1. 1. v protivnem priredju za izražanje
   1. a) nasprotja s prej povedanim; pa, toda, vendar: prej so ga radi imeli, a zdaj zabavljajo čezenj; to so besede, a ne dejanja; drugod umetnike slavijo. A pri nas? sicer je miren, a kadar se napije, zdivja / včasih okrepljen bilo ji je malo nerodno, a vendar tako lepo pri srcu
   2. b) nepričakovane posledice: tipal je po temni veži, a vrat ni našel; postarala se je, a ni ovenela
      // za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, a še ta težko; bral je, a samo kriminalke
      // na začetku novega (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: A vrnimo se k stvari! A dopustimo možnost, da se motimo
2. 2. redko, v vezalnem priredju za navezovanje na prej povedano; in, pa: sin je šel z doma, a hči se je omožila v sosednjo vas / nevesta se sramežljivo smehlja, a rdečica ji zaliva lice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. izraža začudenje, zavrnitev: a, ti si! a, beži, beži! a, kaj še!
2. 2. izraža ugodje, domislek: sem te, a, sem te opeharil! a ja, že vem! a(aa), to se prileže!
3. 3. izraža vprašanje: si razumel, a? nimaš jezika, a? / včasih izgovorjeno skozi nos A? je spet vprašal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov
   1. a) ki se vsebinsko izključujejo: vaščani so se poskrili po kleteh ali pobegnili v gozd; ranjena zver pobegne v goščavo, da tam ozdravi ali pogine; jaz ali ti, eden mora odnehati; recite da ali ne / ali ne more ali noče, uči se ne; bodisi star ali mlad, vsak se boji umreti; včasih okrepljen ali ubogaj ali boš pa tepen v nasprotnem primeru
   2. b) ki kažejo na možnost izbire: naročiti se na vso zbirko ali na posamezne knjige; naj pride v šolo ali oče ali mati ali kdo drug; pisar. nastop službe takoj ali po dogovoru / srbski ali hrvatski jezik; marec ali sušec; nekdaj, v naslovih knjig Veseli dan ali Matiček se ženi
      // za popravek ali dopolnitev prej povedanega: upanja je zelo malo ali pa nič; vrne se čez dve uri ali še prej; za vasjo je ribnik ali, bolje rečeno, mlaka; poslušaj, ti Janez, ali kako ti je že ime!
      ● pog. leto dni ali kaj je od tega približno; ekspr. prej ali slej bomo tudi z njim obračunali nekoč gotovo; ekspr. čemu opomini, saj jih tako ali tako ne posluša sploh ne; ekspr. rada ali nerada, vrnila se bo tudi proti svoji volji; ekspr. naj bo tako ali drugače, jaz ostanem kakorkoli
2. 2. raba peša, v protivnem priredju za izražanje
   1. a) nasprotja s prej povedanim; pa, a, toda: bil je velik čudak, ali otroci se ga niso bali; stopil je za njo, ali ker se ni ozrla, se je obrnil; ekspr. denar ima, ali kaj (mu pomaga), ko pa ne ve, kam z njim / včasih okrepljen odpustil je, ali krivice vendar ni mogel pozabiti
   2. b) nepričakovane posledice: konjički so majhni, ali neverjetno žilavi
3. 3. v vprašalnih odvisnih stavkih za uvajanje vprašanja: še enkrat te vprašam, ali boš šel / kaj pravite, ali bi šli ali pa bi še malo posedeli
   // za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, ali je še živ; ali tekma sploh bo, še ni prav nič gotovo
4. 4. ekspr., v prislovni rabi za izražanje zahteve po odločitvi za eno od dveh možnosti: moraš se odločiti: ali — ali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. rel. prositi za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: blagoslavljati z dvignjeno desnico / oče je v duhu blagoslavljal sina in nevesto
2. 2. vznes. imeti kaj za osrečujoče, slaviti: blagoslavljala je ure, ki jih je preživela v gorah / vsa vas je blagoslavljala njegov spomin

blagoslavljáje star.: blagoslavljaje množico, je odhajal

blagoslavljajóč -a -e: njegove blagoslavljajoče roke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. rel. prošnja za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: dati, dobiti blagoslov; dvigniti roke k blagoslovu; materin blagoslov / apostolski blagoslov papežev
   // v krščanstvu obred z znamenjem križa: blagoslov z monštranco / zvoniti k blagoslovu k popoldanskemu cerkvenemu opravilu
   // blagoslov oljk blagoslovitev
2. 2. vznes. kar povzroča srečo, korist: ta človek je blagoslov za hišo / na tej hiši počiva božji blagoslov; klicati blagoslov na polje srečo, obilje; občutiti blagoslov dela; Vse blagoslove tebi, Ljubljana! (I. Cankar)
   ● vznes. zakonski blagoslov otroci
3. 3. nav. iron. privoljenje, potrditev: dati blagoslov za kaj; Kar se je dotlej godilo več ali manj prikrito, je dobilo najvišji blagoslov (B. Ziherl)
   ♦ etn. hišni blagoslov podoba z nabožnim besedilom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. rel. prositi za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo: duhovnik je blagoslovil množico / ob slovesu ga je mati blagoslovila
   // v krščanstvu opraviti verski obred ob kakem predmetu: blagosloviti jedi, kapelico, zvon
2. 2. vznes., navadno v zvezi z bog podeliti komu srečo, obilje: bog te blagoslovi! / Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi! (S. Gregorčič)
   ● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; vznes. Bog je blagoslovil njun zakon imela sta dosti otrok

blagoslovljèn -êna -o tudi blagoslóvljen -a -o 
1. 1. deležnik od blagosloviti: blagoslovljena sveča, voda / njihovo prizadevanje je bilo blagoslovljeno / vznes. njegova žena je blagoslovljena, je v blagoslovljenem stanju noseča
2. 2. vznes. slavljen, hvaljen zaradi sreče, ki jo daje: blagoslovljeni kraji, kjer sem preživel mladost; blagoslovljene tiste ure!

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
   // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
   // božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
2. 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
   1. a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
   2. b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
   3. c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
   4. č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
      ● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
      ♦ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. nav. mn. norčavo vedenje ali govorjenje: izmišljati si burke; predpustne, razposajene burke / pustimo burke! začnimo (govoriti, ravnati) resno; uganjati, zbijati, zganjati burke
   ● burke briti iz vsega, z revežem norčevati se, šaliti se
2. 2. lit. dramsko delo s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko: gledati, igrati burko; burka v enem dejanju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. ki je iz cica: cicasta ruta; cicasto krilo
2. 2. nar. lep, čeden: Včasih je veljala za cicasto dekle, ali od težkega dela, nerednega življenja in alkohola je naglo ostarela (Prežihov)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. z ustnicami in z jezikom dati nizek, nezveneč glas: izpil je in cmoknil
2. 2. dati mlaskajoč glas: voda se je prelivala med čermi in včasih glasno cmoknila; brezoseb. poljubil ji je roko, da je kar cmoknilo
3. 3. preh., pog., šalj. slišno poljubiti: naglo ga je cmoknila na usta / cmoknil ji je poljub na lice
4. 4. ekspr. slišno, plosko pasti: cmokniti v vodo
5. 5. preh., pog., ekspr. slišno, plosko udariti: cmokniti vsiljivca po obrazu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna
   // ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati
2. 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka
3. 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme
   ● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte

čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno
// v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki dopolnjuje nadrednega
   1. a) glede na osebek: prav je, da si prišel; škoda, da zapraviš toliko časa
   2. b) glede na prilastek: nima navade, da bi se pritoževal; ni dvoma, da imaš prav; rada ga ima neglede na to, da je včasih poreden / publ. dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
   3. c) glede na predmet: bojim se, da je prepozno; omogočila mu je, da je končal študij; že vidim, da nimam sreče; pravim, da ga sploh ne poznam / z velelnim ali želelnim naklonom: saj sem ti rekel, da rajši počakaj; prosi, (da) naj mu dajo mir / raba peša, v vprašalnih odvisnih stavkih vsakega je vprašal, kaj da je in kam da gre
      // navadno z veznikom ali prislovom za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli: odsvetoval je pot skozi gozd, češ da ni varno; posojilo da vrne v kratkem, pravi, zdaj pa da še ne more, ker da premalo zasluži; napadli so tudi radio, ki da oddaja dekadentno glasbo
2. 2. v vzročnih odvisnih stavkih, za glagoli čustvovanja za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: kesa se, da je tako ravnal; žal mu je, da se je spozabil
3. 3. v namernih odvisnih stavkih, včasih v zvezi z zato za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: dala je otroku igračo, da bi ne jokal; sedel je, (zato) da bi se odpočil; prišel sem, da se pritožim; povedal sem ti zato, da se boš vedel ravnati
   // s preteklim ali nedovršnim sedanjim časom za izražanje doseženega namena: ima delavce, da mu kopljejo temelje; najel je domačine, da so mu nosili živila
4. 4. v načinovnih odvisnih stavkih, navadno z nikalnico za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: nihče ga ne omeni, da se ne bi zraven nasmehnil; planeš v sobo, ne da bi potrkal / pomagaj rajši, namesto da gledaš; pol ure jima je minilo, da nista vedela kdaj
5. 5. v primerjalnih odvisnih stavkih, v zvezi s kakor, kot, ko za izražanje primerjave z dejanjem v nadrednem stavku: smeje se, kakor da se ni nič zgodilo / prime za kljuko, kot (da) bi hotel iti; noge ko da niso njegove
6. 6. v posledičnih odvisnih stavkih, včasih v zvezi s tako, toliko za izražanje posledice, ki jo ima dejanje nadrednega stavka: menda sem se ti kaj zameril, da greš brez pozdrava mimo; zavriskal je, da je odmevalo od bregov; tako ga je udaril, da se je kar opotekel; toliko se je učil, da je zbolel / ekspr.: opekel se boš, da bo joj; v hribih je snega, da je kaj
7. 7. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če bi: vse bi bilo lahko drugače, da nisem bila tako lahkomiselna / star., s pogojnim naklonom vse bi zapravil, da mu ne bi branila žena
8. 8. knjiž., redko, v dopustnih odvisnih stavkih, včasih okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: trepeče, da sam ne ve zakaj
9. 9. raba peša, v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, v kakšnem časovnem zaporedju sta dejanji nadrednega in odvisnega stavka: počakal sem, da se je odkašljal; gledala je za njim, da je izginil med drevjem dokler ni izginil
   // minila so leta, da nisem bil doma (od)kar
   // ne bo dolgo, da bomo pod svojo streho ko bomo
10. 10. nav. elipt., ekspr. za izražanje
    1. a) ukaza, želje: da mi pri priči izgineš; da ste mi zdravi / da bi te strela
    2. b) ugibanja, domneve: pa ne, da si bolan; fant, čigav si? Da nisi Jerajev
    3. c) začudenja, ogorčenja: da te vendar, kako si nališpana; pa ta da bi nas učil; da te ni sram; pa ti da greš in me pustiš na cedilu
    4. č) poudarjanja, pojasnjevanja: ne maram zanj, da boš vedel; da smo si na jasnem: tega ne trpim več; da ne pozabim, pošta je zate
    5. d) stopnjevanja z dodatno trditvijo: živela sta zadovoljno, da ne rečem srečno; nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih
11. 11. v zvezi z le, samo za omejevanje prej povedanega: tudi v naših tovarnah imamo iznajditelje, le da premalo; takoj pridem, samo da se oblečem
12. 12. z oslabljenim pomenom, s prislovom za poudarjanje: baje da pride; odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo; nemara da ga ne bo
    ● kako da si to naredil? zakaj; zastar. »kaj meniš, da je hudobija v krvi?« »To je da!« vpije Krjavelj (J. Jurčič) seveda; pog. če mi je všeč? Pa ja da seveda; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce dokler ne; elipt. predsednik težko da pride na sejo verjetno ne pride; pog. vino je toliko da ne zastonj skoraj zastonj; pog. toliko da je spregovoril, že so udarili po njem komaj je spregovoril; pog. pri nas je ostal vem da dve uri gotovo; vsaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. čas štiriindvajsetih ur, ki se začne ob polnoči in traja do polnoči: leto ima 365 dni; od takrat je minilo štirinajst dni; pridem čez dva dni, čez teden dni; pred (nekaj) dnevi je odšel; večkrat na dan se oglasi; prvi, zadnji dan v mesecu, tednu; dela vsak dan, vsak drugi dan; dan pozneje se je zgodilo; dan pred praznikom; nekaj dni po tem / štirinajst dni morja mu je dovolj / ekspr. nevarnost je vsak dan, z vsakim dnem večja / ekspr.: dogodek dneva najpomembnejši dogodek; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost
   // pri datiranju: Ljubljana, (dne) 7. julija; star. na dan 27. junija
   ♦ rel. sodni dan čas, ko bo Kristus sodil ljudem
   // s prilastkom ta čas, določen za posebne namene, opravila: plačilni dan; vsak petek je semanji, tržni dan; uradni dan določen za uradovanje s strankami
   // delovni dan delovnik
   // rojstni dan
   // s prilastkom ta čas, posvečen spominu na kaj: Prešernov dan; dan zmage; dan žena
2. 2. čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda, ant. noč: dan je že; dan se daljša, krajša; dan se dela dani se; dan raste postaja daljši; deževen, jasen, lep, meglen, sončen dan; jesenski, pomladni dan; kot noč pa dan sta zelo različna
   // ves dan je hodil okrog; ekspr. ves ljubi, božji dan sedi; zjutraj je bilo oblačno, čez dan se je zjasnilo; še za dne je prišel domov ko je bil še dan; z dnem je pritisnil mraz ko se je zdanilo
   // ekspr. beli dan zgodilo se je sredi belega dne; ob, pri belem dnevu si je upal to storiti podnevi; ne skrivaj, javno; jasno kakor beli dan / vasi sta dan hoda narazen / kot pozdrav dober dan!
3. 3. mn., s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: potekajo mu brezskrbni dnevi; burni, veseli dnevi; to so bili zanj odločilni, usodni dnevi / ekspr. črni, pasji dnevi zelo neprijetni, hudi
   // slabo mu gre na stare dni / ekspr., z oslabljenim pomenom: do konca (svojih) dni ti bom hvaležen; dneve mladosti je preživel na deželi
   // omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: spomini na partizanske dni; dnevi okupacije / v davnih, nekdanjih dneh / star. njega, svoje dni včasih, nekdaj
   ● jutri je še en dan misliti je treba tudi na prihodnost; še je čas; tudi ta dan je napočil čas, ko se je izpolnilo pričakovanje; ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; na dan vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. kar na dan z besedo povej, kaj misliš; ni hotel z resnico na dan povedati resnice; voda je udarila na dan nenadoma, z veliko silo pritekla iz odprtine; dan na dan, dan za dnem hodi sem kar naprej, zelo pogosto; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; iz dneva v dan mu govori isto kar naprej, ves čas; ekspr. živi iz dneva v dan brez cilja, brezskrbno, tja v en dan tjavendan; ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; ekspr. v nedeljo so imeli nogometaši črn dan doživeli so neuspeh; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; ekspr. pravi sodni dan je bil velika zmeda, razdejanje; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. tak kot v deklaracijah: potrditi v jasni deklarativni obliki; deklarativne pesmi; pesnikova izpoved je včasih preveč deklarativna
2. 2. ekspr. ki temelji na besedah, ne na dejanjih: problem se bo rešil z delom, ne z deklarativnimi nastopi; ti ukrepi so imeli zgolj deklarativen pomen
   ♦ jur. deklarativna odločba odločba, ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje

deklaratívno prisl.: ne samo deklarativno, ampak tudi z delom je pokazal svojo zavest

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. izraža večjo razdaljo; bolj daleč: prišel je dlje kot jaz; pozna vse ljudi v okolici in še dlje / človeški sledovi segajo še dlje v preteklost
   ● v svojih zahtevah je šel še za korak dlje od nas zahteval je še nekoliko več kot mi
2. 2. izraža daljše trajanje: danes živijo ljudje dlje kakor včasih; najdlje je jezna en teden; ustavil se je malo dlje; čim dlje čaka, tem boj je nemiren / na hladnem se sadje dlje časa ohrani bolj dolgo; vrnil se je za dlje časa; prim. daleč, dolg

