admirál -a m (ȃ) - 1. najvišji vojaški čin v mornarici ali nosilec tega čina: admiral Jugoslovanske ljudske armade
- 2. tip zahodnonemškega osebnega avtomobila znamke Opel: pred hišo se je ustavil opel admiral
- 3. zool. velik dnevni metulj s pisanimi krili, Pyrameis atalanta
alárm -a m (á) - 1. zvočni znak, ki opozarja na bližajočo se nevarnost, poplah: dati alarm proti požaru; gasilski, letalski alarm / sirene tulijo alarm; četni trobentač je zatrobil alarm
♦ strojn. zvočni ali optični znak, ki opozarja, da je stroj v nevarnosti
// čas nevarnosti, zlasti ob letalskih napadih: alarm je trajal pol ure; med alarmom so bili v zaklonišču; sirene naznanjajo konec alarma - 2. pog., ekspr. nemir, hrup: ves ta alarm je nepotreben; njihov prihod je vzdignil velik alarm
àli in ali vez. (ȁ) - 1. v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov
- a) ki se vsebinsko izključujejo: vaščani so se poskrili po kleteh ali pobegnili v gozd; ranjena zver pobegne v goščavo, da tam ozdravi ali pogine; jaz ali ti, eden mora odnehati; recite da ali ne / ali ne more ali noče, uči se ne; bodisi star ali mlad, vsak se boji umreti; včasih okrepljen ali ubogaj ali boš pa tepen v nasprotnem primeru
- b) ki kažejo na možnost izbire: naročiti se na vso zbirko ali na posamezne knjige; naj pride v šolo ali oče ali mati ali kdo drug; pisar. nastop službe takoj ali po dogovoru / srbski ali hrvatski jezik; marec ali sušec; nekdaj, v naslovih knjig Veseli dan ali Matiček se ženi
// za popravek ali dopolnitev prej povedanega: upanja je zelo malo ali pa nič; vrne se čez dve uri ali še prej; za vasjo je ribnik ali, bolje rečeno, mlaka; poslušaj, ti Janez, ali kako ti je že ime!
● pog. leto dni ali kaj je od tega približno; ekspr. prej ali slej bomo tudi z njim obračunali nekoč gotovo; ekspr. čemu opomini, saj jih tako ali tako ne posluša sploh ne; ekspr. rada ali nerada, vrnila se bo tudi proti svoji volji; ekspr. naj bo tako ali drugače, jaz ostanem kakorkoli
- 2. raba peša, v protivnem priredju za izražanje
- a) nasprotja s prej povedanim; pa, a, toda: bil je velik čudak, ali otroci se ga niso bali; stopil je za njo, ali ker se ni ozrla, se je obrnil; ekspr. denar ima, ali kaj (mu pomaga), ko pa ne ve, kam z njim / včasih okrepljen odpustil je, ali krivice vendar ni mogel pozabiti
- b) nepričakovane posledice: konjički so majhni, ali neverjetno žilavi
- 3. v vprašalnih odvisnih stavkih za uvajanje vprašanja: še enkrat te vprašam, ali boš šel / kaj pravite, ali bi šli ali pa bi še malo posedeli
// za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, ali je še živ; ali tekma sploh bo, še ni prav nič gotovo - 4. ekspr., v prislovni rabi za izražanje zahteve po odločitvi za eno od dveh možnosti: moraš se odločiti: ali — ali
altruíst -a m (ȋ) altruističen človek, nesebičnež: bil je velik altruist; oče altruist, sin pa tak egoist!
apetít -a m (ȋ) - 1. želja, potreba po jedi; tek: dobiti, izgubiti, pokvariti si apetit; ima velik apetit; biti brez apetita; jesti z apetitom
- 2. ekspr. močna želja, pohlep po čem: apetit neokolonialistov
areál -a m (ȃ) območje zemljepisne razširjenosti česa, površina: povečati areal plodne zemlje; gozdni areal / ravninska mesta imajo velik areal; to ozemlje je po arealu večje, po številu prebivalcev manjše
♦ biol. areal bukovega gozda; lingv. raziskovati areale posameznih sufiksov
atómski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na atom: atomska energija / atomska fizika fizika, ki raziskuje atom
- 2. nanašajoč se na izkoriščanje atomske energije: elektrarna na atomski pogon; atomski reaktor; atomska bomba; atomska podmornica; atomsko orožje / atomska eksplozija eksplozija atomske bombe; atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe
// konferenca o prepovedi atomskih poskusov; atomska vojna; atomsko oboroževanje / atomske države
● atomski vek ali atomska doba 20. stoletje; pog., ekspr. atomska lepotica čudovita, očarljiva lepotica
♦ kem. atomska masa število, ki pove, kolikokrat je masa atoma kakega elementa večja od mase vodikovega atoma; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; atomska teža atomska masa; atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma; atomsko število število, ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu
avstríjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Avstrijce ali Avstrijo: avstrijski državni prvak; avstrijska vlada / avstrijski igralci so imeli velik uspeh
// nanašajoč se na staro Avstrijo: avstrijski cesar; avstrijska krona / avstrijski Slovani
ávtokár -a m (ȃ-ȃ) v nekaterih deželah velik, udoben avtobus za potovanja ali izlete: avtokari se ustavljajo zmeraj na trgu sredi mesta
bábež -a m (ȃ) redko babjak: ta možak je velik babež
bábilon -a m (ȃ) ekspr. velik nered, zmešnjava: pri njih je pravi babilon; kakšen babilon pa imate / na ladji je bil cel babilon jezikov govorilo se je dosti različnih jezikov
babilónski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na Babilonce ali Babilon: babilonska kultura; babilonska klinopisna pisava
● babilonski stolp po bibliji stolp, ki naj bi segal do neba; babilonska sužnost sedemdesetletno izgnanstvo Izraelcev v Babilonu
// star., kot luteranska psovka za katoličane nesramen, razuzdan: vlačuga babilonska; prase babilonsko - 2. ekspr., v zvezi z zmešnjava, zmeda zelo velik: vladala je prava babilonska zmešnjava
bábjak stil. bábjek -a m (ȃ) slabš. ženskar: to ti je velik babjak / ekspr. ti babjak, slepar
// ekspr. bojazljiv človek: pustili so puške in zbežali, babjaki!
baháč -a m (á) kdor se (rad) baha: kadar je pijan, je velik bahač; imajo ga za lažnivca in bahača
báhanje in bahánje -a s (á; ȃ) glagolnik od bahati se: to je le prazno bahanje
● preg. velik v bahanju, majhen v dejanju
bájen -jna -o prid. (ȃ) - 1. knjiž. nenavadno lep, čudovit: Jesen, jesen, ti lepi, bajni čas (J. Murn) ; pogled na mesto je bajen; bajne izložbe
// ekspr. zelo velik: dobili so bajen plen; pošilja jim bajne vsote - 2. tak kot v bajki: bajni svet; bajna bitja
bájno prisl.: ta človek bajno zasluži; bajno lepa dolina
bájram -a m (ȃ) velik muslimanski praznik: praznovanje bajrama po ramazanu
balansír -ja m (í) strojn., nekdaj velik vzvod za povezovanje parnega stroja s črpalko v rudniku ali s pogonskimi kolesi na ladji
balván -a m (ȃ) knjiž. velika, navadno osamljena skala: plezati čez balvane; z mahom obrasel balvan
♦ geogr. večja, osamljena skala, ki jo je ledenik prinesel od drugod, samovnjak
// velik kos kamnitega materiala: balvan marmorja
bazilísk -a m (ȋ) - 1. v orientalski mitologiji kači podobno bitje, ki ubija s pogledom: glava z očmi baziliska; gleda kot bazilisk
- 2. zool. tropski kuščar, ki živi v Srednji Ameriki, Basiliscus: bal se je gadov, baziliskov in druge golazni
- 3. v srednjem veku velik top: za napad niso imeli niti dovolj vojaštva niti baziliskov
bernardínec -nca m (ȋ) - 1. menih reda, imenovanega po sv. Bernardu: postal je bernardinec
- 2. velik, močen pes, poraben kot reševalec izpod plazov: dresiran bernardinec
blók -a m (ọ̑) - 1. veliko, večstanovanjsko poslopje: stanuje v novem bloku; stanovanjski bloki; univerzitetni bloki na Prulah; tovarna je zgradila za delavce tudi samski blok za neporočene
// strnjena skupina stavb: blok hiš
// skupina barak v koncentracijskem taborišču: karantenski, prehodni blok / pred blokom XIII sedijo kaznjenci - 2. sešitek listov, ki se dajo iztrgati: odtrgati list iz bloka; natakar je vzel iz žepa blok in svinčnik; beležni, pisemski blok / risalni blok sešitek risalnih listov ali kartonasta mapa zanje
// listek s potrdilom o vplačilu: blagajniški blok; bloki za kosilo - 3. zveza držav ali strank s podobnimi interesi: razdelitev držav na dva bloka; antifašistični, opozicijski blok; zahodni blok; odnos med blokoma
- 4. velik kos kakega materiala: kamniti blok; blok marmorja; aluminij v blokih
- 5. zapora na mejnem prehodu: obmejni blok; propustnica za blok / iti čez blok; stražiti na bloku / okupator je obdal Ljubljano z žičnim blokom z žično ograjo
♦ filat. blok ena ali več znamk s širšim robom, navadno tudi s priložnostnim besedilom; rad. blok skupina oddaj za določen del dneva; strojn. blok motorja del motorja, ki združuje vse cilindre; cilindrski blok; šport. startni blok opornik, od katerega se odrine tekmovalec na začetku tekalne proge; žel. blok naprava za premikanje, uravnavanje signalov, ki zapirajo ali odpirajo vlaku pot; stavba, v kateri je ta naprava
bóa -e ž (ọ̑) - 1. zelo velika nestrupena tropska kača; udav: napadla ga je ogromna boa
- 2. velik ženski krznen ovratnik, ki ni prišit: okrog vratu si je ovila soboljo boo / boa iz ptičjih peres
bogàt stil. bôgat -áta -o prid., bogatéjši (ȁ ā; ó ā) - 1. ki ima mnogo materialnih dobrin: dobila je bogatega moža; zelo je bogata / bogata dežela; bogata hiša; pren. bogata jesen
- 2. ki ima dosti določene stvari: bogati rudniki; bogata zbirka kamnov; bogato nahajališče živega srebra / pesem, bogata idej; pokrajina, bogata sonca; neustalj. partija šaha je bila bogata na lepih kombinacijah; vitaminsko bogata hrana; miselno bogata komedija; pren. spet je za izkušnjo bogatejši; bogat z izkušnjami
// po vrednosti, količini zelo velik: bogat pridelek; letos je bila bogata žetev; bogato plačilo; knjiž. bogata rosa na travi - 3. ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov: bogat jezik; bogat vzorec; bogata kulturna dejavnost / bogato življenje
- 4. knjiž. dragocen, razkošen: bogat plašč; bogato darilo / imeti bogato kosilo
bogáto prisl.: bogato obdarovati; bogato obložena miza; bogato cvetoče drevje / ekspr. bogato nabrana obleka zelo, močno; sam.: revni in bogati
bogátec -tca m (ȃ) nar. bogataš: bil je pravi vaški bogatec; velik bogatec
bogomólec -lca m (ọ̑) iron. zelo pobožen človek: bil je velik bogomolec
borzój -a m (ọ̑) vet. velik, zelo vitek lovski ali športni pes z dolgo dlako in vzbočenim hrbtom: gojiti borzoje
bôžji -a -e prid. (ó) - 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
// namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
// božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike - 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
- a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
- b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
- c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
- č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
♦ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
bráti bêrem nedov., tudi beró; brál (á é) - 1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede: zna brati in pisati; brati glagolico; brati na glas, črkovaje, gladko; ta pisava se težko bere / ali vaša mala že bere? zna brati; slepi berejo s prsti
// dojemati vsebino besedila: brati časopis, knjigo, pesmi; brati francosko; bral sem, da je predstava uspela; bral sem o železniški nesreči; to sem bral pri Cankarju, v knjigah / brati Župančiča njegove pesmi; star. brati na bukve / berem, berem, pa ne razumem; tam je stal, kakor beremo, velik grad; knjiga se lepo bere; na prvi strani se bere / brati otrokom pravljice - 2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake: brati note, zemljevid; brati gradbeni načrt / naučil sem se brati sledove
- 3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih: brati z obraza, na obrazu, v očeh / vsako željo ji bere iz oči; na nosu mu berem, da laže / brati misli; skrb se mu bere na obrazu
// ugibati, napovedovati: brati (usodo) iz kart, iz zvezd, z dlani - 4. nabirati, trgati: brati jagode; redko brati rože, smolo, suhljad; brati za svinje / čebele že berejo; čebele berejo na ajdi, ajdo / nar. vzhodno letos smo brali v lepem vremenu trgali (grozdje)
● publ. evropski (beri: zahodni) modernizem razumi; to je; brati mašo maševati; šalj. brati fantu levite, kozje molitvice oštevati ga; brati med vrsticami uganiti prikrito misel; preg. s hudičem ni dobro lešnikov brati s hudobnim človekom ni dobro imeti opravka
♦ rad. brati živo v mikrofon pri neposredni oddaji; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; tisk. brati korekture označevati napake, nastale pri stavljenju
beróč -a -e: čudil se je, beroč njegovo najnovejšo knjigo; beroče občinstvo
brán -a -o: Jurčič je bolj bran kot Mencinger; najbolj brana knjiga
brbljáč -a m (á) ekspr. moški, ki govori mnogo in nepomembne stvari: to je velik brbljač; neslan brbljač / to ne spada v spise resnega pisatelja, ampak kakega brbljača
brdávs -a m (ȃ) ekspr. velik, zelo močen človek: takle brdavs jih bo že ukrotil
// redko neotesanec, omejenec: surov brdavs
brezbrížnež -a m (ȋ) ekspr. brezbrižen človek: bil je velik brezbrižnež
brezkônčen -čna -o prid. (ó) knjiž. ki je brez konca: brezkončna pot; širno, brezkončno morje / brezkončne noči brez spanja
// ekspr. zelo velik ali dolgo trajajoč: brezkončna žalost; brezkončno gorje / brezkončna tišina
♦ strojn. brezkončni vijak vijak, ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; teh. brezkončna veriga
brezkrájen -jna -o prid. (ā) knjiž. ki je brez kraja, konca: brezkrajen prostor / brezkrajni gozdovi; brezkrajne vode oceana
// ekspr. zelo velik ali dolgo trajajoč: brezkrajna sreča
brezméjen -jna -o prid. (ẹ̄) ki je brez meje: brezmejen prostor / brezmejno morje // ekspr. zelo velik ali dolgo trajajoč: lotila se ga je brezmejna groza; brezmejna ljubezen, žalostbrezméjno prisl.: vsi so mu brezmejno zaupali; brezmejno vdan
brezpriméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki je brez primere, zelo velik: to delo je bilo sad brezprimernega poguma;
avtorjev humor je brezprimeren;
ustvarjal je z brezprimerno lahkoto;
brezprimerna lepotica;
brezprimerno hinavstvobrezprimérno prisl.: brezprimerno večji pomen
brezúpen -pna -o prid., brezúpnejši (ū ȗ) ki ne vzbuja upanja: brezupen položaj;
brezupna ljubezen;
njegova bolezen je brezupna;
vse prizadevanje je bilo brezupno / brezupen in pobit je hodil okrog / njene besede so bile brezupne
● ekspr. brezupen nered v poslovanju zelo velikbrezúpno prisl.: brezupno gledati; dolgo in brezupno je jokala
brítof -a m (ȋ) nižje pog. pokopališče: dolgo so hodili po britofu / vulg. imel je trojen podbradek in kurji britof velik trebuh
brodolòm -ôma m (ȍ ó) uničenje, potopitev ladje na morju: ladji grozi brodolom; brodolom ladje Tisa
// knjiž., ekspr. velik in odločilen neuspeh, propad: v življenju je doživel brodolom; zakonski brodolom
brtávs -a m (ȃ) star. velik kos: odrezal si je brtavs črnega kruha; brtavs mesa
brús -a m (ȗ) - 1. kamen ali priprava za brušenje: z nogo poganjati brus; z brusom gladiti kamen; potegniti z brusom po kosi; ročni brus / knjiž. jezikovni brus priročnik z nasveti za odpravljanje jezikovnih napak
- 2. redko način brušenja, stopnja izbrušenosti: dvignil je briljant proti luči, da bi ocenil brus in lesk
- 3. slabš. neroden, velik človek, navadno mlajši: tak brus si že, pa se še z otroki podiš; spravi se že ven, brus brusasti!
brzoparílnik -a m (ȋ) velik lonec ali kotel za hitro kuhanje ali parjenje: kuhati v brzoparilniku; stolitrski brzoparilnik
búick -a [bujk] m (ȗ) velik osebni avtomobil ameriške tovarne General Motors: pripeljal se je z odprtim buickom
búnkast -a -o prid. (ȗ) - 1. poln bunk, oteklin: ves bunkast in lisast je po obrazu
- 2. ekspr. debel, okrogel: dekle je majhno in bunkasto / velik bunkast nos
butíčast -a -o prid. (í) - 1. ekspr. ki ima debelo glavo: velik, butičast fant
- 2. star. ki ima (velik) glavič, betiček: butičasta palica
cádillac -a [kadilak] m (ȃ) velik osebni avtomobil ameriške tovarne General Motors: voziti se v cadillacu
ceráda -e ž (ȃ) velik kos blaga iz nepremočljivega platna, posebej pripravljen za pokrivanje; ponjava, plahta: pokriti s cerado; cerada za tovorni avtomobil
chevrolét -a [ševrolet -a in ševrole -ja] m (ẹ̑) velik osebni avtomobil ameriške tovarne General Motors: pripeljal se je s črnim chevroletom
cigánstvo -a s (ȃ) kar se nanaša na cigane: ciganstvo predstavlja v kraju velik problem / ekspr. na dopustu je spal pod šotorom in si sam kuhal, ampak to ciganstvo mu je bilo všeč
cistêrna -e ž (ȇ) - 1. velika valjasta posoda za shranjevanje tekočin: cisterna pušča; prevažati v cisternah; vlak s cisternami bencina; cisterna za vino, mleko
// vozilo z vgrajeno tako posodo: cisterna vozi vodo od hiše do hiše; avtomobilska, železniška cisterna; ladja cisterna; tovornjak cisterna - 2. velik vodni zbiralnik, vodnjak: cisterna s kapnico; cisterna s kapaciteto sto tisoč litrov
copátar -ja m (ȃ) - 1. izdelovalec copat: copatarji prodajajo na sejmu svoje izdelke
// mož, ki se v vsem podreja ženi; copata: doma je velik copatar - 2. ekspr. žival s širokimi, mehkimi šapami, zlasti medved
čàs čása m (ȁ á) - 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
// čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
// pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
// od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
// za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
// točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
// od tistega časa ni več govoril - 3. omejeno trajanje
- a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
// ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
// prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga - b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
// trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
// delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas - c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
// naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije - č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
// vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
// pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah - d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
- 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
// za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
// razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
♦ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu
častílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) kdor koga časti, občuduje: Prešernovi častilci; imel je velik krog častilcev in prijateljev / raba peša zavrnila je vse svoje častilce oboževalce, občudovalce
// šalj. goreči častilci vina
čéden -dna -o prid., čédnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. precej lep: je visoke postave in čednega obraza; čedno dekle / oblečen je v čedno sivo obleko; pren., iron. no, čedna druščina! čedne stvari sem slišal o tebi
- 2. raba peša čist, snažen: otroke ima zmeraj čedne in urejene / ekspr. njegove kupčije niso ravno čedne poštene, neoporečne
- 3. ekspr. precej velik: plačal je čedno vsotico denarja; pridobil si je kar čedno premoženje / rad bi kako čedno službico dobro, donosno
čédno prisl.: to dekle se čedno oblači
čeljustáč -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: ne poslušaj tega čeljustača / je velik čeljustač in bahač
čeljústnik -a m (ȗ) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: fant je velik čeljustnik / strupeni čeljustniki so obirali mladi par
čeznaráven -vna -o prid. (á) - 1. knjiž. nenavadno, izredno velik: čeznaravna postava
- 2. zastar. nadnaraven, nenaraven: upodabljati čeznaravno lepoto
čeznatúren -rna -o prid. (ȗ) - 1. knjiž. nenavadno, izredno velik: ima čeznaturen vpliv na množice; čeznaturna moč; čeznaturno trpljenje
- 2. zastar. nadnaraven, nenaraven: čeznaturna prikazen
človéčina -e ž (ẹ̑) - 1. nar. belokranjsko velik, neroden človek: tršata človečina
- 2. redko človeško meso: barva trohneče človečine
čòk čôka m (ȍ ó) - 1. nerazsekan večji kos debla; panj: na ognjišču so noč in dan goreli smolnati čoki; tramovi za sode ležijo na čokih; zaspal je ko čok trdno
// stal je za čokom in sekal meso; sekati drva na čoku na tnalu
// nar. primorsko po podiranju drevja preostali del debla; štor: ruvati čoke - 2. velik kos kakega materiala: odlomil je čok premoga; visoko štrleči granitni čoki / na pultu so bili razvrščeni čoki sladkorja
- 3. ekspr. čokat ali neroden človek: je še trden čok, čeprav je dosti pretrpel; slabš. ne zna postreči, je tak čok
♦ arhit. čok lesena kocka za tlakovanje; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; petr. čok manjša gmota globočnine; šport. čok orodje z ročajem in drsno ploskvijo za metanje pri kegljanju na ledu
čokáti -ám nedov. (á ȃ) nar. skakljati in hkrati kljuvati: pač pa se dobro spominjam, da so po bukvah napravljali velik nemir sivkastomodri brglezi, ki so čokali po deblih gori in doli (I. Tavčar)
čópič in čôpič -a m (ọ̑; ȏ) orodje za barvanje ali mazanje, navadno iz daljših dlak: nanašati lak s čopičem; pisati s čopičem po zidu; okrogel, ploščat čopič; pleskarski, slikarski čopič; čopič iz mehke dlake / ekspr. mojster čopiča
● ekspr. prizor je vreden čopiča velikega umetnika da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik
čudák -a m (á) čudaški človek: velik čudak je, še oblači se po svoje
čudodélnik -a m (ẹ̑) rel. kdor dela čudeže: velik čudodelnik in svetnik; pren. pisatelj, zdravnik čudodelnik
čvekáč -a m (á) slabš. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: težko poslušam tega čvekača / velik čvekač in bahač je
dánec -nca m (ȃ) v zvezi veliki danec velik delovni ali hišni pes vitke postave s krepkim oprsjem in zelo kratko dlako; doga: posestvo straži veliki danec
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
dêbel -éla -o [eu̯] prid., debeléjši (é ẹ́) - 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma veliko razsežnost, ant. tanek: rastlina z debelimi listi; debela deska, knjiga, preproga, stena; debela plast ledu / debel mah; debel sneg visok; debela zemlja; ekspr. debelo morje globoko
// pog. debeli naočniki z veliko dioptrijo; debele nogavice pletene iz debelih niti
// ki ima glede na dolžino razmeroma velik obseg, premer: debela bukev, gorjača, palica, vrv / debelejši konec hloda; debel prst, vrat / z debelimi črkami napisan naslov; debela črta - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima nasprotnima ploskvama: za prst debela pločevina; kako debela je stena? / pol metra debel sneg / kako debele žeblje potrebuješ?
- 3. pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma velike razsežnosti, ant. droben: debele grozdne jagode; debele kaplje; debelo koruzno zrno; ekspr. debele solze; postajati debel
// ki sestoji iz razmeroma velikih enot, ant. droben: pridelati debel krompir; debel pesek grob; začel je naletavati debel in redek sneg
// z izrazom količine ki izraža razsežnosti: kamen je bil debel za otroško pest; kako debelo je bilo jabolko; kakor lešniki debele solze; kakor kurja jajca debela toča - 4. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa, ant. suh: debel človek; zaklali so debelega prašiča / debele noge, roke / debele ustnice
- 5. ekspr. ki izraža robatost, grobost: debela kletev; pripovedovali so si debele šale
- 6. pog., navadno v zvezi z glas, smeh globok, nizek: debel glas; zaslišal se je debel smeh
● pog. debel denar bankovec, kovanec večje vrednosti; ekspr. imeti debelo denarnico imeti veliko denarja; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. debela laž velika, očitna; ekspr. smo že v debeli zimi smo že sredi zime; ekspr. gledala je z debelimi očmi z izbuljenimi; ekspr. do mesta je debelo uro hoda več kot uro; ekspr. ta je pa res debela! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ anat. debelo črevo zadnji, širši del črevesa; etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; tisk. debeli tisk tisk v krepkih in polkrepkih črkah
debélo prislov od debel: debelo peti; beseda je debelo podčrtana pod besedo je debela črta
// izraža visoko stopnjo: debelo se je zlagal
● ekspr. debelo gledati, pogledati zelo začudeno; ekspr. ves čas je debelo klel z grobimi besedami; ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek
debéli -a -o sam.: ekspr. debele je govoril, kvasil, razdiral; na debelo pog. na debelo goljufajo, kradejo zelo; pogosto; kupovati, prodajati na debelo; na debelo je namazana s šminko; zapadlo je na debelo snega; za prst na debelo je bilo prahu; trgovina na debelo trgovina, ki kupuje in preprodaja blago v velikih količinah
dekolté -ja m (ẹ̑) velik izrez pri ženski obleki: globok dekolte je razkrival prsi; toaleta s hrbtnim dekoltejem; prevelik dekolte / dama v dekolteju v obleki z dekoltejem
// del telesa, ki ga ta izrez razgalja: zagorel dekolte; pege na dekolteju
dekoltírati -am dov. in nedov. (ȋ) narediti velik izrez pri ženski obleki: dekoltirati oblekodekoltíran -a -o: dekoltirana večerna obleka / dekoltirana dama v obleki z dekoltejem
dél -a [tudi deu̯] m (ẹ̄) - 1. kar nastane z delitvijo celote: razdeliti hlebec na dva dela; deseti del celote; večji, manjši del / film v dveh delih; vsebina drugega dela romana / v devetih delih bencina raztopiti en del parafina; pren. v tem mestu sem pustil del sebe
- 2. kar z drugimi sestavinami tvori celoto in ima navadno samostojno nalogo: razstaviti stroj na glavne dele; kupovati motor po delih; nadomestni, rezervni del; posamezni deli aparata; sestavni deli avtomobila / deli telesa
- 3. z rodilnikom kar predstavlja krajevno, področno, časovno omejitev česa: prišli so iz raznih delov dežele / vzhodni del Azije; publ. nevarno žarišče vojne v tem delu sveta / streha se znižuje proti zadnjemu delu avtomobila; brada mu pokriva spodnji del obraza; nadzemni del rastline; zgornji del stavbe je razsvetljen; obodni del pri kolesu; del lista, kjer vstopa glavna žila / jutro je najlepši del dneva / to je le del celotnega problema
♦ ekon. gibljivi del plače ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške
// z oslabljenim pomenom izraža količinsko omejitev: večji del izdelkov izvažajo; velik del ljudi tega ne ve; del vaščanov se vozi na delo v mesto; glavni del življenja je prebil v tujini - 4. delež: vsak od dedičev je dobil enak del / tudi on je prispeval svoj del k uspehu
● star. dobil je svoj del prestopku primerno kazen; zastar. za moj del je ničvrednež po mojem mnenju; star. za ta del bi bilo bolje, če bi ostal doma kar se tega tiče, v tem primeru; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; ekspr. opravil je levji del posla največji del posla; delali so večji del ponoči večinoma, po večini
denár -ja m (á) - 1. splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti: imeti, posoditi denar; vložiti denar v hranilnico; denarja je zmanjkalo; služiti, zaslužiti veliko denarja; ostal je brez denarja; igrati za denar; dobiti plačilo v denarju / denar priteka, se steka v blagajno; denar je pošel; na lahek način priti do denarja; ekspr. lahko bi zaslužil na kupe denarja; ima denarja kot toče, kot pečka zelo veliko
// ta denar je še v veljavi; država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo; zamenjati denar v banki eno valuto za drugo; plačati z gotovim denarjem z gotovino; menjalnica denarja
// kovinski ali papirnati predmeti, ki se uporabljajo kot plačilno sredstvo: dal mu je ves denar, ki ga je imel pri sebi; skrbno je začel preštevati denar; denarnico ima polno denarja; ponarejen, srebrn denar; ekspr. cel šop denarja je držal v rokah / menjati, zmenjati denar bankovec, kovanec večje vrednosti v drobiž; droben denar drobiž
// kovinski, papirnati denar; poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih - 2. nav. ekspr., s prilastkom plačilo, znesek: dobiti za drag, velik denar; lepe denarje dobiva, pa vse zapravi; kupiti za majhen denar; tega ne prodam za noben denar
● ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. denar mu ne gre rad iz rok skop je; ekspr. sto tisoč, to je že denar to je velika vsota denarja; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; ekspr. kaj mislijo, da denar po tleh pobiramo, da denar delamo da ga na zelo lahek način zaslužimo; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; pog. spraviti v denar prodati; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; pog., ekspr. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi
♦ ekon. aktivni denar; bančni denar bankovci emisijske banke in knjižni denar; knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo; kreditni denar državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; obtok denarja krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva; količina denarja, ki je v krožnem gibanju; vrednost denarja; fin. emisija denarja; razvrednotenje denarja
deséttisočglàv in deséttisočgláv -áva -o prid. (ẹ̑-ȁ ẹ̑-á; ẹ̑-ȃ) ekspr., navadno v zvezi s čreda, množica zelo številen, velik: tam se pasejo desettisočglave črede; na trgu se je zbrala desettisočglava množica
dèščica in deščíca -e [dəš] ž (ə̄; í) manjšalnica od deska: trhla deščica; pred hišo je bil velik kup desk in deščic / dati zlomljeno roko v deščice; na deščici je sesekljala peteršilj / parketna deščica; z deščicami krita koča
devetkáč -a m (á) slabš. kdor veliko govori o nepomembnih stvareh: bil je velik devetkač in jezikač; prazni devetkači
dìm díma m (ȉ í) plini, pomešani z drobci saj in pepela, ki nastajajo pri zgorevanju: dim se vzdiguje proti nebu; iz peči uhaja dim; vdihavati cigaretni dim; zadušiti se v dimu; bel, črn, siv dim; gost, smrdljiv dim; tovarniški dim; smodnikov, tobakov dim; oblaki dima; odvod dima; proti nebu se je dvignil velik steber dima
// ekspr. oblak takega plina: iz dimnikov so se valili gosti dimi; puhal je modre dime predse pri kajenju
// pog. hlastno je potegnil nekaj dimov
● ekspr. vse to je dim in pena nepomembna stvar, nič; pog. mogoče bi cigareto? Gotovo ste že dolgo brez dima že dolgo niste kadili; obesiti meso v dim dati ga prekajevat; šolo so požgali in tako so šle v dim tudi šolske knjige so zgorele; ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ meteor. morski dim megla, ki se pojavi nad morsko površino; zgod. dim v pravnih sistemih srednjega veka hiša z ognjiščem kot osnova za davčno obveznost
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) - 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
// knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
// kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek - 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk - 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
- 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
- 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
- 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
- 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
- b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
- c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
dôbro - 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
- 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
// ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
// star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil - 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
- 4. v povedni rabi izraža
- a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
- b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
- c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
- č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
- 5. nav. elipt. izraža
- a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
- b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
- 6. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
- b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
- c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši
dobíček -čka m (ȋ) - 1. presežek izkupička nad stroški ali prodajne cene nad nakupno ceno: pri kupčiji ni imel dobička; v podjetju so si delili dobiček; tovarna je ustvarila velik dobiček; dobiček gospodarske organizacije; ali bo kaj dobička? ekspr. masten dobiček / trgovina mu je prinašala lepe dobičke; prodajati z dobičkom / vojni dobiček
♦ ekon. čisti dobiček ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov; tržni dobiček - 2. korist, ki izvira iz česa: od takega ravnanja ne boš imel nobenega dobička; pri vsaki stvari gleda samo na svoj dobiček; dobiček iz pravd
● biti na dobičku imeti korist, zaslužiti; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi - 3. zastar. plačilo: prevažal je ljudi čez reko za dober dobiček
dobíčkar -ja m (ȋ) slabš. kdor se ukvarja s posli, ki prinašajo velik, navadno neupravičen dobiček: špekulanti in dobičkarji; napovedati boj dobičkarjem / vojni dobičkarji
dobičkáriti -im nedov. (á ȃ) slabš. ukvarjati se s posli, ki prinašajo velik, navadno neupravičen dobiček: vsevprek dobičkarijo
dobríčnež -a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: mož je velik dobričnež
dobríčnik -a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: to je velik dobričnik; kako se je razvnel, stari dobričnik
dobrodélnik -a m (ẹ̑) knjiž. kdor dela dobra, človekoljubna dela: mož je velik dobrodelnik
dobrodúšnež -a m (ȗ) ekspr. dobrodušen človek: šaljivec je in velik dobrodušnež; samozadovoljen dobrodušnež
dóbršen -šna -o prid. (ọ́) knjiž. precej velik, precejšen: prehodila sta že dobršen del poti;
prekopati dobršen kos vrta;
ima dobršno mero potrpežljivosti / hodila sta že dobršno uro dobro urodóbršno prisl.: dobršno dolgo čakati; dobršno pozno je že
dóga2 -e ž (ọ́) velik delovni ali hišni pes vitke postave s krepkim oprsjem in zelo kratko dlako: velika doga je stražila vhod / nemška doga
dogódek -dka m (ọ̑) kar se zgodi: dogodki so se vrstili z veliko naglico; težko je slediti vsem dogodkom; razpravljati o aktualnih dogodkih; neprijeten, zanimiv dogodek; to so bili usodni dogodki za našo deželo; živo se spominja dogodka iz šole; dogodki na bojiščih / izid te knjige je bil velik literarni dogodek; komentar o športnih dogodkih dneva; v tem kraju so se odigravali pomembni zgodovinski dogodki / ekspr.: sestanek obeh državnih voditeljev je zgodovinski dogodek ima velik, trajen pomen; srečanje atletskih prvakov je bilo dogodek leta najpomembnejši dogodek
● ekspr. v družini pričakujejo vesel dogodek rojstvo otroka; zanima nas, kakšen bo razvoj dogodkov po odstopu vlade kaj se bo zgodilo; publ. v teku dogodkov se bo pokazalo, kdo ima prav sčasoma, polagoma
♦ zgod. septembrski dogodki protinemške demonstracije v Ljubljani septembra 1908, ob katerih je vojaštvo streljalo na demonstrante
// ekspr., v povedni rabi posebno, nenavadno doživetje: to je bil zanj dogodek; njegov nastop je bil vselej dogodek za orkester in za občinstvo / svatba je bila na vasi dogodek
dókajšen in dokàjšen -šna -o prid. (ọ̑; ȁ) knjiž. precej velik, precejšen: maloobmejni promet je bil dokajšen
dókajšnji in dokàjšnji -a -e prid. (ọ̑; ȁ) knjiž. precej velik, precejšnji: dokajšnje število kmetov je dobilo zemljo / delo opravlja z dokajšnjo spretnostjo
dólg -a -o stil. -ó [u̯g] prid., dáljši (ọ̑ ọ́) - 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma veliko razsežnost, ant. kratek: dolg hodnik; stopa z dolgimi koraki; nosi zelo dolge lase; pes z dolgimi visečimi uhlji; zadnji predor je bil izredno dolg; dolga cesta; dolga palica, vrv; vojaki so stali v dolgi, ravni vrsti / ima dolg obraz podolgovat; ekspr. fant je res dolg zelo velik in suh; dolg kakor prekla / šalj. Ljubljana je bila takrat še dolga vas majhno, provincialno mesto
// dolga večerna obleka obleka, ki sega (skoraj) do tal; dolge hlače hlače, katerih hlačnice segajo približno do gležnjev
// žarg. avtomobilist je imel pri srečanju prižgane dolge luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej
// obširen, obsežen: v zadnji številki je objavil o tem dolg članek; dolga pesem; napisal mu je dolgo pismo - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajnima koncema: stavba je dolga dvajset metrov; kilometre dolg sprevod; meter, pol sežnja dolg
- 3. ki traja razmeroma veliko časa: dolgi zimski večeri; dolga bolezen; jesen je bila dolga in lepa; utrujen od dolge poti; dolgo deževje, življenje / ozrl se je za njo z dolgim pogledom; dolg poljub / pil je z dolgimi požirki; mitraljezec je sprožil dolg rafal / po dolgem času sta se spet srečala; dolg rok
// s časovno enoto ki se zdi, da traja veliko časa: čaka ga že dolge mesece; dan mi je bil strašno dolg; dolgo uro je premišljeval celo; tiste ure so bile zelo dolge; od tedaj so pretekla že dolga leta mnogo let - 4. z izrazom količine ki izraža razsežnost v času: predavanje je lahko dolgo največ deset minut; dolg čas bilo mu je zelo dolg čas dolgčas; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja
● slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; evfem. imeti dolge prste krasti; pog. mesec je še dolg treba je varčevati (z denarjem), ker ne bo še kmalu naslednje plače; pog. saj ne bova dolga hitro bova opravila, se pogovorila; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera vsaka stvar se kdaj konča; preg. dolga bolezen, gotova smrt
♦ lingv. dolg glas; dolgi nedoločnik nedoločnik na -ti ali -či; navt. ladja dolge plovbe ladja, ki ima dovoljenje za plovbo po vseh morjih; rad. dolgi valovi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m; šport. tek na dolge proge tek na razdaljo, večjo od 1.500 m
dólgo prislov od dolg: dolgo smo ga čakali; ljudje že dolgo govorijo o tem; dolgo je ostal doma; ne dolgo potem se ga je spomnil nedolgo; ekspr. tega ne bom več dolgo prenašal; že dolgo časa ni bilo dežja; ekspr. dolgo v noč ni mogla zaspati / v povedni rabi dolgo je še do večera
// izraža trajanje sploh: kako dolgo boš ostal tukaj / ekspr. uro dolgo ga je čakal
● evfem. slab je, ne bo dolgo kmalu bo umrl; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati
♦ lingv. dolgo naglašen samoglasnik
dólgi -a -o sam.: pog. še dvajset ur se bomo vozili, dolga bo; časopis je na dolgo pisal o tem; pripoveduje na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; nevihta ni ponehala za dolgo; po dolgem jih je le pregovoril; prerezati kumaro po dolgem podolgem; prim. daljši; dalj, dalje, dlje
dolgín -a [u̯g] m (ȋ) ekspr. zelo velik in suh človek: prišel je tudi tisti dolgin; neki dolgin mi je stopil na nogo
dolgínast -a -o [u̯g] prid. (ȋ) ekspr. zelo velik in suh: dolginast mladenič, vojak; ta otrok je tako čudno dolginast
dolgoróčen -čna -o [u̯g] prid., dolgoróčnejši (ọ̑) nanašajoč se na dolg rok: najeti dolgoročni kredit; dolgoročno posojilo / dolgoročni načrt razvoja našega gospodarstva; skleniti dolgoročni trgovinski sporazum; dolgoročne investicije, pogodbe; dolgoročna napoved vremena za daljši čas
// brez dolgoročnejšega planiranja ni možen velik gospodarski napredek ki se nanaša na razmeroma dolgo dobo
// redko dolgotrajen: dolgoročna brezposelnost; dolgoročno zdravljenje
dolínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dolino: dolinski kmetje / dolinsko in višinsko podnebje
♦ geogr. dolinsko razvodje razvodje v dnu doline brez pomembnejše vzpetosti sveta; grad. dolinska pregrada velik jez, ki zadržuje veliko količino vode
dóm -a m, mest. ed. dómu in dômu; mn. domóvi, v drugem pomenu tudi dómi; dv. dóma in domóva (ọ̑) - 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje
// tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel
● ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob
// družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju
// zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino - 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom
// ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino - 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma
- 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu
// vznes. domovina: bojevati se za dom in rod - 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta
♦ ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma
domàč -áča -e prid. (ȁ á) - 1. nanašajoč se na dom 1:
- a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
- b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
- c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
- č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
- 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
// ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina - 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
- 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
- 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
// ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
● ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
♦ ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
domáče prisl.: prav domače se je vedla; po domače povedati preprosto, ne zapleteno; v domačem jeziku; biti po domače sprejet / Janez Kotar, po domače Maček
● ekspr. tista proslava je bila — po domače rečeno — krokarija povedano brez olepšavanja; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti
domáči -a -e sam.: vsi domači so mu pomrli člani družine; prinesi merico domačega! doma pridelanega vina; pog. navija za domače domače tekmovalce
dôsti prisl. (ó) - 1. izraža veliko količino ali mero: do odhoda je še dosti časa; vihar je poškodoval dosti dreves; ta operacija v dosti primerih ni uspela; že zdaj uživajo dosti sadja in zelenjave, pa bi ga morali še več; dosti dela, govori, spi
// v nikalnih stavkih izraža majhno mero: matere se ne boji dosti, očeta se bolj; to ga ne bo dosti prizadelo; cesta tukaj ni dosti poškodovana - 2. navadno s primernikom izraža visoko stopnjo: zdaj je dosti boljši; ni dosti debelejši od prosenega zrna; dosti grše piše kot prej; z avtomobilom se pride dosti prej / kazen je dosti prehuda
- 3. izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dosti; ni imel dosti moči, da bi vstal; vsega imam dosti, ne potrebujem več / zemlja je dosti namočena za setev; dosti si star, da lahko razumeš / šlo je še dosti gladko
// ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dosti je tega čvekanja; dosti je neumnosti, zdaj se prične delo; dosti dolgo ste spali, takoj vstanite / zdaj mi je pa dosti — mir ali pa ven
● ekspr. povsod ga je dosti povsod ga lahko srečaš; pog. njega je res dosti je velik, močen; ekspr. tega ne malo ne dosti ne razumem prav nič; star. ne mara zanj malo in dosti ne prav nič; tu je dosti dela — malo jela; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
dovòlj prisl. (ȍ) izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dovolj; vsega ima dovolj / dovolj si star, da boš to razumel / šlo je še dovolj dobro
// ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dovolj imam tega govorjenja / dovolj dolgo ste spali / zdaj mi je pa dovolj
● redko le pijte, v kleti je še dovolj vina veliko, precej; ekspr. povsod ga je dovolj povsod ga lahko srečaš; pog., ekspr. vzdigni, dovolj te je skupaj saj si velik, močen; ekspr. zdaj te imam pa čezinčez dovolj naveličan sem te, odveč si mi
dovtípkar -ja m (ȋ) redko dovtipnež: bil je velik dovtipkar
drág -a -o tudi -ó prid., drážji (ȃ á; drugi pomen ȃ) - 1. ki stane veliko denarja: to je zelo drag stroj; živež je v mestu dražji kot na deželi; knjige so preveč drage, da bi jih mogel kupovati; draga stanovanja; drago vino; drag kot žafran zelo
// ta servis je precej drag; zahaja le v boljše, dražje gostilne; tam je življenje zelo drago / nav., ekspr. dobiti za drag, velik denar / to je zelo drago krzno dragoceno
// drag kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit
♦ metal. drage kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance - 2. z dajalnikom do katerega ima kdo pozitiven čustveni odnos: ta človek mi je zelo drag; vznes. bil je drag mojemu srcu / njen obisk mu je bil vedno drag; to mi je drag spomin; resnica mu je nadvse draga / v nagovoru: dragi oče! dragi prijatelj! duša draga, tako ne bo šlo naprej; v vljudnostnem nagovoru dragi bralci! v osmrtnicah pogreb dragega pokojnika bo v soboto
- 3. redko ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost; dragocen: ne izgubljaj po nepotrebnem dragega časa
● ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; drage volje mu je ustregel zelo rad; rade volje; ekspr. molči, če ti je življenje drago če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. če ti je drago, greva naprej če hočeš, če ti je prav; pojdi, kamor ti drago kamor hočeš, želiš; le smejte se, kolikor vam drago kolikor hočete
drágo in dragó prisl.: drago kupiti, prodati; drago se oblačiti; drago plačane izkušnje / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju drago mi je
● ekspr. to ga bo še drago stalo bo imelo zanj slabe posledice
drági -a -o sam.: ob novem letu se je spomnil svojih dragih; mislil je le na svojo drago
● vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu
dráma -e ž (á) - 1. literarno delo v obliki dialogov: uprizoriti dramo; drama o razkrojenem zakonu; drama v petih dejanjih / radijska, televizijska drama
// lit. gledališka igra resne vsebine: pisal je drame in komedije - 2. poslopje (osrednjega) dramskega gledališča: sinoči je bila drama nabito polna / prvak ljubljanske Drame / ljubljanska Drama je imela v tujini velik uspeh ansambel, igralci
- 3. ekspr. pretresljiv, žalosten, tragičen dogodek: v sosednji ulici se je odigrala krvava drama; družinska drama / drama pesnikovega duševnega življenja
♦ lit. družbena, zgodovinska drama; analitična, realistična drama; ekspozicija drame; muz. glasbena drama
drènj drénja m (ȅ ẹ́) pog. množica ljudi, stisnjena na kakem prostoru; gneča: pred blagajno v kinu je bil strašen drenj / komaj se je rešil iz drenja; pri njih doma je velik drenj so zelo na tesnem, imajo malo prostora
drobíti -ím nedov. (ī í) - 1. delati iz česa majhne, drobne dele: drobiti kamenje, premog; mati je drobila žgance; suhe veje so se drobile pod nogami; seno je tako suho, da se kar drobi / drobiti kruh v kavo / drobiti lešnike z zobmi treti; pren., pesn. ura je enakomerno drobila čas
// publ. deliti, cepiti: drobiti industrijske organizacije; drobiti kmečka posestva / drobiti dejavnost, delo
// knjiž. delati kaj manj trdno, močno: slaba organizacija drobi delovne moči; drobiti sovražnikovo obrambo; težke razmere so drobile voljo in živce uničevale - 2. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki: dekletce je drobilo zraven matere; vsa razburjena je drobila proti domu / drobiti korake
- 3. živahno oglašati se s kratkimi glasovi: ščinkavci veselo drobijo; pren. mala dva zvonova sta prijetno drobila
// ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: drobil je razne zgodbice o svojem znancu / drobila sva o vsem mogočem
// ekspr. lahkotno peti ali igrati: ves dan je drobila tisti znani napev; pastirček si drobi na piščalko - 4. ekspr. po malem, počasi jesti: drobil je velik kos kruha; suh je, čeprav zmeraj kaj drobi
- 5. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: na lesene strehe je drobil dež; drobiti s prsti po mizi
♦ lov. divji petelin drobi poje začetni del svojega speva; mat. drobiti pretvarjati višje merske enote v nižje
drobèč -éča -e: v daljavi se je oglašal ščinkavec, drobeč svojo pesem; lahni, drobeči koraki
družboslóvje -a s (ọ̑) znanost, ki proučuje človeško družbo in zakonitost njenega razvoja: velik razmah družboslovja v dvajsetem stoletju; predavanje iz družboslovja; reševanje vprašanj s področja družboslovja / marksistično družboslovje
dŕznež -a m (ȓ) ekspr. drzen človek: po tej poti si upajo le največji drzneži; napad na postojanko je organizirala skupina drznežev
// predrzen človek: drzneža je udarila po licu; pri znanstvenem delu je velik drznež
dúgong -a m (ȗ) zool. velik rastlinojedi morski sesalec s topim gobcem, Dugong: avstralski, rdečemorski dugong
dúh -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) - 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
// s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
// s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha - 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
// mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine - 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
// resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu - 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
- 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
- 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
- 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
dúnajčan -a m (ú) - 1. vet. srednje velik kunec modre ali bele barve, ki se goji zaradi mesa in krzna: beli, modri dunajčan
- 2. čeb. panj s povprek nameščenimi sati v treh enako velikih nadstropjih: imel je lep čebelnjak s sedemdesetimi dunajčani
dušéven -vna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na duša 2: proučevanje duševnih procesov;
duševni razvoj, ustroj otroka;
duševne bolezni, motnje;
duševna zaostalost / odločil se je po težkih duševnih bojih; duševna bolečina, stiska; duševna sorodnost; opisovanje duševnega življenja / duševno bogastvo // nanašajoč se na umsko dejavnost: za to delo je potreben velik duševni napor; duševna lenoba / duševni in ročni delavci
● ekspr. duševni revež človek majhnih umskih, miselnih sposobnosti; ekspr. poskrbeti za duševno hrano ljudi za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb; ekspr. duševna revščina pomanjkanje smisla za kulturne vrednote, nerazgledanost; gledati kaj z duševnimi očmi intuitivno spoznavati kaj
♦ med. duševna higiena skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij; psih. duševna starost otroka povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otrokedušévno prisl.: biti duševno bolan; duševno nerazvit, neuravnovešen; duševno odsotno gledati; duševno prizadeti, zaostali otroci; telesno in duševno zrel
dvígati -am nedov. (ī ȋ) - 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal
- 2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja
- 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali
- 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča
// dvigati zavest delovnih ljudi; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati
// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka - 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago
- 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor
- 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi
● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek
dvígati se - 1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah
- 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se
- 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu
● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo čutil je močno jezo, odpor, protest
dvigajóč -a -e: jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju
dvorjánstvo -a s (ȃ) - 1. dvorjani: dvorjanstvo je imelo na vladarja velik vpliv
- 2. miselnost, lastnosti dvorjanov: svojega dvorjanstva ni mogel skriti
edícija -e ž (í) - 1. tiskano delo, kot izide enkrat; izdaja: kritična edicija Prešerna; pesniška zbirka v bibliofilski ediciji / večerna edicija časopisa
// tiskano delo, publikacija sploh: kupoval je vse pomembnejše znanstvene edicije / založba je izdala nekaj reprezentativnih likovnih edicij - 2. objava tiskanega dela: z edicijo te knjige si je založba pridobila velik ugled / delo je izšlo v ediciji znane pariške založniške hiše v založbi
ekshibicionízem -zma m (ī) zaneseno razkrivanje, prikazovanje česa, navadno čustev: čustveni, nazorski ekshibicionizem
♦ med. bolezensko nagnjenje do razgaljanja in razkazovanja spolovil
// preračunano uporabljanje takih dejanj ali sredstev, ki dosegajo velik učinek: režija je bila preprosta, realistična, brez ekshibicionizma; stilistični ekshibicionizem
ekspanzíja -e ž (ȋ) - 1. osvajalno širjenje oblasti in različnih vplivov na tuje ozemlje, prodiranje: ustaviti ekspanzijo; izhod kapitalističnega gospodarstva v ekonomski ekspanziji; imperialistična ekspanzija; kulturna, teritorialna ekspanzija
- 2. velik porast, večanje česa: evropsko gospodarstvo je v ekspanziji; ekspanzija v proizvodnji jekla / silovita ekspanzija prebivalstva v Indiji
♦ fiz. ekspanzija plina večanje prostornine plina zaradi manjšanja tlaka, raztezanje plina
enólik -a -o prid. (ọ̄) star. enako velik: vse deklice so bile enolike / veliko veselje se je kmalu izpremenilo v enoliko žalostenóliko prisl.: plačevala sva enoliko
entuziást -a m (ȃ) kdor se zelo navdušuje za kaj in navdušeno tudi dela, navdušenec: bil je velik entuziast; gledališki entuziast; smučarski entuziasti; entuziast materinščine; skupina mladih entuziastov
épik -a m (ẹ́) kdor piše epska dela, navadno epske pesmi: liriki in epiki / Balzac je velik epik
epikuréjec -jca m (ẹ̑) - 1. pristaš epikureizma: stoiki in epikurejci
- 2. ekspr. kdor teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživač: v gastronomskem pogledu je velik epikurejec; dobrovoljen epikurejec
epohálen -lna -o prid. (ȃ) nav. ekspr. ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva: epohalni znanstveni in tehnični dosežki; epohalno odkritje / ta pomoč je bila za nas naravnost epohalnega pomena
erudít -a m (ȋ) knjiž. kdor ima obsežno in poglobljeno znanje s kakega področja: bil je velik erudit in esejist
falót -a m, im. mn. falóti in falótje (ọ̑) pog., ekspr. slab, malopriden človek: njegov brat je velik falot; ne kaže zaupati tem falotom / kot psovka falot, ogoljufal si me
fárovž -a m (á) pog. župnišče: zraven cerkve stoji farovž; postaviti farovž; iti v farovž / v vasi ima farovž velik vpliv duhovniki, duhovščina
● ekspr. začel je hoditi okoli farovža začel se je družiti z duhovščino
filantróp -a m (ọ̑) knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga, človekoljub: on je velik filantrop; prizadevanja filantropov
flegmátik -a m (á) človek flegmatičnega temperamenta: velik flegmatik je
galéja -e ž (ẹ̑) - 1. v srednjem veku vojna ali trgovska ladja na vesla: veslati na galeji; benečanska galeja / obsodili so ga na galejo na veslanje na galeji
- 2. ekspr. velik, neroden predmet, zlasti vozilo: taka galeja porabi dosti bencina
gáudium tudi gávdij -a [gau̯d-] m (ā) knjiž., redko razigrano, poredno veselje: profesorjeva smola je povzročila velik gaudium med dijaki; ekspr. to ti je bil gaudium
géosinklinála -e ž (ẹ̑-ȃ) geol. zelo velik podolgovat ugreznjen del zemeljske skorje, v katerega se stekajo reke in nanašajo vanj naplavine: velika sredozemska geosinklinala; dno geosinklinale
gerontokracíja -e ž (ȋ) soc. skupina starejših, starih ljudi, ki ima posredno ali neposredno velik vpliv na politiko: vloga gerontokracije
// politična ureditev z vladavino take skupine ljudi: gerontokracija v Sparti
gigánt -a m (ā) - 1. v grški mitologiji nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: spopad gigantov z bogovi
// um. kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente: portal nosita dva giganta - 2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek; velikan, orjak: po telesu je gigant
// s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: on je pravi gigant umetnosti, znanja - 3. publ., ekspr. zelo velik, gospodarsko pomemben objekt: zgradili so hidroenergetski gigant; obratovati je začelo več novih industrijskih gigantov; tehnični gigant
gigántski -a -o prid. (ā) ekspr. nenavadno velik, velikanski: gigantski industrijski obrat; gigantske razsežnosti kipa / gigantski boji v revoluciji; gigantski napredek tehnike; opraviti gigantsko delo
glasóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na glas: odpravljati govorne in glasovne motnje;
enotna in pravilna izreka posameznih glasov in glasovnih skupin;
občudovali so glasovno ubranost recitatorjev / to je zbor s sijajnim glasovnim materialom; ta skladba zahteva, zlasti v sopranih, velik glasovni obseg; pevka z zavidljivo glasovno višino
♦ lingv. glasovni pojavi spremembe, prilagoditve glasov; lit. glasovna figura posebej izbrani in uporabljeni glasovi za pesniško izražanjeglasóvno prisl.: glasovno bleščeč
glédati -am nedov., gléj in glèj gléjte, stil. glédi glédite (ẹ́ ẹ̑) - 1. upirati, usmerjati pogled kam: stala je in gledala; gledal je proti planinam; gledati na vse strani; gledati skozi okno; težko gledam v tako močno svetlobo; molčal je in gledal v tla; obrnila se je in gledala za njim; gledati navzgor, okoli, stran; pog. gleda kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; gleda kakor miš iz moke zaradi zaspanosti ima priprte oči; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno
// križem gledati škiliti
// kot kletvica mandi te gleda
// imeti odprte oči: glej, nikar ne miži; gleda, pa nič ne vidi; brez sončnih očal ne morem gledati / poglej, ali otrok gleda ali spi je buden
// mladiči že gledajo
// preh. z gledanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: gledati film, televizijo; pojdimo gledat, kaj se dogaja; gledati kipe in slike ogledovati; gledati se v ogledalu ogledovati se - 2. s prislovom s pogledom izražati kaj: bistro, grdo, lepo, milo, prijazno, srdito, srepo gledati; zamišljeno, žalostno gleda predse; zaljubljeno se gledata / zakaj jo tako čudno gledaš
- 3. biti obrnjen, usmerjen kam: soba gleda proti soncu; okno gleda na ulico / vanj je gledala cev velike pištole
- 4. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice: samo glava mu je gledala iz kožuha; krilo ji je gledalo izpod plašča / palec gleda iz čevlja; steklenica mu gleda iz žepa moli, štrli; pren. strah mu je gledal iz oči
- 5. s prislovnim določilom imeti določen odnos do česa: gledati z določenega stališča; sedaj je čisto drugače gledal na svet; kako gledaš na svoje delo; kritično gledati na sodobno življenje; na vse je gledal zelo osebno
- 6. ekspr., v zvezi z na prisojati čemu pomembnost: pri ženitvi ni gledal na bogastvo; če je šlo za sina, ni gledal na stroške; gleda bolj na zabavo kot na korist / samo na svoj dobiček gledajo; gledati na vsako malenkost
- 7. delati, ukrepati, da se zgodi zaželeno: gleda le na to, da bi kaj zaslužil; sama naj gleda, da ne bo imela težav; gledal bom, da se bo vse dobro končalo / jaz ti ne bom več pomagal. Sam glej / glej, da prideš; glejte, da ne pozabite
- 8. pog., s predlogom kazati zanimanje za osebo drugega spola: je že začela gledati po fantih; njen mož gleda za drugimi; samo za ženskami je gledal
● vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; ekspr. takega početja ne bom več gledala prenašala, trpela; v njem so gledali velikega pesnika prepričani so bili, da je velik pesnik; gleda ga izpod čela grdo, jezno; ekspr. gleda na vsak dinar je zelo varčen; je skop; ekspr. nikoli ni gledal ne na levo ne na desno delal je po svoje, ni upošteval mnenja, nasvetov drugih; ekspr. zelo gleda na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pazi na obleko, jo varuje; pog. glej ta čas na otroke pazi nanje; ekspr. gledati komu na prste nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; ekspr. ti le nase glej skrbi zase; ne govori o napakah drugih ljudi, saj sam nisi brez njih; pog., ekspr. v mesto sem prišel samo na uro gledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. povsod mu je gledala skozi prste bila je prizanesljiva do njegovih napak; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; sedaj gledam na to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. le kam je gledal, ko se je oženil z njo kako da ni videl njenih napak; ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; ekspr. debelo gledati zelo začudeno; ekspr. pisano jo je gledal jezno, srepo; ekspr. sosedje me postrani gledajo ne marajo me; ekspr. nikar tako zabodeno ne glej zelo neumno ali začudeno; zmeraj na vse zviška gleda čuti se več vrednega, je domišljav; ekspr. veselje ga je bilo gledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. pojdi, ne morem te več gledati nočem, da si v moji bližini; ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; pog. rada se gledata zaljubljena sta drug v drugega; tadva se gledata kakor pes in mačka sovražita se; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake
gledáje star.: sedel je, ves čas gledaje proti vratom; mahala je, otožno gledaje za njim
gledajóč -a -e: govoril je, gledajoč zdaj enega zdaj drugega; napeto gledajoče občinstvo; sam.: število gledajočih je bilo razmeroma veliko
glédan -a -o: slika prikazuje bacile, gledane skozi mikroskop; življenje, gledano z očmi otroka; to vprašanje je gledano samo ekonomsko obravnavano; glédano v brezosebno-prislovni rabi za izražanje izhodišča gledanja, opazovanja:hiša je na levi strani ulice, gledano od postaje; gledano v smeri vožnje; pren., publ. strogo gledano, je bil ta ukrep nepotreben; akcija je, gledano v celoti, povsem uspela
glóbus -a m (ọ̑) krogla, ki v pomanjšanem merilu upodablja zemljo: vrteti globus; profesor je prinesel v razred velik globus / knjiž. veliko težkih vprašanj pretresa današnji globus človeštvo, ljudi
gnêtež in gnétež -a m (ȇ; ẹ̑) ekspr., redko gneča: pred hišo je bil velik gnetež
gnój -á in -a m, mest. ed. gnóju in gnôju (ọ̑) - 1. iztrebki domačih živali, pomešani s steljo: kidati gnoj; navoziti, raztrositi gnoj; na dvorišču smrdi po gnoju; masten, uležan gnoj; konjski, svinjski gnoj; pred hlevom je bil velik kup gnoja; postavlja se ko petelin na gnoju / hlevski gnoj
// redko gnojilo: izčrpani zemlji je treba dajati gnoj / umetni gnoj - 2. gosta, navadno rumenkasto zelena tekočina, nastala pri nekaterih vnetjih: gnoj se cedi iz rane; brisati gnoj; gost gnoj
- 3. nizko zelo len, zanikrn človek: spodi ta gnoj od hiše; bil si in boš ostal gnoj
● ekspr. potegnil ga je iz gnoja rešil iz težkega položaja; ekspr. toliko je sadja, da se gnoj dela iz njega zelo veliko
góba -e ž (ọ́) - 1. rastlina brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom: nabirati gobe; zastrupiti se z gobami; hiše so rastle kakor gobe po dežju / strupene, užitne gobe / dušene gobe; gobe v smetani
♦ bot. betičaste gobe ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae; cevaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; cevarke; lističaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo trosi, Agaricaceae
// v zvezi kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah: brusi in kresilne gobe; tleča kresilna goba
// navadno v zvezi hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les: v stanovanju se je pojavila hišna goba
// mn., star. gobavost: zboleti za gobami - 2. kar je po obliki podobno gobi: goba za krpanje nogavic / atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe
- 3. prožen, luknjičast predmet, ki vpija vodo: ožeti gobo; pomočiti gobo v vodo; brisati tablo z gobo; pije ko goba / šolska goba / morska, plastična goba
- 4. ekspr. kdor popije veliko alkoholnih pijač: pij, saj vem, da si goba / kot psovka molči, goba pijana
● ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. premoženje je šlo po gobe je propadlo; ekspr. govori, ko da se je norih gob najedel zelo zmedeno, neumno
góbčast -a -o prid. (ọ̑) ki ima velik gobec: gobčast pes
góljat -a m (ọ̑) ekspr. zelo velik, močen človek: kakšen goljat je
♦ zool. velik, žametno dlakav afriški hrošč, Goliathus
golôta -e ž (ó) lastnost, značilnost golega: obsojati goloto; golota telesa / peščena golota puščave / golota prostora
● ekspr. spoznal je življenje v vsej njegovi goloti kot v resnici je
// kar je golo: velik izrez je kazal precej golote
gomíla -e ž (ī) - 1. knjiž. pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan; grob: položili so venec na gomilo; stala je ob gomili in jokala / obiskal je materino gomilo
- 2. ekspr., z rodilnikom velik kup: gomila drv, gnoja, kamenja
// velika količina, množina: pojedel je celo gomilo kolačev / tam je bila že zbrana gomila ljudi - 3. zastar. grič, hrib: sončna gomila
♦ arheol. kup nasute zemlje ali kamenja, ki pokriva en grob ali več grobov
gôra -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi góro góre (ó) - 1. izrazita, visoka vzpetina zemeljskega površja: v daljavi so se videle gore; luna se je dvigala izza gore; priti na goro; sonce gre, zahaja za goro; vas leži pod goro; za gorami se bliska; daljne, strme, visoke gore; pobočje, višina, vrh gore; razgled z gore; jutranja zarja nad gorami; velik ko gora zelo
// Šmarna gora / kot vzklik križana gora, je to mogoče / mn.: sneg je pokril gore in doline hribe; iti, hoditi v gore v hribe; redko živeti v gorah v hribih, na hribovitem svetu - 2. nar. dolenjsko vinograd (v gričevnatem svetu): vinski hram v gori / vinska gora
- 3. zastar. gozd v hribovitem svetu: v goro je šel po hlode
- 4. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: preskrbeli so goro dokazov; v zvezi s tem vprašanjem so popisali že gore papirja; ima cele gore težav / na krožnik si je naložil celo goro krompirja velik kup
● ekspr. saj se ga kar bojim, ko je taka gora velik, močen človek; v pravljicah iti čez devet gorá in devet vodá zelo daleč; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; ekspr. on je naše gore list je našega rodu, naše narodnosti; šalj. če noče gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori manj pomemben človek se mora podrediti, ukloniti pomembnejšemu
govoráncar -ja m (ȃ) slabš. kdor (rad) obširno, razvlečeno govori, pripoveduje: bil je dober delavec, le velik govorancar
grábež -a m (ȃ) - 1. jur. zelo hudo kaznivo dejanje zoper družbeno premoženje: grabež ga je spravil v ječo; dobil je pet let zapora zaradi grabeža; šlo je za velik grabež ljudskega premoženja
- 2. star. ropanje, plenjenje: vojna je primeren čas za splošen grabež / že dlje časa se ni zgodil kak napad ali grabež tatvina, rop
- 3. ekspr. grabežljiv človek: stari grabež je zapustil veliko premoženje / bil je grabež in klatež tat, ropar
- 4. teh. priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material: grabež je zajel vzorce z morskega dna
grabežljívec -vca m (ȋ) - 1. ekspr. grabežljiv človek: grabežljivec ni nikomur prizanašal; velik grabežljivec in stiskač
- 2. ekspr. roparska žival: volkovi, risi in drugi grabežljivci
grandiózen -zna -o prid. (ọ̑) nav. ekspr. mogočen, veličasten, sijajen: osebe v njegovem grandioznem romanu so zelo žive;
to je bila grandiozna predstava;
zgraditev prekopa je grandiozno delo / grandiozen načrt za preureditev gospodarstva velikopotezen, zahteven // ekspr. zelo velik: to je grandioznega pomena za nasgrandiózno prisl.: grandiozno podan oris velemesta
grapefruit -a [gré(j)pfrút] m (ẹ̑-ȗ) južni sadež grenkastega okusa, križanec limone in pomaranče, grenivka: jesti grapefruit; rumen, velik grapefruit / gojiti grapefruit
grebenàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima (velik) greben: grebenata čelada
gréh -a m (ẹ́) - 1. rel. kršitev božje ali cerkvene zapovedi: krasti je greh; kesati, spovedati se grehov; delati grehe; odpustiti grehe; pokoriti se za grehe; velik greh; greh proti šesti božji zapovedi / izvirni greh; mali greh; smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem
// ekspr. pokvarjenost, nemoralnost: povsod se je naselil greh; valja se v grehu - 2. ekspr. prekršek, prestopek: kaznovan je bil za vse grehe; greh proti predpisom; greh zoper zdrav okus / storiti greh nad narodom / v povedno-prislovni rabi: greh je bilo dati denar za tako neumnost; greh je, če ne izrabite lepega vremena
// napaka, pomanjkljivost: nesloga je naš stari greh; omahljivost mu štejejo v velik greh / popravljati stare grehe; pravopisni grehi
● ekspr. še vedno je vredna greha je privlačna, zapeljiva; ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči
gréšnik -a m (ẹ́) - 1. rel. kdor krši božjo ali cerkveno zapoved: bil je trdovraten, velik grešnik; spreobrnjenje grešnikov
- 2. ekspr. kdor napravi prekršek, prestopek: bomo že odkrili grešnika, ki je to napravil; spet je pred sodiščem, stari grešnik
gríviti se -im se nedov. (í ȋ) knjiž., redko, navadno v zvezi z val, voda na vrhu se vihati, peniti: bil je velik vihar in valovi so se grivili
grízli -ja m (ȋ) velik severnoameriški medved rumenkasto rjave ali sive barve: grizliji iz kanadskih tunder
grižljáj stil. grížljaj -a m (ȃ; ȋ) - 1. količina hrane, ki se da naenkrat v usta: majhen, velik grižljaj; grižljaj kruha
// količina hrane, ki se naenkrat pogoltne: grižljaj mu je zastal v grlu
● ekspr. privoščil si ni niti grižljaja niti malo, nič; ekspr. očital mu je vsak grižljaj kar je pojedel; jedla je po grižljajih počasi, brez teka - 2. ekspr. kos jedila: mati mu je polagala na krožnik najslastnejše grižljaje; pren. pri tej kupčiji je dobil masten grižljaj
// z rodilnikom majhna količina hrane: naprosil si je kruha, tu in tam celo grižljaj mesa
♦ lov. zadnji grižljaj smrekova vejica, ki jo lovec zatakne v gobec uplenjene srne, jelena
grmáda -e ž (ā) - 1. velik kup lesa, določen za gorenje: iz suhih vej je zložil grmado in jo zažgal / grmade po gorah so naznanjale, da se bliža sovražnik kresovi, stražni ognji
// v srednjem veku smrtna kazen s sežigom na takem kupu: obsojen je bil na grmado / proglašena je bila za čarovnico in sežgali so jo na grmadi - 2. velik kup, navadno nametanih, neurejenih stvari: na mizah so ležale grmade blaga / oblaki so se kopičili v grmado
// ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prebral je grmado knjig; pojedel je celo grmado tort in piškotov
grmáden -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na grmado: že od daleč se je videl grmadni ogenj / opazoval je grmadne kope oblakov grmadaste
// ekspr., redko na mizo je položil grmaden kup bankovcev velik, ogromen
gromáden -dna -o prid. (ȃ) zastar. velik, ogromen: konj je bil vprežen v gromaden voz
grômek -mka -o prid. (ó) ekspr. glasen, hrupen: gromek glas, smeh;
pozdravili so ga z gromkim vzklikanjem // knjiž. zelo velik, ogromen: po gromkem uspehu je bil pozabljengrômko prisl.: zmaga je gromko odjeknila po vsem svetu; gromko se zakrohotati
gromozánski -a -o prid. (ȃ) ekspr. - 1. zelo velik, ogromen: na cesti je stal gromozanski avtomobil; vihtel je gromozansko sekiro / ponujali so mu gromozansko vsoto denarja / gromozanska pošast grozna, strašna
- 2. redko močen, silovit: slišalo se je gromozansko razbijanje po vratih
gromozánsko prisl.: kaj se pa tako gromozansko derete
grôza -e ž (ó) - 1. velik strah, združen z odporom do česa: groza ga je obšla; prevzela ga je taka groza, da je trepetal po vsem telesu; ta Goyeva slika mu vzbuja grozo; ekspr. kar drevenel je od groze; tresti se od groze, v grozi; ekspr. črna groza / gledala ga je z grozo v očeh / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: groza ga je njegovih odredb zelo se jih boji; groza ga je pred bolečinami
// knjiž. grozotnost, pretresljivost: groza smrti - 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: groza je, če ti gre vse narobe; groza je bilo pospravljati za vami; bil je tak, da ga je bilo groza pogledati
● ekspr. laže, da je groza zelo - 3. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža zelo veliko količino: zbralo se je groza ljudi
- 4. v medmetni rabi izraža
- a) strah, močno vznemirjenje: groza, padel bo; o groza, saj ne moremo preprečiti
- b) zgražanje, ogorčenje: groza, kakšno neumnost je zinil
grozánski -a -o prid. (ȃ) ekspr. - 1. zelo velik, ogromen: ima grozansko glavo / čuti grozansko lakoto zelo hudo
// oblak je velik in grozanski grozen, strašen - 2. redko močen, silovit: nastal je grozanski trušč
grozánsko prisl.: grozansko me je pogledal; sem grozansko lačen
grozávost -i ž (á) med. razpoloženje človeka, ki čuti velik strah pred čim: bolnika se je polastila grozavost pred množico
gròzd grôzda tudi grózd -a m (ȍ ó; ọ̑) podolgovat, iz jagod sestavljen sad vinske trte: utrgal je velik grozd; na trti so viseli zreli grozdi
// temu podoben sad ali cvet: dišeči grozdi akacij; grozdi ribeza; pren. iz tramvaja je visel grozd ljudi
♦ bot. podolgovato socvetje s cveti, katerih peclji rastejo iz različnih točk glavne osi
grozovít -a -o prid., grozovítejši (ȋ) grozen: zgodila se je grozovita nesreča;
grozovito klanje / pripovedovala je grozovite zgodbe / vrgel ga je z grozovito močjo / pripovedoval je, kako grozovite so levinje, ko branijo mladiče nevarne, bojevitegrozovíto prisl., ekspr.: burja je grozovito razsajala; zdel se ji je grozovito velik
grùnt grúnta m (ȕ ú) večje kmečko posestvo: kupiti, prodati grunt; grunt in bajta / priženil se je na grunt; je doma z grunta / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15-20 ha
// pog. posestvo, kmetija: imajo velik grunt
● prevzeti grunt postati njegov gospodar
grúntar -ja m (ȗ) raba peša lastnik grunta, velik kmet: bajtarji in gruntarji; bil je sin premožnega gruntarja
gúg -a m (ȗ) šport. pot telovadca, visečega na nihajočem orodju od ene skrajne točke do druge: napravil je velik gug
gúmijevec -vca m (ȗ) - 1. bot. divja ali kultivirana rastlina z velikimi, elipsastimi zimzelenimi listi, Ficus elastica: ob oknu je stal velik gumijevec; v senci palm in gumijevcev
- 2. tropsko drevo, iz katerega se pridobiva kavčuk: plantaže gumijevca
gurmán tudi gúrman -a m (ȃ; ȗ) kdor ima rad dobre, izbrane jedi in pijače, sladokusec: velik gurman je; jedla je s slastjo gurmana; pren., ekspr. predstava bo zadovoljila še tako velike gurmane
hála -e ž (á) - 1. velik pokrit in zaprt prostor, navadno brez stropa, namenjen zlasti za industrijska dela ali večje prireditve: podrla se je streha nad tovarniško halo; športna hala; konstrukcija za veliko halo / kinematografsko podjetje je zgradilo novo halo s tisoč sedeži dvorano
// v daljavi je videl pristaniške hale - 2. redko avla: hotelska hala
hárem -a m (ā) v muslimanskem okolju del hiše za žene: v harem ne smejo vstopiti tuji moški
// vse žene harema: ima velik harem; na potovanje je šel z vsem haremom; pren., šalj. šef je ponosen na svoj harem
havánec -nca m (ȃ) vet. srednje velik kunec temno rjave barve, ki se goji predvsem zaradi krzna
héc -a m (ẹ̑) nižje pog. neresen, smešen ali zabaven dogodek; šala, potegavščina: pridi, boš videl velik hec; naredimo kak hec; nevaren hec / povej nam kakšen hec šaljivo zgodbo
// ekspr., v povedno-prislovni rabi: to bi bil hec, če bi se mu vsi poskrili; ko smo pluli čez ekvator, je bilo sploh hec / za hec ga je udaril ne z resnim namenom
● pog., ekspr. z njim smo imeli zmeraj velik hec smo se šalili; nižje pog. on ni za hece je resen, ne mara potegavščin
hêrkul -a m (ȇ) ekspr. zelo močen, velik človek, silak: vsi se bojijo tega herkula; ta človek je pravi herkul
♦ zool. velik hrošč, ki živi v tropskih predelih Srednje in Južne Amerike, Dynastes hercules
hídroglíser -ja m (ȋ-ī) motorni čoln, ki se pri večji hitrosti dvigne iz vode in na krilcih ali z zadnjim delom drsi po gladini: zvezo med otokoma vzdržuje velik hidrogliser z dvesto sedeži; hidrogliser z zračnim vijakom
híša -e ž (í) - 1. stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi: hiša stoji na samem, ob cesti; graditi, obnavljati, zidati hišo; gaz je vodila od hiše do hiše; ustavil se je pred domačo hišo; kamnita, lesena hiša; kmečka, meščanska hiša; nadstropna, pritlična hiša; nova, velika hiša; hiša z balkonom; lastnik hiše / stanovanjska hiša / atrijska hiša pritlična, navadno enodružinska, z ograjenim dvoriščem; enodružinska ali enostanovanjska hiša; montažna hiša; počitniška hiša; vogalna, vrstna hiša / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel
// mestna hiša sedež mestne uprave; knjiž. hiša božja cerkev; vznes. hiša pravice sodišče
// ekspr. vsa hiša se je zbrala vsi prebivalci hiše
♦ arhit. alpska hiša; panonska hiša - 2. družinska skupnost, družina: to hišo že dolgo poznam; sosedova hiša je zelo gostoljubna; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi
// pri hiši je pet otrok; pri tej hiši sta le dva za delo / sina je spodil od hiše od doma
// z oslabljenim pomenom: kruh smo imeli pri hiši samo ob največjih praznikih; ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir pri hiši
// s prilastkom skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: to je že od nekdaj bogata, premožna hiša; izhaja iz meščanske, plemiške hiše; cesarska, kraljevska hiša; bibl. iz hiše Davidove - 3. publ., s prilastkom podjetje ali ustanova, zlasti trgovska, kulturna: avtomobilska hiša Fiat; časopisna, založniška hiša; filmska hiša / gledališka hiša gledališče
// Modna hiša v Ljubljani
// poslopje tega podjetja ali te ustanove: v mestu gradijo veliko trgovsko hišo; obnovili so dramsko hišo - 4. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši: hiša z veliko hrastovo mizo in lončeno pečjo; vsa družina se je ob večerih zbrala v hiši / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; mala ali zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje
- 5. redko zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa hiša
● ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; na starost je hodil od hiše do hiše beračil; odkar je gospodar, so k hiši dokupili že tretjo njivo h kmetiji, posestvu; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; prodajati po hišah ponujati blago v nakup neposredno stanovalcem; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom šel več k tem ljudem; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
hitropís -a m (ȋ) - 1. biblio. poenostavljena pisava z med seboj povezanimi črkami; kurziva: kaligrafski način pisanja se je mešal s hitropisom 17. stoletja
- 2. biblio. pisava v starem in srednjem veku, v kateri se uporabljajo namesto posameznih besed določeni znaki; tahigrafija: velik pomen hitropisa za kulturni razvoj starih narodov
- 3. redko stenografija
hladílen -lna -o prid. (ȋ) ki je za hlajenje:- a) hladilna naprava; hladilna voda pri avtomobilskem motorju; hladilno sredstvo / hladilni pult, vagon; hladilna omara hladilnik, velik kot omara
// v pivovarni so izpopolnili hladilni sistem / hladilni učinek; podjetje za toplotne in hladilne izolacije; hladilna tehnika - b) hladilna pijača; hladilno mazilo / vznes. hladilni mir je objel vse prisotne
♦ strojn. hladilni stolp stolp, v katerem pada segreta voda kot dež in se tako ohlaja; hladilna kača kačasto zavita cev, po kateri se pretaka hladilna tekočina; hladilna rebra rebra, ki povečujejo površino razgretega telesa in s tem pospešujejo njegovo hlajenje
hlév -a m (ẹ̄) stavba, prostor za bivanje domačih živali, zlasti večjih: spraviti živino v hlev / goveji, konjski, svinjski hlev; zadružni hlev / ekspr.: ves hlev je zamukal vsa živina v hlevu; hlev prinaša velik dobiček (goveja) živina
