adjúnkt -a m (ȗ)
nekdaj pisarniški uslužbenec po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu, pristav: gozdarski, sodni adjunkt
administratívec -vca m (ȋ)
pog. upravni uslužbenec: delavci in administrativci
administrátor -ja m (ȃ) 1. kdor upravlja; upravnik, upravitelj: administrator premoženja // rač. kdor upravlja računalniški sistem ali spletni forum: administrator lahko preverja, katera programska oprema je nameščena na računalnikih / omrežni, sistemski administrator; administrator foruma
♦ rel. apostolski administrator upravitelj apostolske administrature2. nižji pisarniški uslužbenec: v pisarni sta potrebna še dva administratorja
akcesíst -a m (ȋ)
nekdaj nižji pisarniški uslužbenec, pripravnik: finančni akcesist
aktuár -ja m (ā)
zavarovalni ali gospodarski matematik: aktuar izračunava premije
// nekdaj nižji pisarniški uslužbenec, pisar: sodni aktuar
amanuensis -a [amanuénzis] m (ẹ̑)
nekdaj nižji uslužbenec, navadno v knjižnici: bil je amanuensis v dvorni knjižnici / amanuensis slavnega biologa
arhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
♦ biblio. arhivski uslužbenec z visoko izobrazbo
arhívski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na arhiv: arhivske omare / dokazati trditev z arhivskimi viri; arhivsko gradivo; arhivska kopija filma najboljša kopija posameznega filma, stalno shranjena v arhivu / arhivski strokovnjak, uslužbenec / osnutek arhivskega zakona
bánčnik -a m (ȃ) 1. (vodilni) bančni uslužbenec: konferenca direktorjev in bančnikov / priznan bančnik strokovnjak za bančništvo2. bankir: pri volitvah si je zagotovil podporo bančnikov in industrijcev
bibliotekár -ja m (á) strokovni uslužbenec v knjižnici; knjižničar: bibliotekar študijske knjižnice
♦ biblio. knjižničarski uslužbenec z visoko izobrazbo
bilancíst -a m (ȋ)
uslužbenec, ki dela, sestavlja bilanco: delovno mesto knjigovodje bilancista
birìč -íča m (ȉ í)
1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb sodne ali zemljiške oblasti: birič je klical, zastar. oklicaval ukaze; uiti biričem; graščak je poslal biriče po kmeta; mestni birič; gleda kakor birič mrko, neprijazno; zastar. beži, kakor bi ga devet biričev podilo
● ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal
2. ekspr. osovražen predstavnik oblasti: preklinjati gospodo in biriče
blagájnik -a m (ȃ)
uslužbenec, ki vodi blagajniške posle: blagajnik podjetja; razpisano je mesto blagajnika
// kdor vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle: poročilo tajnika in blagajnika
blokôvnik -a m (ȏ)
žel. uslužbenec pri bloku na železnici: progovni blokovnik
boy -a [bôj tudi bój] m (ȏ; ọ̑)
hotelski uslužbenec, ki opravlja manjše posle: boyi v livrejah
carínik -a m (ȋ)
uslužbenec, ki carini: carinik pregleduje prtljago; pristaniški cariniki
cirkusánt -a m (ā á)
nav. slabš. cirkuški artist ali uslužbenec: cirkusant z medvedom
// slabš. kdor vzbuja pozornost, dela hrup: to ni resen govornik, ampak cirkusant; kako so mu bili zoprni italijanski cirkusanti, ki so kar naprej korakali z godbo po mestu
časomérec -rca m (ẹ̑) uslužbenec, ki meri čas za izvršitev določenega dela; časomerilec: časomerci ugotavljajo zmogljivost delavcev
časomerílec -lca [časomerilca in časomeriu̯ca] m (ȋ)
1. uslužbenec, ki meri čas za izvršitev določenega dela: normirci in časomerilci
2. šport. sodnik, ki meri čas pri tekmovanju: časomerilci so tekmovalcu izmerili enak čas kot električna naprava
činôvnik -a m (ȏ) zastar. uradnik, uslužbenec: policijski činovnik
čitálec -lca [čitalca in čitau̯ca; drugi pomen čitalca] m (ȃ) 1. bralec: pogovor pisatelja s čitalci / čitalec števcev uslužbenec, ki je zaposlen s čitanjem števcev2. naprava za branje digitalno zapisanih podatkov: računalnik ima vgrajen čitalec pomnilniških kartic // naprava za pretvorbo podatkov v digitalno obliko: čitalec prstnih odtisov / optični čitalec optični bralnik// nekdaj del računalnika za branje informacij na preluknjanih karticah ali trakovih:
čuváj -a m (ȃ) 1. kdor poklicno kaj čuva: podjetje bo zaposlilo dva nočna čuvaja;
gozdni, lovski, poljski čuvaj;
čuvaj parka / na obzidju so stražili budni čuvaji stražarji
♦ žel. progovni čuvaj uslužbenec, ki na določenem odseku pregleduje progo, zapira in odpira zapornice// zastar. čuvar: čuvaj reda, morale 2. pes, ki čuva stanovanjsko poslopje: na dvorišču jih je oblajal čuvaj;
kupiti psa čuvaja
dácar -ja m (ā) 1. pog., ekspr. davčni uslužbenec: skrivati se pred dacarji;
znašel se je pod drobnogledom, v primežu dacarjev;
izračuni dacarjev;
dacarji in inšpektorji / razrešiti prvega dacarja vodjo davčne uprave / neučinkoviti, a neusmiljeni dacarji 2. v stari Avstriji uslužbenec, ki pobira dac: vinski dacar
dávčen -čna -o prid. (á)