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. za izražanje meje v prostoru
   1. a) do katere sega dejanje: priteči do cilja; ne morem do njih; voda sega do pasa; do roba poln kozarec / kako daleč je do tja / z drugim predlogom: v vodi do nad kolen; zapet je do pod brade; do pod vrh hriba je še dobro uro; pren. priti do prepričanja; pomagati do uspeha; ključ do spoznanja
   2. b) redko proti kateri je dejanje usmerjeno: imam prošnjo do vas; obrni se do župana na župana
2. 2. za izražanje meje v času, do katere sega dejanje: do tega časa, trenutka se še ni vrnil; bedeti do jutra; vztrajati do konca; bil je pri zavesti do zadnjega (trenutka); koliko (dni) je še do praznikov; ura je pet (minut) do dvanajstih 1155
   // do takrat bo vse drugače; do včeraj je bil še zdrav; do nedavna je bilo podjetje še močno donedavna
   // otroci do petega leta starosti; čas do počitnic / s prislovno predložno zvezo: cesta bo asfaltirana do pod konec jeseni; do pred tremi dnevi se še ni vedelo; do pred kratkim je delal v tovarni
3. 3. za izražanje količine: tehtnica je do tisočinke grama natančna; zapor do treh dni
   // z nesklonljivim izrazom količine za izražanje
   1. a) dosežene mere: našteti do deset
   2. b) skrajne dosegljive mere: za ta prekršek je določena kazen do pet tisoč dinarjev / gorovje se vzpenja do tri tisoč metrov; vinograd daje do deset hektolitrov
   3. c) približne mere: drevesa so do trideset korakov vsaksebi
4. 4. v zvezi z od za izražanje začetne in končne meje: vlak vozi od Ljubljane do Beograda / dela od šestih do dveh; prodaja vstopnic od 9. do 11. ure; odprto (od) 7-20 / nočne temperature se gibljejo od minus dve do plus tri
   // včasih v zvezi z od za izražanje približne, vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev; ležal bo pet do deset dni / publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno
5. 5. za izražanje načina, posledice dejanja: dež jih je do kože premočil; smejati se do solz; urezati se do krvi
   // za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: odkrit do brezobzirnosti; do dobrega se seznaniti s problemi; do grdega sta se sprla zelo, hudo
   // dogodek ga je do dna pretresel popolnoma, čisto
6. 6. za izražanje razmerja, navadno čustvenega: dekletu ni dosti do plesa; veliko nam je do tega, da pridete; ljubezen do domovine; ima veselje do glasbe; usmiljen do trpečih / obveznosti do družbe; pravica do pokojnine
   ● ekspr. sestradan do brezumja popolnoma, čisto; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. do kraja naveličan popolnoma; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; knjiž., redko stali so mož do moža tesno skupaj; publ. cesta bo do nadaljnjega zaprta dokler ne bo odlok preklican; ekspr. do skrajnosti površen zelo; ekspr. do vraga je vroče zelo, silno; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z do za izražanje
   1. a) dosege neke mejne ali končne točke v kraju ali času ali usmerjenosti proti njej: dobojevati, dodelati, dodelovati, dohiteti, dogoreti, dogorevati, dokončati, doslužiti, doštudirati / doseči do stropa; dospeti do gozda; dozidati do slemena
   2. b) dosege zaželenega namena, cilja ali usmerjenosti proti njemu: dočakati, dognati, doklicati, dopovedati, dopovedovati / doplavati do brega / v zvezi s se dokopati se, domisliti se
   3. c) dopolnitve, dopolnjevanja dejanja z dodajanjem: doliti, dolivati, doplačati, doplačevati, dozidati, dozidavati
   4. č) redko same dovršnosti (brez pomenskega odtenka): dogoditi se, dogotoviti, dovoliti
2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: dodatek, dodelava, dogleden, doklicen, dokvalifikacija
3. 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: dokolenke, dokomolčen, dosmrten; dodobra, donedavna, dopoldne, dozdaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

dojét -a -o: zgodba je globoko dojeta; bistvo problema je zdaj dojeto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. knjiž. dom, bivališče: čebele poletijo včasih tudi po več kilometrov od svojega domovanja; zvečer so se vračali v svoje domovanje; obstal je na pragu svojega novega domovanja / posamezna domovanja obdajajo vinogradi in sadovnjaki
   ● vznes. zadnje domovanje grob, pokopališče
2. 2. star. kmetija, domačija: domovanje je prepustil sinu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. ki deluje na organizem tako, da nastane reakcija: dražljiv dim, vonj; dražljive dišave, snovi / dražljiv nasmešek; bila je v zanj že dražljivi bližini; obšla ga je čudno dražljiva misel; vsak dan je postajala bolj dražljiva
   // redko razdražljiv, razburljiv: bolnik postane včasih dražljiv; dražljiva žival
2. 2. redko občutljiv za dražljaje: dražljiv sapnik

dražljívo prisl.: vonj je dražljivo silil v nosnice; dražljivo razgaljene ženske

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

drogírati se -am se nedov. (ȋ)
omamljati se z mamili: Včasih se je drogiral, zdaj pa niti kadi ne več

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. star. tovariš, prijatelj: včasih mu je bil drug; obiskal je skoro vse mladostne drugove; drug iz vojnih dni / pogosto se sestaja s stanovskim drugom iz sosednjega mesta; pren., pesn. Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote (S. Kosovel)
2. 2. star. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: bil je njihov trgovski drug / kot del naslova podjetja, v kapitalistični ekonomiki tvrdka XY in drug
3. 3. knjiž. moški, ki živi z žensko skupno življenje: njen življenjski drug / zakonski drug mož
4. 4. etn. ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe: prišla sta ženin in njegov drug; biti, iti za druga; izbrati si koga za druga
   // rel. bogoslovec, ki organizira in vodi slavje ob novi maši: bil je za druga več novomašnikom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. izraža
   1. a) drugačen, različen način dejanja: drugače drži pero, pa bo pisalo; dosti drugače govorijo kot mi; zdaj vse drugače živijo kot včasih; elipt. naredite, kar hočete, ne morem drugače ravnati, delati
   2. b) v povedni rabi razmere ali stanje, ki se razlikujejo od določenih: pri vas pa je zdaj vse drugače kot pri nas; včasih je bilo drugače / po bolezni je z njim drugače / to je čisto drugače, kot si ti misliš / pog., kot vljudnostna fraza pa drugače, kako vam gre
   3. c) z nikalnico omejenost na določeno, navedeno: nikoli ga ni klical drugače kot stric; nič drugače ni šlo, kot da sem se zadolžil / kot podkrepitev: ubogal boš, ni drugače; tako je in nič drugače
2. 2. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo: še vse drugače mu je hudo za materjo, kot mu je bilo za sestro
3. 3. v vezniški rabi, v vzročnem priredju za izražanje
   1. a) dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: zdaj uboga, drugače pa dela po svoje; danes je slabe volje, drugače je pa prijeten, vesel / ne mudi se mu, drugače bi že odšel
   2. b) ekspr. podkrepitve zahteve, ukaza: pojdi, drugače jih boš dobil
      ● z njim je drugače, njega ne marajo njegov položaj je drugačen, slabši; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; mislil je oditi po svetu, naključje pa je hotelo drugače vendar se je nepričakovano zgodilo nekaj drugega; drugače misli kakor mi ima druge nazore, mnenje; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje; publ. drugače povedano isto na drugačen način povedano; ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. pri ponavljanju na drugem mestu: drugič se oženiti
   // ob naslednji, drugi priložnosti: včasih se šali, drugič kriči; pogovorila se bova kdaj drugič / nauči se do drugič prihodnjič
   ● kaznuj ga, da bo vedel za drugič da ne bo še kdaj kaj takega počel, storil
2. 2. v zapovrstju na drugem mestu: knjiga obravnava 1. gospodarske, 2. [drugič] politične razmere

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. muz. diatonična lestvica s poltonoma med 3. in 4. ter 7. in 8. stopnjo: včasih se še zmoti in preide iz enega dura v drugi; igrati v duru / godalni kvartet v D-duru / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol; pren., šalj. smrčal je v vseh durih in molih
2. 2. knjiž. veselo, živahno razpoloženje: iz pesmi zveni dur; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. izraža zadovoljnost pri ugotovitvi: e, ljubček, saj te poznam; e, malo je takih
2. 2. izraža obotavljanje, zadrego: e, da, seveda
3. 3. izraža vprašanje: kriv sem seveda jaz, e? / včasih izgovorjeno skozi nos E? je spet vprašal
4. 4. klic vprežni živini stoj: potegnil je za vajeti in zavpil: e, eha!

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. ki se vede popolnoma v skladu z družabnimi pravili: bil je znan kot zelo galanten gospod; ljubezniv, galanten človek; kljub robatemu videzu je včasih prav galanten / galantna navada
   ♦ um. galantni stil rokoko
2. 2. star. ljubezenski, erotičen: na vsak način je hotel prikriti galantno avanturo

galántno prisl.: galantno ji je pokimal v pozdrav; v družbi se zna galantno vesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro
2. 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam
3. 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem
   // knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih
   // ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha tišina
4. 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top
5. 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino
6. 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo
   // gluha zemlja nerodovitna
   ● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati
   ♦ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge

glúho prisl.: gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali

glúhi -a -o sam.: zavod za gluhe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. nar. gorenjsko partizan: včasih so se oglasili goščarji tudi v vasi
2. 2. lov. gams, ki živi v goščavah pod gozdno mejo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč
   // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori
   // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral
2. 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo
   // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače
3. 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti
4. 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval
5. 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek
6. 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali
   // ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako
   // kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti?
7. 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim
8. 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil
   ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove

govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega

govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. rel. kršiti božjo ali cerkveno zapoved: grešiti proti peti božji zapovedi; grešiti v mislih, v dejanjih / smrtno grešiti narediti smrtni greh
2. 2. ekspr. napraviti prekršek, prestopek: grešiti proti postavi; grešiti zoper bonton / grešiti nad človekom prizadejati mu krivico, ga zlorabiti
   // narediti napako, zmotiti se: starši pri vzgoji včasih grešijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. ki se po lastnostih, značilnostih ujema z drugim, ne razlikuje od drugega; istoveten, enak: gre za identične pojave, pojme; številne podobnosti so sorodne, včasih celo identične; imata skoraj identično stališče o tem vprašanju; imeti kaj za identično / identična barvna kombinacija
   // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi s s, z ki po vrednosti, moči ni ne večji ne manjši: splošna metoda znanstvenega dela je identična s splošno sociologijo / s takšnimi trditvami postaja identičen s svojimi kritiki / ta tekst je identičen s tem
2. 2. isti: šlo je za identično osebo
   ♦ geom. identični tvorbi tvorbi, ki imata enako obliko in velikost; mat. identična enačba enačba brez neznanke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

inspiríran -a -o: film je inspiriran z medvojno tragedijo v Kragujevcu; novo gibanje je bilo inspirirano od zunaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z iz, izpod za izražanje
   1. a) premikanja ali usmerjenosti iz notranjosti česa navzven: izbrizgati, izčenčati, izčrpati, izluščiti, izseliti, izseljevati, izstopiti, iztisniti / izgnati iz dežele; izkopati izpod razvalin
   2. b) izhodišča, izvora: izhajati, izvirati
   3. c) dosege zaželenega namena, cilja: izberačiti, izbojevati, izprositi, izučiti
   4. č) prenehanja obstajanja, stanja: izginiti, izginjati / v zvezi s se izbliskati se, izdišati se, izgnojiti se
   5. d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): izbočiti, izbrisati, izdelati, izdelovati, izkristalizirati, izračunati
2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: izboljšava, izdelek, izdelovalen, izgon, izvor
3. 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: izglagolski, izimenski, izreden; izbliza; prim. z...

