adjúnkt -a m (ȗ) nekdaj pisarniški uslužbenec po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu, pristav: gozdarski, sodni adjunkt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
administratívec -vca m (ȋ) žarg. upravni uslužbenec: delavci in administrativci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
administrátor -ja m (ȃ) - 1. kdor upravlja; upravnik, upravitelj: administrator premoženja
♦ rel. apostolski administrator upravitelj apostolske administrature - 2. nižji pisarniški uslužbenec: v pisarni sta potrebna še dva administratorja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
akcesíst -a m (ȋ) nekdaj nižji pisarniški uslužbenec, pripravnik: finančni akcesist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
aktuár -ja m (ā) zavarovalni ali gospodarski matematik: aktuar izračunava premije // nekdaj nižji pisarniški uslužbenec, pisar: sodni aktuar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
amanuénsis -a [-nz-] m (ẹ̑) nekdaj nižji uslužbenec, navadno v knjižnici: bil je amanuensis v dvorni knjižnici / amanuensis slavnega biologa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
arhivár -ja m (á) strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja;
arhivar časopisnega podjetja;
društvo arhivarjev / filmski arhivar
♦ biblio. arhivski uslužbenec z visoko izobrazbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
arhívski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na arhiv: arhivske omare / dokazati trditev z arhivskimi viri; arhivsko gradivo; arhivska kopija filma najboljša kopija posameznega filma, stalno shranjena v arhivu // arhivski strokovnjak, uslužbenec / osnutek arhivskega zakona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
bánčnik -a m (ȃ) - 1. vodilni bančni uslužbenec: konferenca direktorjev in bančnikov / priznan bančnik strokovnjak za bančništvo
- 2. v kapitalistični ekonomiki bankir: pri volitvah si je zagotovil podporo bančnikov in industrijcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
bibliotekár -ja m (á) strokovni uslužbenec v knjižnici; knjižničar: bibliotekar študijske knjižnice
♦ biblio. knjižničarski uslužbenec z visoko izobrazbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
bilancíst -a m (ȋ) uslužbenec, ki dela, sestavlja bilanco: delovno mesto knjigovodje bilancista
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
birìč -íča m (ȉ í) - 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb sodne ali zemljiške oblasti: birič je klical, zastar. oklicaval ukaze; uiti biričem; graščak je poslal biriče po kmeta; mestni birič; gleda kakor birič mrko, neprijazno; zastar. beži, kakor bi ga devet biričev podilo
● ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal - 2. ekspr. osovražen predstavnik oblasti: preklinjati gospodo in biriče / Samo milijon nas je, milijon umirajočih med mrliči, milijon, ki pijejo mu kri biriči (Kajuh)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
blagájnik -a m (ȃ) uslužbenec, ki vodi blagajniške posle: blagajnik podjetja;
razpisano je mesto blagajnika // kdor vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle: poročilo tajnika in blagajnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
blokóvnik -a m (ọ̑) žel. uslužbenec pri bloku na železnici: progovni blokovnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
bóy in bôy -a [boj] m (ọ̑; ȏ) hotelski uslužbenec, ki opravlja manjše posle: boyi v livrejah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
carínik -a m (ȋ) uslužbenec, ki carini: carinik pregleduje prtljago;
pristaniški cariniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
cirkusánt -a m (ā á) nav. slabš. cirkuški artist ali uslužbenec: cirkusant z medvedom // slabš. kdor vzbuja pozornost, dela hrup: to ni resen govornik, ampak cirkusant; kako so mu bili zoprni italijanski cirkusanti, ki so kar naprej korakali z godbo po mestu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
časomérec -rca m (ẹ̑) redko uslužbenec, ki meri čas za izvršitev določenega dela; časomerilec: časomerci ugotavljajo zmogljivost delavcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
časomerílec -lca [lc in u̯c] m (ȋ) - 1. uslužbenec, ki meri čas za izvršitev določenega dela: normirci in časomerilci
- 2. šport. sodnik, ki meri čas pri tekmovanju: časomerilci so tekmovalcu izmerili enak čas kot električna naprava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
činóvnik -a m (ọ̑) zastar. uradnik, uslužbenec: policijski činovnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
čitálec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) bralec: pogovor pisatelja s čitalci / čitalec števcev uslužbenec, ki je zaposlen s čitanjem števcev
♦ elektr. del elektronskega računalnika za branje informacij na preluknjanih karticah ali trakovih; čitalnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
čuváj -a m (ȃ) - 1. kdor poklicno kaj čuva: podjetje bo zaposlilo dva nočna čuvaja; gozdni, lovski, poljski čuvaj; čuvaj parka / na obzidju so stražili budni čuvaji stražarji
♦ žel. progovni čuvaj uslužbenec, ki na določenem odseku pregleduje progo, zapira in odpira zapornice
// zastar. čuvar: čuvaj reda, morale - 2. pes, ki čuva stanovanjsko poslopje: na dvorišču jih je oblajal čuvaj; kupiti psa čuvaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
dácar -ja m (ā) v stari Avstriji uslužbenec, ki pobira dac: vinski dacar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