// hlapec je spal v slami na hlevu
● ekspr. njegovo stanovanje je pravi hlev umazano, zanemarjeno; knjiž., ekspr. Avgijev hlev neurejen, umazan prostor; pri nas je kot v hlevu neurejeno, umazano
♦ agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten
homêrski -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na Homerja: radoživost homerskega človeka / homerski jezik, spev / homerska preprostost
// knjiž., ekspr. zelo velik, ogromen: opravil je homersko delo / zaslišal se je homerski smeh hrupen, sproščen
hrást -a m (á) veliko listnato drevo z navadno hrapavim deblom in trdim lesom: posekati hrast; mogočni hrasti; je velik, močen kot hrast / pog. pohištvo iz hrasta hrastovega lesa
♦ bot. črni hrast z zimzelenimi listi; črnika; poletni hrast s kratkopecljatimi listi in pecljatimi plodovi; dob; hrast plutovec z usnjatimi zimzelenimi listi, ki daje pluto, Quercus suber
hrástov -a -o prid. (á) nanašajoč se na hrast: hrastov les; hrastov želod; hrastova šiška; hrastovo listje, lubje / hrastov gozd / hrastov furnir, parket; hrastova doga; hrastova miza
♦ zool. veliki hrastov kozliček velik hrošč, katerega ličinka dela v hrastovem lesu dolge rove, Cerambyx cerdo
hríb -a m (í) - 1. višja vzpetina zemeljskega površja: za vasjo se dvigajo hribi; studenec izvira izpod hriba; priti s hriba v dolino; iti čez hrib; vas leži pod hribom; podolgovat, strm, visok hrib; pobočje, vrh hriba / sneg je pokril hribe in doline / na tem mestu se cesta obrne v hrib; težko hodi v hrib navkreber; tja ne morem, je preveč v hrib
// mn. svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit: na severu dežele so sami hribi; doma je iz hribov, s hribov; značilnosti ljudi, ki živijo v hribih / na počitnice bo šel v hribe, ne na morje v planinski, gorski svet; že dolgo hodi v hribe se ukvarja s planinstvom - 2. ekspr., redko, z rodilnikom velik kup: ob cesti so se grmadili hribi kamenja
● star. prišel je čez hribe in doline od daleč; ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli; pog. med vojno je bil v hribih pri partizanih; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj
hŕt -a m (ȓ r̄) velik, zelo vitek lovski ali športni pes z dolgim, ozkim gobcem: gojiti hrte / angleški hrt; ruski hrt
hrúm -a m (ȗ) knjiž. hrumenje: daleč naokrog se sliši hrum slapa; hrum valov, viharja / ekspr. nastal je velik hrum in šum
// hrup, hrušč: hrum se je polegel, je potihnil
hrúst -a m (ȗ) ekspr. velik, zelo močen človek: ta hrust je z lahkoto potegnil voz iz blata; ima tri sinove, same hruste
hrúst -a -o prid. (ȗ ū) star. velik, zelo močen: imel je hrustega hlapca
hrústast -a -o prid. (ȗ) ekspr., redko velik, zelo močen: veslači so bili sami hrustasti fantje
hrúšč -a m (ȗ) nav. ekspr. močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora: hrušč narašča; delati hrušč; drevo se je z velikim hruščem podrlo; peklenski, strahovit hrušč / orkester je zagnal svoj hrušč in trušč
● ekspr. zaradi dogodka so zagnali velik hrušč in trušč zelo so se razburili
hudôbnež -a m (ȏ) hudoben človek: ima ga za hudobneža; velik, zakrknjen hudobnež; pravičniki in hudobneži
humaníst -a m (ȋ) - 1. pripadnik humanizma: spisi srednjeveških pisateljev in razprave učenih humanistov
- 2. človek, katerega nazori temeljijo na spoštovanju človeškega dostojanstva in skrbi za človeka: bil je velik humanist / socialistični humanist
- 3. kdor se ukvarja s kako humanistično vedo: nasprotja med tehnokrati in humanisti
// star. strokovnjak za klasične jezike in kulturo; klasični filolog: na klasični gimnaziji poučuje nekaj dobrih humanistov
humoríst -a m (ȋ) duhovit, šaljiv človek, šaljivec: on je velik humorist; njegovo pripovedovanje izdaja rojenega humorista / nastopil bo zabavni ansambel s pevcema in humoristom
// kdor piše humoristična dela: v fiziognomiji tega pisatelja se družita humorist in satirik
idéja -e ž (ẹ̑) - 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel: njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta; dobra, drzna, slaba ideja; dati (originalno) idejo za rešitev problema / uresničevati idejo o samoupravljanju / ta človek ima veliko idej / bil je navdušen zagovornik nove ideje
● ekspr. to je bila tvoja ideja ti si se spomnil tega; ekspr. priti na idejo spomniti se česa novega; idejo za akcijo je dobil pri njih bistveno pobudo
// nav. mn., navadno s prilastkom misel: njegove ideje so popolnoma zmedene / imava iste ideje; vsiljevati svoje ideje drugim / širiti prevratne ideje - 2. navadno v zvezi z o rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta: njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila / ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva / opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo
- 3. v zvezi fiksna ideja bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti: imel je fiksno idejo, da ga preganjajo / ekspr. to je samo tvoja fiksna ideja
- 4. ed., navadno z rodilnikom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel
- a) umetniškega ali znanstvenega dela: osnovna ideja drame; umetniška in hkrati moralna ideja romana / ideja in oblika umetnine / vodilna ideja teksta
- b) različnih znanstvenih, umetniških smeri: seznaniti se z idejo impresionizma; ideja marksizma
- c) različnih področij človekove družbene dejavnosti: ideja razrednega boja; ideja liberalizma; velik vpliv ideje samoupravljanja
// kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh: ideja dobrote, lepote; zavreči idejo pravičnosti
- 5. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: antifašistične, demokratske ideje; liberalne ideje so ga čisto prevzele; privrženec francoskih revolucionarnih idej / nekritično je sprejemal ekstremistične ideje; nove politične ideje
♦ filoz. ideja v idealističnih filozofijah transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega; v marksistični filozofiji odraz objektivne stvarnosti v zavesti
igráčkar -ja m (ȃ) - 1. ekspr. kdor se (rad) igra: ta otrok je velik igračkar / igračkar z besedami
- 2. redko igračar
igvanodón in igvanodónt -a m (ọ̑) pal. velik izumrli plazilec iz skupine dinozavrov
imétek -tka m (ẹ̑) star. premoženje, imetje: zapravil je svoj imetek; velik imetek
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) - 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
- 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
// izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
// izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca - 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
// imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate - 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
- 5. z oslabljenim pomenom izraža
- a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
- b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
- c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
- č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
- d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
// izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
// izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
- 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
// ima sina zdravnika
// izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo - 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
- 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
- a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
// ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav - b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
// izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
- 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
// to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev - 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
// imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti - 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
- a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
- b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
// izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
// konj ima belo liso na čelu
- 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
- 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
- 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
- 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
- 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
// moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati - 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
- 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
// zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
● ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
♦ lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
iméti se pog., s prislovnim določilom izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo: dobro, slabo se ima; ima se kot še nikoli / ekspr. ta se pa ima zelo dobro živi
// kot vljudnostna fraza kako se (kaj) imaš, imate; kot pozdrav dobro se imej, imejte
imáje star.: nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu
imajóč -a -e star.: imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko; ženske, imajoče več ljubimcev
improvizátor -ja m (ȃ) knjiž. kdor improvizira: bil je velik umetnik ter izreden improvizator / dober improvizator proslav / ekspr. ni bil sistematičen delavec, ampak le improvizator
intelektuálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na intelekt; umski, razumski: za to delo je potreben velik intelektualni napor;
intelektualni razvoj;
intelektualna dejavnost, sposobnost, svoboda / emocionalne in intelektualne prvine v pesmi / intelektualni delavci; intelektualno delo // nanašajoč se na intelektualce, razumniški: intelektualni poklici; intelektualna elitaintelektuálno prisl.: začel je intelektualno propadati; intelektualno skovana prispodoba
inteligénca -e ž (ẹ̑) - 1. nadarjenost za umske dejavnosti: za tako delo je potrebna velika inteligenca; s hitro rešitvijo problema je izpričala svojo inteligenco; izredna, naravna inteligenca; pomanjkanje, preizkus inteligence / s svojo inteligenco je takoj dojel, za kaj gre bistroumnostjo, bistrostjo
- 2. sloj inteligentov, inteligenti: nove ideje so se med inteligenco hitro razširile; napredna inteligenca; velik del inteligence se je pridružil nastajajočemu gibanju / humanistična in tehnična inteligenca
intenzíven -vna -o prid., intenzívnejši (ȋ) - 1. ki poteka, se opravlja z veliko energijo in koncentracijo: intenziven študij; igralec je presenetil publiko s svojo prepričljivo in intenzivno igro; intenzivna oblika raziskovanja; intenzivno delo, razmišljanje / glasbeno udejstvovanje dela njegovo življenje še intenzivnejše
// ki teži po boljši izkoriščenosti in kvaliteti: intenzivna proizvodnja; intenzivno obdelovanje / intenzivno gospodarjenje z gozdovi / intenzivni nasadi, sadovnjaki - 2. knjiž., s širokim pomenskim obsegom močen, velik: njegov vpliv je zelo intenziven; intenzivna bolečina huda; intenzivno doživetje / v tem mestu je kulturno življenje zelo intenzivno / intenzivna svetloba; rdeča barva je najbolj intenzivna izrazita
♦ agr. intenzivno poljedelstvo poljedelstvo, ki vlaga veliko dela in kapitala na enoto zemljiške površine; ekon. intenzivno gospodarstvo gospodarstvo, ki v razmerju do zaposlene delovne sile uporablja veliko kapitala; med. intenzivna nega nega bolnika s povečanim, nepretrganim medicinskim nadzorom in z najpopolnejšo (možno) obliko zdravljenja; šol. intenzivni tečaj tečaj z zgoščenim, zelo hitrim učenjem; intenzivni tečaj angleščine
intenzívno prisl.: intenzivno delati, doživljati, iskati, razmišljati; intenzivno obdelana zemlja
interès tudi interés -ésa m (ȅ ẹ́; ẹ̑) - 1. nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto; korist: tu se naši in njihovi interesi križajo; njuni interesi se ujemajo; družijo jih enaki, podobni, skupni interesi / za tem se skrivajo njegovi osebni interesi; uskladiti interese posameznikov z interesi skupnosti; družbeni, gospodarski, javni interesi; materialni, trgovski interesi
- 2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice; korist: braniti, zastopati interese delovnega ljudstva; bori se za svoje interese / naredite tako, saj je v vašem interesu vam v korist, v prid
♦ jur. pravni interes pravno zaščitena osebna ali premoženjska korist - 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v interesu izraža usmerjenost koristnosti glagolskega dejanja: delati, govoriti v interesu skupnosti / odlok so sprejeli v interesu varnosti zaradi varnosti
- 4. hotenje, želja po določenem udejstvovanju; zanimanje, nagnjenje: imeti, kazati interes; vzbujati komu interes za kaj; ima velik interes za glasbo; znanstveni interesi
// potreba, želja: nima interesa tekmovati / nerazvita območja imajo interes za hitrejši gospodarski razvoj si ga želijo, se zavzemajo zanj - 5. ed., zastar. obresti: posojilo mu prinaša dosti interesa
● publ. kakšen interes ima, da širi takšne govorice kaj namerava, kaj hoče doseči s tem; publ. film je vzbudil izreden interes občinstva veliko zanimanje, velik odziv; publ. delati kaj z velikim interesom z veliko zavzetostjo, vnemo
internírati -am dov. in nedov. (ȋ) prisiliti koga k bivanju pod nadzorstvom na določenem mestu, navadno v taborišču: okupatorji so internirali velik del tamkajšnjega prebivalstva;
internirati politične nasprotnike;
internirali so ga v Italijo odpeljali v internacijo v Italijointerníran -a -o: tri leta je bil interniran v nemškem taborišču
interpretácija -e ž (á) - 1. delanje, povzročanje, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa; razlaga, tolmačenje: podati interpretacijo pesmi; nepravilna interpretacija predpisa / estetska, stilna interpretacija literarnega dela / Prešernove pesmi v Kidričevi interpretaciji / publ.: to je napačna interpretacija društvenega delovanja; po taki interpretaciji problema ni pričakovati izboljšanja takem gledanju, pojmovanju
- 2. umetniško poustvarjanje
- a) dramskih likov; igra, igranje: občudovati interpretacijo glavne igralke; interpretacija Ofelije / odrska, televizijska interpretacija uprizoritev, izvedba
- b) glasbenega dela, izvajanje: interpretacija kantate je bila dobra / popevka je v interpretaciji mlade pevke doživela velik uspeh
♦ gled., muz. aktivna interpretacija z uveljavljanjem izvajalčevega ustvarjalnega odnosa do izvajanega dela
intrigánt in intrigànt -ánta m (ā á; ȁ á) nav. slabš. kdor intrigira, spletkar: ta človek je velik intrigant; politični intriganti
iskálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na iskanje: iskalna akcija je bila brezuspešna / magnetne in druge iskalne naprave; iskati vodo z iskalno palico, šibo bajanico
// v proučevanju zgodovinskega gradiva se skriva velik iskalni napor
♦ jur. iskalni dolg dolg, po katerega plačilo mora priti k dolžniku upnik sam
izbòr -ôra m (ȍ ó) - 1. odločanje, odločitev za kaj, navadno za najboljše, najprimernejše, v večji količini, množini stvari iste vrste: strožji izbor člankov je povečal kvaliteto lista; izbor kandidatov / izbor zakonskega tovariša izbira
// star. dati, imeti na izbor na izbiro
● star. tu je blaga na izbor zelo veliko - 2. količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti; izbira: povečati izbor; izbor hrane se je razširil
// nav. ekspr., z rodilnikom količina, množina sploh: tu je velik izbor alkoholnih pijač in sadnih sokov - 3. kar je izbrano: velik izbor del za objavo; to je izbor iz sodobne poezije / prikazati avtorjeva dela v izboru
♦ biol. naravni izbor ohranjanje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki omogočajo prilagoditev danim razmeram; umetni izbor odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam
izdáten -tna -o prid., izdátnejši (á ā) - 1. ki nasiti za dalj časa: žganci so izdatna jed; krmiti z najizdatnejšo hrano
- 2. ekspr. velik, močen: izdatna podpora, pomoč / potreben bi bil izdaten dež / publ. nastopajoče so nagradili z izdatnim aplavzom
izdátno prisl.: izdatno jesti
izkupíti in izkúpiti -im in skupíti in skúpiti -im dov. (ī ú) - 1. raba peša dobiti, iztržiti: to je denar, ki ga je izkupil za konja; toliko so že izkupili, da so lahko živeli / če dobro izkupimo, bomo lahko odplačali preostali dolg
- 2. pog., ekspr., s širokim pomenskim obsegom postati deležen kakega neprijetnega stanja: v pretepu je izkupil poškodbo, rano / izkupiti klofuto / v zvezi z jo, jih: ta jo bo že izkupil; za to jih je kar precej izkupil; izkupil jo je od očeta po hrbtu bil je tepen; izkupil jo je v ofenzivi bil je ranjen; padel je; pošteno jo je izkupil dobil je hude poškodbe; doživel je velik neuspeh
izméra -e ž (ẹ̑) - 1. glagolnik od izmeriti: sodelovati pri izmeri zemljišča / publ.: izmere za topografsko kartiranje meritve, merjenja; vnašanje izmer v načrt rezultatov merjenja
- 2. publ. mera, razsežnost, dimenzija: majhne izmere odra / mesto ogromnih izmer / pašnik v izmeri dveh hektarov velik dva hektara
izostáti -stánem dov. (á ȃ) ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti: učenec je večkrat neopravičeno izostal; izostati iz šole, od pouka; zaradi bolezni je izostal z dela / nikoli ne izostane za dalj časa
// publ. ne pojaviti se, ne nastopiti, čeprav bi praviloma moral: tipični znaki za bolezen so izostali / posledice niso izostale
● publ. časopis je danes izostal ni izšel; ni bil dostavljen; publ. te določbe v statutu ne bi smele izostati bi morale biti upoštevane; publ. uspeh dela ni izostal je bil razmeroma velik
izpolníti in izpólniti -im tudi spolníti in spólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) - 1. napraviti, da kaj obljubljenega, napovedanega postane stvarnost, dejstvo: on zmeraj obljublja, pa nikoli nič ne izpolni / svoje grožnje ni izpolnil; izpolniti besedo, obljubo / izpolniti komu prošnjo ugodno rešiti; to željo ti lahko izpolnim; želja se ji ni izpolnila
// napraviti, da kaj zahtevanega, obvezujočega postane stvarnost, dejstvo: izpolniti dolžnost, povelje, ukaz; izpolniti očetovo voljo / izpolniti normo / stoodstotno izpolniti načrt uresničiti, izvesti, izpeljati
// armada je častno izpolnila težavno nalogo opravila
// vseh naročil ne morem izpolniti v tako kratkem roku
● publ. kandidat ni izpolnil vseh pogojev ni imel kvalitet, ki se zahtevajo, pričakujejo; publ. kongres je izpolnil vsa pričakovanja uspeh kongresa je bil zelo velik
♦ šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli - 2. vpisati zahtevane podatke, navadno na določena mesta: izpolniti prijavnico / izpolniti obrazec v treh izvodih; izpolniti položnico s tiskanimi črkami, pisalnim strojem / izpolniti rubriko
- 3. napraviti, da prostor ni več prazen: prazno steno je izpolnil s knjižnimi policami / nova knjiga bo izpolnila vrzel v umetnostni publicistiki / izpolniti izpraznjeno delovno mesto zasesti ga; pren. samo delo in glasba ne moreta izpolniti življenja
- 4. živeti do določene dobe: pesnik je izpolnil šestdeset let
izpolnívši tudi spolnívši zastar.: izpolnivši naročilo, se je vrnil
izpólnjen tudi spólnjen -a -o: izpolnjen obrazec; izpolnjeni pogoji; prostor je s tem izpolnjen; ukaz je bil v celoti izpolnjen; izpolnjena želja
izrédnež -a m (ẹ̑) ekspr. izreden človek: velik izrednež je
izrèz -éza m (ȅ ẹ́) - 1. odprtina, nastala z izrezanjem: paličice se morajo tesno prilegati v izreze; srčast izrez v oknicah
// taka odprtina pri obleki, navadno ob vratu: obrobiti, zaokrožiti izrez; globok, majhen, velik izrez; koničast, kvadraten, okrogel izrez; izrez na hrbtu; izrez v obliki črke V / rokavni, vratni izrez
// del telesa, ki ga ta odprtina razgalja: pege na izrezu - 2. posamezen del, izločen iz česa: ta povest je izrez iz vsakdanjega življenja / impresionisti so slikali izreze iz žive narave
- 3. manjša enota, izrezana iz česa; izrezek: izrez iz časopisa
- 4. film., fot. del fotografiranega, filmanega motiva: izbrati izrez; imeti čut za kompozicijo in izrez / filmski izrez
- 5. redko izrezanje: izrez bule, rakastega tkiva
izsiljeválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor izsiljuje: prišel je v roke izsiljevalcem; ekspr. nesramen, velik izsiljevalec
iztŕžek1 -žka m (ȓ) denar, sprejet kot nadomestilo za kaj prodanega: za iztržek od sadja je kupil obleko; iztržek trgovine na drobno / dnevni iztržek; iztržek v gostinstvu je narasel za trideset odstotkov
● žarg., šport. iztržek dveh točk je velik uspeh naše enajsterice dosežek
izvajálski -a -o [tudi u̯s] prid. (ȃ) nanašajoč se na izvajalce ali izvajanje: ta opera zahteva velik izvajalski aparat / ansambel odlikuje visoka izvajalska raven; napredek izvajalske umetnosti / projektivni in izvajalski oddelek
izvédenec -nca m (ẹ̑) strokovnjak, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke: vprašati za mnenje izvedenca; kmetijski, pravni, zdravniški izvedenec; izvedenec psihiater; izvedenec za podvodni ribolov; izjava, poročilo izvedenca / publ. bil je velik izvedenec v svoji stroki poznavalec svoje stroke, strokovnjak
♦ jur. sodni izvedenec uradno določen strokovnjak, na mnenje katerega se sodnik v sodbi opre
// ekspr. dober poznavalec česa: izvedenci imajo cviček iz Gadove peči za najboljši cviček / bil je velik izvedenec v ljubezenskih rečeh
izžaréti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. prenehati žareti: žerjavica je izžarela
- 2. publ. oddati valove, delce: večina nevtronov izžari že v prvi sekundi / zaradi visokih temperatur izžari velik del sproščene energije v obliki toplote
jákost -i ž (ā) - 1. značilnost pojava glede na učinek: ugotavljati jakost potresa, vetra; majhna, velika jakost / uravnavati jakost slike na televizijskem zaslonu / jakost čustva, občutkov, predstav / redko: jakost ohladitve stopnja; jakost pritiska velikost
♦ fiz. jakost električnega polja količina, s katero je določeno električno polje in se dobi s silo na električni naboj; jakost magnetnega polja količina, s katero je določeno magnetno polje; jakost valovanja energija, ki jo prenese valovanje v časovni enoti v pravokotni smeri skozi ploskovno enoto; jakost zvoka energija, ki jo prenese zvok v časovni enoti v pravokotni smeri skozi ploskovno enoto; nameriti pet miliamperov jakosti; kem. jakost baze koncentracija hidroksilnih ionov v vodni raztopini baze; jakost kisline koncentracija vodikovih ionov v vodni raztopini kisline; lingv. jakost glasu značilnost glasu glede na količino zraka pri njegovem tvorjenju; meteor. jakost padavin količina padavin v časovni enoti; jakost vetra količina, ki je določena z njegovo hitrostjo
// značilnost pojava, ki ima velik učinek: kamen se je zaradi jakosti udarca razletel - 2. redko moč: imel je še toliko jakosti, da je vzdržal / jakost volje / telesna jakost se je dolgo ohranila v njegovem rodu; jakost niti trdnost, čvrstost
jáma -e ž (á) - 1. v zemljo narejena vdolbina: na cesti se delajo, nastajajo jame; kopati, narediti, zasuti jamo; pasti, stopiti v jamo; jame od bomb; jame za sajenje dreves
// nav. ekspr. vdolbeno mesto sploh: narediti sredi žgancev jamo za mast / bil je tako suh, da so se mu v licih delale jame vdolbine; oči so mu ležale v globokih jamah - 2. naraven izvotljen prostor pod zemeljskim površjem: jama sega, vodi daleč v hrib; raziskovati jame; spustiti se v jamo; skalnata jama / odkritje sledov primitivnega človeka v jami / kraška jama podzemeljska jama v kraškem svetu; podzemeljska jama / Postojnska jama
- 3. navadno s prilastkom prostor v zemlji, tleh za zbiranje česa, navadno obzidan: betonirati jamo / apnena jama za shranjevanje apna; gnojnična jama; greznična jama greznica; kompostna jama / dati repo v jamo
// teh. obzidan prostor navadno v tleh, na tleh, v katerem se s tekočino ali paro obdeluje surovina: lužilna jama; parilna jama
// nekdaj preprosta stavba, zgrajena delno v zemlji, delno nad njo, zlasti za sušenje lanene slame: zakuriti jamo; sušiti na jami / sušilna jama - 4. prostor pod zemeljskim površjem, v katerem se koplje, pridobiva ruda ali premog: odpreti novo jamo; spustiti se v jamo; zračenje jame / pog.: dela v jami je zaposlen kot rudar; ponesrečil se je v jami v rudniku
// s prilastkom prostor, kjer se kaj koplje, pridobiva sploh: gramozna, peščena, šotna jama / ustreljen je bil v Gramozni jami - 5. nav. ekspr. prostor v zemlji za pokop mrliča; grob: izkopati komu jamo; spustiti krsto v jamo; zagrebli so ga v jamo / pesn. počiva v črni jami
- 6. ekspr., s prilastkom bivališče, zbirališče: tvoja hiša je jama razbojnikov; pren. jama greha, hudodelstva
● ekspr. zanj je že pripravljena jama kmalu bo umrl; ekspr. sam sebi jamo koplje dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti
♦ geogr. ledena jama kraška jama, v kateri se ohrani led vse leto ali velik del leta; suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; vodna jama kraška jama, v kateri teče voda; grad. gradbena jama ki omogoča gradnjo temeljev in podzemnih delov objekta; lov. jama razširjeni del rova jazbeca ali lisice; volčja jama ki se napravi za lovljenje volkov; metal. livna jama v tleh livarne, v kateri se ulivajo težji ulitki; teh. revizijska ali servisna jama v tla narejen prostor za pregledovanje spodnjega dela vozila
jástog -a m (ȃ) velik morski rak z zelo okusnim mesom: kuhan jastog; zaščitena obalna področja za gojitev jastogov in ostrig
jédec -dca m (ẹ̑) - 1. kdor jé, uživa hrano: gostilna je bila polna pivcev in jedcev / jedec surovega mesa, planktona
// nav. ekspr. kdor (rad) dosti jé: v naši družini smo vsi jedci / on je slab, velik jedec - 2. nav. ekspr. oseba, ki jo je treba preživljati: pri hiši je dosti jedcev, a malo delavcev
jédež -a m (ẹ̑) - 1. slabš. jedec: vsi so sami jedeži / velik jedež
- 2. ekspr. uživanje hrane, jedi; jed: samo jedež ga drži pokonci
jéjmene in jèjmene medm. (ẹ̑; ȅ) izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: jejmene, to je pa zares hudo; jejmene, jejmene, kje so pa naši
// izraža začudenje, presenečenje: jejmene, kako si že velik
jêlen -éna m (é ẹ́) - 1. hitra, rjavkasto siva žival, katere samec ima velike razvejane rogove: jeleni se pojajo; čreda, sledovi jelenov; lov na jelene / severni jelen v arktičnih predelih živeč jelen, pri katerem ima tudi samica rogove
// samec te živali: ustreliti jelena; jelen in košuta; dirja kot jelen - 2. nar. rjavkasto siv vol, rjavec: sivec in jelen
♦ lov. jelen beči, ruka; pal. orjaški jelen zelo velik izumrli jelen iz mlajše ledene dobe; šport. streljanje na bežečega jelena streljanje na premikajočo se figuro jelena s tarčo
jelénovec -vca m (ẹ́) bot. grmičast lišaj belkasto sive barve, Cladonia rangiferina: preživljanje severnih jelenov z jelenovcem
♦ bot. rastlina s pernatimi listi in rdečkastimi ali belimi cveti v kobulih, Laserpitium; lov. velik nož za odstranjevanje drobovja veliki divjadi
jesénski -a -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na jesen ž: lep jesenski dan; jesenski meseci / pisani jesenski gozdovi; nastopilo je jesensko deževje / jesenski pridelki; jesenske cvetlice; jesenska setev / (jesenski) podlesek trajnica, ki požene jeseni iz gomolja velik vijoličast cvet; jesenska hruška; jesenska žival rojena v jeseni; jesenska jabolka jabolka, ki so primerna za uživanje v jeseni
// jesenski čas
// nav. ekspr. značilen za jesen: sredi poletja smo še, pa imamo pravo jesensko vreme / blago v jesenskih barvah rumenih, rjavih; jesensko deževje dolgotrajno in enakomerno
// pesn. jesenske misli - 2. ekspr., redko ostarel, prileten: bila je že precej jesenska
♦ agr. jesenski dosevek; astr. jesensko enakonočje enakonočje 23. septembra; bot. jesenski jurček užitna goba s temno rjavim klobukom, Boletus edulis; jesenski svišč gozdna ali travniška rastlina z jajčasto suličastimi listi in modrimi zvonastimi cveti, Gentiana asclepiadea; jesensko resje resje z rožnatimi cveti, ki cvete jeseni, Calluna vulgaris; čeb. jesensko krmljenje čebel krmljenje čebel jeseni, pri katerem se jim da toliko hrane, kolikor je potrebujejo za čez zimo; gozd. jesenski les gostejša plast lesa v letnici; pozni les; šol. jesenski (izpitni) rok (izpitni) rok ob začetku šolskega leta
jesénsko prisl.: jesensko hladne sape; jesensko oblečen
jéščec -a [čəc] m (ẹ̑) nar. kdor (rad) dosti jé; jedec: Pojedel sem ga [kruha] največ jaz, ker Barbarič ni bil velik ješčec (F. Godina)
jétra jéter s mn. (ẹ́ ẹ̑) velik rdeče rjav organ v desnem zgornjem delu trebušne votline, ki izloča žolč: zboleti na jetrih; človeška, živalska jetra; ima raka na jetrih / zrezati jetra na rezine; kupiti goveja, telečja jetra / pražena jetra
● ekspr. pozna ga do jeter pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; pog., ekspr. iti na jetra dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr., redko ima bela jetra je zelo trdoživ
♦ med. ciroza jeter
jo tož. od ona, rod. je, nav. ekspr. - 1. pog. stvar, ki se ne mara ali ne more imenovati: dobiti jo po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; jo že imam sem se že domislil; pošteno jo je izkupil dobil je hude poškodbe; doživel je velik neuspeh; ne boš je zvozil zadeve ne boš uspešno dokončal; nizko prav nastavlja mu jo ga spolno zapeljuje, vabi; srečno jo je odnesel nič hudega se mu ni zgodilo; ti jo zmerom pogodiš, uganeš pravilno poveš, narediš; godci jo urežejo skladbo, pesem; zagosti jo komu napraviti nevšečnost, neprijetnost; zasoliti jo komu kaj neprijetnega povedati, napraviti; zavozil si jo napačno si naredil
- 2. pog., z nekaterimi glagoli izraža
- a) hojo: kresati, mahati, primahati jo; ubral jo je po bližnjici / čez mejo jo je potegnil odšel je ilegalno v tujino
- b) tek, beg: brisati, odkuriti, odpetati, pocediti, popihati jo
- 3. navadno v nikalnih stavkih krepi predmet ali smiselni osebek: ni je ženske, ki bi si to upala / v vzkliku glej jo navihanko; prim. ga, jih, on
junáčina -e m (ā) ekspr., redko - 1. zelo pogumen, neustrašen človek: iznajdljiv človek je bil takrat polku bolj potreben kot pa kak junačina
- 2. postaven, krepek človek: oče je bil še velik junačina in je hodil drvarit
junák -a m (á) - 1. kdor je storil izredno pogumno, junaško dejanje: neznani ljudje so v boju postali junaki; slaven junak; zgodbe o srednjeveških junakih; padel je kot junak / narodni junak zgodovinska oseba, ki se je odlikovala v boju za svoj narod; grob neznanega junaka grobnica s posmrtnimi ostanki vojaka, narejena v spomin na padle v boju za domovino
// nav. ekspr. kdor prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: junak je, da vzdrži v takih razmerah; v bolezni se je pokazal junaka
// nav. ekspr. izredno pogumen, neustrašen človek: iskali so junaka, ki bi si upal preplavati reko; iron. junaki pa taki, vsi so zbežali - 2. nav. ekspr., s prilastkom moški, ki se odlikuje v kaki stvari ali ob kakem dogodku: junak olimpijskih iger, Planice / junak dela; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost
// iron. junak v pitju; revolverski junak - 3. kdor zaradi kake lastnosti vzbuja občudovanje in željo po posnemanju: vsaka doba ima svoje junake; mladina hitro menja svoje junake / salonski junak
- 4. ekspr. postaven, krepek moški: drevo, da ga trije junaki ne obsežejo; udarec, ki bi celo junaka pobil na tla / poglejte no, kakšen junak je že
- 5. glavna, osrednja oseba v literarnem delu: junak drame, romana; junaki nemega filma / Shakespearovi junaki / glavni junak
// ekspr. oseba, o kateri se pripoveduje: drugo jutro je naš junak odpotoval
junákinja -e ž (á) - 1. ženska, ki je storila izredno pogumno, junaško dejanje: pokloniti se junakinjam, ki so padle v boju za svobodo
// nav. ekspr. ženska, ki prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: peš ste prišli tako daleč, ste pa res junakinja
// nav. ekspr. zelo pogumna, neustrašena ženska: ko je branila otroke, se je pokazala junakinjo - 2. nav. ekspr., s prilastkom ženska, ki se odlikuje v kaki stvari ali ob kakem dogodku: junakinja tekmovanja
- 3. glavna, osrednja ženska v literarnem delu: Alenčica je junakinja naših ljudskih pesmi; junakinja filma, romana / Cankarjeve junakinje
junáški -a -o prid. (á) - 1. ki je storil izredno pogumno, junaško dejanje: junaški borci; junaški narod; junaška četa / junaški čas
// izredno pogumen, neustrašen: zbral je same junaške fante / junaški boj; junaški govor; junaško dejanje
// nav. ekspr. ki prenaša, opravlja stvari, za katere je potreben velik napor, požrtvovalnost: junaška mati - 2. značilen za junake: umreti junaške smrti / prelita junaška kri kri junakov
// ekspr. tolče se po junaških prsih
♦ lit. junaški ep ep, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; junaška epika; junaška pesem ljudska pesem, ki govori o velikih in slavnih dejanjih; muz. junaški tenor tenorski glas, navadno nekoliko nižji od liričnega tenorja
junáško prisl.: junaško se bojevati; junaško prenašati bolečine
kakó prisl. (ọ̄) - 1. izraža vprašanje po načinu dejanja, dogajanja, stanja: kako je z njegovo boleznijo? kako si to dosegel? kako naj ti pomagam? / kako ti je ime? kako se pišeš? / kot nagovor, zlasti pri srečanju: kako je, fantje? kako (je) kaj (z vami)? pog. kako se imaš? kako (ti) gre? kako se počutite? pog. kako ste kaj? elipt. kako pa kaj družina? / elipt. kako (to), da še niste odpotovali? / kot vprašanje po nerazumljeni trditvi kako? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: nič se ne spominja, kdaj in kako je prišel domov; elipt. človek zabrede, da sam ne ve kako
// izraža vprašanje po meri ali stopnji povedanega: kako dolgo si že tukaj? kako velik je tvoj brat? kako si zadovoljen z uspehom? / povej, kako ti ugaja film - 2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi kako da izraža vprašanje po razlogu, okoliščinah, zaradi katerih nastopi dejanje: kako da sosedovih ni več k nam? kako da si to naredil? zakaj
- 3. v vezniški rabi, z oslabljenim pomenom, v pripovednih odvisnih stavkih, z glagoli zaznavanja za dopolnjevanje nadrednega stavka glede na predmet: začutil je, kako mu nekaj leze po roki; videl sem, kako je padel pod avto / ali slišiš kosa, kako poje? / ne zaveda se, kako je žena hudo bolna da
- 4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo povedanega: kako čudovita dolina; kako živo si ga predstavljam; publ. veliko za našo zgodovino še kako dragocenih dokumentov pa je za vedno izgubljenih / kako se mi smili; kako ga je škoda; kako vesel sem, da si prišel; elipt. prav ima, pa še kako prav
// v retoričnem vprašanju izraža močno začudenje, zavrnitev: kako si še upaš priti sem; kako, ali naj čakam do sodnega dne / če se njemu ni posrečilo, kako se bo tebi - 5. izraža nedoločen, poljuben način: uredi stvar kako drugače; pot boš že kako našel / elipt. bomo že kako tudi brez tebe delali, shajali, uredili
● ekspr. vse bi še bilo kako, če bi le otrok ne zbolel izraža zadovoljivo, znosno stanje; žarg., šol. kako so si stranice v trikotniku? v kakšnem razmerju; pog. kako je zunaj, ali še dežuje? kakšno vreme je; ekspr. popotniku je nič kako odleglo zelo; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost; pog., ekspr. da bi ti pomagal? Saj veš kako izraža močno zanikanje, zavrnitev; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; sam.: ne sme se ocenjevati samo kaj, ampak tudi kako
kàkor vez. (ȁ) - I. med členi v stavku
- 1. za izražanje primerjave glede enakosti: sin je tako velik kakor oče; toplo je kakor poleti / igralci so isti kakor lani / program je trajal toliko časa kakor včeraj; dohodkov je toliko kakor izdatkov kolikor
- 2. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: sin je že večji kakor oče; premer cevi je manjši kakor meter / ni tako priden kakor sestra / blago nima več tolikšne cene kakor prej
- 3. za izražanje podobnosti: ukazuje kakor diktator; povsod se vede kakor doma / bled kakor zid; naglo kakor blisk; podobna sta si kakor jajce jajcu zelo
- 4. za izražanje približne, dozdevne podobnosti: srečala sta se kakor po naključju; fanta imajo kakor za svojega / mož se je kakor prebudil; redko zdaj se mu kakor ne ljubi delati nekako, nekam
- 5. ekspr., z nikalnico, v zvezi z drug, drugače za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: ne kaže drugega kakor molčati; nobeden ji ni rekel drugače kakor mati / kdo drug je kriv nesreče kakor ti
- 6. ekspr., navadno v zvezi s tako za združevanje, vezanje sorodnih pojmov glede na povedano: film je vzbudil zanimanje tako pri občinstvu kakor pri kritiki; enako je oblečen pozimi kakor poleti / kakor v hvali pretirava tudi v graji; publ. predložiti je treba spričevala kakor tudi delavsko knjižico in
- 7. star. za izražanje funkcije, položaja, ki ga ima ustrezna oseba ali stvar; kot: jaz kakor dekletov varuh ne morem privoliti v poroko; kakor praktičen človek bo zmeraj gledal na korist
- II. v odvisnih stavkih
- 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje pomenov kakor pod I., 1—6:
- a) fant je navihan, kakor sem bil jaz v njegovih letih; ona dela tako, kakor delajo druge / pogoji za reelekcijo so skoraj isti, kakor so bili za namestitev / predstava je trajala toliko časa, kakor sem mislil; izdali smo prav toliko, kakor smo si namenili kolikor
- b) imela bo manjšo doto, kakor se misli / ni vse tako, kakor je bilo / plačal je več, kakor sem zahteval
- c) s pogojnim naklonom ali v zvezi z da: maha z rokami, kakor bi orehe klatil; zdi se, kakor da ni rešitve; dela se, kakor da me ne bi poznal
- č) ne kaže drugega, kakor da potrpimo; v vrt ne prideš drugače, kakor če preplezaš zid
- d) kakor je skrbela za domače, tako tudi revežev ni pozabila
// z oslabljenim pomenom za izražanje primerjave sploh: kakor kažejo zardele oči, je vso noč prejokala; vstopajo, kakor kdo pride; publ. kakor poročajo listi, je prišlo do nemirov / s širokim pomenskim obsegom: kakor daleč sega oko, povsod sama ravnina; kakor se dolina širi, tako je bolj naseljena / vdal se je, kakor je bil sploh popustljiv ker, saj; pošten kakor je, ni zahteval potrdila
// nav. ekspr. za izražanje odnosa osebka do povedanega: ostani ali pojdi, kakor že hočeš; kakor je videti, še ne bo miru; uspel bo ali pa tudi ne, kakor se vzame / kakor sem rekel: ne dam pa ne dam; kakor gotovo tukaj stojim, tega ne dovolim / »ostal boš doma!« »Kakor ukazujete«
- 2. ekspr., v časovnih odvisnih stavkih, navadno v zvezi kakor hitro za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: kakor hitro je za silo okreval, se je odpravil na pot; vprašam ga, kakor hitro se vrne; kakor je ura devet, že sedi v krčmi
- 3. ekspr., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka: kakor mi ne boš pri priči tiho, te spodim iz sobe; kakor (hitro) mi dolga ne vrne, ga bom tožil
- 4. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kakor je (tudi) pogumen, tega se je ustrašil; kakor ga ima rad, njegovih napak ne mara zamolčati če ga ima še tako rad
// star. hotel sem napisati pismo, kakor se mi je roka tresla čeprav - 5. nav. elipt. za naštevanje zgledov za prej povedano: ptice, kakor orli, jastrebi in sove, so ujede; človek ni brez nagonov, kakor so na primer potreba po jedi, samoobramba, spolni nagon itd.