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. premakniti sklepno glavico iz sklepne jamice: izpahniti nogo v kolku / izpahniti si čeljust / ekspr. ne obrekuj ljudi, da se ti ne bo jezik izpahnil
2. 2. redko potisniti navzven, naprej: izpahnil je brado in nekaj zamomljal / ekspr. ženska je včasih kar izpahnila oči izbuljila
3. 3. redko izločiti, odstraniti (iz sadeža): izpahniti češpljam koščice
   // knjiž., ekspr. izključiti, izločiti: čutil je, da ga je mesto izpahnilo

izpahníti se in izpáhniti se, tudi izpáhniti se izpustiti se: mozolji se izpahnejo; brezoseb. zaradi vročine se mu je izpahnilo na ustnicah

izpáhnjen -a -o: naravnati izpahnjeno nogo; imel je velike, precej izpahnjene oči; prim. spahniti se

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. knjiž. javno kazati, izražati: izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost
   // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati: ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo
2. 2. star. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati: izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka

izpričeváti se tudi spričeváti se nar.  opravičevati se: izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto: prijel ga je in ga takoj izpustil; izpustiti kozarec, vrv; izpustiti iz rok; če se boš izpustil, boš padel
2. 2. spraviti kaj (tekočega) iz česa: izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi / izpustiti sapo / izpustiti prašiču kri z vbodljajem povzročiti, da odteče kri
   // povzročiti, narediti, da pride žival iz česa: izpustiti živino; izpustiti konje na pašo
3. 3. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: izpustiti talce; izpustiti iz ječe; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili / izpustili so ga iz vojske; izpustiti učence domov
   // navadno z nikalnico ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto: prišel bi bil prej, pa me niso izpustili / tako družaben je, da ga ne izpustimo več
4. 4. ne navesti, ne upoštevati: izpustiti člen, črko, številko; pri prepisovanju je izpustil cel stavek
5. 5. pog. ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja: nobenega plesa ne izpusti; več predavanj je izpustil / ekspr. vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več
   // ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti: prebarval je vsa okna, le eno je izpustil
6. 6. pog., ekspr. izstreliti: izpustiti rafal na sovražnika
   ● ekspr. misel na beg me ni več izpustila neprenehoma sem mislil na beg; ekspr. niti solze ni izpustila ni zajokala; zastar. izpustiti dušo umreti; redko izpustiti komu oko iztakniti; pog., ekspr. včasih izpusti kako pametno reče, pove; izpustiti ugodno priložnost ne izrabiti; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe
   ♦ jur. izpustiti pogojno; šport. diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca

izpustíti se tudi spustíti se pojaviti se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji so se mu izpustili po obrazu

izpuščèn tudi spuščèn -êna -o: pogojno izpuščen; izpuščena beseda; izpuščena priložnost; izpuščeno število; prim. spustiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. poudarja samoumevnost povedanega; vendar: jurček je pa ja ena najboljših gob; svoj klobuk bom pa ja poznal / včasih okrepljen: pa se menda ja ne prepirata; pa ja (da); o, pa ja
2. 2. izraža domislek: a ja, še to moram povedati
   // izraža prehod k drugačni misli: ja, hotel sem reči, da bi bilo treba več športa
3. 3. izraža obotavljanje, pomislek: ja, čakaj malo, da premislim
   // izraža privolitev z nejevoljo: no ja, bomo pa šli domov
4. 4. izraža nasprotje prejšnji misli: ima knjigo — ja, pa je ni bral; ostal je brez službe — ja, in zdaj? poje, to ja, pa ne v operi; prim. da

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. živilo, pripravljeno za uživanje, navadno z dodatki: vsaka jed mu tekne; kuhati, pripravljati, servirati jedi; gosta, neslana, okusna, dobro zabeljena jed; žganci so njegova najljubša jed / mesne, mlečne, zelenjavne jedi / na razpolago so gotove jedi že pripravljene; postreči s hladnimi jedmi ki se jedo nekuhane ali ohlajene; kmečka jed preprosta jed, ki se pripravlja zlasti na kmetih; narodna jed značilna za kak narod, kako področje; obredna jed ki je v navadi ob določeni priložnosti, včasih s simbolnim pomenom; samostojna jed ki se jé brez drugih jedi; jedi po naročilu ki se pripravijo sorazmerno hitro, če jih gost naroči
   ♦ gastr. glavna jed najizdatnejši del kosila ali večerje; začetna jed prva jed na menuju, ki se daje pred juho ali glavno jedjo; predjed; rel. postna jed ki se sme jesti tudi na postne dni
   // ed. kar se jé, jedi: skrbeti za jed in pijačo; madeži od jedi / jed mu je obležala v želodcu / dolgo vzdrži brez jedi hrane; ljubi dobro jed
2. 2. ed. uživanje hrane, jedi: siliti k jedi; brati pri jedi; zmernost v jedi; piti med jedjo / jemati zdravilo po jedi, pred jedjo
   ● nižje pog. nazaj se držati pri jedi jesti manj, kot si kdo želi; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kateri ključ je pravi? katero obleko boš oblekla? na katere pomanjkljivosti namiguješ? za nabavo katerih strojev se zanima tovarna? / ekspr. »mi smo to sklenili.« »Kateri mi?« / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila: katera ostane na domu? kateri od vas so se udeležili sestanka? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: vprašanje je, kateri bolje plava; pazi, do katere meje smeš / raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka
   // izraža vprašanje po mestu v zapovrstju: katerega (dne) smo danes? kateri si prišel na cilj?
2. 2. navadno v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila izraža nedoločeno, poljubno osebo ali stvar iz določene vrste: včasih kateri zamudi; dobile so, kar je katera zaslužila; ekspr. rešil je svojo in še katerega družino; če vas katerega izberejo, naj kar sprejme
   ● navihana je kot le katera zelo; ekspr. potrkal sem na peta ali katera že vrata na veliko vrat; prim. malokateri, redkokateri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. opominjanje, oštevanje: malo krega je včasih dobro
2. 2. prepir, prerekanje: iz hiše se je zaslišal kreg