dávkar -ja m (ā) nekdaj uslužbenec, ki odmerja in pobira davek: neizprosen davkar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
deklaránt -a m (ā á) kdor poda, predloži deklaracijo: podpisani deklaranti / carinski deklarant uslužbenec v podjetju, ki sestavlja carinske deklaracije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
delovódja -e in -a m (ọ̑) uslužbenec, ki vodi ali nadzoruje delo: gozdarski delovodja;
delovodja elektrarne;
delovodja v tovarni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
desetár -ja m (á) - 1. čin komandirja desetine v Jugoslovanski ljudski armadi ali nosilec tega čina: vsi mitraljezci so postali desetarji; četni desetar vadi rezerviste; dobiti, imeti čin desetarja
- 2. vodja skupine desetih ljudi sploh: vse delo so vodili desetarji / desetar pionirskega odreda
♦ žel. uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo pri vzdrževanju odseka proge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
desetínar -ja m (ȋ) v fevdalizmu - 1. nižji uslužbenec, ki pobira desetino: določenega dne so prihajali desetinarji
- 2. redko desetinec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
detektív -a m (ȋ) uslužbenec organov za javno, državno varnost, ki raziskuje kazniva dejanja: proti tihotapcem mamil se bori cela armada policistov in detektivov;
drzni detektivi iz ameriških filmov // v zahodnih deželah oseba, ki jo kdo najame, da poklicno skrbi za zaščito njegovih interesov: bil je zaposlen kot detektiv v veleblagovnici; hotelski detektiv / privatni detektiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
dežúren -rna -o prid. (ȗ) ki opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: dežurni oficir, uslužbenec, zdravnik;
dežurna gasilska četa;
dežurna lekarna lekarna, ki je odprta ponoči ali med prazniki // imeti, opravljati, uvesti dežurno službo / dežurna soba za tistega, ki je dežurendežúrni -a -o sam.: pog. danes ima dežurno naš oddelek dežurno službo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
diéta -e ž (ẹ̑) - 1. posebna, predpisana prehrana, zlasti za bolnike: držati se diete; predpisati dieto; diabetična dieta; mlečna, neslana dieta; shujševalna dieta; ima strogo dieto; žarg. jetrna dieta za bolne na jetrih
- 2. zastar. znesek, ki ga dobi uslužbenec za vsak dan službenega potovanja; dnevnica: plačevati diete; poslanske diete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
diplomát -a m (ȃ) - 1. višji uslužbenec, ki zastopa koristi svoje države v mednarodnih odnosih: na sejo so povabili vse akreditirane diplomate; diplomat pri Organizaciji združenih narodov; delo naših diplomatov / ministrski predsednik je dober diplomat
- 2. ekspr. kdor zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: izkazalo se je, da ni samo dober trgovec, ampak tudi odličen diplomat / pog. toliko je že diplomata, da tega ne bo storil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
direkcíja -e ž (ȋ) vodstvo kakega podjetja, zavoda ali ustanove, ravnateljstvo: generalna, glavna direkcija;
turistična, železniška direkcija;
uslužbenec direkcije / začeli so graditi direkcijo poslopje tega vodstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
diréktor1 -ja m (ẹ́) uslužbenec, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: izvoliti direktorja;
določiti, pog. postaviti koga za direktorja;
gimnazijski direktor ravnatelj;
direktor gostinskega podjetja upravnik;
razpisati mesto direktorja;
pomočnik direktorja / generalni direktor; komercialni, tehnični direktor; direktor radijskega programa
♦ film. direktor filma odgovorni organizacijski in finančni vodja pri snemanju posameznega filma; direktor fotografije filmski sodelavec, ki je odgovoren za kvaliteto posnetkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
dispéčer -ja m (ẹ̑) uslužbenec, ki z osrednjega mesta vodi vožnje, razpošiljanje: vlakovni dispečer;
dispečer v letalstvu / dispečer radijskega programa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
disponènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) uslužbenec, ki je pooblaščen samostojno voditi kako poslovno področje podjetja: biti vozovni disponent pri železnici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
diurníst -a m (ȋ) nekdaj uslužbenec, pisar, ki je plačan na dan, dnevničar: bil je diurnist na magistratu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
dnévnica -e ž (ẹ̑) znesek, ki ga dobi uslužbenec za vsak dan službenega potovanja: izplačati, obračunati dnevnice;
sprejeti odlok o višini dnevnic;
pravica do povračila potnih stroškov in dnevnice
♦ rel. dnevnice del brevirja, ki se opravi v enem dnevu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
dnévničar -ja m (ẹ̑) - 1. nekdaj uslužbenec, pisar, ki je plačan na dan: dnevničarji in nameščenci
- 2. knjiž. novinar, ki poroča o dnevnih novicah; vestičar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
dopolnjeválec -lca [u̯n-u̯c] m (ȃ) kdor kaj dopolnjuje: bil je nadaljevalec in dopolnjevalec naše gledališke tradicije
♦ trg. uslužbenec v samopostrežni trgovini, ki prinaša blago na prodajne police
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
držáven -vna -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na državo:
- a) državni aparat, organ; državna administracija, oblast, uprava, ureditev / državni praznik, proračun, zakon; državna meja, politika, tajnost; državno gospodarstvo, ozemlje; pogreb na državne stroške; publ. organizirati kaj v državnem merilu / državni akt; državni monopol