- 6. nav. elipt., pog., z nedoločnim zaimkom ali prislovom za izražanje različnosti stanja, dejanja glede na okoliščine: »kako se kaj delavke razumete?« »Kar gre. Kakor je kakšna«; hrana po gostilnah ni najboljša, kakor kje; bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje
● pog. kaj mu očitaš! Kakor bi bil ti kaj boljši saj nisi nič boljši; to je kakor enkrat ena, da bomo zmagali samoumevno, gotovo; pog. monter je obljubil, da pride kakor drugo jutro drugo jutro; ekspr. otrok je trmast kakor le kaj zelo; »ne bom se uklonil.« »Kakor misliš« izraža obzirno zavrnitev povedanega; pog. dosegel je toliko kakor nič prav nič; star. vrnil se je Tinček, tisti, kakor je lani v Ameriko šel ki je šel
kákšen -šna -o zaim. (ā) - 1. izraža vprašanje po kakovosti, lastnosti, značilnosti: kakšne barve je morje? kakšna bo letina? kakšno listje ima oreh? kakšni ljudje so sosedovi? kakšno bo vreme jutri? / na kakšen način se ga misliš znebiti? kako
// v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povej, kakšen je novi učitelj; raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka - 2. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kakšno ime so ji dali? kakšno vino naj prinesem, vipavca ali cviček? katero
- 3. ekspr., navadno okrepljen izraža močno zanikanje, zavrnitev: kakšen moški pa si, da si tega ne upaš? s kakšno pravico me odrivaš? gotovo si imel velik uspeh. Kakšen neki; da ni zdrava? Kakšna pa; elipt. odleglo ti bo. Kakšen odleglo — neumnost
- 4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar določa samostalnik: kakšna razlika med bratoma; kakšna škoda zanj; tudi mi imamo naravne lepote, pa še kakšne; dela se, kot da ga je doletela ne vem kakšna sreča
// izraža začudenje, presenečenje: kakšen fant je bil to v partizanih; joj, kakšno (čudovito) obleko ima; kakšno vprašanje; sam., ekspr.: kakšno mu je zagodel; kakšno imajo po stanovanju, vse razmetano; kakšne so doma počeli, ko sem šla na ples
kála -e ž (ȃ) vrtn. na vlažnih tleh rastoča rastlina s socvetjem, ki ga obdaja velik bel tulec: gojiti kale
káos -a m (ȃ) - 1. knjiž. velik nered, zmeda: v mestu je bil popoln kaos; najti izhod iz kaosa / gospodarski, idejni, politični kaos / kaos glasov
- 2. po nazoru starih Grkov neizmeren prazen prostor, iz katerega je nastal svet: kaos in kozmos
kardinálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. knjiž. glaven, bistven: odkriti v drami kardinalne točke, ob katerih se dogajanje lomi / kardinalne strani neba / to dejstvo je kardinalnega pomena za razjasnitev nesoglasij
- 2. ekspr. zelo velik: narediti kardinalno napako
♦ mat. kardinalno število število, ki izraža moč množice
káro -a m (ȃ) - 1. večbarven vzorec, navadno na tkanini, v obliki pravokotno se križajočih črt, prog: med vzorci prevladujejo črte, nekaj je tudi kara; majhen, velik karo
♦ tekst. škotski karo
// ekspr. karirasto blago: krilo iz kara - 2. igralna karta z enim ali več znaki v obliki romba: zamenjati srce za karo; neskl. pril.: karo kralj; karo vzorec
katastrofálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. ki povzroči v naravi veliko razdejanje, uničenje, uničujoč: katastrofalen potres, požar; katastrofalna eksplozija
// nav. ekspr. ki ima zelo hude posledice; poguben, usoden: napraviti katastrofalno napako; katastrofalna zmota / katastrofalno spoznanje / katastrofalen dvig cen zelo velik - 2. ekspr. zelo slab, neugoden: katastrofalen potek bitke; preteklo leto je bilo v gospodarstvu naravnost katastrofalno / našli so ga v katastrofalnem stanju / katastrofalne posledice
// ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: doživeti katastrofalen polom, poraz
katastrofálno prisl.: izguba popularnosti se je katastrofalno pokazala pri volitvah; domačini so goste katastrofalno premagali; sam.: vsak dan se zgodi kaj katastrofalnega
kavalír -ja m (í) - 1. moški plemenitih lastnosti in uglajenega vedenja: je velik kavalir; ravnal je kot pravi kavalir / bodi kavalir in odstopi svoj prostor
// nav. ekspr. oboževalec, spremljevalec ženske, zlasti na družabni prireditvi: na ples je šla brez kavalirja / ima že drugega kavalirja / ti bom jaz za kavalirja - 2. zastar. plemič, vitez: srednjeveški kavalirji
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) - 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
// s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
// navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče - 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
// tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute - 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
- 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
// nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal - 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
// obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo - 6. delati vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
- b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
- c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
// nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
- 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
// elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal
// življenje se mu kaže v pravi luči
kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi
kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot
kiklóp tudi ciklóp -a m (ọ̑) - 1. v grški mitologiji velikan z očesom sredi čela: to je svet favnov in silenov, siren in kiklopov
- 2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek: kdo se ne bi bal takega kiklopa
kiklópski tudi ciklópski -a -o prid. (ọ̑) knjiž., ekspr. nenavadno velik, velikanski: strmeli so nad temi kiklopskimi spomeniki; kiklopski gorski velikani
♦ arhit. kiklopski zid zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami
kláda -e ž (á) - 1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno
// stesati tram iz klade hloda
// redko poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu - 2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita
- 3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo
♦ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok
klafáč -a m (á) pog., slabš. - 1. kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: težko poslušam tega klafača; to ti je klafač in bahač
- 2. kvantač: je velik pijanec in klafač
klátež -a m (ȃ) ekspr. kdor se (rad) potepa, pohajkuje: bil je velik klatež
klevétnik -a m (ẹ̑) knjiž. obrekovalec: je velik klevetnik / klevetniki naše družbe
kljuboválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor (rad) kljubuje: fant je velik kljubovalec / ekspr. orel, ta kljubovalec viharjev
klòb klôba tudi klòp klôpa m (ȍ ó) redko klobčič, svitek, navadno velik: klob vrvi / lase si zvija v klob
knéžji -a -e prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na kneze: knežji dvor / podelili so mu knežji naslov
♦ zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju - 2. ekspr. zelo bogat, velik: ima knežje zasluge; dobila je naravnost knežja darila
knéžje prisl.: (po) knežje pogostiti
knjíga -e ž (í) - 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov: knjiga ima tristo strani; odpreti, zapreti knjigo; listati po knjigi; debela, drobna, tanka knjiga; velik format knjige; hrbet, platnice knjige; obsežna zbirka knjig / broširana, kartonirana, v usnje vezana knjiga; žepna knjiga manjša, cenena broširana knjiga
// omara za knjige
// delo, stvaritev v taki obliki: brati, napisati zanimivo knjigo; dobra knjiga; leposlovna, strokovna, znanstvena knjiga; poučna, zabavna knjiga; knjiga nabožne vsebine; knjiga o umetnosti / knjiga obravnava aktualne politične dogodke / podaril mu je knjigo pravljic / kuharska knjiga z navodili za kuhanje, serviranje jedi; šolske knjige učbeniki; pren., knjiž. učiti se iz knjige narave, življenja - 2. navadno s prilastkom kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: ta knjiga je že popisana / voditi knjige / blagajniška knjiga knjiga ali kartoteka, v katero se vpisujejo vplačila in izplačila; blagovna knjiga v katero se vpisuje sprejemanje in izdajanje blaga; dolgovna knjiga dolžnikov; dopisna knjiga zvezek, knjiga za interna obvestila, sporočila; inventarna knjiga s seznamom inventariziranih predmetov; matična knjiga
// tako sešiti listi za zapisovanje, vpisovanje: vpisati se v knjigo / pritožna knjiga; spominska knjiga; žalna knjiga v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti najvišjih državnikov tujih držav - 3. večja enota obsežnejšega literarnega besedila: tretje poglavje druge knjige / roman v treh knjigah
● ekspr. te knjige so vogelni kamen v naši kulturi so zelo pomembne; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. zmeraj bulji v knjige veliko bere, študira; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; on ji je neprebrana knjiga ne pozna njegovih lastnosti; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; ekspr. to je knjiga vseh knjig zelo dobra
♦ adm. dostavna knjiga v kateri naslovnik s podpisom potrdi prejem pošiljke; film. snemalna knjiga dramsko besedilo, opremljeno z umetniškimi in tehničnimi napotki za snemanje na filmski, magnetoskopski trak; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov; temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov; jur. zemljiška knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; navt. mednarodna signalna knjiga s šiframi za sporazumevanje z ladjami in pristanišči vseh narodov, držav; mednarodni signalni kodeks; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu
kobílast -a -o prid. (í) nizko velik, neroden: kobilasta ženska
kôcast -a -o prid. (ó) - 1. pokrit, obdan z neurejeno razvrščenimi (dolgimi) dlakami: majhen kocast pes; kocast rep veverice / bundo je imel podloženo s kocasto kozjo kožo / kocasta površina tkanine / telovnik iz kocastega blaga; kocasto posteljno pregrinjalo
- 2. redko velik, cunjast: kocaste snežinke
kôcnjast -a -o prid. (ó) nar., navadno v zvezi s snežinka velik, cunjast: kocnjaste snežinke
kodificírati -am dov. in nedov. (ȋ) združiti različne zakone ali nepisana pravna določila v enoten (zakonski) tekst: konferenca je kodificirala velik del pomorskega prava // knjiž. uzakoniti, normirati: ustava je kodificirala ustaljene družbene norme / kodificirati knjižni jezikkodificíran -a -o: knjižni jezik takrat še ni bil kodificiran; kodificirano pravo
kóli prisl. (ọ̑) zastar., v vezniški rabi - 1. kako: videl sem, koli revna je koča
- 2. kolikor: pomagaj, koli moreš / koli je velik, toli je neumen
- 3. čeprav, če še tako: koli sem majhen, pa se te vendar ne bojim
kolobár -ja m (á) - 1. geom. lik, ki ga omejujeta različno veliki istosrediščni krožnici: izračunati ploščino kolobarja; središče kolobarja / narisati kolobar
- 2. kar je po obliki podobno temu liku: risal je kroge in kolobarje / na vodni površini so nastajali kolobarji; luči so delale na stropu velike kolobarje / kolobar dima se je dvigal v zrak
// s prilastkom kos, košček snovi, živila v taki obliki: kolobar klobase, limone / velik kolobar sira / pojedel je pet kolobarjev salame
// v prislovni rabi izraža obstajanje, pojavljanje v taki obliki: vrv, zvita v kolobar / korenje, narezano na kolobarje / v gostih kolobarjih je puhal dim - 3. agr. ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na določenem zemljišču: držati se kolobarja / glavni kolobar pri katerem so zajete za določeno pokrajino najpomembnejše, tipične kmetijske rastline; štiriletni, triletni kolobar pri katerem se zvrstijo določene kmetijske rastline v štirih, treh letih
● ekspr. pred očmi se mu delajo kolobarji zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kolobarje; imela je kolobarje pod očmi modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti; ekspr. otroci so sklenili kolobar okrog njega so ga obkrožili; ekspr. hiše se je ognil v velikem kolobarju zelo, na daleč; pred hišo je stal kolobar ljudi skupina
♦ agr. drevesni kolobar zrahljana zemlja okrog drevesa; astr. Saturnov kolobar telesa brez lastne svetlobe, razporejena v obliki kolobarja, ki krožijo okoli Saturna; mat. kolobar množica elementov z natančno določenimi lastnostmi; zool. kolobar člen
kolofôktar -ja m (ó) zastar. šaljivec, pavliha: bil je velik kolofoktar
kólos in kolós -a m (ọ̑; ọ̑) knjiž. zelo velik, velikanski kip: že od daleč opaziš štiri sedeče kolose
// ekspr., navadno s prilastkom kar je zelo veliko, velikansko: ogromni kolosi železa / po cesti so se drug za drugim premikali 50-tonski kolosi tanki
// bila je zelo močna, bujnih prsi, pravi kolos
kolosálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. knjiž. nenavadno velik, velikanski: kupola se dviga nad kolosalno rotundo / ekspr. ima kolosalne želje
- 2. ekspr. čudovit, sijajen: od tod je kolosalen razgled / kolosalna zabava
kolosálno prisl.: to je naravnost kolosalno
komentátor -ja m (ȃ) - 1. kdor piše, sestavlja komentarje; razlagalec, pojasnjevalec: komentator Platonovih del; kritiki in komentatorji pesnitve / avtor in komentator glasbene oddaje
- 2. kdor obširneje, s (svojimi) pojasnili in pripombami poroča o čem; poročevalec, novinar: oddajo vodita znana komentatorja / politiki in komentatorji ugotavljajo velik uspeh konference / športni, zunanjepolitični komentator / kabine za radijske in televizijske komentatorje
kómik -a m (ọ́) - 1. kdor poklicno zabava gledalce, zlasti z mimiko, govorjenjem: v prvi točki bo nastopil znan komik; televizijski komik / ekspr. vse življenje je bil velik komik
- 2. igralec, ki igra komične vloge: gledališče je dobilo dobrega komika; komik in traged
kompléks -a m (ẹ̑) - 1. zemljišče, navadno večje: kompleks pred hišo je posadil s sadnim drevjem; kupil je velik kompleks ob reki / pašniki so raztreseni po vsem kompleksu
// nav. mn., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi s cel izraža velik obseg česa: uničeni so bili celi kompleksi nasadov / celi kompleksi so bili določeni za stanovanjsko površino - 2. navadno s prilastkom predel, del: izsekali so velik gozdni kompleks; ves mestni kompleks je bil uničen / alpski kompleks je zajel hladen zrak
// z oslabljenim pomenom tak predel, del glede na določene značilnosti: kompleks blokov, letaliških zgradb / gradnja velikih industrijskih kompleksov - 3. navadno s prilastkom kar predstavlja razmeroma samostojni del celote: pridobiti kompleks obdelovalne zemlje / taborišče je bilo razdeljeno na več kompleksov
// skupek, celota: srečal se je s kompleksom problemov, vprašanj / idejni kompleks drame - 4. podzavestne predstave, čustva, ki vplivajo na človekovo duševnost in povzročajo motnje: ne pozna predsodkov in kompleksov; vidni sta dve potezi njegovih čustvenih kompleksov / ima kompleks pred boleznimi / manjvrednostni kompleks ali kompleks manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
♦ med. simptomni kompleks skupek simptomov, značilnih za določeno bolezen; sindrom; psih. Ojdipov kompleks podzavestna erotična želja sina po materi in njegovo sovraštvo do očeta
kompléten -tna -o prid. (ẹ̑) - 1. ki obsega vse sestavne dele kompleta: kompletna garnitura pohištva; kompletna zbirka znamk / gradnja kompletnih industrijskih objektov / naprodaj je kompletna mehanična delavnica prostor z vsemi pripadajočimi napravami, orodjem
- 2. pog. velik, popoln: to je kompleten nesmisel; on je kompleten tepec
komplimènt -ênta m (ȅ é) nav. ekspr. občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno, poklon: kompliment ji je prijal; takšnemu komplimentu ni mogla verjeti / vsi ji dajejo komplimente jo hvalijo; drug drugemu so delali komplimente / zanje je bil to velik kompliment priznanje
// vljudnost, vljudnostna pohvala: to je rekel samo zaradi komplimenta / prosim za vaše mnenje, pa brez komplimentov
kompóst -a m (ọ̑) gnojilo iz preperelih organskih odpadkov in prsti: pripraviti kompost; pognojiti travnike s kompostom; za hišo je bil velik kup komposta
kóndor -ja m (ọ̑) zool. velik južnoameriški jastreb, Vultur gryphus: po nebu so krožili kondorji
kònj kônja m, mest. ed. kônju in kónju, rod. mn. kónj tudi kônjev, mest. mn. kônjih tudi kónjih (ȍ ó) - 1. domača žival, ki se goji zlasti zaradi vprege in ježe: konj ga je brcnil; konj bije s kopiti ob tla; konja sta hrzala, prhala in se vzpenjala; voz so vlekli štirje konji; konja brzdati, krtačiti, osedlati, podkovati; zajahali so konje; z bičem udariti po konju; bel, rjav konj; rezgetanje konj; gara kot konj; je močna kot konj; bil je vedno na cesti kot fijakarski konj / ta konj brca in grize / bos konj brez podkev, nepodkovan; bosanski konj majhne rasti, uporaben zlasti za prenašanje tovorov; čistokrven, dirkalni konj; jahalni konj primeren, izurjen za jahanje; poštni konj; ima tovornega konja; pren., ekspr. skozi predor drvi železni konj
// igrača v obliki konja: deček je jahal lesenega konja / gugalni konj - 2. slabš. velik, neroden človek: si pa res konj / kot psovka glej, kam stopiš, konj
- 3. šah. šahovska figura, ki se polaga na polje za dve mesti naprej in eno vstran; skakač: vzeti damo s konjem; vrednost konja
- 4. šport. telovadno orodje z ročaji ali brez njih za gimnastične vaje, preskoke: skakati čez konja / konj na šir postavljen pri gimnastičnih vajah počez
● ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; pog. delati iz muhe konja močno pretiravati; ekspr. biti na konju uspeti, doseči cilj
♦ vet. angleški konj križanec angleškega polnokrvnega konja z lahkim konjem katerekoli pasme; belgijski konj konj belgijske pasme; hladnokrvni konj konj težje pasme, ki se uporablja za delo; polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec; zool. nilski ali veliki povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius
kontéjner -ja m (ẹ̑) teh. velik zaboj za kombinirano prevažanje blaga na velike razdalje: prekladati kontejnerje; poslati blago v kontejnerjih
kòp kópa m (ȍ ọ́) - 1. mont., v zvezi dnevni kop kraj, prostor na površini zemlje, kjer se koplje ruda: odprli so nove dnevne kope / kopati premog na dnevnem kopu; kopanje železove rude v dnevnih kopih
// tako pridobivanje rude: na tem kraju imajo samo dnevni kop / naprave za dnevni kop / pridobivanje premoga z dnevnim, površinskim kopom - 2. redko kopanje, izkopavanje: moral je plačati kop in vožnjo / kop je bil zelo velik izkop
kôpa -e ž (ó) - 1. velik kup, zložen navadno zaradi sušenja
- a) žita: kopa se je podrla; na njivi so stale kope pšenice / spravljati, zlagati v kopo / kope sena kopice
// na voz so naložili celo kopo žita - b) desk, lesa: delati kope / desk je še pet lepih kop / na gradbišču je bila kopa opeke kup
- 2. v obliki polkrogle zložen, z zemljo obdan les, določen za delanje oglja: kopa se kadi; drva za kopo / kopo kuhati, žgati / oglarska kopa
♦ gozd. bokati (kopo) - 3. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: ima celo kopo dokazov; izrekel je kopo laži / ostala je sama s kopo otrok
- 4. nar. skupina šestdeset snopov (žita): pridelali so petdeset kop pšenice
korák -a m (ȃ) - 1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak; ples s poskočnimi koraki; vojaški korak; koraki polke, valčka; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje
// dotik noge na podlago pri hoji; stopinja: tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov - 2. nav. ekspr. premikanje s korakanjem; hoja: njegov korak je bil odločen; pospešiti korake; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho; približeval se je s težkimi koraki
// noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak
// zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki; tihi, ženski koraki - 3. ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo
// ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu - b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak; en sam korak do sreče
- 4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku
- 5. ekspr., s prilastkom dejanje, ukrep, ravnanje: to je bil nepremišljen korak; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja; diplomatski koraki vlade
● ekspr. niti koraka niso storili ničesar; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopno
♦ elektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90°; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju; strumni korak; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge
korenják -a m (á) ekspr. velik, močen človek: ta korenjak je z lahkoto dvignil vrečo; njegovi tovariši so pravi korenjaki / korenjak je bil, da si je to upal pogumen človek
// krepek, trden človek: kljub letom je še korenjak
korenjáški -a -o prid. (á) ekspr. velik, močen: je visoke, korenjaške postave / bal se jih ni, bil je zelo korenjaški pogumen
// krepek, čvrst: to je korenjaški rod
koristolóvec -vca m (ọ̑) slabš. kdor teži po koristi: bil je velik koristolovec; koristolovci in karieristi
kós1 -a m (ọ̑) - 1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha; zaviti kaj v kos papirja; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno
- 2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov; vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov
// predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi - 3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil; videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt
// dobršen kos življenja je že za njim
● ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos kruha zaslužek; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična
♦ grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju; trg. blago na kose
kosmatínec -nca m (ȋ) - 1. ekspr. kosmata žival, navadno medved: kosmatinec je začutil nevarnost in jo je popihal v gozd; spremljal ga je velik kosmatinec / volk kosmatinec
// neobrit človek: ta kosmatinec je pa še odgovarjal - 2. bot. dlakava rastlina z belimi, rumenimi ali vijoličastimi cveti, Pulsatilla: alpski kosmatinec
kót -a m (ọ́) - 1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot; sedla je v kot in čakala; kredenca stoji v desnem kotu kuhinje; umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je imel cigareto kotičku
// jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu
// s prilastkom del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa: v zgornjem kotu slike; kot šahovnice - 2. ekspr., navadno s prilastkom prostor, kraj, mesto: tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto / moral se je umakniti v svoj kot na svoje običajno mesto, na svoj prostor
// hitro najde vsak skriven, varen kot
// manjše, ozko področje, predel: svet je velik, na ta kot pa nisi vezan / bohinjski kot - 3. ekspr., navadno s prilastkom prostor za bivanje, dom: rada bi že imela svoj kot; hrani za miren kot na stara leta
- 4. v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika; preužitek: izgovoriti si kot; zapisal mu je kot za stara leta / ima pravico do kota
- 5. geom. količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim krajiščem: izračunal je vse kote; kote meriti; stranici oklepata kot 90°; koti kvadrata; vsota kotov / reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / izbočeni ali konveksni kot; iztegnjeni kot ki meri 180°; komplementarna kota ki merita skupaj 90°; naklonski kot; notranji kot ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; ostri kot manjši od 90°; polni kot ki meri 360°; pravi kot ki meri 90°; suplementarna kota ki merita skupaj 180°; topi kot večji od 90° in manjši od 180°; kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku; kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku
- 6. voj., navadno v zvezi mrtvi kot prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skriti se v mrtvi kot; mrtvi kot pod zidom
- 7. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol: postaviti se v kot
// kazenski strel s tega prostora: dosoditi kot - 8. publ., navadno v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: problem obravnavata z različnih zornih kotov
● ekspr. pretaknili so vse kote povsod so pogledali, vse so preiskali; ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; po vseh kotih so se valjale cunje povsod
♦ alp. kot na koncu zaprta gorska dolina; astr. časovni kot čas, ki poteče od kulminacije zvezde; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; fiz. deklinacijski kot odklonski kot magnetne igle od smeri sever-jug; lomni kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojni kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadni kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; grad. deviacijski kot; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; teh. rezilni kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja
kotalíti -ím nedov. (ī í) premikati predmet po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: kotaliti hlode;
velik kolobar sira so kotalili do kamiona;
kamenje se kotali po strmini navzdol;
pren., knjiž. veter kotali črne oblakekotalíti se - 1. ekspr. s težavo, nerodno premikati se: otrok se kotali za materjo
- 2. redko potepati se, pohajkovati: kotali se po vasi
kotalèč -éča -e: kotaleče se krogle
kôtel -tla [əu̯] m (ó) - 1. velika, navadno okrogla ali valjasta kovinska posoda za kuhanje, segrevanje: naliti vodo v kotel; bakren, medeninast kotel; s stropa je visel velik kotel; zunaj je bilo vroče kot v kotlu, kot bi stopil v kotel / (vojaški) kotel; žganjarski kotel; kotel za prašiče; v pralnici imajo kotel za kuhanje perila; kotel za žganjekuho; pren., publ. Rusija je bila kotel, v katerem so vrele evropske in azijske sile
- 2. navadno v zvezi parni kotel naprava nekaterih pogonskih strojev, v kateri se voda z dovajanjem toplote spreminja v paro: parni kotel je razneslo; parni kotel za centralno kurjavo / kurjač parnega kotla
- 3. nav. ekspr. okrogla dolina s strmimi pobočji: vas leži v kotlu; odprl se mu je pogled na kotel pod Krnom
● publ., ekspr. strašiti kmete s skupnim kotlom zlasti prva leta po 1945 neobjektivno prikazovati življenje v (kmetijski) zadrugi
♦ strojn. ladijski parni kotel parni kotel, po konstrukciji prilagojen potrebam na ladji; lokomotivski parni kotel parni kotel za lokomotive; pranje kotlov odstranjevanje zlasti kotlovca z notranjih sten parnega kotla
kóvček -čka m (ọ́) priprava, navadno pravokotne oblike s pokrovom in ročajem za prenašanje osebnih stvari: v levici je nesel kovček; vzeti obleko iz kovčka; težek, velik kovček; usnjen, lepo okovan kovček / pripravljati kovček dajati, zlagati vanj osebne stvari za potovanje
// redko kovček za violino škatla
// večjemu kovčku podobna priprava z ročajem na obeh straneh: lesen vojaški kovček
● ekspr. če nočeš ubogati, kar pospravi svoje kovčke pojdi, odidi; prišel je s kovčkom, odhaja pa kot milijonar prišel je reven, siromašen
kozlè -éta m (ȅ ẹ́) ekspr. majhen kozel, kozliček: kozle je hitro jedel; okrog njega je skakal kakor kak kozle / ti si velik kozle
♦ lov. samec gamsa do vključno četrtega leta starosti
kozlíček -čka m (ȋ) manjšalnica od kozlič: kozice, telički in kozlički; skače kot kozliček
♦ zool. hišni kozliček hrošč z dolgimi tipalkami, katerega ličinka uničuje obdelan les, Hylotrupes bajulus; veliki hrastov kozliček velik hrošč, katerega ličinka dela v hrastovem lesu dolge rove, Cerambyx cerdo
kózmičen -čna -o prid. (ọ́) - 1. nanašajoč se na kozmos, vesoljski: breztežno stanje v kozmičnem prostoru / kozmični faktorji, zakoni / kozmični izstrelki; kozmične rakete / kozmični poleti / kozmična lirika; je pesnik kozmične poezije
♦ astr. kozmično leto čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega zvezdnega sestava; fiz. kozmični žarki najmanjši delci snovi, ki prihajajo iz vesolja na zemljo; druga kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči kako telo, da lahko zapusti težnostno območje zemlje; prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo; kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje; jur. kozmično pravo pravo o mednarodnih in meddržavnih odnosih v zvezi z dejavnostjo v vesolju
// v zvezi kozmična ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete: izstreliti kozmično ladjo; posadka kozmične ladje - 2. publ., ekspr. zelo velik, ogromen: človekova oblast nad naravo je dosegla že kozmični obseg; kozmične razdalje, razsežnosti
krájec -jca m (ȃ) - 1. kos kruha, odrezan na koncu štruce ali hlebca: pojedel je že več krajcev; suh, trd krajec
// star. kos (zlasti kruha): odrezal si je velik krajec / krajec belega kruha - 2. navadno v zvezi prvi, zadnji krajec luna, ko je viden njen desni ali levi del površine: na nebu se je pokazal prvi, zadnji krajec / lunin krajec; krajec lune
// čas, ko je taka luna: ob prvem krajcu se je vreme spremenilo / luna je v krajcu - 3. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: pogledal ga je izpod krajcev; široki krajci mu varujejo obraz / krajci klobuka
- 4. nav. mn., star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajci halje so se ji vlekli po tleh; krajci suknjiča / krajci ovratnika
- 5. redko delček, košček: krajec zemlje
♦ zool. zadnji (zob) sekalec
kraljévi -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na kralje: razkošni kraljevi dvorci; kraljevi prestol; mogočna kraljeva krona / kraljeva moč, oblast / izhaja iz kraljevega rodu / cesarsko-kraljevi [c. kr.] uradnik uradnik v avstroogrskem cesarstvu
// v nagovoru vaše kraljevo veličanstvo
// zelo velik, obilen; kraljevski: dobil je naravnost kraljevo plačilo
● star. kraljeva roža Blagajev volčin
♦ min. kraljeva voda mešanica solne in solitrne kisline, v kateri se topi zlato; šah. kraljevi gambit
kraljévski -a -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na kralje: kraljevska hiša, krona / kraljevska oblast / pripeljala se je kraljevska dvojica kralj in kraljica
// njegovo kraljevsko veličanstvo
● ekspr. kraljevska igra šah - 2. ekspr. izredno lep, veličasten: na hribu je stal kraljevski hrast / imel je naravnost kraljevsko postavo
// zelo velik, obilen: prejel je kraljevsko plačilo / kraljevski obed
♦ vrtn. kraljevska begonija begonija z velikimi srebrno progastimi listi in rdečimi cveti; zgod. kraljevska kmetija fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha
kraljévsko prisl.: (po) kraljevsko kositi; kraljevsko nagraditi; kraljevsko miren obraz
krámarski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kramarje: kramarski voz;
na trgu je stalo več kramarskih lop, stojnic / velik kramarski sejem / bedna kramarska politika / tej kramarski duši ni da bi človek verjel / trgovsko-kramarski odnos do umetnostikrámarsko prisl.: kramarsko utilitaren
krávji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na krave: kravja koža; kravje mleko / konjski in kravji hlev; kravji zvonci / šel je za kravjega hlapca, pastirja / počasna kravja vprega
● nizko napravil je kravji požirek zelo velik, hlasten
♦ tur. kravji bal tradicionalna prireditev v Bohinju ob prigonu živine s planin; vet. kravje koze virusna bolezen, ki se pojavlja navadno na kravjem vimenu v obliki izpuščajev; kravja stoja konj stoja z navznoter ukrivljenimi nogami; prisl.: piti po kravje
kredít -a m (ȋ) materialna sredstva, ki jih da upnik dolžniku z obveznostjo kasnejše vrnitve: dobiti velik kredit; jemati kredite; prositi za kredit; vračanje kredita; jamstvo za kredit / najeti kredit / dati komu kredit / črpati kredit jemati posamezne zneske do višine odobrenega zneska; v banki imam še nekaj kredita; porabil je že ves kredit; blokiranje kreditov / odobriti kredit / odplačal, vrnil je že ves kredit dolg
// bančni kredit ki ga da banka; denarni kredit v obliki denarja
// razmerje med upnikom in dolžnikom, ki nastane z dajanjem takšnih materialnih sredstev: skleniti kredit; ustvarjati vedno nove kredite; pravna oblika kredita / referent za kredit / dolgoročni kredit nad deset let; kratkoročni kredit do dveh let; srednjeročni kredit od dveh do desetih let
// v prislovni rabi, v zvezi na kredit izraža trgovanje, ki temelji na takšnem razmerju: avtomobili se dobijo na kredit; kupovati, prodajati na kredit
● ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. toliko kredita že imam pri tebi, da mi boš verjel toliko mi že zaupaš, da mi boš verjel; ekspr. živeti na kredit biti vedno zadolžen; ekspr. bil je ob ves kredit izgubil je zaupanje, spoštovanje
♦ fin. blagovni kredit za financiranje trgovanja z blagom; investicijski krediti za investicije; izvozni kredit; javni kredit ki ga najamejo državni organi; namenski kredit za točno določen namen; obrestni kredit pri katerem mora dolžnik plačati tudi obresti; obročni kredit dan s pogojem obročnega odplačevanja; potrošniški kredit; premostitveni kredit; (proračunski) kredit materialna sredstva, ki jih odobri država brez obveznosti vrnitve; zasebni kredit
krés -a m, mest. ed. stil. o krési; mn. kresóvi (ẹ̑) - 1. dan, ko se praznuje začetek poletja, 24. junij: čakati do kresa; prišel je dva dni pred kresom / zgodilo se je okoli kresa / star. zunaj je kres, ti se pa tiščiš k peči poletje
- 2. velik ogenj, ki se prižge zvečer pred praznikom, navadno na vzpetini: po hribih so goreli, zagoreli kresovi; kuriti, zakuriti kres; svetel, velik kres; gori kot kres / šentjanževski kres na kresni večer
// ekspr. ogenj, navadno z visokim in močnim plamenom: vas se je spremenila v en sam kres; v peči je gorelo kot kres - 3. knjiž., ekspr., z rodilnikom visoka stopnja in intenzivnost pojavljanja česa: svetli kres sonca; kres zarje / zanetiti kres upora
● ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati
♦ etn. skakati čez kres
kréz -a m (ẹ̑) knjiž., ekspr. velik bogataš: v tem delu mesta stanujejo sami krezi
krík -a m (ȋ) - 1. močen, rezek glas: zaslišali so se kriki; z bolestnim krikom se je zgrudil; presunljiv, pretresljiv krik od bolečine, groze / ekspr.: iztrgal, izvil se mu je strašen krik; divji kriki so ji udarjali v uho / kriki na pomoč klici
// ekspr. kričanje: v hiši je bil velik krik / ženske so planile v krik - 2. knjiž., ekspr., z rodilnikom visoka stopnja, intenzivnost čustvene prizadetosti: krik hrepenenja, obupa; krik trpljenja / krik smrti
// v zvezi s po velika potreba, želja: krik po ljubezni; krik po življenju - 3. ekspr., s prilastkom kar je najnovejše na kakem področju: ti okraski so modni krik; zadnji krik tehnike
● ekspr. dvigniti, zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj; pesn. bojni krik boj, vojna
kríž -a m (í) - 1. naprava iz dveh tramov, lat, položenih pravokotno drug čez drugega: narediti, postaviti križ / pribiti koga na križ; viseti na križu / obsoditi koga na smrt na križu
- 2. rel. ta naprava, s podobo Kristusa ali brez nje, kot simbol krščanstva: na steni je visel križ; pogrebni sprevod s križem na čelu; lesen, železen križ (na grobu) / križ s podobo Kristusa / na verižici okrog vratu ji je visel zlat križ / enakoramni križ; jeruzalemski križ; latinski križ; malteški križ; pren. molče je prenašal svoj križ
// gib z roko ali s predmetom v obliki te naprave: delati križe; boji se ga kot hudič križa zelo
// blagosloviti s križem / narediti znamenje križa / latinski križ pri katerem se prsti dotaknejo čela, prsi, leve in desne rame - 3. kar je po obliki podobno tej napravi: v oknu so bili križi / čez vso stran je naredil križ potegnil črti v obliki križa
// trama sta položena tako, da tvorita križ / cestni križ križišče, stikališče pomembnejših, navadno mednarodnih cest
// redko dati kaj na križ navzkriž, križem - 4. ekspr. trpljenje, težava, skrb: z otroki je križ; križ imam z njo / velik križ si je nakopal na glavo / križi in težave; pren., knjiž. vzeti križ na svoje rame
// ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: križ je vsem ustreči; križ je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj križ - 5. ekspr., v zvezi z izrazi količine, za določanje starosti deset let, desetletje: dopolnil je šest križev / že osem križev ima na plečih
- 6. igralna karta z enim ali več znaki v obliki križa: imel je nekaj križev in dva pika
- 7. predel ob spodnjem delu hrbtenice: križ ga je zelo bolel; trga ga v križu / bolečine v križu
- 8. nar. vzhodno snopi, ki se sušijo na njivi, položeni s klasjem drug proti drugemu v obliki križa: snope so hitro skladali v križe / križi pšenice / v križ položeni snopi
● star. če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol se bo zelo razjezil; ekspr. vsak ima svoj križ trajno večjo skrb, težavo; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; ekspr. sedeti za križi biti v zaporu; ekspr. križ božji, je to mogoče izraža začudenje, presenečenje; kljukasti križ v nacistični Nemčiji enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki kot simbol nacizma; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. polmesec v boju s križem muslimanstvo v boju, nasprotju s krščanstvom
♦ alp. grebenski križ stikališče dveh ali več grebenov; arheol. kljukasti križ enakoramni križ z na koncu v isto smer zalomljenimi kraki zlasti kot simbol sonca; svastika; arhit. nitni križ; vizirni križ; astr. Južni križ; Severni križ ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; film. malteški križ vrtljiva zaslonka v kinoprojektorju ali snemalni kameri; geom. osni križ; navt. križ drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor; poševni križ; vodoravni križ
krížarka -e ž (ȋ) hitra vojna ladja z močno oborožitvijo in velikim akcijskim radijem: v pristanišču se je zasidrala križarka; križarke, oborožene z raketami; letalonosilke, križarke in rušilci
● ekspr. cestna križarka zelo velik osebni avtomobil
