pôlvíkanje -a [pou̯vikanje] s (ȏ-ȋ) jezikosl. vikanje, pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini; pogovorno1,
polovično vikanje1:
uporaba vikanja in polvikanja
víkanje1 -a s (ī)
glagolnik od vikati vikam: med njimi je v navadi vikanje; vikanje in tikanje
♦ jezikosl. polovično ali pogovorno vikanje pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini
víkanje2 -a s (ī) 1. ekspr. vzklikanje: vikanje množice 2. star. kričanje, vpitje: iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje 3. oglašanje z visokim glasom: vikanje kragulja / vikanje sove skovikanje