- b) državni prvak; državna reprezentanca; državno šahovsko prvenstvo / državni pečat; državna zastava, himna in grb so simboli države; državne barve barve državne zastave
// državni davek, jezik; državna vera - c) po toliko stoletjih smo postali svoboden in državen narod s svojo državo; državni uradnik, uslužbenec; državna kontrola; državna služba; nastajanje novih državnih tvorb držav; državni udar nasilna sprememba vlade brez sodelovanja ljudskih množic
- 2. ki je last države: državni kapital; državni dolgovi; državna lastnina; državno podjetje, posestvo, premoženje / državna blagajna / državni sektor; to, kar vidiš tu, je vse državno; državna šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država
♦ jur. državno pravo pravo, ki ga ustvarja država ali ki se ukvarja z organizacijo države; polit. državni centralizem sistem upravljanja, v katerem je reševanje vseh pomembnejših vprašanj v pristojnosti osrednjih državnih organov; državni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, na kateri država posega v gospodarsko dogajanje; državni socializem socialistična družbena ureditev, v kateri država vodi in usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje; državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah
držávno prisl.: takrat je bil še državno nastavljen; državno organiziran socializem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
ekonóm -a m (ọ̑) - 1. uslužbenec, ki skrbi za potrošne predmete in inventar: ekonom dijaškega doma / bil je za ekonoma v podjetju / po vojni je bil ekonom na tovarniškem posestvu
- 2. strokovnjak za ekonomijo, gospodarstvo; ekonomist: nacionalni ekonom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
ekspedítor -ja m (ȋ) uslužbenec, ki opravlja delo v ekspeditu, odpravnik: razpisati delovno mesto ekspeditorja in skladiščnika;
ekspeditor pošte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
evidéntičar -ja m (ẹ́) uslužbenec, ki vodi evidenco: evidentičar v referatu za gozdarstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
fakturíst -a m (ȋ) uslužbenec, ki sestavlja fakture: dobiti mesto fakturista
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
fináncar -ja m (ȃ) - 1. nekdaj pripadnik finančne straže: ljudje so se pritoževali nad financarji; prepir s financarji
- 2. star. uslužbenec finančnega urada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
galeríst -a m (ȋ) uslužbenec v galeriji: galeristi in muzealci // lastnik galerije: ugleden italijanski galerist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
garderobêr -ja m (ȇ) moški, ki dela v garderobi: dobil je službo garderoberja
♦ gled. uslužbenec, ki skrbi za gledališke kostume in pomaga igralcem pri oblačenju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
honorárec -rca m (ȃ) pog. honorarni sodelavec ali uslužbenec: honorarci predavajo na večerni šoli;
honorarec v računovodstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
honoráren -rna -o prid. (ȃ) ki ni vezan na redno delovno razmerje: honorarni sodelavec, uslužbenec / iskati honorarno zaposlitev / honorarna urahonorárno prisl.: popoldne dela honorarno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
hotélski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na hotel: hotelska restavracija, soba / hotelski receptor, uslužbenec / cene hotelskih storitev; publ. vse hotelske zmogljivosti so že zasedene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
iblájtar -ja m (á) nav. slabš. - 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: iblajtarji so prežali na tihotapce
// mitničar: pred mitnico mu je iblajtar pregledal voz in premetal vso kramo - 2. osovražen predstavnik oblasti: preslepil je pisarje, iblajtarje in drugo gosposko drhal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
inkasánt -a m (ā á) uslužbenec, ki pobira, izterjuje denar za določeno storitev, preskrbovanje s čim: hkrati s stanarino pobira inkasant tudi vodarino;
inkasant radijske naročnine, za zavarovalnino / inkasant za električno energijo, plin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
inventaríst -a m (ȋ) uslužbenec, ki vodi evidenco o inventarju: razpisati mesto inventarista
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
izména -e ž (ẹ̑) - 1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu: stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen / delo v nočni izmeni; zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno; vodja izmene uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni
// delati v izmenah; pouk poteka v izmenah
// časovno sklenjen del kake celote: naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni; zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok - 2. navadno s prilastkom skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa: naša izmena dela drugi teden dopoldne / čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
jáven -vna -o prid. (á) - 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
// ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari - 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
- 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
// ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
// ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo - 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti
jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