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. streha, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle: bela, pozlačena kupola; mogočna kupola cerkve; stolpi in kupole mesta; ogrodje, vrh kupole / bivališče ima obliko kupole
   // strop, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle: nad oltarjem je bila visoka kupola / akrobat v kupoli nad manežo
2. 2. kar kaj pokriva kot taka streha: kip je bil pod stekleno kupolo / v kupoli so bili različni razstavni predmeti
   // ekspr., navadno z rodilnikom kar je po obliki podobno taki strehi: zelene kupole dreves; kupola neba
   ♦ arhit. čebulasta kupola kupola z izrazito razširjenim srednjim delom, značilna zlasti za rusko arhitekturo; voj. kupola tanka zgornji vrtljivi del tanka s topovsko cevjo in včasih z mitraljezom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. čas dvanajstih mesecev, ki se začne 1. januarja in traja do 31. decembra: leto ima 365 dni; lansko, letošnje, preteklo, prihodnje leto; prva četrtina leta; na koncu, ob koncu, v začetku leta / koledarsko leto od 1. januarja do 31. decembra; navadno ki ima 365 dni, prestopno leto ki ima 366 dni; novo leto ki se bo ali se je pred kratkim začelo
   // ekspr.: razglasili so ga za človeka leta najpomembnejšo osebnost; dogodek leta najpomembnejši dogodek
   // navesti rojstno leto letnico; mesec in leto dogodka nista znana / katerega leta je to bilo; še istega leta, isto leto se je vrnil; umrl je lansko leto lani; tisto leto je bila lepa jesen; to leto ga še nisem videl letos; vsako leto nas obišče; vse leto je bil bolan; rodil se je leto pred njo; koliko plače ima na leto letno; tam je žetev dvakrat na leto; to bomo naredili še v tem letu še letos; tam je živela do leta 1961; članek je iz leta 1970; po letu 1900 se je stanje izboljšalo; vojna se je končala v letu 1945; star. v letu Gospodovem 1664 leta 1664; razmere pred letom 1945 / pri datiranju: Prešeren je umrl 8. februarja 1849. leta [l.] ali leta 1849; 1. maja tega leta [t. l.] leta, v katerem se to govori, piše
   // kot voščilo srečno novo leto
   // s prilastkom ta čas glede na kako značilnost, dejavnost: mokrotno, sušno leto / mednarodno geofizikalno leto v katerem se načrtno raziskuje zemlja v svetovnem merilu; hroščevo leto ko se v velikih množinah pojavijo rjavi hrošči; Mozartovo leto s posebnim poudarkom na uprizarjanju Mozartovih del; olimpijsko leto; obilno ribje leto; lani je bilo sadno leto so sadna drevesa dobro obrodila; leto 1967 je bilo mednarodno leto turizma
   // s prilastkom čas dvanajstih mesecev z drugačnim stalnim začetkom: lovsko leto ki traja od 1. aprila do 31. marca; muslimansko leto; šolsko leto ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; prvi razred je obiskoval v šolskem letu 1930/31; študijsko leto ki traja od 1. oktobra do 30. septembra
2. 2. navadno s števnikom čas dvanajstih mesecev: od takrat sta minili dve leti; že tretje leto poteka, odkar ga ni; četrt, pol leta / delovno, službeno leto / že več kot dve leti se ni oglasil; obljubil je, da bo plačal čez tri leta; pogodbo je sklenil za eno leto; ob letu, star. k letu se vidimo čez eno leto; že leto dni je v tujini eno leto; tam bo ostal leto dni eno leto; takrat je obljubil, leto kasneje pa se je premislil; star. danes leto je odšel pred enim letom; star. pridi danes leto čez eno leto
   // petnajst let zapora / kot voščilo za rojstni dan še na mnoga leta
   // s števnikom ta čas za označevanje starosti česa: otroku je dve leti; ima, star je že eno leto; hiša je stara sto let; do sedmega leta je živel pri starših do starosti sedmih let; pog. v deveto leto gre pred kratkim je bil star osem let; z desetimi leti je šel od doma ko je bil star deset let; določiti leta starosti; dekle osemnajstih let; do starosti pet let, petih let; ženska pri sedemdesetih letih stara približno sedemdeset let; otrok v devetem letu od izpolnjenega osmega leta do izpolnjenega devetega leta starosti
   // kot opozorilo mladini do 16. leta vstop prepovedan
3. 3. mn. starost, življenjska doba: ko sem imel jaz ta leta kakor ti, sem bil že samostojen; med njima je precejšnja razlika v letih / biti istih let; biti v zrelih letih; moški srednjih let; ženska mojih let; velik za svoja leta
4. 4. mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: ta leta so bila zanj srečna; tistih let se bom vedno spominjal / dekliška, fantovska, mladostna leta; otroška leta je preživel v domači hiši; ekspr. šestnajst let, to so rosna leta zgodnja mladost; leta zorenja / poznava se iz dijaških let; tako sem navajen iz, od mladih let; na stara leta, v starih letih je beračil ko je bil star; človek se mora učiti v mladih letih ko je mlad
   // z oslabljenim pomenom leta mladosti mladost; pren., knjiž. meščanska družba je bila takrat še v otroških letih
   // omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: takrat so bila huda leta; vojna leta; leta krize; razvoj gospodarstva v povojnih letih
   // knjiž., z vrstilnim števnikom omejeno trajanje desetih let, z začetkom, kot ga nakazuje števnik: šestdeseta leta prejšnjega stoletja so preobrat; v dvajsetih letih našega stoletja; kriza tridesetih let; v začetku osemdesetih let
5. 5. mn., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dolgo omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: od takrat so minila že leta / leta (in leta) je pisal to knjigo / dolga leta je trajalo, preden je plačal dolg
6. 6. letnik: tretje leto filozofije je študiral na Dunaju; dohitel ga je znanec, medicinec v zadnjem letu / Delo, leto V., št. 3
7. 7. redko, navadno s prilastkom kar se pridela v (enem) letu; letina: letos je bilo dobro leto; pomlad je obetala dobro leto
   ● star. pisalo se je leto 1848 bilo je leta 1848; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. kako hitro tečejo leta čas; dokupiti leta prostovoljno plačati pokojninsko zavarovanje za čas, ko zavarovanec ni bil obvezno zavarovan; star. nevesti so dokupili, kupili leta dosegli predčasno sodno priznanje polnoletnosti; pog. ona skriva leta videti je mlajša, kot je v resnici; noče povedati, koliko je stara; leto na leto, leto za letom se dogaja isto kar naprej, vedno; leto in dan ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; ekspr. tam sneg leto in dan ne skopni nikoli; ekspr. leto in dan je spal v hlevu vedno; star. čez leto in dan približno čez eno leto; boj za prvo mesto je iz leta v leto, od leta do leta hujši vedno hujši; vsako leto hujši; ekspr. umor je bil pojasnjen šele čez leta, po letih po dolgem času; evfem. mož gre že v leta se stara; evfem. biti v letih star, starejši; pred leti je tu stala hiša včasih, nekdaj; z leti raste tudi njegova trma čim starejši je, tem bolj je trmast; z leti je zanimanje začelo upadati sčasoma, polagoma; šalj. Abrahamova leta starost okoli petdeset let; šalj. že sedem hrvaških, laških let te nisem videl zelo dolgo; šalj. biti v Kristusovih letih star triintrideset let; star. mlado leto pomlad; ekspr. biti v najboljših letih od 30. do 50. leta; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1.januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; danes je staro leto 31. december; star. na starega leta dan 31. decembra; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri kom, v kaki dejavnosti; ekspr. prebili smo sedem suhih let čas revščine, pomanjkanja; bolnik je vsako leto slabši vedno slabši; ekspr. rad bi dal nekaj let življenja, da bi bilo to res zelo želim; vznes. biti v cvetu let mlad; pog. dobiti pet let (zapora) biti obsojen na pet let (zapora); pog., ekspr. že sedemdeset let imam na grbi star sem že sedemdeset let; močen kljub letom kljub starosti; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
   ♦ agr. rodno leto v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi; astr. astronomsko leto čas, ki ga porabi Zemlja, da enkrat obkroži Sonce; kozmično leto čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega zvezdnega sestava; Lunino ali lunarno leto ki ima 354 dni; sončno ali solarno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; zvezdno ali sidersko leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti, da se spet vrne med iste zvezde; ekon. gospodarsko ali poslovno leto ki se začne z novim porastom gospodarske in poslovne aktivnosti in se konča v mrtvi sezoni; fin. proračunsko leto koledarsko leto, za katero je narejen proračun; računsko leto proračunsko leto, ki se more podaljšati za nekaj mesecev, da se upoštevajo še dohodki in izdatki teh mesecev; fiz. svetlobno leto pot svetlobe v enem letu; ta zvezda je oddaljena od zemlje štiri svetlobna leta; rel. sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. nepretrgana vrsta točk; črta: potegniti linijo; ravna linija / knjiž. njegove risbe označuje nemirna, včasih pretrgana linija
   // kar je temu podobno: dolga linija letečih ptic / tekli so v vijugasti liniji in streljali; pren., publ. socialistična izgradnja se ne razvija po ravni liniji
2. 2. kar ločuje, razmejuje; črta: prekoračiti linijo; mejna linija
3. 3. navadno s prilastkom redna prometna povezava med določenimi kraji, proga: otvoritev nove linije / avtobusna linija Ježica—Vič; ladijska linija; letalska linija Beograd—Dubrovnik; mednarodne linije; redne in občasne linije; linija v Južno Ameriko