krížemnik -a m (ī) etn. belo blago, navadno platno, ki ga da boter krščencu: velik križemnik
križkráž -a m (ā) - 1. nav. ekspr. črti v obliki črke X: čez list je velik križkraž
- 2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa prepletajočega se: križkraž črt, gub; pren. iz križkraža razburjenih besed se vidi, da niso enotni
● pog., ekspr. narediti križkraž čez napisano odločno zavrniti, razveljaviti
krokodíl -a m (ȋ) zelo velik plazilec, pokrit z debelimi roženimi ščiti, ki živi v tropskih in subtropskih vodah: na obrežju reke so ležali krokodili; zija kot krokodil
♦ zool. nilski krokodil
króžnik -a m (ọ̑) - 1. nekoliko poglobljena, navadno okrogla posoda za serviranje hrane: postaviti krožnike na mizo; naliti juho na krožnik; emajliran, porcelanast krožnik; krožnik juhe, kaše / desertni, globoki, plitvi krožnik
// pog. vsebina krožnika: pojesti dva krožnika krompirja - 2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno krožniku: velik krožnik zvočnika / publ. leteči krožnik občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka
● ekspr. prinesti vse na krožniku omogočiti, da kdo brez truda kaj doseže
krpàn -ána m (ȁ á) - 1. ekspr. velik, zelo močen človek: ta je bil pravi krpan
- 2. pog. avtobus z deljeno karoserijo, navadno v mestnem prometu: izstopati iz krpana
kruhojédec -dca m (ẹ̑) ekspr. kdor (rad) je kruh: bil je velik kruhojedec / postal je okupatorjev kruhojedec
kulák -a m (á) - 1. v carski Rusiji in prva leta po državljanski vojni lastnik velikega posestva, ki ga obdeluje navadno z najeto delovno silo: kulaki so se upirali kolektivizaciji
- 2. slabš., prva leta po 1945 velik kmet, gruntar: Kulakom je treba pokazati zobe. Bati se nas morajo (K. Grabeljšek)
kùp kúpa m (ȕ ú) - 1. s prilastkom kar je navadno brez reda združeno v obliko polkrogle: gnojni kupi; iz kupa knjig je vzel najnovejšo izdajo; brskal je po kupu pepela, smeti; velik kup slame; kupi zemlje / z oslabljenim pomenom: znašel se je pred kupom razvalin; zaril se je v kup sena in zaspal
// določena količina kake snovi, predmetov: zložiti kaj v kupe; knjige, zložene v treh kupih
// ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: kup bankovcev je vzel s seboj; pred njim je ležal kup časopisov; dobil je cel kup pisem / zbral je kup dokazov; kup novic, vprašanj; imam še kup opravkov / pri hiši je kup žensk; kup deklet se je zbralo okrog njega - 2. v prislovni rabi, v zvezi z na, v izraža, da se kaj navadno brez reda združuje v obliki polkrogle: nametati kaj na kup; dračje je nosil, spravljal na kup / seno je že na kupu / ekspr. v kupih se dviguje para
// ekspr. izraža, da je kaj drugo poleg drugega: še nikoli ni bilo na kupu toliko ljudi / ima veliko denarja na kupu / star. vse je prišlo na (en) kup naenkrat
// mn., ekspr. izraža veliko količino, množino: takega blaga je na kupe; zasluži na kupe denarja
● zna grabiti na kup kopičiti, večati si premoženje; vse grmi na kup se podira, propada; ekspr. denar mu kar leti na kup ga na lahek način zasluži; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; star. vse v (en) kup ti je vseeno; drži se kot kup nesreče obupano, žalostno
kúrji -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na kure: kurje jajce, meso; kurje perje; pot se vleče kot (kurja) čreva zelo
// kurja obara / kurja polt zaradi mraza ali groze naježena koža; kurje prsi ozke, izbočene prsi; kurja slepota zmanjšana sposobnost za videnje v mraku; kurje oko kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom
● vulg. imel je trojen podbradek in kurji britof velik trebuh; ekspr. biti kurje pameti neinteligenten
♦ bot. kurja čreva, črevca njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media
kvantáč -a m (á) ekspr. kdor (rad) kvanta: je velik kvantač; druži se s kvantači in pretepači
kvántum -a m (ȃ) knjiž., navadno z rodilnikom količina, množina: imel je predpisani kvantum hrane; velik kvantum gradiva / kvantum presežnega dela
lábora1 -e ž (á) etn. velika plitva (lončena) skleda za mleko: latvice in labore
// ekspr. razmeroma velika skleda, skodela sploh: postavila je predenj celo laboro kave in velik kos kruha
labradórec tudi lábradorec -rca m (ọ̑; ȃ) srednje velik lovski pes črne, rjave, umazano bele barve s plosko visečimi uhlji in kratko, gosto, trdo dlako: gojiti labradorce
ládja -e ž (ā) - 1. veliko vodno vozilo: ladja izpluje, odplove iz pristanišča; ladja nasede, plava, se potopi, pristane, se razbije, ekspr. hitro reže valove; graditi, splaviti, tesati ladjo; valovi premetavajo ladjo; privezati ladjo k obali; raztovoriti ladjo; vkrcal se je na majhno ladjo; potovati z ladjo; gusarska ladja; bok, kljun, krov ladje; nadvodni del ladje; kapitan velike ladje; velika tonaža ladje; trčenje ladij / čezoceanska, rečna ladja; drsna ladja hidrogliser; petrolejska ladja; poltovorna, potniška, ribiška, tovorna, trgovska ladja; šolska ladja za praktični pouk pomorstva, navtike; ladja svetilnik; ladja na jedrski pogon, na vesla; ladja za razsuti, tekoči tovor; publ. naše bele ladje potniške ladje; pren., knjiž. krmariti ladjo človeštva; ladja življenja
- 2. star. večji čoln: ladje z žitom in vinom so vozile po Savi do Zaloga; živina je vlačila težke ladje proti toku; romarska ladja na Bledu
- 3. v zvezi vesoljska ali kozmična ladja vozilo, namenjeno za vesoljske polete: vesoljska ladja kroži okoli meseca, pristane; izstreliti vesoljsko ladjo; posadka kozmične ladje
- 4. rel. del cerkve, namenjen za vernike: ladja se polni z ljudmi; klopi v ladji / cerkvena ladja
● ladja plove pod jugoslovansko zastavo je vpisana v enega od ladijskih vpisnikov v Jugoslaviji; ekspr. podgane že zapuščajo ladjo neznačajni, dvolični ljudje zapuščajo gibanje, stranko, podjetje, ker čutijo, da bi bilo zaradi poslabšanja položaja nevarno ostati; ekspr. cestna ladja zelo velik osebni avtomobil; knjiž., ekspr. ladja puščave velblod
♦ arhit. glavna, prečna, stranska ladja; igr. ladje potapljati otroška igra, pri kateri imata igralca vsak v svoji načrtani mreži označene ladje in drug za drugega ugibata, na katerih kvadratih so; navt. ladja se guga se premika navzgor in navzdol okrog prečne osi; ladja se opoteka se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati; ladja se ziblje se premika navzgor in navzdol okrog vzdolžne osi; linijska ladja ki vozi po stalni progi in po stalnem voznem redu; ladja dolge plovbe; desni, levi bok ladje gledano od krme proti premcu; določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; register ladij ustanova, ki z izdajanjem spričeval določa ladjam razrede ter z nadzorom gradnje in naprav skrbi za varno plovbo; voj. admiralska ladja; bojna ladja velika, močno oklopljena vojna ladja, oborožena s topovi raznih kalibrov in torpedi; linijska ladja nekdaj najmočnejša vojna ladja na jadra; matična vojna ladja pomožna vojna ladja za oskrbo manjših vojnih ladij in hidroplanov; vojna ladja oklopljena in oborožena ladja za boj s sovražnim ladjevjem; poročnik bojne ladje čin, za stopnjo višji od poročnika fregate, ali nosilec tega čina; zool. portugalska ladja morski ožigalkar, ki ga sestavljajo različni polipi in meduze, viseči izpod velike mehurjasto napihnjene tvorbe, Physalia
ladjelòm -ôma m (ȍ ó) knjiž. uničenje, potopitev ladje na morju; brodolom: kapitan je spoznal, da je ladjelom neizbežen
// ekspr. velik in odločilen neuspeh, propad: ladjelom civilizacije
láhek tudi lahák -hka -o tudi -ó prid., lážji (á ȃ á) - 1. ki ima razmeroma majhno težo: lahek kamen; lahek kovček, tovor; vzdigni otroka, saj je lahek; olje je lažje od vode; lahek kot pena, pero / lahek pomladanski plašč; lahke zavese; ta obleka je lahka in hladna / še v mrazu nosi lahko obleko premalo toplo
// lahki kamen lehnjak
// ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov: lahek čoln; lahek lok; po cesti drdrajo lahki vozovi / lahki oboki stavbe / lahka artilerija; opremiti sobo z lahkim pohištvom / lahek dim se dviga proti nebu prosojen, redek; lahki oblački; lahka meglica - 2. za katerega ni potreben velik trud, spretnost: lahek zaslužek; odgovor na to vprašanje je lahek; lahka naloga, služba; lahka tura; lahka telovadna vaja; lahka zmaga; opravljati lahko delo / lahek jezik preprost, nezapleten; lahka knjiga / lahka topljivost
- 3. ki ne izraža, kaže telesnega napora: lahek dir; njena hoja je lahka; lahke kretnje / knjiž. ptica lahkih kril ki hitro, lahkotno leta; star. stopati lahkih nog / biti lahek pri plesu znati se prilagoditi soplesalcu
- 4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: lahka bolezen; dobiti lahke telesne poškodbe / lahek bolnik; lahki in težki kaznjenci / lahki udarci lahni
// lahek potres
// v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: lahek strup; te cigarete so lahke / jesti sme le lahko salamo; piti lahko vino
// lahko prebavljiv: bolnik mora imeti lahko hrano / lahka večerja - 5. ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti: lahek porod; njegova smrt je bila lahka; lahko slovo / tam imajo lahko življenje / lahke sanje / kot pozdrav lahko noč! ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
- 6. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: odšel je potolažen in lahek; kako lahkega sem se počutil; ljudje so se mu zdeli lahki, svobodni, brezskrbni / srce mu je bilo lahko in veselo / tako sem lahek, da bi kar zletel
- 7. ekspr. lahkomiseln, neresen: taki lahki ljudje nimajo duševnih bojev; saj ni napačen človek, le preveč lahek je
// ki moralno ni neoporečen: zdelo se mu je, da je lahka / lahka ženska / pog. biti lahke sorte - 8. nav. ekspr. umetniško nezahteven: lahka literatura; lahko čtivo / lahka glasba instrumentalna zabavna glasba; vsebinsko manj zahtevna glasba
● pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; lahka industrija industrija, ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ne drgnite močno, ampak delajte z lahko roko nalahko; pog. zobozdravnik ima lahko roko delo opravlja tako, da pacienta čim manj boli; to storim z lahko vestjo brez pomislekov, skrbi; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb
♦ agr. lahka prst, zemlja prst, zemlja z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi; grad. lahki beton beton, izdelan iz votličastega agregata; metal. lahke kovine kovine z majhno specifično težo; obrt. lahka konfekcija perilo, ženske obleke, drobni oblačilni predmeti; lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; strojn. lahko olje redko tekoče olje za mazanje strojev; šah. lahka figura lovec ali skakač; šport. lahka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 57 in 68 kg; teh. lahki bencin bencin z majhno specifično težo; voj. lahka artilerija artilerija s kalibrom cevi do približno 100 mm; lahka strojnica orožje z zložljivima nogama, ki strelja s puškinimi naboji posamezno ali v rafalih
lahkó - 1. prislov od lahek: mirno in lahko je umrl; lahko in brezskrbno živeti; biti lahko oblečen v ne toplo obleko; lahko prebavljiva hrana; lahko in težko prehodno gorovje; lahko rešljiva naloga; to je otročje lahko narediti; delo bom prav lahko opravil
♦ metal. lahko taljive kovine kovine, ki imajo tališče do 500° C - 2. izraža zmožnost, sposobnost za kako dejanje: tovarna bo lahko delala z vso zmogljivostjo; vozilo se lahko giblje na kopnem in v vodi; ni treba pomagati, saj lahko sam nesem; premalo znam, da bi lahko sam rešil nalogo; šiva še lahko, težjega dela pa ne zmore več / kolikor lahko presodim, je stvar resna
// izraža možnost uresničitve dejanja ali stanja: tako ravnanje je lahko zelo nevarno; tu bi bil človek lahko srečen; to se lahko vsakomur primeri; lahko bi mu škodovalo; saj bi se bil lahko ubil; lahko se zgodi, bi se zgodilo, da bom potreboval tvojo pomoč / elipt. lahko da bom potreboval tvojo pomoč / z oslabljenim pomenom: izrastki so lahko krajši ali daljši; kje bi lahko dobil prostor; to smo lahko dosegli zato, ker smo pridno delali; še zdaj bi lahko živel, če ne bi bil pil / v vezniški rabi: ne poznam ga: lahko (da) je pošten, lahko (da) ne; lahko (da) pride, lahko (da) ne
// izraža dopustitev: lahko, da je stvar drugačna; »mislim, da je tega sam kriv.« »Lahko da« / v vezniški rabi: lahko je njegov brat direktor, vendar ni vsemogočen; lahko je bogat, srečen pa ni; lahko vse preiščeš, pa ne boš našel - 3. izraža dovoljenje, soglasje: gospodar pravi, da lahko gremo čez travnik; lahko ga obiščete, kadar hočete / naročnina se lahko poravna v dveh obrokih; lahko vstopite, tovariš / elipt. »ali smem telefonirati?« »Lahko«
// v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: (ali) lahko vstopim / elipt. v kino bi šel, mama, a lahko? / v vljudnostnem vprašanju: ali ti lahko pomagam; »lahko prisedem?« »Izvolite«
// izraža utemeljenost, upravičenost: nekateri starši so lahko ponosni na svoje otroke; jutri že lahko pričakujemo spremembo vremena / ekspr. »kako žalostno se drži.« »Saj se lahko« / lahko sem vesel, saj sem zdrav - 4. nav. ekspr. izraža omiljeno nujnost, potrebnost: res bi lahko že prej povedal, da ne bi bilo nepotrebnega iskanja; če si privošči tak avto, bi lahko tudi meni vrnil dolg
// izraža prošnjo, omiljeno zapoved: ali mi lahko daš kozarec vode; se lahko malo umaknete, prosim / lahko bi bil malo bolj prijazen z menoj, veš; opravili ste, lahko greste - 5. ekspr. izraža omejitev, zadržanost priznanja: tebi je lahko tako govoriti, ko imaš vsega dovolj; on je lahko uspel, ko so mu vsi pomagali, jaz pa nimam nobene podpore
// v zvezi z reči, trditi uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro
// v medmetni rabi, navadno v zvezi z misliti si, predstavljati si izraža- a) podkrepitev trditve: lahko si misliš, kako sem se ustrašil; v enem večeru je zaigral sto tisoč, si lahko predstavljate; lahko rečem, da me ni še nikoli užalil; bal sem se, lahko mi verjamete
- b) pritrjevanje: »to me je zelo užalilo.« »Si lahko mislim«
- 6. izraža pripravljenost, ponudbo za kako dejanje: pol ure še lahko ostanem, če želite; lahko vas spremim, če vam je prav
- 7. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža precejšnjo zadovoljivost psihičnega stanja, razmer: ni ji bilo lahko, ko je ostala sama z otroki / lahko mu je (pri duši, pri srcu)
● ekspr. kako sploh lahko kaj takega trdiš kako si upaš, drzneš kaj takega trditi; ekspr. lahko tebi, ki si zdrav izraža blagrovanje; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri
láhki -a -o sam.: jejte samo kaj lahkega; ali poznaš še kaj tako lahkega; nekaj zračno lahkega je v njegovi poeziji; prim. lažji, nalahko
lájta -e ž (ȃ) - 1. nar. velik podolgovat sod, zlasti za prevažanje: nalivati gnojnico v lajto
- 2. nar. vzhodno velik, pokončen sod, zlasti za žito: polna lajta pšenice
lapidárij -a m (á) sistematično urejena zbirka muzejsko pomembnih kamnitih spomenikov: lapidarij je razporejen kar na vrtu; v obnovljeni stavbi bodo namestili lapidarij rimskih izkopanin
// prostor ali stavba, kjer so urejeni in shranjeni ti spomeniki: novi lapidarij bo dovolj velik za ves material
lástovičar tudi lastovíčar -ja m (á; ȋ) zool. velik dnevni metulj rumene barve s črno obrobljenimi krili, Papilio machaon
lávra -e ž (ȃ) v pravoslavni cerkvi velik, pomemben samostan
ledén -a -o prid. (ẹ̑) - 1. ki je iz ledu: sneg je bil pokrit z ledenimi kristali; ledena ploskev stadiona; ledene plošče na reki; na vodi se dela ledena skorja / ledena gora velika gmota ledu, plavajoča po morju; ledene rože cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah; od streh visijo ledene sveče podolgovate tvorbe iz ledu
// knjiž., ekspr. ladja se je komaj rešila iz ledenega objema
// pokrit z ledom: spodrsniti na ledeni cesti; smučišče je ledeno - 2. nav. ekspr. ki ima zelo nizko temperaturo: leden curek vode; voda je ledena / njene roke so ledene / Severno Ledeno morje
// ki vzbuja, povzroča občutek hudega mraza: ledena burja; pozimi je njegova soba ledena / leden pot mu je stopil na čelo - 3. ekspr. ki vsebuje, izraža veliko nenaklonjenost, odklanjanje: odgovoriti z ledenim glasom; iti z ledenim obrazom mimo; ošvrkniti z ledenim pogledom; doživeti leden sprejem; ledene besede / odnosi med njima so ledeni
- 4. ekspr. ki se sploh ne da vplivati čustvom: to je leden človek; prosili so jo, pa je ostala ledena / ukrepati z ledenim mirom; njeno ledeno srce
// ki sploh ne izraža čustev: nobena mišica se ni zganila na njegovem ledenem obrazu; pogledati z ledenimi očmi - 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: leden mraz je nastopil / leden obup, strah; to ga navdaja z ledeno grozo
● ledeni možje ali ledeni svetniki čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij
♦ agr. ledeni drobir umetno pridobljen led v obliki lusk; gastr. ledena bomba slaščica v obliki bombe iz sladoleda; ledena kava kava z dodatkom sladoleda in stepene smetane; geogr. ledena jama kraška jama, v kateri se ohrani led vse leto ali velik del leta; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; šport. ledeni stadion ledni stadion
ledéno prisl.: od gor je ledeno pihalo; kaj mi je vse to mar, je rekel ledeno; ledeno zavrniti koga; ledeno hladni odnosi; ledeno modra barva svetlo modra z belkastim odtenkom; voda je ledeno mrzla; ledeno mirno pojasniti / v povedni rabi: na pločniku je bilo ledeno; danes je zunaj ledeno
ledenéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. knjiž. spreminjati se v led; zmrzovati: voda ledeni
// prekrivati se z ledom: cesta, drevje ledeni - 2. ekspr. postajati zelo hladen, mrzel: koža na rokah mu je ledenela
- 3. ekspr. čutiti velik strah, grozo: jetniki so ledeneli ob paznikovem divjanju / ljudem je ledenela kri po žilah; srce ji ledeni, ko to posluša
ledeníca -e ž (í) - 1. shramba, stavba za led: voziti led v ledenico; streslo ga je, kot bi bil v ledenici
// nekdaj manjši prostor ali naprava z ledom za shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil: pod stopnicami je stala stara ledenica / nar. dati meso v ledenico v hladilnik - 2. geogr. kraška jama, v kateri se ohrani led vse leto ali velik del leta: planota s prepadi in ledenicami
- 3. ekspr. ledeno mrzla voda, zlasti ob izviru: piti ledenico
● ekspr. moja soba je prava ledenica v njej je zelo mrzlo
ledeníti -ím nedov. (ī í) - 1. knjiž., redko spreminjati v led: ledeniti tekočino; pren., ekspr. nečloveške razmere so mu začele ledeniti srce in čustva
- 2. ekspr. delati kaj zelo hladno, mrzlo: oster veter mu ledeni roke
- 3. ekspr., v zvezi s kri, srce povzročati velik strah, grozo: kriki mu ledenijo kri; strašni prizori so ji ledenili srce
ledeníti se redko ledeneti: kri se mu je ledenila po žilah
ledenèč -éča -e: kri ledeneče vpitje
legalíst -a m (ȋ) knjiž. kdor se pretirano ravna po zakonih, predpisih: velik legalist je, manjka mu prožnosti
legát2 -a m (ȃ) jur. kar kdo v oporoki zapusti fizični ali pravni osebi, ne da bi jo postavil za dediča, volilo: izplačati legate; zapustiti velik legat dijaškemu domu
// odredba, določilo o tem v oporoki: to vsoto je dobil na podlagi legata
legván -a m (ȃ) zool. zelo velik kuščar s kožno gubo pod vratom, živeč v Srednji in Južni Ameriki, Iguana: zeleni legvan
léksikonski tudi leksikónski -a -o prid. (ẹ̄; ọ̑) nanašajoč se na leksikon: prebirati leksikonske članke / leksikonski podatki / leksikonski format knjige večji, velik
lémpa -e ž (ẹ̑) - 1. nar. zahodno kangla: naliti mleko v lempo
// lesen ročni sodček, zlasti za vodo: oprtal si je lempo na hrbet - 2. nar. velik trebuh: Ko se je razburjenje poleglo, je župnik prekrižal roke na svoji lempi (C. Kosmač)
lép -a -o tudi -ó prid., lépši (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa ženska; mnogo lepši je od nje; lepa kot sonce / lepe, čitljive črke; lepa obleka, slika / lep glas; lepa hoja / lepa kombinacija barv / bila je lepa v telo, v glavo pa ne imela je lepo telo; ekspr. zelo rada je lepa rada se lepo oblači, neguje
// nav. ekspr. čist, snažen: učenci imajo lepe zvezke; vaš avto je zmeraj lep / ima lepo delo - 2. ki kaže, izraža pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: lepi nauki; še lepši zgled mu je dajal oče / lepo ravnanje z ujetniki / ima zelo lepe navade / pravila lepega vedenja
- 3. s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v taki obliki, da vzbuja ugodje: to je najlepši letni čas / lepi kraji; lepa pokrajina / poslušala je lepo glasbo; pripovedovala je lepe pravljice / imeli so lepo vožnjo prijetno, zanimivo
// ki prinaša veselje, zadovoljstvo: na vse mu je ostal le lep spomin; odnesli so najlepše vtise / ekspr.: to so bili nepozabno lepi dnevi; najlepše ure svojega življenja je preživel tu / čaka ga lepa prihodnost - 4. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti zlasti glede na zunanjo podobo v precejšnji meri: letos ima lep krompir; lepa moka; kruh ima lepo skorjo; spomladi ceste niso lepe / piše lep jezik pravilen in izrazno bogat
// naredil se je lep dan sončen, jasen; lepa jesen sončna, z malo dežja - 5. nav. ekspr. ki po obsegu, količini presega povprečje: ima kar lepe dohodke; odšteti je moral lepo doto; to je lepa plača / lep obisk razstave / ima lepo kmetijo; lepo posestvo
// z izrazom količine precej velik, precejšen: lep del govora je zamudil; spremil ga je lep kos poti / za to je plačal lepo vsoto / že lepo vrsto let sta skupaj - 6. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo pozitivnega: športniki so dosegli lepe rezultate; roman je doživel lep uspeh / lepo celjenje rane / pošiljam vam lepe pozdrave / doživel je lepo starost / kot izraz hvaležnosti: hvala lepa, najlepša hvala za pomoč; »Izvolite!« »Hvala lepa«
- 7. iron., s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) negativnost česa: imaš pa res lepo pisavo / lep zgled ji daje; v lepo družbo zahajaš; lepe stvari sem slišal o tebi
- b) vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si pa lep poštenjak, prijatelj / lepe možnosti so to; lepo presenečenje si mi pripravil
- 8. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živita v lepi harmoniji; to so lepe perspektive; imel je lepo priložnost / iron. ti si mi pa lepa neroda
● ekspr. že lep čas ga čakam precej dolgo; ekspr. to so bili lepi časi lepo je bilo; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; knjiž. lepi spol ženske; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; z dobro, lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; iron. hvala lepa za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen; ekspr. lepa reč, kaj naj storim izraža zadrego; ekspr. ta je pa lepa česa takega nisem pričakoval; ekspr. človek v najlepših letih od 30. do 50. leta; preg. lepa beseda lepo mesto najde na vljudno vprašanje se dobi navadno vljuden, ugoden odgovor
♦ bot. lepi čeveljc zaščitena gozdna kukavica, Cypripedium calceolus; lepi jeglič prijetno dišeča, trobentici podobna gorska rastlina z rumenimi cveti, Primula auricula; lepa kislica rastlina z majhnimi pritličnimi listi in do vrha olistanim socvetjem, Rumex pulcher
lepó - 1. prislov od lep: rana se lepo celi; cvetje lepo diši; lepo se držati; zna se lepo izražati; lepo so si opomogli; lepo pisati, risati; lepo vas prosim za pomoč; lepo ravnajo z otroki; no, to se pa res lepo sliši; lepo oblikovane roke; lepo zelena trava / elipt. z njim je treba lepo lepo ravnati
// v povedni rabi: jutri bo najbrž lepo sončno, jasno; pomisli, kako bo lepo na plesu - 2. vljudno, prijazno: lepo se mu je nasmehnila; zelo lepo ga pozdravlja; lepo vprašati / lepo so ga sprejeli / lepo mu je prigovarjal, naj gre
- 3. v povedni rabi izraža
- a) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnje zadovoljstvo psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: lepo mi je; v življenju mu še ni bilo tako lepo / lepo ji je pri srcu
- b) prijetnost česa: lepo je živeti z ljudmi, ki se razumejo; lepo je, če gre vse po sreči / lepo jih je bilo gledati, kako rastejo
- c) nav., elipt. pohvalo, odobravanje: to je bilo lepo od njega; lepo je, da si prišel; lepo, da si nas obiskal; lepo, lepo, kar tako naprej
- č) nav., elipt. zadovoljstvo nad čim: lepo, da si ostal doma; lepo, da ni zamudil; lepo, da smo vsi zdravi / kot vzklik poglejte, kakšen razgled! Lepo, čudovito
- 4. izraža, da dejanje poteka nemoteno brez omejitve: po delu so vsi lepo odšli domov; posekal je gozd in vse lepo poplačal / ekspr. mi delamo, vi pa lepo sedite
// izraža obzirnost zapovedi: vse nam lepo povej; lepo po vrsti vstopajte / ekspr. pa lepo ga boš pustil, če ti rečem
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: lepo dela in se za nič ne meni; lepo pameten bodi, pa bo vse v redu; pustite ga lepo pri miru
● lepo se mu je godilo ni imel ne gmotnih ne drugih težav; grozdje lepo kaže bo dobro obrodilo; iron. tako, vedno lepše izraža nejevoljo
lépi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; delati se lepega kazati lastnost(i), ki v resnici ne obstaja(jo); ločevati lepo od manj lepega; zaradi lepšega je spregovoril brez notranje potrebe, da bi napravil dober vtis; pog. iti na lepše od doma tja, kjer se človek prijetno počuti; ekspr. na (vsem) lepem so jo oblile solze nenadoma, brez vidnega vzroka; v lepem hodijo na sprehode v lepem vremenu; redko z lepim pri njem nič ne opraviš zlepa; poudarjanje lepega v umetnosti; vera v lepo
lêpen -éna m (é ẹ́) star. (rastlinski) list, zlasti velik
léto1 -a s (ẹ́) - 1. čas dvanajstih mesecev, ki se začne 1. januarja in traja do 31. decembra: leto ima 365 dni; lansko, letošnje, preteklo, prihodnje leto; prva četrtina leta; na koncu, ob koncu, v začetku leta / koledarsko leto od 1. januarja do 31. decembra; navadno ki ima 365 dni, prestopno leto ki ima 366 dni; novo leto ki se bo ali se je pred kratkim začelo
// ekspr.: razglasili so ga za človeka leta najpomembnejšo osebnost; dogodek leta najpomembnejši dogodek
// navesti rojstno leto letnico; mesec in leto dogodka nista znana / katerega leta je to bilo; še istega leta, isto leto se je vrnil; umrl je lansko leto lani; tisto leto je bila lepa jesen; to leto ga še nisem videl letos; vsako leto nas obišče; vse leto je bil bolan; rodil se je leto pred njo; koliko plače ima na leto letno; tam je žetev dvakrat na leto; to bomo naredili še v tem letu še letos; tam je živela do leta 1961; članek je iz leta 1970; po letu 1900 se je stanje izboljšalo; vojna se je končala v letu 1945; star. v letu Gospodovem 1664 leta 1664; razmere pred letom 1945 / pri datiranju: Prešeren je umrl 8. februarja 1849. leta [l.] ali leta 1849; 1. maja tega leta [t. l.] leta, v katerem se to govori, piše
// kot voščilo srečno novo leto
// s prilastkom ta čas glede na kako značilnost, dejavnost: mokrotno, sušno leto / mednarodno geofizikalno leto v katerem se načrtno raziskuje zemlja v svetovnem merilu; hroščevo leto ko se v velikih množinah pojavijo rjavi hrošči; Mozartovo leto s posebnim poudarkom na uprizarjanju Mozartovih del; olimpijsko leto; obilno ribje leto; lani je bilo sadno leto so sadna drevesa dobro obrodila; leto 1967 je bilo mednarodno leto turizma
// s prilastkom čas dvanajstih mesecev z drugačnim stalnim začetkom: lovsko leto ki traja od 1. aprila do 31. marca; muslimansko leto; šolsko leto ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; prvi razred je obiskoval v šolskem letu 1930/31; študijsko leto ki traja od 1. oktobra do 30. septembra - 2. navadno s števnikom čas dvanajstih mesecev: od takrat sta minili dve leti; že tretje leto poteka, odkar ga ni; četrt, pol leta / delovno, službeno leto / že več kot dve leti se ni oglasil; obljubil je, da bo plačal čez tri leta; pogodbo je sklenil za eno leto; ob letu, star. k letu se vidimo čez eno leto; že leto dni je v tujini eno leto; tam bo ostal leto dni eno leto; takrat je obljubil, leto kasneje pa se je premislil; star. danes leto je odšel pred enim letom; star. pridi danes leto čez eno leto
// petnajst let zapora / kot voščilo za rojstni dan še na mnoga leta
// s števnikom ta čas za označevanje starosti česa: otroku je dve leti; ima, star je že eno leto; hiša je stara sto let; do sedmega leta je živel pri starših do starosti sedmih let; pog. v deveto leto gre pred kratkim je bil star osem let; z desetimi leti je šel od doma ko je bil star deset let; določiti leta starosti; dekle osemnajstih let; do starosti pet let, petih let; ženska pri sedemdesetih letih stara približno sedemdeset let; otrok v devetem letu od izpolnjenega osmega leta do izpolnjenega devetega leta starosti
// kot opozorilo mladini do 16. leta vstop prepovedan - 3. mn. starost, življenjska doba: ko sem imel jaz ta leta kakor ti, sem bil že samostojen; med njima je precejšnja razlika v letih / biti istih let; biti v zrelih letih; moški srednjih let; ženska mojih let; velik za svoja leta
- 4. mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: ta leta so bila zanj srečna; tistih let se bom vedno spominjal / dekliška, fantovska, mladostna leta; otroška leta je preživel v domači hiši; ekspr. šestnajst let, to so rosna leta zgodnja mladost; leta zorenja / poznava se iz dijaških let; tako sem navajen iz, od mladih let; na stara leta, v starih letih je beračil ko je bil star; človek se mora učiti v mladih letih ko je mlad
// z oslabljenim pomenom leta mladosti mladost; pren., knjiž. meščanska družba je bila takrat še v otroških letih
// omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: takrat so bila huda leta; vojna leta; leta krize; razvoj gospodarstva v povojnih letih
// knjiž., z vrstilnim števnikom omejeno trajanje desetih let, z začetkom, kot ga nakazuje števnik: šestdeseta leta prejšnjega stoletja so preobrat; v dvajsetih letih našega stoletja; kriza tridesetih let; v začetku osemdesetih let - 5. mn., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža dolgo omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: od takrat so minila že leta / leta (in leta) je pisal to knjigo / dolga leta je trajalo, preden je plačal dolg
- 6. letnik: tretje leto filozofije je študiral na Dunaju; dohitel ga je znanec, medicinec v zadnjem letu / Delo, leto V., št. 3
- 7. redko, navadno s prilastkom kar se pridela v (enem) letu; letina: letos je bilo dobro leto; pomlad je obetala dobro leto
● star. pisalo se je leto 1848 bilo je leta 1848; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. kako hitro tečejo leta čas; dokupiti leta prostovoljno plačati pokojninsko zavarovanje za čas, ko zavarovanec ni bil obvezno zavarovan; star. nevesti so dokupili, kupili leta dosegli predčasno sodno priznanje polnoletnosti; pog. ona skriva leta videti je mlajša, kot je v resnici; noče povedati, koliko je stara; leto na leto, leto za letom se dogaja isto kar naprej, vedno; leto in dan ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; ekspr. tam sneg leto in dan ne skopni nikoli; ekspr. leto in dan je spal v hlevu vedno; star. čez leto in dan približno čez eno leto; boj za prvo mesto je iz leta v leto, od leta do leta hujši vedno hujši; vsako leto hujši; ekspr. umor je bil pojasnjen šele čez leta, po letih po dolgem času; evfem. mož gre že v leta se stara; evfem. biti v letih star, starejši; pred leti je tu stala hiša včasih, nekdaj; z leti raste tudi njegova trma čim starejši je, tem bolj je trmast; z leti je zanimanje začelo upadati sčasoma, polagoma; šalj. Abrahamova leta starost okoli petdeset let; šalj. že sedem hrvaških, laških let te nisem videl zelo dolgo; šalj. biti v Kristusovih letih star triintrideset let; star. mlado leto pomlad; ekspr. biti v najboljših letih od 30. do 50. leta; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1.januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; danes je staro leto 31. december; star. na starega leta dan 31. decembra; ekspr. to je bilo sedem suhih let čas brez uspehov pri kom, v kaki dejavnosti; ekspr. prebili smo sedem suhih let čas revščine, pomanjkanja; bolnik je vsako leto slabši vedno slabši; ekspr. rad bi dal nekaj let življenja, da bi bilo to res zelo želim; vznes. biti v cvetu let mlad; pog. dobiti pet let (zapora) biti obsojen na pet let (zapora); pog., ekspr. že sedemdeset let imam na grbi star sem že sedemdeset let; močen kljub letom kljub starosti; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti
♦ agr. rodno leto v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi; astr. astronomsko leto čas, ki ga porabi Zemlja, da enkrat obkroži Sonce; kozmično leto čas, ki ga porabi Sonce, da napravi en obhod okoli središča našega zvezdnega sestava; Lunino ali lunarno leto ki ima 354 dni; sončno ali solarno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; zvezdno ali sidersko leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti, da se spet vrne med iste zvezde; ekon. gospodarsko ali poslovno leto ki se začne z novim porastom gospodarske in poslovne aktivnosti in se konča v mrtvi sezoni; fin. proračunsko leto koledarsko leto, za katero je narejen proračun; računsko leto proračunsko leto, ki se more podaljšati za nekaj mesecev, da se upoštevajo še dohodki in izdatki teh mesecev; fiz. svetlobno leto pot svetlobe v enem letu; ta zvezda je oddaljena od zemlje štiri svetlobna leta; rel. sveto leto navadno vsako petindvajseto leto, namenjeno verski prenovi, poglobitvi
letovíščarstvo -a s (ȋ) preživljanje letnega dopusta, počitnic zunaj stalnega bivališča: velik razmah letoviščarstva
lèv lêva tudi léva m (ȅ ē, ẹ̄) - 1. v Afriki živeča zver, katere samec ima veliko glavo in košato grivo: lev rjove; krotilec levov; lov na leve; lev in levinja; boril, branil se je kakor lev; hraber kot lev / pred vhodom stojita dva kamnita leva
● beneški lev ali lev sv. Marka podoba leva kot simbol beneške republike; publ. tam je nekoč vladal britanski lev Angleži, Britanci - 2. ekspr. hraber, neustrašen, junaški moški: on ni lev, pač pa lisjak; v boju je bil lev; ni se upal spoprijeti se s takim levom
- 3. ekspr., navadno s prilastkom moški, ki po lastnostih, zaželenih za področje njegovega udejstvovanja, presega druge: v mladih letih je bil velik lev; lev družabnih prireditev / gledališki lev; modni, promenadni, salonski lev
♦ astr. Lev peto ozvezdje živalskega kroga; film. zlati lev priznanje za najboljši film mednarodnega festivala v Benetkah; pal. jamski lev levu podobna izumrla zver iz mlajše ledene dobe; zool. morski lev velik morski sesalec, podoben tjulnju, Otaria flavescens
ležák -a m (á) močnejše, dobro uležano svetlo pivo: odpreti steklenico ležaka
♦ agr. velik sod za shranjevanje vina
limuzína -e ž (ȋ) osebni avtomobil z zaprto karoserijo: kabrioleti in limuzine
// ekspr. velik, eleganten osebni avtomobil: pripeljal se je v črni limuzini
lírast -a -o prid. (ȋ) podoben glasbilu liri: lirasta oblika
♦ bot. lirasti list pernato deljeni list, ki ima velik končni rogelj, stranski roglji pa se proti dnu zmanjšujejolírasto prisl.: lirasto ukrivljeni rogovi
lisják -a m (á) - 1. lisičji samec: nekje v daljavi je zalajal lisjak; lisica in lisjak; zvit kot lisjak
- 2. ekspr. zvit, prebrisan moški: on ni lev, pač pa lisjak; temu lisjaku nisi kos / dobro ga poznam, to je star, velik lisjak / kot psovka ti lisjak stari
● nar. strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda
♦ vet. konj rjavkasto ali rdečkasto rumene barve
ljubítelj -a m (ȋ) - 1. navadno s prilastkom kdor ima posebno zanimanje, nagnjenje za kaj: kot velik filmski ljubitelj rad hodi v kinoteko; biti ljubitelj dobre knjige, narave, živali; ljubitelj zabavnih melodij, umetnosti / redko ljubitelj knjig bibliofil
// publ.: ta vrsta kave je našla že mnogo ljubiteljev mnogo ljudi jo kupuje, pije; ljubitelji smučanja so z letošnjo zimo zadovoljni smučarji - 2. raba narašča kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim; amater, diletant: igro je uprizorila skupina gledaliških igralcev ljubiteljev; precej gradiva je zbral tudi zgodovinar ljubitelj / razstavo so pripravili poklicni vrtnarji in ljubitelji
lodríca -e ž (í) - 1. nar. zahodno velik podolgovat sod: lodrica rebule
- 2. nar. lesen ročni sodček: naložiti lodrico konju na hrbet
lók -a m (ọ̑) - 1. priprava iz ukrivljene palice in tetive za proženje, metanje puščic: na plečih je imel lok in tul; napeti lok; streljati z lokom; mišice so napete kot lok; pren., knjiž. avtor je zelo napel lok zgodbe
// kar je po obliki temu podobno: lok pri žagi / past na lok - 2. priprava, s katero se poteguje po strunah: lok drsi po strunah; mazati lok s kolofonijo; vleči lok po strunah / violinski lok
- 3. usločen nosilni gradbeni element z dvema opornima mestoma: lok pri mostu se je podrl; polkrožni loki; zidanje lokov in obokov / okenski lok
- 4. delu krožnice podobna linija: narisati lok / lok mavrice, ovinka / žoga je opisala, zarisala (velik) lok je letela v (velikem) loku
// v loku reka teče v širokem loku; v loku zamahniti; kamen je v velikem loku zletel v vodo; pren., pesn. zvezde se pnejo v svetlem loku - 5. knjiž., navadno s prilastkom potek česa, prikazan navadno kot vzpon in upadanje: v predstavi ni čutiti dinamičnega loka; pretrgan lok dejanja v romanu; publ., z oslabljenim pomenom: lok igralčeve kariere se je bleščeče vzpel; razvojni lok umetnosti
- 6. knjiž., navadno s prilastkom obseg, razpon: časovni lok prve knjige zgodovine sega čez več tisočletij / pisani lok motivov; lok spoznanj
● knjiž., ekspr. nič več ni mogoče napenjati loka dolgoletnega trpljenja še naprej dopuščati, povzročati trpljenje; knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. teh tem so se vsi ogibali v velikem loku niso jih hoteli obravnavati; ekspr. ognil se ga je v velikem loku nikakor ga ni hotel srečati; pesn. sinji lok (neba) nebo, nebesni obok
