Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
velévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od velevati: velevanje in prepovedovanje
velévati -am nedov. (ẹ́) 1. izražati voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazovati: velevati prihajajočim gostom vstopati skozi desna vrata;
velevati delavcem, kaj naj naredijo / elipt., ekspr. čriček veleva v vinograd 2. zastar. poveljevati: velevati četi, konjenici 3. nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: tako veleva predpis, ukaz / delati, kot veleva čast, dolžnost / tako veleva vreme 4. star., v sedanjem času praviti, glasiti se: pregovor veleva: čez sedem let vse prav pride
Število zadetkov: 2