bíč1 in bìč bíča m (ī í; ȉ í) palica s pritrjenim jermenom ali vrvjo za udarjanje: vihteti bič;
počiti, švrkniti z bičem / jahalni, pasji bič
● ekspr. če se žival upre, zapoje bič je tepena // ekspr. udarci z bičem: žival je topo prenašala bič / bili so vajeni biča // ekspr., s prilastkom nasilje, sila, pritisk: lomi se pod bičem lastne krvi; bič javnega mnenja; bič usode / postal je bič svoje družine nadloga
♦ muz. bič glasbilo v orkestru, ki posnema pok biča; zool. morski bič velika morska riba s strupeno bodico na repu, Trigon pastynaca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
búzdovan -a m (ȗ) zlasti v turškem okolju, nekdaj kiju podobno leseno ali kovinsko orožje: vihteti buzdovan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
damaščánka -e ž (ȃ) nekdaj zakrivljena sablja iz damaščanskega jekla: vihteti damaščanko;
sablja damaščanka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
egída -e ž (ȋ) v grški mitologiji ščit bogov, zlasti Zeusa in Atene: nositi, vihteti egido;
pren. vera v napredek človeštva pod egido znanosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
kadílnica -e ž (ȋ) - 1. soba za kajenje: kaditi v kadilnici; kadilnica v gledališču / opijske kadilnice
- 2. posoda za zažiganje kadila, ki se uporablja zlasti pri verskih obredih: dati kadilo v kadilnico; okrašena, srebrna kadilnica / kaditi s kadilnico
● ekspr. vihteti kadilnico komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
mèč mêča m (ȅ é) - 1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti; izdreti, izvleči meč; nositi meč; vitez si je opasal meč; potegniti meč iz nožnice; prijeti za meč; zamahniti z golim mečem; krvav meč; oster meč; ročaj meča; slišalo se je žvenketanje mečev; boj, udarec z mečem; star. vihteti bridke meče ostre; svetli meč; zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč ki ima rezilo na obeh straneh; pren., ekspr. ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč
// šport. sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: učiti se držati meč; tekmovalec z mečem - 2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom kar se pojavlja z veliko močjo, silo: verjeti v meč pravice; žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja
- 3. nar. zahodno gladiola: na vrtu so visoko pognali meči
● star. meči se bliskajo boj je; star. potegniti, prijeti, zgrabiti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; star. končati pod mečem biti obglavljen; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov; požiralec mečev artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča; star. uma svetli meč razum, pamet
♦ etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; igr. meč pri briškoli igralna karta s podobo meča; zgod. dva meča v fevdalizmu državna in cerkvena oblast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
obéróč prisl. (ẹ̑-ọ̑) knjiž. z obema rokama: oberoč nositi na mizo;
oberoč se prijeti za glavo;
oberoč vihteti meč
● knjiž. oberoč dajati biti radodaren, velikodušen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
pônev tudi pônva -nve ž, rod. mn. pônev (ó) - 1. nizka okrogla posoda za pečenje, cvrenje, navadno z dolgim ročajem: peči v ponvi; ponev z mastjo / zliti na žgance celo ponev vsebino take posode
- 2. okrogla, višja posoda za prenašanje, hranjenje žerjavice, zlasti pri verskih obredih: dati ponev v kadilnico; vihteti ponev z žerjavico
♦ metal. livarska ponev manjša posoda za prenašanje tekoče kovine; livarski lonec; teh. prekucna ponev električna, plinska kuhinjska naprava z vrtljivo nagibno posodo za dušenje, kuhanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
tesáča -e ž (á) široka tesarska sekira: nabrusiti tesačo;
obdelovati s tesačo;
udarci tesače;
žaga in tesača
● ekspr. v gozdu je zapela tesača začeli so tesati; ekspr. oče ga je učil vihteti tesačo tesanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
vihtênje -a s (é) glagolnik od vihteti: vihtenje palice v roki / celodnevno vihtenje sekire ga je utrudilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
vihtéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. držeč v roki premikati kaj v velikih lokih: sedel je v sedlu in vihtel bič; vihteti korobač, palico; ukaje je vihtel klobuk nad glavo / otroci so vihteli zastavice mahali z njimi
- 2. zamahovati pri delu s čim: z lahkoto je vihtel kladivo; vihteti kramp, sekiro; ritmično vihteti cepce
// ekspr. opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: cel dan je vihtel kramp in lopato; zna vihteti koso kositi; vihteti pero pisati, pisateljevati
● ekspr. vihteti kadilnico komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ekspr. vihteti orožje proti komu groziti mu
vihtéti se z odrivanjem spravljati se na kaj: vihteti se na konja / vihtela sta se s skale na skalo skakala sta
vihtèč -éča -e: vihteč ruto v slovo, je tekla za vlakom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
vihtíti -ím nedov. (ī í) star. vihteti: vihtiti šibo v roki / dobro zna vihtiti meč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.