kádrovik in kadrovík -a m (á; í) - 1. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 politični delavec, ki skrbi zlasti za moralno—politična vprašanja na določenem področju: komisar in kadrovik
- 2. publ. uslužbenec, ki skrbi za pridobivanje, razvrščanje delavcev, uslužbencev: kadrovik podjetja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
kanclíst -a m (ȋ) pog., nav. slabš. uradnik, uslužbenec: brezdušen, birokratski kanclist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
knjigovódja -e tudi -a m (ọ̑) uslužbenec, ki opravlja knjigovodske posle: knjigovodja v velikem podjetju / razpisati delovno mesto knjigovodje / materialni knjigovodja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
knjížničar -ja m (ȋ) strokovni uslužbenec v knjižnici: knjižnica bi potrebovala vsaj še enega knjižničarja
♦ biblio. knjižničarski uslužbenec s srednjo izobrazbo // kdor dela v knjižnici: knjižničar mi je prinesel knjigo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
komercialíst -a m (ȋ) uslužbenec, ki opravlja komercialne posle: podjetje ima sposobnega komercialista / po poklicu je komercialist // strokovnjak za komercialne posle: to je stvar komercialistov / ekspr. filmsko proizvodnjo so prepustili komercialistom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
komisár -ja m (á) - 1. v nekaterih državah višji uslužbenec za opravljanje posebnih nalog, ki ga navadno imenuje vlada: veleposlanikov obisk pri vladnem komisarju / imenovan je za komisarja / policijski komisar šef policije
// ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; visoki komisar Organizacije združenih narodov za begunce
♦ jur. civilni ali visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja - 2. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti: tujca sta zasliševala komandant in komisar / štab brigade ga je imenoval za političnega komisarja / komisar bataljona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
kómornik in komórnik -a m (ọ̑; ọ̑) - 1. zgod. visok uslužbenec na vladarskem dvoru, odgovoren zlasti za gospodarska ali finančna vprašanja: kralj je sklical svoje komornike / bil je imenovan za častnega komornika
- 2. v nekaterih deželah vladarjev, plemičev osebni služabnik: spletke komornikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
konduktêr -ja m (ȇ) raba peša uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu; sprevodnik: kondukter na avtobusu, vlaku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
konservátor tudi konzervátor -ja m (ȃ) uslužbenec spomeniškega varstva z visoko izobrazbo, ki raziskuje kulturne spomenike in skrbi za njihovo vzdrževanje: posvetovanje konservatorjev in restavratorjev;
prim. konzervator
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
kontoríst -a m (ȋ) zastar. nižji uslužbenec v kontorju: trgovski pomočniki in kontoristi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
kontraktuálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. pogodben, dogovoren: kontraktualni uslužbenec / kontraktualno delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
kontrolór -ja m (ọ̑) kdor poklicno kontrolira; nadzornik, pregledovalec: pokazati račune kontrolorju;
kontrolor in revizor / bil je imenovan za kontrolorja / prometni, tržni kontrolor; kontrolor proizvodnje
♦ aer. kontrolor letenja uslužbenec pri kontroli letenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
kopalíščen -čna -o prid. (ȋ) kopališki: biti kopališčni gost / kopališčna terasa
♦ tur. kopališčni mojster uslužbenec, ki skrbi za red in varnost gostov v kopališču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
kriminalíst -a m (ȋ) uslužbenec, ki odkriva, raziskuje in preprečuje kazniva dejanja: primer so proučevali kriminalisti in psihiatri // jur. strokovnjak za kriminalistiko ali kazensko pravo: kriminalisti in civilisti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
krupje -ja in croupier -a [krupjé -ja] m (ẹ̑) igr. uslužbenec v igralnici, ki vodi igro, navadno pri ruleti: krupje je zavrtel ruleto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
kústos -a m (ȗ) muzejski uslužbenec z visoko izobrazbo, ki zbira, vzdržuje in proučuje muzejske predmete: razstavo je pripravil kustos / biti imenovan za kustosa / galerijski, muzejski kustos
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
laboránt -a m (ā á) kdor opravlja (pomožna) strokovna dela v laboratoriju: razpisati mesto laboranta / kemijski laborant uslužbenec, ki opravlja preprosta, standardna dela s področja kemije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
lansêr -ja m (ȇ) uslužbenec, ki ureja zaporedje delovnih operacij v serijski proizvodnji: razpisati delovno mesto lanserja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
leblájtar -ja [tudi ləb] m (á) nav. slabš., nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: leblajtarji so prežali na tihotapce // mitničar: preden je zapeljal v mesto, je moral plačati leblajtarju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
líftbóy in líftbôy -a [-boj] m (ȋ-ọ̑; ȋ-ȏ) uslužbenec pri dvigalu, zlasti v hotelu: livriran liftboy
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
líktor -ja m (ī) pri starih Rimljanih uslužbenec, ki nosi pred visoko uradno osebo liktorski sveženj: pred konzulom so stopali liktorji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
