céven -vna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na cev: cevni nastavek; cevni navoj, spoj; cevna odprtina; cevno koleno / cevni daljnovod za nafto; cevni sistem; cevni vod / cevna pločevina
♦ ptt cevna pošta naprava za dostavljanje pošiljk po cevi s stisnjenim zrakom; teh. cevni ključ orodje v obliki kratke cevi za odvijanje in privijanje matic in vijakov; cevni veznik kos cevi z navojem za vezanje dveh cevi
dopústen1 -tna -o prid. (ú; jezikosl. ȗ)
ki se (še) dopušča: dopusten primanjkljaj; tak odstotek vode v maslu je še dopusten; najmanjša dopustna plača; dopustna razlika v ceni
♦ jezikosl. dopustni stavek odvisni stavek, ki izraža dejstvo, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; dopustni veznik podredni veznik, ki uvaja dopustni stavek; teh. dopustna napetost, obremenitev
hipotáktičen -čna -o (á) pridevnik od hipotaksa; podreden: hipotaktični veznik
konjúnkcija -e ž (ú) 1. jezikosl. veznik: prepozicija in konjunkcija / hipotaktična konjunkcija 2. astron. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na isti strani neba kot Sonce: Mars je v konjunkciji s Soncem
♦ filoz. sestavljena izjava, katere deli se med seboj povezujejo; mat. sestavljena izjava, ki je pravilna, če so vse delne izjave pravilne
kópula -e ž (ọ̑) jezikosl. pomensko nepopolni glagol, navadno biti, kot del povedka; vez2:
poiskati kopule v stavku // veznik: kopule: in, pa, ter
♦ filoz. beseda, ki potrjuje ali zanikuje odnos med osebkom in povedkom
pa1 člen.
1. izraža zavrnitev s popravkom: ne znaš. Pa znam; ti si kriv. Pa nisem; saj nisi bil zraven. Pa sem bil
2. navadno v vprašanjih poudarja ugibanje: kaj pa, če ga ne bo; kaj pa kričiš; kam pa greš; nekdo prihaja. Kdo pa / elipt. kam pa, kam, bratec
3. krepi veznik: kaj takega že dolgo ne ali pa nikoli; zemlja je tu rodovitnejša kakor pa na Krasu; star. vino in pa voda sta si sovražnika / nikar mu ne povej, pa saj bo od drugih izvedel / močen ni, pač pa okreten
paratáktičen -čna -o prid. (á) knjiž. enakovreden, vzporeden: parataktično razmerje
♦ jezikosl. parataktični veznik priredni veznik
podréden -dna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na podredje: podredna stavčna zveza;
podredni stavek / podredni veznik / podredni prilastek neujemalni prilastek// knjiž. podrejen, odvisen: biti v podrednem položaju podrédno prisl.:
podredno zloženi stavčni člen stavčni člen, v katerem je ena sestavina odvisna od druge
pojasnjeválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pojasnjevanje: pojasnjevalni postopek / pojasnjevalni napisi; pojasnjevalna risba
♦ jezikosl. pojasnjevalni veznik vzročni priredni veznik za pojasnjevanje prej povedanegapojasnjeválno prisl.:
o gostovanju so časopisi pisali pojasnjevalno, ne pa ocenjevalno
poslédičen -čna -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na posledico: posledična zveza med pisateljevim življenjem in njegovim delom / gre za posledično dejanje
♦ jezikosl. posledični odvisnik odvisni stavek, ki izraža posledico dejanja nadrednega stavka; posledični veznik
priréden -dna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na priredje: priredni odnos med stavki;
priredni stavek;
priredna zveza delov stavka / priredni veznik // knjiž. enakovreden: harmonija je pri tem skladatelju priredni element
♦ jezikosl. priredni prilastek ujemalni prilastekprirédno prisl.:
priredno zloženi stavčni člen stavčni člen, v katerem sta sestavini enakovredni
sklepálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na sklepanje: sklepalni postopek
♦ jezikosl. sklepalni veznik priredni veznik za izražanje sklepa prej povedanega; sklepalno priredje priredje, v katerem drugi stavek izraža sklep, izpeljan iz prvega
sorazmérnost -i ž (ẹ́)