nanašajoč se na davek: davčni postopki; davčni sistem; davčna obveznost, olajšava, utaja; davčna politika; davčna uprava / davčna napoved ali prijava izjava davčnega zavezanca o višini davčne osnove; davčna oaza država ali del države, kjer pravni red za dejavnosti predpisuje nizke ali ničelne davke; davčna osnova količina vrednosti ali dobrin, od katerih se odmeri davek; davčna številka identifikacijska številka davčnega zavezanca v davčnem registru države, katere državljan je; davčno pravo / davčni izterjevalec, zavezanec; davčni urad; davčni uslužbenec ki odmerja in pobira davek
● publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov
dávkar -ja m (ā) ekspr. davčni uslužbenec: preslepiti davkarje;
državni davkarji;
pojasnila davkarjev;
davkarji, cariniki in inšpektorji / ravnanje prvega davkarja vodje davčne uprave; selitev davkarjev iz Črnomlja v Novo mesto davčnega urada / neizprosni davkarji
deklaránt -a m (ā á)
kdor poda, predloži deklaracijo: podpisani deklaranti / carinski deklarant uslužbenec v podjetju, ki sestavlja carinske deklaracije
delovódja -e in -a m (ọ̑)
uslužbenec, ki vodi ali nadzoruje delo: gozdarski delovodja; delovodja elektrarne; delovodja v tovarni
desetár -ja m (á)
1. nekdaj čin v Jugoslovanski ljudski armadi, za stopnjo višji od razvodnika, ali nosilec tega čina: vsi mitraljezci so postali desetarji; četni desetar vadi rezerviste / dobiti, imeti čin desetarja
2. kdor vodi skupino desetih ljudi sploh: vse delo so vodili desetarji; na sestanku so določili novega desetarja tekmovalne desetine / desetar pionirskega odreda
♦ žel. uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo pri vzdrževanju odseka proge
desetínar -ja m (ȋ) v fevdalizmu 1. nižji uslužbenec, ki pobira desetino: določenega dne so prihajali desetinarji 2. desetinec
detektív -a m (ȋ)
uslužbenec organov za javno, državno varnost, ki raziskuje kazniva dejanja: proti tihotapcem mamil se bori cela armada policistov in detektivov; drzni detektivi iz ameriških filmov
// oseba, ki jo kdo najame, da poklicno skrbi za zaščito njegovih interesov: bil je zaposlen kot detektiv v veleblagovnici; hotelski detektiv / privatni detektiv
dežúren -rna -o prid. (ȗ) ki opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: dežurni častnik, uslužbenec, zdravnik;
dežurna gasilska četa;
dežurna lekarna lekarna, ki je odprta ponoči ali med prazniki / imeti, opravljati, uvesti dežurno službo / dežurna soba za tistega, ki je dežurendežúrni -a -o sam.:
pog. danes ima dežurno naš oddelek dežurno službo
diéta -e ž (ẹ̑) 1. posebna, predpisana prehrana, zlasti za bolnike: držati se diete;
predpisati dieto;
diabetična dieta;
mlečna, neslana dieta;
shujševalna dieta;
ima strogo dieto;
med. žarg. jetrna dieta za bolne na jetrih / redukcijska dieta shujševalna dieta, ki jo sestavi strokovnjak glede na posameznikovo zdravstveno stanje in s katero se telesna teža zmanjša z manjšim dnevnim vnosom kalorij2. zastar. znesek, ki ga dobi uslužbenec za vsak dan službenega potovanja; dnevnica: plačevati diete;
poslanske diete
diplomát -a m (ȃ)
1. višji uslužbenec, ki zastopa koristi svoje države v mednarodnih odnosih: na sejo so povabili vse akreditirane diplomate; diplomat pri Organizaciji združenih narodov; delo naših diplomatov / ministrski predsednik je dober diplomat / poklicni diplomat
2. ekspr. kdor zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: izkazalo se je, da ni samo dober trgovec, ampak tudi odličen diplomat / pog. toliko je že diplomata, da tega ne bo storil
diréktor1 -ja m (ẹ́)
uslužbenec, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: izvoliti direktorja; določiti, pog. postaviti koga za direktorja; gimnazijski direktor ravnatelj; direktor gostinskega podjetja upravnik; razpisati mesto direktorja; pomočnik direktorja / generalni direktor; komercialni, tehnični direktor; direktor radijskega programa
♦ film. direktor filma odgovorni organizacijski in finančni vodja pri snemanju posameznega filma; direktor fotografije filmski sodelavec, ki je odgovoren za kvaliteto posnetkov
dispéčer -ja m (ẹ̑)
uslužbenec, ki z osrednjega mesta vodi vožnje, razpošiljanje: vlakovni dispečer; dispečer v letalstvu / dispečer radijskega programa
disponènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́)
uslužbenec, ki je pooblaščen samostojno voditi kako poslovno področje podjetja: biti vozovni disponent pri železnici
diurníst -a m (ȋ)
nekdaj uslužbenec, pisar, ki je plačan na dan, dnevničar: bil je diurnist na magistratu
dnévnica -e ž (ẹ̑)
znesek, ki ga dobi uslužbenec za vsak dan službenega potovanja: izplačati, obračunati dnevnice; sprejeti odlok o višini dnevnic; pravica do povračila potnih stroškov in dnevnice
♦ rel. dnevnice del brevirja, ki se opravi v enem dnevu
dnévničar -ja m (ẹ̑) 1. nekdaj uslužbenec, pisar, ki je plačan na dan: dnevničarji in nameščenci 2. knjiž. novinar, ki poroča o dnevnih novicah; vestičar
