odkováti -kújem dov., odkovál (á ú) narediti, povzročiti, da ni več vkovan: odkovati jetnika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

okovánec -nca m (á) knjiž., redko  

1. 1. nav. mn. okovanka: bil je obut v okovance
2. 2. kdor je vkovan, vklenjen: na dvorišču so spali okovanci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

vkováti vkújem dov. (á ú) 

1. 1. s kovanjem pritrditi v kaj: vkovati okrasne obroče na sprednjo stran skrinje; pren., ekspr. njegov osorni glas ga je kar vkoval v tla
   // s kovanjem narediti v kaj: vkovati grb, podobo v kovanec
   // ekspr. z zelo močnim vplivom narediti, da kdo ravna popolnoma v skladu s tem, kar izraža dopolnilo: s prestrogo vzgojo so vkovali vanj pokorščino in ponižnost / vojna leta so vkovala v ljudi strah in nezaupanje
2. 2. nekdaj s kovanjem narediti, da kaj obdaja roke, noge koga, da se ne more svobodno gibati: vkovati obsojenca / vkovati komu roke in noge / vkovati upornike v okove / sužnje so vkovali na skupno verigo
3. 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj tesno obdaja kaj, navadno kot ovira: reka je zamrznila in ladjo vkovala v led / huda zima je potok vkovala v led potok je zamrznil

vkován -a -o: vkovani ujetniki; biti vkovan v okove, verige

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.