bontón -a m (ọ̑) olikano, lepo vedenje: ne segaj v besedo, to ni bonton! knjiga o bontonu;
pren. bizarnost te osebe sega prek meje literarnega bontona // pravila takega vedenja: držati se bontona; kršiti bonton
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
brezhíbnost -i ž (ȋ) značilnost brezhibnega: brezhibnost obleke;
brezhibnost njenega vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
brezstídnost -i ž (ȋ) zastar. nesramnost, brezsramnost: brezstidnost vedenja / brezstidnost izkoriščevalcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
butler -ja cit. [bátler] in bátler -ja m, člov. (á) v angleškem okolju služabnik, strežnik v ugledni, premožni hiši: Nekdanji butler waleške princese piše knjigo o pravilih lepega vedenja in umetnosti zabavanja | Batler sprejema goste pri vratih po predhodnih navodilih svojega gospodarja E ← agl. butler ← stfrc. bouteillier iz bouteille 'steklenica'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
církuški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na cirkus: cirkuški artisti in glumači;
cirkuški ljudje;
bil je cirkuški jahač / cirkuški voz; cirkuška arena / cirkuška predstava, točka // slabš. tak kot pri cirkuških ljudeh: čisto cirkuškega vedenja je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
dáma -e ž (á) - 1. v meščanskem okolju, spoštljivo naslov za odraslo žensko: neka dama je prišla; dame so bile v dolgih večernih toaletah; mlada, stara dama; dama iz visoke družbe / kot nagovor: spoštovane dame; dame in gospodje / frizer za dame in gospode / dame volijo pri plesu za enega ali več plesov imajo pravico si same izbrati plesalca
// dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; prva dama naslov za žensko, ki po svojem položaju ali na področju svojega udejstvovanja presega vse druge - 2. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: človek v življenju redko sreča pravo damo; ona je resnična dama
- 3. igralna karta z žensko figuro: pikova, srčna dama
- 4. igra s črnimi in belimi ploščicami na damovnici: igrati damo
- 5. šah. šahovska figura, ki se giblje v vseh pravokotnih in diagonalnih smereh: vzeti trdnjavo z damo; vrednost dame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
decéntnost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost decentnega: decentnost njegovega vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
dijáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na dijake: dijaški časopis;
dijaško društvo;
spominjati se dijaških let;
dijaško življenje / dijaški žargon / stanovati v dijaškem domu; knjiga je iz dijaške knjižnice; dijaško stojišče stojišče za sedeži v parterju, namenjeno predvsem dijakom
♦ gled. abonma dijaški popoldanski; šol. dijaška knjižica nekdaj knjižica za vpis dijakovega uspeha in vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
držánje -a s (ȃ) glagolnik od držati:- a) polurno držanje vrvi ga je močno utrudilo / prepoznal sem ga po načinu držanja glave; sproščeno držanje rok / držanje govedi na prostem / držanje ritma / držanje danih obljub
- b) nejevoljo je bilo čutiti iz vsega njegovega držanja in vedenja / s svojim držanjem v preteklosti si je zelo škodil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
fántovski -a -o prid. (á) nanašajoč se na fante: fantovski prepir;
fantovska čast;
zvečer se je oglasila fantovska pesem;
fantovsko življenje / fantovski stan; fantovska leta / dekliške in fantovske sobe / je premalo fantovski nima za fanta značilnega vedenja ali videza; nav., ekspr. preveč je fantovska rada se druži, ima opravka s fanti; se vede kot fant
● ekspr. fantovsko sonce lunafántovsko prisl.: fantovsko nagajivo pomežikniti; dekle ima fantovsko pristrižene lase; fantovsko objesten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
frík -a m, člov. (ȋ) 1. kdor zaradi nenavadnega videza ali vedenja velja za čudaškega človeka: Zaradi mojih vijoličnih pramenov in doma izdelanih oblačil so vsi mislili, da sem nekakšen frik 2. kdor je zasvojen z neko dejavnostjo: adrenalinski frik; računalniški frik; Kot tehnološki frik je prvi med madridskimi borznimi posredniki imel prenosni telefon E ← agl. freak, prvotno 'kaprica, muhavost'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
frustracíjski in frustrácijski -a -o prid. (ȋ; á) nanašajoč se na frustracijo: frustracijsko stanje
♦ psih. frustracijska toleranca sposobnost prenašanja frustracij brez neprilagojenega reagiranja, vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
gêntleman -a [džentlmen] m (ȇ) moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja: biti gentleman;
angleški gentleman;
ravnal je kot pravi gentleman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
gospá -é ž, daj., mest. ed. gospé, tož., or. ed. gospó; im., tož. mn. gospé, rod. mn. gospá, daj. mn. gospém, mest. mn. gospéh, or. mn. gospémi; im., tož. dv. gospé, daj., or. dv. gospéma (á ẹ́) - 1. spoštljivo naslov za odraslo žensko: prijazna gospa ji je pomagala; vse gospe so bile v dolgih oblekah / kot nagovor: dober dan, gospa; želite, gospa? gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: gospa Helena; gospa doktor(ica), profesor(ica)
♦ rel. nebeška Gospa Kristusova mati
// naslov za poročeno žensko: pogovarjal se je s sosedovo gospo - 2. v meščanskem okolju žena, soproga: lepe pozdrave vaši gospe; darilo za gospo
// redko delodajalka, gospodinja: naša gospa je zelo natančna - 3. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje; dama: bila je prava, resnična gospa
// ženska, ki udobno živi in ji ni treba (fizično) delati: njegova žena je lahko gospa; vsaka bi bila rada gospa - 4. v razredni družbi poročena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja: stori, kar ti ukazuje gospa; grajska gospa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
gospód -a m, im. mn. gospódje stil. gospódi (ọ̑) - 1. spoštljivo naslov za odraslega moškega: sedež mi je ponudil prijazen gospod; za pot je vprašal starejšega gospoda / kot nagovor: gospod, koliko je ura? spoštovane gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: obiskal nas je gospod Ivan; gospod doktor, profesor; gospod župnik
- 2. v meščanskem okolju mož, soprog: izročite, prosim, to vašemu gospodu; se je gospod že vrnil?
// redko delodajalec, gospodar: gospod mi je naročil, naj zaklenem; naš gospod je zelo prijazen - 3. zlasti v kmečkem okolju duhovnik: za gospoda študira; pogreb z dvema gospodoma / star. duhovni gospod
- 4. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom moški, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: tvoj prijatelj je res gospod; ta je pa pravi gospod
// moški, ki udobno živi in mu ni treba (fizično) delati: to boš moral že sam opraviti, on je gospod; z gospodom bi se rada poročila, kmeta ne mara - 5. v razredni družbi pripadnik plemiškega ali meščanskega sloja: grajski gospod; visoki mestni gospodje
- 6. rel. Kristus, Bog: Gospod se te bo usmilil; zaupati v Gospoda / Gospod Bog
● ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen; vznes. Gospod ga je poklical k sebi umrl je; iti, poslati po gospoda zlasti v kmečkem okolju po duhovnika, da bi podelil bolniku zakrament(e) za umirajoče; vznes. zaspati v Gospodu umreti
♦ zgod. fevdalni ali zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; fevdni gospod; gorski gospod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
imidž -a tudi image imagea [ímidž] m (ȋ) žarg. videz, zunanja podoba, ustvarjena zlasti z načinom oblačenja, vedenja: skrbeti za svoj imidž
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
imponírati -am nedov. (ȋ) knjiž., navadno z dajalnikom vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja: hotel ji je imponirati;
to mu imponira;
njegovo vedenje mu prav nič ne imponira;
s svojim nastopom je ljudem zelo imponiral / samozavest vselej imponiraimponirajóč -a -e: knjiga je napisana z imponirajočo resnobo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
izkàz -áza m (ȁ á) - 1. namensko, sistematično zbrani podatki o čem: predložiti, sestaviti tedenski izkaz o poslovanju; izkaz premoženja
♦ ekon. izkaz uspeha pregled dohodkov in izdatkov, ki so vplivali na finančni uspeh v določeni dobi - 2. šol. knjižica za vpis učenčevega uspeha in vedenja v osnovni šoli: dobiti izkaz
● star. imeti dober izkaz dobro spričevalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
izkljúčiti -im dov. (ú ȗ) - 1. prekiniti (s stikalom) električni tok in s tem ustaviti delovanje česa: izključiti gramofon, radio, električni štedilnik; izključiti motor; likalnik se avtomatično izključi; stroj se izključi s pritiskom na gumb / izključiti električni tok
- 2. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: na zadnjem sestanku so izključili več članov; izključiti iz stranke; zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole / med tekmo so izključili tri igralce / izključili so ga iz svoje druščine
// preprečiti komu udeležbo, navzočnost: zaradi nezanesljivosti so ga izključili od skrivnih posvetov; izključiti pričo z razprave
♦ jur. javnost naj se izključi od obravnave - 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: to obdobje, področje je izključil iz obravnave; pri presojanju tega dejstva je izključil vsak svetovni nazor
- 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: tak način dela izključuje napake
// ekspr., z nikalnico priznati za možno: v predavanju nisem izključil, da je bilo takrat že življenje na zemlji / ni izključil možnosti, da ima predsednikov odstop politično ozadje
● ekspr. izključil je vsako možnost okužbe ravnal je tako, da okužba ni bila mogoča; izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča
izkljúčen -a -o - 1. deležnik od izključiti: izključeni igralci; leteti z izključenim motorjem; radio je izključen; zaradi nedelavnosti je bil izključen; vsaka pomota je izključena; ni izključeno, da bom šel na izlet
♦ jur. biti izključen od dedovanja iz zakonskih razlogov ne moči dedovati - 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža močno zanikanje: izključeno je, da bi prišel še danes; izključeno je, da bi naši igralci zmagali / elipt. izključeno, da bi prišel že danes / kot vzklik »ali bo izdelal?« »Izključeno«
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
izumetníčenost -i ž (ȋ) značilnost izumetničenega: jezikovna izumetničenost;
izumetničenost sloga, zgodbe / izumetničenost njenega vedenja ga odbija; govoril je preprosto, brez izumetničenosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
izvájati -am nedov. (ā) - 1. delati, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvajati načrt, program; izvajati predpise z vso strogostjo; dosledno izvajati kadrovsko politiko; zakon se že izvaja / publ.: ta četa je izvajala najtežje akcije delala, opravljala; izvajati gradbena dela; skupina izvaja moderne plese pleše; izvajati vaje na orodju; žarg., šport. izvajati prosti strel
// publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvajati dopolnilno gnojenje; izvajati kontrolo nad poleti kontrolirati polete - 2. umetniško poustvarjati zlasti glasbeno delo: orkester je izvajal skladbe sodobnih avtorjev / publ. v gledališču izvajajo domačo noviteto uprizarjajo, igrajo
- 3. publ. izpeljevati, izpeljavati: izvajati sklepe iz lastnega opazovanja, vedenja; iz te ugotovitve izvaja napačne zaključke / učitelj izvaja pravila ob razlagi
- 4. knjiž. razlagati razvojno pot česa: izvajati besedo iz latinščine / svoj rod izvaja iz Španije
- 5. lingv. tvoriti novo besedo iz podstave s priponami; izpeljevati: izvajati primernik iz osnovnika
● publ. izvajati posledice, sankcije zaradi neizpolnjevanja predpisov kaznovati zaradi neizpolnjevanja predpisov
izvájan -a -o: ta koncert je bil pri nas prvič izvajan; balet je bil izvajan z največjo popolnostjo; dosledno izvajano načelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
kavalír -ja m (í) - 1. moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja: je velik kavalir; ravnal je kot pravi kavalir / bodi kavalir in odstopi svoj prostor
// nav. ekspr. oboževalec, spremljevalec ženske, zlasti na družabni prireditvi: na ples je šla brez kavalirja / ima že drugega kavalirja / ti bom jaz za kavalirja - 2. zastar. plemič, vitez: srednjeveški kavalirji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
klasifikácija -e ž (á) - 1. razvrstitev, razporeditev česa glede na enake ali podobne lastnosti: klasifikacija blaga; klasifikacija zemljišč / klasifikacija konj na pasme; gre za klasifikacijo dejavnosti po panogah / to ni kriterij za razredno klasifikacijo opredelitev, uvrstitev
♦ biblio. decimalna klasifikacija klasifikacija bibliotečnega in dokumentacijskega gradiva, ki temelji na decimalnem sistemu; jur. antropološka klasifikacija hudodelcev - 2. knjiž., redko ocenitev, ovrednotenje: klasifikacija rezultatov testiranja / klasifikacija vedenja ocenitev, redovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
knjížica -e ž (í) manjšalnica od knjiga: brati knjižico;
listati po knjižici;
drobna knjižica praktičnih nasvetov / vpisati v knjižico / čekovna knjižica sešitek čekovnih golic; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo; hranilna knjižica v katero se vpisujejo varčevalčeve vloge, dvigi in obresti; vojaška knjižica dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika; zdravstvena knjižica dokument o zdravstvenem zavarovanju z najvažnejšimi podatki o zdravljenju
♦ šol. dijaška knjižica nekdaj knjižica za vpis dijakovega uspeha in vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
kompulzívnost -i ž (ȋ) ponavljajoče se obnašanje, ki se mu oseba ne more upreti: Glavne značilnosti alkoholikovega spremenjenega vedenja so: čustvena nezrelost, beg od odgovornosti, otopelost, nesamostojnost, dvojna morala, perfekcionizem in kompulzivnost E ↑kompulzívni
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
kontróla -e ž (ọ̑) - 1. ugotavljanje skladnosti kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi; nadzor, nadzorstvo: poostriti, uvesti kontrolo; kontrola dela, poslovanja bank; kontrola izvoza in uvoza / publ. imeti kontrolo nad družbeno proizvodnjo; opravljati kontrolo; nižje pog. držati pod kontrolo kontrolirati
// učenec je še vedno potreben kontrole nadzorstva
// carinska, obmejna kontrola; družbena kontrola
// ugotavljanje pravilnosti, kakovosti česa: poostriti kontrolo izdelkov / tehnična kontrola; kontrola delovanja strojev - 2. ugotavljanje dejanskega stanja, položaja česa; pregled, pregledovanje: kontrola dokumentov; kontrola kovčkov v vlaku / kontrola ceste iz letala / pog. bolnik je prišel na kontrolo (ponovni) pregled
- 3. publ. prevlada, oblast: pridobili so si popolno kontrolo nad tržiščem
- 4. pog. kontrolni organ: prišla je kontrola
● publ. šofer je izgubil kontrolo nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. čisto je izgubila kontrolo nad seboj ni se mogla obvladati; pog. še vedno je pod zdravniško kontrolo (zdravniškim) nadzorstvom