dopolnjeválec -lca [dopou̯njevau̯ca] m (ȃ)
kdor kaj dopolnjuje: bil je nadaljevalec in dopolnjevalec naše gledališke tradicije
♦ trg. uslužbenec v samopostrežni trgovini, ki prinaša blago na prodajne police
držáven -vna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na državo:a) državni aparat, organ;
državna administracija, oblast, uprava, ureditev / državni praznik, proračun, zakon; državna meja, politika, tajnost; državno gospodarstvo, ozemlje; pogreb na državne stroške; publ. organizirati kaj v državnem merilu / državni akt; državni monopol b) državni prvak;
državna reprezentanca;
državno šahovsko prvenstvo / državni pečat; državna zastava, himna in grb so simboli države; državne barve barve državne zastave / državni davek, jezik; državna vera c) po toliko stoletjih smo postali svoboden in državen narod s svojo državo;
državni uradnik, uslužbenec;
državna kontrola;
državna služba;
nastajanje novih državnih tvorb držav;
državni udar 2. ki je last države: državni kapital;
državni dolgovi;
državna lastnina;
državno podjetje, posestvo, premoženje / državna blagajna / državni sektor; to, kar vidiš tu, je vse državno; državna šola šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država
♦ polit. državni centralizem sistem upravljanja, v katerem je reševanje vseh pomembnejših vprašanj v pristojnosti osrednjih državnih organov; državni kapitalizem kapitalizem, pri katerem država posega v gospodarsko dogajanje; državni socializem socialistična družbena ureditev, v kateri država vodi in usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje; državni zbor splošno ljudsko predstavništvo v slovenskem parlamentu, ki sprejema zakone; pravn. državno pravo pravo, ki ga ustvarja država ali ki se ukvarja z organizacijo državedržávno prisl.:
takrat je bil še državno nastavljen; državno financiran projekt
ekonóm1 -a m (ọ̑) 1. uslužbenec, ki skrbi za potrošne predmete in inventar: ekonom dijaškega doma;
ekonom mariborske škofije / bil je za ekonoma v podjetju / po vojni je bil ekonom na tovarniškem posestvu 2. strokovnjak za ekonomijo, gospodarstvo; ekonomist: nacionalni ekonom
ekspedítor -ja m (ȋ)
uslužbenec, ki opravlja delo v ekspeditu, odpravnik: razpisati delovno mesto ekspeditorja in skladiščnika; ekspeditor pošte
evidéntičar -ja m (ẹ́)
uslužbenec, ki vodi evidenco: evidentičar v referatu za gozdarstvo
évrobirokrát -a m (ẹ̑-ȃ) ekspr. 1. član vodstva katere od institucij in organov Evropske unije; evrokrat: gradnjo meddržavnega smučišča morajo potrditi evrobirokrati v Bruslju 2. uradnik, uslužbenec institucij in organov Evropske unije: prek delodajalca lahko evrobirokrati rezervirajo tudi vrtec za svoje otroke
evrokrát -a m (ȃ) ekspr. 1. član vodstva katere od institucij in organov Evropske unije: v času zasedanja parlamenta in odborov imajo evrokrati pravico do tedenskega obiska domačega kraja 2. uradnik, uslužbenec institucij in organov Evropske unije; evrobirokrat: Bruseljčani in evrokrati živijo bolj drug poleg drugega kakor skupaj
fakturíst -a m (ȋ)
uslužbenec, ki sestavlja fakture: dobiti mesto fakturista
fináncar -ja m (ȃ)
1. nekdaj pripadnik finančne straže: ljudje so se pritoževali nad financarji; prepir s financarji
2. star. uslužbenec finančnega urada:
galeríst -a m (ȋ)
uslužbenec v galeriji: galeristi in muzealci
// lastnik galerije: ugleden italijanski galerist
garderobêr -ja m (ȇ)
moški, ki dela v garderobi: dobil je službo garderoberja
♦ gled. uslužbenec, ki skrbi za gledališke kostume in pomaga igralcem pri oblačenju
honorárec -rca m (ȃ)
pog. honorarni sodelavec ali uslužbenec: honorarci predavajo na večerni šoli; honorarec v računovodstvu
honoráren -rna -o prid.(ȃ) ki ni vezan na redno delovno razmerje: honorarni sodelavec, uslužbenec / iskati honorarno zaposlitev / honorarna ura honorárno prisl.:
popoldne dela honorarno
hostésnik -a m (ẹ̑)
turistični, gostinski uslužbenec, ki sprejema, spremlja goste in daje informacije: hostesniki so poskrbeli, da rezerviranih sedežev nihče ni zasedel
hotélski -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na hotel: hotelska restavracija, soba / hotelski receptor, uslužbenec / cene hotelskih storitev; publ. vse hotelske zmogljivosti so že zasedene
iblájtar -ja m (á) nav. slabš. 1. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: iblajtarji so prežali na tihotapce // mitničar: pred mitnico mu je iblajtar pregledal voz in premetal vso kramo 2. osovražen predstavnik oblasti: preslepil je pisarje, iblajtarje in drugo gosposko drhal
inkasánt -a m (ā á)
uslužbenec, ki pobira, izterjuje denar za določeno storitev, preskrbovanje s čim: hkrati s stanarino pobira inkasant tudi vodarino; inkasant radijske naročnine, za zavarovalnino / nekdaj inkasant za električno energijo, plin
insájder in insider -ja [insájder] m (á) pog.