likvidátor -ja m (ȃ) - 1. nav. ekspr. kdor kaj odpravi, uniči, odstrani: likvidatorji narodnih manjšin
- 2. jur. kdor izvaja postopek redne likvidacije: opravljati posle likvidatorja
- 3. kdor koga usmrti po nalogu organizacije, gibanja ali posameznika: določiti likvidatorja
- 4. uslužbenec v likvidaturi: likvidator osebnih dohodkov, računov
♦ polit. pristaš likvidatorstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
logár -ja m (á) nižji gozdarski uslužbenec: prišli so sekači v spremstvu logarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
majordóm -a m (ọ̑) - 1. zgod., v frankovski državi upravitelj dvora, kraljevih posestev: dolžnosti majordoma; politični vpliv majordomov
- 2. v nekaterih deželah, v dvorskem, plemiškem okolju višji uslužbenec, ki vodi gospodinjstvo in nadzoruje služabništvo: knezov majordom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
manager in menedžer -ja [ménedžer] m (ẹ̑) - 1. v kapitalistični ekonomiki vodilni uslužbenec podjetja; direktor, ravnatelj: družbo upravljajo managerji; odločilna vloga managerjev
- 2. publ. voditelj, organizator zlasti v gospodarstvu: biti manager turistične agencije; dober, nesposoben manager / turistični manager
// poslovni vodja moštva, skupine, posameznika v poklicnem športu, popevkarstvu: pevko je spremljal manager; manager boksarja; moštvo z managerjem in trenerjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
mátičar -ja m (ā) - 1. uslužbenec, pooblaščen za vodstvo matičnih knjig: razpisati mesto matičarja; podpis matičarja
● publ. stopiti pred matičarja poročiti se - 2. član ali naročnik društvene založniške organizacije: letos se je število matičarjev povečalo
♦ čeb. panj, iz katerega se jemljejo matice ali ličinke za vzrejo matic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
mehanográf -a m (ȃ) uslužbenec, ki dela z mehanskimi stroji, napravami za obdelavo podatkov: v knjigovodstvu potrebujejo še enega mehanografa;
knjigovodja mehanograf
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
mejáč -a m (á) - 1. redko lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo; mejaš: mejača sta se sprla zaradi poti
- 2. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: tihotapec je mejačem ušel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
meroizkúsen -sna -o prid. (ȗ) zastar., navadno v zvezi meroizkusni urad urad za kontrolo meril: uslužbenec meroizkusnega urada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
mêtla -e ž (é) - 1. priprava za pometanje iz zvezanega svežnja vejic, šib, ščetin z držajem: izdelovati, prodajati metle; slika čarovnice na metli; metla in smetišnica; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo
// brezova metla / ta metla je že obrabljena - 2. ekspr. rep kometa: repatice so vlačile svoje metle po nebu
● ekspr. on je prava metla ni samostojen, odločen; ni ugleden, cenjen; ekspr. za žensko nista le metla in kuhalnica pometanje, pospravljanje in kuhanje; ekspr. pomesti nasprotnike z železno metlo odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦ bot. navadna metla grmičasta rastlina z rumenimi metuljastimi cveti, Sarothamnus scoparius
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
mítničar -ja m (ȋ) nekdaj uslužbenec, ki pobira mitnino: na mostu so ga prestregli mitničarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
míznik -a m (ȋ) - 1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi; stolnik: v mladosti je bil carjev miznik
// naslov za plemiča: postali so dedni mizniki / imenovan je za deželnega miznika - 2. nar. rženi kruh: Najprej je gospodinja dala na mizo skoraj cel hleb miznika (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
móč -í ž (ọ̑) - 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko
// sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati
// velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč - 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč
- 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske
// značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda - 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline
// publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov - 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči
// kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj - 6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje
- 7. značilnost česa
- a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka
- b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja
- c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost
- 8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja
- 9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko
// iz vse moči prepevati zelo glasno - 10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč
● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
♦ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
móž -á m, mn. možjé (ọ̑) - 1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim
- 2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las
// nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave miličnik, policist - 3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož
- 4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža
- 5. žarg., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož
- 6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža
● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno
♦ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
municipálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na municipij: značilnosti municipalnih oblik / mesto kaže značilnosti municipalne ureditve srednjeveške mestne skupnosti
- 2. knjiž., redko mesten: ustroj južne Evrope je izrazito municipalen / municipalni uslužbenec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
muzeálec -lca m (ȃ) strokovni uslužbenec v muzeju: muzealci krajevnih muzejev;
društvo muzealcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
načêlnik -a m (ȇ) - 1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika; načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje
// kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva - 2. nekdaj predstojnik kake upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja
- 3. nekdaj vodja, poveljnik: rodovni načelnik / načelnik financarjev
♦ voj. načelnik štaba oficir, ki vodi, usklajuje delo štaba; zgod. načelnik Narodne straže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
nàddávkar -ja m (ȁ-ā) nekdaj uslužbenec davčnega urada, za stopnjo višji od davkarja: njegov oče je bil naddavkar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
nàdgozdár -ja m (ȁ-á) nekdaj višji gozdarski uslužbenec: postavljen je za nadgozdarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
nàdlogár -ja m (ȁ-á) nekdaj višji gozdarski uslužbenec: sekanje je nadziral grajski nadlogar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
nadzórnik -a m (ọ̑) kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzornik je pregledal poslovanje v trgovini / cestni, pristaniški nadzornik; policijski, sodni, tržni nadzornik; nadzornik gozdov
♦ šol. šolski nadzornik kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; žel. nadzornik proge uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo desetarjev pri vzdrževanju proge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
natánčen -čna -o prid., natánčnejši (ȃ) - 1. ki opravlja svoje delo, naloge v največji mogoči popolnosti: natančen delavec, uslužbenec; učitelj je zelo natančen, pretirano natančen; ekspr. ne bodi tako prekleto natančen; ta človek je natančen kot stroj / pri delu je natančen
// narejen tako, da opravlja svojo nalogo v največji mogoči popolnosti: natančen merilni instrument; natančna tehtnica; za tako delo je potrebno natančno orodje - 2. ki upošteva, zajema vse, tudi podrobnosti: natančna analiza, preiskava; potrebna je natančnejša kontrola vseh naprav; natančno merjenje / natančno navodilo / natančnejša obrazložitev sodbe
- 3. ki z največjo mogočo popolnostjo kaže, podaja resnično stanje: natančnega časa, datuma se ne spominjam; napisati natančen naslov; natančen opis dogodka; imeti natančne podatke / natančen načrt; natančna risba / račun ni natančen
// ki se ujema z originalom: natančen prepis pogodbe
natánčno - 1. prislov od natančen: natančno analizirati snov; natančno določiti, predpisati; predstava se prične natančno ob petih točno ob petih
// meriti čas na sekunde natančno; škodo so ocenili precej natančno - 2. nav. ekspr. poudarja, da se trditev v največji mogoči meri sklada z resničnostjo: natančno tako sem povedal; zgodilo se je natančno desetega maja / dela potekajo natančno po načrtu / ponovil je vse do pike natančno; do minute natančno prihaja v službo
● ekspr. stvari ni treba jemati tako natančno čisto tako, kot je rečeno ali zapisano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
nòv nôva -o stil. -ó prid., novéjši (ȍ ó) - 1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen, ant. star: nova cesta, hiša; zgraditi novo tovarno; odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto
// ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom - 2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje; pero je še novo; tovarniško nov avtomobil; njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona
- 3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi; nov vir energije; odkrili so nov virus; nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze
// doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje - 4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek; razlagati novo lekcijo
// ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno
// ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta - 5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane; novi učenci, vojaki
// ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti - 6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja; uveljavili so se novi odnosi; novi tokovi v umetnosti; nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 1945
- 7. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času; jezikovni elementi v novejšem jeziku; najnovejša slovenska literatura; obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju
- 8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar
● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; žarg., šol. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; lingv. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; nova zaveza drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje kapitalizma in nastajajočega socializma; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921
nôvi -a -o sam.: njihov novi je zelo strog novi šef; zapeli so tudi več novih; novo v značaju ljudske oblasti; nič novega jim ni povedal; boj med starim in novim; na nóvo izvoljeni odbor nanovo; po nóvem bo drugače / v nagovoru kaj bo novega; prim. nôvo...