♦ aer. kontrola letenja služba na letališču, ki skrbi za varnost v letalskem prometu; ekon. devizna kontrola kontrola dinarskega in deviznega poslovanja s tujino; med. kontrola rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok, načrtovanje rojstev; soc. socialna kontrola usmerjanje ravnanja, vedenja posameznikov v skladu z družbenimi normami; šah. časovna kontrola ugotavljanje, če je igralec napravil predpisano število potez v določenem času; šol. kontrola znanja ugotavljanje znanja z izpraševanjem, ponavljanjem predelane snovi, preverjanje; šport. kontrola ugotavljanje pravilnosti poteka kakega tekmovanja; član, ekipa, ki to opravlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
lép -a -o tudi -ó prid., lépši (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa ženska; mnogo lepši je od nje; lepa kot sonce / lepe, čitljive črke; lepa obleka, slika / lep glas; lepa hoja / lepa kombinacija barv / bila je lepa v telo, v glavo pa ne imela je lepo telo; ekspr. zelo rada je lepa rada se lepo oblači, neguje
// nav. ekspr. čist, snažen: učenci imajo lepe zvezke; vaš avto je zmeraj lep / ima lepo delo - 2. ki kaže, izraža pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: lepi nauki; še lepši zgled mu je dajal oče / lepo ravnanje z ujetniki / ima zelo lepe navade / pravila lepega vedenja
- 3. s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v taki obliki, da vzbuja ugodje: to je najlepši letni čas / lepi kraji; lepa pokrajina / poslušala je lepo glasbo; pripovedovala je lepe pravljice / imeli so lepo vožnjo prijetno, zanimivo
// ki prinaša veselje, zadovoljstvo: na vse mu je ostal le lep spomin; odnesli so najlepše vtise / ekspr.: to so bili nepozabno lepi dnevi; najlepše ure svojega življenja je preživel tu / čaka ga lepa prihodnost - 4. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti zlasti glede na zunanjo podobo v precejšnji meri: letos ima lep krompir; lepa moka; kruh ima lepo skorjo; spomladi ceste niso lepe / piše lep jezik pravilen in izrazno bogat
// naredil se je lep dan sončen, jasen; lepa jesen sončna, z malo dežja - 5. nav. ekspr. ki po obsegu, količini presega povprečje: ima kar lepe dohodke; odšteti je moral lepo doto; to je lepa plača / lep obisk razstave / ima lepo kmetijo; lepo posestvo
// z izrazom količine precej velik, precejšen: lep del govora je zamudil; spremil ga je lep kos poti / za to je plačal lepo vsoto / že lepo vrsto let sta skupaj - 6. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo pozitivnega: športniki so dosegli lepe rezultate; roman je doživel lep uspeh / lepo celjenje rane / pošiljam vam lepe pozdrave / doživel je lepo starost / kot izraz hvaležnosti: hvala lepa, najlepša hvala za pomoč; »Izvolite!« »Hvala lepa«
- 7. iron., s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) negativnost česa: imaš pa res lepo pisavo / lep zgled ji daje; v lepo družbo zahajaš; lepe stvari sem slišal o tebi
- b) vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si pa lep poštenjak, prijatelj / lepe možnosti so to; lepo presenečenje si mi pripravil
- 8. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živita v lepi harmoniji; to so lepe perspektive; imel je lepo priložnost / iron. ti si mi pa lepa neroda
● ekspr. že lep čas ga čakam precej dolgo; ekspr. to so bili lepi časi lepo je bilo; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; knjiž. lepi spol ženske; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; z dobro, lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; iron. hvala lepa za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. lepa reč, kaj naj storim izraža zadrego; ekspr. ta je pa lepa česa takega nisem pričakoval; ekspr. človek v najlepših letih od 30. do 50. leta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
♦ bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula; lepa kislica rastlina z majhnimi pritličnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher
lepó - 1. prislov od lep: rana se lepo celi; cvetje lepo diši; lepo se držati; zna se lepo izražati; lepo so si opomogli; lepo pisati, risati; lepo vas prosim za pomoč; lepo ravnajo z otroki; no, to se pa res lepo sliši; lepo oblikovane roke; lepo zelena trava / elipt. z njim je treba lepo lepo ravnati
// v povedni rabi: jutri bo najbrž lepo sončno, jasno; pomisli, kako bo lepo na plesu - 2. vljudno, prijazno: lepo se mu je nasmehnila; zelo lepo ga pozdravlja; lepo vprašati / lepo so ga sprejeli / lepo mu je prigovarjal, naj gre
- 3. v povedni rabi izraža
- a) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnje zadovoljstvo psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: lepo mi je; v življenju mu še ni bilo tako lepo / lepo ji je pri srcu
- b) prijetnost česa: lepo je živeti z ljudmi, ki se razumejo; lepo je, če gre vse po sreči / lepo jih je bilo gledati, kako rastejo
- c) nav., elipt. pohvalo, odobravanje: to je bilo lepo od njega; lepo je, da si prišel; lepo, da si nas obiskal; lepo, lepo, kar tako naprej
- č) nav., elipt. zadovoljstvo nad čim: lepo, da si ostal doma; lepo, da ni zamudil; lepo, da smo vsi zdravi / kot vzklik poglejte, kakšen razgled! Lepo, čudovito
- 4. izraža, da dejanje poteka nemoteno brez omejitve: po delu so vsi lepo odšli domov; posekal je gozd in vse lepo poplačal / ekspr. mi delamo, vi pa lepo sedite
// izraža obzirnost zapovedi: vse nam lepo povej; lepo po vrsti vstopajte / ekspr. pa lepo ga boš pustil, če ti rečem
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: lepo dela in se za nič ne meni; lepo pameten bodi, pa bo vse v redu; pustite ga lepo pri miru
● lepo se mu je godilo ni imel ne gmotnih ne drugih težav; grozdje lepo kaže bo dobro obrodilo; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo
lépi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; delati se lepega kazati lastnost(i), ki v resnici ne obstaja(jo); ločevati lepo od manj lepega; zaradi lepšega je spregovoril brez notranje potrebe, da bi napravil dober vtis; pog. iti na lepše od doma tja, kjer se človek prijetno počuti; ekspr. na (vsem) lepem so jo oblile solze nenadoma, brez vidnega vzroka; v lepem hodijo na sprehode v lepem vremenu; redko z lepim pri njem nič ne opraviš zlepa; poudarjanje lepega v umetnosti; vera v lepo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
maníra -e ž (ȋ) - 1. nav. mn., raba peša način vedenja, navada: imel je to maniro, da me je onikal; lepe, prostaške, uglajene manire; na napako ga je opozoril z manirami izkušenega poslovnega človeka; človek prikupnih manir; človek z mestnimi manirami
// nav. ed. olikano, lepo vedenje: pozna se mu manira; nima manire; učiti koga manire; človek z manirami / poslovil se je, kot zahteva manira pravila lepega vedenja
● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan - 2. publ. pogosto se ponavljajoč način izražanja, zlasti v umetnosti, navada: mračni motivi so bili tedaj manira / posnemati tuje pesniške, slikarske manire način izražanja; ustvariti si svojo maniro / ti motivi so danes manira moda
// uporabljanje takega načina izražanja: v njegovih verzih prevladuje literarna manira / zaiti v maniro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
maniríranost -i ž (ȋ) redko nenaravnost, izumetničenost: pisatelj je zašel v maniriranost / maniriranost vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
mazíljenost -i ž (ȋ) ekspr. lastnost, značilnost maziljenega: maziljenost govora, vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
morálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na moralo:
- a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno
- b) moralni propad, razkroj; moralna kritika družbe; držati se moralnih načel, zakonov; to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično
// moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeks - c) to je moralni nauk basni, zgodbe
- 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora; moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec
● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo
♦ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo
morálno prisl.: to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren; prim. moralnopolitičen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
narejênost -i ž (é) lastnost, značilnost narejenega: govoril je brez narejenosti;
težko je reči, kje je meja med njegovo narejenostjo in pristnostjo;
bil je nasprotnik vsake zlaganosti in narejenosti / narejenost vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
naučíti -ím dov., naúčil (ī í) - 1. s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti koga brati, pisati, šofirati; naučiti učence dobro recitirati; učitelj jih je veliko naučil / skušal ga je naučiti misliti / naučiti matematiko, zgodovino
- 2. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti; naučiti otroke na red / naučil je psa, da mirno počaka
● ekspr. življenje človeka marsičesa nauči čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati
naučíti se s sprejemanjem znanja postati sposoben za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti se brati; jezika se je naučil iz knjig; v mestu se je naučila kuhanja / od profesorja se je marsikaj naučil
// z učenjem doseči znanje, razumevanje česa: naučiti se lekcijo, pesem, slovnična pravila; naučiti se na pamet; naučiti se vse za šolo
● preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih
naučèn -êna -o: naučen govor; naučena lekcija; naučen je na disciplino; odgovarjal je, kot bi bil naučen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nèdelikátnost -i ž (ȅ-ȃ) lastnost, značilnost nedelikatnega: nedelikatnost vprašanja / nedelikatnost njegovega vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nèizrazljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) - 1. ki se ne da izraziti: ob teh besedah ga je obšel čuden, neizrazljiv občutek; neizrazljivo čustvo
- 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neizrazljiva ljubezen je bila v njenih besedah; neizrazljiva očarljivost njegovega vedenja
● njen pogled je top, neizrazljiv brezizrazen
nèizrazljívo prisl.: bil je neizrazljivo lep dan; sam.: poskušal je izraziti nekaj neizrazljivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nèmogòč tudi nèmogóč -óča -e prid. (ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́) - 1. ki ni mogoč: tu je dvom nemogoč; v tistih krajih je življenje skoraj nemogoče / doseči hoče nemogoče cilje; ponovna izdaja knjige je nemogoča; vrnitev je zdaj nemogoča
- 2. ekspr. ki zaradi svojega vedenja, ravnanja vzbuja nenaklonjenost, odpor: biti nemogoč mož in oče; ta človek je nemogoč; imeti nemogočo ženo
- 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren: ima nemogoč plašč / to je nemogoč izraz; njegovi prevodi so nemogoči; vozil sem po nemogočih cestah / imeti nemogočo pokojnino zelo nizko
● ekspr. na vse mogoče in nemogoče načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo; ekspr. v tej obleki je nemogoča ta obleka ji ne pristoji
nèmogóče - 1. prislov od nemogoč: nemogoče se obleči, vesti / v povedni rabi temu človeku ni nič nemogoče
- 2. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža nemožnost
- a) uresničitve: v takih razmerah je bilo nemogoče delati; nemogoče mi je priti
- b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: nalogo je nemogoče bolje napisati; nemogoče je to stvar dobro urediti
- 3. v medmetni rabi izraža
- a) odločno zanikanje: boš prišel jutri? Nemogoče
- b) presenečenje, začudenje: za knjigo je dobil prvo nagrado. Nemogoče; sam.: nemogoče se mu je zdaj zdelo mogoče; to je nekaj nemogočega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nènarávnost -i ž (ȅ-á) lastnost, značilnost nenaravnega: zaradi nenaravnosti okolja mu življenje tam ni ugajalo / nenaravnost vedenja; očitali so mu nenaravnost jezika in sloga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nèotesán -a -o prid. (ȅ-á) - 1. ki ni otesan: neotesan les; neotesani trami
- 2. ekspr. ki zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: neotesan, nekulturen človek; to so surovi, neotesani fantje / kot psovka divjak neotesani
nèotesáno prisl.: neotesano govoriti, se vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nèotesánec -nca m (ȅ-á) ekspr. kdor zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: je velik neotesanec / kot psovka pojdi že, ti neotesanec neotesani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nèotesánka -e ž (ȅ-á) ekspr. ženska, ki zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: neverjetno, kakšna neotesanka je to
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nèotesánost -i ž (ȅ-á) ekspr. lastnost človeka, ki zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: očitali so mu neotesanost / to je velika neotesanost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nèprimérnost -i ž (ȅ-ẹ́) lastnost, značilnost neprimernega: govoriti o primernosti in neprimernosti take kritike;
neprimernost pripomb, vedenja / tako stanje v obratu je povzročila neprimernost delavcev / naredil je marsikatero neprimernost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nèprisíljenost -i ž (ȅ-ȋ) lastnost, značilnost neprisiljenega: neprisiljenost njegovega vedenja je vsem ugajala;
občudovali so neprisiljenost kretenj / te pesmi so znane po svoji neprisiljenosti / hlinil je živahnost in neprisiljenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nèsproščênost -i ž (ȅ-é) lastnost nesproščenega: nesproščenost telesa / nesproščenost njenega vedenja je kvarila razpoloženje / spoznal je, da je v njej veliko nesproščenosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
nèvsiljívost -i ž (ȅ-í) lastnost nevsiljivega človeka: poznam njegovo skromnost in nevsiljivost / nevsiljivost vedenja in nastopa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
obotavljív -a -o prid. (ī í) ki se (rad) obotavlja: obotavljiv človek / opisovanje junakovega obotavljivega vedenja / slišati je bilo obotavljivo trkanjeobotavljívo prisl.: obotavljivo odgovoriti, sesti
● ekspr. obotavljivo je prihajal večerni hlad počasi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
océna -e ž (ẹ̑) - 1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno; kritična, odklonilna, pravična ocena; strokovna ocena / negativna ocena česa; ekspr. žolčna ocena kritika
// dati, poslati, prejeti književno delo v oceno
// ta prikaz v pismeni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko - 2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene; spraševati, učiti se za ocene; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni
// opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami; polletna ocena ob polletju; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih
// znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno; v redovalnici je veliko slabih ocen - 3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi
// prošnji naj se priloži ocena o družbenopolitični dejavnosti; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja
// ocena živil
// knjiž. presoja: ocena bolnikove zmožnosti za delo; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena - 4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov dinarjev; groba, realna ocena; ocena rezerv, zalog
● publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju
♦ šport. ocena za slog; ocena za umetniško vrednost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
odlíčen -čna -o prid., odlíčnejši (í ī) - 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: odličen papir; odličen zrak; odlične ceste; vreme je odlično / odlična hrana zelo okusna; izdatna, obilna; ima odlično srce zelo zdravo
// ki v zelo veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: odličen oče je; odličen športnik; na treningu je bil odličen; odlična kuharica / odličen prevodnik toplote
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: odličen načrt; odlična zamisel / odličen začetek - 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: plavalec je zmagal z odličnim časom; odlična kakovost materiala / avtomobil je v odličnem stanju / midva sva odlična prijatelja
// velik, obilen: ima odlične dohodke; odlična letina / predstava je imela odličen obisk / kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem - 3. ki prinaša velike ugodnosti, veliko veselje: odlična novica; odlično znamenje / film je doživel odlično kritiko zelo pozitivno, pohvalno
// ki prinaša velike gmotne koristi: odličen poklic, položaj; sklenil je odlično kupčijo - 4. s širokim pomenskim obsegom ki po pomembnosti, kakovosti presega stvari svoje vrste: postregli so mu z odličnimi vini / slika visi na odličnem mestu v sobi častnem, najbolj vidnem; mož odličnega vedenja uglajenega, izbranega
// seznanil se je z nekaterimi odličnimi znanstveniki
// ki ima visok družbeni položaj: soba za odlične goste / dekle iz odlične družine / stanuje v najodličnejšem predelu mesta
♦ šol. odlični uspeh uspeh s povprečno oceno odlično; odlična ocena najvišja pozitivna ocena
odlíčno - 1. prislov od odličen: odlično je opravil nalogo; odlično režiran film
♦ šol. fizika: odlično - 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: odlično je, da si spet tu / kot vzklik režiser zaploska: odlično, odlično
odlíčni -a -o sam.: odličnim ni treba delati sprejemnega izpita odličnim učencem; izdelati z odličnim z odličnim uspehom
♦ šol. dobiti odlično iz matematike najvišjo pozitivno oceno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
odlíčnost -i ž (í) nav. ekspr. lastnost, značilnost odličnega: odličnost izdelkov / izrazna domiselnost in odličnost jezika; očarala ga je odličnost njenega vedenja; odličnost v oblačenju / znamenje družbene odličnosti / redko obdarovan z različnimi duševnimi odličnostmi odlikami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
odpustíti -ím dov., odpústil (ī í) - 1. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: ali ji boš kdaj odpustil; odpustil mu je žalitev; ni ji mogel odpustiti vsega; odpustila sta si in se objela / kot vljudnostna fraza odpustite mi to nerodnost oprostite
● ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo
♦ rel. odpustiti grehe - 2. narediti, povzročiti, da kdo nima več določenih obveznosti: ves dolg mu je odpustil / odpustili so jim kazen / star. odpustili so ji plačevanje oprostili so jo plačevanja
- 3. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju: odpustili so dva delavca; včeraj so ga odpustili; odpustili so tudi rudarje / odpustili so jih iz službe, z dela
- 4. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: več zapornikov so odpustili; odpustili so ga iz bolnice
// z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: vstal je in s tem obiskovalca odpustil / hladno ga je odpustila
odpuščèn -êna -o: pomoč odpuščenim delavcem; odpuščen vojak; verjetno bo odpuščen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
odpúščati -am nedov. (ú) - 1. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova ji odpušča; odpuščal mu je vse žalitve
- 2. delati, povzročati, da kdo nima več določenih obveznosti: odpuščal jim je kazen / star. odpuščali so mu plačevanje oproščali so ga plačevanja
- 3. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju: v tovarni že odpuščajo; tudi učitelje so odpuščali
- 4. ne ohranjati koga na določenem mestu: odpuščati ozdravljene bolnike iz bolnice
odpuščajóč -a -e: usmiljen in odpuščajoč pogled; prisl.: odpuščajoče ga je potrepljal po rami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
ogledálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ogledalo: slonovinaste ogledalne škatlice / ogledalno steklo / ogledalna podoba, slika
● otrokovo vedenje je ogledalna podoba očetovega vedenja zrcalna podoba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
olíka -e ž (ȋ) olikano, lepo vedenje: učiti koga olike / ta človek je brez olike / tako zahteva olika pravila lepega vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
opazíti in opáziti -im dov. (ī á ȃ) - 1. z gledanjem zaznati: opazil ga je že pri vhodu; nič posebnega nisem opazil na njem; v temi ni mogel opaziti ovire; tak drobec lahko opazimo s prostim očesom; nasproti vozeči avtomobil je prepozno opazil; razpoka se že od daleč opazi
// zaznati sploh: opazili so, da zdaj slabše sliši / opazil sem, da pri tem delu nič ne pomenim; z zadovoljstvom je opazila, da sta se pobotala
// zaznati, da kaj je, obstaja: opaziti spremembo; opaziti prve znake bolezni; na trgu se že opazi zvišanje cen - 2. knjiž. postati pozoren na koga zaradi izrednih uspehov, dela: mladega umetnika so kmalu opazili; želel je, da bi ga opazili in mu dali priznanje / kritiki so pesniško zbirko opazili / na plesu so jo vsi opazili vzbudila je občudovanje zaradi izredne lepote, uglajenega vedenja
opazívši zastar.: opazivši, da je sama, je zajokala
opážen -a -o: opažen pojav; ko je videl, da je opažen, je stopil bliže; kot slikar je že opažen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
opáznost -i ž (á) lastnost, značilnost opaznega: opaznost vpliva / nav., ekspr.: opaznost oblačenja, v oblačenju; opaznost vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
oprostíti -ím dov., opróstil (ī í) - 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov
- 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo
♦ jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo - 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti
// kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava - 4. v medmetni rabi izraža vljudnost
- a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura
- b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo
// izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen
// izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno
- 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili
// rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege
oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude
oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
opróščati -am nedov. (ọ́) - 1. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: take ljudi so oproščali službe na galeji; star. oproščati od plačevanja
- 2. s sodbo odločati, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: s tem sodišče obtoženca oprošča
- 3. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova mu je oproščala
opróščati se delati, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: v pismu se jim je oproščala, ker jih ni utegnila obiskati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
osórnost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost osornega človeka: njegova osornost jo je preplašila / fantov obraz je izražal osornost / ni vajen take osornosti osornega vedenja, ravnanja
● zastar. osornost vremena mu je kvarila dobro voljo neprijetno, pusto vreme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
ozráčje -a s (ȃ) - 1. zračna plast, ki obdaja zemljo: raketa je ponesla satelit nad ozračje; plasti ozračja; prozornost, valovanje ozračja; sevanje, vlaga v ozračju
// zračna plast, zrak nad delom zemeljske površine: ozračje se je nenadoma ohladilo; razgreto, soparno, ekspr. težko ozračje; tistega dne je bilo ozračje jasno in mirno; onesnaženost ozračja / narediti, ustvariti umetno ozračje v satelitu; pren. ozračje v dvorani je bilo napeto, ekspr. naelektreno
♦ meteor. labilno ozračje v katerem nastajajo vzponski tokovi, ki lahko povzročajo nevihte - 2. navadno s prilastkom kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: zna ustvarjati domače, prijetno ozračje; živi v mirnem, prijateljskem, sovražnem ozračju / delovno, ustvarjalno ozračje
● ekspr. začel je zastrupljati ozračje okrog njega ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga onemogočil
// kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju: izčistiti ozračje javnega življenja; duhovno, kulturno, politično ozračje; ozračje moderne dobe / v romanu je dobro prikazano zgodovinsko ozračje
// publ. razmere, okoliščine: zdaj je ozračje za sporazum najbolj ugodno; politično razgibano ozračje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
podóba -e ž (ọ̑) - 1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega
- a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba
- b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik
// s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure
- 2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret
- 3. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: spremeniti podobo dežele; zaščititi enotno podobo pokrajine / vas je imela nekoč drugačno podobo je bila drugačna; soba je dobila svojo prejšnjo podobo / mesto dobiva slovesno podobo / star. ženska prijetne podobe prijetnega videza
// zunanja podoba predmetov
// zaznavne lastnosti, značilnosti česa sploh: vedno je idealiziral podobo sveta; dejanska podoba življenja / njena notranja podoba se ni spremenila - 4. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: dokončna literarna podoba romana; odrska podoba drame; besede z neustrezno pisno podobo / glasovna in oblikoslovna podoba slovenskega jezika; stilna podoba literarnega dela / izbor novel ne daje celotne podobe pripovedništva; to je popolna podoba pisateljevega ustvarjanja; podoba stanja, ki jo je podal, ni prava / pojaviti se v materialni podobi / publ.: podoba položaja se je spremenila položaj; prizadevati si za novo organizacijsko podobo univerze organizacijo, organiziranje
- 5. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa videnega, doživetega: v sanjah so se mu porodile čudne podobe; v spominu je dolgo ohranil podobo domače vasi / domišljijska podoba / spominska podoba
// knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, vedenja ter miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: ustvariti si določeno podobo o kom; moja podoba resničnosti se ne ujema z vašo / imeti pravo podobo o čem - 6. zastar. postava, človek: v prvi vrsti je korakala majhna podoba, zavita v staro plahto; od cerkve je hitela moška podoba v črni suknji
● star. podoba je, da se mu je zdravje izboljšalo kaže, zdi se; knjiž. nadel si je podobo mirne neprizadetosti kazal, delal se je mirnega in neprizadetega; knjiž., ekspr. končno je pokazal svojo pravo podobo izrazil svoje pravo mišljenje, nazore, lastnosti; star. razložil je plesalcem novo podobo figuro; igralec se je pojavil v podobi berača spremenjen tako, da je bil po videzu tak kot berač; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; knjiž., ekspr. dekle je živa podoba lenobe je zelo leno; ekspr. on je pravi hudič v človeški podobi je zelo zloben, hudoben človek; star. po vsej podobi je knjiga delo različnih avtorjev verjetno
♦ rel. obhajati pod obema podobama dati, deliti posvečene hostije in posvečeno vino; rel., um. votivna podoba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
ponarejênost -i ž (é) lastnost ponarejenega: ponarejenost dokumentov / ponarejenost volilnih rezultatov / jezila ga je ponarejenost njenega vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
postáva1 -e ž (ȃ) navadno s prilastkom - 1. človeško telo glede na zunanji videz, zlasti rast, mere: dekle z deško postavo; kljub porodom ima še lepo postavo; popraviti pomanjkljivosti postave z ustreznim krojem; kakor hrast močna postava / spoznati koga po postavi / ekspr. krepka postava se je prerinila skozi vrata človek krepke postave
// z oslabljenim pomenom biti majhne, suhe, visoke, vitke postave majhen, suh, visok, vitek
// neznano, nejasno vidno živo bitje, navadno človek: neka postava je ležala v parku; iz megle so se prikazale opotekajoče se postave - 2. knjiž. oseba kot literarna, dramska upodobitev; lik: igralec je ustvaril prepričljivo postavo vaškega veljaka; žena mu je bila vzor za mnoge ženske postave v romanu / on je ena izmed najbolj znanih postav našega kulturnega življenja oseba, osebnost
- 3. šport. moštvo, del moštva pri določenem tekmovanju: trener je določil postavo šele dan pred tekmovanjem; moštvo je nastopilo v oslabljeni postavi
● ekspr. bela postava stoji ob postelji smrt; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
posvaríti -ím dov., posváril (ī í) - 1. opozoriti koga, da lahko nastopi zanj kaj neprijetnega, neugodnega: posvaril ga je, da mu ti ljudje pripravljajo past; ne hodi sama ponoči okrog, jo je posvaril; posvariti pred nevarnostjo / z očmi me je posvarila, naj ne govorim več o tem
- 2. star. opomniti, ošteti: ostro me je posvarila zaradi mojega slabega vedenja; poklical ga je k sebi, da bi ga posvaril in poučil
posvarjèn -êna -o: povedal sem vam, torej ste posvarjeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
práktičen -čna -o prid., práktičnejši (á) - 1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje
// stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje - 2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje
// ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna - 3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo
// ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo - 4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične
- 5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja
♦ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; lingv. praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo
práktično prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle
// ekspr. izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal
// ekspr. poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
pravílo -a s (í) - 1. kar določa, kakšno sme, mora biti kako ravnanje, vedenje, mišljenje: držati se pravil; kršiti, upoštevati pravila; neveljavno, zastarelo pravilo; ekspr. železno pravilo / delati, ravnati proti pravilom, po pravilih, v skladu s pravili / moralna pravila načela; pravila o lepem vedenju
// navadno s prilastkom kar določa, kakšno sme, mora biti kaj sploh: estetska pravila; pravila higiene; pravila za pisanje prošenj / družabna pravila; prometna, slovnična pravila - 2. kar določa obvezne pogoje in obvezen način poteka česa: igralna, tekmovalna pravila; pravila košarke