kdor je vključen v kako skupnost in dobro pozna razmere v njej: prave zvezde poznajo samo insajderji; politični insajder
// delničar, ki ima v lasti več kot deset odstotkov delnic podjetja ali je njegov direktor ali visoki vodilni uslužbenec, ki je tudi materialno odgovoren za poslovanje tega podjetja: insajderji morajo v ZDA po zakonu svoje namere o prodaji ali nakupu delnic prijaviti agenciji
inventaríst -a m (ȋ)
uslužbenec, ki vodi evidenco o inventarju: razpisati mesto inventarista
izména1 -e ž (ẹ̑)
1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del delovnega procesa, ki se ponavlja po ustaljenem redu na določenem delovnem mestu: stroj, ki dela samo v eni delovni izmeni, je premalo izkoriščen / delo v nočni izmeni; zaradi velikega števila učencev so uvedli tretjo izmeno; vodja izmene uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo v določeni izmeni / delati v izmenah; pouk poteka v izmenah
// časovno sklenjen del kake celote: naši brigadirji bodo delali v drugi izmeni; zdravilišče lahko sprejme v vsaki mesečni izmeni po dvesto otrok
2. navadno s prilastkom skupina delavcev, ki dela v takem časovno sklenjenem delu delovnega procesa: naša izmena dela drugi teden dopoldne / čez en mesec bo te brigadirje zamenjala nova izmena
jáven -vna -o prid. (á) 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi;
zadeva javnega pomena;
skrbeti za javno blaginjo;
ogroziti javne koristi;
brigati se za javne zadeve;
pereča javna vprašanja // ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine;
javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun;
dati javen odgovor;
javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo// ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji// ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo 4. nanašajoč se na družbeno dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti policist; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; pravn. javni organ; javni pravobranilec nekdaj predstavnik javnega pravobranilstva; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec oseba, ki v javni ustanovi opravlja službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnostijávno prisl.:
javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo
kádrovik in kadrovík -a m (á; í)
1. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 politični delavec, ki skrbi zlasti za moralno-politična vprašanja na določenem področju: komisar in kadrovik
2. uslužbenec, ki skrbi za pridobivanje, razvrščanje delavcev, uslužbencev: kadrovik podjetja
kanclíst -a m (ȋ) pog., nav. slabš. uradnik, uslužbenec: brezdušen, birokratski kanclist
knjigovódja -e tudi -a m (ọ̑)
uslužbenec, ki opravlja knjigovodske posle: knjigovodja v velikem podjetju / razpisati delovno mesto knjigovodje / materialni knjigovodja
knjížničar -ja m (ȋ)
strokovni uslužbenec v knjižnici: knjižnica bi potrebovala vsaj še enega knjižničarja
♦ biblio. knjižničarski uslužbenec s srednjo izobrazbo
// kdor dela v knjižnici: knjižničar mi je prinesel knjigo
komercialíst -a m (ȋ)
uslužbenec, ki opravlja komercialne posle: podjetje ima sposobnega komercialista / po poklicu je komercialist
// strokovnjak za komercialne posle: to je stvar komercialistov / ekspr. filmsko proizvodnjo so prepustili komercialistom
kómornik in komórnik -a m (ọ̑; ọ̑)
1. zgod. visok uslužbenec na vladarskem dvoru, odgovoren zlasti za gospodarska ali finančna vprašanja: kralj je sklical svoje komornike / bil je imenovan za častnega komornika
2. vladarjev, plemičev osebni služabnik: spletke komornikov
konduktêr -ja m (ȇ) uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu; sprevodnik: kondukter na avtobusu, vlaku
konservátor tudi konzervátor -ja m (ȃ) uslužbenec spomeniškega varstva z visoko izobrazbo, ki raziskuje kulturne spomenike in skrbi za njihovo vzdrževanje: posvetovanje konservatorjev in restavratorjev; prim. konzervator
kontoríst -a m (ȋ)
zastar. nižji uslužbenec v kontorju: trgovski pomočniki in kontoristi
kontraktuálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. pogodben, dogovoren: kontraktualni uslužbenec / kontraktualno delo
kontrolór -ja m (ọ̑) kdor poklicno kontrolira; nadzornik, pregledovalec: pokazati račune kontrolorju;
kontrolor in revizor / bil je imenovan za kontrolorja / prometni, tržni kontrolor; kontrolor proizvodnje
♦ aer. kontrolor letenja uslužbenec pri kontroli letenja
kopalíščen -čna -o prid. (ȋ) kopališki: biti kopališčni gost / kopališčna terasa
♦ tur. kopališčni mojster uslužbenec, ki skrbi za red in varnost gostov v kopališču
kriminalíst -a m (ȋ)
uslužbenec, ki odkriva, raziskuje in preprečuje kazniva dejanja: primer so proučevali kriminalisti in psihiatri
// pravn. strokovnjak za kriminalistiko ali kazensko pravo: kriminalisti in civilisti
krupjé -êja m (ẹ̑ ȇ)
igr. uslužbenec v igralnici, ki vodi igro, navadno pri ruleti: krupje je zavrtel ruleto