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
občínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na občino: občinske meje;
občinsko središče / občinski forumi, organi; občinski proračun, statut; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; občinske ceste ceste, ki omogočajo promet na področju občine; občinska skupščina; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal
♦ jur. občinsko sodišče prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
obračunoválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) uslužbenec, ki opravlja obračunske posle: obračunovalec prodaje;
razpisati delovno mesto obračunovalca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
odprávnik -a m (ȃ) - 1. uslužbenec, ki opravlja delo v ekspeditu: skladiščnik in odpravnik
- 2. polit., v zvezi odpravnik poslov diplomatski predstavnik kake države v tuji državi, za stopnjo nižji od poslanika: vlada ne bo poslala tja poslanika, ampak le odpravnika poslov
// uslužbenec diplomatskega predstavništva, ki začasno nadomešča poslanika ali veleposlanika: jugoslovansko veleposlaništvo je zastopal odpravnik poslov
♦ žel. vlakovni odpravnik ali odpravnik vlakov delavec, ki po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer da znak za odhod vlaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
ôkence -a [kən] s, mn. tudi ókenca (ō) - 1. manjšalnica od okno: hiša ima majhna okenca; okroglo, štirioglato okence; zamreženo kletno okence / odpreti, zapreti okence / potrkati na okence / okence kamere
- 2. odprtina v pregradi, (večjem) oknu zaradi poslovanja s strankami: pririnil se je do okenca; stati v vrsti pred okencem; uslužbenec pri okencu / bančno, blagajniško, poštno okence
- 3. kvadrat (v razpredelnici): vpisati številke v ustrezna okenca / razpredelnica ima veliko okenc / okenca mreže
♦ anat. okroglo okence odprtina med srednjim in notranjim ušesom, zaprta z membrano; lov. okence znamenje bele barve na zadku srnjadi in na začetku peruti divjega petelina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
pisáč -a m (á) - 1. nekdaj nižji pisarniški uslužbenec; pisar: ponudili so mu mesto pisača; sodnik in pisači
// slabš. uradnik, uslužbenec sploh: mislil je, da sem kak advokatski pisač; birokratski pisači - 2. slabš. pisatelj, pisec: naši pisači / navaden pisač je, ne pa pisatelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
pisár -ja m (á) - 1. nekdaj kdor se poklicno ukvarja s pisanjem, prepisovanjem: listine so pisarji skrbno prepisovali; grajski, samostanski pisar
// nižji pisarniški uslužbenec: sina je dal za pisarja / mestni, sodni pisar - 2. slabš. pisatelj, pisec: ti naši pisarji ne vedo, kako nam kvarijo jezik / to ni noben pisatelj, je navaden pisar
♦ zool. smrekov lubadar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
pláča -e ž (á) - 1. do 1965 vsota, ki jo na določena razdobja dobi zaposleni za svoje delo: dobiti, dvigniti, pog. vleči plačo; povišati plače; nizka plača / mesečna plača; osnovna plača; ima stalno plačo; plača po učinku / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru
- 2. pog. osebni dohodek: prejeti plačo; izplačali so jim 80-odstotne plače; razlike v plačah / plača bo petnajstega v mesecu izplačilo osebnega dohodka; iti po plačo
- 3. v kapitalistični ekonomiki plačilo za delo, navadno umsko, ki ga opravi nameščenec ali uslužbenec za delodajalca: delodajalci so zadrževali plače v svojo korist; delavci so zahtevali višje plače; uslužbenska plača / trinajsta plača vsota v višini mesečne plače, ki jo prejme nameščenec ali uslužbenec ob koncu leta
- 4. star. plačilo: kaj hočeš za plačo; oddajati stanovanje za primerno plačo; mastna, poštena plača
● ekspr. plača mu vseeno teče osebne dohodke dobiva, čeprav dela dejansko ne opravlja; ekspr. z eno plačo težko živijo z dohodki samo enega člana družine
♦ ekon. gibljivi del plače ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
pòdurádnik -a m (ȍ-ȃ) nekdaj nižji uslužbenec: postal je poduradnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
pométati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. čistiti z metlo, omelom: pometati dvorišče, sobo, stopnice; pometati in pomivati tla / pometati z metlo; pren., ekspr. burja pometa ceste
// s pometanjem odstranjevati: pometati črepinje, ogorke - 2. ekspr. pri premikanju, gibanju dotikati se česa: krilo ji pometa po tleh / lasje so ji pometali po hrbtu opletali
● ekspr. mislijo si, da lahko z njim pometajo delajo, počenjajo, kar hočejo; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
pristàv -áva m (ȁ á) nekdaj - 1. pisarniški uslužbenec po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu: gozdarski, sodni pristav
- 2. nižji oskrbnik, zlasti graščinski: bil je pristav na grofovem veleposestvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
skríptor -ja m (ȋ) nekdaj - 1. strokovni uslužbenec, navadno v knjižnici: postal je skriptor v dvorni knjižnici; skriptor licejske knjižnice je bil takrat Levstik; skriptor in amanuensis