♦ anat. aortni lok usločeni del aorte tik po izstopu iz srca; kostni lok nad očesom; rebrni lok spodnja, med seboj zraščena rebra; refleksni lok; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; arheol. sveder na lok preprosta vrtalna priprava, ki se vrti s pomočjo loka; arhit. košarasti lok; šilasti lok; geom. lok krivulje, krožnice del krivulje, krožnice med dvema njenima točkama; grad. nosilni lok; oporni lok; les. lok polkrožen okvir pri ročni žagi; muz. lok ukrivljena črta za označbo vezave not iste višine, za označbo legata in fraziranja; šol. lok element pisane črke v obliki (navzgor ali navzdol) odprte elipse; šport. lok element umetnostnega drsanja, pri katerem vozi drsalec po notranjem ali zunanjm robu drsalke naprej ali nazaj v obliki kroga; plužni lok lik, pri katerem smučar med poševnim smukom s pluženjem zavije od brega
lomáča -e ž (á) - 1. teh. železen drog za lomljenje, zlasti kamenja: prišli so z lomačami in lopatami
- 2. zastar. velik kup lesa, določen za gorenje; grmada: tiho so stali okoli lomače
lópa -e ž (ọ́) - 1. pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev: vleči voz iz lope; stati pod lopo / čolnarska lopa; lopa za žagan les, letala
// pokrit, na straneh odprt prostor, navadno ob drugem poslopju: ljudje so prihajali iz cerkve in postajali v lopi; mize v gostilniški lopi verandi
// cerkvena lopa
// redko hišica, baraka: oglarska, stražna lopa - 2. velik pokrit in zaprt prostor, navadno brez stropa, namenjen zlasti za industrijska dela ali večje prireditve: gradnja nove lope / ladjedelska, montažna, tovarniška lopa; sejemske lope; strelske lope na sejmu
- 3. star. senčnica, uta: sedeti v lopi; senčna, zelena lopa; lopa na vrtu
- 4. zastar. veža, avla: stal je v lopi in si ni upal naprej
♦ alp. lopa prostor pod previsom v skalovju; arhit. arkadna lopa
lopútnik -a m (ȗ) - 1. priprava za zapiranje odprtine, odpirajoča se navadno navzgor; loputa: stopnice so skozi loputnik držale na podstrešje
// nar. gorenjsko kos blaga pri kratkih moških hlačah, ki se spredaj odpenja; bavtara: velik loputnik - 2. nar. razgrajač, nemirnež: te bomo že ukrotili, ti loputnik
lôvski -a -o prid. (ó) nanašajoč se na lovce ali lov: lovski plen;
slika kaže lovski prizor / prevzela ga je lovska strast / lovski čuvaj čuvaj, ki skrbi za čuvanje in gojitev divjadi, navadno poklicno; lovski krst običaj, s katerim se sprejme novi lovec; lovski nož večji nož z nepregibnim šilastim rezilom in navadno okrašenim ročajem; lovski psi; zatrobiti na lovski rog pripravo iz roga ali kovine za trobljenje; lovski stolček majhen zložljiv stolček; pospeševati lovski turizem; lovski žargon; lovska družina; lovska koča; lovska obleka; lovska puška; lovska trofeja uplenjena divjad ali kak njen značilni del; lovsko leto leto, ki traja od 1. aprila do 31. marca
● žarg., lov. lovski blagor uspešen lov, obilen plen; ekspr. lovska latinščina pripovedovanje o (šaljivo) pretiranih ali namišljenih lovskih doživljajih; ekspr. nasmehnila se mu je lovska sreča dobil je velik plen
♦ gastr. lovska klobasa suha klobasa štirioglatega prereza z nadevom iz svinjskega in govejega mesa; lov. lovska škoda škoda, ki se napravi pri lovu ali jo povzroči divjad; voj. lovsko letalo hitro in okretno letalo, namenjeno za boj s sovražnimi letalilôvsko prisl.: biti lovsko oblečen; sam.: ekspr. ta je pa lovska to je zelo pretirano povedano; to je izmišljeno
lúben -a m (ū) zool. postrvi podobna morska riba srebrno modre barve; brancin: velik luben
lúster -tra m (ú) pog. lestenec: kupiti velik luster / vsi lustri v dvorani gorijo
mačkón -a m (ọ̑) ekspr. maček, zlasti velik: vse mačke in mačkone bom spravil od hiše
mádež -a m (ȃ) - 1. umazano mesto, umazanija na čem: na obleki se mi je napravil velik madež; odstraniti madeže s tapet; krvni madež; madež od olja; madež na obleki / čistiti madeže z bencinom, s toplo vodo; sredstvo za čiščenje madežev odstranjevanje
// na morju so se pojavili veliki oljni madeži / obraz brez madeža peg, črnih pik; pren. očistiti ekonomske odnose fevdalnih madežev - 2. nav. ekspr. kar dela kaj moralno, nravno slabše: biti brez madeža; oprati s svojega imena madež; očitek je vrgel grd madež nanj; to je bil madež v njenem značaju
♦ fot. napaka na fotografskih izdelkih zaradi nepazljivega ali nečistega dela
mágičen -čna -o prid. (á) - 1. po ljudskem verovanju ki ima nenavadno, skrivnostno moč, čaroven: z magičnimi gibi delati čarovnije; magični obredi; z magično formulo klicati duhove; magično sredstvo / pripisovati čemu magičen pomen / verovati v magične sile; pren. magična povezanost med človekom in umetnostjo
- 2. knjiž., ekspr. zelo velik, zelo močen: magična moč pesniške besede, drame, pesmi
// nenavadno, izredno lep: sneg se sveti v magični belini / s svojimi magičnimi akcijami je navdušil ljubitelje košarke
● publ. tekmovalec ni mogel preseči magične meje določenega, zelo težko dosegljivega športnega rezultata
♦ fiz. magično število število protonov ali nevtronov v atomskem jedru, ki ima za posledico posebno obstojnost jedra; igr. magični kvadrat magični lik kvadratne oblike; magični lik uganka, pri kateri se iste besede ponovijo vodoravno in navpično tako, da se križajo; rad. magično oko priprava na radijskem sprejemniku, ki s širjenjem, oženjem svetlobne pege kaže njegovo uglašenost
mahálo -a s (á) - 1. bot. velik list, zlasti praproti, palm: palmova mahala; mahalo praproti
- 2. nav. ekspr. priprava, ki maha ali s katero se maha: s papirnatim mahalom si je hladil obraz
// slabš. človek, ki med govorjenjem (rad) veliko maha z rokami: to mahalo še ne bo nehalo dopovedovati
májhen -hna -o prid., mánjši (ȃ) - 1. ki dosega nizko stopnjo
- a) glede na razsežnost, ant. velik: majhen človek; majhen čoln, grozd, kamen, kos kruha, otoček, vrt; veliko je spravil na tako majhen prostor; majhna dolina, knjiga, miza, parcela, posoda, roka, soba, žival; majhno jabolko, okno, poslopje; imam majhno stanovanje; ekspr. mikroskopsko majhen zelo majhen; majhen kot makovo zrno / majhna vas / ekspr. majhen domek
- b) glede na merljivo količino: majhen del rudnega bogastva; ekspr. kupiti za majhen denar; majhen dvig prometa; majhen odstotek ljudi; majhna doza zdravil; zelo majhna količina česa; najti kaj v majhnih količinah, množinah; majhna mera česa; stroj majhne moči; majhna plača, pokojnina nizka; bil je majhne postave; majhna povečava, proizvodnja, razdalja, zamuda; prostor majhnih razsežnosti; bolje je, da udariš večkrat z manjšo silo; novec majhne vrednosti; majhna vsota denarja; majhna zmogljivost tovarne
- c) glede na število sestavnih enot: majhen kolektiv; zbrala se je majhna družba; majhna skupina / majhno število ljudi; število a je manjše od b
- č) glede na dolžino: dela majhne korake / majhna razdalja
- d) ekspr. glede na trajanje: majhna časovna oddaljenost
- e) glede na možni razpon: njegov talent ni majhen; majhna delavnost organizacij; že majhna neprevidnost lahko povzroči škodo / majhne želje / tu so majhne možnosti za delo; relativno majhne spremembe; to mu je prineslo majhno olajšanje
- f) glede na čas življenja: imata še majhne otroke; ko sem bil majhen, sem rad pasel živino / ekspr. majhno drevje mlado
- g) glede na svojo glavno, bistveno značilnost: majhen klanec, ovinek; teren z majhnim padcem; delati majhne vbode / imeti majhno izbiro / majhen napor
- h) nav. ekspr. glede na intenzivnost, učinek: majhen dež, veter / majhna bolečina / majhen up; majhna vera; tvoja ljubezen je majhna
- i) glede na razsežnost in delovanje ali dejavnost: majhen motor, studenec; majhen obrat, rudnik; iz majhnih delavnic so nastale velike tovarne; imeti majhno kmetijo
- j) glede na pomembnost: majhni opravki; majhna napaka, tatvina; ekspr. to ni majhno delo je veliko, pomembno
// publ. z majhnimi izjemami so vsi enaki / kot vljudnostna fraza samo še majhno pripombo
- 2. ekspr. malo pomemben, nepomemben: sredi mesta sem se zdel tako majhen; doma sem čisto majhen; čudno majhne so bile vse njegove misli; navadil se je skromnega, majhnega življenja / majhne razmere ki ne omogočajo nič nadpovprečnega
// majhni umetniki včasih popravljajo velike
// slabš. slab, grd, ničvreden: tako majhen si
● ekspr. ko je to slišal, je bil takoj majhen ni bil več samozavesten, ni več vztrajal pri svojih trditvah; publ. urejati kaj z majhnimi koraki počasi; ekspr. otrok gleda z majhnimi očmi zaspano gleda; kot vljudnostna fraza imam majhno prošnjo, ali jo boste izpolnili izraža omejevanje; ekspr. ni majhna stvar celo noč čuti težko je; ekspr. njegova delavnica je kar majhna tovarna izraža omejevanje; majhen piskrc hitro vzkipi človek šibke, nizke postave se hitro razjezi, razburi
♦ mat. neskončno majhen ki je poljubno blizu nič
májhno prisl., nar. malo: francosko govori dobro, angleško pa majhno razume / zdaj majhno drugače misli; pot je peljala majhno navzgor
májhni -a -o sam., nar. mali: majhni so bili zmeraj zatirani; naše majhno zdajle spi; biti z majhnim zadovoljen; prim. mali prid., mali m, mala, malo, manj, manjši
makro... ali mákro... prvi del zloženk (ȃ) nanašajoč se na velik- a) s tujko v drugem delu: makrokozmičen, makrokozmos
- b) z domačo besedo v drugem delu: makrodružba in makro družba, mikro- in makrosvet in mikro in makro svet
makroskópski -a -o prid. (ọ̑) knjiž. tako velik, da se vidi s prostim očesom, ant. mikroskopski: makroskopski pojavi / makroskopsko opazovanjemakroskópsko prisl.: makroskopsko stvar ni spremenjena
maksimálen -lna -o prid. (ȃ) največji, najvišji, ki je še dovoljen, dopusten ali mogoč, ant. minimalen: maksimalen in minimalen program društva;
doseči maksimalne rezultate;
maksimalna doza zdravila;
maksimalna hitrost vozila;
maksimalna obremenitev mostu // ekspr. zelo velik, visok: premagovati maksimalne napore
♦ avt. maksimalna moč dinama moč, ki jo dinamo lahko trajno oddaja, ne da bi se segrel nad dopustno temperaturo; meteor. maksimalni termometer termometer, ki kaže maksimalno temperaturo, doseženo v določenem časumaksimálno prisl.: maksimalno izkoristiti stroj
málha -e [u̯h] ž (ȃ) - 1. nekdaj preprosta popotna torba za čez ramo: oprtati si malho; iz malhe je molela steklenica; spraviti kaj v malho; imeti kaj v malhi; berač z malho
● ekspr. le izprazni, iztresi svojo malho povej vse, kar želiš povedati; ekspr. vse gre v njegovo nenasitno malho vse vzame on; ekspr. če bo tako zapravljal, bo moral kmalu z beraško malho po svetu bo popolnoma obubožal; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje - 2. ekspr. velik žep, zlasti notranji, pri moškem suknjiču ali plašču: denarnico nosi v malhi
mámutski -a -o prid. (ȃ) ekspr. nenavadno velik, velikanski: mamutski tanker / mamutsko podjetje / publ. mamutska skakalnica v Planici velika (smučarska) skakalnica
♦ strojn. mamutska črpalka črpalka za črpanje vode iz tal z vpihavanjem zraka
mánko -a m (ȃ) ekon. razlika med dejanskim in knjiženim stanjem blaga, denarja; primanjkljaj: nastal je manko; v skladišču je prišlo do manka
● ekspr. rad pije, to je velik manko napaka, pomanjkljivost
maóna -e ž (ọ̑) navt. velik ploščat čoln za prevoz tovorov v pristanišču: nakladati blago na ladje z maon
masív -a m (ȋ) večja sklenjena skupina gor: težko prehoden masiv / gorski masiv / Češki, Rodopski masiv / z oslabljenim pomenom: mogočni masiv Triglava; prostran gozdni masiv Gorjancev; publ. velik masiv skale gmota, blok
● publ. v egiptovski arhitekturi prevladuje masiv nad odprtinami masivni deli; ekspr. oči so v primeri z masivom lic prav pohlevne masivnostjo
♦ petr. zelo velika gmota globočnine
másten -tna -o prid., mástnejši (á) - 1. ki ima, vsebuje (razmeroma) veliko maščobe, masti: mastni kosi mesa; mastni ocvirki; mastna pečenka / kupil je mastno kremo za obraz in roke; mastna šminka / masten zajtrk
// zelo zabeljen: žganci so bili rahli in mastni; rad ima mastne jedi
// nav. ekspr. zelo debel, rejen: zaklali so mastnega prašiča / človek z mastnimi lici - 2. pokrit z maščobo: njegovi lasje so bili gladki in mastni / mastna površina / ekspr. masten kamen
// umazan od maščobe, masti: bil je masten okrog ust; mastna skleda, žlica - 3. mehek, lepljiv: masten gnoj; mastna glina, zemlja; mastno apno, blato / mastne njive
- 4. ekspr. zelo velik, obilen: masten dobiček, zaslužek; masten plen; dati mastno napitnino / službo ima mastno zelo donosno
- 5. ekspr. nespodoben, nedostojen: pripovedovati mastne šale, zgodbice / mastna kletev, psovka
● ekspr. masten glas pretirano prijazen; publ. mastni tisk krepki in polkrepki tisk; nar. štajersko mastna nedelja pustna nedelja; ekspr. dobil je mastno zaušnico silovito, močno
♦ agr. prašič mastne pasme prašič, ki se goji za pridobivanje slanine; grad. mastna malta malta s povečano količino apna; kozm. mastna koža koža, ki izloča veliko maščobe; min. mastni sijaj sijaj kot pri z mastjo prevlečeni površini; usnj. mastno strojenje strojenje z ribjim oljem na irh
mástno prisl.: mastno in slastno se gostiti; to so morali mastno plačati; mastno je zaklel
mástni -a -o sam.: mastne pripovedovati; naložila sta mu precej mastnih; pojesti nekaj mastnega
materiálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na materijo: duhovni in materialni svet / materialna kultura
- 2. nanašajoč se na material: imeti materialne rezerve; materialna škoda
- 3. nanašajoč se na proizvajalna sredstva: razvoj družbene materialne baze; nezadostna materialna razvitost družbe / ta dežela ima materialne pogoje za gospodarski razvoj naravna bogastva
- 4. nanašajoč se na osnovo za življenje, na življenjsko raven, gmoten: izboljšati materialni položaj v državi; upoštevati materialne razmere učencev; ugodno materialno stanje / iskati le materialne koristi
// nanašajoč se na denarna sredstva: prireditev je imela velik materialen in moralen uspeh; za novo šolo bo potrebna večja materialna pomoč občine; biti v materialni stiski
♦ ekon. materialni stroški vrednost pri delu uporabljenega materiala, energije in porabljenih storitev; materialna proizvodnja; fin. materialno knjigovodstvo količinska in vrednostna evidenca o stanju in gibanju zalog materiala; jur. materialno pravo pravna pravila, ki določajo vsebino pravic in dolžnosti pravnih subjektov; kazensko materialno pravo pravna pravila, s katerimi se določajo kazniva dejanja in kazenske sankcije zoper storilca takih dejanj
materiálno prisl.: materialno podpirati koga; naša družba je danes materialno veliko močnejša kot pred vojno; biti materialno in disciplinsko odgovoren; v starosti je bil materialno preskrbljen; sam.: razlike med duhovnim in materialnim
medojéd -a m (ẹ̑ ẹ̄) ekspr., redko - 1. kdor rad je med: ta je velik medojed
- 2. medved
melanhólik -a m (ọ́) človek melanholičnega temperamenta: velik melanholik je; melanholiki in sangviniki
mercédes -a m (ẹ̑) avtomobil zahodnonemške tovarne Daimler-Benz: uvažati mercedese; direktor se je odpeljal z mercedesom; črn, velik mercedes
mesojédec -dca m (ẹ̑) - 1. mesojeda žival: zobovje mesojedcev; človek ima krajše črevo kot rastlinojedci, vendar daljše kot mesojedci
- 2. ekspr. kdor rad je meso: bil je velik pivec in mesojedec
mešína -e m (í) star. (velik) meh: mešina z vinom
mílost -i ž (ī) - 1. nav. ekspr. dobrohoten, prizanesljiv odnos, zlasti visoke, vplivne osebe do podrejene: izkazovati, uživati milost; popolnoma je odvisen od šefove milosti / biti pri kom v milosti / star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / kot vzklik milost božja, koliko jih je
// kar je izraz tega odnosa: ne pričakuj posebnih milosti / star. carica ga je obsipala z milostmi z darovi, priznanji - 2. nav. ekspr. usmiljenje, sočutje: pri teh ljudeh ne boš našel milosti / prosil je: milost, milost / sprejeli so jo iz milosti; živijo od njihove milosti dobrosrčnosti, darežljivosti
- 3. nekdaj naslov za fevdalnega gospoda: njegova milost je prišla na svojo graščino / kot nagovor vaša milost
- 4. rel. nadnaravni dar, ki je dan človeku za dosego zveličanja: prejeti milost; dana mu je bila posebna milost / prositi za milost spoznanja
● ekspr. našli so milost v njegovih očeh z njimi je ravnal blago, prizanesljivo; usmilil se jih je; ekspr. obsoditi koga brez milosti neusmiljeno, neprizanesljivo; ekspr. vdati se na milost in nemilost brez pogojev, pridržkov; ekspr. biti na milost in nemilost izročen komu postati, biti od koga popolnoma odvisen; vznes. pesnik po milosti božji velik, nadarjen
♦ bot. božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis
míloščinar -ja m (ī) - 1. nekdaj duhovnik na dvoru cerkvenega ali posvetnega dostojanstvenika, ki skrbi za bogoslužje in dajanje miloščine: bil je cesarjev miloščinar in spovednik; škofov miloščinar
- 2. knjiž. kdor daje, deli miloščino: bil je velik miloščinar
mínus -a m (ȋ) - 1. mat. znak za odštevanje: minus in plus / znak minus / žarg. pazi na minuse
// negativni predznak: postavi minus pred pet / predznak minus / neskl. plus deljeno z minus je minus
● žarg., šol. profesor je pri spraševanju delil same minuse je zapisoval minuse kot negativne ocene - 2. pog. negativna, slaba stran: napadli so prvi, in to je velik minus za nas; pretehtati je treba vse minuse in pluse te zveze
- 3. pog. primanjkljaj, izguba: v plačilni bilanci imamo minus
mír -ú in -a m (ȋ) - 1. stanje brez vojne, spopadov: delati, prizadevati si za mir; obvarovanje miru na svetu; vojna in mir / publ.: na meji je bil mir zelo negotov; politika miru in sodelovanja med narodi / pohod miru v nekaterih deželah manifestacija za mir; Nobelova nagrada za mir za delo, prizadevanje za mir
- 2. dogovor o končanju vojne, spopadov: kršiti mir / skleniti častni, sramotni mir; separatni ali posebni mir ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike
// podpisati mir
♦ zgod. vestfalski mir sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne - 3. stanje brez prepirov, sporov med ljudmi: s prihodom te ženske se je končal mir v vasi / rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi
// stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij: zdaj je v državi mir; doseči red in mir v deželi
// stanje brez hrupa, nereda: skrbeti za mir med manifestacijami / vzdrževati javni red in mir / demonstracija je potekala v miru - 4. stanje brez hrupa, ropota: v sobi je bil mir; na tej cesti ni miru / ekspr.: okoli nas je bil blažen mir; v dvorani je vladal gluh mir / ekspr. ali bo že mir ali ne / kot vzklik otroci, mir
// stanje brez hrupa, vznemirjenj: potreben mu je mir in počitek; želeti si miru / knjiž. mir je legel na pokrajino; nedeljski mir / kazen za kalivce nočnega miru / prijeten mir gozda - 5. stanje notranje ubranosti, urejenosti: izgubiti, najti mir; v sebi je začutil velik mir / občudovati mir na njenem obrazu / duševni, srčni mir / pri njej najde mir in tolažbo / v medmetni rabi, v krščanstvu: mir z vami; ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; naj počiva v miru
// stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: miru in pozabljenja je iskal v pijači; brez miru tava okrog / ekspr. to ji je povedal z ledenim, suhim mirom - 6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir izraža začudenje, zavrnitev: daj no mir, to so le čenče; dajte no mir, še tega je treba / oženil da se je, daj no mir
● ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši) da te ne bo več prosil, nadlegoval; ekspr. z otroki je bil potem mir niso več razgrajali, nagajali; med njimi še vedno ni miru še se prepirajo, si nasprotujejo; ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. misel, vest mu ni dala miru ga je vznemirjala; ekspr. ni si dal miru, dokler ni vsega opravil ni odnehal, počival; ekspr. ženske nimajo miru pred njim pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; delati mir miriti; pri miru biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pustiti koga na miru, pri miru ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve; sedeti, stati pri miru brez gibanja, premikanja; božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki
míslec -a [ləc] m (ȋ) kdor premišlja, razglablja o splošnih življenjskih vprašanjih: o tem so razglabljali misleci vseh časov; napredni, revolucionarni misleci prejšnjega stoletja; dela ruskih, srednjeveških mislecev / ta pisatelj je velik mislec
// navadno s prilastkom kdor je sposoben misliti, premišljati sploh: opazovalec narave in trezen mislec / igra za hitre mislece
// knjiž. strokovnjak za filozofijo, filozof: idealistični, materialistični misleci
mísliti -im nedov. (í ȋ) - 1. biti dejaven v zavesti: dolgo ni mogel misliti; ne morem urejeno, zbrano misliti / čeprav dobro govori angleško, misli še vedno v domačem jeziku / učenec je logično mislil; zna politično misliti / ekspr. mislil je in mislil, vendar ni našel rešitve / skušal ga je naučiti misliti logično misliti, sklepati
// preh., navadno v zvezi z na izraža usmerjenost take dejavnosti: mislil je na bolečine, ki ga čakajo; vedno misli na domovino; skušal je misliti na kaj drugega; večkrat misli nanjo; mislil je samo na smrt; tudi sam bom mislil na to / ves čas je mislila, kako bo uredila dom premišljevala, razmišljala - 2. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično: mislila sva, da bova kmalu na cilju, pa sva se zmotila; mislim, da so dogodki potekali takole; strokovnjaki mislijo, da bo novo zdravilo zelo učinkovito
// izraža omejitev povedanega na osebni odnos: mislim, da tako dejanje ni sramota; mislim, da bi morali te ljudi bolje plačati; vsi mislijo, da so novi predpisi boljši; sprva je mislil, da se mu blede - 3. s prislovnim določilom imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa: dobro, slabo misli o meni; zdaj drugače mislim o njem
// imeti osebni odnos do česa sploh: večina misli o tem drugače; tudi jaz mislim tako kot ti; dekle misli, kako je lepa; povedal sem mu, kakor sem mislil / kaj pa ti misliš o tem; kaj mislite, koliko bo stalo - 4. z nedoločnikom ali z glagolskim samostalnikom izraža
- a) namero, namen: že dolgo sem mislil govoriti z vami; k njemu ne mislim iti; če misliš kupiti blago, povej; ekspr. iz njega misli narediti dobrega človeka; ali že misliš na odhod, na upokojitev / elipt., brezoseb. izlilo se je, kolikor se je mislilo / elipt.: k njemu sem mislil; ali misliš v Nemčijo z letalom; kam pa misliš
- b) opravičilo, pojasnilo: nisem te mislil prizadeti, žaliti / elipt.: nič slabega nisem mislil; oprosti, nisem mislil resno; rekel sem, ne da bi bil kaj (drugega) mislil
// pog., nav. ekspr., z nedoločnikom izraža možnost uresničitve česa: ali mislite že kaj kmalu končati; glej ga, vse mi misli pojesti; ta človek se misli čisto zapiti / ali misli še kdo priti
- 5. v zvezi z reči uvaja
- a) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: o tem problemu sem govoril, mislim (reči), pisal; kaj ste po poklicu, mislim (reči), kakšno izobrazbo imate / elipt. koliko stanejo, mislim, razglednice
- b) povzetek bistvene vsebine povedanega: mislim reči, da nimate prav; s tem ne mislim reči, da lenarimo / elipt. mislim le, da to ni res
- 6. izraža točno, konkretno določitev predmeta: koga misliš? Očeta mislim, ne tebe; pri tem, s tem mislim njega / saj veš, koga mislim
- 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi z ali, kaj izraža
- a) začudenje, nejevoljo: misliš, da ga ne poznam, kakšen je; ali misliš, da tega ne vem; kaj misliš, da si edina na svetu; seveda sem vzel, kaj pa misliš / kakšen hinavec, kdo bi (si) to mislil; le kaj (si) misliš, da si
- b) podkrepitev trditve: to je velik uspeh, kaj misliš; kaj mislite, te nesreče ne bo kmalu prebolel / tudi tebe ne maram več videti, da ne boš mislil
● pog., ekspr. ali misliš že enkrat pospraviti kako da tako dolgo pospravljaš; pospravi; misliti na svojo korist želeti imeti; ekspr. treba je misliti tudi na prihodnost ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. niti, še misliti ni bilo na spanje izraža močno zanikanje; ekspr. ta človek misli na vse je zelo skrben; je zelo previden; ekspr. misliti je treba tudi na svoje zdravje živeti, ravnati je treba tako, da se ne zboli; ekspr. misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; imel je navado glasno misliti govoriti sam s seboj; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; verjela je, da fant misli resno da se hoče poročiti z njo; ekspr. to mi je dalo misliti spremenil sem svoje stališče, odnos; ekspr. naj stori, kakor pač misli izraža nedoločenost, poljubnost, posplošenost; nisem toliko dobil, kot sem mislil pričakoval, upal
mísliti si predstavljati si, zamišljati si: misli si človeka majhne postave; njega sem si mislil drugače / ekspr.: ni si mogel misliti večje nesreče; težko si mislim kaj hujšega / ne morem (si) misliti, da je res verjeti
// ta človek (si) misli, da je nenadomestljiv si domišlja
// v medmetni rabi izraža- a) podkrepitev trditve: lahko si mislim, da ga je bolelo; misli si, koliko smo pretrpeli / kar misli si, nikamor ne boš šla
- b) pritrjevanje: »to me je zelo užalilo.« »Si (lahko) mislim«
mislé zastar.: pomel je oči, misle, da so spet sanje
mislèč -éča -e: stopil je k njemu, misleč, da je mrtev; združili so se vsi dobro misleči ljudje
míšljen -a -o: mišljeni so zlasti prebivalci mest; mišljeno je bilo, da bi ti šel; dobro mišljeni nasveti; to ni bilo mišljeno kot nekaj trajnega
mistêrij -a m (é) - 1. lit. srednjeveško dramsko delo, ki obravnava snov iz biblije: igrati, uprizoriti misterij; božični, velikonočni misteriji; misteriji, mirakli in moralitete
- 2. v nekaterih orientalskih in antičnih religijah tajni verski obred, dostopen samo nekaterim: udeleževati se misterijev / elevzinski misteriji pri starih Grkih slavje s skrivnostnimi verskimi obredi v mestu Elevsina v čast boginjama Demetri in Persefoni
- 3. knjiž., navadno s prilastkom skrivnost, nedoumljivost: verjeti v misterij umetnosti; življenje je velik, globok misterij; misterij narave, smrti / ekspr. razkrili so misterij letalske nesreče; misteriji mesta
místik -a m (í) - 1. v različnih religijah kdor je dosegel duhovno življenje, ki se izraža v globljem, neposrednejšem stiku z božanstvom: bil je velik mistik; srednjeveški mistiki; brati dela mistikov
- 2. nav. ekspr. kdor doživlja, si predstavlja svet, stvari kot nekaj skrivnostnega, nedoumljivega: bil je mistik in fantast / v njem je precej mistika
míšičnat -a -o prid. (ȋ) ki je iz mišic: jezik je mišičnat organ; mišičnata stena želodca / velik, mišičnat človek mišičast
mlínarček -čka m (ȋ) nav. ekspr. manjšalnica od mlinar: ko boš velik, boš mlinarček
♦ zool. ptica, katere petje je podobno klopotanju mlinskih koles, Sylvia curruca
mnogoglàv in mnogogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) - 1. v pravljicah ki ima mnogo glav: mnogoglavi zmaj
- 2. knjiž. številen, velik: mnogoglava družina, množica
môčen in močán môčna -o in -ó prid., močnéjši (ó ȃ ó) - 1. sposoben opravljati naporno fizično delo: močen človek; močnejši je od njega; močen je za tri; močen kot bik, medved; močen kot hrast / razvil se je v močnega fanta krepkega
// ima močne roke / močni konji / močen žerjav; pog.: močen avto z motorjem z veliko močjo; vgraditi močen motor motor z veliko močjo
// sposoben prenašati duševne napore: kljub trpljenju je ostal močen; to je močna ženska; iz ofenzive je prišel moralno močen / močna osebnost / močen značaj - 2. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo: trdni in močni zobje; močne vratne mišice / močne korenine
// ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: močna država; močna vojska / močna industrija zelo razvita
// močno turistično središče veliko, pomembno - 3. zelo odporen proti zunanjim silam: močni čevlji; močna ladja; močno rezilo / zaviti v močen rjav papir; močna nit, tkanina
- 4. navadno v povedni rabi ki ima take značilnosti, da more uveljavljati svojo voljo, vpliv: ali direktor ni dovolj močen, da bi uredil razmere v podjetju; stranka je bila tedaj že tako močna, da je lahko prevzela oblast
- 5. nav. ekspr. ki po splošni razvitosti presega navadno stopnjo: ima močne boke; močna spodnja čeljust; močne obrvi / ženska močnih prsi / evfem. je zelo močna debela
- 6. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: močne cigarete; kuha močno kavo; močno vino, žganje; pijača je zelo močna / močen strup
// ekspr. zelo hranljiv, kaloričen: hranijo se z bolj močno hrano; močna jed / pripravili so močen zajtrk - 7. ki presega navadno, običajno stopnjo glede na
- a) učinek, posledico: močen dež, naliv; močen potres; pihal je močen veter / močen odriv, stisk roke
- b) obseg, količino: močen curek vode; močen izvir / naredil je močen požirek / publ. močen izvoz velik; na tej cesti je močen promet gost, velik; močna udeležba tujih zastopnikov številna
- c) čutno zaznavnost: močen duh, vonj / močen glas, ropot, smeh / močen sijaj kovine / močna bolečina; močno utripanje srca / pog. močne barve obleke zelo izrazite; močno sonce zelo toplo
- č) intenzivnost: močna ljubezen, razdraženost / močen vpliv, vtis
- 8. ekspr. ki v izrazni sposobnosti presega navadno, običajno stopnjo: pesnik je močen lirik; močen umetniški talent / avtor je močen v opisovanju socialnih plasti / to so bile močne besede / izpovedno, izrazno močen
● šalj. predstavniki močnejšega spola moški; ekspr. ta človek ima močne živce se ne razburi hitro; ekspr. v rokah ima močne karte prepričljive dokaze za kaj; ekspr. v hiši manjka močne roke delavnega, sposobnega človeka, navadno moškega; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; gospodarsko močna država z zelo razvitim gospodarstvom; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori
♦ agr. močno krmilo umetno pripravljeno krmilo, ki vsebuje veliko hranilnih snovi; čeb. močen panj panj, v katerem je veliko čebel; kem. močna kislina kislina, ki ima v vodni raztopini veliko koncentracijo vodikovih ionov
močnó tudi môčno - 1. prislov od močen: srce mu močno bije; močno dežuje; močno držati, vleči; močno stisniti
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: močno se je zresnil; močno bled, vesel
môčni -a -o sam.: močni so branili šibkejše; pravica, zakon močnejšega; ekspr. rad spije kaj močnega žganje
móder1 -dra -o prid. (ọ́) ki je take barve kot plavica, jasno nebo: moder cvet;
tam prevladujejo modri toni;
modro morje, nebo;
oči ima modre;
nebo je postalo črno modro;
svetlo modra obleka;
temno zelenkasto moder suknjič;
moder kot nebo;
belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava // modre podplutbe, ustnice; otrok je bil moder od vpitja; ekspr. ves moder od zavisti / koncert za modri abonma abonma z vstopnicami modre barve
● publ. modri vlak specialni vlak za najvišjega državnega funkcionarja; publ. modre čelade vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav; modra galica vodna raztopina bakrovega sulfata s kristalno vodo, uporabljana zlasti za zatiranje rastlinskih bolezni; ekspr. v njem se pretaka modra kri je plemiškega rodu; žarg. vozila z modro lučjo vozila s prednostjo; zastar. dobil je modro polo bil je upokojen, upokojili so ga
♦ agr. modra frankinja trta z velikimi, modrimi grozdi; kakovostno rdeče vino iz grozdja te trte; avt. modra cona prostor, kjer je parkiranje časovno omejeno; bot. modri glavač trajnica s trnato nazobčanimi listi in modrimi cveti, Echinops ritro; modri glavinec rastlina s celorobimi listi in modrimi cveti v koških, Centaurea cyanus; fot. modra kopija kopija, zlasti načrtov, kjer so bele črte na modrem ozadju ali modre črte na belem ozadju; gastr. modro kuhanje rib kuhanje rib v okisani vodi, pri katerem ribja sluz na koži pomodri; geol. modro blato morska usedlina iz večjih globin; kem. modra galica bakrov sulfat s kristalno vodo; les. modra pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti borovine; navt. ladja si je pridobila modri trak priznanje za najhitrejšo vožnjo čez Atlantski ocean; vet. modri dunajčan srednje velik kunec modre barve, ki se goji zaradi mesa in krzna; zool. modro sitce metulj, katerega bela krila imajo številne majhne kovinsko modre pegice, Zeuzera pyrinamódro prisl.: modro pobarvana ploskev; modro žareča žica / piše se narazen ali skupaj: modro zelen ali modrozelen; modro bel; modro siv; sam.: knjiž. ptica je odletela v modro; izvesek v modrem in zlatem
♦ metal. lomljivost v modrem lomljivost jekla pri temperaturi okoli 300° C
modriján -a m (ȃ) mislec, modrec: bil je velik modrijan; tako so mislili in govorili največji modrijani vseh časov; iron. bomo videli, kaj si boste izmislili, modrijani / redko grški modrijani filozofi
// kdor prodorno misli in ustrezno ravna: njega vprašaj za svet, ki je modrijan; vaški modrijan
● kamen modrijanov po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; preg. bedak zna več vprašati, kot sedem modrijanov odgovoriti težje je odgovarjati na vprašanja, kot pa spraševati
modrína -e m (í) ekspr. modrijan, modrec: je velik modrina
modróstnik -a m (ọ̑) - 1. anat. vsak od dveh zadnjih kočnikov: izpuliti modrostnik
- 2. redko modrijan, modrec: on je velik modrostnik
modulacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na modulacijo: skladatelj je pokazal velik smisel za modulacijske menjave / modulacijski vod; modulacijska linija
mogóčnik -a m (ọ̑) nav. ekspr. kdor ima veliko oblast, moč: mogočniki niso skoparili z nasilnimi ukrepi; uvidel je, da se nima smisla bosti z mogočniki; mogočniki krajevne oblasti; rezidence mogočnikov / redko: denarni mogočniki denarni mogotci; razkošje mogočnikov
● ekspr. pred njo je stal lep vojak mogočnik zelo velik, postaven vojak
mójster -tra m (ọ́) - 1. nav. ekspr. kdor zna kaj dobro, navadno strokovno narediti: ta zidar je mojster; zdravnik je sčasoma postal mojster; v plesu si je želel pokazati se mojstra; ta čevljar velja za mojstra; je mojster za sestavljanje dopisov; mojster v kuhanju, opisovanju narave, streljanju; iron. to je lahko pokvaril samo tak mojster, kot si ti / znan mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku; mojster dleta (dober) kipar; mojster belih strmin (dober) smučar; mojster taktirke dirigent
// umetnik: rad prebira stare mojstre; nesmrtni, veliki mojstri / kot pristavek k imenu mojster Prešeren
// naslov zlasti za starejšega uglednega skladatelja, dirigenta: violino se je učil pri znanem mojstru / kot nagovor kako naj zaigram, mojster / kot pristavek k imenu mojster Gallus - 2. do 1962 kdor ima najvišjo usposobljenost v kaki obrtni stroki: mojstri so po vojni prevzeli vodilna mesta v proizvodnji; dati naročilo mojstru; odnosi med vajenci, pomočniki in mojstri / kuharski, predilni, tesarski mojster
● ekspr. mojster skaza kdor dela slabe izdelke; ekspr. mojster in pol velik, dober strokovnjak; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; vsak najde svojega mojstra
♦ ekon. cehovski mojster nekdaj lastnik obrtniške delavnice v fevdalizmu; gled. odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene; kor. baletni mojster strokovni vodja baletne skupine; muz. koncertni mojster vodja violinistov v orkestru; rad. tonski mojster kdor pri posnemanju zvoka skrbi, da je zvočni zapis odraz naravnega zvočnega dogajanja; rel. veliki mojster vrhovni predstojnik v viteških redovih; šah. mednarodni mojster naslov igralca, za stopnjo nižji od velemojstra; nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; šport. mojster športa v nekaterih vzhodnoevropskih državah častni naslov za zaslužne športne tekmovalce, strokovnjake in organizatorje
monolít -a m (ȋ) knjiž. velik kos, navadno kamnit: izklesan iz monolita / celotna konstrukcija stoji na monolitih
♦ geol., gozd. talni monolit vzorec tal, izrezan v navpični smeri
monstruózen -zna -o prid. (ọ̑) knjiž. pošasten, spačen: monstruozen videz človeka / monstruozen nebotičnik nenavadno visok, velik
// monstruozna višina
mórati -am nedov. (ọ̑) - 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje
- a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano
- b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav., ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč
- c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš
// elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan
- 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek
- a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos
- b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo
- c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem
- 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek
- a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota
- b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel
// mora imeti okoli petdeset let
// s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata
- 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina
- 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali
● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti
mórje -a stil. morjé -á s (ọ̑; ẹ̑) - 1. slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami: odpluti na morje; reka se izliva v morje; vreči kaj v morje; vojskovati se tudi na morju; jadrati po morju; globoko, plitvo morje; potopljen na dno morja; gladina, globina morja; vihar na morju; prevoz po morju; življenje v morju; globok, velik kot morje / veter z morja / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino
// ekspr.: včeraj so potisnili v morje novo ladjo splavili; potovati po suhem in po morju