kústos -a m (ȗ)
muzejski uslužbenec z visoko izobrazbo, ki zbira, vzdržuje in proučuje muzejske predmete: razstavo je pripravil kustos / biti imenovan za kustosa / galerijski, muzejski kustos
laboránt -a m (ā á)
kdor opravlja (pomožna) strokovna dela v laboratoriju: razpisati mesto laboranta / kemijski laborant uslužbenec, ki opravlja preprosta, standardna dela s področja kemije
lansêr -ja m (ȇ)
uslužbenec, ki ureja zaporedje delovnih operacij v serijski proizvodnji: razpisati delovno mesto lanserja
leblájtar -ja [tudi ləblajtar] m (á) nav. slabš., nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: leblajtarji so prežali na tihotapce // mitničar: preden je zapeljal v mesto, je moral plačati leblajtarju
liftboy -a [lífdbôj tudi lífdbój] m (ȋ-ȏ; ȋ-ọ̑)
uslužbenec pri dvigalu, zlasti v hotelu: livriran liftboy
líktor -ja m (ī)
pri starih Rimljanih uslužbenec, ki nosi pred visoko uradno osebo liktorski sveženj: pred konzulom so stopali liktorji
likvidátor -ja m (ȃ)
1. nav. ekspr. kdor kaj odpravi, uniči, odstrani: likvidatorji narodnih manjšin
2. pravn. kdor izvaja postopek redne likvidacije: opravljati posle likvidatorja
3. kdor koga usmrti po nalogu organizacije, gibanja ali posameznika: določiti likvidatorja
4. uslužbenec v likvidaturi: likvidator osebnih dohodkov, računov
♦ polit. pristaš likvidatorstva
logár -ja m (á)
nižji gozdarski uslužbenec: prišli so sekači v spremstvu logarja
majordóm -a m (ọ̑)
1. zgod., v frankovski državi upravitelj dvora, kraljevih posestev: dolžnosti majordoma; politični vpliv majordomov
2. v dvorskem, plemiškem okolju višji uslužbenec, ki vodi gospodinjstvo in nadzoruje služabništvo: knezov majordom
mátičar -ja m (ā)
1. uslužbenec, pooblaščen za vodstvo matičnih knjig: razpisati mesto matičarja; podpis matičarja
● publ. stopiti pred matičarja poročiti se
2. član ali naročnik društvene založniške organizacije: letos se je število matičarjev povečalo
♦ čeb. panj, iz katerega se jemljejo matice ali ličinke za vzrejo matic
mehanográf -a m (ȃ)
uslužbenec, ki dela z mehanskimi stroji, napravami za obdelavo podatkov: v knjigovodstvu potrebujejo še enega mehanografa; knjigovodja mehanograf
mejáč -a m (á) 1. mejaš: mejača sta se sprla zaradi poti 2. nekdaj nižji uslužbenec, izvrševalec odločb finančne straže: tihotapec je mejačem ušel
mênedžer tudi ménedžer tudi manager -ja [tretja oblika mênedžer tudi ménedžer] m (ȇ; ẹ̑) 1. vodilni uslužbenec podjetja; direktor1,
ravnatelj: družbo upravljajo menedžerji;
odločilna vloga menedžerjev 2. publ. voditelj, organizator zlasti v gospodarstvu: biti menedžer turistične agencije;
dober, nesposoben menedžer / turistični menedžer // poslovni vodja moštva, skupine, posameznika v poklicnem športu, popevkarstvu: pevko je spremljal menedžer; menedžer boksarja; moštvo z menedžerjem in trenerjem
meroizkúsen -sna -o prid. (ȗ)
zastar., navadno v zvezi meroizkusni urad urad za kontrolo meril: uslužbenec meroizkusnega urada
mêtla -e ž (é)
1. priprava za pometanje iz zvezanega svežnja vejic, šib, ščetin z držajem: izdelovati, prodajati metle; slika čarovnice na metli; metla in smetišnica; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo / brezova metla / ta metla je že obrabljena
2. ekspr. rep kometa: repatice so vlačile svoje metle po nebu
● ekspr. on je prava metla ni samostojen, odločen; ni ugleden, cenjen; ekspr. za žensko nista le metla in kuhalnica pometanje, pospravljanje in kuhanje; ekspr. pomesti nasprotnike z železno metlo odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦ bot. navadna metla grmičasta rastlina z rumenimi metuljastimi cveti, Sarothamnus scoparius
mítničar -ja m (ȋ)
nekdaj uslužbenec, ki pobira mitnino: na mostu so ga prestregli mitničarji
míznik -a m (ȋ) 1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi; stolnik: v mladosti je bil carjev miznik // naslov za plemiča: postali so dedni mizniki / imenovan je za deželnega miznika 2. nar. rženi kruh: Najprej je gospodinja dala na mizo skoraj cel hleb miznika (Prežihov)
móč1 -í ž (ọ̑) 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč;
tekmovalci so v začetku varčevali z močjo;
ekspr. ima medvedjo, volovsko moč;
na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko// sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati// velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla;
ugotoviti, kakšna je moč podjetja;
moč stranke je v pravem vodstvu;
moč vojske // značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč;
spoznavna moč človeka;
stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline // publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega območja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč;
pridobil si je družbeno moč;
utrjevati moč demokratičnih institucij / v podjetju ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči // kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna;