// nav. mn. kar določa značilnosti, delovanje, namen česa: pravila društva, organizacije / predložiti pravila v potrditev
// navadno s prilastkom kar določa, je značilno za kaj sploh: to je osnovno pravilo znanosti; njegovo življenjsko pravilo je potrpežljivost / po katerem pravilu ste izbirali avtorje zbornika merilu, kriteriju - 3. ekspr., v povedni rabi izraža, da se kaj ujema, je v skladu s splošnim, navadnim: čudaki so med prebivalci te vasi prej pravilo kot izjema; zamuda je pri tem vlaku že kar pravilo
- 4. v prislovni rabi, v zvezi po pravilu izraža ponavljanje, skladno z določenim pravilom: dovoljenje so skoraj po pravilu dobile le ženske
// knjiž. ponavadi, večinoma: odločni in vztrajni po pravilu uspejo; po pravilu so edinci bolj sebični - 5. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi po vseh pravilih izraža, da je kaj tako, kot se pričakuje, zahteva: šotor je bil postavljen po vseh pravilih; pozdravil je po vseh pravilih etikete / po vseh pravilih bi moral pasti, pa se je obdržal na nogah
● ekspr. obisk muzeja je za turiste nenapisano pravilo ki se je uveljavilo z navado; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja
♦ avt. desno pravilo po katerem ima voznik na skrajni desni prednost; elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu po katerem naj človek ne stori drugim, kar ne želi, da drugi storijo njemu; jur. pravno pravilo o vedenju in ravnanju ljudi v družbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
precióznost -i ž (ọ̑) knjiž. nenaravnost, izumetničenost: precioznost izražanja, vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
predstáva -e ž (ȃ) - 1. izvajanje, uprizarjanje odrskega dela pred občinstvom: gledati predstavo; oblikovati, režirati, voditi predstavo; kupiti vstopnice za predstavo / predstava je bila zelo obiskana videlo jo je veliko ljudi
// cirkuška, filmska, gledališka, lutkovna predstava / gala predstava; popoldanska, večerna predstava; predstava na prostem / predstava Hamleta drame Hamlet
// abonmajska predstava; otvoritvena predstava sezone prva, uvodna
// zaradi bolezni je predstava odpadla je ni bilo
// predstave (so) ob petnajsti, sedemnajsti, devetnajsti in enaindvajseti uri - 2. kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve zaznav: predstave se spreminjajo; jasna, nazorna predstava; predstave in zaznave / slušna, vidna predstava; predstava hrapavosti
// navadno v zvezi z o kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti: imeti čudne, svoje predstave o čem; o vohunstvu imate napačne predstave; ustvariti si predstavo o najnovejši literaturi; izkrivljena, objektivna, subjektivna predstava o svetu / ta cesta ustreza naši predstavi o dobri poti
● knjiž. v predstavah se mu je prikazovala podoba matere mislil je na mater
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
predstáviti -im dov. (á ȃ) - 1. z navajanjem imena koga osebno seznaniti s kom: predstaviti prijatelja staršem; predstavil mu je svojo nevesto; predstavili so se drug drugemu / pozabil se je predstaviti; predstaviti se s polnim imenom
- 2. narediti javno znano kako
- a) dejavnost koga: režiser je v novem filmu predstavil same mlade igralce; skladatelja bodo predstavili s petimi skladbami; na koncertu se je predstavilo več pevcev / predstavili so se kot amaterji / knjiga predstavi delovanje mlade generacije med revolucijo
- b) lastnost, lastnosti: ni jih še predstavil; predstavila ga je v najboljši luči / s tem so se predstavili kot dobri poznavalci umetnosti
// javno pokazati, razstaviti: predstavili so nov tip avtomobila / na razstavi so obiskovalcem predstavili več vrst strojev
predstáviti si povzročiti, da nastane kaj v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti: ta pojav si je težko predstavil; predstavite si, kaj bi to pomenilo za nas
predstávljen -a -o: pri kosilu so mi bili vsi predstavljeni; na sliki je predstavljena pesnikova rojstna hiša; slovenski narod je v zgodovini dostojno predstavljen; ti prevodi so bralcem predstavljeni prvič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
predstávljati -am nedov. (á) - 1. z navajanjem imena koga osebno seznanjati s kom: predstavljala jim je svoje prijatelje; učenci so se predstavljali profesorju
- 2. delati javno znano kako
- a) dejavnost koga: v galeriji predstavljajo skupino najmlajših sodobnih slikarjev; zbor se je prvič predstavljal zahtevnejši publiki / pesnik se v svojem delu predstavlja kot bojevnik za pravice naroda nastopa v vlogi bojevnika
- b) lastnost, lastnosti: zelo natančno jih je predstavljal; s to akcijo se slovenska narodna skupnost predstavlja širšemu okolju
// posredovati v najvišji meri lastnosti, značilnosti koga, česa: slika predstavlja različne dobe človekovega življenja / tip, kakršnega predstavlja junak Jurčičeve povesti / na maškeradi je predstavljala ciganko
- 3. imeti pravico, smeti opravljati kaj namesto koga ali v imenu koga: republiko predstavljajo z ustavo določeni republiški organi; na tem zasedanju je predstavljal državo sam predsednik / on predstavlja zmernejše krilo stranke
- 4. publ., z oslabljenim pomenom izraža, da kaj je, obstaja: vdor sovražnikov predstavlja resno nevarnost za prebivalce; slaba cesta predstavlja glavno oviro za razvoj trgovine / vsaka od teh knjig predstavlja celoto
- 5. redko poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem, dramski tekst; igrati: danes predstavljajo Shakespearovega Hamleta
predstávljati si povzročati, da nastane kaj v zavesti kot posledica obnovitve zaznav: predstavljati si različne predmete
// povzročati, da nastane kaj v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti: kaj si predstavljaš pod izrazom domovina; predstavljal si je snidenje z domačimi; jaz si to stvar drugače predstavljam; težko, živo si predstavljati / znal si je predstavljati, kako deluje ta stroj / večja prijatelja sva, kot si lahko predstavljaš misliš
// v mislih si predstavljati
predstavljajóč -a -e: sobo je okrasil s slikami, predstavljajočimi letne čase
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
preponížen -žna -o prid. (í ī) - 1. preveč ponižen: to je preponižen človek / ekspr. ne prenaša preponižnega vedenja
- 2. ekspr. zelo ponižen: uslišite mojo preponižno prošnjo
preponížno prisl.: preponižno se klanjati; preponižno prositi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
preprôstost -i ž (ó) lastnost, značilnost preprostega: preprostost rešitve ga je presenetila / preprostost obleke, sobe / všeč jim je bila njegova preprostost in prijaznost / v svoji preprostosti je mislil, da se bo dala stvar takoj urediti lahkovernosti, naivnosti // redko ni sposoben naravne preprostosti naravno preprostega vedenja, govorjenja
● ekspr. bila ga je sama preprostost bil je zelo preprost, skromen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
pridévek -vka m (ẹ̑) - 1. izraz, ki se dodaja k imenu kake osebe, zlasti kot sorodstvena, socialna oznaka: ni ga več ogovarjal s pridevkom oče / za imenom je opuščal plemiški pridevek naslov
// knjiž. izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti; vzdevek: zaradi ošabnega vedenja so mu dali pridevek novomeški Napoleon; zbadljivi pridevek se ga je hitro prijel - 2. lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik; epiteton: v pesmi uporablja dosti pridevkov / okrasni ali ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo
- 3. redko kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: sveža krma ne potrebuje pridevkov; kuhati fižol s pridevki
● nar. spal je v pridevku poleg skednja na seniku
♦ arheol. grobni pridevek grobni pridatek; lingv. stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
pridrúžen -žna -o prid. (ú ū) zastar. družaben, zabaven: bil je pridružen človek / imeli so ga radi zaradi pridružnega vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
prikúpen -pna -o prid., prikúpnejši (ú ū) ki zaradi urejene zunanjosti, lepega vedenja vzbuja pozitiven čustveni odnos: bil je prikupen fant;
prikupna natakarica / prikupen obraz lep, prijeten; prikupno vedenje prijazno, ljubeznivo // ki vzbuja pozitiven čustveni odnos sploh: prikupna dežela; pesem s prikupno melodijo / bil je prikupen govornikprikúpno prisl.: znala se je prikupno oblačiti; prikupno urejena soba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
priskútnost -i ž (ú) ekspr. neprijetnost, zoprnost: priskutnost vsiljivega človeka / vztrajal je kljub priskutnostim, ki jih je moral prenašati // nenaravnost, izumetničenost: priskutnost govorjenja, vedenja
● ekspr. tožil in vzdihoval je do priskutnosti zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
prisŕčnost -i ž (ȓ) lastnost, značilnost prisrčnega človeka: njegova prisrčnost jih je prevzela / prisrčnost sprejema, vedenja // prisrčno vedenje, ravnanje: otroka sta zrastla brez prisrčnosti; sprejeli so jih s prisrčnostjo / ekspr. izmišljal si je razne prisrčnosti, da bi jo razvedril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
provokatívnost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost provokativnega: provokativnost vprašanja / provokativnost njegovega vedenja izzivalnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
psoslôvec -vca m, člov. (ȏ) strokovnjak za psoslovje; kinologSSKJ: društvo psoslovcev; Opravljanje potrebe v hiši oziroma sobna nečistoča, kot to obliko neželenega pasjega vedenja imenujemo psoslovci, je težava, ki lahko povzroča kar hude preglavice E (↑)pès + tvor. od stcslov. slovo 'beseda'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
púst -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) - 1. ki ima malo rastlinja ali je brez njega in je nenaseljen: pred njimi se je razprostiral kamnit, pust svet / njive so še puste prazne, neobdelane
- 2. ki povzroča duševno stanje neugodja
- a) zaradi praznosti, enoličnosti: pozimi je park pust; puste, mračne sobe; ravnina se mi zdi pusta / ob nedeljah so ulice puste / pusti dnevi; njeno življenje je pusto
- b) zaradi bledosti, neizrazitosti: puste barve; pusto nebo / pusto jesensko vreme
- c) zaradi nezanimivosti, dolgočasnosti: pusto govorjenje, opisovanje
- č) zaradi nezanimivega, nezabavnega govorjenja, vedenja: pust človek; ne bodi tako pust
- 3. ki nima, ne vsebuje (dosti) maščobe, sokov: pusto meso
● zastar. prodajati v pusto ceno, za pusto ceno skoraj zastonj; star. pusta kmetija opuščena, zapuščena; star. pusto upanje prazno
♦ agr. pusti sir sir, ki ima (v suhi snovi) do 15 odstotkov maščobe; kozm. pusta koža izsušena in premalo mastna
pústo tudi pustó prisl.: pusto se držati / v povedni rabi bilo ji je pusto pri srcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
razbráti -bêrem dov., stil. razberó; razbrál (á é) - 1. razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: na spomeniku je razbral le še ime; list je popackan, zato se nekaterih besed ne da razbrati; s težavo je razbral napis / razbrati skrivnostne znake
● knjiž. razbrati med vrsticami uganiti prikrito misel
// razumeti ustaljene, dogovorjene znake; prebrati: razbrati šifrirano besedilo - 2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotoviti, spoznati kaj: razbrati simbolični pomen slike / bilo je temno, da nisem razbral, koliko jih je bilo razločil
// ugotoviti, spoznati sploh: razbrati pomen besede iz sobesedila; iz zadnjega pisma je razbrala, da je v tujini nesrečen; iz statistike razberemo, da se poraba povečuje / iz njenega vedenja je razbral, da je zaskrbljena; na njegovem obrazu je skušala razbrati, kaj misli
razbráti se zastar. spoznati se, znajti se: v mojih zapiskih se ne bo nihče razbral
razbrán -a -o: ta pisava je že razbrana
● knjiž. kritično razbrane pesmi izbrane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
razpoložênje -a s (é) navadno s prilastkom - 1. duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: prevzelo ga je prijetno razpoloženje; zna obvladati svoje razpoloženje; povzročiti, vzbuditi slabo razpoloženje; dobro, veselo, ekspr. sončno razpoloženje; nestalno, spremenljivo razpoloženje; trenutno razpoloženje / pokvariti komu razpoloženje dobro razpoloženje
// biti v dobrem razpoloženju / duševno razpoloženje
// kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno razpoloženje pesmi / pri slikanju imeti smisel za razpoloženje; ekspr. v filmu je prikazana cela lestvica razpoloženj - 2. kar nastane zaradi dogajanja, okoliščin: na ulicah vlada novoletno, pustno razpoloženje; v dvorani je svečano razpoloženje / avtor je skušal v romanu prikazati razpoloženje tistega časa
// kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: gostiteljica je ustvarila domačnostno razpoloženje / delovno razpoloženje v kolektivu - 3. publ. usmerjenost, naravnanost: ni skrival svojega revolucionarnega razpoloženja; protidemokratično razpoloženje
● ekspr. prijateljsko razpoloženje do soseda naklonjenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
rdéčiSSKJ -a -e prid. (ẹ́) rdéče barétke -ih -rétk ž mn. člov. (ẹ́, ẹ̑)
pripadniki specialne policijske enote v Srbiji po letu 1996: poveljnik zloglasnih rdečih baretk; Rdeče baretke so sejale smrt ne samo na bojiščih, temveč so za potrebe režima opravljale organizacijo in izvedbo ubojev s političnim ozadjem
rdéče mesó -ega -á s (ẹ́, ọ̑ ȃ)
goveje, svinjsko, ovčje in konjsko meso ter nekatere vrste perutnine: pusto rdeče meso; proizvodnja rdečega mesa; afera z rdečim mesom; Rdeče meso vsebuje veliko železa
rdéči kartón -ega -a m (ẹ́, ọ̑)
kazenski ukrep pri nekaterih športih, ki ga sodnik podeli igralcu za resen prekršek, in pomeni takojšnjo prepoved nadaljevanja igre: prislužiti si rdeči karton; Za zaključek tekme je zaradi nešportnega vedenja glavni sodnik gostom upravičeno pokazal dva rdeča kartona
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
réd -a m, sedmi in deseti pomen mn. redóvi in rédi; osmi in deveti pomen mn. redóvi (ẹ̑) - 1. stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot je koristno: red na mizi, v sobi je vzoren / dati, spraviti svoje stvari v red urediti, pospraviti jih; spraviti lase, obleko v red / hvala, stvar je že v redu je že urejena
// kar je določeno z odnosi med določenimi stvarmi, dejstvi, ki se dajo izraziti s pravili: odkriti red v vesolju; kompozicijski, notranji red / brez reda razpostavljeni predmeti; govori brez reda neurejeno, zmedeno
// stanje, ko se dela, ravna v skladu s pravili, zahtevami: v državi je, vlada red; obnoviti, vzpostaviti red; skrbeti za red na cesti, zabavi / narediti red v gospodarstvu / prisiliti koga k redu k ravnanju, vedenju v skladu s pravili, zahtevami - 2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili, ki določajo, kakšno ravnanje, stanje je pravilno, obvezno: prilagoditi se delovnemu redu; gospodarski, pravni red; odpor proti staremu moralnemu redu / prebrati hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši
// zastar. kazenski, šolski, tržni red zakon, predpis - 3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti; ureditev: obljubljati človeštvu nov red / fevdalni družbeni red; graditi socialistični družbeni red / osovraženi red se je držal na oblasti s pomočjo vojske predstavniki oblasti
- 4. kar je določeno s ponavljanjem dejstev, opravil v enakem vrstnem redu ob istem času v določeni časovni enoti: bolnik, otrok potrebuje red; živeti po ustaljenem redu / ekspr. čisto sem prišel iz reda
// v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; privaditi se na dnevni red
// v zvezi dnevni red glede na vrstni red vnaprej določene točke, vprašanja, o katerih se bo razpravljalo na sestanku, zboru: preiti na dnevni red; glasovati o dnevnem redu; tretja točka dnevnega reda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek - 5. navadno s prilastkom kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: urediti po abecednem, logičnem redu; vrstni red tekmovalcev; menjati red posevkov / besedni red s pravili določeno zaporedje besed
// pog. odstopiti vrstni red za avtomobil mesto v vrsti prijavljenih, čakajočih kupcev
// razvrstitev, razporeditev: določiti sedežni red učencev / bojni, pohodni red - 6. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: določiti, uskladiti vozne rede; promet teče po voznem redu; ladijski, železniški vozni red / kupiti, prebrati vozni red
- 7. star. vrsta: postaviti se v red / prvi red naj stopi korak naprej / v pogovoru so prišle na red tudi gospodarske zadeve
- 8. nar. gorenjsko red ž: raztrositi redove / pokositi zadnji red
- 9. verska skupnost ljudi, ki živijo po posebnih pravilih, navadno v skupini, skupinah: ustanoviti, voditi red; stopiti v red; katoliški, muslimanski redovi; moški, ženski redovi; član, predstojnik reda / frančiškanski, jezuitski red / samostanski, verski redovi
- 10. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda: red zveri; družine, redovi in razredi
- 11. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli; ocena: iz biologije še nima reda; spraševati, učiti se za rede / negativni, pozitivni red; red odlično / dati, dobiti red
// znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: vpisovati rede / zaključevati rede - 12. visoko odlikovanje kot znamenje priznanja za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, pripeti komu red; odlikovati koga z redom / red dela z rdečo zastavo visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti; red narodnega heroja visoko jugoslovansko odlikovanje, ki se podeli za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom
- 13. s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je kaj glede na kakovost, pomembnost take stopnje, kot nakazuje prilastek: dogodek, dokument prvega reda / on je strokovnjak prvega reda / cesta prvega reda cesta, ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča; zastar. vagon drugega reda drugega razreda
- 14. pog., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi v redu ki ima določene dobre lastnosti, značilnosti v precejšnji meri: on je v redu človek; ta profesor je zelo v redu; biti v redu mati dobra, skrbna; poglej avto, ali ni v redu dober, lep
- 15. pog., v zvezi v redu ki je v takem stanju, kot se pričakuje, mora biti: avto je spet v redu, lahko se odpeljemo; dokumente ima v redu, lahko gre / kadar ni bil kaj v redu, je vzel zdravila se ni počutil dobro, zdravega
// v prislovni rabi izraža, da dejanje poteka, je opravljeno tako, kot se pričakuje, mora biti: vse je v redu naredil; stvar ne teče čisto v redu - 16. v medmetni rabi, v zvezi v redu izraža
- a) soglasje, privolitev: v redu, kupim / če hočeš, v redu, če ne — grem
- b) zadržano pritrjevanje: v redu, pa naj bo po tvojem
- c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: če je že to naredil, v redu, toda zakaj se ne opraviči; v redu, je rekel jasno, grem pa drugam
● samo zaradi reda se je opravičil ker je tak red, navada; nar. vzhodno večerja je k redu je pripravljena, na mizi; nar. vzhodno glej, da boš tam k redu da se boš prav vedel, obnašal; star. ni mu ga v red enakega, enakovrednega; nar. kar naprej sitnari, naj se že vendar dava v red poročiva; pog. v njegovi glavi že od rojstva ni vse v redu že od rojstva ni normalen; pog. z njim zadnje čase ni vse v redu nenavadno, čudaško ravna, se vede; publ. razvoj sam je spravil problem z dnevnega reda je razrešil problem; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo; iti v gosjem redu drug za drugim; lože I. reda lože, razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami; publ. za resničnost tega govorijo v prvem redu dejstva v prvi vrsti; star. potresni sunek srednjega reda srednje stopnje, jakosti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po Južni Ameriki program, načrt; ekspr. uniformirani čuvar reda miličnik; paznik; publ. organ javnega reda in miru miličnik, policist; publ. napadalci so zadeli na sile reda in se morali umakniti na vojaštvo; milico; red vlada svet
♦ gled. abonma red(a) B; jur. dedni red zakonski vrstni red, po katerem dedujejo zakonec in sorodniki, če ni oporoke; javni red ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; mat. prednostni red zapovrstnost, po kateri se morajo opraviti predpisane matematične operacije; red odvoda število, ki izraža, kolikokrat zaporedoma se je funkcija odvedla; ploskev 1. reda ploskev, katere enačba ima eksponent pri spremenljivkah enak 1; muz. prstni red določen vrstni red prstov pri igranju posameznih tonov; rel. (sveti) red do 1968 vsaka od osmih stopenj priprave za opravljanje duhovniške, škofovske službe; tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje; malteški viteški red ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red; šol. dobiti prvi red nekdaj najboljšo pozitivno oceno; um. stilni stebrni redi vrste, tipi stebrov glede na določene značilnosti, po katerih se imenujejo zlasti starogrški umetnostni slogi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
regresíja -e ž (ȋ) knjiž. vračanje na nižjo razvojno stopnjo, nazadovanje: regresija zaradi vojn / gospodarska, kulturna regresija
♦ biol. regresija vračanje na prejšnje, evolucijsko zgodnejše stanje; ekon. regresija obdavčenja nižanje, manjšanje davka ob večanju davčne osnove; geol. morska regresija umikanje morja z zemeljskega površja zaradi dviganja delov kopnega; psih. regresija vračanje na razvojno nižjo, primitivnejšo stopnjo vedenja, ravnanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
sangvíničnost -i ž (í) lastnost sangviničnega človeka: iz njegovega vedenja se kaže sangviničnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
segmentálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na segment: segmentalna razporeditev mišic
● knjiž. analiza in segmentalni študij človekovega vedenja po delihsegmentálno prisl.: segmentalno zgrajeno telo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
slíka -e ž (ȋ) - 1. likovna upodobitev česa z barvami, navadno umetniška: delati, končati sliko; dobra, lepa slika; slika cvetočega drevesa; deček na sliki je kot živ / abstraktna slika; oljnata slika; stenska, stropna slika; slika na steklu
// delo, izdelek s tako upodobitvijo: po stenah visijo slike; obesiti, sneti sliko / dati sliko v okvir / kupiti Jakopičevo sliko ki jo je naslikal Jakopič - 2. upodobitev česa, zlasti v knjigi, časopisu: za otroške knjige so primernejše barvne slike; slika na naslovni strani; slike in besedilo; v učbeniku je veliko slik / izrezovati slike iz starih koledarjev / kot opozorilo v tekstu glej, primerjaj sliko št. 8
- 3. upodobitev česa, nastala na osnovi delovanja svetlobnih žarkov na snov, občutljivo za svetlobo: izdelati, povečati sliko; skupinska slika / album slik; gladek, nazobčan rob slike
// upodobitev česa, nastala s pomočjo kakega tehničnega sredstva: projicirati sliko na platno, steno / filmska, televizijska slika; rentgenska slika prsnega koša - 4. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: po potresu se je povsod kazala enaka slika: porušene hiše, prestrašeni ljudje; sliko slapa si je hotel vtisniti v spomin
- 5. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: slika stanja, ki jo je podal, ni prava; knjiga je le približna slika trpljenja v taborišču / publ. slika položaja se je spremenila položaj
- 6. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa vidnega, doživetega: pred očmi so se mu pojavljale neprijetne slike iz preteklosti; rada je v spominu obujala slike iz otroštva
// knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, védenja, miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: imeti, ustvariti si pravo sliko o čem - 7. gled. vsebinsko, časovno in prostorsko zaokrožen del gledališke predstave: arija iz druge slike prvega dejanja; drama v sedmih slikah
● ekspr. ti si pa slika posebnež; šalj. gasilska slika skupinska slika; zastar. gledati gibljive slike (umetniško) delo iz slik na filmskem traku; film; ekspr. hči je prava slika svoje matere zelo ji je podobna; imeti jasno sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati
♦ film., rad. slika (na zaslonu, platnu) se preliva; podložiti sliko; negibna slika besedilo, risba ali fotografija (na zaslonu, platnu), ki med predvajanjem miruje; fiz. navidezna slika; prava slika ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; fot. razviti slike; ostra slika na kateri je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; lit. slika pripovedna enota kot del pripovednega dela v prozi; zlasti v drugi polovici 19. stoletja zelo kratko pripovedno delo v prozi, ki navadno objektivistično prikazuje kak dogodek; mat. narisati sliko funkcije; med. krvna slika; meteor. vremenska slika; rad. poslati sliko po linku; mešalec slike; rel., um. votivna slika narejena, podarjena zlasti kaki cerkvi zaradi zaobljube; šol. tabelska slika kratek in pregleden zapis učne snovi, ki nastaja med poukom na tabli; tisk. dvokolonska slika; um. senčna slika liki, ki nastanejo s projekcijo sence predmeta na zaslonu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
snób -a m (ọ̑) nav. ekspr. kdor si prizadeva s posnemanjem vedênja, ravnanja, oblačenja ljudi iz višjih družbenih, družabnih krogov in stiki z njimi vzbujati pozornost: biti snob;
družiti se s snobi // kdor si prizadeva s poznavanjem modnih umetniških del, kulturnih dogodkov vzbujati pozornost: predstava za snobe / kulturni, literarni snob
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
sodíti in sóditi -im nedov. (ī ọ́) - 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti
// v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva
♦ jur. soditi zborno z več sodniki - 2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi
- 3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju
- 4. ustvarjati, izražati mnenje o kom
- a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal
// krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi - b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu
// knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami
- 5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve; po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah
- 6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj - 7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin
// imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo
// z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi - 8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost
● ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega
sodèč -éča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom
sójen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni
● ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno, usojeno
♦ jur. biti sojen v nenavzočnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
spoznáti -znám dov. (á ȃ) - 1. na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti priti do
- a) poznavanja česa: spoznati delovanje organa, telesa; spoznati lastnosti snovi
- b) védenja: spoznati resnico, zmoto; spoznal je, kaj pomeni njeno molčanje / ob tem delu je spoznal otrokovo nadarjenost / napenjal je oči, pa ni mogel spoznati, kaj je v jami ugotoviti
- 2. priti do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj: spoznati človeka po dejanjih / spoznati v kom iskrenega prijatelja
// priti do poznavanja koga ali česa- a) na osnovi neposrednega stika, srečanja: na potovanju spoznati nove kraje, ljudi
- b) na osnovi doživljanja: spoznati lakoto, trpljenje, udobje
- 3. ugotoviti, da je kdo isti, kot se misli: spoznati koga že od daleč; spoznati koga po glasu, hoji; ni se jim dal spoznati / spoznati obleko, pisavo koga
- 4. publ. seznaniti: spoznati koga s kom; osebno se spoznati s kom / spoznati delavce z njihovimi pravicami in dolžnostmi / spoznati se z novim delom
● zastar. spoznali so mu premajhno plačo priznali, določili; publ. sodišče ga je spoznalo za krivega je odločilo, da je kriv; prijatelja spoznaš v nesreči; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona
spoznáti se - 1. nedov., v zvezi z na imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: spoznati se na delo, glasbo, modo
- 2. dov. in nedov. znajti se, orientirati se: v gosti megli se ni mogel spoznati; ker se v mestu slabo spozna, se je izgubil
spoznávši star.: spoznavši gospodarja, je pes nehal lajati
spoznán -a -o: spoznani in nespoznani naravni zakoni; biti spoznan za krivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
spoznávati -am nedov. (ȃ) - 1. na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti prihajati do
- a) poznavanja česa: človek vse bolj spoznava naravo; spoznavati, kako deluje celica / v šoli spoznavati prve črke; spoznavati računalništvo
- b) védenja: spoznavati lastne zmote; vse bolj je spoznaval, da tako ne more več živeti / spoznavati otrokovo nadarjenost
- 2. prihajati do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj: spoznavati lastnosti tkanin po otipu; spoznavati ljudi po dejanjih; po njeni smrti je spoznaval, kaj mu je pomenila / v sosedu spoznavati plemenitega človeka
// prihajati do poznavanja koga ali česa- a) na osnovi neposrednega stika, srečanja: na potovanju spoznavati nove kraje, ljudi; spoznavati se med seboj
- b) na osnovi doživljanja: spoznavati lakoto, samoto, trpljenje
- 3. ugotavljati, da je kdo isti, kot se misli: spoznavati ponesrečence
- 4. publ. seznanjati: spoznavati koga s svojimi sodelavci / spoznavati ljudi s problemi proizvodnje / spoznavati se z novimi kraji
spoznavajóč -a -e: spoznavajoč svoje napake, je znal odpuščati drugim; spoznavajoč razum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
stándardnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost standardnega: standardnost pohištva, strojev / standardnost oblačenja, vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
starosvétnost -i ž (ẹ̑) knjiž. - 1. nemodernost, nesodobnost: starosvetnost oblačil / starosvetnost vedenja