- 2. kdor se poklicno ukvarja s pisanjem, prepisovanjem, pisar: listine so skriptorji skrbno prepisovali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
sodníjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sodnijo: nočem imeti sodnijskih opravkov / sodnijski uslužbenec / sodnijsko poslopje // knjiž. soden: sodnijski stroški / sodnijska obravnava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
sprevódnik -a m (ọ̑) uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu: pokazati vozovnico sprevodniku / avtobusni, železniški sprevodnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
stólnik -a m (ọ̑) - 1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi: ob slavnostih so morali vojvodi streči stolniki
// naslov za plemiča: deželni stolnik - 2. nar. koroško pšenični kruh: za praznik je bilo dovolj klobas, mesa in stolnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
tarifêr -ja m (ȇ) uslužbenec, ki preverja obračune storitev glede na tarifo: delovno mesto tariferja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
točáj -a m (ȃ) - 1. gostinski delavec, ki streže gostom pijačo: dela v pivnici kot točaj; točaj v belem suknjiču / priučeni točaj
// kdor toči, nataka pijačo: dva od svatov sta bila za točaja - 2. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo s pijačo: stregli so pod nadzorstvom stolnika in točaja
// naslov za plemiča: bil je imenovan za dvornega točaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
trínajsti in trinájsti -a -o štev. (ȋ; á) ki v zapovrstju ustreza številu trinajst: trinajsti rojstni dan;
trinajstega [13.] julija;
odšel je ob trinajsti (uri) 13h // trinajsto [13.] stoletje od 1200 do 1300
● žarg. oditi v trinajsti bataljon, trinajsto brigado med narodnoosvobodilnim bojem umreti; danes je trinajsti in še petek po ljudskem verovanju dan, ko se lahko pojavijo težave, neprijetnosti; trinajsta plača v kapitalistični ekonomiki vsota v višini mesečne plače, ki jo prejme nameščenec ali uslužbenec ob koncu leta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
uslúžbenec -nca m (ȗ) - 1. kdor je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično: njegov oče je uslužbenec, mati pa delavka; vesten uslužbenec; uslužbenec knjižnice; uslužbenec v muzeju
- 2. do 1965 kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: odpustiti, prestaviti uslužbenca / bančni, gostinski, železniški uslužbenci; nižji, višji uslužbenec; vodilni uslužbenci
♦ jur. državni uslužbenec do 1957 upravni in strokovni sodelavec državnih organov; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
uslúžbenka -e ž (ȗ) ženska oblika od uslužbenec: zaposliti nove uslužbenke / hotelska, poštna uslužbenka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
vèleposláništvo -a s (ȅ-á) najvišje diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi: odpreti veleposlaništvo;
uslužbenec veleposlaništva / sprejem v veleposlaništvu // poslopje tega predstavništva: demonstranti so poškodovali ameriško veleposlaništvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
vodílen -lna -o prid. (ȋ) - 1. ki organizira in nadzoruje delo podrejenih: vodilni delavec, uslužbenec / vodilni položaj; vodilno mesto
- 2. ki ima pomembnejši položaj glede na istovrstno ali sorodno: vodilni arhitekt, politik / vodilni evropski jeziki; vodilna revija / vodilna načela gibanja
- 3. ki je, se nahaja kje v večjem številu, v večji količini kot istovrstno ali sorodno: vodilna pasma kokoši; koruza in druge vodilne rastline tega področja; na sliki so vodilne temne barve
- 4. publ. ki teče, vozi pred drugimi tekmovalci: kolesar se je približal vodilni skupini
// ki je glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: vodilno nogometno moštvo - 5. teh. ki omogoča, da se kaj premika, drsi v določeni smeri: vodilni kolut; vodilni obročki na ribiški palici
♦ agr. vodilna mladika mladika, ki se razvije na koncu ogrodne veje ali vrha; voditeljica; fot. vodilno število število, ki označuje jakost bliskovne luči; geom. vodilni krog krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli; vodilna črta vodilka; lit. vodilni motiv namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu; muz. vodilni ton polton, ki se razveže v sosednji zgornji ali spodnji ton; pal. vodilni fosil fosil, ki je značilen za določeno geološko dobo; strojn. vodilne lopatice statorske lopatice, v katerih se pri kompresorju spreminja kinetična energija v tlačno, pri turbini tlačna energija v kinetično; žel. vodilna os os za vodenje lokomotive po tiru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.
zakládnik -a m (ȃ) - 1. kdor skrbi, je odgovoren za zakladnico: zakladnik je odprl zakladnico
- 2. knjiž., v nekaterih državah zakladni minister: zakladnik je član vlade / državni zakladnik
- 3. star. kdor vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle; blagajnik: zakladnik jim je izplačal njihov delež; zakladnik društva
♦ zgod. zakladnik v fevdalizmu uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, ki upravlja zakladnico in premoženje fevdalca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.