skrivnostna moč ga je vrgla ob tla;
padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje 7. značilnost česaa) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine;
moč glasu;
moč svetlobe;
moč vonja c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni;
moč vpliva, vtisa;
moč volje trdnost8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč;
tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči;
nastopilo je nekaj novih moči;
dobili so novo učno moč novega učitelja9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč;
na vso moč se trudi;
na moč lep avtomobil / zastar. letos imamo na moč žita zelo veliko / iz vse moči prepevati zelo glasno10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč;
enota za moč
● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
♦ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; pravn. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
móž -á m, mn. možjé (ọ̑)
1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim
2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las
// nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave policist; možje v modrem policisti
3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož
4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža
5. pog., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož
6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža
● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno
♦ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki
municipálen -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na municipij: značilnosti municipalnih oblik / mesto kaže značilnosti municipalne ureditve srednjeveške mestne skupnosti 2. knjiž. mesten: ustroj južne Evrope je izrazito municipalen / municipalni uslužbenec
muzeálec -lca m (ȃ)
strokovni uslužbenec v muzeju: muzealci krajevnih muzejev; društvo muzealcev
načêlnik -a m (ȇ) 1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika;
načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje// kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva 2. predstojnik upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja3. nekdaj vodja1,
poveljnik: rodovni načelnik / načelnik financarjev
♦ voj. načelnik štaba častnik, ki vodi, usklajuje delo štaba; zgod. načelnik Narodne straže
nàddávkar -ja m (ȁ-ā)
nekdaj uslužbenec davčnega urada, za stopnjo višji od davkarja: njegov oče je bil naddavkar
nàdgozdár -ja m (ȁ-á)
nekdaj višji gozdarski uslužbenec: postavljen je za nadgozdarja
nàdlogár -ja m (ȁ-á)
nekdaj višji gozdarski uslužbenec: sekanje je nadziral grajski nadlogar
nadzórnik -a m (ọ̑)
kdor poklicno sistematično pregleduje, spremlja potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzornik je pregledal poslovanje v trgovini / cestni, pristaniški nadzornik; policijski, sodni, tržni nadzornik; nadzornik gozdov
♦ šol. šolski nadzornik nekdaj kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; žel. nadzornik proge uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo pri vzdrževanju proge
natánčen -čna -o prid., natánčnejši (ȃ) 1. ki opravlja svoje delo, naloge v največji mogoči popolnosti: natančen delavec, uslužbenec;
učitelj je zelo natančen, pretirano natančen;
ekspr. ne bodi tako prekleto natančen;
ta človek je natančen kot stroj / pri delu je natančen // narejen tako, da opravlja svojo nalogo v največji mogoči popolnosti: natančen merilni instrument; natančna tehtnica; za tako delo je potrebno natančno orodje 2. ki upošteva, zajema vse, tudi podrobnosti: natančna analiza, preiskava;
potrebna je natančnejša kontrola vseh naprav;
natančno merjenje / natančno navodilo / natančnejša obrazložitev sodbe 3. ki z največjo mogočo popolnostjo kaže, podaja resnično stanje: natančnega časa, datuma se ne spominjam;
napisati natančen naslov;
natančen opis dogodka;
imeti natančne podatke / natančen načrt; natančna risba / račun ni natančen // ki se ujema z originalom: natančen prepis pogodbe natánčno
1. prislov od natančen: natančno analizirati snov; natančno določiti, predpisati; predstava se prične natančno ob petih točno ob petih / meriti čas na sekunde natančno; škodo so ocenili precej natančno
2. v členkovni rabi poudarja, da se trditev v največji mogoči meri sklada z resničnostjo: natančno tako sem povedal; zgodilo se je natančno desetega maja / dela potekajo natančno po načrtu / ponovil je vse do pike natančno; do minute natančno prihaja v službo
● ekspr. stvari ni treba jemati tako natančno čisto tako, kot je rečeno ali zapisano
nòv nôva -o stil. -ó prid., novêjši (ȍ ó) 1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen; ant. star2:
nova cesta, hiša;
zgraditi novo tovarno;
odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto // ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom 2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje;