- 2. nav. mn. predmet, stvar iz nekdanje materialne, družbene in duhovne kulture kakega ljudstva, naroda: proučevati starosvetnosti; slovanske starosvetnosti
● knjiž. vse to je že starosvetnost daljna preteklost; knjiž. ponosen je bil na starosvetnost svojega rodu veliko starost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
stíl -a m (ȋ) - 1. kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih: analizirati, opisati stil avtorja, dobe; oblikovati nov stil; umetnostni stili in smeri; stili v glasbi / Cankarjev, Jakopičev stil / ima jedrnat, slikovit stil se jedrnato, slikovito izraža
♦ lingv. stil tipični izbor jezikovnih prvin v besedilu; časopisni stil časopisna zvrst jezika; lit. baladni stil; um. baročni stil; bidermajerski stil - 2. uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo: izboljševati, knjiž. brusiti stil; imeti slab stil; napake v stilu
- 3. s prilastkom skupek značilnih elementov pri opravljanju kake dejavnosti: imeti poseben delovni stil; prikazati nov režijski in igralski stil / stil oblačenja / publ. nadaljevati zdravljenje v enakem stilu na enak način
// življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja - 4. individualen način izvajanja športne discipline: ocenjevati dolžino in stil smučarskih skokov / konj je skakal v lepem stilu
// šport. ustaljen, predpisan način izvajanja športne discipline; slog: stili v plavanju, rokoborbi
● ekspr. ta pa ima stil se lepo oblači in uglajeno vede; iron. no, to pa res ni bilo v tvojem stilu ni bilo običajno, ni bilo primerno zate; ekspr. zabava v velikem stilu imenitna, razkošna; ekspr. politik velikega stila sposoben, znan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
suicidologíja -e ž (ȋ) veda o samomorilnosti: Alkohol je v suicidologiji znan kot eden najpomembnejših oblik indirektnega samodestruktivnega vedenja E ↑suicidológ
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
sumljív -a -o prid., sumljívejši (ī í) ki vzbuja sum: zaradi svojega vedenja ji je postal sumljiv;
sumljiva oseba / sumljive okoliščine; njegovo ravnanje se mi zdi sumljivo / ekspr. ženska sumljive preteklosti moralno oporečna // bolnikova oteklina, temperatura je sumljiva / ekspr. vino sumljive barvesumljívo prisl.: sumljivo se vesti / v povedni rabi sumljivo se jim je zdelo, da molči; sam.: če opazite kaj sumljivega, sporočite
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
superiórnost -i ž (ọ̑) knjiž. stanje, lastnost superiornega; večja sposobnost, večvrednost: dokazati, potrditi svojo superiornost;
zavest superiornosti / gospodarska, vojaška superiornost premoč, prevlada // ekspr. superiornost pogleda, vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
suróvež -a m (ọ̑) ekspr. surov človek: od tega suroveža ne moreš pričakovati drugačnega vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
suverénost -i ž (ẹ̑) - 1. politična neodvisnost, samostojnost: spoštovati suverenost drugih držav; uveljavljati suverenost; suverenost naroda; kršitev suverenosti; suverenost in neodvisnost / knjiž. braniti svobodo, suverenost in ozemeljsko celovitost
- 2. ekspr. popolno obvladanje kakega dela, dejavnosti: odigrati vlogo s potrebno suverenostjo
- 3. knjiž. vzvišenost, dostojanstvenost: suverenost njegovega vedenja
- 4. knjiž. oblast: ta država ima suverenost nad delom ozemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
šóla1 -e ž (ọ̑) - 1. vzgojno-izobraževalna ustanova, ki omogoča učencem organizirano, sistematično pridobivanje znanja, spretnosti: zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole; hoditi v šolo; včeraj so jo vpisali v šolo; učiti na šoli, v šoli; mreža šol; povezanost šole s starši; varovati ugled šole; pogoji za ustanovitev šole / pritožiti se na svet šole / administrativna, delovodska, kmetijska, pomorska, vzgojiteljska šola; glasbena, plesna šola; miličniška, podoficirska šola; osemletna osnovna šola v kateri traja izobraževanje osem let; partijska, politična šola; šola za oblikovanje / ustanoviti dvojezično šolo / državna šola nekdaj ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država; privatna šola ki jo ustanovi, vzdržuje kako društvo; samostanska šola nekdaj ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice
// ekspr. vsa šola se je zbrala na proslavi učenci in učitelji
// vzgojno-izobraževalni proces v tej ustanovi: fant je že dokončal šolo; v šoli se tega še niso učili; povezanost šole z življenjem / osnovna obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo, srednja izobraževanje, ki daje srednjo izobrazbo, visoka izobraževanje, ki daje visoko izobrazbo, višja šola izobraževanje, ki daje višjo izobrazbo
// reformirati šolo šolstvo
// star. doma so ga namenili za šole / ekspr. nobene šole, nobenih šol nima nobene izobrazbe
// ekspr.: gledališče bi moralo biti šola dobrega okusa; pravijo, da so nekatere jetnišnice prava šola za kriminalce
// poslopje te ustanove: šola je imela samo eno učilnico; popraviti, prebeliti, sezidati šolo; dvonadstropna, pritlična šola - 2. pog. pouk: šola se začne ob osmih; danes nimamo šole; skoraj vsak dan zamuja šolo; po šoli je šel igrat nogomet; začetek šole je prvega septembra
- 3. navadno s prilastkom privrženci, učenci, katerih dela imajo skupne značilnosti, izvirajoče iz doktrin, dosežkov vzornika, učitelja na filozofskem, umetniškem, znanstvenem področju: boj raznih (filozofskih) šol / ruska formalistična šola v poeziji; heglovska, pitagorejska šola; predstavniki nemške romantične šole; izhajati iz sofistične šole; zagrebška šola risanega filma
● žarg., šol. špricati šolo neupravičeno izostajati od pouka, iz šole; pog. dijak je letel iz šole je bil izključen, odpuščen; iti h komu v šolo učiti se od njega; prevzemati njegove izkušnje, navade; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. s šolo je skregan je ne mara; ne hodi rad v šolo; črna šola nekdaj, ljudski naziv vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; šalj. enajsta šola pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; star. osma šola osmi razred nekdanje gimnazije; ekspr. naš oče je človek stare šole v vsem se drži ustaljenih navad; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj pretrpeti, žrtvovati
♦ etn. šola otroška igra, pri kateri se z različnimi kretnjami, gibi meče žoga v zid; otroška igra, pri kateri se mečejo ali skakaje brcajo ploščati kamenčki v polja na tla narisanega lika; ristanc; lit. parnasovska šola; ped. splošnoizobraževalna šola ki daje splošno izobrazbo; enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; radijska šola za nižjo, srednjo stopnjo; psih. freudovska psihoanalitična šola; rel. antiohijska teološka šola teološka šola v 4. in 5. stoletju, ki pri razlagi verskih resnic poudarja razum; šol. celodnevna šola pouk od jutra do zgodnjega popoldneva, v katerega so vključeni tudi prosti čas, učenčevo domače delo za šolo in razne prostovoljne dejavnosti; dopisna šola v kateri se opravlja pouk z dopisovanjem; dvooddelčna, enooddelčna šola; javna šola dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; meščanska šola do 1945 zaključna štiriletna nižja srednja šola; kmetijska nadaljevalna šola do 1945 neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo; nedeljska šola v 19. stoletju šola ob nedeljah kot nadomestilo osnovne ali strokovne šole; nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov; osrednja šola osemletna osnovna šola s podružničnimi šolami; podružnična šola osnovna šola, ki deluje pod strokovnim vodstvom osrednje šole; poklicna šola ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela; poletna šola nekaj tednov v poletnih mesecih trajajoč pouk za izpopolnjevanje v kaki stroki; ponavljalna šola do 1929 obvezna šola za učence od dvanajstega do petnajstega leta s skrajšanim učnim programom; osnovna šola s prilagojenim programom osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; stanovska šola v fevdalizmu mestna ali cerkvena šola za določen poklic; strokovna šola ki usposablja učence za delo v določeni stroki; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave; šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; šport. visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; žel. prometna šola v kateri se učenci usposobijo za vodenje železniškega prometa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
šopírnost -i ž (ī) ekspr. lastnost, značilnost šopirnega: šopirnost njegovega vedenja / hodi s pavjo šopirnostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
téhničen -čna -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na tehniko:
- a) tehnični izdelki / tehnični izum, napredek; tehnična pomoč; tehnično sodelovanje / tehnični kamen; tehnično in jedilno olje / tehnična izobrazba / tehnična inteligenca / tehnična in teoretična fizika; tehnična matematika / tehnični jezik, slovar / tehnični svinčnik patentni svinčnik z mino; tehnična pisava pisava s tiskanimi črkami predpisane oblike
- b) tehnični oddelek trgovine / tehnična opremljenost laboratorija
- c) tehnična izboljšava postopka, stroja / tehnični pripomočki pri pouku / tehnična dovršenost, spretnost
- 2. nanašajoč se na lastnosti česa glede na delovanje, uporabo: tehnični podatki o avtomobilu, stroju; aparatu so priložena tehnična navodila / tehnični predpisi; tehnični pregled proge, stavbe
- 3. nanašajoč se na praktično uresničitev dela, naloge: tehnični delavec, direktor, urednik; tehnično osebje / tehnična napaka, težava / teoretična in tehnična rešitev problema; tehnično delo
♦ ekon. tehnična norma norma, določena z merjenjem, izpopolnjevanjem delovnega postopka; fiz. tehnična atmosfera tlak 1 kiloponda na 1 cm2; gled. tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; les. tehnični les ves les razen drv; šol. tehnični pouk predmet, pri katerem se poučujejo tehnična pisava, tehnično risanje, osnove strojništva, elektrotehnike in prometne vzgoje; šport. tehnični knockout sodnikova prekinitev boksarskega boja zaradi nesposobnosti enega od tekmovalcev za boj ali obrambo; tehnične discipline discipline, zlasti atletske, pri katerih v večji meri prevladuje tehnična spretnost športnika; tehnična napaka pri košarki napaka zaradi kršitve pravil vedenja, ki jo med igro naredi igralec ali trener in se kaznuje s prostim metom; teh. tehnični prevzem strokovni ogled opravljenega dela, zlasti v gradbeništvu, pri katerem se ugotavlja skladnost izvedbe z odobrenim načrtom; tehnično risanje
téhnično prisl.: tehnično obvladati kaj; tehnično dobro opremljen; sam.: pog. dogovor s tehničnim s tehničnim direktorjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
toleránca -e ž (ȃ) - 1. lastnost tolerantnega človeka, strpnost: pohvalili so njegovo toleranco; biti znan po toleranci; reševati vprašanje z veliko toleranco / politična, verska toleranca
- 2. toleriranje: toleranca napak
- 3. med. sposobnost organizma, da brez (večjih) negativnih posledic prenaša določene snovi: preizkusiti toleranco / toleranca za zdravilo
- 4. teh. največja dopustna razlika med predpisano in doseženo velikostjo, količino in kakovostjo česa: toleranca je pol milimetra; določiti toleranco; dovoljena, minimalna, zelo nizka toleranca
♦ gozd. rastiščna toleranca sposobnost prilagajanja različnim rastiščem; psih. frustracijska toleranca sposobnost prenašanja frustracij brez neprilagojenega reagiranja, vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
učíti -ím nedov. (ī í) - 1. s posredovanjem znanja usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti otroka brati, govoriti; učiti koga plesti, voziti kolo; učiti koga streljanja; naredil je, kot ga je učil oče / učiti psa; učiti vole orati
// s ponavljanjem, popravljanjem si prizadevati, da bi kdo kaj znal, si zapomnil: učiti koga pesem / prijatelj ga uči angleščino - 2. poklicno se ukvarjati s podajanjem učne snovi v šoli: uči že več let; učiti četrti razred; učiti na osnovni, srednji šoli; učiti v sedmem razredu / učiti slovenščino, zgodovino / učiti klavir, violino igranje klavirja, violine
// na tej šoli uči že deset let je zaposlen kot učitelj, profesor; ta predmet se uči v višjih razredih je v učnem programu višjih razredov - 3. pog., v zvezi dati, poslati učit narediti, da se kdo začne usposabljati za kak poklic, kako obrt: dati, poslati sina učit; dati koga učit mizarstva, za mizarja
- 4. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: učiti otroka prijaznosti, vljudnosti; oče me je učil biti odkrit, pošten / učiti koga lepega vedenja; učili so nas spoštovati starše / učiti mladino ljubezni do domovine; ekspr. učiti koga pameti / učiti z besedami, zgledom
- 5. razlagati, razglašati, kaj je resnično, pravo, z namenom, da kdo to sprejme, se po tem ravna: to je učil že Sokrat; učil je, da bomo vsi enaki, enakopravni / tega cerkev ne uči / laži nas niso učili; učiti novi nauk / slovnica uči drugače
- 6. delati, povzročati, da prihaja kdo do koristnega spoznanja, znanja: izkušnje, napake nas učijo; pamet, življenje me uči tako / dela najboljših umetnikov učijo, kako se piše, slika
učíti se - 1. s sprejemanjem znanja se usposabljati za opravljanje določenega dela, dejavnosti: učiti se kuhanja; učiti se plavati; učiti se iz knjig, po knjigah; učiti se od očeta / učiti se klavir igranja klavirja
// s spoznavanjem, ponavljanjem si pridobivati znanje, spretnost: učiti se za šolo, življenje; učiti se naglas, zjutraj; pog. kaj se imate za učiti imate za učenje
// učiti se fiziko, zgodovino / kletvice sem se učil kar tako, na cesti, od sošolcev
// prizadevati si znati, zapomniti kaj: že eno uro se uči pesem, pa je še ne zna / učiti se besedilo na pamet - 2. navadno s prislovnim določilom biti glede na šolske ocene pri sprejemanju, pridobivanju znanja uspešen, kot izraža določilo: uči se slabo, za silo / kako se kaj učiš v šoli
- 3. pog. usposabljati se za kak poklic, kako obrt: učiti se za kovača, šiviljo; učiti se v trgovini / učiti se obrti
- 4. zastar. študirati, šolati se: učiti se za pravnika
- 5. na osnovi izkušenj, opozoril pridobivati določeno pozitivno lastnost: učiti se natančnosti / učiti se uglajenega vedenja; učiti se spoštovati starejše
// prihajati do koristnega spoznanja, znanja na način, kot ga izraža določilo: učiti se iz izkušenj, na izkušnjah, ob izkušnjah; učiti se na napakah - 6. s spoznavanjem česa prihajati do kakega spoznanja, znanja: učiti se iz jezika ljudstva; učiti se od starih Grkov / učiti se pri Prešernovi poeziji, kaj je lepota
● ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan; ekspr. človek se do smrti uči človek pridobiva znanje, izkušnje vse življenje
♦ psih. izpopolnjevati, spreminjati dejavnost s sorazmerno trajnim učinkom
učèč -éča -e: učeč otroke, se je tudi sama izobraževala; pridno se učeči otroci; učeče osebje šole
♦ med. učeča klinika klinika, ki ima pravico, da zlasti praktično uči medicino; prisl.: učeče govoriti; sam.: ne motite učečih; pridno se učeči so bili nagrajeni
učívši zastar.: ne učivši se madžarščine, tujca niso razumeli