// tudi mn. del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju: morje je bilo sivo; morje se leskeče; morje narašča, pljuska ob obalo, valovi; pozna vsa morja; mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje; vinogradi ob morju / južna morja / odšli so spet k morju / Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje
// ta voda kot prometna pot: morje je postalo odprto / država nima izhoda na morje / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) - 2. morje z obalo kot prostor za oddih: iti, odpotovati na morje; bili smo na morju; izlet na morje; vikend na morju / prihajamo z morja
// pog. letovanje ob morju: sit sem morja; dva tedna morja imam zadosti - 3. pog. morska voda: morje razjeda železo; napil se je morja / slano morje
- 4. ekspr., s prilastkom velika količina, množina: morje cvetov; tam za morjem hiš; govori morju ljudi / morje zastav je krasilo ulice / porabiti morje črnila; preliti morje solz zelo veliko
// stal je v morju sončne svetlobe / morje bridkosti, trpljenja, veselja; potapljati se v morju greha
// kar se pojavlja v veliki količini, množini: ajdovo morje; megleno morje; iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja; okrog in okrog je snežno morje; žitno morje valovi / vsemirsko morje - 5. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža veliko količino: morje jih je; morje besed; prišlo je morje ljudi; izdelanih je bilo morje osnutkov / ne vidi nobene poti v morju možnosti
● ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog. iti čez morje oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. v morje vreči proč vreči; ekspr. v morju je našel svoj grob utonil je v morju; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; publ. prosto ali svobodno morje z istimi pravicami dostopno vsem državam; ekspr. široko morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; ekspr. kraljica morja Benetke; pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo; preg. hvali morje, a drži se brega ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim
♦ geogr. obrežno ali litoralno morje stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki; odprto morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; sredozemsko morje ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi; stransko morje ki se z odprtega morja zajeda v celino; kipenje morja udarjanje valov ob morsko obalo; geol. brakično morje v katerem se mešata morska in sladka voda; jur. notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala; odprto morje ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; teritorialno morje zunanji del obalnega morja; navt. mrtvo morje
môrski1 -a -o prid. (ó) nanašajoč se na morje: morski breg, zaliv;
morska obala;
morsko dno / morski valovi; morska voda / morski plankton; morske rastline, ribe; ekspr. morska pošast / morski promet, ribolov / morska ladja; morsko letovišče / morski veter / morska sol / morski ježek majhna morska žival z bodicami, podobna kepi
● ekspr. morski volk morski pes, ki je človeku nevaren; ekspr. morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba
♦ aer., navt. morska milja dolžinska mera, 1.852 m; bot. dvolistna morska čebulica; morska gorjuša enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima; morska solata zelena alga listaste oblike, Ulva lactuca; morske trave morske rastline s črtalastimi listi, Zostera; geogr. morski preliv ali morska vrata ozek vodni pas, ki veže dve obsežnejši morski kotlini; morski rokav ozek, podolgovat morski zaliv ali preliv; morski tok premikanje površinske morske vode v določeni smeri; morska gladina; geol. morska usedlina v morju odložena kamnina; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; morski razbojnik, ropar kdor izvršuje nasilje na odprtem morju v svojo korist; notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; med. morska bolezen; meteor. morski dim; morski veter veter, ki piha z morja na kopno; zool. morski golob; morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus; morski lev velik morski sesalec, podoben tjulnju, Otaria flavescens; morski list; morski medved sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus; morski pajek največja jadranska rakovica, Maja squinado; morski psi velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans; morski prašiček majhen glodavec, ki se goji kot poskusna žival, Cavia porcellus; morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae; morske krave; morska lastovica; morske lilije na morskem dnu pritrjeni iglokožci čašastega telesa, Crinoidea; morska lisica; morska mačka do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus; morska mačka dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka; morske vetrnice na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria; morska vidra; morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea; morsko grozdje; morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculatamôrsko prisl.: morsko modra barva; morsko modra ovratnica
móst -ú in -a m, daj., mest. ed. môstu in móstu; mn. mostóvi stil. mósti (ọ̑) - 1. objekt, po katerem vodi pot čez globinske ovire: čez reko, nad potokom je most; pod tako težo bi se most podrl; graditi most z modernimi pripomočki; minirati most; voda je podrla most; iti, peljati se čez most; trden, velik most / cestni, železniški most; dravski, savski most; dvižni most; kamniti, leseni, železobetonski most; zasilni most; most za pešce
// teh. temu objektu podobna naprava za pretok vode, nafte: za dovod tlačne cevi k centrali bo treba napraviti tudi most
// knjiž. kar je podobno temu objektu: Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo - 2. ekspr. kar povzroča sodelovanje med različnima stranema: graditi most do bližnjega; najti most med narodoma; zgraditi most med življenjem in znanostjo; duhovni most med njimi in nami / gospodarski most med vzhodom in zahodom / most pomoči
● ekspr. podreti vse mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo; žarg., šol. oslovski most Pitagorov izrek; star. tehtnica na most mostna tehtnica; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
♦ adm. knjigovodski most črta, s katero se izpolni nepopisani prostor pri zaključevanju poslovnih knjig; alp. ledeniški most plast snega ali ledu, ki sega čez ledeniško razpoko; avt. zadnji most del avtomobila, ki nosi gnani zadnji kolesi in ima v okviru vgrajen diferencial; etn. most naprava za dovoz na skedenj; (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; geogr. naravni most ob podoru preostali strop nad votlino; grad. ločni most katerega glavni nosilni element je lok; viseči most; nosilnost mostu; razpetina mostu razdalja med opornikoma; kor. most vzvratni upogib telesa, pri katerem so prsti rok oprti na tla; med. most spoj, s katerim je umetni zob pritrjen na sosednja zdrava zoba; mostiček; navt. most vodoravna naprava za prehod ljudi in prenos tovora med obalo in ladjo; poveljniški most; obrt. most del očal, ki povezuje okularja; šport. most (odskočna) miza; voj. pontonski most most, ki sloni na pontonih
motovílast -a -o prid. (í) ekspr. neroden, zlasti pri gibanju, premikanju: velik in motovilast človek / motovilaste noge / motovilasta pijanost
móž -á m, mn. možjé (ọ̑) - 1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim
- 2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las
// nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave miličnik, policist - 3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož
- 4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža
- 5. žarg., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož
- 6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža
● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno
♦ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki
možàt -áta -o prid. (ȁ ā) nav. ekspr. - 1. ki ima odločnost, pogum: možat človek
// ki izraža odločnost, pogum: možat značaj; možata zrelost / možat pogovor; možata beseda / možato dejanje - 2. močen: njegove možate roke; možata postava / bil je velik in možat
možáto prisl.: možato izpolnjevati dolžnosti; možato se je tam postavil; možato zagovarjati svoje prepričanje
možáti -a -o sam.: veljal je za možatega; reči kakšno možato
možína -e tudi -a m (í) ekspr. velik, močen moški: je tak možina; star možina
mrtváški -a -o prid. (á) nav. ekspr. mrliški: obraz mu je postajal mrtvaški;
imel je že mrtvaško polt / mrtvaški duh duh po mrliču, svečah in rožah // mrtvaški oder oder, na katerem leži mrlič do pogreba; mrtvaški pot pot pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu; mrtvaški prt prt, tkanina, s katero se pokrije ali v katero se zavije mrlič; mrtvaški sprevod pogrebni sprevod; mrtvaški zvon mrliški zvon
● ekspr. leta 1945 se je končal mrtvaški ples vojna; ekspr. mrtvaška glava človeška lobanja; označiti z mrtvaško glavo s podobo mrtvaške glave kot opozorilom na smrtno nevarnost; ekspr. sekira je zapela gozdu mrtvaško pesem začeli so ga sekati; mrtvaška ptica po ljudskem verovanju ptica, ki napoveduje smrt, zlasti sova, čuk; nar. mrtvaška roža krizantema; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec
♦ um. mrtvaški ples srednjeveški motiv z okostnjaki in predstavniki različnih stanov, ki ponazarja neizbežnost smrti // neživahen, žalosten: govoriti z mrtvaškim glasom; mrtvaško razpoloženje / mrtvaška barva; mrtvaška svetloba bleda, neizrazita // popoln, velik: poslušati šale z mrtvaško resnobo; mrtvaška tišina / mrtvaški dolgčasmrtváško prisl.: mrtvaško bled obraz; mrtvaško tiho mesto
múčiti -im nedov. (ú ȗ) - 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
- 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami
- 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili
// nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
● ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo
múčiti se - 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
// zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah - 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz
// ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove
// knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil
múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti
nabirálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nabiranje: nabiralne košare so se hitro polnile / nabiralna vnema popušča / velik uspeh nabiralne akcije
♦ zgod. nabiralno gospodarstvo gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z nabiranjem rastlin, sadežev, majhnih živali za hrano; žel. nabiralni vlak vlak, ki prevaža tovor med postajami
nàdnaráven -vna -o prid. (ȁ-á) - 1. v krščanstvu ki je, obstaja nad naravnim, izkustvenim: nadnaravni svet; nadnaravne sile, sposobnosti / nadnaravna bitja / verovati v nadnaravno življenje
// ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: nadnaravni pojavi; nadnaravna moč - 2. ekspr. zelo velik izreden: nadnaravna lepota, moč / kip nadnaravne velikosti
nadzírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzirati delo, poslovanje; nadzirati izvajanje davčnih predpisov / nadzirati stroje
// z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa: nadzirati mejo; cesto nadzirajo z letali - 2. prizadevati si skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: nadzirati otroke / mlajše učence je treba pri pisanju nalog nadzirati
- 3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: kapital nadzira velik del proizvodnje; nadzirati industrijske investicije
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: sovražne čete nadzirajo most, ozemlje
nadzíran -a -o: dekle je bilo strogo nadzirano
nadzorováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorovati delo, poslovanje; izvajanje sanitarnih in tržnih predpisov so strogo nadzorovali / nadzorovati stroje
// z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa: nadzorovati mejo; cesto nadzorujejo z letali - 2. prizadevati si skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: nadzorovati učence, uslužbence; strogo nadzorovati / pri učenju ga je treba še vedno nadzorovati
- 3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital nadzoruje precejšen del industrije
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: sovražne čete še vedno nadzorujejo velik del ozemlja
nadzorován -a -o: učenci so v domu strogo nadzorovani; nadzorovano ozemlje
nagajívček -čka m (ȋ) ljubk. manjšalnica od nagajivec: njegova hčerka je velik nagajivček
nagajívec -vca m (ȋ) kdor (rad) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: nagnati, opomniti nagajivca; on je velik nagajivec / ekspr. veter nagajivec
nagláven2 -vna -o prid. (ȃ) star., navadno v zvezi z greh velik, hud: to je naglavni greh našega časa
naívnež -a m (ȋ) ekspr. naiven človek: to more verjeti samo kak naivnež; biti velik naivnež / bili so naivneži, zato so jih kmalu odkrili
naklàd -áda m (ȁ á) - 1. star. tovor, breme: ladja z ljudmi in nakladom se je potopila / teža naklada / imela je velik naklad čipk okoli vratu
- 2. zastar. naklada: knjiga je izšla v majhnem nakladu
- 3. nekdaj dodatni, povečani davek: bil je oproščen tega naklada
namakálen -lna -o prid. (ȃ) ki se uporablja za namakanje: namakalna voda / začetek namakalnih del / izkopati namakalne jarke in kanale; zgraditi velik namakalni sistem; namakalne naprave / namakalno poljedelstvo
napíhnjenec -nca m (ȋ) ekspr. domišljav, prevzeten človek: je velik napihnjenec
napòn -ôna m (ȍ ó) knjiž. - 1. glagolnik od napeti: z velikim naponom rok in ramen je odstranil oviro / napon moči, volje / obraz mu je posivel od napona napora; ta roman pomeni avtorjev napon prikazati vsaj v izseku našo sedanjost prizadevanje
- 2. napetost: duševni napon; takega notranjega napona igralec ni mogel ustvariti / sam dogodek je imel v sebi močen dramatičen napon / v njegovih potezah se kaže velik psihični napon
♦ med. mišični napon mišična napetost
napòr -ôra m (ȍ ó) velika uporaba, pritegnitev človekovih moči za opravljanje česa: hud napor obremenjuje srce; premlad je še, da bi vzdržal tak napor; za tako delo je potreben velik napor; ekspr. z nadčloveškim naporom je opravljal naloženo delo; delati kaj brez napora; omagal je od napora / duševni, telesni napor / publ. podvojiti napore za izpolnitev določenih nalog prizadevanja
// nav. mn. naloga, opravilo, za katero je potrebna velika uporaba, pritegnitev človekovih moči: čakajo nas veliki napori; ekspr. premagovati maksimalne napore; biti pripravljen na napore / prenašati napore
● publ. naši narodi so dali velikanske napore za osvoboditev so zelo veliko storili, žrtvovali zanjo
napóren -rna -o prid., napórnejši (ọ́ ọ̄) za katerega je potreben velik napor: naporen trening;
naporna pot, tura;
ima zelo naporno službo;
vožnja v megli je izredno naporna;
naporno delo / pog., ekspr. imel je naporen dan za seboj / celodnevna vožnja je bila zelo naporna utrujajočanapórno prisl.: naporno delati; gubal je čelo in naporno premišljal
naprédek -dka m (ẹ̑) prehod z nižje stopnje na višjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: nasprotovati napredku; pospeševati, zavirati napredek; prizadevati si za napredek; duhovni, kulturni napredek; gospodarski, tehnični napredek; napredek človeštva, naroda; napredek kemije, znanosti; napredek šolstva; napredek v proizvodnji / publ. javno izpovedovati vero v družbeni napredek; ekspr. poganjati kolesa napredka; publ. sile napredka ljudje, ki si prizadevajo za (družbeni) napredek
// kar je posledica takega prehoda: učenec je v tem letu dosegel viden napredek; pri naših tekmovalcih je opaziti velik napredek; na festivalu se je pokazal napredek naše kinematografije
napréj prisl. (ẹ̄) - 1. izraža gibanje ali usmerjenost od čelne, sprednje strani glede na osebek, ant. nazaj: nagniti se naprej; hoditi z naprej sklonjenim telesom; nekoliko naprej štrleče ustnice / pasti z obrazom naprej
// izraža premikanje od določenega mesta v tej smeri: stopiti za korak naprej; zapelji malo naprej od križišča / vožnja naprej / zna šteti naprej in nazaj
// v medmetni rabi izraža- a) poziv za približanje, vstop, nadaljevanje poti: le naprej; kar naprej, prosim; na trkanje se oglasi iz sobe: naprej; naprej, naprej, ustavljanje (je) prepovedano
- b) ukaz za odhod: naprej, gremo / po dva naprej
- 2. izraža gibanje ali smer pred drugim: splezaj naprej, mi bomo za teboj; stopiti, svetiti naprej; pog.: spustiti žensko naprej dati ji prednost; ker je krvavel, ga je zdravnik vzel naprej preden je bil na vrsti
// izraža položaj pred drugim: skupina je že daleč naprej / kilometer naprej je odcep; nekaj korakov naprej se je ozrl / pog. v tehniki smo bolj naprej kot oni smo bolj napredovali - 3. izraža usmerjenost v prihodnost: zaupen pogled naprej / dobiti plačo, plačati najemnino (za) naprej / redko naprej bodimo drugačni v bodoče, v prihodnje
- 4. izraža, da se dejanje uresniči prej, kakor bi bilo pričakovati: del zneska se plača naprej; naprej pripravljena resolucija / ekspr. naprej ve, kaj se bo zgodilo; za dež ve dva dni naprej; pog. že naprej se veselim počitnic zdaj
// kot vljudnostna fraza za vašo prijaznost se vam že naprej zahvaljujemo - 5. izraža nadaljevanje prejšnjega dogajanja: države se še naprej oborožujejo; obrne se in spi naprej; nekateri so z odgovori zadovoljni, drugi sprašujejo naprej / to je samo naprej razvita oblika
- 6. pog., v zvezi iti, priti naprej napredovati, razvijati se: človeštvo gre naprej; znanost gre hitro naprej / kljub zdravljenju gre bolezen naprej / z zidanjem smo prišli le malo naprej
- 7. z oslabljenim pomenom izraža izhajanje od določenega časa, mesta: urnik velja od danes naprej; družbeni razvoj od osvoboditve naprej / pog.: dati, poslati poročilo, prošnjo naprej oddati, odposlati; ali je danes pošta že šla naprej bila odposlana; tega ni treba naprej povedati, praviti; kolesa nima več, ga je prodal naprej (pre)prodal
● pog. take primere bo zdravnik dal naprej sodišču naznanil, sporočil; ekspr. zmaga je že naprej dobljena izraža prepričanost o zmagi; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. njegova ura gre naprej prehiteva; ekspr. zaradi blata ni šel voz ne naprej ne nazaj ga ni bilo mogoče premakniti; žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov; ekspr. treba je misliti tudi naprej ravnati tako, da je koristno za prihodnost; ekspr. kar naprej in naprej me nadleguje neprenehoma; pog. kar sliši, nese naprej pove drugim; ovadi; peti naprej pri dvoglasnem ali večglasnem petju peti vodilno melodijo; pog. vsak si poskuša pomagati naprej doseči boljši materialni položaj; pog. zmeraj se rine naprej hoče biti prvi, upoštevan; evfem. ženska je spravila naprej imela je hoteni splav; žarg., šol. ni znal dosti, a profesor ga je le spustil naprej v naslednji letnik; ekspr. ne ve ne naprej ne nazaj kaj bi napravil; ekspr. niti za korak naprej ne misli v ravnanju, življenju ne upošteva, kaj bo v prihodnosti; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. iz hiše bo šel samo z nogami naprej mrtev; in tako naprej [itn.] izraža dodajanje
♦ šah. dati naprej figuro od začetka igrati brez nje; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; šport. premet naprej; voj. četa, naprej, marš izraža povelje za začetek korakanja; prim. vnaprej, zanaprej
napúhnjenec -nca m (ȗ) raba peša domišljavec, prevzetnež: on je velik napuhnjenec
napúšč -a m (ȗ) - 1. del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe: hiša ima širok, velik napušč; napušč hiše, hleva / odpeljati voz izpod napušča; postaviti, zložiti pod napušč
- 2. knjiž., redko strešica, polička: napušč pod oknom teče okrog in okrog poslopja / kaminski napušč
♦ alp. (skalni) napušč ozka prečna izboklina v steni
narásti -rástem tudi -rásem dov., narásel in narástel; naráščen (á) - 1. postati večji po
- a) obsegu: matici je zadek zelo narasel / jajca in sladkor umešamo, da vse skupaj naraste; testo je lepo naraslo / zaradi deževja je reka narasla / publ. roman je narasel na štiri knjige ima, obsega
- b) številu: nesreče, vlomi naraščajo; mestno prebivalstvo naraste za več tisoč na leto
- 2. doseči višjo stopnjo
- a) glede na intenzivnost, jakost: napetost, sovražnost med njimi je narasla; pritisk in temperatura v posodi sta narasla; ob tekmovanjih zanimanje za šport naraste / veter je proti večeru narasel / ekspr. glas mu je preteče narasel začel je glasneje govoriti
// šum je narasel v hrup - b) glede na količino: njegovi dolgovi so narasli; tabela kaže, za koliko je proizvodnja narasla
- c) glede na možni razpon: cene so čez mero narasle; vrednost zlata je narasla / število zaposlenih je naraslo
- 3. zrasti: mladičem je perje že naraslo; raku so namesto polomljenih klešč narasle nove / odkar ga ni videla, mu je brada zelo narasla / zastar. narasel je velik fant
● zaradi deževja je gladina jezera narasla se je dvignila; ekspr. odkar je v tej službi, ji je greben zelo narasel postala je domišljava, prevzetna; prim. narasel
nasílnež -a m (ȋ) ekspr. nasilen človek: vsi so se bali nasilneža; brezobziren, surov nasilnež / ta otrok je velik nasilnež / redko nasilnežu je uspelo upor zadušiti tiranu, oblastniku
nasládnik -a m (ȃ) knjiž., ekspr. kdor se (rad) naslaja: on je velik nasladnik
nasprótnik -a m (ọ̑) - 1. kdor komu nasprotuje: biti komu nasprotnik; dolgoletna nasprotnika sta se pobotala; dokazal je nasprotnikom, da ima prav; pri svojem delu ima veliko nasprotnikov; skušal je onemogočiti svojega političnega nasprotnika; nevaren, ekspr. zagrizen nasprotnik; izjava nasprotnika / nasprotnik v vojni sovražnik
// z rodilnikom kdor je, nastopa proti čemu: postal je velik nasprotnik alkohola; nasprotnik nemštva, samoodločbe narodov / vlada se je pokazala za nasprotnika revolucionarnih prizadevanj - 2. publ. nasprotni igralec, tekmovalec, nasprotno moštvo: nasprotnika sta se sporazumela za remi; naša enajstorica ni bila kos nasprotniku; premagati nasprotnika; boksarja sta si bila v tem boju enakopravna nasprotnika
nastopíti in nastópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. prikazati kaj naučenega v strnjenem sporedu pred občinstvom: nastopili so vsi učenci; na prireditvi so nastopili znani umetniki / nastopiti z vajami na orodju / pog. nastopiti na radiu, televiziji / nastopiti v vlogi Hamleta
// biti dejavno navzoč na športni, kulturni prireditvi: naša reprezentanca bo nastopila na olimpiadi; nastopiti na festivalu zabavne glasbe / nastopiti za državno reprezentanco - 2. navadno s prislovnim določilom javno, pred občinstvom prikazati mnenje, stališče: nastopiti na kongresu; na volitvah je nastopilo več strank; nastopiti s svojimi predlogi; avtoritativno nastopiti / knjiž. nastopiti v obrambo domovine / nastopiti proti rasni diskriminaciji
// v zvezi s kot opraviti kako funkcijo: nastopiti kot branilec, priča / ekspr. pred gosti je nastopila kot prava dama - 3. nav. ekspr. izraža začenjanje
- a) obstajanja, stanja: po nekaj dneh je nastopila kriza; megla, odjuga nastopi / smrt je nastopila zaradi strela v sence / knjiž.: nastopili so deževni dnevi so se začeli; nastopila je noč znočilo se je; ni še nastopil pravi čas prišel
- b) z glagolskim samostalnikom opravljanja dela, dejavnosti: nastopiti službo; elipt. nastopil je prvega začel delati, hoditi v službo
// nastopiti dopust / nastopiti delo / svojo umetniško pot je nastopil na podeželskem odru
● zastar. sin je nastopil gospodarstvo (po očetu) prevzel, nasledil; zastar. nastopil je šestnajsto leto stopil je v šestnajsto leto
♦ jur. nastopiti kazen; šol. nastopiti v razredu imeti nastop
nastopívši zastar.: prvič nastopivši na odru, je doživel velik aplavz; nastopivši mraz je napravil veliko škode
navál tudi navàl -ála m (ȃ; ȁ á) - 1. pojav, da pride kam v razmeroma kratkem času hkrati veliko ljudi: prvi naval bo kmalu mimo; nemogoče se je izogniti navalu v ordinacijah; naval potnikov ob koncu tedna je zelo velik; naval vlagateljev na denarni zavod / preprečiti naval na šolo
- 2. nav. ekspr., z rodilnikom nagel, razmeroma silovit nastop
- a) določenega delovanja: naval valov / kostanji so se lomili pod silnim navalom nevihte, vetra / upirati se navalu spominov
- b) določenega čustva: doživeti naval hrepenenja; to je storil v navalu ganjenosti, jeze, sovraštva; nenaden naval strasti
- c) določenih bolezenskih znakov; napad: ima hud naval kašlja; pričakovati nov naval krčev; naval vročine je minil
● ekspr. luno je zakril naval oblakov velika količina, množina oblakov
♦ med. naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija
- 3. ekspr. napad, naskok, pritisk: vzdržati vse navale; naval sovražnikovih čet / utrdba je padla v navalu brez večjih izgub
navdúšenec -nca m (ȗ) nav. ekspr. kdor se zelo navdušuje za kaj in navdušeno tudi dela: bil je velik navdušenec; gledališki navdušenci; športni navdušenci; skupina mladih navdušencev / boksarsko srečanje si je ogledalo veliko navdušencev
navdušenják -a m (á) knjiž. navdušenec: bil je velik navdušenjak; kulturni navdušenjaki
navŕžek -žka m (ȓ) redko nameček: pri tehtanju je dal velik navržek / za navržek ga je pa še ogoljufal
neborè -éta m (ȅ ẹ́) zastar. revež, ubožec: velik nebore je ta otrok / ne verjamem, saj nisem nebore omejen, neumen človek
nebrójen -jna -o prid. (ọ̑) zastar. številen, zelo velik: nebrojna množica / nebrojne luči mesta / na vesti je imel nebrojne sleparije
nečúven -a -o prid. (ȗ) zastar. nenavaden, izreden: godile so se nečuvene reči / nečuven uspeh // zelo velik, hud: nečuvena krivica, sramotanečúveno prisl.: nečuveno lep pogled
nèdoumljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da doumeti: nedoumljive besede, misli / ekspr. nedoumljiva pota usode / ekspr. delal je z nedoumljivo vztrajnostjo zelo velikonèdoumljívo prisl.: svet je bil zanj nedoumljivo velik
neizméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ekspr. - 1. nenavadno velik, velikanski: tam se razprostira neizmerna ravnina; neizmerno morje leži pred njim / zbrala se je neizmerna množica
- 2. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: neizmerna dobrota, ljubezen; neizmerno trpljenje; obšlo ga je neizmerno veselje
neizmérno prisl.: neizmerno ljubiti koga; neizmerno lep razgled; tam je neizmerno prostora
nèmájhen -hna -o prid. (ȅ-ȃ) ekspr. precej velik, precejšen: nemajhen del tamkajšnje mladine dela v brigadi; za ponesrečence so dali nemajhen prispevek
// velik, hud: sin mu dela nemajhne skrbi in težave; njegove besede so ga spravile v nemajhno zadrego / čakajo jih nemajhne naloge / na svojo nemajhno žalost je spoznal, da je izgubil naslov
nemarnè -éta m (ȅ ẹ́) star. nemarnež: nihče ne mara takega nemarneta, ki vsak dan zamudi / govoril je, kakor bi bil velik nemarne
nemír -a m (ȋ) - 1. stanje s hrupom, ropotom: v razredu je bil nemir; nemir v dvorani se je polegel; ekspr. otroci že poskrbijo za nemir / ta učenec pogosto dela nemir je nemiren, nediscipliniran
● njegov prihod je povzročil velik nemir živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje
// nav. mn. množično izražanje nezadovoljstva: zatreti nemire; politični, rasni nemiri; žarišča nemirov - 2. stanje notranje napetosti, vznemirjenja: nemir ga obide, prevzame; prikrivati nemir; vzbuditi nemir; ekspr. te besede so zasejale v srce nemir; knjiž. nemir s samim seboj nezadovoljstvo
// nemir pričakovanja / čakati brez nemira
// stanje brez notranje ubranosti, urejenosti: njegov obraz izraža nemir; mladostni srčni nemir; nemir v duši - 3. knjiž., navadno s prilastkom želja po delovanju: delovni nemir; ustvarjalni nemir
némški -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Nemce ali Nemčijo: nemški jezik;
nemška književnost / nemški film; nemško-slovenski slovar / nemška klasična filozofija; nemška trgovska mornarica; nemško taborišče / nemški ovčar srednje velik službeni pes z daljšo trdo dlako črne ali sive barve
♦ bot. nemški rožmarin okrasna rastlina z rumenimi koški na dolgih pecljih, Santolina chamaecyparissus; nemška detelja lucerna; lov. nemški dolgodlakar rjav ali progast lovski pes z dolgo, valovito dlako; rel. nemški viteški red // med drugo svetovno vojno nanašajoč se na pripadnike oboroženih enot Nemčije: partizani so uničili nemški bunker / nemška okupacija slovenskega ozemljanémško prisl.: govoriti (po) nemško; nemško beroče občinstvo
nènaváden -dna -o prid. (ȅ-ȃ) - 1. ki ni navaden: nenavaden dogodek, pojav, prizor; pripovedoval jim je o nenavadnih stvareh; otroku so dali nenavadno ime / prišel je ob nenavadnem času / znašel se je v čudnem, nenavadnem položaju
// nav. ekspr. ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega: imela je zelo nenavadno obleko; nenavadno stanovanje / veliko, nenavadno dejanje / poseben, nenavaden človek - 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: znan je po svoji nenavadni dobroti; ima nenavadno moč; to je povedal z nenavadno resnostjo / njegove besede so naredile nanjo nenavaden vtis; globoko, nenavadno doživetje
nènavádno prisl.: nenavadno se vesti; nenavadno lep, sposoben, velik; sam.: to ni nič nenavadnega
nènormálen -lna -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni normalen: nenormalni odnosi, pojavi / ima nenormalen krvni obtok; nenormalna rast / znašel se je v nenormalnem položaju nenavadnem // duševno nerazvit, neuravnovešen: pisatelj je izbral za svoje junake nenormalne ljudi / znaki bolne, nenormalne duševnostinènormálno prisl.: razvoj poteka zelo nenormalno; nenormalno velik človek
nèobjemljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) knjiž. zelo velik: neobjemljiva prostranost / neobjemljiva sreča
nèobséžen -žna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) ki ni obsežen, ni velik: neobsežen prostor / neobsežno besedilo
nèobvladljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da obvladati: živahen, neobvladljiv fant; je zelo neobvladljive narave / neobvladljiva jeza, strast / ekspr. neobvladljiv odpor zelo velik
nèocenljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) - 1. ki se ne da oceniti: denarna vrednost predmeta je neocenljiva / neocenljivi pojavi
- 2. ekspr. zelo velik, izreden: stvar neocenljivega pomena; neocenljiva vrednost / neocenljiva izguba, škoda
nèodlóčnež -a m (ȅ-ọ̑) ekspr. neodločen človek: je velik neodločnež; strahopetneži in neodločneži
nèodpustljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da odpustiti: neodpustljiva žalitev;
neodpustljivo ravnanje // ekspr. zelo velik, hud: neodpustljiva napaka, zamudanèodpustljívo prisl.: igrali so neodpustljivo slabo
nèodvísnež -a m (ȅ-ȋ) ekspr. neodvisen človek: je velik neodvisnež / kot neodvisnež se ni pridružil nobeni stranki
nèotesánec -nca m (ȅ-á) ekspr. kdor zaradi neprimernega, slabega vedenja vzbuja neodobravanje, odpor: je velik neotesanec / kot psovka pojdi že, ti neotesanec neotesani
nèpoboljšljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne more, noče poboljšati: nepoboljšljiv hudodelec, tat; ti učenci so nepoboljšljivi / ekspr. je nepoboljšljiv lažnivec velik
● ekspr. kljub vsem razočaranjem je nepoboljšljiv idealist je še zmeraj idealist
nèpomirljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) - 1. ki se ne da, ne more pomiriti: sosed je nepomirljiv / otroci so zelo nepomirljivi / nepomirljivo razburjenje / nepomirljiv vihar / publ. nepomirljiv s stvarnostjo
- 2. publ. ki se pojavlja v zelo veliki stopnji, v močni obliki: nepomirljiva borba; nepomirljivo nasprotje / nepomirljiv sovražnik zelo velik, hud
nèprehójen -a -o prid. (ȅ-ọ́) ki ni prehojen: pred njimi je še velik del neprehojene poti / neprehojen sneg
nèprimerljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) - 1. ki se ne da primerjati: podatki so bili med seboj neprimerljivi; vtis južnjaškega mesta je s severnjaškim neprimerljiv
- 2. ekspr. ki se glede na kvaliteto ne da z ničimer enačiti, primerjati: neprimerljiv domislek / v opisovanju značajev je avtor neprimerljiv
- 3. ekspr. zelo velik: neprimerljiva lepota / njena pomoč je bila neprimerljiva
nèprimerljívo prisl.: neprimerljivo razlagati; neprimerljivo lep
neréd -a m (ẹ̑) - 1. kar je nasprotno, drugačno od reda: v sobi je velik nered; ni mogla prenašati takega nereda / vse predale ima v neredu / v podjetju je po njegovem odhodu nastal velik nered zmeda
- 2. mn. množično izražanje nezadovoljstva: izbruhnili so novi neredi; preprečevati nerede; ekspr. krvavi neredi; žarišče neredov
nergáč -a m (á) nav. slabš. kdor (rad) nerga: bil je velik zbadljivec in nergač
neróden -dna -o prid., neródnejši (ọ́ ọ̑) - 1. ki pri gibanju, hoji, opravljanju zlasti fizičnega dela ne ravna tako, kot se pričakuje: nerodna je in vse pokvari, razbije; kako si neroden; fant ni za ta poklic, je preveč neroden; ne bodi tako neroden; pri telovadbi je zelo neroden; neroden je kot štor; tako je nerodna, da še gumba ne zna prav prišiti / neroden plesalec
// ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: fant je še neroden; pri predstavljanju je bil preveč neroden; v ženski družbi je precej neroden / ekspr. pripovedovati nerodne šale neprimerne, neumestne - 2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
- a) dobro namenu: nerodni čevlji; nerodni stoli; nerodno ležišče
- b) estetskemu videzu: velik, neroden človek / spoznal ga je po nerodni hoji / z nerodnimi črkami je napisal svoje ime
- 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki povzroča neprijetnosti, težave: to je res nerodna zadeva; nerodno dejanje, vprašanje / pot je strma in nerodna slaba
// nenadoma se je znašel v zelo nerodnem položaju mučnem, zoprnem
● ekspr. takrat smo preživljali nerodne čase hude, težke; star. fant ni nerodne glave je bister, pameten; ekspr. potrpi z njim, je pač v nerodnih letih v puberteti
neródno - 1. prislov od neroden: nerodno hoditi; tako nerodno je padel, da si je prebil čelo
- 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugoden občutek: bilo mu je zelo nerodno, ko so govorili o njem; ko ga je zagledala, ji je postalo malo nerodno
● star. te besede so ji šle nerodno iz ust nerada, težko je to povedala; star. prišli smo precej nerodno ob nepravem, neprimernem času; sam.: narediti, reči kaj nerodnega; po nerodnem je razbil kozarec
nervóznež -a m (ọ̑) ekspr. nervozen človek: je velik nervoznež
nèsebíčnež -a m (ȅ-ȋ) ekspr. nesebičen človek: bil je velik nesebičnež
nesrámnež -a m (ȃ) ekspr. nesramen človek: je velik nesramnež / kot psovka nesramnež nesramni
neštevílen -lna -o prid. (ȋ) ekspr. številen, zelo velik: zbrala se je neštevilna množica ljudi
// ki izraža zelo veliko število oseb, stvari: za delo ima neštevilne možnosti / neštevilne zvezde
nevédnež -a m (ẹ̑) ekspr. neveden človek: imeti, razglasiti koga za nevedneža; velik nevednež / to je pravi nevednež / v tehniki je popoln nevednež
nèvêlik -íka -o prid. (ȅ-é ȅ-í) nav. ekspr. srednje velik: stanuje v neveliki hiši z vrtom; dekle nevelike rasti / evfem. pokazal je neveliko delavnost, zavzetost majhno
// knjiž. neveliko življenje nepomembno
nèvljúdnež -a m (ȅ-ȗ) ekspr. nevljuden človek: velik nevljudnež je
nevoščljívec -vca m (ȋ) nav. ekspr. nevoščljiv človek: vedeli so, da je velik nevoščljivec; bil je dober umetnik, pa nevoščljivci tega niso priznali
nèzaupljívec -vca m (ȅ-ȋ) ekspr. nezaupljiv človek: nikomur ne zaupa, velik nezaupljivec je / ne da se prepričati, ta nezaupljivec
nèzmánjšan -a -o prid. (ȅ-ȃ) ki ni zmanjšan: nova izdaja je izšla v nezmanjšanem obsegu; kljub spolzki cesti je vozil z nezmanjšano hitrostjo
// nav. ekspr. enako velik: kljub izgubam se je boj nadaljeval z nezmanjšano silo; delo je opravljal z nezmanjšano vnemo
ničémurnik -a m (ẹ̄) zastar. nečimrnik: to ti je velik ničemurnik in bahač
njíhov -a -o zaim. (ī) - 1. izraža svojino skupine bitij, oseb, od katerih govoreči nobene ne enači s seboj in nobene ne ogovarja, ali stvari, o katerih je govor: njihov avtomobil; knjige in njihova vsebina; ta hiša je njihova; njihovo stanovanje / njihovi obrazi
- 2. izraža splošno pripadnost tej skupini: njihovi nameni; njihove sposobnosti; njihovo znanje
// izraža razmerje med to skupino in okolico: njihov ugled je velik - 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine: njihovi otroci, predniki; njihova teta / njihov prijatelj / njihov gospodar
- 4. izraža izhajanje od te skupine: njihov nasvet, predlog; matere in njihov vpliv; potresi in njihove posledice; njihove spletke
● ekspr. zmeraj je bil ves njihov njim vdan; sam.: ne zahtevamo nič njihovega njihove lastnine; prim. njegov, njen, njun
nórdijec -jca m (ọ́) kdor živi v najbolj severnih deželah Evrope ali je doma iz njih, severnjak: bil je velik, plavolas nordijec; mediteranci in nordijci
nós -ú in -a m, mn. nosóvi (ọ̑) - 1. naprej štrleči del obraza z odprtinama za vohanje: drgniti si nos; obrisati si čelo in nos; prijeti se za nos; dolg, koničast, raven, velik, navzgor zavihan nos; od pijače ima rdeč nos; potne kapljice na nosu / grški nos v isti črti s čelom; orlovski nos z izbočenim vrhnjim delom
// del nosu, ki ga tvorita ti odprtini: kri mu teče iz nosa; dihati, govoriti skozi nos; s prstom vrtati po nosu; zamašen nos / kadilo mu je šlo, udarilo v nos / evfem. obriši si nos usekni se; ekspr. smrdelo je, da si je tiščal nos - 2. pog., s prilastkom ta del obraza kot nosilec sposobnosti za voh: pes ima dober nos; pren., ekspr. imel je čudovit nos za odkrivanje laži
- 3. ekspr. prednji, nosu podoben del česa: buldožerja sta zarila v prst svoja težka nosova / avtomobilski nos; ladijski nos kljun, premec; lonec z nosom dulcem
