do 1965 vsota, ki jo na določena razdobja dobi zaposleni za svoje delo: dobiti, dvigniti, pog. vleči plačo; povišati plače; nizka plača / mesečna plača; osnovna plača; ima stalno plačo; plača po učinku / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru
2. pog. osebni dohodek: prejeti plačo; izplačali so jim 80-odstotne plače; razlike v plačah / plača bo petnajstega v mesecu izplačilo osebnega dohodka; iti po plačo
3. v kapitalistični ekonomiki plačilo za delo, navadno umsko, ki ga opravi nameščenec ali uslužbenec za delodajalca: delodajalci so zadrževali plače v svojo korist; delavci so zahtevali višje plače; uslužbenska plača / trinajsta plača vsota v višini mesečne plače, ki jo prejme nameščenec ali uslužbenec ob koncu leta
4. star. plačilo: kaj hočeš za plačo; oddajati stanovanje za primerno plačo; mastna, poštena plača
● ekspr. plača mu vseeno teče osebne dohodke dobiva, čeprav dela dejansko ne opravlja; ekspr. z eno plačo težko živijo z dohodki samo enega člana družine
♦ ekon. gibljivi del plače ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške

pòdurádnik -a m (ȍ-ȃ) nekdaj nižji uslužbenec: postal je poduradnik

pométati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)

1. čistiti z metlo, omelom: pometati dvorišče, sobo, stopnice; pometati in pomivati tla / pometati z metlo; pren., ekspr. burja pometa ceste
// s pometanjem odstranjevati: pometati črepinje, ogorke
2. ekspr. pri premikanju, gibanju dotikati se česa: krilo ji pometa po tleh / lasje so ji pometali po hrbtu opletali
● ekspr. mislijo si, da lahko z njim pometajo delajo, počenjajo, kar hočejo; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere

pristàv -áva m (ȁ á) nekdaj

1. pisarniški uslužbenec po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu: gozdarski, sodni pristav
2. nižji oskrbnik, zlasti graščinski: bil je pristav na grofovem veleposestvu

skríptor -ja m (ȋ) nekdaj

1. strokovni uslužbenec, navadno v knjižnici: postal je skriptor v dvorni knjižnici; skriptor licejske knjižnice je bil takrat Levstik; skriptor in amanuensis
2. kdor se poklicno ukvarja s pisanjem, prepisovanjem, pisar: listine so skriptorji skrbno prepisovali

sodníjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sodnijo: nočem imeti sodnijskih opravkov / sodnijski uslužbenec / sodnijsko poslopje
// knjiž. soden: sodnijski stroški / sodnijska obravnava

sprevódnik -a m (ọ̑) uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu: pokazati vozovnico sprevodniku / avtobusni, železniški sprevodnik

stólnik -a m (ọ̑)

1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi: ob slavnostih so morali vojvodi streči stolniki
// naslov za plemiča: deželni stolnik
2. nar. koroško pšenični kruh: za praznik je bilo dovolj klobas, mesa in stolnika

tarifêr -ja m (ȇ) uslužbenec, ki preverja obračune storitev glede na tarifo: delovno mesto tariferja

točáj -a m (ȃ)

1. gostinski delavec, ki streže gostom pijačo: dela v pivnici kot točaj; točaj v belem suknjiču / priučeni točaj
// kdor toči, nataka pijačo: dva od svatov sta bila za točaja
2. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo s pijačo: stregli so pod nadzorstvom stolnika in točaja
// naslov za plemiča: bil je imenovan za dvornega točaja

trínajsti in trinájsti -a -o štev. (ȋ; á) ki v zapovrstju ustreza številu trinajst: trinajsti rojstni dan; trinajstega [13.] julija; odšel je ob trinajsti (uri) 13h
// trinajsto [13.] stoletje od 1200 do 1300
● žarg. oditi v trinajsti bataljon, trinajsto brigado med narodnoosvobodilnim bojem umreti; danes je trinajsti in še petek po ljudskem verovanju dan, ko se lahko pojavijo težave, neprijetnosti; trinajsta plača v kapitalistični ekonomiki vsota v višini mesečne plače, ki jo prejme nameščenec ali uslužbenec ob koncu leta

uslúžbenec -nca m (ȗ)

1. kdor je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično: njegov oče je uslužbenec, mati pa delavka; vesten uslužbenec; uslužbenec knjižnice; uslužbenec v muzeju
2. do 1965 kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: odpustiti, prestaviti uslužbenca / bančni, gostinski, železniški uslužbenci; nižji, višji uslužbenec; vodilni uslužbenci
♦ jur. državni uslužbenec do 1957 upravni in strokovni sodelavec državnih organov; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic

uslúžbenka -e ž (ȗ) ženska oblika od uslužbenec: zaposliti nove uslužbenke / hotelska, poštna uslužbenka

vèleposláništvo -a s (ȅ-á) najvišje diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi: odpreti veleposlaništvo; uslužbenec veleposlaništva / sprejem v veleposlaništvu
// poslopje tega predstavništva: demonstranti so poškodovali ameriško veleposlaništvo

vodílen -lna -o prid. (ȋ)

1. ki organizira in nadzoruje delo podrejenih: vodilni delavec, uslužbenec / vodilni položaj; vodilno mesto
2. ki ima pomembnejši položaj glede na istovrstno ali sorodno: vodilni arhitekt, politik / vodilni evropski jeziki; vodilna revija / vodilna načela gibanja
3. ki je, se nahaja kje v večjem številu, v večji količini kot istovrstno ali sorodno: vodilna pasma kokoši; koruza in druge vodilne rastline tega področja; na sliki so vodilne temne barve
4. publ. ki teče, vozi pred drugimi tekmovalci: kolesar se je približal vodilni skupini
// ki je glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: vodilno nogometno moštvo
5. teh. ki omogoča, da se kaj premika, drsi v določeni smeri: vodilni kolut; vodilni obročki na ribiški palici
♦ agr. vodilna mladika mladika, ki se razvije na koncu ogrodne veje ali vrha; voditeljica; fot. vodilno število število, ki označuje jakost bliskovne luči; geom. vodilni krog krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli; vodilna črta vodilka; lit. vodilni motiv namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu; muz. vodilni ton polton, ki se razveže v sosednji zgornji ali spodnji ton; pal. vodilni fosil fosil, ki je značilen za določeno geološko dobo; strojn. vodilne lopatice statorske lopatice, v katerih se pri kompresorju spreminja kinetična energija v tlačno, pri turbini tlačna energija v kinetično; žel. vodilna os os za vodenje lokomotive po tiru

zakládnik -a m (ȃ)

1. kdor skrbi, je odgovoren za zakladnico: zakladnik je odprl zakladnico
2. knjiž., v nekaterih državah zakladni minister: zakladnik je član vlade / državni zakladnik
3. star. kdor vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle; blagajnik: zakladnik jim je izplačal njihov delež; zakladnik društva
♦ zgod. zakladnik v fevdalizmu uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, ki upravlja zakladnico in premoženje fevdalca

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 20. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar novejšega besedja