pero je še novo;
tovarniško nov avtomobil;
njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona 3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi;
nov vir energije;
odkrili so nov virus;
nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze // doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek;
razlagati novo lekcijo // ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno// ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta 5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane;
novi učenci, vojaki // ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti 6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja;
uveljavili so se novi odnosi;
novi tokovi v umetnosti;
nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 19457. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času;
jezikovni elementi v novejšem jeziku;
najnovejša slovenska literatura;
obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar
● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; šol. žarg. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; glasb. novi val rokovska glasba iz 70. in prve polovice 80. let 20. stoletja, ki izhaja iz punka, s prvinami pop glasbe; jezikosl. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; Nova zaveza drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje od konca 15. stoletja do danes; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921nôvi -a -o sam.:
njihov novi je zelo strog novi šef; zapeli so tudi več novih; nič novega jim ni povedal; boj med starim in novim; na novo izvoljeni odbor; po novem bo drugače / v nagovoru kaj bo novega;
prim. novo...1
občínski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na občino: občinske meje; občinsko središče / občinski forumi, organi; občinski proračun, statut; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; občinske ceste ceste, ki omogočajo promet na območju občine; občinski svet; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal
♦ pravn. občinsko sodišče nekdaj prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve
obračunoválec -lca [obračunovau̯ca in obračunovalca] m (ȃ)
uslužbenec, ki opravlja obračunske posle: obračunovalec prodaje; razpisati delovno mesto obračunovalca
odprávnik -a m (ȃ)
1. uslužbenec, ki opravlja delo v ekspeditu: skladiščnik in odpravnik
2. polit., v zvezi odpravnik poslov diplomatski predstavnik kake države v tuji državi, za stopnjo nižji od poslanika: vlada ne bo poslala tja poslanika, ampak le odpravnika poslov
// uslužbenec diplomatskega predstavništva, ki začasno nadomešča poslanika ali veleposlanika: ambasado trenutno vodi odpravnik poslov, ker se je veleposlanik po preteku mandata vrnil v domovino
♦ žel. vlakovni odpravnik ali odpravnik vlakov delavec, ki po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer da znak za odhod vlaka
ôkence -a [okənce] s, mn. tudi ókenca (ō)
1. manjšalnica od okno: hiša ima majhna okenca; okroglo, štirioglato okence; zamreženo kletno okence / odpreti, zapreti okence / potrkati na okence / okence kamere
2. odprtina v pregradi, (večjem) oknu za poslovanje s strankami: pririnil se je do okenca; stati v vrsti pred okencem; uslužbenec pri okencu / bančno, blagajniško, poštno okence
3. kvadrat (v razpredelnici): vpisati številke v ustrezna okenca / razpredelnica ima veliko okenc / okenca mreže
♦ anat. okroglo okence odprtina med srednjim in notranjim ušesom, zaprta z membrano; lov. okence znamenje bele barve na zadku srnjadi in na začetku peruti divjega petelina
pisáč -a m (á) 1. nekdaj nižji pisarniški uslužbenec; pisar: ponudili so mu mesto pisača;
sodnik in pisači // slabš. uradnik, uslužbenec sploh: mislil je, da sem kak advokatski pisač; birokratski pisači 2. slabš. pisatelj, pisec: naši pisači / navaden pisač je, ne pa pisatelj
pisár -ja m (á) 1. nekdaj kdor se poklicno ukvarja s pisanjem, prepisovanjem: listine so pisarji skrbno prepisovali;
grajski, samostanski pisar // nižji pisarniški uslužbenec: sina je dal za pisarja / mestni, sodni pisar 2. slabš. pisatelj, pisec: ti naši pisarji ne vedo, kako nam kvarijo jezik / to ni noben pisatelj, je navaden pisar
♦ zool. smrekov lubadar
pòdurádnik -a m (ȍ-ȃ)
nekdaj nižji uslužbenec: postal je poduradnik
pométati1 -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. čistiti z metlo, omelom: pometati dvorišče, sobo, stopnice; pometati in pomivati tla / pometati z metlo; pren., ekspr. burja pometa ceste
// s pometanjem odstranjevati: pometati črepinje, ogorke
2. ekspr. pri premikanju, gibanju dotikati se česa: krilo ji pometa po tleh / lasje so ji pometali po hrbtu opletali
● ekspr. mislijo si, da lahko z njim pometajo delajo, počenjajo, kar hočejo; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
pristàv -áva m (ȁ á) nekdaj