4. 4. sistem vodov skupaj z opremo za prenos informacij s pomočjo električne energije: graditi novo linijo; sovražnik je uničil linijo; vzdrževati linije / kabelska ali podzemna linija; nadzemna linija; telefonska, telegrafska linija
   // kar ta omogoča: motnje na liniji / medkrajevne, mednarodne linije / žarg.: linija je prekinjena, zasedena zveza; za poročanje s svetovnega prvenstva bo na voljo osemdeset linij zvez; ostanite na liniji ne prekinite zveze, ostanite pri telefonskem aparatu
5. 5. teh. sistem naprav, strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran delovni postopek: montirati linijo za polnjenje in zapiranje steklenic; proizvodnja pekovskih linij / proizvodna linija
6. 6. voj. prvi, najbolj izpostavljeni del položaja: napasti sovražnikovo linijo / obrambna linija / boriti se v prvi liniji; pren. v takratnem položaju je bil vsakdo bojevnik v prvi liniji
7. 7. navadno s prilastkom oblika, podoba, videz: aerodinamične linije letala; elegantna linija avtomobila; moderna linija frizure; klasične linije kostima / pog. linija oblek je oprijeta obleke so oprijete
   // to je najbolj značilna linija v fiziognomiji njegove duševnosti poteza, črta
   // obris, kontura: linija profila, nosu
   // pog. vitko telo, postava: ima linijo; v teh letih ženske navadno že izgubijo linijo / zelo pazi na linijo trudi se, da se ne zredi
   // vitka linija
8. 8. publ. smer, usmeritev, zlasti kake dejavnosti, politike: linija se je zdaj spremenila; določiti politično linijo; idejna, partijska, uradna linija; kreatorji nakažejo samo linijo mode za novo sezono; boj med dvema linijama v kulturnem gibanju / z oslabljenim pomenom: programska linija založbe se ne spreminja program
   // žarg., polit. biti na liniji v skladu z veljavno politično smerjo
9. 9. knjiž., navadno s prilastkom tok, potek: linija dejanja v drami; razstava kaže linijo slikarjevega razvoja / kompozicijska linija romana
10. 10. potomstvo v zaporednih generacijah: španska linija rodu / moška linija moški potomci; potomci moškega; ravna linija osebe, ki po rojstvu neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; stranska linija osebe, ki po rojstvu izhajajo od skupnega prednika
    // po materini liniji je Slovenec njegova mati je Slovenka
    ● žarg., polit. iti na linijo odločnega odpravljanja napak začeti odločno odpravljati napake; ekspr. podpreti, premagati koga na vsej liniji popolnoma, v celoti; žarg., polit. vztrajati na liniji oportunizma v oportunizmu; publ. znajti se na isti liniji imeti skupni cilj; po liniji pog. naloge po partijski liniji partijske; pog. delati po politični liniji politično, v politiki; pog. iti na potovanje po privatni liniji privatno, ne službeno; pog. dobiti vstopnice po sindikalni liniji s posredovanjem sindikata; publ. ta boj v skrajni liniji koristi tudi mednarodnemu delavskemu gibanju nazadnje, končno; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
    ♦ jur. demarkacijska linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; muz. melodična, pevska linija potek melodije, petja; navt. tovorna linija črta na boku ladje, ki kaže, koliko natovorjena ladja sme biti ugreznjena; obl. takrat je bila moderna A linija so bile moderne obleke, katerih zunanji obris je podoben črki A; H linija v modi vrečaste obleke; šah. linija vsaka od navpičnih vrst polj na šahovnici; kmet na b-liniji; šport. igra na liniji pri tenisu in badmintonu igra, pri kateri odbija igralec žogo z osnovne črte; vet. linija skupina živali določene vrste, ki ima moškega ali ženskega prednika izbranih genskih lastnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. s katerim se ločuje: ločevalni postopek
2. 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: mesto poudarka v besedi ima včasih tudi ločevalni pomen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre: izvrtati luknjo; ogorek je naredil luknjo v preprogi; prebiti luknjo v led; zamašiti luknjo v čolnu; luknja v deski; luknja v rokavu; zakrpati luknjo v nogavici; premer luknje / ključavnična luknja / pog. tako se je zredil, da je moral razširiti pas za dve luknji da ga zapenja dve luknji bolj proti koncu
   // ekspr. prazno mesto, vrzel: na policah je dosti lukenj, ki kažejo izgubljene knjige / žarg. napadalec je izkoristil luknjo v obrambi in dal gol; pren. v njegovem znanju je bilo dosti lukenj
2. 2. v kako snov narejena vdolbina, zlasti globlja, ožja: delati, dolbsti luknjo v led, les, skalo; globina, širina luknje / blodil je po gozdu in padel v luknjo; podzemeljske luknje / luknje v siru, zobu / ekspr. na cesti je veliko lukenj
3. 3. bivališče živali, zlasti pod zemljo: muren prileze iz luknje; miš je zbežala v luknjo / lisičja, mišja luknja
4. 4. ekspr. slabo, neprimerno stanovanje: rad bi se preselil iz te luknje; stanovati v kletni, podstrešni luknji; temačna luknja / v mestu ni mogel dobiti nobene luknje, zato se je v službo vozil sobe, stanovanja
5. 5. ekspr. zapor, ječa: bati se luknje / iti za teden dni v luknjo; spraviti, vtakniti koga v luknjo; že večkrat je bil, sedel v luknji
6. 6. ekspr. samoten, odmaknjen kraj, zlasti v kaki ozki dolini: ta vas je luknja; pet let je služboval v neki zakotni luknji
   ● ekspr. poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; žarg., šol. po drugi uri imam luknjo prosto uro sredi pouka; ekspr. imeti luknjo v žepu biti brez denarja; ekspr. našel, poiskal je luknjo v predpisu izkoristil je premalo natančno formuliran predpis, da se je izognil izpolnjevanju tega; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; pog. s tem denarjem bom zdaj zamašil vsaj nekaj lukenj poravnal nekaj dolgov; ekspr. ta avto je zvrtal luknjo v mojo denarnico zanj sem potrošil precej denarja; ekspr. vsako (mišjo) luknjo sva pregledala, pa ga nisva našla vse kraje sva natančno pregledala; star. prosil ga je luknjo tobaka tobaka, kolikor se ga da enkrat v pipo
   ♦ gozd. sečnja na luknje da nastanejo vrzeli brez drevja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. ki dosega nizko stopnjo
   1. a) glede na razsežnost, ant. velik: majhen človek; majhen čoln, grozd, kamen, kos kruha, otoček, vrt; veliko je spravil na tako majhen prostor; majhna dolina, knjiga, miza, parcela, posoda, roka, soba, žival; majhno jabolko, okno, poslopje; imam majhno stanovanje; ekspr. mikroskopsko majhen zelo majhen; majhen kot makovo zrno / majhna vas / ekspr. majhen domek
   2. b) glede na merljivo količino: majhen del rudnega bogastva; ekspr. kupiti za majhen denar; majhen dvig prometa; majhen odstotek ljudi; majhna doza zdravil; zelo majhna količina česa; najti kaj v majhnih količinah, množinah; majhna mera česa; stroj majhne moči; majhna plača, pokojnina nizka; bil je majhne postave; majhna povečava, proizvodnja, razdalja, zamuda; prostor majhnih razsežnosti; bolje je, da udariš večkrat z manjšo silo; novec majhne vrednosti; majhna vsota denarja; majhna zmogljivost tovarne
   3. c) glede na število sestavnih enot: majhen kolektiv; zbrala se je majhna družba; majhna skupina / majhno število ljudi; število a je manjše od b
   4. č) glede na dolžino: dela majhne korake / majhna razdalja
   5. d) ekspr. glede na trajanje: majhna časovna oddaljenost
   6. e) glede na možni razpon: njegov talent ni majhen; majhna delavnost organizacij; že majhna neprevidnost lahko povzroči škodo / majhne želje / tu so majhne možnosti za delo; relativno majhne spremembe; to mu je prineslo majhno olajšanje
   7. f) glede na čas življenja: imata še majhne otroke; ko sem bil majhen, sem rad pasel živino / ekspr. majhno drevje mlado
   8. g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: majhen klanec, ovinek; teren z majhnim padcem; delati majhne vbode / imeti majhno izbiro / majhen napor
   9. h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: majhen dež, veter / majhna bolečina / majhen up; majhna vera; tvoja ljubezen je majhna
   10. i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: majhen motor, studenec; majhen obrat, rudnik; iz majhnih delavnic so nastale velike tovarne; imeti majhno kmetijo
   11. j) glede na pomembnost: majhni opravki; majhna napaka, tatvina; ekspr. to ni majhno delo je veliko, pomembno
       // publ. z majhnimi izjemami so vsi enaki / kot vljudnostna fraza samo še majhno pripombo
2. 2. ekspr. malo pomemben, nepomemben: sredi mesta sem se zdel tako majhen; doma sem čisto majhen; čudno majhne so bile vse njegove misli; navadil se je skromnega, majhnega življenja / majhne razmere ki ne omogočajo nič nadpovprečnega
   // majhni umetniki včasih popravljajo velike
   // slabš. slab, grd, ničvreden: tako majhen si
   ● ekspr. ko je to slišal, je bil takoj majhen ni bil več samozavesten, ni več vztrajal pri svojih trditvah; publ. urejati kaj z majhnimi koraki počasi; ekspr. otrok gleda z majhnimi očmi zaspano gleda; kot vljudnostna fraza imam majhno prošnjo, ali jo boste izpolnili izraža omejevanje; ekspr. ni majhna stvar celo noč čuti težko je; ekspr. njegova delavnica je kar majhna tovarna izraža omejevanje; majhen piskrc hitro vzkipi človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi
   ♦ mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič

májhno prisl., nar.  malo: francosko govori dobro, angleško pa majhno razume / zdaj majhno drugače misli; pot je peljala majhno navzgor

májhni -a -o sam., nar.  mali: majhni so bili zmeraj zatirani; naše majhno zdajle spi; biti z majhnim zadovoljen; prim. mali prid., mali m, mala, malo, manj, manjši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. za pripadnike enoboštva, zlasti kristjane častiti malike: ta ljudstva še malikujejo
2. 2. ekspr. zelo občudovati in želeti posnemati: svojega voditelja malikujejo
   // imeti za najvišji vzor, ideal: malikovati moč; malikuje preteklost in njene predstavnike / včasih niso tako malikovali črne kave

malikován -a -o: malikovano bitje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. izraža majhno stopnjo: knjiga je malo pomembna; malo vredni predmeti; malo znani kraji / v družbi malo velja; malo mu je mar za red
   // ekspr., okrepljen izraža prav majhno stopnjo: za predpise se menijo bolj malo; o konjih je vedel bore malo; kako malo vam je za pravice; francosko razume malo ali nič / prav tako malo se spozna na glasbo kot jaz nič
2. 2. izraža majhno količino ali mero
   1. a) s samostalnikom: do odhoda je (le) malo časa; v takem položaju imamo malo upanja na uspeh; v shrambi je le še malo živil; zemlja z malo dušika; z malo besedami vse pove / ekspr.: časa ima malo malo; nekam malo nas je; denarja ima prav malo, zelo malo; elipt. lep dan je, da malo takih
   2. b) z glagolom: malo govoriti, misliti, pojesti; ne malo, veliko mi je pomagal
      // ekspr., navadno v zvezi z manjkati izraža, da je dejanje blizu uresničenja: malo je manjkalo, pa bi ga (bilo) povozilo; elipt. pri predavanju se zelo dolgočasijo, malo da ne zaspijo
3. 3. ekspr., v zvezi s tisto, to izraža prav majhno količino: še tisto malo nam ne privoščijo; še to malo hrane bi nam vzeli?
4. 4. evfem. izraža nezadostno stopnjo: take besede so malo premišljene / malo hvaležna naloga nehvaležna
5. 5. ekspr., v nikalnih stavkih, v zvezi s še, niti, tudi izraža močno zanikanje: še malo mu ni podoben; to me niti malo ne zanima; tudi malo se ni zmenil zanjo
6. 6. ekspr., v nikalnih stavkih izraža veliko mero, stopnjo: denarja ni bilo malo; to me ni malo razveselilo
7. 7. ekspr., navadno nepoudarjen izraža nedoločeno omejitev povedanega: že malo črviv; pri delu je priden, le malo neroden je še; malo čudno se mi zdi; danes pridi malo prej; malo čez poldne / malo močnejši sem pa že od tebe / počakajte malo; malo bolj odpri oči / on je malo čudaka
   ● pog., ekspr. včasih sta si bila malo tako sta se imela nekoliko rada; pog., ekspr. to je malo veliko zame preveč; pog. en malo, star. eno malo mi že pomaga malo, nekoliko; ekspr. še malo, pa bomo doma kmalu; ekspr. kratko in malo (ne) grem izraža podkrepitev trditve ali zanikanja; ekspr. malo po malo sneži pomalo; ekspr. ne razumem ga ne malo ne dosti prav nič; preg. boljše malo kot nič; preg. dosti grmenja, malo dežja če je obljub, napovedi preveč, se navadno malokatera izpolni; prim. kratkomalo, majhen, mali, malodane, malopomemben, maloprej, manj, najmanj, nemalo, zamalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. izraža manjšo stopnjo, ant. bolj: manj domač, razvit, zelen; glava je manj poškodovana kot roka / nav., ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil malo manj zgovoren; čedalje, vse manj ostaja doma / govori manj razločno; ekspr. zdaj pa pride druga, manj vesela stran zadeve / bil je bolj znanstvenik, manj pedagog / ozirajo se predvsem na skupne, manj na osebne potrebe
2. 2. izraža manjšo količino ali mero, ant. več
   1. a) s samostalnikom: ima manj denarja; delati z manj napora / napak bo vsako leto manj / do ceste je manj kot uro hoda
   2. b) z glagolom: malo prodaja, še manj kupuje; manj sem ji dal, kakor je pričakovala
3. 3. ekspr., v zvezi z ne, nič izraža enakost: drugi dokazi niso nič manj tehtni; na dom misli - ne manj kakor včasih
4. 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor manj boš mislil na to, toliko bolj boš miren; čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim; manj kot jih je, bolj so enotni
5. 5. mat. izraža odštevanje: deset manj šest je štiri [10 — 6 = 4] / pog. za uro dobiš trideset din manj davek zmanjšano za toliko, kolikor znaša davek; ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let
   ● žarg., šah. s kmetom manj ima malo upanja na uspeh ker ima enega kmeta manj kot nasprotnik; ekspr. ponudi manj kot mogoče kolikor se da malo; ekspr. prosila ga je malo manj kot na kolenih zelo; ekspr. tehta nič manj kakor sto kil natanko; ekspr. dal mi ni nič, še manj kot nič prav nič; tudi mirujoče mišice so bolj ali manj napete kolikor toliko, nekoliko; ekspr. telo se manj in manj upira bolezni čedalje manj, zmeraj manj; dva meseca je, kar se je vrnil, nekaj več, nekaj manj približno; ekspr. imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj natanko toliko; v teh govoricah je več ali manj resnice kolikor toliko, nekaj; neskl. pril.: žarg., šol. dobil je manj štiri oceno, ki je bližje prav dobremu kot dobremu; prim. čimmanj, malo, najmanj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. izraža domnevo: menda je to edini človek, ki mu zaupa; nocoj se menda še ne vrnejo; slabo ji je, menda od slabega zraka
2. 2. ekspr., včasih okrepljen izraža samoumevnost: menda si slep, da ne vidiš, kod hodiš; če prenese most kamion, bo menda tudi mene; saj menda ne boš huda, če prisedem / v takem dežju pa menda ne boste šli od doma; menda vendar ne bo ves dan megla; pog. pa menda ja nisi truden?
3. 3. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrjevanje brez pridržka: »se ti zdi rešitev pametna?« »Menda!«; pog. »me vzameš s seboj?« »Menda ja«

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. umetniško podajanje zgodbe, čustev, razpoloženja samo z gibi telesa: obiskovati tečaj mima; strokovnjak za mim / mim je bil med vojno najbolj množična oblika gledališkega ustvarjanja
2. 2. pri starih Grkih in Rimljanih kratka igra iz vsakdanjega življenja s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko: antični mimi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. stanje, ko se ne govori: nastal je molk; molk je trajal precej dolgo; v sobi je nekaj časa vladal molk; pregnati molk; z vprašanjem je prekinil molk; ekspr. padel, pogreznil, zavil se je v molk; dolgotrajen, globok, kratek, mučen, popoln molk; knjiž. mrzel molk; ekspr. težek molk / počastiti spomin padlih z enominutnim molkom
   // ekspr. stanje, v katerem kaj ne oddaja glasov, šumov: ptice se še niso zbudile iz molka; gozd je ležal v molku / mlini ob vodi so zaviti v molk stojijo, ne delajo; molk topov
   // ekspr. tišina, mir: okrog hiš je bil molk; vse se izgublja v temo in molk; molk noči
2. 2. ekspr. stanje, v katerem kdo ne izraža svojega mnenja: kljub izzivanju ni hotel pretrgati molka; z grožnjami ga je sodnik pripravil k molku; ni zdržal dolgo v molku; obdati se z molkom; pomemben, trdovraten molk / molk je znak priznanja
3. 3. ekspr. stanje, v katerem kdo ne pripoveduje zaupanih, zaupnih stvari: ukazati, zapovedati molk o čem; do konca vztrajati v molku; strašen molk; knjiž. zakon molka
4. 4. knjiž., ekspr. stanje, ko kdo ne objavlja literarnih del: po prvem nastopu se je pesnik za nekaj časa pogreznil v molk; molk v njegovem dramskem ustvarjanju / v pismu se izgovarja zaradi dolgega molka / kulturni molk med drugo svetovno vojno nesodelovanje kulturnih delavcev v legalnem kulturnem življenju, zlasti tisku na okupiranem slovenskem ozemlju; stanje, ko kulturni delavci namerno ne razpravljajo o kakem vprašanju
   ● ekspr. dogodek je zagrnjen v molk o njem se ne govori, ne piše; ekspr. odgrniti s česa zaveso molka javno spregovoriti o čem; preg. golk je srebro, molk je zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. živahno premikati se, letati v velikem številu in ne v isti smeri: v zraku so mrgoleli komarji; po mravljišču mrgolijo mravlje; ribe so mrgolele okrog hrane / ekspr. množica na trgu je živahno mrgolela
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku biti, obstajati v velikem številu: okrog hiše mrgoli policije; na cestah mrgoli avtomobilov; v nalogi mrgoli napak / knjiž., z rodilnikom: ulica je mrgolela od razburjenih žensk; star. polja mrgolijo ljudi od ljudi
   // brezoseb. muh je bilo toliko, da je kar mrgolelo zelo veliko
3. 3. redko migotati, trepetati: nad pečmi je mrgolel dim / ekspr. včasih mu pred očmi vse mrgoli
4. 4. z dajalnikom imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka; gomazeti: od groze so mu mrgoleli mravljinci po koži
   ● ekspr. tako je, odkar mrgolijo ljudje na zemeljski krogli živijo, bivajo; ekspr. otroci mrgolijo in vpijejo skačejo, tekajo