učèn -êna -o - 1. deležnik od učiti: tako sem bil učen že doma in tako delam
- 2. nav. ekspr. ki ima obsežno in poglobljeno znanje s področja znanosti: učen človek; biti zelo učen / postati član učene akademije, družbe akademije, družbe učenih ljudi, učenjakov
● nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom
// ki vsebuje tako znanje: brati, pisati učene knjige, razprave - 3. nav. ekspr. zaradi strokovnosti odmaknjen vsakdanjemu življenju in zato nestrokovnjaku težko razumljiv: učeni izrazi; razpravljati o učenih stvareh / ne bodi tako učen, kdo te bo pa razumel
- 4. star. izveden, izobražen: učeni in ljudski pesniki / učeni in laični sodniki / govoril je vse jezike učene Evrope izobražene, kulturne
- 5. star. nanašajoč se na visoko izobrazbo, veliko znanje: končati učene šole / odločiti se za učeni stan; učeni poklici intelektualni
- 6. zastar. vešč, sposoben (na osnovi učenja): biti učen branja, ročnih spretnosti / grščine najbolj učen profesor
- 7. zastar. ki se razume na kaj, pozna kaj: kmet, učen pravu; v sveto pismo učen človek; prisl.: učeno govoriti; to se sliši zelo učeno; sam.: rad pove kaj učenega; star. učeni o tem še razpravljajo učenjaki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
ukòr -ôra m (ȍ ó) strog opomin zaradi negativnega ravnanja, vedenja: za svojo malomarnost zasluži ukor;
njegove besede je razumel kot očitek in ukor, ne pa kot pohvalo / zaradi tega prekrška so ji že večkrat izrekli ukor // šol. vzgojni ukrep zaradi kršitve discipline ali neizpolnjene obveznosti: dati, dobiti ukor; kaznovati z ukorom / ukor učiteljskega zbora; ukor pred izključitvijo zadnja kazen pred izključitvijo učenca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
ukoríti -ím dov., ukóril (ī í) knjiž. strogo opomniti zaradi negativnega dejanja, vedenja: krivce so kaznovali, njega pa samo ukorili;
ukoriti s pogledom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
ustalíti -ím in ustáliti -im dov., ustálil (ī í; á ȃ) narediti, da se kaj več ne spreminja, ne menjava- a) glede na položaj, stanje: ustaliti meje / ustaliti notranji položaj države / ustaliti gospodarstvo
- b) glede na količino, vrednost: ustaliti cene; ustaliti temperaturo v prostoru / ustaliti vrednost denarja
- c) glede na rabo: ustaliti strokovne izraze; ustaliti pisavo; poimenovanje literarnih tokov se je ustalilo / tako ravnanje skušajo zdaj ustaliti; ta način se je že ustalil
- č) glede na vsebino, obliko: ustaliti svoje življenje; ustaliti določene oblike vedenja
ustalíti se in ustáliti se - 1. prenehati se spreminjati: njegov značaj se še ni ustalil / vreme se je ustalilo
// postati trajen: te navade so se ustalile že pred stoletji - 2. knjiž. (za stalno) se naseliti: ustalila sta se v dolini
● ekspr. fant je priden delavec, ni se pa še ustalil umiril, uravnovesil; star. v njej se je ustalil nemir postala je stalno nemirna, vznemirjena
ustaljèn -êna -o in ustáljen -a -o: ustaljeni izrazi, pojmi; dnevni red je ustaljen; ustaljena navada; ustaljena pravila vedenja
● ekspr. življenje je teklo po ustaljenem tiru vsakdanje, brez večjih sprememb
♦ lingv. ustaljena raba besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
ustaljeváti -újem nedov. (á ȗ) delati, da se kaj več ne spreminja, ne menjava- a) glede na položaj, stanje: ustaljevati meje
- b) glede na količino, vrednost: ustaljevati cene
- c) glede na rabo: ustaljevati strokovna poimenovanja; v nižjih razredih se pisava otrok še utrjuje in ustaljuje
- č) glede na vsebino, obliko: ustaljevati določene oblike vedenja
ustaljeváti se prenehavati se spreminjati: razmere se ustaljujejo / vreme se ustaljuje
// postajati trajen: higienske navade se pri otroku počasi ustaljujejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
utírjenost -i ž (ȋ) stanje utirjenega: utirjenost vesoljske ladje / ekspr. za to obdobje razvoja je značilna dokončna utirjenost v izbiro poklica / ekspr. utirjenost mišljenja, vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
uzakóniti -im dov. (ọ̄ ọ̑) - 1. določiti, utemeljiti z zakonom: uzakoniti kako načelo, pravico; uzakoniti šolsko obveznost / uzakoniti z ustavo
// z zakonom priznati ali dovoliti: uzakoniti dejansko stanje / uzakoniti novo oblast; uzakoniti vlado - 2. narediti, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakoniti nova načela v kolektivu / uzakoniti pisavo
♦ jur. uzakoniti zakonski predlog
uzakónjen -a -o: uzakonjena kazen, pravica; uzakonjena pravila vedenja
♦ jur. uzakonjeno pravo pravo, določeno z zakoni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vedênje -a s (é) - 1. celota dejanj, ki izraža, kaže razpoloženje, odnos koga do ljudi, okolja: boječe, vljudno vedenje; človek uglajenega vedenja / poslovno, športno vedenje; pravila lepega vedenja
♦ šol. ocena iz vedenja
// celota dejanj, kretenj koga v določenem položaju: opazovati, posnemati vedenje koga; iz vedenja spoznavati mišljenje, razpoloženje koga / vedenje živali - 2. ekspr. kazanje, dokazovanje določenih lastnosti, značilnosti pri uporabi, delovanju: vedenje atomov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
védenje -a s (ẹ́) - 1. glagolnik od vedeti: to je vredno vedenja; vedenje podrobnosti; želja po vedenju / redko narediti kaj brez vedenja koga vednosti
● zastar. dati komu na vedenje sporočiti komu; zastar. narediti z vedenjem zavestno, namerno - 2. kar kdo ve: poglobiti, razširiti svoje vedenje; vedenje ljudi o teh dogodkih je skromno; po mojem vedenju je to moralo biti prej
// kar se ve sploh: ta odkritja spreminjajo dosedanje vedenje o zgodovini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
veljáven -vna -o prid., veljávnejši (á ā) - 1. ki ima pravno moč: veljaven predpis, zakon / veljavna oporoka; zaradi nepravilnosti volitve niso veljavne / sodba še ni veljavna / veljavna igralna, športna pravila
- 2. ki zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavlja naslovniku, uporabniku kako pravico: veljaven potni list; vozovnica je veljavna en dan / veljavno plačilno sredstvo
// ki po odločitvi pristojne osebe, organa obvezuje koga, da upošteva določeno dejstvo: veljaven cenik; vozni red ni več veljaven - 3. ki se zaradi dobrih, primernih lastnosti upošteva, uporablja: veljavne metode raziskovanja; veljavne norme vedenja
- 4. ki je v skladu z resničnostjo: absolutno veljavna resnica
- 5. ki ima zaradi cenjenih, spoštovanja vrednih dejstev, lastnosti vpliv, ugled: veljaven človek, kmet; biti doma iz veljavne hiše / francoščina ni več tako veljavna kot nekdaj / družbeno veljaven
veljávno prisl.: veljavno odločati z večino glasov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vítez -a m (ȋ) - 1. v srednjem veku pripadnik nižjega plemstva v službi vladarja ali večjega fevdalca: biti imenovan za viteza; vitezi na konjih; vitezi in oprode / pustolovski vitez
- 2. v nekaterih deželah plemič, za stopnjo nižji od barona: kralj ga je povzdignil v viteza
- 3. rel., navadno s prilastkom član kakega viteškega reda: malteški vitezi
- 4. v nekaterih deželah naziv za nosilca kakega odlikovanja, reda: vitez reda hlačne podveze
- 5. knjiž. kavalir: plesala je s svojim vitezom
● vitezi okrogle mize v viteških romanih vitezi v službi britanskega kralja Arturja; publ. vitezi črno-belih polj šahisti; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; ekspr. srečala je viteza svojih sanj izredno lepega, dobrega moškega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vpadljívost -i ž (í) raba narašča velika opaznost: vpadljivost obleke;
vpadljivost vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vzdúšje -a s (ȗ) navadno s prilastkom - 1. kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: vzdušje je postalo napeto; prijateljsko, zaupno vzdušje; v takem vzdušju se ne da delati / delovno, ustvarjalno vzdušje / za boljše vzdušje je kupil steklenico šampanjca razpoloženje
// vzdušje pesmi občutje
// kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju: ugodno politično vzdušje; vzdušje predvolilne kampanje / film prikazuje vzdušje časa - 2. zastar. zrak: vzdušje je precej zatohlo; vlažno vzdušje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vzórec -rca m (ọ̄) - 1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo: določiti, izbrati vzorec; delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka
- 2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem: napisati, sestaviti vzorec; vzorec pisma, prošnje; vzorec za prisego
- 3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo: prerisati vzorec; geometrijski, karirast, rožast vzorec; vzorec na blagu, steni; pletenina, preproga z vzorcem; vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah; vzorec črt na koži / risar vzorcev za tapete
- 4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa: teorija ureja dejstva v vzorce; Trubarjev vzorec jezika; ustaljeni vzorci vedenja
- 5. s prilastkom kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega: to gledališče je vzorec modernega gledališča; ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja
- 6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada: analizirati, vzeti vzorec; vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo
// soc. manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste: vzorec obsega sto oseb; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec - 7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote: poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec
- 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec zelo malo: snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi na trgu ni pomaranč niti za vzorec
● ekspr. človek je zanj vzorec brez vrednosti stvar brez vrednosti, pomena
♦ jur. papilarni vzorec ki ga sestavljajo papilarne črte; lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; patentni vzorec na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vzóren -rna -o prid., vzórnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki ima v veliki meri lastnosti, značilnosti, ki jih kdo odobravajoče sprejema: vzoren delavec; vzoren sin; v sobi vlada vzoren red; jezik razprave je vzoren / star. dekle vzorne rasti zelo lepe
♦ šol. vzorna ura učna ura, namenjena drugim učiteljem za vzor; voj. vzorno streljanje streljanje, katerega namen je pokazati vzor pravilnega, varnega vedenja in streljanja na strelišču - 2. star. vzorčen, tipičen: vzoren primerek / ocenjevati po vzornem zemljišču
vzórno prisl.: vzorno se vesti; vzorno urejen
♦ šol. imeti v vedenju vzorno najboljšo opisno oceno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
vzórnost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost vzornega: njegova vzornost je splošno znana;
vzornost vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
začéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na začetek:- a) začetni del postopka, preiskave; začetni pogovori državnikov / vrniti se na začetno stopnjo razvoja / začetno obdobje romantike / začetne priprave za gradnjo; začetna dela za pravopis; začetno šolanje / definirati začetne pojme teorije prve, osnovne; pridobiti začetna znanja s kakega področja osnovna, temeljna
// začetni tečaj tečaj za pridobitev osnovnega znanja, vedenja o čem - b) bat se vrne v začetni položaj; začetna in končna prostornina pri raztezanju / začetni znaki bolezni; začetna cena na dražbi
- c) začetni prizor drame; začetni takti skladbe / začetni del dopisa; začetna vrsta pletenja / začetni zlog; začetna črka imena / začetna in končna postaja žičnice
♦ gastr. začetna jed prva jed na menuju, ki se daje pred juho ali glavno jedjo; predjed; geogr. začetni poldnevnik poldnevnik, ki je izhodišče za merjenje zemljepisne dolžine; ped. začetni pouk pouk v nižjih razredih osnovne šole; šport. začetni udarec pri nekaterih igrah z žogo udarec, podaja žoge, s katerim se začne igra ali del igre; servis; teh. začetni robnik robnik (pri pisalnem stroju), s katerim se določi levi rob na listu
začétno prisl.: začetno skicirati portretiranca
♦ lingv. začetno dovršni glagol glagol, ki izraža začetek dejanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zakljúčiti -im dov. (ú ȗ) - 1. narediti, da je kaj omejena, ločena celota: zaključiti strop z letvicami / zaključiti ovratnik s čipkami / redko zaključiti vrt z živo mejo omejiti, zapreti
// krožno, šilasto zaključiti okrasek - 2. narediti, da postane kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključiti seznam prijavljenih; lista kandidatov se je že zdavnaj zaključila
- 3. s prislovnim določilom narediti, da se kaj kot celota konča s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključiti ciklus z oddajo o slikarstvu; zaključiti kosilo s črno kavo / zaključiti govor s pozivom k miru
- 4. končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: dobili so dovolj denarja, da so dela zaključili; uspešno zaključiti pismo; zaključiti preiskavo, turnejo; šolanje je zaključilo deset učencev / zaključiti krog iskanj; tekmovalci so zaključili sezono / ekspr. zaključil je svoje življenje umrl je
// publ. končati: delegacija je zaključila obisk / elipt. ko je govornik zaključil, so ljudje zaploskali / zaključiti z delom končati, opraviti delo; zaključiti s tekmovanjem nehati tekmovati - 5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem priti do končne sodbe, misli: iz njegovega vedenja je zaključila, da se je nekaj zgodilo; pravilno, zmotno zaključiti / sam pri sebi je zaključil, da ni vredno iti
● žarg., fin. zaključiti blagajno ugotoviti stanje po blagajniškem dnevniku in njegovo enakost s stanjem preštete gotovine v blagajni; zastar. zaključiti denar v blagajno zakleniti; zastar. zaključiti pogodbo skleniti, podpisati
♦ adm. zaključiti naročilnico; fin. zaključiti poslovno knjigo ugotoviti in zapisati stanje na kontih, ki jih vsebuje poslovna knjiga; zaključiti poslovno leto z izgubo; šol. zaključiti oceno določiti zaključno oceno
zakljúčiti se navadno s prislovnim določilom končati se: ulica se slepo zaključi / šolsko leto se zaključi konec avgusta
zakljúčen -a -o - 1. deležnik od zaključiti: lista je že zaključena; preiskava je zaključena
- 2. ki je zunanje omejena, ločena in polna celota: zaključen sestav teles; geografsko zaključeno področje; vsebinsko zaključen del pesnitve
- 3. ki je omejena celota, v katero se drugi ne sprejemajo: zaključen krog ljudi; mi smo zaključena družba / zaključena predstava predstava, dostopna samo omejeni, vnaprej določeni skupini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zákon -óna tudi -a m (á ọ́; á) - 1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, miličnik; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec
// cerkveni zakoni; devizni, kazenski zakon; republiški, zvezni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon
// ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste
// splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni - 2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega
- 3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika
// kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja - 4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati
// ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon - 5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti
● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon nova, stara zaveza
♦ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zamejeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. določevati, označevati mejo česa: zamejevati njivo, travnik; zamejevati z mejniki / zamejevati področje delovanja
- 2. knjiž. določati razsežnost česa: gore zamejujejo kotlino / pravila vedenja zamejujejo človekovo svobodo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zapétost -i ž (ẹ̑) - 1. stanje zapetega: zapetost gumbov
- 2. ekspr. nedostopnost, nepriljudnost: zaradi zapetosti je precej osamljen; zapetost in molčečnost / zapetost njegovega vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zavídanje -a s (í) glagolnik od zavidati: iz vedenja sosedov je bilo čutiti zavidanje
● ekspr. doseči zavidanja vreden položaj, rezultat zelo dober, ugoden; ekspr. zavidanja vredna stopnja napredka zelo velika, visoka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zavolj predl., star., z rodilnikom zaradi: zavolj njega je pustila šolo;
opomnili so ga zavolj slabega vedenja / v vezniški rabi stanovanja nista dobila. Zavolj tega sta se pritožila zato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zglédnost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost zglednega: njegova delovna zglednost / zglednost vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zlát -a -o prid. (ȃ á; četrti pomen ȃ) - 1. nanašajoč se na zlato: najti v pesku zlata zrna; zlata žila / zlati rudnik; zlata ruda / zlate zaloge / poljud. zlati pesek zlatonosni pesek
// ki je iz zlata: zlat nakit, prstan; napisati ime na spomenik z zlatimi črkami; zlata krona / zlati okviri slik pozlačeni; zlate kupole / pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
// zlata kolajna, medalja kolajna, medalja, ki se podeli za prvo mesto v posameznih športnih disciplinah; zlata obreza obreza, na katero se nanese tanka plast zlata - 2. take barve kot zlato: zlati čevlji; pletenine z zlatimi nitkami / ekspr. zlati sončni žarki / poljud. zlata bronsa bakrova bronsa
// zlata barva
// ekspr. rjavkasto, rdečkasto rumen: dekle z zlatimi lasmi; piti zlato kapljico; zlata pšenica / zlati oktober - 3. ki predstavlja petdeseto obletnico česa: zlati jubilej organizacije / praznovati zlato poroko petdesetletnico poroke
- 4. ekspr. zelo dober, dobrosrčen: bil je zlat človek, iskren prijatelj; ima zlate starše; bil bi zlat, če ne bi pil / tisti dan je bila vsa zlata in je vsem stregla ustrežljiva, pozorna
// v nagovoru moj zlati otrok, varuj se
// ki vzbuja zelo pozitiven čustveni odnos: bili so zlat razred; ta otrok je zlat / v nagovoru sinek moj zlati, hitro se vrni - 5. ekspr. zelo dragocen, koristen: ni poslušal zlatega nauka; to so zlate besede; zlato spoznanje / posnemati zlat zgled koga; zlato pravilo pravilo, ki ga je v kaki zadevi zelo koristno upoštevati
// zelo ugoden: ponuja se mu zlata priložnost / bili so zlati časi za špekulante - 6. ekspr. poln uspehov, pomembnih del: minili so zlati časi reprezentance; zlati vek italijanskega slikarstva; zlata doba znanosti
// poln zadovoljstva, sreče: zlati trenutki življenja; zlata mladost, prihodnost / sanjati zlate sanje - 7. ekspr. zvonek, svetel: ima zlat glas; zlat smeh
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: izgubil je svoj zlati mir; zlata resnica, sreča; hrepeni po zlati svobodi; zlato upanje
● ekspr. imaš zlat čas, da to narediš veliko prostega časa; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; ekspr. njegovo ime je zapisano v zlati knjigi zgodovine on je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlato knjigo nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov; ekspr. to zbirko poezij so označili za zlato knjigo izredno dobro knjigo; iron. zlata mladina razvajeni mladi ljudje, zlasti iz bogatejših družin; ekspr. zlata mrzlica povečano iskanje zlata; zlata parmena jesensko jabolko rumene barve z rdečimi progami, lisami; otr. ti si pa danes zlata ptička kot pohvala pri jedi si prvi pojedel; zlate ribice akvarijske ribe zlasti zlato rumene barve; ekspr. ta fant ima zlate roke zna dosti stvari spretno narediti, izdelati; ekspr. bila je dobrega srca in zlatih rok zelo radodarna; ekspr. držati se zlate sredine biti zmeren, v ničemer ne pretiravati; ekspr. vkovati koga v zlate verige dati mu dober gmotni položaj, a odvzeti mu samostojnost; zlato jabolko kaki; zlato runo v grški mitologiji runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi; red zlatega runa nekdaj visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in državne voditelje; ekspr. ima zlato srce je zelo dobrosrčen; zlato tele po bibliji zlat kip živali, ki so ga častili Izraelci med Mojzesovim bivanjem na gori Sinaj; ekspr. častiti zlato tele bogastvo, denar; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže; preg. srednja pot — zlata pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦ agr. zlati delišes sladko rumeno zimsko jabolko, po izvoru iz Amerike; astr. zlato število število, ki določa zapovrstnost leta v Luninem krogu; bot. zlati grmiček zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža; zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; ekon. zlate palice zlato v obliki kvadrov; zlate rezerve zlato, ki ga ima centralna banka; zlata valuta denarni sistem, v katerem je vrednost denarne enote določena z vrednostjo zlata; etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom; film. zlati lev priznanje za najboljši film mednarodnega festivala v Benetkah; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu pravilo, po katerem naj človek ne stori drugim, česar ne želi, da drugi storijo njemu; geom. zlati rez daljice točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim delom; med. zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; muz. zlata plošča plošči podobno priznanje, ki se podeli izvajalcu za 50.000 prodanih plošč; obl. zlata košuta najvišje priznanje na mednarodnem sejmu mode v Beogradu; šport. zlata lisica priznanje, ki se podeli najboljši tekmovalki na tradicionalnem ženskem tekmovanju v slalomu in veleslalomu na Pohorju; um. zlati oltar rezljan in bogato pozlačen leseni oltar, značilen za 17. stoletje; zlati rez sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto; vrtn. zlati šeboj grmičasta vrtna ali lončna rastlina z dišečimi rumenimi ali rjavimi cveti, Cheiranthus cheiri; zool. zlata minica hrošč bleščeče rumenkasto zelene barve, ki se hrani s cvetnim prahom, Cetonia aurata
zláto prisl.: posoda se je zlato svetila; zlato obrobljena očala; zlato vezeni plašči / piše se narazen ali skupaj: zlato pisano ali zlatopisano listje; zlato rjava skorja
zláti -a -o sam.: dvorana je bila v belem in zlatem; star. dal mu je pet zlatih zlatnikov
// ljubk., kot nagovor: zlata moja, nič ne skrbi; zdaj pa spančkaj, zlato moje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zrcálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zrcalo: omara z zrcalnimi vrati / zrcalna dvorana / zrcalna slika slika, ki kaže predmet v naravni velikosti z zamenjano levo in desno stranjo; okensko in zrcalno steklo / zrcalna površina; pren. zrcalne ploskve poplavljenih travnikov
● otrokovo vedenje je zrcalna podoba očetovega vedenja je tako kot očetovo
♦ fiz. zrcalni daljnogled daljnogled, ki zbira žarke s konkavnim zrcalom; zrcalni odboj žarkov odboj, pri katerem so vsi odbojni koti enaki; fot. zrcalni fotografski aparat fotografski aparat, ki posreduje sliko v iskalo z zrcalom, ki se pri snemanju odmakne; zrcalna kamera zrcalni fotografski aparat; min. zrcalna simetrija simetrija, pri kateri sta obe polovici zrcalno enakizrcálno prisl.: pisati tiskani črki N in S zrcalno; zrcalno se lesketajoča površina morja, parketa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
žálosten -tna -o prid., žálostnejši (á) - 1. ki je v stanju žalosti: tolažiti žalostnega človeka; žalosten je zaradi smrti očeta; v nesreči so žalostni vzdihovali; ekspr. do smrti, na smrt žalosten / v osmrtnicah z žalostnim srcem sporočamo
// ki izraža, kaže žalost: žalosten obraz, pogled / žalostno petje - 2. v povedni rabi ki občuti žalost, nezadovoljstvo ob čem: žalostni so, ker jim ne pišejo / star. žalosten je svojih otrok nezadovoljen je z njimi
- 3. ki vsebuje kaj, kar povzroča žalost, duševno bolečino: obujati žalostne spomine; žalostna misel, novica / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest
// ki vzbuja sočutje, obžalovanje: žalosten konec zgodbe; žalostno dejanje / odpravljati žalostne posledice povodnji
// poln žalosti, trpljenja: biti kriv žalostne nesreče, usode koga / žalostni časi; žalostne razmere; žalostno življenje / žalostna zgodba / žalostne izkušnje - 4. ekspr. enoličen, pust: žalostna pokrajina / žalostna jesenska polja prazna, pusta
// ki je sive, temne barve: žalosten videz knjige / žalostna megla / žalosten jesenski dan meglen, deževen; žalostno vreme / žalostne barve
// medel, slaboten: žalostna razsvetljava; žalostno jesensko sonce - 5. ekspr. zelo slab: žalosten videz avtomobila po nesreči; hiša je v žalostnem stanju / žalostno znanje / ima žalostne nazore o življenju; žalosten sloves nekaterih gostiln / da se kaj takega lahko pripeti tudi drugim, je žalostna tolažba zame
// zelo nizek: številke o naraščanju proizvodnje so žalostne / žalostna udeležba na sestanku / dobiti bolj žalostno pomoč
● publ. žalosten rekord ceste prvo mesto po številu nesreč; zastar. žalostna koračnica žalna koračnica; star. žalostna pesem žalostinka; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; knjiž. žalostna vrba vrba žalujka
♦ rel. Žalostna Mati božja; um. slika, kip Žalostne Matere božje slika, kip sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju
žálostno - 1. prislov od žalosten: žalostno se držati; žalostno živeti; žalostno smešen
♦ muz. žalostno označba za izraz izvajanja triste - 2. ekspr., v povedni rabi zelo slabo: pri sosedu je žalostno, odkar nimajo zaslužka / z bolnikom je žalostno
// izraža odklanjanje česa, nezadovoljstvo s čim: žalostno je, da morajo ljudje tako slabo živeti; žalostno je poslušati take neumnosti; žalostno se nam zdi tako dolgo čakati / elipt. žalostno, da tega ne veš / v medmetni rabi ogoljufal da ga je, žalostno; sam.: doživeti kaj žalostnega; tolažiti žalostne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
žehtéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. zaradi velike razgretosti oddajati toploto: pregreti kamni žehtijo; peč žehti; travniki žehtijo; zrak žehti od vročine; ulice, strehe žehtijo v sončni pripeki / iz peči je žehtela vročina; od skal je žehtela soparica; brezoseb. iz zemlje je žehtelo
- 2. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: čelo mu žehti; otrok kar žehti od vročine
- 3. ekspr. kazati se v veliki meri: jeza žehti na njegovem obrazu; iz njegovega vedenja žehti strast / žehteti od jeze; ves žehti od ljubezni, razvnetosti / iz verzov žehti pesnikova čustvena prizadetost
● zastar. žehteti po maščevanju hlepeti
žehtèč -éča -e: žehteča peč; žehteča vročina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
živáhen -hna -o prid., živáhnejši (á) - 1. ki se lahkotno in veliko giblje: živahni mladiči; živahni otroci / jezdil je na živahnem konju / živahne oči / ekspr. živahne snežinke
- 2. ki ima veliko življenjske moči in jo kaže v delovanju, govorjenju, mišljenju: živahen, sproščen človek; kljub starosti je še živahen / živahen kolektiv, razred / živahna domišljija
// ki izraža, kaže, da ima osebek veliko življenjske moči: živahna hoja, kretnja / dekle živahnega vedenja - 3. ekspr. na katerem je veliko gibajočih se ljudi, premikajočih se vozil: živahen trg; živahna ulica / ob tej uri je promet zelo živahen
// v katerem se veliko dogaja: lokal je živahno zbirališče študentov / gospodarsko živahno mesto - 4. ekspr. v katerem si različne stvari hitro sledijo: živahen pogovor; živahna tekma; živahno društveno življenje / živahen ritem; živahna skladba
- 5. ekspr. na katerem je veliko raznovrstnih stvari: živahna slika / krilo z živahnim vzorcem
● živahne barve svetle, zlasti tople - 6. publ. zelo dejaven, delujoč: v tem času so bili vohuni živahni / živahno potresno območje
- 7. publ. velik, pogost: živahno povpraševanje po izdelkih / dotok inteligence je bil živahen
živáhno prisl.: živahno gledati, hoditi / v povedni rabi v obednici je bilo živahno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
življênjski -a -o prid. (ē) - 1. nanašajoč se na življenje:
- a) stopnje življenjske organiziranosti od molekul do tkiva / zakonitosti življenjskih pojavov; virusi in druge nižje življenjske oblike; organizmi, potrebni za ohranitev življenjskega ravnotežja / prenehanje življenjskih procesov; ponesrečenec ni kazal življenjskih znakov; bitja z veliko življenjsko močjo; življenjska nevarnost smrtna nevarnost
// izboljšanje življenjskih razmer; življenjsko okolje - b) življenjski cilj, smisel; življenjska filozofija; življenjska modrost, resnica; življenjske vrednote; življenjsko spoznanje; življenjsko vprašanje / življenjski nazor nazor o vprašanjih konkretnega vsakdanjega življenja, ravnanja
// življenjsko geslo, vodilo / ekspr. njena življenjska zgodba - c) življenjski optimizem; življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja; doživeti življenjski uspeh; življenjska izkušnja, stiska / vaški življenjski ritem; kompozicija zgodbe poudarja življenjsko verjetnost
- č) njegovi življenjski načrti; izbirati si življenjski poklic / življenjski tovariš / povprečna življenjska doba prebivalstva; nagrada za življenjsko delo
- d) veliki življenjski stroški; zadovoljevanje življenjskih potreb; življenjske potrebščine / življenjska raven
- 2. navadno v povedni rabi ki izhaja iz resničnosti, iz življenja: ta človek je zelo življenjski / pouk naj bo življenjski; obravnavanje tega vprašanja ni bilo življenjsko
● ekspr. to je za človeštvo življenjskega pomena odločilnega, bistvenega; publ. življenjska doba izdelka doba trajanja; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila
♦ biol. življenjski prostor prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; filoz. življenjski elan ali življenjska sila ustvarjalna sila, ki je osnova razvoja živih bitij; jur. življenjsko zavarovanje zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja; soc. življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva
življênjsko - 1. prislov od življenjski: take primere je treba reševati življenjsko; življenjsko nevaren padec smrtno nevaren; biti življenjsko zavarovan
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: denar življenjsko potrebujemo; stvar ga je življenjsko zanimala; življenjsko pomembno vprašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.