lastnost, značilnost sorazmernega: sorazmernost zgradbe ga je navdušila / premajhna sorazmernost poročanja o razstavah / med predmeti ni bilo prave sorazmernosti sorazmerja
♦ fiz. meja sorazmernosti največja obremenitev, do katere je deformacija telesa premo sorazmerna s silo; jezikosl. veznik če se uporablja za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku; mat. obratna, prema sorazmernost obratno, premo sorazmerje
uvájati -am nedov. (ā) 1. seznanjati koga z lastnostmi, pravili kake dejavnosti z namenom, da postane sposoben vključiti se vanjo: uvajati novega delavca;
začetnik naj se uvaja postopoma / uvajati koga v delo, politiko // seznanjati koga z osnovami kake vede, kakega področja z namenom, da jih spozna: uvajati koga v matematiko, računalništvo / ekspr. uvajati učence v svet atomov 2. seznanjati koga s člani kake skupnosti, da se lahko vključi vanjo: uvajati koga v znane družine, klube / uvajati otroke v družbo 3. delati, da se kaj začne uporabljati: uvajati nove avtomobilske gume;
uvajati mehanizacijo v kmetijstvo / uvajati dosežke raziskav v gospodarstvo / uvajati industrijski način gradnje; uvajati nove oblike delitve dohodkov / pisec razprave uvaja več novih izrazov jih začenja uporabljati; uvajati nove zamisli začenjati jih uresničevati4. delati, da kaj začne obstajati kot obveznost: uvajati nove davke, predpise;
uvajati delovno obveznost;
uvajati desetletno šolanje / uvajati carinske olajšave // delati, da kaj začne kje biti, obstajati sploh: uvajati disciplino, red / uvajati nove letalske proge / publ. uvajati spremembe začenjati spreminjati// odločati, da se kaj začne: uvajati preiskave 5. delati, da kaj začne kje biti, obstajati kot sestavni del: pisatelj v vsakem poglavju uvaja nove osebe / publ. uvajati v razpravo nove vidike 6. knjiž. delati uvod v kaj: predvajanje filmov je navadno uvajal urednik sam s kratko predstavitvijo / oddajo uvaja znana melodija
♦ jezikosl. veznik da uvaja odvisni stavek; kem. uvajati atome, atomske skupine v molekulo nadomeščati, zamenjavati jih; uvajati pline v tekočino napeljavati, voditiuvajajóč -a -e:
uvajajoč novo metodo, so spregledali pomembno navodilo
vèčbeséden -dna -o prid. (ȅ-ẹ̑)
ki sestoji iz več besed: večbesedni izraz
♦ jezikosl. večbesedni veznik
vezálen -lna -o prid. (ȃ)
ki veže, povezuje: vezalna priprava / vezalne sile
♦ aer. vezalno pasovje pasovi, s katerimi se pritrdi padalo na telo; elektr. vezalni načrt načrt, ki prikazuje medsebojno povezavo električnih aparatov; jezikosl. vezalni veznik; vezalno priredje priredje, v katerem drugi stavek izraža hkratno obstajanje ali zaporedje glede na prvi stavek
véznik -a m (ẹ̑)
1. teh. priprava za povezovanje stikajočih se delov: izdelovati veznike; spojiti tračnici z veznikom / cevni veznik kos cevi z navojem za vezanje dveh cevi
♦ grad. opečni zidak, prečno položen v zid
2. jezikosl. nepregibna beseda, ki veže besede, stavčne člene in stavke: vezniki in, ter, pa / podredni, priredni veznik; posledični, protivni, sklepalni, vezalni vezniki; sestavljeni vezniki iz več besed
vézniški -a -o prid. (ẹ̑)
nanašajoč se na veznik: vezniški del naprave / vezniški sloj zidakov / v sestavku moti velika vezniška nakopičenost / vezniški stavek stavek, ki ga uvaja veznik; vezniška beseda beseda, ki kaže na razmerje med dvema deloma sporočila
vzróčen -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) nanašajoč se na vzrok: vzročni in posledični vidik;
vzročna utemeljenost / ugotoviti med pojavi vzročno zvezo / vzročno mišljenje mišljenje, ki iz skupnega nastajanja pojavov sklepa, da je eden od njih vzrok drugemu, drugim
♦ jezikosl. vzročni prislov, veznik; vzročno priredje priredje, v katerem drugi stavek prvega pojasnjuje glede na vzrok; med. vzročno zdravljenje zdravljenje, s katerim se želi odpraviti vzrok boleznivzróčno prisl.:
vzročno povezati pojave