● ekspr. nos mu cvete je rdeč od pitja; ekspr. nos se mu je podaljšal, povesil, zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; ekspr. še nosu nisem pomolila iz hiše sploh nisem šla iz hiše; zastar. od šolskega sveta je dobil nos opomin, ukor; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje; ekspr. v vsako reč vtakne svoj nos se vmeša; ekspr. avtobus ji je odpeljal izpred nosa, pred nosom ko je bila že zelo blizu; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen; ekspr. nesti, obesiti komu kaj na nos povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. odločil se je (na) vrat na nos nepričakovano, nenadoma, nahitro; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pod nos se mu je pokadilo z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; žarg., lov. srna ga je dobila v nos zavohala; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; ekspr. potegniti koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. vleči, voditi koga za nos varati ga; bere, vidi se mu na nosu, da laže očitno je, da laže; pog., ekspr. daj mu eno po nosu udari ga; pog. je še moker pod nosom je še zelo mlad, neizkušen, otročji; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. trgovino ima pred nosom zelo blizu (stanovanja); ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil
♦ aer. nos letala prednji del trupa do pilotske kabine; lov. pes ima nizek nos pri sledenju ima smrček pri tleh
nosàn tudi nosán -ána m (ȁ á; ȃ) ekspr. kdor ima velik, dolg nos: ta nosan mi ne ugaja
♦ zool. rdeči nosan roparska žuželka s kljuncem, s katerim ob nevarnosti daje cvrčanju podobne glasove, Rhinocoris iracundus
nosàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima dolg, velik nos: bil je velik in nosat mož / čudila se je njegovemu nosatemu obrazu / nosata posoda
nótranji tudi notránji -a -e prid. (ọ́; ȃ) - 1. ki je znotraj kake celote: notranji del sadeža; notranje plasti; usedlina na notranji strani soda / notranji premer cevi; notranji žep suknjiča / notranja oprema; notranje dvorišče / notranji dražljaji / Notranje Gorice
- 2. ki je bližje sredinski ravnini telesa: notranja stran lakta, stegna / notranja stran roke
- 3. ki je, poteka znotraj mej države, ozemlja: notranji poštni promet; notranji transport; zaradi slabega vremena ni na notranjih progah vzletelo nobeno letalo / notranja kolonizacija / izdelovati za notranje tržišče
// nanašajoč se na določeno organizirano skupnost: notranji položaj v državi; reševati notranje probleme; notranja razdelitev dela; notranja družbena nasprotja / notranja disciplina; notranja obvestila / notranji nasprotniki / notranja politika; tajništvo za notranje zadeve; publ. vmešavanje v notranje zadeve države / v nekaterih državah minister za notranje zadeve
// ki sodeluje v kaki skupnosti v rednem razmerju: notranji in zunanji sodelavci inštituta / notranja učenka učenka, ki stanuje v internatu svoje šole - 4. nanašajoč se na človekovo duševnost: doživljati notranje boje; notranji nemir; notranja izčrpanost, napetost; notranja rast glavnega junaka; notranje ravnovesje / njegovo notranje življenje / knjiž. očitajoč notranji glas; notranji svet otroka; človek brez notranjega žara; publ. notranja dimenzija človeka / notranja svoboda
- 5. ki je v zvezi z organi v prsni in trebušni votlini: opraviti notranji pregled / notranje bolezni
- 6. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del: notranji pomen pesmi; spoznati notranje lastnosti knjižnega jezika; notranja protislovja kapitalizma
♦ anat. notranji organi organi v prsni in trebušni votlini; žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; notranje uho del ušesa s slušnimi in ravnotežnimi čutnicami; biol. notranji zajedavec zajedavec, ki živi v notranjosti gostitelja; notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; notranje izločanje izločanje neposredno v kri ali mezgo; ekon. notranja konkurenca konkurenti iz domače države, iz določenega ožjega območja; notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov; fiz. notranja energija energija, ki jo ima telo zaradi svojega termodinamičnega stanja in ki se ne da v celoti spremeniti v delo; geom. notranji kot kot, ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; jur. notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; lingv. notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; lit. notranji monolog pripovedna tehnika, ki podaja misli in čustva osebe tako, kakor da jih ta govori; notranja rima rima, pri kateri se ujema zaključni del verza z besedo sredi verza; med. notranja krvavitev krvavitev notranjih organov; zdravilo za notranjo uporabo zdravilo, ki se zaužije; strojn. motor z notranjim zgorevanjem motor na toplotno energijo, ki nastaja v njem z zgorevanjem
nótranje tudi notránje prisl.: svoboda jih je notranje dvigala in oblikovala; notranje miren človek; notranje razgibana akcija drame; notranje zakonit proces; sam.: harmonija notranjega in zunanjega
novofundlándec -dca m (ȃ) vet. velik, močen delovni ali hišni pes z dolgo črno dlako: novofundlandec je rešil utapljajočega se otroka
núditi -im, in nudíti in núditi -im nedov. (ū ȗ; ī ú) - 1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče; knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo; v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti
- 2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja; prazna hiša jim je nudila zavetje
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno; ne nudite jim povoda za prepir; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje
// z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled; lep primer za to nudi sosednja občina; z gradu se nudi lep pogled na mesto
// imeti, vsebovati: dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo - 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo; za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati; nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral; nuditi pomoč pomagati
- 4. zastar. siliti, spodbujati: položaj nas nudi, da to storimo
● publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti
núditi se, in nudíti se in núditi se publ., navadno z dajalnikom ponujati se, kazati se: nudi se nam dober izhod; nudi se ugodna rešitev / vojakom se je povsod nudila enaka slika: požgane hiše, mrtvi ljudje / nudi se nam prilika prebiti dopust na morju
● zastar. pred beznicami so se nudile prostitutke so se nastavljale, ponujale
obálten -tna -o [u̯t] prid. (á ā) nar. - 1. zelo velik, zelo debel: obalten čok; obalten nahrbtnik / obaltni čevlji / obaltna ženska nerodna, okorna
- 2. nespodoben, neprimeren: prepevati obaltne pesmi
občudovánje -a s (ȃ) glagolnik od občudovati: značilno je njihovo občudovanje športnikov / pretirano občudovanje moderne glasbe / razstavljene freske so vzbujale občudovanje / gledati gore z občudovanjem
● ekspr. občudovanja vreden pogum zelo velik
občúten1 -tna -o prid., občútnejši (ū) - 1. ekspr. precej velik, precejšen: naložiti komu občutno kazen; občutne razlike v cenah; škoda je občutna; občutno omejevanje uvoza
- 2. zastar. občutljiv: ljudje so občutni, predmeti pa ne / ima zelo občutno glavo
občútno prisl.: govoril je občutno posmehljivo; lahko bi jim občutno škodoval
obdržáti -ím dov. (á í) - 1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji: ujel je konja za povodec in ga obdržal; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal
// ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa: med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami; sedla je in obdržala košaro v naročju
// ne odložiti, ne sleči: klobuk je obdržal na glavi; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala ostala oblečena v plašč - 2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile: komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti narediti, da ne zdrkne s ceste; obdržati čoln na vodi narediti, da se ne prevrne, potopi; obdržati se na površini
// narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh: dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo; obdržati roko iztegnjeno - 3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam: eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma
// narediti, da kaj ne preide v last drugega: posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja
// ne prenehati razpolagati s čim: obdržati funkcijo; obdržati pravico do odškodnine; obdržati službo - 4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti
- a) na določenem mestu: obdržali so ga v bolnici, zaporu; ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna; ekspr.: tujina ga ni mogla obdržati; tu me ne bi obdržali niti na vrvi
- b) v določenem odnosu: obdržati moža, prijatelje; obdržati (si) naročnike, odjemalce
- 5. ne prenehati
- a) opravljati kako dejavnost: obdržati gostilno, obrt
- b) uporabljati: obdržati stare ladje v prometu; obdržati latinico / obdržati predpise ne jih odpraviti
// obdržati družinske navade - c) gojiti: obdržati le nekatere vrste hrušk
- 6. rešiti, obvarovati (pred propadom): posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati; podjetje se je kljub krizi obdržalo; kot kovač se ni mogel obdržati; obdržati se brez tuje pomoči
// ne prepustiti nasprotniku, sovražniku: obdržati postojanko; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo
♦ šah. obdržati figuro - 7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno: obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo
// z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: obdržati koga pri volji; obdržati moštvo v kondiciji; obdržati živino zdravo
// z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: obdržati barvo; obdržati ravnotežje; obdržati vitkost - 8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu zapomniti si: vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi; ta dogodek sem obdržal v spominu
- 9. v zvezi obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu: obdržati novico, poslovne skrivnosti zase; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil
● obdržati kontrolo nad čim ne prenehati kontrolirati kaj; obdržati korak s kom ne zaostati za njim; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; pog. nobene stvari ne more več obdržati v sebi vse izbruha; ekspr. obdržati vajeti v svojih rokah ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa
obdržáti se - 1. kljub ogroženosti ne prenehati biti, obstajati: takšna rastlina se v naravi ne bi mogla obdržati; sreča je, da so se med vojno obdržali / združili so se, da bi se obdržali na tržišču / pog.: hrastovo listje se obdrži na drevju do pomladi ostane; most se je obdržal do danes; sneg se ni dolgo obdržal je kmalu skopnel
// ne prenehati biti zanimiv, pomemben: le malokatero njegovo delo se je obdržalo; stoična filozofija se je dolgo obdržala
// pog. ostati uporaben, ohraniti se: taki izdelki se obdržijo samo na suhem; jabolka so se obdržala, hruške so pa zgnile - 2. oprijemajoč se česa ne prenehati biti kje: obdržati se na konju, veji; prijel je za drog in se komaj obdržal
- 3. ne spremeniti se: cene se bodo obdržale; vreme se ni obdržalo ni ostalo lepo
● obdržati se na nogah ne pasti; vladar se je obdržal na oblasti ni prenehal vladati
obílen -lna -o [tudi u̯n] prid., obílnejši (ȋ) nav. ekspr. - 1. po količini, vrednosti zelo velik: padal je obilen dež; obilen zajtrk; pomagali so mu z obilno podporo; žetev bo letos obilnejša / obilna in raznovrstna izbira v trgovinah; obilno duševno delo ga je izčrpalo / to v obilni meri velja tudi za vas v veliki
// knjiž. številen: obilne atmosferske motnje / obilna udeležba - 2. ki ima razmeroma velike razsežnosti: slon ima obilen trup; stregla je obilna gospodinja; na mizi je obilna majolika z vinom / njegov nos je precej obilen velik, debel
obílno prisl.: sline so se mu obilno cedile; zjutraj je obilno zajtrkoval; trud je bil obilno poplačan
● obilno se je najedel zelo, močno; pripravili so obilno hrane veliko, mnogo
oblásten1 -tna -o prid. (á ā) - 1. ki rad ukazuje, zapoveduje in se vede do drugih tako, kot da so pod njegovo oblastjo: oblasten človek, gospodar; nasproti podrejenim je rad oblasten; postal je še bolj oblasten
// ki izraža, kaže oblastnost: oblasten glas, pogled; njegov korak je oblasten / oblastne besede so ga užalile - 2. knjiž. zelo velik, mogočen: oblasten nebotičnik / ta valuta je vedno bolj oblastna vplivna
oblástno prisl.: oblastno govoriti, se vesti; sablja mu je oblastno visela do tal
oblikóven -vna -o prid. (ọ̄) - 1. nanašajoč se na obliko: oblikovna dognanost; oblikovne spremembe / oblikovna analiza pesnitve / oblikovne posebnosti sklanjatve / zastar. oblikovne umetnosti likovne umetnosti
♦ teh. oblikovni nož nož, s katerim se da predmetu naenkrat končna oblika - 2. knjiž. oblikovalen: za preprostim izrazom se skriva velik oblikovni napor / oblikovni atelje
oblikóvno prisl.: oblikovno bogat; oblikovno skladna sestava
obméjen -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na področje ob (državni) meji: obmejni kraji; obmejno področje / obmejni prebivalci / obmejni spopadi / obmejna dovolilnica, izkaznica / velik promet na obmejnih prehodih na mejnih prehodih
// mali obmejni promet maloobmejni promet
// nekdaj obmejna straža vojaška formacija, ki straži, nadzoruje državno mejo
oboževálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor koga obožuje: zavrnila je vse svoje oboževalce; imeti velik krog oboževalcev / oboževalec narave / oboževalec gledališča ljubitelj
obremeníti -ím dov., obreménil (ī í) - 1. dati breme, težek predmet na kaj: obremeniti dvigalo; ladje ne smemo preveč obremeniti / ekspr. za izlet so se obremenili s težkimi nahrbtniki
- 2. naložiti komu veliko dela, dolžnosti: obremeniti učence z izvenšolskim delom; obremenili so ga še z novo funkcijo / obremeniti organizem z napornim delom
- 3. obtežiti kot z bremenom: povečanje lokalnega prometa bi obremenilo občinski proračun; preteklost lahko obremeni človeka / noče ga obremeniti še s tako skrbjo; s tem dejanjem si je obremenil vest
● ekspr. za praznike si preveč obremenimo želodec preveč jemo, pijemo - 4. obtožiti, obdolžiti: nima namena, da bi ga obremenil; s to izjavo ga je obremenila / sežgal je vse dokumente, ki bi ga lahko obremenili
- 5. teh. narediti, da kaka naprava doseže določeno zmogljivost: obremeniti motor, stroj; ta varovalka se sme obremeniti z največ desetimi amperi / delno, polno obremeniti
♦ fin. obremeniti konto, račun vknjižiti v breme; fiz., teh. obremeniti na nateg; jur. obremeniti posestvo s hipoteko
obremenjèn -êna -o: organizem je pri takem delu zelo obremenjen; obremenjen z delom, funkcijami; obremenjen s predsodki
● biti dedno obremenjen podedovati negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja; publ. ta cesta je v sezoni zelo obremenjena na njej je velik promet
obróč -a m (ọ̑) - 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se
- a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč
- b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo)
- c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči
- 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / redko okrog oči ima črne obroče kolobarje
- 3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča
- 4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: partizanske enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč
// navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta - 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce
♦ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astr. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje
obsèg -éga m (ȅ ẹ́) - 1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino: izmeriti, oceniti obseg; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega
- 2. s prilastkom razsežnost, velikost
- a) glede na površino: obseg gozda; na tem področju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen
- b) glede na število sestavin, delov: navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede
- c) glede na začetno in končno mejo: zvočni obseg človeškega glasu; obseg barv
- 3. publ., s prilastkom izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek: sodelovanje je dobilo širok obseg; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom: letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi: tovarna dela v skrčenem obsegu; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole
● publ. takoj ni dojel obsega njegovih besed smisla, pomena; star. kratek obseg povesti vsebina; publ. dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti ga je kmalu pozabil
♦ geom. obseg (lika) dolžina meje lika; mat. obseg števil množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije
obséžen -žna -o prid., obséžnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki ima velik obseg, veliko ploskovno razsežnost: obsežen gozd, travnik; območje občine je precej obsežno / obsežno področje visokega zračnega pritiska / ekspr. razgled s te gore je zelo obsežen
// redko velik: obsežen kamen / ima obsežen trebuh - 2. ki ima veliko razsežnost
- a) glede na število sestavin, delov: obsežna knjižnica; obsežna zbirka pesmi / roman je precej obsežen / doslej najobsežnejša izdaja pisateljevih del
- b) glede na problematiko, vsebino: naredili so obsežen načrt; napisati obsežno razpravo; vaše vprašanje je obsežno / ima obsežno znanje
- c) glede na število udeležencev: začeti z obsežno akcijo; obsežne priprave na kongres
obséžno prisl.: obsežno razložiti problem
obvladováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: obvladovati napadalca; v igri ga obvladuje / obvladovati sovražnika premagovati
- 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: obvladovati čustva; težko obvladuje jezo / on zna obvladovati položaj
- 3. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: zelo dobro obvladuje tipkanje / nemščino obvladuje aktivno in pasivno zna
- 4. imeti nad kom oblast, gospostvo: sovražnik obvladuje vso deželo / obvladovati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvladuje velik del proizvodnje ima v oblasti
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: čete obvladujejo cesto in most - 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladuje ga nemir; začel ga je obvladovati spanec
// ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: vojaško razpoloženje ga je vsega obvladovalo
● ekspr. grad obvladuje vso blejsko okolico z njega se vidi vsa blejska okolica; ekspr. stara ura s hrupom obvladuje ves prostor njeno tiktakanje se sliši po vsem prostoru
♦ ekon. obvladovati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno
obvladováti se ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: znal se je obvladovati; težko se obvladuje
obvladujóč -a -e: obvladujoč položaj, je znal vse zadovoljivo rešiti
obvladován -a -o: obvladovana strast
očálar -ja m (ȃ) - 1. ekspr. kdor nosi očala: v temi so se očalarji težko vzpenjali po strmini; očalarjev je vedno več; suh, velik očalar
- 2. redko optik: z receptom je odšel k očalarju
očíten -tna -o prid., očítnejši (í ī) - 1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je očiten dokaz, da smo imeli prav; očiten primer medsebojne nesloge; to je več kot očitno
- 2. lahko ugotovljiv, zaznaven: očitna laž; podobnost med njima je očitna; te stvari so še bolj očitne v drugi knjigi
// ekspr. zelo velik, hud: storil ji je očitno krivico; gre za očitno pomoto; nova zamisel je bila v očitnem nasprotju s tedanjimi razmerami - 3. zastar. javen: zasliševali so ga pred vsemi in na očitnem kraju / očitna dražba
● star. očitna grešnica vlačuga, prostitutka
♦ rel. očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo
očítno - 1. prislov od očiten: očitno se ga izogiba; zaslišali so ga očitno pred ljudstvom / v povedni rabi očitno je, da to ni mogoče
// izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očitno sta tujca; očitno je zamudil avtobus - 2. v primerniku izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja; bolj: njegove pripombe to še očitneje poudarjajo; publ. to je vedno očitneje prihajalo do izraza
očivíden -dna -o prid. (í ī) star. očiten: to je očividen dokaz, da smo prav ravnali / njegov namen je bil očividen / očividen neuspeh ga je potrl zelo velik, hudočivídno prislov od očividen: očividno kazati odpor / v povedni rabi očividno je, da hoče govoriti z njim
// izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očividno se s tem še ni sprijaznila
odkrušíti in odkrúšiti -im, in odkrúšiti -im dov. (ī ú; ú ū) s pritiskom, udarcem odstraniti kaj krušljivega, drobljivega: odkrušiti velik kos ometa, skale;
kamen se odkruši / vrh gore se je odkrušil / ekspr. odkrušiti košček kruha odlomiti // s pritiskom, udarcem odstraniti del česa krušljivega, drobljivega: granata je odkrušila zid; pri jedi si je odkrušil zobodkrúšen -a -o: odkrušen grušč, kamen
odlíčen -čna -o prid., odlíčnejši (í ī) - 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: odličen papir; odličen zrak; odlične ceste; vreme je odlično / odlična hrana zelo okusna; izdatna, obilna; ima odlično srce zelo zdravo
// ki v zelo veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: odličen oče je; odličen športnik; na treningu je bil odličen; odlična kuharica / odličen prevodnik toplote
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: odličen načrt; odlična zamisel / odličen začetek - 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: plavalec je zmagal z odličnim časom; odlična kakovost materiala / avtomobil je v odličnem stanju / midva sva odlična prijatelja
// velik, obilen: ima odlične dohodke; odlična letina / predstava je imela odličen obisk / kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem - 3. ki prinaša velike ugodnosti, veliko veselje: odlična novica; odlično znamenje / film je doživel odlično kritiko zelo pozitivno, pohvalno
// ki prinaša velike gmotne koristi: odličen poklic, položaj; sklenil je odlično kupčijo - 4. s širokim pomenskim obsegom ki po pomembnosti, kakovosti presega stvari svoje vrste: postregli so mu z odličnimi vini / slika visi na odličnem mestu v sobi častnem, najbolj vidnem; mož odličnega vedenja uglajenega, izbranega
// seznanil se je z nekaterimi odličnimi znanstveniki
// ki ima visok družbeni položaj: soba za odlične goste / dekle iz odlične družine / stanuje v najodličnejšem predelu mesta
♦ šol. odlični uspeh uspeh s povprečno oceno odlično; odlična ocena najvišja pozitivna ocena
odlíčno - 1. prislov od odličen: odlično je opravil nalogo; odlično režiran film
♦ šol. fizika: odlično - 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: odlično je, da si spet tu / kot vzklik režiser zaploska: odlično, odlično
odlíčni -a -o sam.: odličnim ni treba delati sprejemnega izpita odličnim učencem; izdelati z odličnim z odličnim uspehom
♦ šol. dobiti odlično iz matematike najvišjo pozitivno oceno
odlív -a m (ȋ) - 1. glagolnik od odliti ali odlivati: odliv odvečne tekočine / redko zmanjšati odliv sladke vode v morje odtok, odtekanje
- 2. publ. odhod, odhajanje drugam: odliv delavcev iz tovarne; velik odliv prebivalstva z dežele odseljevanje, odselitev
// odliv volilnih glasov zmanjšanje, izguba
// prehajanje zlasti denarja drugam: odliv deviz, zlata v tuje države; odliv sredstev iz sklada - 3. zastar. oseka: zaradi odliva ladja ni mogla pristati
- 4. knjiž., redko ulitek, odlitek: izdelovati odlive / poškodovati mavčni odliv kipa
odlóčen -čna -o prid., odlóčnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki se hitro in nepopustljivo odloča: odločen človek; bila je zelo delavna in odločna
// ki izraža močno voljo, nepopustljivost: odšel je z odločnimi koraki; oglasiti se z odločno besedo; mož odločnih potez na obrazu - 2. publ. ki ne dopušča pomislekov, dvomov: gre za njihovo odločno izjavo / zavzeti odločno stališče / potreba po odločnem boju
// ki ne dopušča ugovora, oporekanja: odločen ukaz; nujni so bili odločni ukrepi proti takim težnjam / vodil je odločno vojaško politiko - 3. ekspr. (zelo) velik, pomemben: pričakovali so več odločnih sprememb / ta drama pomeni odločno stopnjo naprej / naletel je na odločen odpor velik, močen
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ta slika kaže odločen preobrat k naturalizmu
● zastar. bili so za trdno odločni, da bodo šli na izlet odločeni
odlóčno prisl.: odločno ukrepati, zahtevati; odločno ga je zavrnila; bili so odločno za ta predlog; obleka je odločno predraga; odločno premalo vas je
● ekspr. zima se je že odločno začela je že precej huda
odločílen -lna -o prid., odločílnejši (ȋ) - 1. ki povzroči, da kaj poteka na določen način, postane takšno, kot je: zadati birokraciji odločilen udarec; imeti odločilno vlogo; to je bilo odločilno za njegov pesniški razvoj
// od katerega je odvisen izid česa: to je bil zadnji, odločilni boj, napad; pri volitvah je bil njegov glas odločilen; odigrati odločilno tekmo za uvrstitev / nastopil je najodločilnejši trenutek - 2. ekspr. zelo velik: to je bilo odločilnega pomena / publ. to je v odločilni meri vplivalo nanj odločilno
● publ. mladi par je dahnil svoj odločilni da se je poročil; nasprotja so pri tem imela odločilno besedo pomembno vlogo pri odločanju; publ. poslali so deputacije na razna odločilna mesta k odločujočim osebam, organom
♦ žel. odločilni vzpon največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se izračuna največja dopustna teža vlaka
odločílno prisl.: to je odločilno vplivalo na njen razvoj
odlòv -ôva m (ȍ ó) lov., rib. lovljenje divjadi, rib z namenom, da se izpustijo drugod: pri odlovu so se ujele tudi druge vrste rib; odlov gamsov / velik odlov rib ulov
odmèv -éva m (ȅ ẹ́) - 1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov: odmev se oddaljuje, zamira; slišati odmev; glasen odmev; odmev korakov, strelov, zvonov; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž. odmev se še lovi med drevjem; samo odmev odgovarja njegovemu klicu; pren., knjiž. pesem mu je bila odmev iz dragih krajev
♦ fiz. podaljšanje zvoka zaradi odboja zvočnih valov
// glagolnik od odmevati: odmev od sten - 2. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek: predsednikov govor je imel močen odmev; roman je vzbudil velik odmev; prvi odmev na spremembo je bil ugoden / publ.: resolucija je naletela na širok odmev; članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali
// knjiž. nekrolog v časopisu je bil edini odmev pisateljeve smrti - 3. publ. uspeh, učinek: sprejeti sklep je bil hitro pozabljen in ni imel odmeva; razpis je ostal brez odmeva
● ekspr. nad taboriščem je plaval odmev revolucionarne pesmi se je slišala revolucionarna pesem; publ. pisateljevo zanimanje za glasbo je dobilo odmev v njegovih romanih je vidno, se kaže; publ. pretep je imel odmev na sodišču obravnavalo ga je sodišče; knjiž. v Prešernovem slogu je precej odmevov antične mitologije sledov, vplivov; knjiž. odmev na ta kulturni dogodek se je ohranil v kroniki spomin
odnès -ésa m (ȅ ẹ́) nar. napušč, pristrešek: hiša ima velik odnes; odnes hleva
odpovedovánje -a s (ȃ) glagolnik od odpovedovati: odpovedovanje delovnega razmerja / odpovedovanje srca / tudi to je velik napor in odpovedovanje; leta odpovedovanja
odpréti -prèm dov., odpŕl (ẹ́ ȅ) - 1. dati kaj v tak položaj
- a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata; odpreti zapornice; odpreti za ped; hrupno, tiho odpreti; odpreti nastežaj; vrata so se nenadoma sama odprla
- b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati; odpreti predal
// navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar; kdo nam pride odpret; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika
// kot nagovor ljudje, odprite
- 2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo; odpreti steklenico / odpreti pismo; oporoko so odprli na sodišču
// s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje
// pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili - 3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko; na široko je odprl veke; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej
// narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
// narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo - 4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti; sedel je k radiu in odprl Ljubljano poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Ljubljana
// na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici - 5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih; blagajna se odpre čez pol ure
- 6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat; banka je odprla dve podružnici; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik
// pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju
// odpreti novo delovno mesto - 7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most; cesto bodo odprli za republiški praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili
// dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / miličnik je odprl cesto, križišče
// narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem - 8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
// začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem - 9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela - 10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj; odpreti ogenj iz pušk; odpreti ogenj na sovražno postojanko
● ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; publ. odpreti možnosti za kaj dati; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
♦ fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv; odpreti konto narediti prvo vknjižbo; odpreti tekoči račun; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo
odpréti se - 1. pojaviti se razprostrt v širino: na koncu doline se svet odpre / na desno se odpre Bistriška dolina / ekspr. nebo se je odprlo zjasnilo
// z vrha se odpre lep razgled je; pren. pred njim se je odprla najlepša slika prihodnosti - 2. publ. nastopiti, nastati: pri tako visoki temperaturi se odpro novi problemi / odprlo se je vprašanje tiskarne
- 3. ekspr. postati zaupljiv, zgovoren: ob kozarcu vina so se ogreli in odprli / odprl se je pred prijateljem izpovedal mu je svoja čustva, misli
// srce se srcu odpre
// knjiž. začeti se zanimati za kaj, sprejemati kaj: odprl se je estetskim idejam romantike; odpreti se modernim tokovom / knjižni jezik se je odprl tujim, zlasti slovanskim besedam začel jih je sprejemati
● pog. poleti so se posli spet odprli začeli dobro uspevati; jih je bilo veliko; pog. ni se mu odprlo, v čem bi bila tu nesreča ni dojel, spoznal
odpŕt -a -o - 1. deležnik od odpreti: ptiči so stegovali odprte kljune proti njemu; v roki je držal odprt nož; sejem je bil odprt v začetku meseca; dežnik je imela odprt, čeprav ni deževalo; odprte zapornice; cesta je odprta za ves promet; trgovina je odprta do sedmih zvečer; spati pri odprtem oknu; pusti vrata odprta; odprto imajo samo dopoldne
- 2. ki je od več ali vseh strani razmeroma lahko dostopen: na odprtih mestih je zelo pihalo / prostor za naselje so si izbrali na odprti terasi
// sorazmerno raven, neporasel: prehodili so odprt svet ob progi / spopad vojsk na odprtem polju
// ki je brez ograje, nezavarovan: odprt sejemski prostor; odprto odlagališče smeti / odprti ogenj - 3. ki je brez strehe: vozi se v odprtem avtomobilu; odprt tovorni voz; odprto kopališče
// ki ima razmeroma velik izrez, odprtino: ti čevlji so preveč odprti / za te knjige so police dovolj odprte razmaknjene
// odprta obleka; odprta posoda - 4. publ. nerešen, nedognan: odprti problemi; lotiti se reševanja odprtih zadev; vprašanje je ostalo odprto / odgovori so tu še odprti / konec novele je odprt dopušča različno razumevanje
- 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo tudi nečlani: odprt partijski sestanek / odprto prvenstvo v smučarskih skokih / lokal odprtega tipa
- 6. v povedni rabi ki ima do ljudi in pojavov razumevajoč, strpen odnos: je odprt in iskren človek; kot človek je odprt za vsakogar
// dovzeten, sprejemljiv: mladi ljudje so zelo odprti do sveta okrog sebe; odprt je za vse lepo, novo / organizacija mora biti odprta za nove pobude - 7. publ. iskren, odkritosrčen: z njim je imel več odprtih pogovorov; polemika med njimi je bila zelo odprta / odprta ljubezenska izpoved
// javen, očiten: odprt spopad med njima traja že dolgo / ta intervencija je dobila oblike odprte in namerne agresije / poslati komu odprto pismo; postaviti odprto vprašanje
● ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; pog. fant je odprte glave bister, nadarjen; ekspr. igrati z odprtimi kartami jasno, odkrito kazati svoje namene; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; sanjal je z odprtimi očmi bede; odprto pivo, vino pivo, vino, ki se prodaja sproti natočeno iz soda; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. ni mogel verjeti, da je našel odprta ušesa da so ga poslušali, uslišali; pesn. odprta noč in dan so groba vrata človek lahko vsak trenutek umre; pustite mi odprto nezaklenjeno
♦ agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten; anat. odprti prelom kosti prelom, pri katerem kost predre kožo; avt. odprta cesta cesta, na kateri ni omejitve hitrosti; odprta karoserija karoserija s premično ali zložljivo streho; ekon. odprti trg trg, ki je dostopen vsem proizvajalcem; etn. odprto ognjišče od tal dvignjen prostor za kurjenje in pripravo hrane; geogr. odprto morje morje, ki je stran od obale, zalivov in otokov; gozd. odprti gozd gozd, katerega izkoriščanje je zaradi ustreznih prometnih povezav mogoče, ekonomično; jur. odprti oddelek kazenskega poboljševalnega zavoda oddelek zavoda brez posebnega nadzorstva in brez zavarovanja; politika odprtih vrat ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja politika velesil, temelječa na dogovoru o enakih pogojih gospodarskega udejstvovanja na Kitajskem in v nekaterih afriških deželah; kem. odprta veriga atomov razporeditev atomov v spojini v črti; kor. odprta plesna drža plesna drža, pri kateri se plesalca držita samo z eno roko; lov. lov na divjega petelina, srnjaka je odprt začel se je čas, ko je dovoljen lov na divjega petelina, srnjaka; mat. odprti interval interval, v katerem meji intervala nista vključeni; med. odprta telesna poškodba poškodba z rano; odprta rana rana, ki je v neposredni zvezi z zunanjim svetom; odprta tuberkuloza tuberkuloza, pri kateri so v izpljunku bacili; odprto zdravljenje opeklin, ran zdravljenje opeklin, ran brez povoja; navt. odprta luka luka, v katero je dostop mogoč ob vsakem času; soc. odprt družbeni sistem družbeni sistem, v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šport. odprta igra igra, pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; voj. odprto mesto mesto, ki ga vojskujoče se strani po sporazumu ne uničujejo, bombardirajo; prisl.: odprto gledati, opazovati; živeti odprto do vsega; sam.: zaveslal je daleč na odprto na odprto morje; na odprtem je hladno velo; hoditi po odprtem
odsékati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. s sekanjem odstraniti: odsekati vejo s sekiro; kakor bi odsekal, je nehal govoriti nenadoma
// za kazen so mu odsekali prst
● ekspr. zanjo bi si dal odsekati glavo vse bi žrtvoval za njene koristi; zelo jo ima rad
// s sekanjem odstraniti del česa: palico na koncu odsekaj; kost je prevelika, malo jo odsekajte
// s sekanjem ločiti od večje količine: odsekati velik kos mesa - 2. ekspr. ustaviti, prekiniti: nakratko odsekati vprašanja vsiljivih novinarjev / ne morem, je odsekala pogovor
// nenadoma prenehati: odsekal je govor in za trenutek pomolčal / odsekati gib - 3. ekspr. nakratko, odločno reči, odgovoriti: kaj bi se bal, je odsekal
odsékan -a -o - 1. deležnik od odsekati: odsekan gib, smeh; odsekana zelnata glava; odsekana palica; strmo odsekana skala
- 2. kratek in ostro izrečen: odsekani stavki; poslušati odsekana povelja / odsekani klici / odsekani koraki; prisl.: odsekano se gibati; odsekano reči, ukazati
odstríči -strížem dov., odstrízi odstrízite; odstrígel odstrígla (í) s striženjem odstraniti: odstriči kito;
odstriči odvečne mladike // s striženjem odstraniti del česa: odstriči predolgo nitko // s striženjem ločiti od večje količine: odstriči velik kos tkanineodstrížen -a -o: odstriženi lasje
odtòč -óča m (ȍ ọ́) redko odtok: velik odtoč vode / razširiti odtoč reke
odtòk -óka m (ȍ ọ́) - 1. glagolnik od odtekati ali odteči: preprečiti odtok vode / velik odtok prebivalstva v industrijo / odtok denarja
// kar odteka: izmeriti količino odtoka; posoda za odtok / tovarniški odtok odplaka - 2. pot, po kateri kaj odteka: voda si je poiskala nov odtok; na tem področju prevladuje podzemeljski odtok
- 3. odtočna cev: popraviti odtok; dati priključek na odtok
odzív -a m (ȋ) glagolnik od odzvati se: razpis je imel dober odziv; pričakujejo velik odziv volivcev; slab odziv na vabilo / na trkanje ni bilo odziva odgovora
// film ni vzbudil pričakovanega odziva; močen čustveni odziv / duševni, živčni odziv
● publ. dogodek je naletel na velik odziv o njem so govorili, razpravljali
♦ biol. pogojni odziv pogojni refleks; fiz. odziv sprememba, ki jo povzročijo zunanje motnje; med. odziv nehoten odgovor organizma na dražljaj; refleks; ptt telefonski, telegrafski odziv
odzvenéti -ím dov. (ẹ́ í) prenehati zveneti: strune odzvenijo / ekspr. pesem je odzvenela prenehali so peti
● knjiž. ta doba je z vsemi dogodki glasno odzvenela v umetnosti se je zelo obravnavala v umetniških delih; knjiž. komedija bo v takem vzdušju lepo odzvenela imela bo velik odmev
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 1062 zadetkov.