mrgolèč -éča -e: gneča mrgolečih otrok; mrgoleča množica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z na za izražanje
   1. a) premikanja ali usmerjenosti na površino predmeta, na predmet ali v predmet: nalagati, naliti, namazati, namiliti, nanašati, napolniti, natrpati / nalepiti na steklo; naložiti na voz
   2. b) začetka, nepopolnosti dejanja: načeti, nagristi, nakljuvati, nakriviti, nalomiti, namrzniti, napokati / v zvezi s se nahladiti se
   3. c) določene količine kot rezultata dejanja: naberačiti, nacepiti, nakositi, nakrasti, nakupiti, nalupiti, namleti, napeči, nažeti / nablebetati, načenčati, natvesti
   4. č) v zvezi s se zadostne stopnje, prevelike mere, ki se kaže kot čustven odnos osebka do dejanja: nahoditi se, naigrati se, najesti se, najeziti se, namraziti se, namučiti se, napiti se, naplesati se, natrpeti se
   5. d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): nadrobiti, naelektriti, nagubati, namagnetiti, napadati, napasti, napisati, narisati
2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: nagovor, nalepka, napitek, naplavinski, natikalen / nakisel
3. 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: nagobčnik, nagroben, nahrbten, nakolenka, namizen; nahitro, nalahno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

nadléžno prisl.: nadležno spraševati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. hiteti: nagliti proti domu / nagliti z delom; ne se tako nagliti
2. 2. biti prehiter, zgoden: včasih nagli, včasih kasni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna
   // hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš; najti izgubljeno stvar; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal
   // najti prehod čez gorovje; elipt. živina najde sama domov
2. 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa
   1. a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav., ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim; našla (si) je moža / najti gobe, jagode; najti nafto, premog, železno rudo; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice
   2. b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim
3. 3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je
   1. a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka
   2. b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku
   3. c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata; ne najdem žile
4. 4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena
   // nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite
   // ekspr. tudi zate bi se kaj našlo
5. 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom; najti rešitev rešiti (se); v kajenju najde užitek uživa
   // publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena
   ● ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil; preg. lepa beseda lepo mesto najde; preg. kdor išče, najde; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči

nájti se 
1. 1. knjiž. spoznati svoje bistvo, svoja nagnjenja: na univerzi se je našel in spoznal, kam vodi njegova pot / pisatelj se je našel šele v zadnjem romanu
2. 2. pog. sestati se, sniti se: najdemo se pred kinom / komaj je dvakrat počilo, že smo se vsi našli za skalo

nájden -a -o: najdene bankovce je vrnil lastniku; muzej hrani najdena okostja / urad za najdene predmete

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. v zvezi z na nehote, navadno nepričakovano srečati, najti koga: v mestu je naletel na prijatelja; celo tam smo naleteli na Slovenca / na take ljudi še nisem naletel
   // nehote, navadno nepričakovano priti do česa, najti kaj: po dolgi hoji naletijo na sončno jaso; pod hribom je naletel na mlin, zastar. mlin / pred mestom so naleteli na zasedo / ladja je naletela na čeri; vlak je naletel na mino zadel, zapeljal
   // v knjigi včasih naleti tudi na črke, ki jih ne pozna
2. 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: naleteti na ovire, težave / naleteli so na močen odpor sovražnika; naleteti na dober, lep sprejem biti dobro, lepo sprejet
   // povsod so naleteli na razumevanje in podporo; publ. resolucija je naletela na širok odmev
3. 3. avt., žel. trčiti, zaleteti se z vozečim vozilom v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: kljub zaviranju je naletel na vozilo pred seboj / vlak je naletel / avtomobil je naletel na drog
   ● star. take te še nisem naletel videl, našel; na hrustanec naletimo na mnogih delih telesa hrustanec je; ekspr. hotel ga je ogoljufati, prestrašiti, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; ekspr. danes boš pri direktorju slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ

naletéti se 
1. 1. z letenjem, premikanjem po zraku priti kam v velikem številu: na gnojne kraste so se naletele muhe; okrog luči se je naletelo veliko vešč
2. 2. s padanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: s pobočja, sten se naletijo kupi kamenja; s stropa se naletijo na tla koščki ometa in prah
3. 3. pog., ekspr. s tekom, hitenjem priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: v hipu se je na kraj nesreče naletelo polno ljudi / vojaki, ki so se naleteli v jarek, so začeli streljati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. z nošenjem, prenašanjem spraviti kam: nanesti drva v kuhinjo; mravlje so nanesle visok kup iglic; nanesli so skupaj stole iz vse hiše / s čevlji so nanesli veliko blata, smeti v sobo / sinice so si nanesle novo gnezdo naredile
   // z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride, se kje nabere: kamenje in pesek je nanesla voda; veter nanese kupe listja, snega / hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta
2. 2. narediti, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna količina česa: nanesti kremo, ličilo na obraz; s čopičem nanesti barvo na platno
3. 3. vrisati na papir, sliko: na vodoravno os nanesi skalo za čas, na navpično za hitrost / nanesti razdalje v merilu
4. 4. z nesenjem povzročiti pojavitev določene količine jajc: letos so kokoši malo nanesle / pure so ji nanesle več jajc kot kokoši
5. 5. s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kopanje premoga v tem kraju malo nanese / na leto obresti precej nanesejo
   // z oslabljenim pomenom izraža, da nastane, se nabere česa toliko, kot nakazuje določilo: razprava je nanesla deset strani; vse skupaj nanese petnajst dni
6. 6. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: slučaj je nanesel, da sta se srečala; naključje je tako naneslo / pogovor je nanesel tudi nanj; brezoseb. včasih je prijazen, včasih pa zadržan, kakor nanese

nanesèn tudi nanešèn -êna -o: zemlja tu je nanesena; ličilo je preveč na debelo naneseno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. navadno v zvezi delati napoto, biti v napoto, za napoto s prisotnostjo povzročati, da kdo ne more opravljati svojega dela ali da ga opravlja težje, počasneje: glej, da jim ne boš delal napote; nikomur noče biti v napoto; ekspr. samo za napoto je pri hiši / knjige mu delajo samo napoto / plašč mu bo pri hoji v napoto ga bo oviral pri gibanju
   ● ekspr. stopite stran, da ne bo napote da ne boste ovirali drugih; ekspr. včasih sem sam sebi v napoto slabe volje, nerazpoložen; pog., ekspr. vse mu hodi v napoto povzroča težave; mu je odveč
2. 2. star. ovira, zapreka: odstraniti napoto s ceste; naleteti na napoto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

natréskati se napiti se (alkoholne pijače): včasih se natreska / vsi so se ga pošteno natreskali

natréskan -a -o: oba sta bila natreskana; biti natreskan kot čep zelo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. izraža prenehanje opravljanja dela, opravila
   1. a) z nedoločnikom: rad bi nehal delati; nehati govoriti, peti; nehaj že nalagati v peč; ni hotel nehati žvižgati / detelja je nehala rasti / brezoseb. že včeraj je nehalo snežiti / v osmrtnicah nehalo je biti dobro srce naše mame
   2. b) publ., z orodnikom: nehati z delom; nehati z izpraševanjem nehati izpraševati
      // ekspr.: nehaj s to neumnostjo; nehaj s tem
   3. c) elipt.: začeli bomo tam, kjer smo včeraj nehali; tepel je konja, čeprav so mu prigovarjali, naj neha / dež je nehal; ploha je nehala; brezoseb. poglej, če je že nehalo nehalo deževati, snežiti
      // redko brezskrbno veselje je nehalo se je končalo
      // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto; končati: začeli so s prijaznim pogovorom, nehali pa s prepirom
2. 2. v medmetni rabi izraža začudenje, zavrnitev: nehaj, da sta se že ločila
   ● ekspr. tak, nehaj že izraža zapoved; zastar. tako je ta človek nehal umrl; star. jeza ga je nehala minila; zastar. nehati od dela nehati delati; knjiž. njegove pesmi so nehale biti zanimive niso bile več zanimive

néhati se raba peša  končati se: pouk se je že nehal; vsaka stvar se kdaj neha; naše veselje se je nehalo / tam se gozd neha
● se vse neha ekspr. tu se pa res že vse neha izraža nezadovoljstvo, ogorčenje; ekspr. včasih je že tako surov, da se vse neha zelo surov; ekspr. pri denarju se vse neha kadar gre za gmotne stvari, se ljudje ne menijo za prijateljstvo, sorodstvo; z malim se začne, z velikim se neha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

nèprisébno prisl.: neprisebno odgovarjati; neprisebno strmeti v koga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. ki ima negativne moralne lastnosti: postal je žrtev ničvrednih ljudi / ničvredna ženska vlačuga, prostitutka
2. 2. ekspr. ki je nižje, manj kakovostne vrste: včasih je bil tam samo ničvreden gozd / ničvredna literatura

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
   1. a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obrizgati, ogrniti, osuti
   2. b) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: oboleti, oglušeti / ocvetličiti, oglušiti
   3. c) izgube, odstranitve česa: oklatiti, oskubsti
   4. č) nepopolnosti dejanja: odrgniti, ogoreti
   5. d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): obriti, očistiti
2. 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obarvanost, odrgnina, osip
3. 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje
   1. a) enote iz več delov, elementov: ocevje, ožilje
   2. b) zunanjega dela česa: ohišje, okrovje