1. pisarniški uslužbenec po končani pripravniški dobi in opravljenem strokovnem izpitu: gozdarski, sodni pristav
2. nižji oskrbnik, zlasti graščinski: bil je pristav na grofovem veleposestvu
skríptor -ja m (ȋ) nekdaj
1. strokovni uslužbenec, navadno v knjižnici: postal je skriptor v dvorni knjižnici; skriptor licejske knjižnice je bil takrat Levstik; skriptor in amanuensis
2. kdor se poklicno ukvarja s pisanjem, prepisovanjem, pisar: listine so skriptorji skrbno prepisovali
sodníjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sodnijo: nočem imeti sodnijskih opravkov / sodnijski uslužbenec / sodnijsko poslopje // knjiž. soden: sodnijski stroški / sodnijska obravnava
sprevódnik -a m (ọ̑)
uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu: pokazati vozovnico sprevodniku / avtobusni, železniški sprevodnik
stólnik -a m (ọ̑)
1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi: ob slavnostih so morali vojvodi streči stolniki
// naslov za plemiča: deželni stolnik
2. nar. koroško pšenični kruh: za praznik je bilo dovolj klobas, mesa in stolnika
tarifêr -ja m (ȇ)
uslužbenec, ki preverja obračune storitev glede na tarifo: delovno mesto tariferja
točáj -a m (ȃ)
1. gostinski delavec, ki streže gostom pijačo: dela v pivnici kot točaj; točaj v belem suknjiču / priučeni točaj
// kdor toči, nataka pijačo: dva od svatov sta bila za točaja
2. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo s pijačo: stregli so pod nadzorstvom stolnika in točaja
// naslov za plemiča: bil je imenovan za dvornega točaja
trínajsti in trinájsti -a -o štev. (ȋ; á)
ki v zapovrstju ustreza številu trinajst: trinajsti rojstni dan; trinajstega [13.] julija; odšel je ob trinajsti (uri) 13h / trinajsto [13.] stoletje od 1200 do 1300
● pog. oditi v trinajsti bataljon, trinajsto brigado med narodnoosvobodilnim bojem umreti; danes je trinajsti in še petek po ljudskem verovanju dan, ko se lahko pojavijo težave, neprijetnosti; trinajsta plača vsota v višini mesečne plače, ki jo prejme nameščenec ali uslužbenec ob koncu leta
uslúžbenec -nca m (ȗ)
kdor je kje v službi in opravlja delo, ki ni fizično: njegov oče je uslužbenec, mati pa delavka; vesten uslužbenec; uslužbenec knjižnice; uslužbenec v muzeju
// kdor je v delovnem razmerju z vnaprej določeno, stalno plačo, navadno za opravljanje dela, ki ni fizično: odpustiti, prestaviti uslužbenca / bančni, gostinski, železniški uslužbenci; davčni uslužbenec ki odmerja in pobira davek; nižji, višji uslužbenec; vodilni uslužbenci; uslužbenec v javni upravi
♦ pravn. državni uslužbenec sodelavec državnih organov; javni uslužbenec oseba, ki v javni ustanovi opravlja službo kot svoj redni poklic
vèleposláništvo -a s (ȅ-á)
najvišje diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi: odpreti veleposlaništvo; uslužbenec veleposlaništva / sprejem v veleposlaništvu
// poslopje tega predstavništva: demonstranti so poškodovali ameriško veleposlaništvo
vodílen -lna -o prid. (ȋ)
1. ki organizira in nadzoruje delo podrejenih: vodilni delavec, uslužbenec / vodilni položaj; vodilno mesto
2. ki ima pomembnejši položaj glede na istovrstno ali sorodno: vodilni arhitekt, politik / vodilni evropski jeziki; vodilna revija / vodilna načela gibanja
3. ki je, se nahaja kje v večjem številu, v večji količini kot istovrstno ali sorodno: vodilna pasma kokoši; koruza in druge vodilne rastline tega območja; na sliki so vodilne temne barve
4. publ. ki teče, vozi pred drugimi tekmovalci: kolesar se je približal vodilni skupini
// ki je glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: vodilno nogometno moštvo
5. teh. ki omogoča, da se kaj premika, drsi v določeni smeri: vodilni kolut; vodilni obročki na ribiški palici
♦ agr. vodilna mladika mladika, ki se razvije na koncu ogrodne veje ali vrha; voditeljica; fot. vodilno število število, ki označuje jakost bliskovne luči; geom. vodilni krog krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli; vodilna črta vodilka; glasb. vodilni ton polton, ki se razveže v sosednji zgornji ali spodnji ton; lit. vodilni motiv namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu; pal. vodilni fosil fosil, ki je značilen za določeno geološko dobo; strojn. vodilne lopatice statorske lopatice, v katerih se pri kompresorju spreminja kinetična energija v tlačno, pri turbini tlačna energija v kinetično; žel. vodilna os os za vodenje lokomotive po tiru
zakládnik -a m (ȃ) 1. kdor skrbi, je odgovoren za zakladnico: zakladnik je odprl zakladnico 2. knjiž., v nekaterih državah zakladni minister: zakladnik je član vlade / državni zakladnik 3. star. kdor vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle; blagajnik: zakladnik jim je izplačal njihov delež;
zakladnik društva
♦ zgod. zakladnik v fevdalizmu uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, ki upravlja zakladnico in premoženje fevdalca
